2
NOVICAM k novimu letu iz Celovca!
Ko bi ptičica bil, pa perutice imel, bi k novimu letu Slovence povsod obiskal; bi vse kraje obletel, kjerkoli žive; bodi na Žili ali Dravi, na S a vi ni ali Savi, na Muri ali Beli, na Pivki ali Ljubljanci, pri Ivoritnici ali Nadi ž i ali pa blizo morja silniga— povsod bi jim srečo vošil, veselo sprepeval— trikrat bi „Slavo" glasno zagnal, de bi po vsi Slavenii razlegalo se. Pervo: Slava Bogu, de smo dočakali srečno noviga leta! Drugo: Slava nadvojvodu Janezu pre-j as ni mu, kije „Novice" nam priskerbel! Tretjo: Slava slavni družbi k m e t i j s k i na Krajnskim,« ki nam „Noviee" izdaja! Vsi m dobrini dušam, dragim domorodeam in zlatim prijatelam bi vošil po staro-slovenski navadi, de bi bili zdravi, ko ribice v vodi, veseli, ko ptičiee v gojzdu, močni, ko medved v gori — iu de kratko povem, — sprepeval bi sladko slovensko, de bi njim vsim, ki bi zaslišali, od ljubezni do slovenšine seree se vnema-lo. —Pa joj, jez ptičica nisim, perutic tudi nemam; leteti ne morem,, še peti neznani; samo želje pre-serčne, samo ta listič beli Vam pošljem! —
Ravno ko sim to dopisal, poterka nekdo pri meni na duri. Pri nas človek ne veš, kako bi se oglasil, ali po nemško , ali po slovensko, ker ne veš, ali je pred durmi Nemec ali Slovenec. Všec-k o je d n o {vse jedno)! pravijo Čeho-Slaveni; v š e c-k o je d n o! sim mislil tudi j e z sam pri sebi; kdo je pred durmi ne vem, de sim pa jez v jispi Slovenec , to vender gotovo vem, in zato zavpijem na mesto: Herein! po slovensko: Zdravo! In glej, pogodil sim! Naš prijazni sosed Radislav, ki tudi rad bere naše Novice, stopi v jispo rekoč: D o b r o j u t r o, g o s p o d!
Jez. Bog daj, ljubi moj Radislav! ravno sedaj pišem našim Novicam.
Rad. Dobro! Dobro! Pa povejte mi enkrat prav po potu, zakaj so se naše „Novice" noviga pravopisa prijele?
Jez. Ali se ti pretežek zdi? ali ti morebiti ni prav po volji ?
Rad. Težek ni; komur bi se pretežek zdel, takimu bi ne bilo pomagati, tudi nisim še nikogar slišal, de bi se bil nad tem pritožil. Meni se prav dobro prileze: še stara bohoričica mijedopadla, pisali smo f/i. %h z dvema pismenkama, kar se mora po nemško pisati fc/u tfch z tremi ali četvermi. Po n o v i m j e p a k a k o r i m a b i t i: j eden glas in je d n a p is men k a. Zakaj se je pa ravno ta pravopis izbral, tega ne vem.
Jez. Zato ker je lahek in dosleden (Tolgerechf), posebno pa zato, ker je naj bolj razprostranjen med Slavjani, ki z latinskimi pismenkami pišemo. Sedaj bodemo lahko brali, mi bukve njihove, oni pa naše.
Rad. To je pa že prav lepo !
Jez. Ni samo lepo, je tudi koristno. De ti po domače povem: Meni se zdi pravopis in naše slovstvo (^literatura) kakor velik voz, natovaren naj žlahtnejšiga blaga, kteriga moramo pa še le vsi vkupej domu pripeljati. Jeden sam ga ne zgane, voz sam pa tudi ne gre — to se ve. Če nas blago mika, moramo pametno vpreči in varno peljati. Ako bi bilo, postavim, nekaj voznikov, in bi imeli ni-koliko parov konj in bi jih vpregli dva pred voz, dva ritnisko za voz, pri strani pa k vsakimu kolesu par,  ter bi jeden vlekel  naprej, drugi nazaj, pri
strani pa vsaki na svojo stran — kaj misliš, dragi moj Radislav! kako bi to šlo?
Rad. De bite muri popil! Tako vpregovati še nisim vidil, kar sim živ.
Jez. No — kako bi to šlo?
Rad. To bi ne šlo nikakor — na mestu bi ostalo vse, voz, blago, konji in vozniki; in ako bi hijkali in konje naganjali, de bi se štrange tergale, vse zastonj.
Jez. Prav imaš, taka je. Ako bi pa leti vozniki prijateljsko pripregli konje poredama pred voz, pa vsi zložno pognali, bi pa šlo gladko po cesti, kakor bi igral. Taka je pri pravopisu, pri slovstvu in pri vsaki stvari.
Rad. Ljub mi je bil ta pravopis že poprej, pa še ljubši mi je sedaj, kar to vem.
Jez. Slovenci pišejo tudi veči del že z tem pravopisam. Čudno naglo se je med nami razpro-stranil. Vidiš, kako lepo gre naprej, kader se ne prepiramo, kadar bratov sko med seboj ravnamo. Kjer je ljubezen bratovska, tam je obilno blagoslova bozjjga!
Rad. Nekaj bi pa vender še želil.
Jez. Kaj pa bi to bilo?
Rad. Ko ravno novicam pišete, pišite jim še to, de bi bilo dobro , de bi se v pervim listu vsakiga pol leta na pervi strani spodej kratko opomnilo, kako se po starim in kako se po novim bere. Novice se bodo zmirej še daiej razširale, vsakiga pol leta bode jih še nekoliko vnovič pristopilo, kteri še niso tega pravopisa navajeni, za nje je potreba, de se to zaznamnja.
Slavno vredništvo! Jez sim popolnama Radi-slavove misli. *) Tudi se to lahko zgodi; dovolj je, ako se samo te le besedice pristavijo :
„c.y $, %3 fe izgovarjejo kakor stari zy f, sy
*?*>.*>   »         'jj              99       99    *&,fa,sh,—a
in to naj bi se tiskalo v vsake bukve, ki se pri nas v tem pravopisu izdajajo, v novicah pa na pervi list vsakiga pol leta, in to dotlej — dokler se ta pravopis pri nas v šole ne vpelje, de ga bode vsaki znal, kteri se brati uči'.                   Matija Majer.
*J Ravno to so tudi naše misli bile.                     Vredništvo.