4S4                                                   Aleksandrov: Moj sen.
L
Moj sen.
anjalo se  mi je sinoči, Imel sem čuden,  čuden sen: Na postelji   bolan sem ležal, Bil dan jesensko je meglen —
Oči sem motne v strop upiral, Mladostne dni  premišljeval, Klel jezno mračno uro rojstva, Ko greh me je na svet poslal —
Haha! vse nadeje blesteče Raztrgal mi je kruti svet, Haha!  v obupanosti slepi V pokazani sem stopil sled . . .
Brez srca sam  z enako mero V nesrečo sem ljudi pehal, Dokler ves strt,  bolan se nisem Na postelj  smrtno  prikoval —
Tu trepetalo mi telo je In s strastmi mučeno srce — Kraj mene ,ona' je drhtela, Upirala oči je v me .  .  .
A v izbici je stranski za-me Tedaj  ihtel, ihtel nekdo: Tam mati solzna je sedela, Molila je srčno, srčno  .  ,  . Aleksandrov.
Take so
\?
mladosti tam  daljnji, izgubljeni mi Pač gledal sem rad vas —  device: Cecilija,  Barbara, Nežica, Device-mučenice.
Kako sem se čudil obrazom takrat In lepim deviškim telesom, In tiho so bile, trpele mirno In gledale proti nebesom.
Zakaj ste postale vse druge sedaj, Cecilija,  Barbara,  Nežka, Nič več vas ne krasi  trpljenje sladko In tista svetloba nebeška.
Ah .  ,  . Nežica nima več jančka v rokah, Ima le prav drobnega mopsa, A z Barbaro hodi prav sladek  gospod In nosi ji v žepu roks-dropsa.
Cecilija več proti nebu ne zre In tudi ne svira, ne poje, Poveša prav ljubko glavico svojo, In, ona — dekletce je moje. •
Zor.