Gerkvene zadeve. Katoliška cerkev in narodno življenje. (Govor mil. knezoškofa dr. Mih. \apotnik na katol. shodu v Ljubljani). (Dalje.) Preljubi skupščinarji! Slovence, razkropljene po raznih pokrajinah, edini prav tesno že mnogokaj, pred vsem materni jezik, pa globoka od očetov podedovana zvestoba do preslavne Habsburške vladarske rodovine in do preljubljenega svetlega cesarja Franca Jožefa I. Vendar te naravne vezi in spone dobivajo višo svojo pomembo in največo svojo moč v sveti veri, ki uči, da je vsaki narod od Boga prejel dar jezika, da se krepi, ne pa slabi, da se druži, ne pa loči, da se ljubi, ne pa sovraži, da se večno reši, ne pa pogubi. »Lingua placabilis lignum vitae«. Spravljiv jezik je drevo življenja, zatrjuje sveti Duh v knjigi pregovorov (15, 4). — In vera uči, da je vsaka oblast naprava božja, da se torej Bogu ustavlja, kdor se oblasti ustavlja, kakor razpravlja to slavljeni Pavel v klasiškem trinajstem poglavju svojega izbornega lista do Bimljanov, katero poglavje je več koristilo državnim oblastim in tako mirnemu razvijanju človežkega rodu, nego so koristile druge modroslovne in vednostne razprave o državi in o pravicah države sera od Pla^ona in Aristotelja pa tje do Hugona Grocija in Pufendorfa ali kateregakoli novejšega državopravnika. Vera uči, da moramo dati Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega (Mat. 21, 21), ali kaiVor opominja prvi rimski škof in papež tako apostolski kratko pa krepko: »Vse spoštujte, bratovščino ljubite, Boga se bojte, kralja častite« (I. Petr. 2, 17)! Tako je sveta vera najboljša družilna in krepilna moč za sleharni narod. Ali ne? Kdo se ne čudi temu, da si je maloštevilni narod slovenski ohranil do tega trenljaja svoj obstanek kljubu hudim nevarnostim v minoli dobi med tem, ko še mnogobrojnejši narodi žive danes samo le v zgodovini ? Od kod ta čudapolna vstrajnost in trpežnost? Od ondot, ker so se bogoljubni Slovenci zmirom najtesneje oklepali stare matere svete cerkve, pozidane na skali, katere ne premagajo nili peklenske sile. Resnica, kakor se po obljubi Kristusovi ni bati za obstanek katoliške cerkve, tako ni bati se pogina narodu, ki se naslanja na ta steber resnice (I. Tim. 3, 15.) Odpad od cerkve je neizogiben propad, kakor za posameznika, tako za narod. Ali pretiravam ? Odprimo zgodovino! Majhno izraelsko ljudstvo je bilo srečno, je bilo zmagovito, dokler je živelo v živi veri v živega Boga. Ko je pa odpalo od te vere, zapalo je vselej sovražnikom, izgubilo je samostalnost svojo. A tudi v krščanski dobi kaznuje Bog maloverna ljudstva sila hudo. V Aziji in Afriki spremenili so se cvetoči vrtovi, v katerih so svojedobno blagonosno delovali Atanaziji, Baziliji, Gregoriji, Krizostomi, Avguštini, v žalostne puščave, ko je izginila iz src prebivalcev delavna vera, ali ko ni bila druga, kakor le mrzla bleda luč, podobna luči lunini, ki ne greje src in ne oživlja stvarij. Narobe pa so pusti kraji poslali rajsko lepe pokrajine, ko se je zasejalo in je rastlo tamo seine sv. krščanske vere. Da, pač nepopisne in nedopovedne važnosti je vera za življenje in razvitek narodov. »Jaz ne vem«, piše Ciceron v svojem vrloznanem delu »de natura deoruin« (I 2), »bi-li se dala zvestoba, bi-li se dal človeški rod ohraniti in bi-li se mogla ideja pravičnosti vresničiti, ko bi nehala pobožnost do Boga.« »Vera je prva ter najvažnejša reč, brez katere ne more biti država«, uči filozof starih filozofov, velemodri Aristotelj (Polit. VII. 8). In občeznani francoski učenjak Montesquieu pripažuje strmeč: »Čudna prikazen! Krščanska vera, kateri je predmet le sreča prihodnjega življenja, utemeljuje že tudi srečo sedanjega življenja« (Esprit des lois. XYIV. 2). Resničen je pač tudi izrek slavnoznanega predsednika severoamerikanskih združenih držav, vrlega Washingtona: »Vera je najpotrebnejša podpora javnega blagostanja. Ta ni mož domovine, ki izpodkopava ta močni steber človeške družbe«. Ko je nam vsem dobro znani duhovnik Don Bosco napravil neki dan majniški izlet s kaznjenci, katerih je bilo dve sto, brez vojaške straže in podpore, oprt samo na versko spoštovanje, katero so gojili kaznjenci do služabnika božjega, in ko jih je na večer vse srečno pripeljal na dom, začudil se je ministerski predsednik temu dogodku tako, da je dejal: »Vi duhovniki večnega Boga imate moč, ki je večja od vsake druge sile, ki je imamo mi. Vi premorete vladati srca, tega pa mi ne zmoremo«. (Kathol. Mission. 1888. Str. 118.) (Dalje prih.) Razstava cerkvene obleke. V nedeljo, dne 2. oktobra otvorili so premil. knezoškof Mihael v navzočnosti stolnega kapitola, častite duhovščine in mnogobrojne odlične gospode letošnjo razstavo cerkvene obleke, katero vsako leto prireja družba vednega češčenja. V imenu odbora družbe, kateri je bil polnoštevilno zbran, nagovorili so načelrtik preč. gosp. kanonik L. Herg v primernem govoru premil. kneza in škofa in jih prosili, naj otvorijo razstavo. Nato so premil. knez in škof v prelepem govoru naglašali dvojni namen družbe, ki je nioliti in delati. Moliti — preimeniten namen. Pij IX. so rekli: Dajte mi armado molivcev in bom premagal svet. Lepo krdelo molivcev ima tudi ta družba. Ni manje važen tudi drugi namen — delati. Ko je angel Gospodov vodil preroka Ecehiela v tempeljnu, pokazal mu je tudi (pogl. 42) zakladnice, v katerih so bila ohranjena oblačila duhovna. Zakladnico, imenitnejšo zakladnico so iraenovali tudi to razstavo. V njej ohranjena je obleka duhovna nove zaveze, v njej ohranjeni so mili darovi družbe. Potem otvorili so razstavo in vsem pričujočim podelili višje pastiroski blagoslov. Z vidnim veseljem in zadovoljnostjo ogledali so na to bogato razstavo, katera obsega te-le predmete: 27 kazul, 14 alb, 16 roketov, 5 vela. 1 plašček za ciborij, 2 plaščeka za spoved, 9 štol, 1 pluvijal, 110 purifikatorij, 84 lavabo prtičev, 28 korporalij, 36 malih korporalij, 72 humeralij, 12 pasnikov, 1 mešne bukve, 6 altarnih pultov, 16 roketov za strežnike in mežnarje, 24 suknjic za strežnike, 8 altarnih blazinic, 2 črni suknji za mežnarje, 1 zvonski trak, 2 posodici za sv. olje. Razstava je bila potem odprta občinstvu 3. in 4. oktobra v spodnji dvorani bogoslovnice (stare gimnazijo). Novih udov je bilo vpisanih to leto 448, je toraj vseh skupej 8624. Opominjajo se s tem tudi gospodje, naj vsako leto nove ude v Maribor naznanijo, sicer niso deležni odpustkov; starih pa ni treba naznanjati. Prošnjikov bilo je letos 45. Vodstvo družbino tudi prosi, da se zgodaj naznani, česar katera cerkev potrebuje, da se more o pravem času oskrbeti. Koncem naj se hvaležno še spominjamo podpornikov in dobrotnikov, med katere spadajo: grofinja Nugent, ki je podarila kazulo, albo in plašček za ciborij, profesor vitez Britto, ki je kazule srednji del sam vezel (delal je 2 leti); mnogo gospa in gospodičin vezlo je brezplačno. Dobrotnica v Mariboru poklonila je družbi 200 fl. in po dr. Zagarju prejela je družba 100 fl.