Pavle Kveder
Studenec v Mišjem dolu
(Dolenjska Iegenda)
Nekaj lučajev od Temeniške doline ždi v kotanji vasica Mišji dol. Prijazna vasica in pet raztrganih bajt samuje v vznožju bregov. No, prav za prav to niso bajte, hiše koearjev so. Staro skrivljeno tlrevje in opuščeni vinogradi jih obkrožajo. Konec vasi, kjer se breg vzpne v skalno reber, pa stoji na \xi\ podrta, z bršljanom obras]a liiša. Pa saj ni več hiša! Gnilo ostrešje ne varuje več zidu pred mokroto in zidovje zato razpada.
Pred davnirai leti je živel tod bogat, a silno skopušen in pre-vzeten kmet. Iz tujih krajev je prišel v vas. Sam sroj je bil sprva in Ijudje so se ea bali. Imel pa je mož Teliko denarja. In z denarjem je zagospodoval nad vasjo. Pa ne sarao nad vasjo: tudi nad okolico. V stiski je posojal revnim in potrebnim za visoke obresti. Kdor pa si je pri njem izposodil, je zapisal svoje imetje gotovi izgubi. Visoke ubresti so dušile vsakogar in ktnalu požrle vso dolžnikovo vrednost. Mišjedolčani so postali njeeovi dolžniki in hlapci obenom. Doma-činom je odslej ukazoval prihajač. Vsi so morali delati po skopuhovih ukazih, ali pa zapustiti svoj rodni dom in svojo zemljo ...
Spomiadi je nekoč pod večer prišla v vas bolna stara beračica. Pri bogatem skopuliu je reva poprosila prenočišča. Delavci so molče in boječe pogleaovali v skopuhovo lice. Njegova zabuhla in rdeča lica niso oznanjala nič dobrega. In res' Komaj stoječo starko je togotno zgrabil za ramena, jo obrnil in butnil v hrbet, da je sirota ječe omannila po kameniti poti.
»Na. babura stara! In zapomni si, da v moji hiši ni za postopaške reveže niti drobtine! Spiš pa lahko pod smreko v hosti!« je rjul divjak. Vsi so pomilovalno zrli za starko, ki je iliteč odšla iz vasi. Ob hostnem robu je onemogla. Zgrudila se je na praprotje.
Takrat pa sta prijla po gozdni stezi popotnika, Kristus in sveti Petef. Našla sta krvave sledi in po teh tudi starko, ki je komaj še hropla. Kristus je pokleknil ob starki, dvignil je ajeno glavo. Na njej so se lepili čez čelo krvavi sivi lasje. Kristus je dejal sv. Petru:
>Prinesi prgišče vode, da ji omočim glavo.«
Čez dolgo se vrne sv. Peter in pravi: »Gospod, vode nisein mogel najti. Nikjer v bližini ie ni.«
»Udari ob tistole skalo in nastrezi v eutaro vode ter mi jo pri-nesi,« je velel Kristus.
Sv. Peier je hitel izvršcvati nkaz, udaril je z grčavko po skal-nati škrbini. Skala se je razletela na dvoje in iz nje je pricurljala voda. Podstavil ie posodo in prinesel Gospodu hladne studenčnice, da je z njo oblil starkino čelo. Zrail ji je rano in krvave madeže ter jo spravil k zavesti. Starka se jima je lepo zahvalila in odšepala dalje.
Kristus, ki je zvedel za kmetovo hudobijo, se je s sv. Petrom napolil v vas. Počasi sta se približevala bogatinovi niši. Ob vsakem koraku sta razločneje čula hripavo zmerjanje:
»Postopači leni... vsi ste kot ono zanikrno in umazano babše ... leni, da smrdite ... vsi vredni namesto plačiia gorjače...«
Mirno sta se približevala popotna k hiši. Sv. Peter se je bal srečanja  s   hudobnim   kmetom.   Nista   še  stopila   na   širno   dvoiišče
26
pred bogataševo hišo, ko je pridivjal izpred poda raztogoteni bo-gataš. Pustil je delavce, ki so jim veljale psovke, in vihteč ročico je hitel k prišlecema. Niti  pozdraviti ga  nista  utegnila.
»Že spet dva potepuha ničvredna? Marš od tod! Da se mi takoj pobercta in izgineta! Nobenega berača, ki bi mi delal nadlego, nočem videti! Poberita seU
Krislus in sv. Peter sta obstala. Žalostno je zmajal Kristus z glavo in dejal:
»Želel je! Naj najn ne vidi več, dokler se ne spokori in ne poboljšaU Dvignil je roko in tedaj je kniet zarjul kot ranjena zver in se slabolen opoiekel:
sNe vidim!  Pomagajte!  Ubijte capina, ki sta me urekla!  Uuuu!«
Zastonj so ljudje iskali popotna, nikjer več ju niso videli.
*
Nad dvajsetkiat je od takrat kukuvica oznanila pomlad. Bogati mišjedolski slepec je postal po dolgem preklinjanju vsega ves dru-gačen. Izpremenil se je. Vaščaiiom je odpustil vse dolgove in revniin je i>ostal dobrotnik in drugi skrbni oče. Bogastvo se mu je še bolj množilo. Dolge dneve, ki so bili zanj brez sonca in svetlobe, je premolil. Obžaloval je vse svoje zagrešene hudobije ... Ljudje so pozabili na njegove surovosti, smilil se jim je in pomilovali so ga.
Bilo je na sv. Lucije dan. V Mišjem dolu je bil takrat semenj. Kupčija je bila zelo dobra — kupcev in prodajalcev se je kar trlo.
Konec vasi sta ob studencu sedela dva ponižna berača. Mimo-idoee sta niilo prosila darov. Malokdo ju je ošvignil s pogledom. Tod mimo je prišel slepi bogatin, ki ga je vodil dobri sosed. Čul je milo prošnjo beračev in vsakemu je vrgel cel tolar, obenem pa potarnal:
»Pa prosita za slepca, da se ga Bog usmili!«
Berača sta vstala. Mlajši od njiju — bil je sam Kristus s svetim Pettom — je dejal slepčevemu vodniku:
jS tole studenčnico mu izmij veke in spet bo videl, ker spokoril se je za svoje nekdanje hudobije!«
Sosed je storil, kar mu je bilo rečeno, in slepec je spet videl. Padel je na kolena in se hotel zahvaliti neznancu, a berača sta izginila. Na mestu, kjer mu je bil povrnjen vid, je dal v zahvalo sezidati lepo cerkvico sv. Lucije — priprošnjice za ozdravljenje očesnih bolezni. Vodo pa, ki priteka še sedaj iz skal, hodijo iskat daljni in bližnji Dolenjci. Pravijo namreč, da se vsakemu pozdravijo bolne oči, če se le nekajkrat umije s to zdravilno studenčnico.