Franc Jakopin
RABA POGOJNIH VEZNIKOV
v prispevku hočem opozoriti na nekatera vprašanja, ki se porajajo pri rabi pogojnih veznikov v slovenščini. Trdnejši zaključki pa bodo možni šele takrat, ko bodo vezniki v celoti pretreseni v svojem razvoju in današnji funkciji. Naše šolske slovnice od Janežičeve, Sketove in Breznikove do obeh povojnih kolektivnih obravnavajo veznike v sklopu priredij in podredij, kar sicer veznike prikazuje v sami akciji, vendar zaradi normativnega stališča osvetljujejo s pomočjo najznačilnejših in najjasnejših primerov bolj tradicionalno klasifikacijo stavkov — to ne velja popolnoma za Breznika, ki navaja tudi historično gradivo in tako ne začrta zaokrožene podobe današnjega knjižnega jezika. Z vidika samih veznikov pa na ta način ni bUo mogoče do potankosti razložiti delovanja vezniškega mehanizma, niti niso bili označeni faktorji, ki vplivajo na določitev pomena tega iu onega veznika — saj je znano, da nekateri vezniki sami na sebi še nimajo do kraja določenega pomena, temveč ga dobijo šele s kontekstom, medtem ko morejo imeti druge besede že same na sebi svoj neodvisen pomen.
Ce zasledujemo pojave v jeziku, bomo takoj trčili na problem pisanega in govorjenega jezika. Pri govorjenem jeziku je vsepolno spremljevalnih elementov, ki omogočajo skop, a razgiban jezikovni izraz: že sama situacija govorečih, določena medsebojna uglašenost, podobne življenjske in jezikovne izkušnje, enak način mišljenja, mimika in potek govorne melodije. Vse to reducira govor na minimum. Kadar pišemo za javnost, imamo zmeraj pred očmi več ljudi, ki naj bi razumeli tekst v vseh njegovih miselnih in emocionalnih odtenkih, in del spremljevalnih sredstev morajo tu nadomestiti ločila in drobna izrazna pomagala; zlasti odvisniški vezniki imajo pri tem važno nalogo. Frekvenca le-teh je v navadnem govoru (posebno v narečju) veliko manjša kot v pisanem tekstu, misli so odsekano nanizane, ne pa razvrščene in jezikovno povezane v medsebojni odvisnosti. Miklošič primerja tak način izražanja s slikarstvom brez perspektive; in v starih tekstih, ki niso oprti na neko literarno tradicijo, najdemo govorjenemu podoben način izražanja (n.'pr. staro-ruski teksti nereligiozne vsebine — letopisni odlomki, pravni spisi itd. — so klasičen primer takega teksta).
Po postanku so vezniki dokaj različni. Eni so zelo stari in jim je težko najti izvor in etimološke zveze, drugi so mladi, tako da je njih razvoj skoraj na dlani in vezalna moč morda še ni do kraja izoblikovana. Pomenska stran
5
nekaterih veznikov je neodvisna; pomen in veljava sta očitna brez ozira na j okolico (ker). Drugi uvajajo dva ali več tipov stavkov in jim moremo šele j iz konte'ksta določiti pomen; tako spoznamo funkcijo veznika da šele takrat, ^ ko je znana glagolska oblika v nadrejenem stavku, ali pa je'^značaj veznika ! (koj določen z glagolsko obliko v odvisniku (indikativ : kondicional). Naprej : pa je samo od veznika odvisno, v kakšnem odnosu bosta dva stavka. (Ko pride domov, vidi sina — Ko hi prišel domov, hi videl sina). V navedenem primeru sta stavka v časovnem oz. pogojnem odnosu. ;
Težko je reči, od česa je odvisna ta dvojnost vezniškega pomena. Veznik i ker ima vselej jasno začrtan vzročni pomen, da, če in fco pa so v svoji rabi ; širši in zato spremenljivi zlasti da in ko. Razlika je n. pr. pri ko : če stilistična, ; kadar uvajata oba odvisnike s kondicionalom (Ko hi hil doma, hiša ne bi hila j zgorelal: Ce bi bil doma, hiša ne bi bila zgorela). Kadar pa uvajata odvisnike ; z indikativom, je razlika gramatična (Ko zazvoni, se učenci umirijo: Če zazvoni, i se učenci umirijo). j
Rri nadrobni obravnavi veznikov se moramo v prvi vrsti nasloniti na j živ jezikovni občutek. Predvsem se zaradi prakse v dosedanjih slovenskih j slovnicah vprašamo: ali more biti merilo za razlikovanje med uresničljivim i (Slovnica 1956) in možnim (v prejšnjih slovnicah) ter irealnim samo v uporabi j veznika, ali ga moremo najti v čem drugem. Zdi se, da so stali slovničarji j pred nerešljivo nalogo, kako izpeljati in utemeljiti ločitev neuresničljivega ¦ od možnega pogoja. Do četrte izdaje Breznikove slovnice ni bilo nobene for-malne razlike med tako imenovanimi potencialnimi in irealnimi stavki. Na- ; veden je bil pač tak primer, podkrepljen še z ustreznim adverbom, da je i omogočal razlago potencialnosti, vendar brez ozira na veznik. (Trojno razde-.] litev pogojnih odvisnikov so prevzeli iz latinskih slovnic, kjer je bua poten- j cialnost izražena s posebnim konjunktivom.) V Breznikovi četrti izdaji in v i slovnici 1947 je temeljilo razlikovanje obeh tipov zvez na pravilu, da se veznik ! ko ne sme rabiti v potencialnih stavkih, če pa ne v irealnih. Zadnja izdaja ; slovnice 1956 pa je uvedla formalno drugačno razdelitev. Če je ostal prepo- ; vedan pri irealnih stavkih, in veznika Jeo ne prištevajo med uresničljive pri- 1 mere, kamor so uvrščeni tudi bivši potencialni stavki. ;
Uresničljivost pa je zmeraj kočljiva. Ene zveze so docela uresničljive (Ce | je suša, je slaha letina), druge manj (Ce hi se zdaj učil, hi še izdelal). K temu j porušenju tradicionalne razdelitve na tri vrste pogojnih zvez je verjetno pri- i pomogla M. Rostoharja zahteva po upoštevanju psihološke stvarnosti v gra-j matiki (Razprave SAZU II 1953, Razred za zgodovinske in socialne vede), j Za gramatika pa ni Rostoharjeva razlaga primerov pogojnih stavkov brez pri-j držka sprejemljiva. N. pr. stavek: Stric hi mi dal denar je zanj dokončno iz~\ ražen, ker upošteva nek nakazan pogoj, ki jezikovno ni realiziran. Teh pogojev: je seveda lahko nešteto, in zelo različnih, gramatik pa lahko upošteva samo] tisto, kar je jezikovno realizirano. Po M. R. bi bil edino možen logičen zaključek j tega stavka: Stric hi mi dal denar, če hi mogel. Celotni stavek pa bi se lahko i glasil tudi na pr.: Stric hi mi dal denar, če ne hi hil skopuh, kar gotovo ni ; vseeno. J
Veznik pa nikakor ne more prevzeti vloge določanja, ali je pogojna zveza' uresničljiva, oz. potencialna, ali irealna. Iz primerov, vzetih iz sodobne slo-1 venske književnosti, je razvidno, da tak vezniški regulator med potencialnostjo ! in irealnostjo v zavesti pisateljev ne obstoji. Formalno je popolnoma vseeno, j ali gre za prvo ali za drugo; v obeh primerih gre za kondicional pri veznikijij
6
ako, če, ko in za kondicional ali indikativ pri veznikih da, da (le), (samo) da. Tu je V celoti prepuščeno presoji bralca, kam bo take pogojne zveze sprejel; samo vsebina obeh stavkov more nakazati potencialnost ali irealnost. Več možnosti za zaznavanje potencialnosti je seveda takrat, kadar so stavki v sedanjosti, v preteklosti pa potencialnosti ne more biti.
1. A kaj bi se zgodilo, ko bi se znašli preko meje? (Potrč, Zločin)
2. A kako bi bilo, če bi nas Avstrijci prijeli? (Potrč, Zločin)
3. To ti rečem, ko bi se kaj takega namerilo, bi ju jaz poprej pobil, preden bi nas prijeli. (Potrč, Zločin)
4. In mama bi se mu še zdaj lahko smejala, če bi bila živa. (C. Kosmač, Pomladni dan)
5. To bi tudi storil, če bi vedel za pot do njih. (M. Kranjec, Usodno molčanje, KPD 1956)
6. Zdaj bi še dojenčki govorili, če bi mogli... (M. Kranjec, ibid.)
7. Ko bi bil ženska, bi tako delal, Marie.
Niti ko bi mi dali Peterburg in Moskvo, bi teh pogojev ne sprejel. (L. Tolstoj, Vojna in mir prev. VI. Levstik)
V primerih 1 in 2 uporablja pisatelj za isto pogojno zvezo različna veznika (ko, če); v primeru 3 imamo veznik fco za potencialno pogojno zvezo; primeri 4, 5 in 6 navajajo če za povsem irealen pogoj; izjemno pa je stanje pri prevajalcu VI. Levstiku, ki rabi, kot se zdi, veznik ko za izrazito irealen pogoj, kot ga pač predpisuje slovnica. Pri vezniku ko je stalno računati tudi s časovnim odtenkom, ker je to pri indikativu pač njegova glavna značilnost.
Prav posebno zanimivi pa so pogojni vezniki z vidika stilistično-emocio-nalne vrednosti. Tega momenta slovnice niso zajele, čeprav je pri pretresu teh veznikov bistvene važnosti. Vzemimo primer:
Ako bi 2mogel, bi sd kupil knjigo.
Ce bi zmogel, bi si kupil knjigo.
Ko bi zmogel, bi si kupil knjigo.
Da zmorem, bi si kupil knjigo.
Do bi zmogel, bi si kupil knjigo.
Da le zmorem, bi si kupil knjigo.
Do bi le zmogel, bi si kupil knjigo.
Samo da zmorem, bi si kupil knjigo.
Samo da bi zmogel, (pa) bi si kupdl knjigo.
Iz različnega uvajanja gornjega stavka in s pritegnitvijo realnih zvez — na prvi pogled je očitno, da ne gre za golo sinonimiko — se nam izlušči naslednja ugotovitev.
Ako je stvaren in se uporablja več v resničnih pogojih kot v pogojih s kondicionalom; za vsakdanje izražanje je pretrd in okoren, pogost je v strokovnem in znanstvenem slogu (Ako pomnožimo števec in imenovalec z istim številom, se rezultat ne spremeni), kjer močno in jasno poudari pogoj. Učinkovati pa more tudi patetično. Nekak slovesen miselni zaključek izraža še pri Prešernu in je tudi poetično učinkovit: Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi ...; tu se ga s če ne bi dalo nadomestiti, kajti če bi bil na tem mestu stilistično bled in šibek.
Veznik če je v današnjem knjižnem in pogovornem jeziku nedvomno najbolj nevtralen pogojni veznik. Njegova raba sega od najbolj suhega in strokovnega teksta do poezije, tu seveda v zavestnem izboru. Lahko bi ga imenovali pogojni veznik par excellence, čeprav ga najdemo tudi pri nekaterih
7
drugih odvisnikih. Zgovorna je pogojniška polnost v primeru: Ce ¦pridem, k vam, bom vse požgal in porušil. — Če. (Filip Makedonski in Špartanci)
Ko rabimo v časovnih in pogojnih odvisnikih, v slednjih samo v zvezi s kondicionalom. Toda čist je samo na svojih konicah, vmes sta velikokrat združena časovni in pogojni odtenek. Indikativ mu v odvisniku zagotavlja časovnost, kondicional pogojno vezavo. Ker v večini primerov z veznikom ko ni verjetnosti za izpolnitev pogoja v odvisniku in s tem v zvezi tu'di ne v nadrejenem stavku, predstavlja ko nekakšen emocionalen most k neizvršenemu ali neizvršljivemu pogoju: govorečemu je veliko do tega, da bi se pogoj bodisi izpolnil ali ne izpolnil, in z obžalovanjem ali veseljem ugotavlja ugodno ali neugodno stanje zaradi neizpolnjenega pogoja.
Takšno je ljudstvo tod, vse bi vam dalo, ko bi le imelo. (Potrč, Zločin.)
Ko bi bil skočil z vlaka, bi si bil zlomil nogo!
Pri da se osebna prizadetost govorečega še stopnjuje; če pa je okrepljen z adverbom samo ali členico le, je pozornost obrnjena zgolj na pogoj.
Podrobno proučevanje vloge veznikov v slovenskem jeziku bi moglo odkriti še mnogo značilnosti, ki niso tako očitne, vendar so v življenju in rabi jezika izredno pomembne.