List 41.
Politiški oddelek.
Kranjske ne pozabite!
Vso  slovensko  politiko  označuje skrb za obstanek in napredek takoimenovanih obmejnih Slovencev, zatiranih
v
bratov na Štajerskem, na Koroškem in na Primorskem. To daje slovenski politiki nekaj idealnega, nekaj vzvišenega, cesar pri drugih strankah vsaj v tej meri ni opazovati. Čehi in Poljaki se na pr. za svoje tlačene rojake v Šleziji veliko manj brigajo in trudijo, kakor kranjski Slovenci za rojake na Koroškem ali v Trstu.
Tako bodi vedno in tako mora biti, saj bi samo na Kranjskem bivajoče slovenstvo se ne moglo vzdrževati dolgo, ako bi bili premagani obmejni Slovenci, kateri tvorijo večino slovenskega naroda. Zategatelj je prav, da osredotočuje narod vse sile na pomoč v laškem in v nemškem jarmu vzdihajočim bratom in bil bi neodpusten greh, ako bi v tem le količkaj opešal.
Potrebe izvenkranjskih Slovencev so v prvi vrsti narodnopolitičnega značaja in prav je, ako kranjski Slovenci za toliko časa zapostavimo svoje narodnopolitične zahteve — na pr. notranji uradni jezik na Kranjskem — dokler obmejnim rojakom ne zagotovimo pogojev narodnega življenja. Vlada bi gotovo raj še kranjskim Slovencem koncedirala notranji uradni jezik, kakor da ustreže vsem zahtevam tržaških in koroških Slovencev, a če bi kranjskim Slovencem dala notranji uradni jezik, bi potem gotovo rekla, da tržaškim in koroškim Slovencem ničesar ne da.
Tudi pri sedanjih pogajanjih z vlado so slovenski poslanci postavili tiste narodno-politične in kulturne zahteve na prvo mesto, katere so vprid izvenkranjskim Slovencem ali vsemu celokupnemu slovenstvu. To popolnoma odobravamo in temu iz vsega srca pritrjujemo, pričakujoč, da kranjski poslanci pri tem niso popolnoma pozabili  svoje  ožje  domovine, ampak  se   spomnili   vsaj
tistih   gospodarskih  potreb,   katere  so  jako nujne in v nekem oziru življenskega pomena za kranjsko kronovino.
Doslej je bila naša dežela v gospodarskem oziru zelo zanemarjena in vlada se kar ne more odločiti, da za nas kaj stori. In vendar sta zlasti dve točki iz naših gospodarskih potreb tako poreči, da smemo pač zahtevati, naj slovenski poslanci iz kranjske pri pogajanjih z vlado radi glasovanja o nagodbi nanji na noben način ne pozabijo.
Prva točka so državna posojila, katera so po veliki potresni katastrofi dobili najhuje prizadeti ljubljanski hišni posestniki. V teh posojilih tiči velika nevarnost in kdo ve, če še ne pouzroče gospodarske katastrofe v Ljubljani, katera bi lahko postala usodnega občenarod-nega pomena. V nekaj letih bodo morali namreč hišni posestniki ta posojila vrniti. Le malokateri iz mej njih bo mogel to storiti, kajti večinoma so tako zadolženi, da znašajo hipoteke na posamičnih poslopjih veliko več, nego so hiše vredne. Ako začne država svoja posojila iztirja-vati, je velik „Hauserkracha kakor se glasi tehnični izraz neizogiben in ljubljanske hiše pridejo v roke tujcev, morda celo zidov.
Kdor pozna ljubljanske razmere, tisti ve, da prav nič ne pretiravamo, da je nevarnost v istini jako velika in da torej mi nikakor ne zahtevamo preveč, ako priporočamo slovenskim poslancem, naj se pri pogajanjih z vlado zavzemo za odpis ljubljanskim hišnim posestnikom dovoljenih potresnih posojil. Če vlada že ne more vsega posojila odpisati, naj odpiše vsaj en del, za vrnitev dru-zega dela pa raztegne termin tako, da ga bodo mogli dolžniki v manjših obrokih vrniti.
Druga, prav tako važna točka, je belokranjska železnica. O tej potrebi so slovenski poslanci že opetovano jako prepričevalno govorili v državnem zboru. Dokazovali so, kako Bela krajna gospodarski propada, ker je ločena od ostalega sveta, opozarjali, da vsled nedcstajanja komunikacij se ne izkoriščajo zemeljski zakladi belokranjski, se ne razvija industrija in se ne morejo spraviti v denar kmetski  pridelki,   vsled   česar  se prebivalstvo trumoma
402
izseljuje v Ameriko in bodo doma že kmalu same ženske. Vzlic temu in dasi deželne finance kranjske nikakor ne dovoljujejo, da bi dežela vzela to stvar v svoje roke, je vprašanje belokranjskih železnic kar nič ne premakne naprej in se nahaja še danes istotam, kjer je bilo pred desetimi leti.
Nobena gospodarska stvar v deželi kranjski ni tako nujna, kak r sta si dve zadevi in zato je želeti, da jim posvetijo slovenski poslanci največjo pozornost in da se zanji pri nagodbeni h pogajanjih z vlado krepko zavzemo.