»Le tiho, tiho, lepa Vida!
(Kdor ga bo maral, ta ga bo podojil.)
Le z mano, z mano v špansko
deželo! Pote je poslala španska kraljica, Lepo boš dojila španskega kraljica.« Še bolj [se je] jokala lepa Vida: »(Kako boš, dete milo jokalo, Ko ne boš matere več imelo!)« Oni jo je prepeljal v špansko deželo, V špansko deželo španski kraljici.
Prelepa Vida je zgodaj vstala, Zjutraj zgodaj pri oknu stala. Gori pride rumeno Sonce. Tako je rekla lepa Vida: »Kaj te vprašam, ti rumeno Sonce: Kaj zdaj [dela] moje bolno detece? Sonce pravi: »Kaj bo delalo! Detecu [svečo so] zdaj držali. Tvoj ubogi mož se po morju vozi, Tebe išče, ti lepa Vida, [Po tebi se], Vida, milo joka.« Lepa Vida še bolj jokala,
Bele roke sirota lomila.
Zvečer je spet pri oknu stala,
Pa gori pride svetla Luna:
»Kaj te vprašam, ti svetla Luna:
Kaj zdaj [dela] moje bolno detece?
Luna pravi: »Kaj bo delalo!
Bolno detece [so zdaj] pokopali.
Tvoj stari oča se po morju vozi,
Tebe išče, ti lepa Vida,
[Po tebi se], Vida, premilo joka.«
Še bolj  [se je] jokala lepa Vida.
K nji pride španska kraljica:
»Kaj ti je, prelepa Vida?
Kaj se [jokaš tako milo]?«
Sem pri oknu stala, zlato kupco
pomivala, Padla mi je čez okno v morje
globoko.« Tako je rekla španska kraljica: Nič ne mara j, ti lepa Vida! Jaz ti spet bom drugo kupila, Pri mojem kralju tebe izgovorila. Le lepo doji mojega kraljica!«
Stane Bračko  I   Starci
Kot v starodavno noč balkoni so naše svetle misli potemnele. Kar gledamo, so še samo poltoni, vse lepe strune so že izzvenele.
Težko sloneti je v tem mraku na oknih naših duš, če kot skeleti smo prazni in če na življenja traku ničesar ni, da mogli bi še hrepeneti.
Za sabo smo pustili vse granitne sklade nekdanjih borb v zasanjanem prividu. Gradovi daljni so minute, ure mlade in pajki pletejo že po starinskem zidu.
A nam steza je risana do krste, da k suhim ustnam nagnemo resnico. Spustili smo že nože, razklenili prste in smrt zajemamo z veliko žlico.
299