Ljndski pregovori v šoli. Spisal Fr. Govekar. Pregovor je zerkalo ljudskega razuma. Ljudstvo jih sploh čisla zavoljo tega, ker so stari in ker imajo sploh veliko jedra v sebi. Pregovori so se posneli naj več iz družinskega življenja in po ljudskih šegah. Kakor postava ne dela razločka, tako tudi pregovor nikomur ne prizanaša. Pregovor se ozira na vsaki stan in na vsako stvar, ter pretresa sploh vsa človeška dela kratko, pa dobro, ojstro, zabavljivo, pošteno in na tanko, ne oziraje se na osebo, ne na stvar. Pregovor zaliteva vedno in povsod le pravico in resnico. V ponižni obleki in priprosti podobi predstavlja sicer dobro in pravo, pa tudi hudobijo in greh ojstro in pravično graja. Dostikrat ne premore vsa učenost toliko, kakor kak jedernat bister in čist pregovor. Pregovor tudi nikogar ne draži, timveč oživlja bistroumnost, vadi razum in razveseljuje serce, in človeka sploh oživlja. Pregovor je vedno in povsod naš zvest in vesel spremljevavec, ter nas ne zapušča ne v veselji, ne v žalosti. Mikavni so pregovori sicer sploh za vsakega človeka, toljko bolj pa za učence; toda učitclj ne sme pozabiti, da so pregovori v govorjenji to, kar je sol ali dišava v jedi; skerbi naj, da pregovor ne zgubi svoje vrednosti. S pregovori more nčitelj učence spodbujati k pridnosti, poterpežljivosti, delavnosti, priljudnosti in varčnosti, jih svariti pred jezo in maščevanjem, ter jih napcljcvali in opominjevati, da bodo dobri in pošteni Ijudje. Marsikteri nauk lahko učitelj brez ovinkov pojasnnje s pregovoroni, ker primeren pregovor, nauk ali govor tako rekoč zapečati, ker ima veljavo med ljudtni. Tudi je obče znano, da učenci navadno večje in obširniše nauke radi kmali pozabijo; pregovor jim pa vedno ostane. Kdo se še sedaj ne spominja pregovora, kterega je rabil njegov oče ali ucitelj pri tej ali pri uni priliki! Zraven pa ima pregovor veliko večjo moč do nilaiiih in mclikih serc, kakor dolgi pa suhi nauki, ker v pregovorih je navadno zapopadek jedernat in odkritoserčen, razumljiv, jasen in labkn zapopadljiv. V pregovoru glavna misel navadno ni prikrita, ker brez obširnega in težavnega pojasnovanja se lahko razvidi, kar pregovor zahteva. Da pa pregovori, kakor drugi nauki, učencem v življenji koristijo, je potrebno, da jih znajo modro rabiti. Zato naj se učitelj prizadeva, da jih prav pojasnuje in poočituje. Naj tedaj vse nerazumljive besede z domačimi bolj znaninii pojasnuje; pri nekterih pregovorih pa naj kaže že znane domače prigodke in prilike ali pa zgodbe sv. pisma ; to daje pregovoru pravo moč in potreben vtisek. Učitelj se pa tako tudi najložeje znebi težavnega in dolgega besedovanja, ter naj prej in po naj naravniši poti svoj namen doseže. Zato pa učitelj potrebuje velike in obširne skušnje in bistrega uma. Učitelj naj se pri vsakem pregovoru pomuduje toljko časa, da si ga učenci dobro zapomnijo. Ni modro, ako siliš učence, da se morejo več pregovorov zaporedoma na pamet naučiti, ker tako pregovor eden drugega pobija in oslabuje. Se ve, da se od učitelja ne mora zahtevati, da bi učenci vsaki pregovor do pičice razumeli; po pravici se pa tirja od njega, da rabi le t&ke pregovore, kterih zapopadek je izversten, da budijo poštene in modre misli, da učence k dobremu spodbujajo, in da svete resnice in nauke pojasnujejo. Pregovori imajo tudi veliko gradiva za nauk v govorjenji in pisanji. Samo po sebi se razunii, da naj se pregovori naj pred z besedo, potem pa še le pismeno vadijo. Naj pervo naj tedaj učitelj vadi učence, da poiščejo vsem berilnim vajam primernih pregovorov, kar ni težko, ako je prej vsako bcrilno vajo vsestransko prav in na tanko obdelal. Za tem pa naj jim pregovore narekova; učeaci naj pa za nje primernih povesti in zgodeb zapišejo. Potem naj jih vadi, da razne pregovore po svoje (s svojimi besedami) pismeno predstavljajo, in še le potem naj jih vadi, da vsaki pregovor vsestransko pregledajo in obdelajo. Zadnjič naj jih še vadi, da se pregovor na življenje obrača, kar se godi, če ga učitelj dobro razlaga in primerja z okoliščinami v navadnem življenji. Konečno naj omenim še nekterih pregovorov, kteri v ovoji obleki tako rekoč krivico in hudobijo zagovarjajo, opravičujejo in prikrivajo, kar je vselej pregrešno in vse graje vredno. Post.: nEnkrat ni nobenkrat". 0 tein pregovoru je že Hebel rekel, da je naj neresničniši in naj slabši, in da ga je ali slab ali pa hudoben mojsler naredil. In res, kdo more z dobro vestjo reči, ako je že enkrat ukradel, dašeninikoli kradel! In ako budodelnika za hudodelstvo le ^enkrat" obesijo, to ni wnobenkrat"! — Skušnja sploli uči, da kdor enkrat kaj stori, da potem še tudi večkrat to stori. Se ve, da se ta pregovor tudi razlaga tako, da kdor enkrat kaj malega pregreši, niu pervikrat navadno zasluženo kazen odpuščamo, vendar je potrebno, da učitelj lakim pregovorom vsa potrebna in določljiva znamenja pristavlja, da jih učenci napak ne razumijo. Prav živo najjimpove, da greh in krivica vedno in povsod taka ostaneta; zraven naj jih pa skerbno spominja na nevarnosti in žalostne nasledke, kteri zvirajo iz napačnega razlaganja takih pregovorov. Dobro je tudi, ako spodbija take pregovore z jedernatimi pregovori ravno nasprotnega zapopadka; še bolje pa je, ako nčitelj take pregovore s šolskimi smetrai iz šole pomete.