List 8.
Pereč oginj pri prešičih
(Rothlauf, Antoniusfeuer~).
v
V 4. zvezka živinozdravilskega časnika, ki v Štut-gartu izhaja pod naslovom „Repertorium der Thierheilk.", beremo marsikaj od te hude prešičje bolezni, ktera je lani tudi pri nas pomorila nagloma mnogo živine. Naj povemo nektere poglavitne reči iz onega spisa našim gospodarjem v prid.
Popisana je ta bolezen tako le: Začne se pereč oginj s tem, da bolni prešič hipoma neha jesti, v steljo rije, rep pobesi, je kmal merzel kmal vroč, glas mu je hripav, sapa nagla, v hoji omahuje, rivec obledi, prešič je zapečen; če bolezen terpi 48 ur, se spusti po koži, vratu in trebuhu rudečica kakor šenj, pozneje se rudečica spremeni v višnjevo barvo; bolna živina prihaja čedalje slabeja in pogine brez posebnih težav.
Ce prešiča zakoljejo berž v začetku bolezni, se nahajajo jetra enmalo vnete, njih žila vratarica (Pfortader) polna černe kervi. — Ce pa je bolezen že delj časa ter-pela, so jetra, vranca, ledice in pljuča vnete, serčne ušesca so černe.
Skušnja je učila, da tisti bolniki ne poginejo, pri kterih ni vsa koža rudeča, ampak se le semtertje po koži rudeče lise prikažejo, iz kterih neka mokrota solzi. Kakor so te posamezne lise dobro znamenje, tako je tudi to dobro znamenje, če prešič še enmalo je ali pije.
Ozdravlja se ta bolezen, da se prešiču v začetku čmerike ali bljuvne soli da, da se izprazne želodec in pretrese celi život.   Ce bolniku  ne   odleže potem, je slaba.
Kakor hitro se je pereč oginj spustil po koži, Bog obvari, da bi se povžilo tako meso, čeravno ni očitno škodovalo vsem, ki so ga vžili.
Da se o d verne ta bolezen, naj se, kadar je prav vroče, prešičem večkrat oglja v prah stolčenega povžiti da; prešiči radi žro navadno oglje (od derv), ktero od-vračuje čerm ali vrančni prisad ali metljaje. Tudi okisano ilovco žro radi. Schiirg hvali tel oh, kteri naj se zavleče pod kožo za ušesmi.  —
V ravno tem zvezku omenjenega časnika se bere od krave, kteri se je si vanka, ki jo je pred 4 tedni požerla, na desni strani reber, kmali za komolcom izgnojila. Krava pervi dan, ko je šivanko požerla, se skor ni dotaknila klaje , in če je kaj pokusila, je berž vergla z gobca in ni nič požerla; pokašljevala je večkrat. Berž ko ne, je šivanka prebodla persni del požiravnika in tako napravila, da krava ni mogla požirati, da je kašljala in zvergla. Kaj takega se večkrat primeri.