ŽZMJ. r. e


Razlaganje

keršanskiga kat oljškiga

Nauka.

—-*3«>«

Spisal


prošt in fajmošter v Novim mestu.

III. DEL.

V LJUBJANI, 1851.

Kationi! in založil Ignaci Alojzi žlahtni Klelnmajer.

V natis teh bukev so milostljivi knez go¬
spod gospod ANTON ALOJZI, Ljubljanski škof
dovolili 1. dan veliciga serpana 1841.

I A. -

VI. POGLAVJE

1. Aauk od božjih zapoved.

SKnano nam je po božjih naukih, de kdor hoče zve¬
ličan biti, mora vse storiti, kar Bog zapove, in se va¬
rovati, kar prepove iz ljubezni do njega. De bi pa lju¬
dje vedili, kaj storiti in opustiti, de bi se zveličali, se
je Bog nevedniga človeka usmilil, in mu dal svoje svete
zapovedi, kakor je bilo že v pervim delu teh bukev po¬
vedano; in pozneje je svojo voljo po Jezusu Kristusu
popolnoma razodel, kar je človeku treba verovati in sto¬
riti, de bo zveličan.

Prej, ko je Bog povedal svoje svete zapovedi, je
rekel: »Jest sim Gospod tvoj Bog”, de bi nas s tem
opomnil verovati, de on je vsigamogočen Gospod, zapo-
vedovavec in nas sveti in pravični Bog; de moramo nje¬
gove svete zapovedi deržati, in če jih ne bomo deržali,
nas bo mogel strafati, ker je s strašnim gromam pri
oznanovanji svojih zapoved na znanje dal, in de se nje¬
govi vsigamogočnosti noben človek vstaviti ne more.

Ktere so božje zapovedi?

Te so:

1) Veruvaj v eniga Boga.

2) Ne imenuj po nemarnim svojiga Boga.

3) Spomni se, de bos nedeljo posvečeval.

4) Spoštuj očeta in mater, de bos dolgo živel, in

de ti bo dobro na zemlji.

1*

4

5) Ne ubijaj.

6) Ne presestuj, ali ne delaj nečistosti.

7) Ne kradi.

8) Ne pričaj po krivim zoper svojiga bližnjiga.

9) Ne zeli svojiga bližnjiga žene.

10) Ne želi svojiga bliznjiga blaga.

Po teh deseterih zapovedih Bog nektere dela storiti
zapove, nektere pa prepove. V pervih treh zapovedih,
ki so bile na pervi tabli zapisane, so dolžnosti poveda¬
ne, ki jih imamo do Boga. V pervi zapovedi nam Bog
zapove, kako naj ga znotraj v svoji duši častimo; v
drugi, kako naj po zunanjim z besedami in zaderžanjem
svoje znotranje česenje pokažemo; v tretji nam pa čas
pove, kteriga posebno se k očitnimu česenju ali k služ¬
bi božji oberniti moramo.

V drugih zapovedih nam pa Bog oznani, kaj smo
sami sebi in svojimu bližnjimi! dolžni, de spolnemo nje¬
govo sveto voljo. Tako zapove v četerti dolžnosti do
starsev, in do tistih, ki so namest Boga pri nas. V peti
zapove, kar srno dolžni storiti za ohraniti svoje in svo¬
jiga bližnjiga življenje, telo in dušo, in prepove kaj ta-
ciga storiti, kar bi življenje prikrajšalo ali pa zdravje
poškodovalo. V sesti zapove čisto življenje in posebno
zakonsko zvestobo, in prepove vse, kar je temu naspro¬
ti. V sedmi zapove vsakimu pri miru pustiti, kar je
njegoviga, nobeniga ne v pravicah in ne na blagu po¬
škodovati, ne skrivno in ne očitno, in kar je kdo dolžan,
pošteno plačati in vso storjeno škodo poravnati. V osmi
zapove Bog vselej govoriti, le kar je res, in nikoli dru-
gači pričati, kakor vemo in mislimo; kdor drugači go¬
vori, kakor je, in v sercu misli, laže; in kdor po kri¬
vim priča, poškodje bližnjiga. V deveti in deseti Bog
zapove, de ne le zunanje dela morajo po božjih zapove¬
dih storjene biti, ampak tudi misli in želje serca, in kdor

5

zoper božje zapovedi prostovoljno kaj misli ali želi, tudi
greši.

Z očitnim razodenjem teh deset zapoved je Bog
opomnil ljudi na postavo, ktero jim je že pri stvarjenji
v serce vtisnil, in ponovil, kar so pozabili, kakor sveti
Pavel nevernikam pove, de imajo postavo božjo v svo¬
jih sercih zapisano, pa ker so se modri delali, so se
zgubili v svojih mislih, in so resnico božjo v laž pre-
vernili in hudobno živeli.

Te zapovedi tudi Jezus poterdi, in nam jih deržati
zapove, če hočemo zveličani biti; on jih se bolj popol¬
noma razloži, de bolj natanko božjo voljo zvemo. Zato
e rekel, de ni prišel ovreči, kar so Mozes in preroki
učili in zapovedovali, ampak dopolniti s svojim zaderža-
njem pokazati, de se mora tako živeti, kakor Bog za¬
pove. Zato je tudi skusnjavcu rekel: Pisano je, moli
Gospoda svojiga Boga, in njemu samimu služi. Kavno
tako je tudi mladenču rekel, ki ga je vprašal, kaj de
naj stori, de bo večno življenje dosegel: Derži zapovedi
božje. — Pri drugi priložnosti je nek učenik postave
Jezusa vprašal, rekoč: »Učenik! ktera je velika zapo¬
ved v postavi?» In Jezus mu je rekel: »Ljubi Gospoda
svojiga Boga iz vsiga svojiga serca, in iz vse svoje du¬
še in iz vse svoje moči. Ta je nar veči in perva za¬
poved. Druga je pa ti enaka: Ljubi svojiga bližnjiga
kakor samiga sebe. V teh dveh zapovedih je zapopa-
dena vsa postava in preroki.» Mat. 22. 35—40. Mark.
12. 29—31. Po svojih zapovedih Bog zapoveduje nje¬
ga čez vse ljubiti, bližnjiga pa, kakor samiga sebe, in
ravno to so tudi preroki zapovedovali. In kdor v res¬
nici svojiga bližnjiga ljubi, po delih, ki mu jih stori, po¬
kaže svojo ljubezen do njega, in tudi ljubezen do Boga,
ko take dela bližnjimi! stori, ktere storiti mu Bog zapo¬
ve, kar Jezus tudi z drugimi besedami poterdi, ker pra
vi: »Nad tem vas bodo spoznali, de ste moji učenci, ako

6

se hote med seboj ljubili.” Tato so v teh dveh zapo¬
vedih vse božje zapovedi in tedej vse dolžnosti zapopa-
dene, ktere imamo do Boga, do sebe in do bližnjiga do¬
polniti. Dolžnost pa imenujemo zavezo, v kteri smo z
Bogam, de moramo njegove zapovedi dopolniti.

Ker nam je vsim k zveličenju potrebno po božjih
zapovedih živeti, jih moramo tudi vediti in razumeti, kaj
Bog po eni ali drugi zapovedi zapove ali prepove, zatd
bo zdej to razloženo, ne scer po redu , kakor jih moli¬
mo, ampak bodo razložene po dolžnostih, ktere imamo
do Boga, do sebe in do bližnjiga , in zraven bodo se
Jezusovi nauki sklenjeni, po kterih bomo se bolj popol¬
noma podučeni, kako se po kersansko pobožno živi.

3. Od dolžnost do Boga.

Boga spoznati in va-nj verovati.

Vse dolžnosti do Boga so zapopadene v treh božjih
čednostih: v Boga verovati, va-nj upati, in ga ljubiti.
Te tri božje čednosti se pa se le v kristjanu znajdejo,
kader je Boga spoznal. Le verovati, de je en sam Bog,
pa se ni zadosti. Zakaj na svetu ga ni ljudstva, ktero
bi eniga ali več bogov ne verovalo, in ga po svojim do-
misljevanji ne častilo.

Po kom spozna človek Boga in njegovo sveto voljo?

Človek spozna Boga in njegovo sveto voljo po ve¬
sli, po stvarjenih rečeh in po veri.

Kako spozna človek Boga in njegovo sveto voljo po
svoji vesti?

Vest v človeku priča, de Bog vidi nase misli, želje
in dela, ker ga s hudim očitanjem strafuje, ako kaj ta-
ciga stori, v kar ona ne privoli, in se se prej v njem
glasi, de tega ne misli, ne želi in ne stori; ako pa kaj
taciga stori, v kar ga nagiblje in privoli, mu pa govori,

7

to je prav, in mu dušo z veseljem napolni. To glasenje
vesti spričuje, de Bog, ki je človeku vest dal, po nji
govori, in de jo svet le dobro ljubi, vse hudo pa sovra¬
ži, in ko dobro z dobrim, in hudo s hudim plačuje, je
tudi pravičen.

Bog je človeku pri vstvarjenji svojo večno postavo
v serce vtisnil, ktero človek v sebi občuti, in zato se
mu že od natore gnjusi nad nekterimi grehi, in ga ne-
ktere dela vesele, ktere najde, de se z njegovo notranjo
postavo vjemajo. Bog je pa tudi v človeško dušo, ktero
je po svoji podobi vstvaril, take želje vtisnil, de želi
Boga vedno bolj spoznati. Dal je človeku tudi nagnje¬
nje, de si prizadeva vedno holj srečen biti, pa vender
per se tako veliki sreči, se prav srečen ni, ise zunaj
sveta le v Bogu svojo pravo in stanovitno srečo zado-
biti, torej želi ga zmirej bolj spoznati. On je kakor
slep človek, kteri zavoljo svoje telesne slepote nikoli
luči, nikoli lepiga rumeniga sonca vidil ni, vender zmi¬
rej želi spregledati, in svitlobo viditi; tako tudi duša
človekova nikoli Boga vidila, nikoli prav spoznala ni;
vender brez prenehanja silne želje ima, ga poznati, in
pri njem svojo pravo srečo najti. In Bog je človeku
prav blizo, v svojim sercu ga bo najdel; bolj ko si bo
prizadeval po sveti volji božji živeti, bolj ga bo spoznal,
in tudi občutil, de v njem prebiva s svojo gnado, in tudi
vedno veči veselje bo občutila njegova duša do njega.
Kakor se bo pa od Boga odvernil, greh storil, stvari
namest stvarnika nezmerno ljubil, ne bo Boga najdel,
in dušniga veselja do Boga ne občutil, ker je že
zmoten.

Kako spozna človek Boga po stvarjenih rečeh?

Spozna ga, ker se mu je po stvarjenih rečeh ra¬
zodel, deje vsigamogočen, moder in dobrotljiv, ker je
■vse vstvaril, in vse v lepim redu ohrani. Ko človek vse

8

stvari premišljuje, mu oznanujejo Boga, vsigamogočniga,
modriga in dobrotljiviga Očeta: nebesa pravijo božjo
čast, in podnebje oznanuje dela božjih rok, vse drevesa
na zemlji, zelenje, hribi in doline, studenci in potoki,
vode in morja, ptice pod nebam, živali na zemlji in ribe
v vodah, vse pripovedujejo: Bog nas je vstvaril. En dan
pripoveduje drugimu, in ena noč drugo uči božjo vsiga-
mogočnost in modrost, de Bog je vse storil, de vsim
živim stvarem je življenje dal, de skozi njega vse živi,
le on nima začetka ; vse se g'odi po njegovi modri vo¬
lji, vse se spremenuje, le on ostane vekomaj ravno tisti,
ge ponoči, na lepim, jasnim nebu zvezde brez števila
oznanujejo božjo vsigamogočnost in modrost, ktere ne-
izmerjeno velike pod nebam visijo, se premikajo, svojih
cest, ktere jim je Bog odkazal, nikoli ne prestopijo,
in kakor velika je zemlja, na kteri prebivamo, vender
proti nezmernima prostoru pod nebam ni toliko velika,
kakor zerno peska; kako mogočen je Bog, ki je vse to
vstvaril! Zato je prerok ves vnet v svojim sercu Boga
hvalil, ko je dela božje vsigamogočnosti premišljeval,
rekoč: »Ti o Gospod! si me s svojimi stvarmi razve¬
selil, in silno sim vesel, ko dela tvojih rok premišljujem.
Gospod! kako častite so tvoje dela, silno globoke tvoje
misli. Neumen človek tega ne spozna, in norec tega ne
razume. Grešniki zelene, kot trava, in vsi, kteri hudo
delaio, cvetejo, dokler bodo za vselej in vekomaj pokon¬
čani.” Psi. 91. 5—9.

Po kom človek prav spozna Boga in njegovo sveto
voljo ?

Po veri. Desiravno vse stvarjene reči nam Boga
oznanujejo, ker nam kažejo, kar je nad njim nevidniga,
njegovo večno moč in bogastvo, njegove dobrote iti mi¬
losti, ga in ' vender prav spoznati, njegove svete volje
zvediti ne moremo, ker prebiva v večni luči, v kteri ga

9

se noben umerjoči vidil ni, le Sin božji nam ga je prav
oznanil. Le po veri, ktera nas oslepljen um razsvetli,
in nase serce k njemu prenagne, de ga imeti želi, ga
zamoremo prav spoznati, in njegovo sveto voljo zvediti.
Zato je sv. Pavel, ko je zvedil, de so Kološam verni
postali in Boga ljubijo, jim pisal, de ne jenja za nje mo¬
liti in prositi, de bi vedno bolj popolnoma spoznali voljo
božjo, zato de bi storili po volji božji v vsili rečeh , de
bi bili radovitni na vsakim dobrim delu in rastli v bož¬
jim znanji. Kološ. 1. 10. In »Jezus pravi: »To je večno
življenje, de spoznajo tebe samiga praviga Boga, in Je¬
zusa Kristusa, kleriga si poslal.” Jan. 17. 3. »Brez
vere je nemogoče Bogu dopasti. Zakaj kdor hoče k
Bogu priti, mora verovati, de je, in de je lem, kteri
njega išejo, plačevavec.” Hebr. 11. 6. Ker je tedej k
zvelicenju potrebno Boga in njegovo sveto voljo prav
spoznati; de bi jo vsak bolj popolnoma dopolnil, in Bogu
bolj podoben bil, si mora prizadevati Boga in njegovo
sveto voljo vedno bolj spoznali, v spoznanji vere rasti,
in se ne dati motiti po slabih izgledih spačeniga sveta.
»De ne bomo več, kakor otroci omahljivi, in nas ne bo
sem ter tje gonila vsaka sapa nauka po človeški hudo-
bii, po zvijači, v ktero nas hočejo v zmoto zaplesti.”
Efez. 4. 14. In de bo pripravljen odgovor dati, vsaki¬
ma, kteri ga bo za upanje vprašal, ktero je v njem.
1. Pet. 3. 15.

Vera, ktero nam je Bog brez našiga zasluženja
dal, pa ne uči samo tega, de veruvajmo le v eniga Boga,
ampak razsvetli našo pamet, de ga spoznamo svojiga
Gospoda in kralja, in de vemo ga spodobno častiti. V
zgodbah stare zaveze smo se prepričali, kako delječ so
se ljudje brez vere zgubili, in hudo zmotili, de so stvari
za Boga molili, in jih po božje častili, in kako jih je
njih prerojeno hudo iz lastne moči nepremagljivo poze-
Ijenje zapeljalo, de so menili, de z grehi se Bog časti.

10

Pa tudi ni potrebno, de bi ravno sli gledat v zgodbe
stare zaveze, poglejmo le v današnje čase, koliko jih je,
ki se bližnjima razodenju ne podveržejo, se svetiga evan¬
gelija sramujejo, kteri so se zgubili v svojih prevzetnih
mislih, in njih nespametno serce je otemnelo, po svojih
nesramnih željah žive; in ker se modre mislijo, vedo do¬
sti lažnjiviga in zapeljiviga govoriti, de sebe in druge
motijo in zapeljujejo, so neumni in hudobni postali, vero
zavergli; in ker greh ljubijo, je njih um otemnil, ne po¬
znajo, kar je božjiga, gledajo in vender ne vidijo, po¬
slušajo in vender ne slišijo, pravi Jezus, ker jih je Bog
po njih volji njih nesramnim željem prepustil.

Le vera našo pamet razsvetli, ona nam pove, de
izvirni (poerbani) greh jo je oslepil, de je nevedna; ona
nam kaze veličastvo in vsigamogocnost božjo, ktera je
vse stvari iz nic stvarila, ktera bi vse ravno tako lahko
v enim hipu spet v nic spravila. V era nam pove, de bož¬
ji oblasti se nobena stvar vstaviti ne more, in tudi člo¬
vek ne; de Bog, ki je vsigaveden in moder vse viža in
ohrani, de pod njegovo oblastjo so kralji in mogočni
zemlje, kakor revni, tako bogati; de las z glave ne
pade brez božje volje, de on je dal vsim stvarem svoje
večne postave; de dobro in hudo, srečo in nesrečo člo¬
vekovo po svoji nezapopadljivi modrosti tako obrača, de
vse služi k povišenju njegove časti, k večnimu razgla-
šenju njegoviga svetiga imena, in k zveličenju njegovih
izvoljenih. Vera nas prepriča, de le greh kazi v člo¬
veku božje modre naredbe, in tudi njegov dober namen
s človekam, kteriga je za nebesa vstvaril, in se človek
sam pogubi, ker ni Bogu pokoren. Vera nam kaže
božjo svetost in pravico, ktera ni angeljem, ki so gre¬
šili, ne pervim staršem prizanesla, in pod njo se je še
Sin božji ponižal zavoljo grešnikov, in ji pokoren bil
do smerti na križu; de še njemu ni mogla prizanesti, ki
je naše grehe na se vzel, tedaj tudi nam grešnikam ne

11

bo prizanesla. Vera nas uči spoznati, kako slabi smo
sami iz svoje moči kaj dobrika storiti, nasiga vrojeniga
(poerbaniga) hudiga poželjenja iz lastne moči ne more¬
mo premagati; de ono stori v nas, de dobriga ne lju¬
bimo, nas hudo veseli, in de je človek skrit sovražnik
božje postave De po Jezusu nam je spet milost, od-
pušenje grehov in opravičenje došlo, po njem moč za-
dobimo ga premagati, in kdor va-nj veruje , ne bo po¬
gubljen, ampak bo večno življenje dosegel; po Jezusu
smo otroci božji in jerbi nebeškiga kraljestva postali, po
njem smemo Boga, svojiga Očeta klicati. Vera nas
uči, de Jezus je nas brat, in de mi smo tempelj svetiga
Duha, v kterim prebiva s svojo gnado. Vera nam ka¬
že v življenji Jezusovim, kako mora kristjan živeti, in
de mu je mogoče živeti, kakor se spodobi za otroka
božjiga. Vera nas uči. kako Boga spodobno častiti,
in pove, de ga noben človek po vrednosti in dolžnosti
zadosti častiti ne zamore, in Jezus je na svet prišel in
Boga v človeški natori popolnoma počastil, kar človek
ni mogel, in de le v Jezusu in po Jezusu zamoremo
Boga tako častiti, kakor se njegovimi! veličastvu spo¬
dobi. Vera nas uči, de imamo Jezusa srednika in be¬
sednika pri Bogu, kteri ve z nami usmiljen biti, ki je
bil v vsim skušan razun greha. Vera nam pove, de
vse dobro, kar imamo, je le od Boga, de se ne moremo
hvaliti, kakor de bi ne bili prejeli. Vera nas uči, de
Jezus nam je cerkev postavil, nji oblast dal, ktero je
od Očeta prejel, de skesanim grešnikam grehe odpuša,
svete zakramente deli, po kterih bodo grešniki opravi¬
čeni, posvečeni in moč zadobe po božjih zapovedih ži¬
veti in zveličenje doseči. Ona nam pove, de Bog hoče
vse zveličati, in de zato grešnike na zemlji terpi, jih ča¬
ka, de bi se k njemu spreobernili, se poboljšali, in zve¬
ličal bi jih; in če se pa ne bodo poboljšali, jih bo potlej
ravno tako večno pogubil, kakor bo svoje dobre in po-

12

korne otroke verno zveličal. Vera pa tudi uči člove¬
ka, kako se poboljšati, in se spet božje ljubezni vredni-
ga storiti; uei ga usmiljenje do bližnjiga, pove mu dol¬
žnosti njegoviga stanu, ktere, ako bi jih vsak zvesto
zavoljo Boga spolnil, hi se že zemlja v nebo spreme¬
nila, i. t. d.

Vera je nam vsim potrebna, ona je ključ nebeških
vrat, pa je tudi na tem svetu naša nar boljši tovaršica,
v mnogih nadlogah nas tolaži, nesrečniga, reveža, bol¬
nika in umirajočiga dobriga kristjana napolne z zaupa¬
njem; ona pove umiiajoeimu, de gre zdej k svojimu lju¬
beznivim Očetu, kteii je celi cas njegoviga življenja ve¬
dno za-nj skerbel, in ko bo vse zapustil, in njega vse
zapustilo, ostane Bog, njegov Oče, zmirej z njim, in
vzel ga bo v svoje naročje.

Ker le po veri človek Boga prav spoznati zamore,
vera pa iz poslušanja pride, tako mora božjo besedo
poslušati, kteri hoče po veri zveličanje zadobiti. Sveti
Pavel pravi: »Vera je iz poslušanja, poslušanje pa po
Kristusovi besedi.« Rimlj. 10. 17. »Sveti evangeli je
božja moč k zveličenju vsakimu, kteri verje.« Rimlj.
1. 16. Po veri zvemo, kaj Bog sam od sebe pove, in
kaj hoče de storimo , ker ni zadosti le vediti, ampak
mora tudi po veri živeti, ker vera brez del je mertva,
in ker bolj popolnoma ko bo kristjan po veri živel, bolj
bo Boga spoznal, in želel bo iz celiga serca se boljši
živeti; zakaj sveti evangeli ima božjo moč, pride od
Boga in pripelje človeka k Bogu.

Po branji božje besede ali svetiga pisma tudi Boga
spoznamo, pa vender to se ni zadosti; kristjan jo mora
tudi poslušati, ker bo pri poslušanji večkrat serce ome-
čeno, in ker po samim branji lahko v velike zmote pa¬
de, če cerkve ne posluša, ker le ona sama se ne zmoti;
ona pove, kako se ena ali druga resnica vzeti mora,

13

de je nekteri ne zastopi po svojini domišljevanji; zakaj
nase hudo poželjenje hoče vedno resnice svete vere le
na svojo stran obračati, de hi se to zgodilo, kar želi,
in kar raji ima. To tudi sv. Peter govori, ker opomina
kristjane, de naj se varjejo, de ne bodo po zmoti neum¬
nih zapeljani, svoje terdnosti ne zgube, ker v nekterih
listih svetiga Pavla se nektere reci težko umejo, ktere
pa nekteri neučeni in nestanovitni prevračajo , in ravno
tako tudi druge pisma k svojimu lastnimi! pogubljenju.
2. Petr. 3. 16. Zato so tudi aposteljni po izgledu Je¬
zusovim brez prenehanja učili, kjer so priložnost imeli,
desiravno so tudi pisali, ker po ustnim podučenji so jih
kristjani zastopili, kako se morajo božje razodete resni¬
ce vzeti, ali zastopiti, in tako so bili pred zmoto obva¬
rovani. Zato tudi sv. Pavel Tesaloničane opominja, re¬
koč: »Bratje! bodite stanovitni in deržite izročenje, kte-
riga ste se naučili ali po govorjenji ali po našim listu.”
2. Tesal. 2. 14.

Jezus clo pove, de se Bogu prijeten človek nad
tem spozna, ako rad božjo besedo posluša, ker pravi:
Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša. Od potrebe
božjo besedo poslušati, nas tudi izgledi prepričajo. Da¬
vid je bil moder in v božjih resnicah učen mož, pa ven-
der dokler ga ni Natan na njegov greh spomnil, ni ve¬
liko porajtal svoje hude pregrehe, potlej se je pa ojstro
pokoril, in obstal svojo veliko pregreho. 4. Kralj. 13.
Nikodem je bil pri judih imeniten učenik postave, in
vender je šel ponoči k Jezusu njegov nauk poslušat.
Sv. Avguštin se je spreobernil, ko je slišal svetiga
Ambroža pridigovati, i. t. d.

Tode kristjan si mora prizadevati tudi po veri ži¬
veti. Judež Iškarjot je tudi Jezusa poslušal, pa vender
hudoben ostal; kralj Herodež je tudi svetiga Janeza rad
poslušal, ali vender je le nečist ostal. Ravno tako tudi
veliko kristjanov božjo besedo poslušajo, pa vender jim

14

nič ne zaleze, ker vedno v grehih ostanejo, so le po-
slusavci, pa ne delavci božje besede, ko ne žive po bož¬
jih zapovedih. Jezus le tiste zveličane imenuje, kteri
božjo besedo poslušajo in po nji žive. Poslušajmo tedej
božjo besedo z vernim sercam, po nji bomo vero zado-
bili in bomo poterjeni v nji, in ona nas bo zveličala.
»Živa je namreč božja beseda, in močna in ostrejši, kot
vsak na obe strani nabrusen meč, in seže do ločitve
duše in duha, sklepov in muzga, in razsodi misli in na¬
men sercu.» Hebr. 4. 12.

3. Kaj je treba verovati.

Kaj mora kristjan verovati?

Kristjan mora le v eniga samiga Boga, in ne dru-
ziga zraven njega, verovati, in vse, kar nam je Bog
razodel, ker on je večna modrost in resnica, ki ne mo¬
re goljufati, in ne lagati. To Bog zapove v svoji pervi
zapovedi. Verovati pa more kristjan vse resnice svete
vere, kakor jih mati katoljska cerkev uči, in ne po do-
misljevanji ljudi, kteri se lahko zmotijo; njo viža sveti
Duh, de se ne more zmotiti. In tudi Boga takrat prav
častimo, kader mu vse verjemo, kar je razodel. Jezus
je tudi svojim aposteljnam zapovedal ljudi vse učiti, kar
jim je povedal, in je rekel, de kdor bo veroval in bo
kersen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogub¬
ljen; zato moramo vse verovati, kar je Jezus učil, in
če so tudi take resnice, kterih naša kratka pamet raz¬
umeti ne more, ako tudi Boga ne zamore popolnoma
spoznati; pa jih vender mora terdno verovati, ker ravno
take verne skrivnosti store našo voljo zaslužljivo. Je¬
zus v svojih naukih tudi ni nikjer razločka storil, de bi
nekaj verovali, nekaj pa ne; vse, kar je potrebniga, je
učil, in kar je učil, nam je potrebno verovati k zveli-
čenju, in tudi njegovi aposteljni niso v nobenim nauku
razločka delali, de bi bili njih učenci nektere resnice

15

bolj natanko mogli verovati, nekterih pa ne, desiravno
so jim sperviga, dokler vsih resnic svete vere zavoljo
njih kratke razumnosti niso se mogli prav razumeti,
bolj lahke resnice pripovedovali. To sv. Pavel sam po¬
ve, rekoč : »Kakor otročičem v Kristusu sim vam mle¬
ka piti dal, ne pa jedi; zakaj niste bili se zato, in se
tudi zdej niste, ker ste se meseni?’ 1. Kor. 3. 12. V
tem nas tudi zaderžanje svetiga Pavla proti Galačanam
poterdi. Nekteri med njimi so govorili, de kdor hoče
kristjan biti, mora pred po judovski postavi obrezan biti;
sv. Pavel jim je pa naravnost povedal: »Ako se daste
obrezati, vam Kristus ne bo nič pomagal.’’ Gala. 5. 2.
To je : ako mislite, de vam je obreza k zvelieenju po¬
trebna, ne boste gnade odrešenja Jezusoviga zadobili,
ker ne verjete, de je njegovo odrešenje zadosti obilno
za vaše zvelicenje, tedej nimate prave vere, zato tudi
deleža ne nad njegovim odrešenjem, če v zmoti ostanete.
Ravno tako je povsod in vselej učila in uči Jezusova
cerkev, de moramo vse verovati, kar nam je Bog razo¬
del, in kar so učili Kristus in njegovi aposteljni, ker
vse je res, in nobeden ne sme ene pičice od postave
zbrisati, ali misliti de ni res. Ravno to stori, de je ka-
toljška vera vselej edina in nespremenljiva, in se loči
od vsih krivih, ktere se vedno spreininjujejo, ker niso
od Boga, ampak od ljudi.

Desiravno kristjan v svojim sercu in v svoji volji
"vse Verje, karkoli je Jezus Kristus učil, in nobene nar
manji resnice ne overze, de le zve, de jo je Bog razo¬
del; tako so vender nektere resnice za nekteriga kri¬
stjana manj ali bolj potrebne vediti, ker so stanovi in
°kolišine kristjanov razloženi, so tudi dolžnosti razlože¬
ne, ktere vsak vediti mora; druge dolžnosti imajo starši
ln  gospodaiji, druge otroci in posli, vsak je dolžan ve¬
diti dolžnosti svojiga stanu, de jih ve po keršansko do¬
polniti; druziga stanu dolžnosti vediti mu ni tako potre-

16

bno. Zato je mati katoljska cerkev razloček storila in
povedala, ktere resnice svete vere de mora vsak kri¬
stjan, kakor se pameti zave, vediti in verovati, če hoče
zveličan biti, namreč: De je en sam Bog, kteri je nebo
in zemljo in vse, kar je, vstvaril, de vse ohrani in vi¬
za, de je pravičen sodnik; de so tri božje osebe (per-
šone), de je Sin božji iz ljubezni do nas človek postal,
in nas na svetim križu odrešil, de nas sv. Duh s svojo
gnado posvečuje, in de brez nje nobeden pravično ži¬
veti in večniga zasluženja vredniga dela storiti ne mo¬
re, in de je duša človeška neumerjoča. Vediti pa je
treba tudi apostoljsko vero, očenaš, deset božjih zapo¬
ved, svete zakramente, in dolžnost svojiga stanu, kar je
že na drugim kraju povedano bilo. Prizadevati si mora
vsak kristjan po svoji moči nauke svete vere zmirej bolj
zvediti in se v njih uterditi, de stanoviten v veri ostane,
kakor nas sv. Peter opominja: »Rastite v gnadi in spo¬
znanji Gospoda nasiga in Zveličarja Jezusa Kristusa.”
2. Pet. 3. 18. Vsak naj se v svoji volji cerkvi pod-
verže, in naj se na njo kot na svojo mater zanese,
ktera za njegovo zveličenje skerbi, kar ona verje, naj
on, in kar ona zaverže, naj tudi vsak kristjan zaverže.

4. Od nevednosti-

Vera je k zveličenju vsakimu človeku potrebna, in
vsak mora želje imeti vse zvediti in verovati, kar je
Bog razodel, in kar mati katoljska cerkev verovati za¬
pove. Ali na zemlji se vender tudi taki ljudje znajdejo,
kteri nikakor od prave vere zvediti ne morejo, takim
nevednost od posebniga božjiga podučenja ali od prave
vere ni za greh zarajtana; ker ni prostovoljna, ko se
ne vedo, de je Bog k ljudem govoril, in jih učil, kako
živeti, de bi bili večno zveličani.

Postava pa, ktero je Bog že pri vstvarjenji v člo¬
vekovo serce zapisal, in ktera ga uči poglavitne dolžnosti

17

do Boga, do sebe in do bližnjiga. in je v deseterih božjih
zapovedih zapopadena; pa človek lahko spozna, če  mu
je mar po nji živeti, in svojo vest poslušati, in svoje
volje k hudima ne obrača, in po svojim hudim poželje-
• n J< živi. Ako pa hudobno živi, si je sam kriv, kakor
si bili sami ljudje krivi, kteri so živeli od stvar¬
jenja sveta, do Mozesa po svojim hudim poželjenji, in
j‘h je Bog hudo strafal zavoljo njih hudobije, ko so na-nj
pozabili in na njegovo v sercu zapisano postavo, in niso
kotli po nji živeti. Sv. Pavel pravi: »Kterikoli so brez
postave grešili, bodo brez postave pogubljeni.” Rimlj.

12. Kdor teh zapoved ne ve, tega ni izgovoriti, in
on ni brez greha.

Ali kdor ni od Jezusa Kristusa nič slišal, in od
njegoviga svetiga evangelija, in po zapovedih evangelj¬
skih ne živi, nima zato greha, ker v Jezusa ne verje,
ker v takih deželah živi, kjer še Jezus oznanovan ni
bil, in svetiga kersta prejeti ni mogel, ko še nikoli ni
nič od njega slišal, in tudi slišati ni mogel. To Jezus
sam uči, ker pravi: »Ko bi ne bil prišel, in bi jim ne
bil govoril, bi ne imeli greha; zdej pa nimajo izgovora
za svoj greh.” Jan. 15. 22. In sv. Pavel: »Kako bi
temu verovali, od kteriga niso slišali? Kako bodo pa
slišali brez oznanovavca? ” Rimlj. 10. 14. Nevednost
te dej, ktera ne pride od človeške volje, temuč od po¬
manjkanja priložnosti zvediti božje razodete resnice, je
brez greha; če ima pa priložnost, de bi lahko zvedil,
P a  je prostovoljno nemarin, in si ne prizadeva božjo vo-
j° zvediti, ima greh.

. . Kristjani ne morejo v resnicah svete vere nevedni
ltl ’ ker imajo povsod obilno priložnosti božje in cerkve¬
ne zapovedi zvediti, in če so nevedni, imajo greh; njih
"volja je hudobna, jim ni mar za Boga in ne za zveli-
eenje, greh ljubijo, zato ga delajo, in padli bodo pravič-
111  sodbi v roko, ker njih nevednost je brez vsiga izgo-
Dl. Del. 2

18

vora. »To je sodba, ker je luč na svet prišla, in ljudje

50 bolj temo, kot luč ljubili, ker njih dela so bile hudo¬
bne.” Jan. 3. 19. Izgovorjen bi pa bil, ko bi dobro
voljo imel, in si prizadeval vse zvediti, pa bi ne zamo-
gei, ker se nar bolj učeni in pobožni kristjani so lahko
v kaki zmoti, pa taka zmota bi bila tudi lahko nedolžna.

Ker je vera velik dar božji, se hudo pregreši, kteri

51 ne prizadeva v nji dobro podučen biti, de bi vedil,
kako prav po keršansko živeti; pregreši se zoper Boga,
ker mu ne verje, in zoper sebe, ker ne more zveličan
biti, ker po veri ne živi.

Desiravno takim ljudem nevednost ni za greh za-
rajtana, ktero nikakor ne morejo zvediti od Jezusa in
njegoviga svetiga evangelija, ker ne pride iz njih volje,
de ne verjejo v Jezusa Kristusa, zato ker niso nič sli¬
šali od njega; je vender za nje velika nesreča, oni niso
keršeni, so še v izvirnim grehu, in niso v kraljestvu
Kristusovim, in nimajo pravice do nebeškiga kraljestva,
oni so enaki sleporojenimu, od kteriga je Jezus rekel,
de niso ne on ne njegovi starši njegove slepote krivi, ven¬
der le ni vidil, slepota je bila njegova velika nesreča,
dokler mu Jezus ni pogleda dal; tako tudi le Jezusova
vera um razsvetli, de dobro spoznajo, in voljo prenagne,
de dobro ljubijo in store, scer pa v temi ostanejo.

5. Stanovitnost v včri.

Kristjan mora v svoji veri stanoviten biti, de se ne
da nikakor zmotiti ali zapeljati od nikogar; zakaj Bog
sam nam je sveto vero razodel, svoje svete lastnosti in
svojo sveto voljo povedal, in kar Bog govori, je čista
resnica, ker laži nikoli storiti ne more. In to prepričanje,
de je Bog govoril, stori s pomočjo gnade božje, de je
volja v človeku tako stanovitna, de se ne da odverniti
ne iz strahu, ne po besedah zmotenih ljudi, in de tudi
nad nobeno resnico ne dvomi (cvibla), de se ogiblje zrno-

19

tenih ljudi, kteri po svojini oslepljenim umu in po ska-
ženim poželjenji zoper božje razodete resnice v svojo
večno škodo govore, in si po vsaki veri nebeške vrata
odperte mislijo, ker pri njih je zmota, laz in resnica vse
eno. Ko je sv. Pavel Efežanam pisal, de je Bog uče¬
nike v svoji cerkvi postavil, je povedal, de bodo toliko
časa učili, de se bodo vsi k pravi veri spreobernili, Je¬
zusa Sina božjiga spoznali in popolnoma v veri močni
postali. »De ne bomo več, kakor otroci omahljivi, in
nas ne bo sem ter tje gonil vsak veter uka po človeški
hudobii, po zvijači, s ktero nas hočejo v zmoto zaple¬
sti?’ Efez. 4. 14. In Galačanam, de bi bil nespremlji-

vost vere prav očitno pokazal, kako stanovitni de mo¬
ramo biti, piše sv. Pavel tako: »Nekteri so, kteri vas
motijo, in hočejo preverniti evangeli Kristusov. Ali de-
siravno bi mi, ali en angelj z nebes vam kaj oznanoval,
razun tega, kar smo vam oznanovali, naj bo preklet.”
Gal. 1. 7. 9.

Ko je kristjan v svojim umu prepričan, de Bog je
govoril, ima tako močno voljo, de je pripravljen za svo¬
jo vero umreti, in dokler ni tak, de bi bil pripravljen
svojo čast, ali svoje dobro ime, službo in življenje zgu¬
biti, se nima prave stanovitnosti v veri. Od stanovitno¬
sti v veri nam sv. Pavel da izgled, ki je rekel: »Kdo
nas bo tedej od ljubezni Kristusove ločil? Nadloga?
ali britkost? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali
preganjanje? ali meč? Kakor je pisano: Zavoljo tebe
smo vsak dan morjeni; imajo pa nas kakor ovce odlo¬
čene za zaklanje. V vsim tem pa premagamo zavoljo
tega, kteri nas je ljubil. Zakaj za terdno vem, de ne
smert, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne obla¬
sti, ne sedanje ne prihodnje , ne sila, ne visokost, ne
globočina, ne druga stvar nas ne bo mogla ločiti od
ljubezni božje, ktera je v Kristusu Jezusu.” Rimlj. 8.

39, Taka močna ljubezen pa le iz vere pride, in

2*

20

vera stori kristjana tako močniga in stanovitnima v ljube¬
zni božji. Zato so si aposteljni toliko prizadjali, kri¬
stjane tako goreče opominjali k stanovitnosti v veri, in
tudi jim lastni izgled dali, ker so radi in veselo za ve¬
ro hude martre in preganjanja terpeli; de bi tudi oni
stanovitni v veri ob času preganjanja voljno vse martre
preterpeli, kar so tudi storili, ko je brez števila veliko
kristjanov raji nar hujši martre preterpelo, kakor de bi
bili vero zatajili: in ako jo je kteri zatajil, ali kaj taci-
ga storil, de so preganjavci menili, de jo je zatajil, je
mogel po več let težko pokoro delati, pred, ko so ga v
družbo kristjanov spet vzeli. Pa ne le v pervih časih
keršanstva so se dobili budi sovražniki svete vere, am¬
pak ob vsili časih do danasnjiga dne; pa ravno tako so
se znajdli stanovitni kristjani, ki so raji vse hudo in tu¬
di smert preterpeli, kakor de bi se bili dali zmotiti, de
bi bili ljudem in ne Bogu verovali, kar je govoril.

Kdor je stanoviten v veri, občuti moč vere v sebi,
premaga zmote in krive nauke sveta. Po lažnjivih in
goljufnih naukih hočejo spačeni ljudje um in pamet ver¬
nih kristjanov oslepiti; ali vera, ktera um razsvetli, jim
temo prežene, in zato ne verjejo ljudem, ampak Bogu,
ona jih po pravim potu vodi, in ne zaidejo.

Zemeljske dobrote njega motijo, nagnjen je do njih,
pozna sicer njih zapeljivost, de bi zamogle ljubezen do
Boga v njegovim sercu zadušiti, in pri vsi svoji pameti
bi jih vender le ljubil, in dobrotnika, nebeskiga Očeta,
pozabil, ko bi ne bila vera mocneji v njem, in po nji
premaga poželjenje po njih, de rajši popusti vse zemelj¬
ske dobrote in veselje, kakor de hi nebeške zgubil.

Vera pravi: grešnik si, grešniki smo, vsi potrebu¬
jemo pokore, de plačamo dolg per božji pravici, kteriga
smo s svojimi velikimi grehi storili, in velike strafinge
zaslužili. In to premišljevanje, kteriga vera v sercih
zbudi, odverne kristjana od greha, in pogasi žejo v ser-

21

cu po prepovedanih rečeh in veselju; ker mu pravi, de
spokorniku ne gre se s svetam veseliti, in tudi ne mara za
nobeno zemeljsko veselje, le po nebeškim hrepeni, kte-
rig - a mu vera obljubi, in ga z nebeško tolažbo napolne.

V veri stanoviten kristjan ne porajta preganjenja
sveta zavoljo vere. Koliko dobri kristjani od hudobnih
preterpe; jih preganjajo, zasramujejo, se jim posmehu¬
jejo, vpijejo, de so navdarjeni, prismojeni in kratke pa¬
meti Bogaboječi zgube zavoljo pobožnosti velikokrat
čast, še cIo ljubezen staršev, niso jim nagnjeni prijatli
in tudi mogočni ne marajo za nje, kjer morejo, jih odri¬
nejo, pa vsiga ne porajtajo, ker vejo de sv. Pavel pra¬
vi : Kteri hočejo v Kristusu pobožno živeti, bodo pre¬
ganjanje terpeli. Pobožnimu kristjanu je vera orožje
zoper hudobne, in ne zamorejo ga premagati, on le eni-
ga Gospoda spozna, in mu je v vsim pokoren, ne boji
se jih, kteri telo umore, duše pa ne morejo umoriti, boji
se le tistiga, kteri zamore dušo in telo v pekel pogu¬
biti. Mat. 10. 28.

Lahko je presoditi, zakaj de je današnje dni toliko
zmotenih kristjanov, kteri se vsaciga preganjanja boje,
vere jim manjka, zato se dajo preč premotiti od posvet¬
nih ljudi. Prosimo Jezusa, de v nas vero oživi in reci¬
mo : »Verjem, Gospod! pomagaj moji neveri?’ Mark. 9.23.

6. Vera mora biti dčlavna.

Sv. Jakob govori od delavne in mertve vere, ker
pravi: »Kakor je telo brez duše mertvo, tako je tudi
'era brez del mertva?’ Jak. 2. 26. Ce kristjan vero
ma, pa del ne stori, ktere vera zapove, mu vera nič
ne pomaga, in tudi ne more nobeniga prepričati, de jo
res ima; kteri pa dela po veri, ali po zapovedih božjih
storjeno ima, njemu dela pričajo, de vero zares ima.
Zato Jezus pravi: »Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod,
Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak kteri stori

22

voljo mojiga Očeta, ki je v nebesih , tisti pojde v ne¬
beško kraljestvo?’ Mat. 7. 21. Tako uče aposteljni in
mati katoljska cerkev, de kristjan mora storiti kar vera
zapove, in potlej naj zveličanja upa; zakaj kaj pomaga
kersansko verovati, po ajdovsko pa živeti? Če pa kri¬
stjan ne živi po veri, leži vera v njem inertva, kakor
zerno v zemljo verženo, če ne obzeleni, nikoli sadu ne
obrodi, desiravno je v zemljo verženo, de bi sad prine¬
slo, ravno tako je vera v njem, pa brez sadu, kakor bi
je ne bilo. Vera nam je dana od Boga, kakor nadna-
torna moč, vsaka moč se po delih v človeku pokaže, in
po njih 'zvemo, de je taka moc v človeku, ktera take
dela stori; tako se mora tudi vera pokazati v delih, po
kterih se ljubezen do Boga in bližnjiga očitno pokaže.
Vera je božja luc, razsvetli kristjanu um, in viža nje¬
gove misli, zato je kristjan, v kterim vera svojo moč
razodeva, za božjo čast in dobro bližnjiga vnet Sreč-
niga se misli, de sme moliti, ker ni druziga, kot prah
in pepel; misli, sodi in dela vse, kakor mu vera pove.
Vera stori, de rad moli, rad v cerkev hodi, pogostoma
svete zakramente prejemlje. Vera ga žene, de je svo¬
jim višjim rad pokoren, ker ve, de Bog tako hoče. V
nadlogah in stiskah se verže v roke božje previdnosti,
ker veta mu pravi, de Bog vse viža, de brez njegove
volje las z glave ne pade. Vera mu pove, de njegova
družina je velik božji dar, kteriga mu je Bog zaupal,
od kteriga mu bo odgovor dal, in žene ga, jo k sveti¬
ma življenju napeljevati, in to z veseljem stori, ker ve,
de Bog to hoče Vera ga žene bližnjimi! dobro storiti,
kjer priložnost najde, mu pomagati v nadlogah, in mu
streči, kolikor zamore. V skušnjavah in priložnostih gre¬
šiti, ga vera odverne od razžaljenja božjiga, ker mu
pravi: Ali hoces zavoljo tega majhniga gresniga vese¬
lja večno zapraviti? Ako ljubi kako osebo (persono),
mu vera reče: ali jo ljubiš zavoljo Boga, ali zavoljo

23
kakiga veselja ali dobička? in ker spozna, de le zato,
ker mu dopade, pa je za nj nevarna, mu vera pravi, za¬
pusti jo, in jo zapusti. Vera stori, de sovražnikam od¬
pusti, in ljubezen do njih v sercu obudi, de jim tudi
dobro stori. Ako je imeniten in bogat, se ne napihuje
nad reveži, zakaj vera ga uči, de so njegovi bratje in
udje Jezusoviga telesa, kot on, in svoje bogastvo po
namenu božjim obrača, de z njim veliko dobriga stori,
z ubogajmedajanjem svoje grehe zbrise, in si v nebesih
veliko zalogo napravi. Vera stori, de se v svet ne za¬
ljubi, kar bi se brez nje gotovo zgodilo. Vera da kri¬
stjanu tako moč, de se v vsim Bogu v roke vda, in kar
mu je Bog obljubil, tako terdno po veri upa, kakor de
bi že imel.

Sv. Pavel vse velike dela starih očakov le veri pri¬
pise, ktera jih je po delih vpravičila. Po veri razsvet¬
ljen je Abelj nar boljši od svoje čede Bogu daroval,
Noe je na suhim barko delal, v kteri je bil ohranjen,
Abraham je sel iz svojiga kraja in je bil precej pri¬
pravljen svojiga sina zaklati in Bogu darovati. IIebr.ll.
Tako je vera začetek človeskiga zveličenja in korenina,
iz ktere vse kersanske čednosti rastejo; tode le živa in
delavna mora biti, mertva ali brez del človeka ne zve¬
liča. Zakaj Jezus, ki nas je iz ljubezni vero učil, ni
učil, de bi le vedili, kakosen de je Bog; ampak de bi
tudi storili, kar on hoče. In zakaj so se pervi kristja¬
ni, kar tudi se v današnjih časih pobožni in verni dela¬
jo, tako ojstro postili, vse noči v molitvah prečuli ? za¬
kaj si zemeljsko veselje odrekli in svoje meso križali?
zakaj se sveta tako skerbno ogibali? zakaj svojo moč
•n premoženje le za božje česenje in za dobro bliznjiga
obračali? zakaj se vedno ponižnosti in poterpežljivosti
vadili? zakaj v strahu za svoje zveličenje živeli, in za-
v °Ij pomanjkanja dobrih del tako žalovali, in se za ne¬
vredne hlapce Gospodove steli? Ljubi moji, vse zato,

24

ker so vedili, de vera brez del jih ne more zveličati, in
zato se bali, de bi se zadosti ne bili storili zveliča¬
nje doseči.

Ker nas Jezus uči, de ni zadosti le verovati, de
je vse to res, kar je govoril, in de je vse to resnično
govoril, kar nam cerkev za njegovo govorjenje oznani
in verovati zapove; ampak de moramo z deli pokazati,
de imamo zares vero v svojim sercu, tako si prizade¬
vajmo s pomočjo gnade božje, po zapovedih svete vere
živeti, ker le delavna vera spreoberne človeka v dobri-
ga kristjana in otroka božjiga; zatirajmo nagnjenje do
greha; ravnajmo vedno svoje misli, želje in dela po nau¬
kih svete vere, in obudimo večkrat vero , ker le delav¬
na vera nas bo zveličala. Kdor Boga ne iše in ga ne
ljubi, za svoje pogubljenje živi, pravi sv. Avguštin.

7. Dolžnost v6ro obuditi.

De kristjan nebeški dar svete vere ohrani, se mora
večkrat spomniti na resnice, ktere je Bog razodel, in
nam jih Jezusova cerkev oznanuje.

Kaj se pravi vero obuditi?

Vero obuditi se pravi, kristjan mora misliti, de je
zdej pred Bogam, kjer resnice svete vere premišljuje, in
reče: Vse te resnice Verjem zato, ker jih je Bog razo¬
del, in katoljška cerkev verovati zapove; ker je Bog
večna resnica in modrost, kteri ne more goljufati, ne
lagati, in cerkev se nikoli zmotiti ne more; torej sim
pripravljen po veri živeti, svojo vero pred svetam po¬
kazati, in za njo umreti. O Bog! poterdi me v ti sveti
veri. Tode z vero mora tudi upanje, in ljubezen obuditi.

Cerkev je vselej učila, de ni zadosti le v sercu ve¬
rovati, ampak de mora kristjan tudi tri božje čednosti
obuditi, zato je vselej imela take molitve, v kterih so
bile vse resnice svete vere ob kratkim zapopadene, de

25

se jih lažej kristjan domisli; in tudi zato, de se je vse¬
lej po njih prepričala, de se ni kaj nesprotniga učilo.
Cerkev je pa tudi zavergla nauk nekterih, ki so rekli:
De kristjan ni dolžan treh božjih čednost obuditi, in če
jih že mora obuditi, je zadosti, de jih le enkrat v svo¬
jim življenji obudi.

Sv. Pavel uči, de pravičen po veri živi. Z obu-
denjem treh božjih čednost bo vera v kristjanu ohranje¬
na, in on bo poterjen v nji, večkrat ko se bo na njo
spomnil, bolj živo bo za njo vnet, in bo po njenih nau¬
kih živel. Kakor človek jedil potrebuje, de svoje telesno
življenje ohrani, tako potrebuje pravičen kristjan življe¬
nje svoje duše, življenje gnade ohraniti, de večkrat v
umu in v sercu tri božje čednosti obudi, de resnic svete
vere ne pozabi, v verovanji in zaderžanji mlačen ne po¬
stane, in njegova duša za božje reči ne oslepi. De bi
pa kristjan tri božje čednosti, le tje v en dan molil, ni
zadosti, on se mora k Bogu oberniti, svojo pamet, svo¬
jo voljo in serce Bogu darovati, se s sercam z njim
skleniti, in ves se mu v pokorsino podvreči; ker večkrat
ko se na Boga spomni, z večini veseljem se tudi sku¬
šnjavam in greham vstavlja, in z veči serčnostjo gre
po ozkim poti v večno deželo , kjer bo svojiga Boga,
ki ga tukej verje, od obličja do obličja gledal.

Kdaj je kristjan soselmo dolžaiij tri božje čednosti
obuditi ?

1) Ce nevernik ali krivovernih spozna in obstane,
de je katoljska vera prava, mora obuditi tri božje čedno¬
sti, sicer bi se terdovratno vstavljal spoznani resnici, in
ne mogel opravičen biti; ker vera je začetek in kore¬
nina opravičenja, in noben izgovor bi ga več ne obva¬
roval pred pogubljenjem.

2) Ko bi kako krivoversko zmoto veroval, kakor
se  je zmote prepričal, je dolžan tri božje čednosti obu-

26

diti, de s  tem pred Bogam spozna, de je bil zmoten, in
obstoji, de to je res, kar Bog govori, in ga odpušenja
svoje zmote prosi.

3) Ko se otroci katoljskih staršev svoje pameti za¬
vedo, in spoznajo, de je h kersanskimu življenju potre¬
bno, skrivnosti svete vere verovati, in de brez vere ni
pravicniga življenja.

4) Kader kak svet zakrament prejme, de se živo
spomni, de jih je Jezus Kristus k nasimu posvečenju
postavil, in de spozna, de Jezus zares gnade deli, ktere
je po vsakim svetim zakramentu deliti obljubil, in si zato
prizadeva, jih z veci pripravo prejeti.

5) Ko bi bil v kakih velicih skušnjavah zoper vero
ali zoper kako kersansko čednost, de se živo spomni,
kaj je Jezus učil, kterimu smo vse verovati dolžni.

6) V nevarnosti smerti, de spozna in obstoji, de
vse verje, in se vsim zmotam odpove, ktere so sveti ve¬
ri nasproti.

7) Vsak kristjan je dolžan večkrat v življenji in
večkrat v letu tri božje čednosti obuditi, de se po njih
k Bogu, svojimu stvarniku, k Jezusu, svojimu Zveličar¬
ju in k svetimu Duhu, svojimu posvečevavcu s svojo du¬
šo oberne, in je v sveti veri bolj poterjen.

Ljubi kristjani! vi ste otroci božji, ohranite sveto
vero, in prizadevajte si na vso moe s pomočjo gnade
božje po nji živeti; bodite vsaj tako pridni, de si zalo¬
go v nebesih pripravite, kakor so skerbni otroci teme
si veliko zemeljskiga blaga nabrali.

8. Grehi zoper vero.

a) TVerera.

Kako se človek pregreši zoper Boga v veri?

Pregreši se z nevero, kteri svoje pameti božjim«
razodenju ne podverže; ali kdor noče verovati, kar je

27

Bog razodel, desiravno je Bog’ svoje nauke z mnogimi
čudeži poterdil; in tudi sami nauki pričajo, de so božji*

Bog je v poslednjih časih po Jezusu, svojim bož¬
jim Sinu k ljudem govoril, Jezus je spričal, de je božji
Sin, de se je vse nad njim natanko spolnilo, kar je s.
Buh od njega po prerokih govoril; sprical je s čudeži,
z  besedo, z odsmertivstajenjem, z vnebohodam, s priho-
dam obljubljeniga svetiga Duha, s spremenjenjem apo-
steljnov, z naglim razširjenjem svete vere po celim sve¬
tu, ktera človeškima nagnjenju ravno nasprotne dela za¬
poveduje, z naukam in življenjem in s toliko brez šte¬
vila mučencov, ki so bili od božje resnice tako prepri¬
čani, de so se dali neusmiljeno mučiti (martrati) in raji
umoriti, kakor bi bili od vere odstopili. Vse to priča,
de Jezus je Sin božji in božji nauk , in de naša kratka
pamet se mora ukloniti božji modrosti in resnici, in naša
volja se mora podvreči Bogu, našima vsigamogočnimu
Gospodu, kralju nebes in zemlje. To tudi Jezus uči,
ker pravi: Kdor ne bo veroval, bo pogubljen. Jezus pa
ne meni, le nektere resnice je treba verovati, ampak vse
karkoli sim vam zapovedal. Mat. 28.

Neverniki govore, človek ima prosto voljo, misli in
verje, kar hoče. Res je, človek ima prosto voljo, pa
vselej storiti le kar je prav, in ne, kar je napak, ker
ni vse eno za človeka, ali pobožno ali hudobno živi, ko
bi bilo vse eno, bi bilo eno v zakonu zvestobo deržati,
ali pa prešeštovati; ali vselej po pravici ravnati, ali pa
krivico ljudem storiti, bližnjiga okrasti, obropati, ali pa
v sili mu pomagati, gosposkam pokorin biti ali pa se
spuntati. Kteri pametni človek bo tako nespametno so¬
dil, de ima tako prostost misliti in storiti, kar hoče.
Človek zamore po svoji prosti volji storiti dobro ali hu¬
do, pa Bog in pamet mu hudo prepovesta, in le dobro
storiti zapovesta, in Bog je obljubil za dobre dela nebe¬
sa, in za hude pogubljenje; in de bi človek vselej le do-

28

bro izvolil in storil po svoji prosti volji, mu je svojo
pomoč dati obljubil. Ker je Bog zapovedal vse vervati,
kar ja Jezus sam ali po svojih aposteljnih učil; tako
zdej ni vse eno, de to ali drugo verno resnico verjame¬
mo ali pa ne, le strafal nas bo, če ne bomo verovali
njegovim besedam, in ga na laž stavili, in mu ne bomo
pokorni.

Ker je vera dar božji in nar boljši tovaršica člo¬
vekova v življenji in smerti, in jo vsak moder in pame¬
ten človek ljubi, de jo le spozna, od kod pa pride ne¬
vera med ljudi?

Nevera pride po grehu med ljudi, ker hudobni lju¬
dje bolj temo ljubijo, kakor luč, ker so njih dela hudo¬
bne, in se boje, de bi na dan ne prišle. Grešnik želi
po svojim hudim nagnjenju živeti, v grehih najde svoje
veselje in zveličenje, vera ga pa svari, zato mu je zo-
perna; ona mu pove, de sveti in pravični Bog je člo¬
veku zapovedi dal, po kterih mora živeti, grehu pa se
odpovedati; vera mu pove, de Bog je vsigavedin, vse
vidi, ne le zunanje, ampak tudi znotranje človeskiga
serca; pove mu, de bo enkrat vse hudo z večnimi stra-
fingaini v peklu strafal. Vse to slišati in vediti, mu je
zoperno, ker želi po svojih razujzdanih mesenih željah
živeti; zato začne božje zapovedi sovražiti, j z  glave si
jih izbijati, de bi lažej hudobno živel po svoji spačeni
volji, in v vesti mir imel, želi, de bi vere ne bilo , de
bi jo zaterl, in tudi drugi ne imeli, de bi potlej prav
razujzdano, posebno nečisto živel. Zato sovraži vero,
in si prizadeva se je popolnoma znebiti; in ker ljudje
nizkiga stanu vidijo druge po stanu od njih ločene , de
so vero zavergli, in žive, kakor jim bolj dopade, se dajo
po njih slabih izgledih tudi oni zapeljati, in nič več ne
verjejo; in kakor uni zoper vero govore, tudi za njimi
vpijejo, brez de bi vedili zakaj, de le svojo vest zaduše,

29

ktera jim grehe očita; sovražijo vse, kar je božjiga, in
tudi tiste, ki jim namest Boga božjo voljo oznanujejo.

Napuh je tudi izvirk nevere. Hudobni se sramuje¬
jo, de bi na znanje dali, de so zato vero zavergli, de
lažej pregrešno žive, zato pa začnejo vse zametati, kar
njih otemnjeni um ne more razumeti, ali kar ne vidijo
s svojimi očmi, vse zaveržejo, de ni vse to res, je vse
nič, njih naduhnjeni duh se božjim zapovedam noče pod¬
vreči, in tako hudobni v neveri ostanejo. Tudi kača je
rekla, de ni res, kar je Bog govoril, de bosta uinerla,
Eva ji je verjela, in potlej je skusila, kako res de je,
kar je Bog govoril, ker je zavoljo nevere veliko hudi-
ga terpeti mogla. Nevednost je tudi pri veliko neverni¬
kih kriva nevere, ker ne vedo božjih razodetih resnic,
desiravno se modre in učene mislijo. Po nevernih star¬
ših bodo otroci v neveri izrejeni, zato se ni čuditi, de
je ves svet z nevero napolnjen, de na umu oslepljeni in
na volji oslabljeni otroci več vediti hočejo, kakor vsiga-
vedni Bog, kteri jim je iz usmiljenja svojo sveto vero
razodel, de bi po nji spet k njemu prišli, ker so se po
grehu od njega ločili.

Ko bi taki neverniki premislili, de jim gre za sreč¬
no ali nesrečno večnost; de vse dobro in hudo bo mi¬
nulo; de tudi njih bo smert vzela iz sveta; de ne bodo
padli v roke pravičniga Boga, kterimu niso verovali;
de jih večna nesreča čaka, bi velik nemir občutili v svoji
duši, bi Boga prosili, de bi se jih usmilil, in jim dal dar
vere, de bi se spet k njemu obernili, ki so ga v svoji
slepoti zapustili, in se spoznani resnici nič več ne
vstavljali.

h) Malikovanje.

Greha malikovanja med kristjani ne najdemo, ker
vsi le eniga samiga Boga verjejo. Ajdje so molili son-

30

ce, luno, zvezde, zdolbljene ali pisane podobe, ali mertve
ljudi, i. t. d., in so jih častili, kot Boga.

Vdeležijo se pa tega greha, kader kako stvar več
easte in ljubijo, kot Boga, in de jo zadobe, raji Boga
razžalijo, se od njega ločijo, kot de bi se od stvari lo¬
čili, ktero pregrešno ljubijo. Sv. Pavel malikovavce la¬
komnike imenuje, ker blago več, kot Boga ljubijo; in
de ga zadobe, goljufaj”, kradejo, po krivim prisegajo,
se kregajo, čast in zdravje zgube, de le blago dobe.
Takim je blago njih Bog, zato si le za nj prizadevajo,
za Boga pa nič.” Kolos. 3. 5.

c) Krivoverstvo,

Krivoverstva je tisti kristjan kriv, kteri eno ali
več resnic, ki jih je Jezus učil, ali jih katoljska cerkev
verovati zapove, terdovratno zametuje, ali jih po tem
pomenu razklada in noče verovati, kakor cerkev uči. —
Če pa kdo želi, in si prizadeva vselej to pravo verova¬
ti, ni v svoji volji krivoverstva kriv.

Kakor smo prepričani, de je le en sam Bog, tako
smo tudi od te resnice, de je le ena sama vera prava,
ktero je Bog razodel. Bog je resničen, svdt in nespremen¬
ljiv, kar je govoril je večno res; laž in zmote pa sovra¬
ži. Pregreha pa je človeški um oslepila, de si ljudje
po svojih spačenih željah mnoge vere zmišljujejo, de jim
lažej strežejo. In kdor verje, de človek v vsaki veri
zamore zveličan biti, ne pozna vere, še manj pa Boga;
in tak ne verje Bogii, ampak sebi, ker, kar mu v glavo
ne gre, overže. Pravo modrost kristjan le po veri za-
dobi, in ne po domišljevanji človeške pameti v resnicah
svete vere, kar je človeškiga zraven, je vse novo, prazno
in goljufno; le kar Jezus govori, in njegova sveta cer¬
kev uči, je čista resnica.

Kristjani! ne dajte se motiti, ako ho nekter krivo¬
vernih k vam govoril, de so le nektere resnice pogla-

31

vitne, in te se morajo verovati, nektere pa niso, ali
kristjan tako ali drugači verje, je vse eno. To so na-
stave, v ktere vas hočejo vjeti; kar je Jezus govoril,
je vse res, in vse moramo verovati, ne pičice od njego¬
ve postave ne smemo ovreči, in ne smemo ne manj ne
več verovati. Skerbite v sveti veri dobro podučeni biti,
de boste stanovitni; neveden ho lahko premoten in za¬
peljan; nikoli ne berite krivoverskih bukev, de se vaša
duša njih strupa ne navzame k vasi večni nesreči, in bo¬
dite ponižni, ker po napuhu tudi krivoverstvo pride. Sv.
Pavel nas k terdnosti vere opominja, ker pravi: »Bodite
vkoreninjeni in zidani na njega, in uterjeni v veri, ka¬
kor ste se tudi naučili, in rasite v njem z zahvaljenjem
Glejte, de vas kdo ne zapelja s posvetno modrostjo in.
prazno zvijačo, po človeškim izročenji, po naukih sveta,
in ne po Kristusu.” Kolos. 2. 78.

Varite se jih, kteri zoper vero ali katoljško cerkev
in njene ceremonije govore. Sv. Janez opominja kri¬
stjane, de naj se varjejo, de od vere ne odpadejo, de,
ko bi vero zgubili, bi tudi večno življenje zgubili, do
kteriga so po sveti veri pravico dobili: »Ako kdo k vam
pride, in tega nauka seboj ne prinese, nikar ga v hišo
ne vzemite, tudi ga ne pozdravite.” 2. Jan. 10. Sveti
Janez prepove prijaznost s krivovernimi učeniki imeti,
ker slabi v veri se naglo da zmotiti in zapeljati; zato
bi grešil, ako bi v nevarnost šel. Ker pa Jezus uči,
de še svoje sovražnike ljubiti moramo, tako smo dolžni
tudi v veri zmotenim ljudem po keršansko dobri biti, in
jim dobro storiti, posebne tovaršije pa vender z njimi
ne imeti.

d) latajenje vere.

Tega greha se kristjan kriviga stori, če se z be¬
sedami ali s telesnim obnašanjem ali pa v djanji hlini,
de je kake druge vere, ne pa katoljški kristjan, desi-

32

ravno v sercu tega ni mislil; ali pa de naravnost pove,
de ni kristjan; ali če bi se po šegah vere nevernih ali
krivovernih ljudi obnašal, de bi mislili, de ni katoljski
kristjan, ali ako bi se sramoval se med neverniki po za¬
povedih božjih in cerkvenih zaderzati, de bi si tudi v
sercu prav veroval, i. t. d. Ni zadosti le v sercu ve¬
rovati, kristjan mora svojo vero, če je treba, z ustmi
in z djanjem očitno pričati, in se je ne sramovati. Sv
Pavel pravi: »S sercam se verje k pravičnosti, z ustmi
pa se vera kaže k zveličenju.« Rimlj. 10. 10.

Torej ni nikoli dopuseno ne z ustmi ne z djanjem
vere zatajiti, ali kaj taciga storiti ali govoriti, po čimur
hi drugi lahko sodili, de je vero zatajil; naj si bodi iz
strahu svoje dobro ime ali premoženje zgubiti ali mučen
ali clo zavoljo vere umorjen biti, Jezus očitno napove
strasno strafingo tistimu, kteri bi ga zatajil, rekoč:
»Kdor me ho pred ljudmi zatajil, tega bom tudi jest
zatajil pred Očetam, kteri je v nebesih.« Mat. 10. 33.
»Kdor se bo mene in mojih besed sramoval, tega se
bo Sin človekov sramoval, kader bo prišel v svoji, Oče¬
tovi in svojih angeljev časti.« Luk. 9. 26.

Pervi kristjani so se tega greha tako bali, de so
neprestraseni, in vselej pripravljeni bili, nar huje muke
(martre) terpeti, in so jih tudi veselo terpeli in raji
umerli, kakor sveto vero zatajili. Kteri so pa iz člo¬
veškima strahu vero ali naravnost zatajili, ali si od ce¬
sarskih služabnikov liste kupili, v kterih je bilo zapisano,
de so malikam darovali in zato potlej niso martrani bili,
je cerkev terdo pokorila zavoljo hudobije greha zataje-
nja vere.

Desiravno nam današnje čase neverniki po življenji
ne strežejo in nas ne martrajo zavoljo svete vere, ven-
der smo večkrat v takih okolisinah med takimi, ki nas
zaničujejo zavoljo vere in zaderžanja po zapovedih vere;
zaničuje masnike Gospodove, zato de bi njih beseda pri

33

nas manj zdala; čez vse vpijejo, kar je božjiga in cer-
kveniga; per vsih tacih priložnostih se serčno potegni¬
mo za sveto vero, in skazimo čast in hvalo Bogu za
veliki dar svete vere, in pričajmo z besedo in z djanjem,
de se nobcniga zaničevavca svete vere ne bojimo , am¬
pak v sveti veri stanovitni ostanimo, naj je nam živeti
ali umreti.

e) Odpad od vere.

Velik greh stori tisti katoljski kristjan, kteri svojo
sveto vero zapusti, ali od nje odpade, in kako krivo
vero na se vzame, ali pa clo ves neverin postane.

Ta veliki greh nekteri store, ki so premalo podu¬
čeni v svoji veri, verjejo nekoliko časa, ob času skušnjav
pa odpadejo. Nekteri odstopijo in krivoverci postanejo,
ker se niso prav poskusili po naukih svete vere živeti,
niso se v svojim sercu občutili, kako srečen je tak , ki
po naukih svete vere živi; nekteri odpadejo, ker so jim
cerkvene postave preojstre, in bi raji bolj samopasno ži¬
veli, kar jim je per krivovercih in nevernikih lahko, per
njih je več prostosti v življenji, oni so si lažji pot v
nebesa zmislili, kakor jim jo je Jezus pokazal. Nekteri
odpadejo od prave vere, ker jim krivoverci ali neverniki
srečo obetajo, ali zavoljo kake službe, denarja ali ženitve;
po tem zmoten nekter slab katoljsk kristjan sveto vero
zapusti, vživa svojo zemeljsko srečo nekoliko časa in se
večno pogubi. Nekteri pa tudi iz napuha odpadejo, na¬
puha jim um oslepi in serce oterpne. Odpadejo naj iz
kakorsniga namena si bodi, vselej ostane njih volja
hudobna in velik greh. Sv. Pavel pravi: »Ako na pre¬
jeto znanje resnice radovoljno grešimo, ni več za grehe
dani, temuč strašno čakanje na sodbo in ognjeno ma-
sevanje, klelo bo sovražnike požerlo?’ Ilebr. 10. 26. 27.
Sv. Pavel uči, de kader človek resnice svete vere spo¬
zna in od nje odpade, ne verje več, tak ne more več
III. Del. 3

34

resen biti, ker je ves oterpnjen v svojim sercu in Bog
ga bo zato z ognjem strafal, ker mu ni bolel verovati.

Sploh se vidi, de kdor od katoljske vere odpade, je
že prej malo vreden bil, pleve in smeti odpadajo, dober
katoljsk kristjan ne odpade. Salomon nam je v spriče-
vanje, nečisto življenje ga je oslepilo, de je Boga poza¬
bil in malikovavec postal. Judež Iskarjot je Kristusa
prodal, zato ker je že pred ves hudoben bil , in odpad
od Jezusa je storil, de se je obesil. Katoljska vera ni¬
ma nobeniga druziga sovražnika, kakor tistiga, kteri
pravično in pobožno življenje sovraži. Se malikovavci
so kristjane visoko častili, ko so jih vidili sveto živeti,
rekli so jim: to niso ljudje, kot mi, bogovi so , ki tako
žive, kakor mi ne moremo.

Ne mislimo pa tega, de je katoljski cerkvi k neča-

sti, če kter kristjan od nje odpade, kakor ni bilo ne Je¬
zusu in ne aposteljnam k nečasti, ko je Judež odpadel,
ker taki, ki odpadejo, so gotovo že pred več časa na

tihim hudobno živeli; in če bi ne bili

bi bili mo¬

rebiti se drugim k škodi in k pohujšanju. Bolnik ni
žalosten zato, če mu zdravnik kak gojil ud odnjegoviga
telesa odreže, kteri, ako bi ga odrezal ne bil, bi bil znal
storiti, de bi bilo jelo telo gnjiti in pred časain umreti,
zdej pa živi, tako tudi ni škoda cerkvi, če kak hudoben
kristjan odpade.

f) Dvomili nad resnicami svete vere.

Ta greh stori, kdor nad kakimi resnicami svete ve¬
re radovoljno dvomi, izgovorov ise, in si prizadeva, de
bi jih overgel, kakor de bi ne bile resnične.

Kteri to stori, ima hudo voljo, in iz serca pridejo
taki dvomi ali cvibli, kakor je že David ob svojim času
od tacih hudobnežev rekel: »Nespameten je v svo¬
jim sercu rekel: Ni Boga.” Psi. 13. 1. Tedej ne
le kdor ima krive zapopadke, ampak kdor pregrešno živi,

35
zamore dvomiti nad Bogam in njegovim naukam; in za¬
to ise sam sebe pregovoriti, de njegovo življenje ni hu¬
dobno. Zakaj vera in cerkev jim njih hudobno življe¬
nje očita in pripoveduje, poželjenje hoče to svoje imeti,
in noče pod postavo biti, ampak prosto storiti, kar se
mu poljubi, in je že navajeno; vera pa hoče, de poze-
Ijenje mora pokorno biti božji postavi, tako ima vojsko
v sercu. Vest zapoveduje: Bog je tvoj Gospod, tvoj
prihodnji sodnik, on te bo zavoljo tvoje nepokorsine hu¬
do in večno strafal; na drugi strani vpijejo in ženejo
nagnjenja človeka z veliko silo v greh, de bi si pa mir
storil v svojim sercu, začne dvomiti nad resnicami svete
vere, in hudobni duh pomaga, de svojo vest potolaži.
Govori sam med seboj, sej morebiti cerkev nima oblasti
zapovedovati ali prepovedovati, evangeli preveč človeku
naklada, sej morebiti ni pekla, i. t. d. In zakaj ravno
per teh resnicah začne dvomiti? Zato ker, če cerkev
nima duhovne oblasti, mu ni potlej treba se postiti; ee
evangeli preojstro zapoveduje in preveč prepoveduje, se
mu ni treba sam sebe zatajevali, svojimu poželjenju se
ne odpovedati; če ni pekla, se mu ni bati štrafing;
in če deželska gosposka kaj prepove, se pa skrivaj Sto¬
ni, pa je vse prav. Ko je enkrat vse to zbrisal iz po¬
stave božje, potlej pa lahko živi, kakor je za njegovo
spačeno natoro bolj prav.

Ako hi bili ljudje pobožniga življenja, ni si priza¬
devali se od vsili teh resnic popolnoma prepričati, kakor
jih je Bog povedal. Pobožni ljudje se vesele, de je njih
duša Bogu podobna in neumerjoča, de veselo čakaja
večniga plačila v nebesih, ker žive, kakor otroci božji;
veseli so ojstrih zapoved svete vere, ker bolj terdno
”P a jo, de po pravim poti gredo proti nebesam; veseli so
spovedi, ker per spovedi svojo vest vtolažijo; mislijo
na  peklenske strafmge, ker jih tudi strah pred njimi ne¬
koliko pred greham obvarje; prijetno jim je vediti, e
3*

36

ima cerkev oblast čez nje, ker jo kot svojo mater ča¬
šic, ktera za njih zveličenje skerbi, in jih brez vse zmo¬
te po pravi poti v nebesa vodi. Torej vi, kteri s takimi
živite, njih govorjenje slišite, in njih zaderžanje vidite,
se lahko prepričate, zakaj dvomijo (cvibljajo) nad verni¬
mi, in zakaj jih sovražijo, de le zato, ker žele brez po -
stave in brez vsiga strahu po mesenih željah svoje spa¬
čene natore živeti.

Res je, de tudi med kristjani, kteri vse resnice sve¬
te vere terdno verjejo, so taki, ki v grehih žive, ali od
kod pride to ? Veči del iz pohujšanja po govorjenji in
zaderžanji popačenih ljudi brez vere, s kterimi vred
pregrešno žive. Ze se je hudobija tako narastla
med nami, de ga skorej ni postenja v kupčii in
barantii, vsaka zaveza mora biti polna zvijač; ni poste¬
nja, torej večne pravde, sodne hiše so polne tožnikov, ječe
polne hudobnežev, nezvestobe med zakonskimi, čistost med
mladenči in dekliči bo kmal neznana čednost, mladost je
polna hudobne norosti, pri starsih nobene kersanske
skerbi za otroke, otroci so nepokorni starsem, posli ne¬
zvesti in nemarni v svojih dolžnostih, nobeden ni več
svest svojiga premoženja, ker dežele so polne tatov in
hudobnih ljudi.

Ljubi kristjani! ako hočete v veri ostati in zveliča¬
ni biti, bežite pred takimi, ne imejte jih v svoji drusini,
če pa ponevedama k vam pridejo, pokažite jim svojo ne-
voljo, sovražite njih lažnjivo in goljufno govorjenje, ne
dajte jim odgovora, ne berite njih zapeljivih bukev, v
kterih so sladke besede, polne skritiga strupa, in spom¬
nite se, de vera je nebeški dar, in njene zapovedi so
zapovedi nebeskiga kralja in Gospoda celiga sveta.

g) Zaničevanje božje.

Bogu gre vsa čast, in nikoli ni zadosti česen, in
kdor se tako dalječ zmoti, de ga zaničuje ali do kolne,

37
pokaže svoje hudobno popolnoma od Boga obernjeno
serce, zato je ta greh strašno velik.

Ta greh se stori, če kdo Bogu kakšno božjo last¬
nost odreče; postavim, če pravi: Bog ni pravičen, ni
svet, ni vsigamogočen, ni resničen, ni usmiljen, nič ne
ve, kaj se godi, se ne peča za ljudi na zemlji, kar
se z njegovo božjo natoro ne spodobi, postavim, de pra¬
vi: Bog je krivičen, neusmiljen, i. v. d.

Stori se tudi ta strašni greh, če kdo kaki stvari
kako božjo lastnost prilasti, ako bi mislil ali govoril, de
hudoben duh je mogočen, kot Bog, lahko vse stori.
Judje so ta greh storili, ko so govorili, de Jezus s hu¬
dičevo močjo čudeže dela. Judje so Jezusa obdolžili,
de Boga preklinja, zato ker je rekel, de je božji Sin,
in zavoljo tega so ga hotli s kamnjem pobiti. Od tega
greha je Jezus rekel, de ne bo ne na tem, in ne na
unim svetu odpušen. Judje so Jezusa na križu zaniče¬
vali in rekli: Lepo poderaš tempelj in v treh dneh ga
sozidaš, pomagaj si, če moreš; so se s tem hudo pre¬
grešili. Ta greh stori, kdor zoper Boga, Jezusa, Ma¬
rijo in svetnike, zoper svete zakramente, in čez druge
požegnane reči gerdo in zaničljivo govori, nespodobne
imena daje, in kakor si bodi s zunanjim obnašenjem so¬
vraštvo do Boga in svetih reči kaže.

V stari zavezi je mogel umreti, kteri je greh bož-
jiga preklinjevanja ali zaničevanja storil. Bog je zapo¬
vedal, rekoč: »Človek, kteri svojiga Boga preklinja,
mora svoj greh nositi, in kdor bo ime svojiga Gospoda
preklinjal, mora umreti, in vsa množica naj ga s kamnjem
posuje, naj bo že rojak ali ptujic.” 3. Moz. 24. 15. 16.
Bog zapove, de tak hudobnež mora svoj greh nositi, to
je štrafingo zasluženo sam preterpeti; za nj ni bilo da¬
ritve, de bi se bil z njo od smerti odkupil, mogel je
umreti, ker greh je prevelik, de bi bil smel se dalje
živeti.

38

V svetim pismu najdemo tudi izglede, kako je Bog
tiste strafal, ki so ga zaničevali, de po njih spoznamo
hudobijo greha.' Rabsacez, ki je Jeruzalem obiegel, je
zaničeval Boga in rekel Izraelcam: Kaj se zanašate na¬
nj , kaj menite, de vas bo iz rok mogočniga kralja rešil ?
In se tisto noč je Bog poslal svojiga angelja, in umoril
je sto in pet in osemdeset tavžent vojsakov Asirskiga
kralja. In ko zjutrej vidi, de vsi pobiti leze, se je pre¬
strašil in zbežal. 4. Krak 19. 33. Holofern je zaničeval
Boga, ker so se judje terdno na-nj zanesli, de jim bo
pomagal in jih obvaroval, serdito je rekel Ahijoru: Po¬
kazal ti bom, de ga ni Boga razun Nabuhodonozarja,
on je Gospod cele zemlje. In kmal je prejel plačilo za
svojo pregreho, Judit mu je glavo odsekala. Jud. 6. 1.
V zgodbah se bere od cesarja Julijana, pred kristjan,
ko je odpadel od svete vere, je Jezusa hudo zaničeval
in mu le Galilejic rekel. Bog gaje strafal, v vojski ga
je ena psica zadela in smertno ranila; vidil je, de mora
umreti, serdito izdere psico iz rane, prestreže v roko
kervi iz rane, in jo verže na kviško proti nebu , in re¬
če: Premagal si Galilejic, in zdihnil je svojo dušo v
večno pogubljenje. Taki izgledi očitne pravice božje se
vedno na zemlji vidijo.

Greha zaničevanja božjiga se stori tudi tisti delež-
niga, kteri čez božje naredbe, vladbo sveta, čez bolezen,
čez nesrečo, čez slabo vreme, ako namreč toča pobije,
in kar se jim zoperniga zgodi, jeze in kolnejo. Desi-
ravno točo, slabo vreme, nesrečo kolne, pade kletev ven-
der le na Boga, ker Bog je vsiga, in on vse to da. —
Izgled prave žive vere v Boga in v njegovo previdnost
da Job, on je bil tako močno prepričan , de se nič ne
zgodi, ne na zemlji in ne v nebesih, kar bi Bog ne ho¬
tel, ali ne dopustil, ko je vse zgubil, kar je imel, je re¬
kel: Bog je dal, Bog je vzel, naj bo češeno njegovo
sveto ime.

39

Premislimo kako 'strašna je pregreha Boga zaniče¬
vati ali kleti, nobena ji ni enaka, ona je nar veči hudo¬
bija na zemlji. Brez števila angeljev neprenehama Bo¬
ga hvalijo, in pojejo, pravi prerok Izaija: Svet, svet,
svet Bog sabaot, nebo in zemlja ste polne tvoje hvale
in časti, in ena revna stvar, ki je nič, človek, ga
pa kolne in zaničuje, njegovima svetima imena necast
dela, ker bi se moglo vsako koleno pripogniti v nehesih
in na zemlji, kolikorkrat bi ga kdo izrekel. Kristjan bi
mogel vedno misliti in govoriti, kakor je David govoril:
»Vsaki čas hočem Gospoda hvaliti, njegova hvala naj
bo vedno v mojih ustih. Častite z mano Gospoda, in
povišujmo njegovo ime vsi skupej.” Psi. 33.

Ljubi kristjani! vedno Boga hvalite in častite, vse¬
lej naj bo češeno njegovo sveto ime med vami; častit¬
ljivo govorite od njegove svete vere in njegovih svetni¬
kov, sej v njih njega častite, ker vi ste izvoljeno ljud¬
stvo božje, kraljeva duhovšina, svet zarod, pridobljen za
nebeško kraljestvo; oznanujte čudeže tega, kteri vas je
iz teme, iz zmot in pregreh v svitlobo, k resnici in po¬
božnima življenju poklical. Nikar ne imejte vedno v
svojih ustih božjiga imena, in ne pristavljajte med svoje
govorjenje imena svetnikov, ker ne boste zavoljo njih
brez zadolženja. Sir. 23. 10.

h) lioiji rop.

Greh, kterimu božji rop pravimo, stori tisti kristjan,
kteri zaničuje svete ali Bogu posvečene reči, ali z za¬
dosti velikim spoštovanjem z njimi ne ravna.

Stori božji rop, kdor po nevrednim svete zakra¬
mente prejemlja. »Kdor je ali pije nevredno, sodbo se¬
bi je in pije, ker ne razloči telesa Gospodoviga.” 1.
Kor. H. 29.

Greši, kdor zaničuje sveto pismo, svete zakramente,
molitve svete cerkve, njene ceremonije, kakor pepelenje,

40

žegen sveč, oljike, vode, kerstne vode, cerkva, pokopa-
liš in ktere žegne koliko si bodi, ker per vsih ima cer¬
kev dober in svet namen; kdor zaničuje cerkve, altarje,
cerkvene posode, oblačila masnikove, ali ko bijih h kak¬
šnim posvetnim delam ali igri vzeli, svetinje, podobe
božje ali svetnikov; ali ko bi zaničevali Gospodove maš-
nike, ali ko bi s kako Bogu posvečeno peršono greh
nečistosti storili. Bog je že v stari zavezi zapovedal
duhovne častiti, ker je rekel: »Ne dotaknite se mojih
pomaziljenih, in ne žalite mojih prerokov.” Psi. 104.15.
»Kdor se vas dotakne, se dotakne serkala mojiga oče¬
sa.” Cah. 2. 8. In Jezus pravi: »Kdor vas zaniču¬
je , mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje,
njega, kteri me je poslal.” Luk. 10. 16. In sv.
Gregor papež pravi; Ker se David še ni prederznil
kralju Savlu kaj hudiga storiti, ko ga je bil že Bog
zavergel, koliko bolj se moramo varovati mašnike Go¬
spodove po krivim dolžiti, čez njih dobro ime govoriti
ali jih opravljati.

Od svetih krajev, kjer se Bog časti, govori David:
»Tvoji hiši o Gospod! se spodobi svetost na vekomaj.”
Psi. 92. 5. Jezus je kupce in prekupce iz tempeljna
izgnal, in se ni pustil kako posodo skozi tempelj nesti.
Mark. 11. 16. Jezus je v taki časti hišo Gospodovo
imel, de še daritev, ko so jih Bogu darovali, ni dopustil
v pervim dvoru tempeljna prodajati.

Dobrim kristjanam je vse sveto, kar jih na Boga
spomni, kar cerkev poterdi ali postavi, in vse vejo k
svojimu zveličenju oberniti. Cerkve imajo za hiše božje,
v kterih Bog prebiva, za hišo molitve, ko mejno kake
cerkve gredo, se odkrijejo, varujejo se v cerkvi kaj ta-
ciga počenjati, misliti, želeti ali govoriti, s čimur se Bog
ne časti.

Tega greha je tudi vsak kriv, kteri besede svetiga
pisma k noičijem obrača, de se drugi smejejo, ali z be-

41

sedami svetiga pisma kake vraže uganja; ali z nj in u
kake pregrehe zagovarja, ker se božja beseda ni o i
po nemarnim izreci ne sme, vselej le z veliko častjo,
in s svetimi rečmi se mora vselej sveto ravnati.

i) Hoga skušati*

Ta greli stori, kteri kaj govori ali dela , de bi po
tem hotel zvediti, če je Bog vsigamogočen, vsigave en,
usmiljen ali previdin, ko bi hotel od Boga kak cu ez
imeti: postavim ko bi s kakšne visocine skočil in bi o
tel, de bi ga Bog obvaroval in se ne ubil; ali bi v v o
do skočil, če plavati ne zna, pa bi hotel, de bi ga og
obvaroval, de bi ne utonil; ali brez vse skerbi zaprav¬
ljal po nemarnim svoje blago, pa bi rekel, sej je Bog
previdin, me bo že živil. Bog je dal človeku pamet, in
hoče, de po pameti živi, čudežev mu ni obljubil. Ko i
se ne hotel sovražnikom umakniti, kteri mu po življenji
strežejo, in bi hotel, de ga mora Bog s čudežem iz ta¬
ke nevarnosti oteti. Nar huje greše navadni grešniki,
ki odlašajo svoje spreobernjeuje in mislijo: me bo ze
Bog otel, de ne umerjena, kot grešnik. V svetim pismu
najdemo več izgledov tega greha. Izraelcam je v pusa-
vi vode zmanjkalo, jezili so se nad Mozesam , in so te¬
kli: Ali je Bog med nami ali ne? Daj nam vode. In
Mozes jim je rekel: Zakaj skušate Gospoda? . 2. Moz.
17. Vi ne smete Gospoda svojiga Boga skušati. 5. Moz.
6. 16. In ravno te besede je Jezus satanu rekel: Ne
skušaj Gospoda svojiga Boga, ko je hotel, de naj skoči
z verh tempeljna, de se ne bo poškodoval. Sv.. Pavel
pravi: »Ne skušajmo Kristusa, kakor so nekteri zme
njih skušali, in so bili od kač pokončani ” 1. Kor. ll . . •
Sv. Duh pravi: »Pred molitevjo pripravi svojo dušo , m
ne bodi kakor človek, kteri Boga skuša. Ob času o i
nosti spomni se na uboštvo?’ Sir. 18. 23 25.

42

Bog zapove, de človek mora vse storiti, kar je v
njegovi moči, in de prosi, kar storiti ne more, na pomoč
božjo ali na čudeže naj se pa ne zanaša, ker, kdor ne¬
varnost ljubi, bo v nevarnosti poginil. Sv. Pavel ni ča¬
kal, de bi bil Bog nad njim čudeže delal; ko so ga ho-
tli judje v Damasku prijeti, v kosu se je po zidu doli
spustiti dal, de je nevarnosti odšel. Djanj. apost. 9. 25.

k) Malo ver a.

Maloverni je človek, ako misli, de mu v kakšni sili
ali nadlogi Bog ne more ali noče pomagati. Aposteljni
so Jezusa na morji budili, de naj jim pomaga, de se ne
potope, in Jezus jih je zato maloverne imenoval, ker
je per njih bil, in so se vender tako tresli v nevarnosti.
Maloverni kristjan je preveč skerben za časno, in ne¬
zmerno boječ za prihodnje življenje, ne verje v božjo vsi-
gamogočnost in dobroto, torej je ta greh zoper vero.

Dober kristjan naj stori vse, kar je v njegovi moči,
zanese naj se pa terdno na svojiga, ker je njegov Oče,
in Gospod' vsih stvari, de mu bo dal ob pravim času
svojo pomoč, de bo svojo dušo zveličal.

1) Vraže.

Vraža je prazna vera v rečeh, de imajo kakosno po¬
sebno moč v sebi, ktere pa nimajo ne po svoji natori,
ne po božjim razodenji in ne po nauku svete cerkve.
Vraže pridejo iz samoglavnosti, ali pa iz nevednosti, in
se razodenejo po veliko pregrešnih delih.

S zdravili se zdraviti, ktere je Bog zato vstvaril, ni
vraža. Ce pa kdo od stvari kakosno pomoč zadobiti hoče,
ktero le Bog dati zamore, je vraža. Nekteri hočejo s
pomočjo hudičevo obogatiti, ali kak zaklad denarjev vzdi¬
gniti. Ce pri živini kakšne take reči rabijo, ki jim jih
goljufni ljudje prodajejo, ko pravijo, de so močno žegna-
ne, zato de jih lažej drago prodajejo, od kterih cerkev

43

nič ne ve; s kakšnimi žegni bolezni odpravljajo, kteri
niso ne od Boga, ne od cerkve postavljeni; če kake li-
stike (cegeljce) na duri perbijejo in verjejo, de bodo po
teh vse nesreče obvarovani. Ko toča gre, kako orodje
narobe vim metati; ali kdorkoli kaj svetje, de bo po¬
magalo, pa de mora zraven kake besede govoriti, zna-
minja narejati, i. t. d. Vse to so vraže , vsi taki, kteri
to delajo, od hudiča pomoči isejo, in sv. Avguštin pravi,
de taki, razun, če iz neumnosti delajo, so v svoji volji s
hudičem zvezani. Ko bi pomoči od Boga upali, bi molili.
Kolikanj vraž imajo neumni ljudje tudi per živini.

Kristjani verjemite, vse vraže niso nič druziga, kakor
zvijače in goljufije peklenskiga sovražnika, po kterih
ljudi moti, in jih od prave vere v previdnost božjo in od
spodobniga česenja božjiga odvrača. Moder kristjan ve,
de hudič je nas nar huji sovražnik , od njega ni nikoli
nič dobriga pričakati, in de nima moči, de se, ko so ho¬
teli v čedo s vin skočiti, so Jezusa vprašali, če jim pri¬
pusti. In če bi se tudi zgodilo, de bi hudobni duh, ka¬
kor vražni človek na tihim v svojim sercu upa, pomagal,
bi le z dopušenjem božjim, de bi Bog vražniga človeka
stiafal, ko slepec več hudiču, kot Bogu verje, ko hudo¬
ba le dušo v pogubljenje speljati hoče.

Kristjani! bodite pametni, varite se z vražami Boga
žaliti, ako je kdo bolan ali njegova živina, ali je v kak¬
šnih družili potrebah in nesrečah, naj se posluži takih
pripomočkov, od kterih gotovo ve, de imajo moč v sebi
od Boga pomagati ; če pa ne ve, naj vpraša razsvetlje¬
ne kristjane, pred ko to pravo zve, naj se zderži kaj
taciga rabiti, kar ne ve, če ni vraža. Spomnite se na
Boga, de on vse na svetu tako obrača , de bi človeka
zveličal. Če posije bolezni, nadloge ali karkoli si bodi
zoperniga, vse to le iz sveliga namena stori, ker člove¬
ka ljubi, ker mu vse to služi k večimu zasluženju v ne¬
besih. Terdno upajte va nj, prosite ga v nadlogah po-

44

moči, on vam bo ob času pomagal , kakor bo za vašo
dušo nar bolj prav.

Ne smete pa misliti, de cerkvene ceremonije ali že-
gni imajo kaj vražniga nad sabo, kakor postavim žegen
vode, soli, sveč, pepela, oljke, ognja, hiš, in več druzih
žegnov, ktere je cerkev postavila, ali polerdila, in jih v
navadi imela, take le posvetni ljudje za vraže imajo, ne
pa cerkev in pravoverni kristjani. Cerkev te reči z mo¬
litvami in s svetim križem posveti, in prosi Boga, de bi
ljudi hiše ali sad zemlje pred hudim obvaroval ali od
hudiga rešil. In kaj taciga ni nič nesvetiga, de cerkev
vse potrebno od Boga prosi, in moli, de bi vse hudo
odvernil. In če jih kristjan k temn oberne, za kar jih
je cerkev z molitevjo in skozi sveti križ posvetila, no¬
bene vraže ne uganja, veliko več molitev ponavlja, ktero
je cerkev molila.

Mozes je v grenko vodo les vergel, Elizej sol, de
je bila dobra za piti, in Jezus je v prah pljunil, in z
blatam slepimu oči namazal, in je potem slišal in govo¬
ril, tako tudi cerkev zunanje rečipožegna, odverniti kaj
hudiga.

m) Vedešovanje.

Ta greh stori, kdor verje, de po zmišljenih znami-
njih, zamore kdo zvediti, kaj se bo v prihodnje godilo,
kar noben človek, le Bog sam ve, ali pa komur Bog
razodene.

Goljufi neumne goljufajo, de jim po kvartali, ali ko
jim dlan gledajo prerokujejo, to kar vejo, de slepi člo¬
vek, ki jim verjame, dobiti želi, srečno možitev, dolgo
življenje, srečo, kako erbšino, po sanjah prihodnje reči
vganjujejo, in več druziga taciga, kar Boga žali. Gre¬
šita pa oba, ta, ki vganjuje, kakor uni, ki mu verjame.

Bog sam ve, kako se nam bo prihodnjič godilo, in
on nam ni hotel razodeti, tedej hudobni duh, in kteri so

45

v njegovi službi, nikoli ne bodo vedili. Bog je dal člo.
veku prosto voljo, nobeden ne more naprej vediti, kaj
bo storil, se sam človek za se ne ve, kako pa hoče za
druge vediti. Bogu je vse znano, pretečeno, sedanje in
prihodnje, le on je vsigaveden. To pa vsak lahko ve, kar
je Jezus povedal za nase prihodnje življenje, de, kteri bodo
po božjih zapovedih živeli, pojdejo v nebeško kraljestvo,
kteri bodo pa pregrešno živeli, pojdejo v večno pogublje¬
nje. Vsak naj pomisli kakošno nečast Bogu, in kako
velik greh tak človek stori, ki hoče človeka vsigavedni-
ga imeti, kar je le Bog sam.

Ze po Mozesu je Bog vse to ojstro prepovedal,
rekoč: »Ne sme se znajti nihče med tabo, kteri bi vganje-
vavce opraševal, ali na sanje in na tičje petje deržal,
tudi ne copernik ali zagovarjavec, tudi ne, de bi vedeže
za svet vprašal, ali prerokovavce, ali de bi od mertvih
resnice iskal, zakaj vse to je gnjusoba Gospodu, in za¬
voljo tacih hudobij jih bo per tvojim prihodu končal.
Popolnoma bodi in brez madeža z Gospodam svojim
Bogam.” 5. Moz. 18. 10—13. In sv. Duh tako govo¬
ri: »Prazno in goljufno je upanje neumniga, in nespa¬
metni si po sanjah veliko obetajo. Kdor lažnjivim pri¬
kaznim verje, je kakor tisti, ki po sercu sega, in hoče
sapo zgrabiti. Krivo vedeževanje in lažnivo izlaganje
tičjiga petja, in sanje hudobnih so prazne reči. Zakaj
sanje so jih veliko zmotile, in spodletelo jim je, kteri
so se na nje zanesli?’ Sir. 34. 1—7.

n) Copernija.

Ta greh tisti stori, kteri verjame, de nekter človek
s pomočjo hudiča po svoji volji bližnjima hudo stori, ko¬
likor hoče, na njegovim telesu, zdravji, per živini, de
se mu redi, mu boleha ali cerka, ali na blagu ali clo
tudi per vremenu, de točo napravi, ktera ni druziga, ko
zmerznjeni dež, ko je prej gorak veter, pa na enkrat

46

merzel potegne, kar se v oblaku led stori in zavoljo
teže na zemljo pade; in v cimur koli si bodi, kar nespa-
metin človek ne more prav spoznati, kako se mn je mo¬
gla kakosna nadloga zgoditi; pa misli in govori, de mu
je hudoben človek naredil.

To verovati je velik greh zoper Boga. Bog je Go¬
spod celiga sveta, in on vse viža, po njegovi volji se
mora vse zgoditi, in hudič brez dopušenja božjiga , ali
clo zoper njegovo voljo nie ne zamore.

To verovati je tudi zoper ljubezen bližnjiga velik
greh, ker ga  hudo sodi, kteri toliko ve, kot on. Vse,
kar ljudje od takih reci govore, je zmišljeno, in neumni
se dajo zmotiti, in v velik greh zapeljati. Vraže kri-
stjanam tudi sicer veliko skodjejo, odvzamejo jim zaupa¬
nje v Boga, jih motijo, de se v voljo svojiga nebeskiga
Očeta ne vdajo in prave pomoči ne išejo, de bi si po¬
magali. Ne ljubi se jim delati, imajo nemirno serce, vsi
zgubljeni hodijo, ker menijo, de jim je narejeno , dolže
nedolžne, se kregajo z njimi, jih sovražijo, in tako v
velicih grehih žive.

Ljubi kristjani! storile vselej po volji božji, Bog
vas bo ljubil, in ce bo Bog z vami, kdo bo zoper vas?
Ako pa vam Bog kaj zoperniga pošlje ali dopusti, de
se vam zgodi, vdajte se v njegovo voljo, on že ve, za¬
kaj to dela.

9. ItogTi moliti in častiti.

V pervi božji zapovedi je Bog zapovedal v njega
verovati, njega moliti, častili in hvaliti; on je vsigamo-
g’ocni Gospod nebes in zemlje, Oce vsih stvari. On nam
je dal življenje, nas ohrani, vse, kar imamo , nam je on
dal, in po Jezusu Kristusu nas je iz sužnosti greha in
hudiča odrešil, njemu gre vsa čast in hvala.

Kakor je bilo od vere rečeno, de kristjan v sercu,
v duši verje v Boga, in kakor v sercu verje, tako tudi

47

po zunanjim v delih kaže; tako tudi Boga v duhu moli,
hvali in časti in po zunanjih delih pokaže, de Boga
zares v svoji duši moli in časti. Znotraj kristjan Boga
moli, ker mu vse verje, se na-nj terdno zanese, vse od
njega upa, ga ljubi, želi mu vselej in v vsim pokoriir
hiti, in njegovo čast vikšati; ko pa v delih pokaže, kaj
duša od Boga misli, ga po zunanjim moli.

Bog je človeka zato vstvaril, de bi ga spoznal, lju¬
bil, molil, slušal, in de bi vekomaj zveličan bil. Adam
>n Eva sta pred greham Boga molila, kakor Bog hoče
moljen biti. Bila sta v nedolžnosti in svetosti z Bogam
združena, vse ju je veselilo, kar sta vedila, de Bog
hoče, sta z veselo dušo vse storila, ker sta ga čez vse
ljubila, kakor dva dobra otroka svojiga milostljiviga oče-
ta > mu vse verovala, se na-nj terdno zanesla, in bila vsa
prepričana, de vse mora tako biti, kakor Bog hoče, ker
le to je to pravo. Kdor je tacih misel in zaderzanja
do Boga, ta moli Boga.

Bog pa tudi po storjenim grehu ni zapustil svojih
nepokornih otrok, vedno jih je učil in napeljeval, de bi
ga spodobno molili, ker le take zamore zveličati. Bog
je obljubil Odrešenika poslati, kteri jih ne bo le od gre¬
ha in pogubljenja odrešil, temuč tudi učil z besedo in s
svojimi deli pokazal, kako gre Boga prav moliti. In ker
je Bog hotel, de bi tudi neverne ljudstva ga spoznale,
molile in zveličane bile po Jezusu Kristusu, je svoje
zvoljeno ljudstvo pustil med neverne ljudstva v sužnost
odpeljati, kar je njemu bilo v štralingo , nevernikam pa
velika dobrota, de so jim Izraelci od Boga in njegovih
čudežev perpovedovali, in jih k spoznanju božjimu in k
prihodu Jezusovimi! perpravljali, kar je bilo ze v pervih
bukvah povedaniga, in Tobija pove, rekoč: »Zato vasje
med navernike, kteri njega ne poznajo, razkropil, de bi
v i njegove čudeže oznanovali, jim spoznati dali, de, m
druziga vsigamogočniga Boga razun njega/’ Job. 13.4,

48

Jezus ves vnet za čast svojiga Očeta in od ljube¬
zni do ljudi je z besedo učil in s svojim zaderžanjem
kazal, kako Boga prav moliti. Nar pervo je oznanil, de
morajo pokoro delati, ker v grehih zakopan človek ne
spozna, kar je božjiga, in tudi ves merzel in nemaren

je proti Bogu, zato mora nar pred greh zapustiti, če
hoče Boga vredno in dopadljivo moliti in častiti; z gre-
ham se Bog ne časti, ampak zali. Samarijanki je Je¬
zus rekel: Zena! čas pride, in je že tukej, de bodo lju¬
dje Boga v duhu in resnici molili, ne kakor judje me¬
nijo, de ga s šegami in ceremonijami molijo, kijih zunaj
opravljajo, za serce se pa ne pečajo , naj bo hudobno,
kakor si bodi, de le po zunanjim službo božjo v tempeljnu
opravijo, Bog je duh, in hoče tako imeti, de ga v duhu
in resnici molijo ; de ga svojiga Gospoda po svoji pa¬
metni duši spoznajo, mu vse verjejo in store, kakor jim
zapove.

Kakor je Jezus učil, kako gre Boga moliti, je tu¬
di v celim svojim življenji v delih kazal. Brez madeža
greha je vselej živel, vse, kar je storil, je ]e za čast
božjo storil, in vedno skerbel Boga ljudem ljubezniviga
in častitljiviga kazati. Še v zadnjih urah svojiga življe¬
nja na zemlji, ko se je per svojih aposteljnih pred svo¬
jim terpljenjem poslovil, je pokazal, de mu je le pravo
česenje božje per sercu, ko je rekel: Oče! čas je per-
sel, de terpim in umerjem, stori me častitljiviga, razglasi
me med ljudmi, de od smerti vstanem, v nebo grem, in
jim svetiga Duha pošljem; de me bodo potlej spoznali,
mojim besedam verovali, in potlej tudi tebe spoznali, pra-
viga živiga Boga, te častili in ljubili, kakor sim jih učil,
in po meni večno življenje zadobili, ker le to je večno
življenje, de spoznajo tebe samiga in praviga Boga in
Jezusa Kristusa, kteriga si poslal. Jest sim delo do¬

končal, ktero si mi dal storiti. Zdej Oče ! stori me ča¬
stitljiviga, povišaj tudi mojo človeško natoro k božjima

49

veličastvu, ktero sim že imel od vekomaj per tebi ko
tvoj božji Sin. Tvoje ime, ali tebe sim oznanil tvojim,
ktere si mi dal, učil sim jih tebe poznati, kdo de si;
sveti Oče! ohrani jih v svojim imenu, de bodo edini, ka¬
kor mi dva. Ves Bogu pokoren gre pit grenak kelih
terpljenja, in v svojih velicih brhkostih povzdigne oči
proti svojirnu Očetu, in reče: »Ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi?’ In ko je vedil, de to je volja ne-
beskiga Očeta, de terpi in umerje, se je radovoljno dal
v roke hudobnežem, de so ga mučili (martrali) in umo¬
rili na križu, in ni svojih ust odperl. Tako je Jezus
učil imenitno in veliko dolžnost Boga moliti, in pokazal
J e  s svojim zaderžanjem, kako se Bog prav moli.

Kteri kristjan Bogu vse verje, kar govori, mu je
v vsim in vselej pokorin, Boga vedno pred svojimi očmi
ima, se vselej terdno va-nj zanese, je v vsili svojih nadlo¬
gah voljan; v božjo voljo vdan in ga ljubi, si prizadeva,
de bi ga tudi drugi spoznali in ljubili, ta ga prav moli
in časti, kakor ga je Jezus molil in častil, in nam po¬
kazal, kako naj dopolnimo veliko dolžnost do Boga.

Kristjan bo pa v sercu napeljan, de bo Boga prav
molil ali častil, veliko spoštovanje do njega dobil in ob¬
čutil, ko bo božje popolnomosti premišljeval, kakor jih je
Jezus povedal. Kako častitljiviga vidi Boga, ako pre¬
misli njegovo vsigamogočnost, ki je le hotla, in bilo je
vse stvarjeno nebo in zemlja. Bog vse ohrani in pre¬
živi, in nič ga ne obteži, vse da in nič ne potrebuje,
čez vse stvari gospoduje, in nobena stvar se mu ne
more vstaviti, ne na nebu, ne na zemlji in ne v peklu,
njegova volja se more zgoditi; in nikoli nič taciga ne
stori, kar bi ga grevalo, človek je pa tako slab. Ko
pa človek sebe premisli, svojo slabost, mn serce vpade,
ker vidi, de je nič proti Bogu, de nima nič svojiga, vse,
kar ima, mu je le vsigamogočni Bog dal, to ga poniža
v  sercu. On premišljuje božjo neskončno dobroto, milost

III. Det. 4

50

in ljubezen, ktera se mu povsod kaže in jo občuti, ko
je že tolikanj dobriga prejel iz božjih rok, in si vsiga
tega ni zaslužil, ker je grešnik ; vidi Boga pred seboj,
kakor dobriga , usmiljeniga in prizanesljiviga Očeta,
svojiga narveciga dobrotnika in nar boljšiga prijatla;
vidi, de ga tako močno ljubi, de je svojiga ljubiga Sina
za nj dal, de ga je odrešil od večne smerti, in mu dal
po njem življenje duše za nebeško kraljestvo, kteriga
mu je Jezus zaslužil. Per takim premišljevanji se mu
milo stori v sercu, ker vidi, kako Bog za nj skerbi,
kar ni vreden, njegova duša se vname od ljubezni in
hvaležnosti do Boga.

o

On premišljuje resnico, de Bog je povsod priči-
joč, vse vidi, vse sliši, in vse ve, kteriga nobe¬
den viditi ne more, le v sercu se da občutiti, kakor se

človek pameti zave, in veselje do božjih reci ima. On
govori v sercih svojih otrok, on je povsod, na vsakim
kraji, le v mislih grešnikov je daljec proč. Kristjan
premišljuje svetost in pravico božjo , ktera le dobro,

sveto življenje ljubi, in greh sovraži; vidi, kako ojstra
je njegova pravica, kteri mora vsaka stvar pokorna biti,
in de ne more nobenimu prizanesti; de njegova sveta volja
je nespremenljiva, kakor je bila od vekomaj, ostane ve¬
komaj ; zaverže vse, kar se ji vstavlja, in še Jezusu ni
mogla prizanesti, ki je bil naše grehe na se vzel, in le

podobo grešnikov imel. Ona po vesti grešniku glasno
govori, njegovo serce s straham in trepetam napolne, de
grešnik želi se pred njo skriti, kot Adam , ki je hotel
pred Bogam vbežati, ona bo še sodni dan vpila , hribi
padite na nas, doline požrite nas. Per takim premišlje¬
vanji prepade človeka svet strah, ve , de Bog vse vidi,
ve, de pred svetim in pravičnim Bogam grešnik ne bo
obstal, žalost in grevenga nad grehi se v njegovim ser¬

cu obudi, sklene greh zapustiti, življenje spreoberniti,
perložnosti greha se ogibati, svoje želje in nagnjenja do

51

greha zatirati, se vojskovati zoper misli, ktere so volji
božji nasprot, ker ve, de ga Bog vidi, in terdno sklene
vselej le po volji božji dobro storiti.

Po takim premišljevanji božjih lastnost kristjan spo.
zna veličastvo božje, Boga v svojim sercu časti , va-nj
verje, vse zares vzame, kar mu je Bog razodel, ten no
va-nj upa, godi naj se mu hudo, kakor si bodi, ker ve,
de mu bo v dobro duše zaleglo, ga ljubi, se pred njim
poniža, svoj nič spozna, mu je pokorin in hvaležin, m
prizadeva si svojo voljo z božjo skleniti; in kdor je ta
znotraj v svoji duši, Boga moli. Kdor pa Boga v sercu
časti in moli, tudi zunaj v delih pokaže, kaj v svoji duši
občuti; in dela zunaj pokazane podpirajo in še bolj močno
store dušo v dobrim, in bude tudi druge k česenju bož¬
jima, ki so se merzli do vsiga božjiga. David vnet od
božjih dobrot je hvalil svojiga Boga, rekoč: »Moja du¬
ša’ hvali Gospoda: in vse, kar je v meni, hvali njegovo
sveto ime. Hvali Gospoda moja duša! in nikar ne po¬
zabi vsih njegovih dobrot. On je, kteri vse tvoje pre¬
grehe odpuša, kteri vse tvoje slabosti ozdravlja, kteri
tvoje življenje od smerti reši, kteri tebi obilno milost in
usmiljenje deli, kteri tebe z dobrotami po tvojih željah
obdaruje, — Gospod, stori pravico vsim, kteri krivico
terpe. — Gospod je dobrotljiv in milostljiv in dolgo za-
našljiv in poln usmiljenja?’ Psi. 102. 1—12. Od ljube¬
zni do Boga vnet David ni bil zadavoljin le sam Boga
moliti, goreče je želel in vabil vse ljudi k cesenju bož-
jimu, ker je rekel: »Pridite, veselimo se pred Gospodam,
pojmo z veseljem Bogu našimu Zveličarju. Pridemo z
zahvalo pred njegovo obličje, in pojmo mu vesele pesmi.
Zakaj Gospod je velik Bog in velik kralj. V njego¬
vi roki so vse pokranje zemlje. — Njegovo je morje,
in on gaje storil, in njegove roke so zemljo zdela e.
Pridite, molimo in padimo in jokajmo pred Gospo am,
kteri nas je vstvaril. Zakaj on je Gospod naš Bog, in
4*

52

mi smo ljudstvo njegove pase, in ovce, ktere vodi »
Psi. 94. 1—9.

Dolžni smo tedej Boga moliti in njemu v vsim po¬
korni, v njegovo voljo vdani biti. Zakaj Bog je nas
stvarnik, Gospod in Oče. To store angelji v nebesih,
in spolmijejo njegovo sveto voljo; to storiti smo tudi mi
dolžni. Pa ni zadosti, ko bi le v sercu, v svojih mislih
to dolžnost dopolnili, vse nase dela morajo pričati od
nasiga znotranjiga česenja božjiga ves čas nasiga živ¬
ljenja. Bog nam je vstvaril dušo in telo, oboje je vstvar-
jeno Boga častiti. Duši je za ta svet telesa treba, de
po njem razodeva sveto čast, ki jo do Boga v sebi ob¬
čuti in ima. Ce svoje oci proti nebu povzdignemo, po¬
kažemo dušne želje po nebesih, de lam želi biti, kjer je
njeni Oče, Odrešenik in Zveličar. Boke povzdigujemo
proti nebesam, spoznati, de od tod vse dobro pričakuje¬
mo, ker je tudi nase serce tam; ali de ga hvalimo zato,

kar nam je dal, ali ga prosimo, česar nam je treba. Z
astmi mu duša svojo hvalo oznanuje ali svoje potrebe
perpoveduje in jih k česenja božjima vabi. Ko duša
svojo revsino, svoj nič spozna in božjo visokost in veli¬
častvo premišljuje, pade telo v ponižnosti na kolena pred
Bogam, spozna svojo vrednost, in se na persi terka.

Bog tudi hoče, de ga z besedami in po zunanjih
delih častimo, zato de bližnjima lep izgled damo, ga k
češenju božjima vabimo, sebe in druge v dobrim poter-
dimo; kar pa Bog hoče, to hoče tudi dober kristjan,
ker Boga ljubi. Po unanjih delih bo tudi serce omeče-
no in k Bogu še bolj nagnjeno. Kristjan pa tudi iz
ljubezni do bliznjiga stori, ker želi, de bi tudi drugi
Boga prav molili in zveličenje dosegli, kteri ga pa dru-
gači ne morejo zadobiti, kakor če Boga prav molijo,
zato ga napeljujejo z nauki in izgledi; in de Jezusa
posnemlje, kteri ni druziga želel kot čast božjo oznano-
vati, ljudi k pravima češenju božjima in k zveličenju

53

napeljati; iti to njegovo sveto delo je imenoval svojo jed
in pijačo.

Res je, same zunanje dela službe božje nimajo no¬
bene vrednosti, pa zadobe jo po znotranji ljubezni, iz
ktere izvirajo, ta jih posvečuje, in Bogu prijetne dela.
Bog je ze v s i ai .j za vezi zunanje dela zapovedal, po
kterih so ljudje službo božjo opravljali. Darovi so bili
očitno znaminje božjiga cescnja, po darovih so razode-
v, ili> de spoznajo, de imajo eniga Gospoda, kterimu so
v «o pokoršino dolžni, od kteriga vse dobro imajo. Per
darovanji so ga prosili pomoči v svojih dobrih sklepih,
odpnsanja grehov, sreče in vsiga, kar so potrebovali, in
ga tudi za vse zahvalili. Jezus se je daroval enkrat
na križu, in s tem svetim darovanjem je vse darove sta-
re zav eze končal, kteri so bili le podoba njegoviga daru
na svetim križu. In kristjani imajo zdej vedni dar svete
mase, v kterim Bogu nar vedi čast skažeio, ker nar
.1 očitno spoznajo, kako velik, mogočen je sveti Bog,
ril , nu se  sam Bog Sin v dar pernesti mora, de z vsimi
rugimi darmi ni mogoče ga zadosti po vrednosti poea-

S 111 n j e 8'°v i g' a  veličastva.

le v ° S<i  P a V  svojo dušno škodo, kteri menijo, de
e v ceikev gredo, zunanjo službo božjo opravijo, je že
Za Os ^’ serce pa naj bo kakoršno si bodi. Ravno tako
tr ’lf a  drugi motijo, ki pravijo: vse zunanje je nepo-
, no ’ se j v  sercu Boga molimo. Pervi se bolj iz ne-
dob’ 1,OSf * drugi pa iz nemarnosti in tudi iz hu-

^0 'J e 5 ker hočejo druge goljufati, ko jim perpovedujejo,
dit'' 86  , Zunan j e ’ t0  j e > molitev, sveta maša, v cerkev ho-

’ SVe te pesmi peti, sveti roženkranc moliti, i. t. d. je
.nepotrebno, de jih od zunanjiga odvračajo, in po tem,
de I*' 01  ' Se unan j e  °dvzamejo, tudi vse znotranje zaduše,

1 potlej nič božjiga nad sabo ne imeli, kakor sami
” nna jo, ki Boga ne molijo, ne v duhu in ne v resnici,
ai  njih slabo grešno življenje priča. Varite se takih

54

zapeljivih lažnjivih prerokov, če niste zadosti vterjeni v
veri, de vas ne zmotijo.

Vediti pa tudi morete, de le takrat je vaša unanja
služba božja Bogu prijetna, kader iz žive vere in gore¬
če ljubezni vase duše pride, vase serce občuti, kar usta
govore, in ravno to govore, kar serce občuti; in de
spoznate Boga svojiga Gospoda in kralja, de ste mu iz
ljubezni v vsim pokorni, in de žaljujete nad tem , kar
niste storili po volji božji. Ako je pa vase serce vse

razmisljeno per zunanjih božjih opravilih,

na

s

posvetnimi nerodnostmi, polno grehov brez kesa, je va¬
ša služba božja prazna, in Jezus jo hinavšino imenuje,
vas pa ljudstvo, ktero ga z ustmi časti, serce ima pa

delječ proč od Boga.

Ali se kristjani pregreše zoper pervo božjo zapoved,,
ali zoper češenje božje ako svetnike časte 7

Ne grese, ker jih ne molijo , in ne časte, kakor
Boga, ampak jih le časte, kot prijatle božje, kakor učen¬
ce Jezusove, ki so živeli po Jezusovih naukih, in že
vživajo večno veselje v nebesih, po kterim kristjani na
zemlji se zdihujejo, in se za-nj vojskujejo v stanovitnim
upanji ga enkrat doseči. Od tega je bilo že v pervih
bukvah povedano.

Ali kristjani grese' zoper pervo božjo zapoved, če sve¬
tinje, podobe božje in svetnikov časte>

Ne grese, ker Bog je le prepovedal podobe moliti,
pa ne jih imeti. Kristjani' le Boga molijo, ne pa podob, po¬
dobe pa imajo, de se po podobah lažej večkrat na Boga
spomnijo in sklep obude tako živeti, kakor Bog zapove,
in kakor so svetniki živeli

Pa tudi to ni zoper božjo zapoved, če kdo pred
kakšno podobo božjo, ali matere božje, ali kakiga dru-
■zio-a svetnika z večini zaupanjem moli, in Baga prosi,
zato ker ve, de je Bog tukej nektero dobroto že drugim

33

dodelil, ki so ga verno in zaupljivo prosili, ker ve, de
ne podoba, ampak Bog jo je dodelil, pa ravno spomin
na nje napolni njegovo dušo s stanovitnišim zaupanjem
v Boga, in to stori, de ga Bog pred usliši. Sv. Avgu¬
štin pravi: »Ne moremo tajiti, de je Bog na grobu eni-
ga svetnika čudeže storil, in na grobu druziga pa no-
beniga; ravno tako tudi lahko rečemo, de tam in tam,
pred to ali drugo podobo je Bog nekteriga uslišal, pa
vender ne bomo rekli: grob ali pa podoba je to storila,
ampak Bog je storil, ko je hotel storiti, kdo hoče Bogu
v roko segati, ali njegovi vsigamogočnosti in milosti čas,
kraj ali menike staviti, kje, kdaj in koliko nas uslišati:
njegovi sklepi so nam skrivni in neznane njegove pota.

1O. Od domače službe božje.

Kristjani
ženi z domačimi,

in časte Boga po samim ali zdru-

ali pa očitno v zberališih v cerkvi, per

sveti maši, per procesijah.

Ako starši in gospodarji svojo keršansko dolžnost
svoje otroke in družino k Bogu napeljevati skerbe, de
jih v veri v Boga, v upanji va-nj zmirej bolj uterdijo,
v njih sercih želje po Bogu, veselje in ljubezen do nje¬
ga obude, de Boga z besedami in deli časte. Napelju¬
jejo jih, de od Boga in Jezusa in od vsiga božjiga z
velikim spoštovanjem govore, de radi gredo v cerkev k
službi božji, po večkrat v letu svete zakramente prejem¬
ljejo ; de vse svoje dela zavoljo Boga in zavoljo nebeš-
kiga njim perpravljeniga veselja store; de zavoljo Boga
radi vse zopernosti, težave in nadloge preterpe, v Je¬
zusa vse svoje zaupanje postavijo, tako, de so s telesam
na zemlji, z mislimi pa v nebesih, od kodar Zveličarja
čakajo, kteri po nje pride, de jih tje dene, kjer je on v
časti svojiga Očeta. Zares srečne so take hiše, kjer
so starši z otroci, gospodarji z družino po keršanski

56
ljubezni zvezani, v strahu božjim žive, in eden druziga
vnemajo k češenju božjimu.

Ker pa kristjani nimajo časa vedno per molitvi biti,
zato ker morajo skerbeti svoje telo ohraniti, in so tudi
z mnogimi skerbmi razmišljeni, naj svojo domačo službo
božjo združeni opravijo zjutrej, ko vstanejo , pred jedjo
in po jedi, zvečer, (ali ko zjutrej, opoldne in zvečer, ko
angeljskimu cesenju zvoni, ako je to perložno), ali kakor
je lepa navada v nekterih farah, de zvoni se posebej v
spomin Jezusove žalosti na oljski gori, in v spomin,
ko je Jezus zakrament svetiga rešnjiga telesa v ceter-
tek postavil; ali ob petkih popoldne ob treh v spomin,
deje Jezus na križu umeri, i. t. d. Zakaj če Boga
ljubijo, bodo vselej veseli, kolikorkrat bodo z Bogam
govorili v molitvi, ali ko bodo kaj božjiga brali ali brati
slišali.

Kdor Boga v sercu časti, tudi zunaj kaže to češe-
nje, ker vedno Boga pred očmi ima. Zato so precej
zjutrej, ko se zbudi, njegove perve misli per Bogu, za¬
hvali se mu, zato, ker ga je čez noč varoval; ko se
oblači, se žalosten spomni na svojo nedolžnost, ki jo je
z greham zgubil; kleče mu daruje vse svoje dela, ktere
bo čez dan storil, in ga prosi, de bi ga varoval pred
greham, sklene vsake perložnosti k grehu se ogibati, in
če bo zavoljo dopolnjenja svojih dolžnost v ktero po sili
prišel, se bo varoval, de ne bo grešil; se ne bo jezil,
ne klel, ne nad delam, ne nad zopernim človekam. Ker
pa tudi spozna in občuti svojo veliko slabost, de je že
večkrat sklenil, in terdno obljubil vse po volji božji sto¬
riti, in je vender še grešil, ponižno Boga gnade prosi,
ker le z njo zamore svoje dobre sklepe srečno speljati.
Čez dan večkrat Boga počasti, precej per začetku dela
svoje serce k Bogu povzdigne, dela v mislih, de je Bog
per njem, in želi, de bi vse po njegovi volji storiti mo¬
gel, tako so tudi svetniki molili per svojih delih. Zvečer

57

molijo dobri kristjani skupej sveti roženkranc, litanije
matere božje, tri božje čednosti, ali pa druge lepe mo¬
litve in se zahvalijo, de jih je danes pred hudim obva¬
roval, in ga prosijo, de bi per njih ostal, ker se je ze
večer storil. Sprašujejo svojo vest, koliko so danes
boljši ali slabši, in v kom postali? Ktero delo današnji-
ga dne jih bo na smertni postelji veselilo ali žalilo?
Kako so svoje dobre sklepe, ki so jih zjutrej obudili ali
ponovili, spolnili? Ali smo z očmi, ušesmi ali z jezikam
kaj grešili ? Ali smo se morebiti za zaderžanje bližnjiga
pečali? Ali smo kteriga razžalili, pohujšali, ali v greh
zapeljali? Ali smo kaj dobriga opustili? i. t. d. Potlej
obude grevengo in sklenejo se jutri še bolj skerbno gre¬
ha varovati. Ako so pa kaj dobriga k zveličenju poma-
gajočiga storili, Boga zahvalijo, ker so le z njegovo
pomočjo storili. Perporoče se tudi Marii, angelju var-
hu, svojimu patronu in svetnikam; prosijo tudi za vso
svojo žlahto, prijatle, dobrotnike, znance, za vse žive in
mertve, za bolnike, popotnike in za vso cerkev, z mislijo
se na Jezusovo zadnjo noč v vertu Getcemanu , se po-
krope z žegnano vodo, in gredo v miru počivat. Ce se
ponoči prebude, precej jim je Bog v mislih, ker vejo,
de je per njih. Tako pokaže kristjan , de Boga moli,
časti in hvali; in s takim zaderžanjem v pobožnosti zmi-
rej močneji perhaja, in druge k nji budi, in v nji pod¬
pira, sebi pa tudi vedno veči dušno veselje napravlja,
kteriga otroci sveta ne poznajo.

II. Od službe božje v cčrkvi.

Kristjani so pod greham dolžni tudi v cerkvi službo
božjo opravljati, kamor cela fara skupej hodi, in se jim
zato z zvonam oznanuje, kdej naj vsi skupej pridejo, de
bodo spričevanje dali od svoje vere, upanja in ljubezni
do Boga v pričo vsili družili, in v izgled eden drugimu,

58

de eden po drugim serčnost dobe Boga moliti in hvaliti,
po keršansko živeti, in eden druziga boljšati.

Cerkve so kristjanam častitljive hiše božje, kjer se
uče Boga prav spoznati, vanj verovati, kjer daritev
svete mase Bogu darujejo, ali se Jezus sam za nas da¬
ruje; s to daritevjo Boga prav poraste, ga molijo, in
se mu za prejete dobrote prav zahvalijo; v njih vživajo
angeljski kruh, de zadobe moč po poti v večnost hoditi
in v pokoršini do Boga stanovitni ostati. V cerkvi ra¬
zodevajo kristjani očitno zaupanje v Boga, ko ga z rno-
litevjo in prošnjami časte; zgrevani grešniki ga prosijo
odpusenja grehov, točijo solze pred milostljivim Jezusam,
ki je pod podobo kruha med njimi pričijoč. Ce se ne¬

znane bolezni perkažejo, če Bog svoje oblake zapre, in

dežja na zemljo ne da, če jim s slabo letino v strafingo

grehov žuga, ali karkoli hudiga se jim zgodi, pridejo v

cerkvi skupej. Očitno združeni molijo, ker verjejo , de

Bog je njih Gospod in Oče, on da, in vzame; pokažejo,

de vse upanje v Boga stavijo, ker le on zarnore
gati, in vejo, de tudi hoče pomagati, ker je

poma-
v in

usmiljen. Bog bo na prošnjo svojiga skesaniga ljudstva
omečen, in ga usliši, ko ga v cerkvi prosi, kakor je
kralju Salomonu na dan žegnanja tempeljna v Jeruza¬

lemu obljubil.

Kakor je bilo že rečeno, de ni zadosti Boga le v
sercu častiti, temuč tudi v zaderžanji po unanjih delih

mora vsak razodevati, kakošna je njegova duša proti
Bogu, tako je dolžan tudi vsak kristjan v cerkev priti
k duhovnima opravilu, zato so po božji zapovedi cerkve
storjene; in v tem nam je tudi Jezus izgled dal, ki je
ob praznikih vselej v Jeruzalem v tempelj sel; in Jezu¬
sov izgled, pravi sv. Gregor, je za kristjane zapoved.

Pa tudi dolžni smo v cerkev hoditi zavoljo prida
nase in bližnjiga duše. V cerkvi smo v veri podučeni,
in še bolj poterjeni, serce bo omečeno, in volja nagnjena

59

po zapovedih svete vere živeti. V cerkvi per sveti maši
Jezusa darujemo, svete zakramente prejemljemo, gnade
Boga prosimo, in se za zveličenje perpravlamo. Dolžni
smo eden drugimu lepe izglede dajati, bolj pobožno, ko
se kdo zaderži, močneje bodo drugi po njem k pobož¬
nosti spodbodeni, in bodo želeli, de bi tudi tako serčno
in pobožno mogli moliti, kakor njega vidijo. Zraven bo¬
mo pa tudi k ljubezni do bližnjiga močno nagibani, ker
vidimo, de v cerkvi so vsi skupej stari in mladi, revni
in bogati, nizkiga in visociga stanu kakor ena družina,
vsi eniga Očeta otroci, vsi enih misel Boga častiti, vsi
eden drugimu dobro vošijo in Boga prosijo, de bi jim
dal, in tudi sklenejo z veseljem eden drugimu dobro
storiti, ker so vsi bratje in sestre. To nam Jezus tudi
zapove, rekoč: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi,
de vidijo vaše dobre dela, iu časte vašiga Očeta, kteri
je v nebesih.” Mat. 5. 16.

Ljubi kristjani! le eniga Boga imamo moliti, le eni-
mu Gospodu služiti, in nam bo pomagano , ako mu slu¬
žimo, nam bo Bog povernil; tudi kozarec vode bo pla¬
čal, vinar vdove bo stokrat povernil, kar prijatlam in še
kar njegovim sovražnikam dobriga storimo, ne bo poza¬
bil, vse bo plačal, kakor bi bili njemu storili. On je
priča vsih naših del, še naše misli in želje vidi, in kader
ve, de želimo dobro storiti, pa ne zamoremo, hoče tudi
naše dobre misli in želje za delo sprejeti, in nič ne po¬
zabi, kar iz ljubezni do njega storimo. Storimo po nje¬
govi sveti volji, on je vsigamogočen, s svojo gnado bo
podpiral našo slabo voljo; on je dober Oče, kteri se da
sprositi; če smo tudi grešili, ve z našimi slabostmi po-
terpljenje imeti, in nam da še pomoč zoper naše slabo¬
sti, in zadnje v vinogradu plačuje kakor perve. Kdo ne
bo služil svojimu dobrotljivimi!, svetimo in pravičnimi!
Bogu! Ne dajte se motiti od slepiga in hudobniga sveta,
de ne bote s hudobnimi hudobni. Svetu služiti je teško,

60

kar bote storili, ne bo prav, svet zmirej več lirja, ka¬
kor zamorete storili, pozabi, kar ste že storili, in le
kaže, kar se imate storiti, in danes vas hvali, jutri pa
opravlja; le kdor Bogu služi, sebi služi, in si večno
življenje v nebesih perdobi.

Torej kristjan, ko v cerkev prideš, spomni se, de
Bog je tukej posebno pričijoč. Jezus Kristus prebiva
v zakramentu svetiga rešnjiga telesa, de cerkev je kraj
gnad: kerstni kamen, altar, spovednica te spomnijo, ko¬
liko gnad si že tukej prejel; spomni se, de prideš v hi¬
šo božjo, kdo de si ti, in kdo de je Bog; prosi ga v
ponižnosti svoje duše, de te resi od tvojih slabost, od
tvojih grehov, od skušnjav, od tvoje dušne in telesne
revsine; terkaj na persi z očitnim gresnikam, in prosi
ga milosti; obljubi pa tudi Bogu zanaprej zvesto služiti,
de bi po milosti božji enkrat najdel odperte nebeške
vrata, kakor ti je zdaj cerkev odperta.

Kuko se pregreši človek zoper drugo božjo zapoved^
ali zoper dolžnost Boga prav častiti?

Pregreši se:

1) Ce kako stvar tako časti, kot Boga, in se raji
Bogu, ko človeku zameri, Boga zapusti, de kako stvar
dobi. Sv. Avguštin pravi: Kar kdo časti in si imeti
želi, to je njegov Bog.

2) Kdor božje ime brez potrebe izreče.

3) Z vsakim greham.

4) S preklinjevanjem, kader se zoper Boga nespo¬
dobno govori, božjo besedo zaničuje, popači ali krivo
obrača, iz svetih reči, ali cerkvenih ceremonij se norca
dela, in od svetnikov zaničljivo govori.

5) (Je se hlini po zunanjim dobriga in svetiga kaže,
v sercu pa greh ljubi.

6) Ako se v cerkvi nespodobno zaderži, po tem
kaže, de mu za Boga ni mar, in de v sercu ga ne ob-
rajta in ne časti.

61

7) S krivo ali nepotrebno perscgo, ali če storjenih
obljub ne dopolne.

12.  Od persčge.

Posebno visoko počasti kristjan Boga po zunanjim
s perscgo in z obljubami.

Persegati se pravi Boga na pričo vzeti, de je res,
kar se govori, in de se bo storilo, kar se storiti obljubi.
Kdor perseže, očitno pokaže, de verje v eniga vsiga-
mogočniga, vsigavedniga, svetiga, pravičniga in resnični-
ga Boga, in pove, de kar govori, je tako gotovo resni¬
ca, kakor bi jo Bog sam povedal. Torej bo Bog s sveto
persego visoko počasten, ko ga kristjan, kot resničniga
očitno priča, in de njemu ni enakiga, le on sam je več¬
na resnica.

Persega se, če Boga na pričo kliče z besedami,
ko reče: Bog je moja priča, Bog ve, de resnico govo¬
rim, ali de bom storil, kar obljubim; aii de Boga kliče,
de naj ga kaznuje (štrafa), če temu ni tako, ker pravi:
Bog naj za me ne ve, nikoli naj Boga ne vidim, iz te-
ge mesta naj se ne ganem, hudič naj me vzame; ali ko
evanffeli, vero, svete zakramente, ali druge svete reči
imenuje, ktere na Boga spomnijo, iz namena perseči, de
se mu potlej verjame. Desiravna niso prava persega
besede: per moji duši, per moji vesti, tak naj ratam, ko
pes, ali kakor ta reč, na ktero z besedo pokaže, ali naj
okamnim, če ni res, i. t. d., so vender pregrešne, in
pričajo, de kdor jih rad govori, kaže, de rad laže; in
ko po sebi ve, de ni resničen, misli, de tudi drugi vedo,
de je lažnivec, zato se pa roti. Resničen in pošten
kristjan se ne bo rotil, pozna sebe pošteniga; tako tudi
od drugih misli, de mu bodo verjeli, kar govori.

dli je persega perpušena ?

Perpušena je, če je resnična, pravična in potrebna,

62

zato de se resnica skaže in se pravde končajo. »Ljudje
persegajo, per komu, kteri je vikši, kakor oni, in vsake
njih pravde konec je persega k poterjenju.” Hebr. 6.16.
»Vsi, kteri v Boga persegajo, se bodo hvalili, ker so
tem usta zamašene, ki laž govore/’ Psi. 62. 12.

V svetim pismu najdemo več izgledov, de so sveti
prijatli božji persegali. Abimelek ja za gotovo vediti
hotel, de mu Abraham ne bo škodoval, zato reče Abra¬
hamu: Perseži tedej per Bogu; in Abraham je djal:
Jest sim persegel. 1. Moz. 21. 22—24. Jakob je na
svoji smertni postelji svojimu sinu Jožefu rekel, de naj
ne pusti njegovih kosti v Egiptu počivati, naj ga da na
Kanonskim pokopati, kjer njegovi očetje počivajo, in
Jožef mu je obljubil storiti po njegovi volji. Ali Jakob
je hotel terdno obljubo imeti, rekel je Jožefu, de naj
mu perseže, in Jožef je persegel, de bo gotovo storil.
1. Moj. 47. 30. Jozve je poslal ogledovavce v Jeriho.
Ko je kralj od njih zvedil, jih je zapovedal iskati, Rahab
jih je pa skrila pod streho, in jih ponoči zad za hišo
po zidu spustila, de so smerti odšli. Možje so ji oblju¬
bili, de kader bodo mesto premagali, se nji in njenim
nič hudiga ne bo zgodilo. Rahab je rekla, persežite mi
per Gospodu. In možje so persegli, in ko so mesto
premagali, niso ne nji, ne njenim nič žaliga storili.
Joz. 2. 8—14.

Mozes, ko je vedil, de bo večkrat kak prepir med
ljudmi, je persego zapovedal, in kader bo kdo persegel,
je vsiga prepira konec. 2. Moz. 22. 11. Bog, ker ni
imel višjiga nad sabo, je sam v svojim imenu persegel,
kakor je Abrahamu rekel: »Persegel sim sam per sebi,
ker si le to reč storil, in nisi zavoljo mene svojimu Si¬
nu perzanesel.” 1. Moz. 22. 16. Jezus je pred velikim
duhovnam persegel, ker ga je vprašal, ali je Sin božji,
rekoč: »Zarotim te per živim Bogu, de nam poveš, ali
si ti Kristus, Sin božji! Jezus mu reče: Ti si rekel.”

63

Mat. 26. 63. Sv. Pavel je vekrat persegel: »Kar vam
pa pisem , glejte, Bog je priča, de ne lažem/’ Galat.
1.2. »Jest pa Boga na svojo dušo za pričo pokličem.”
2. Kor. 1. 23.

Ko je Bog sam, Jezus Kristus in toliko svetih mož
persegalo, se učimo, de so persege perpušene; in Bog
je po Mozesu zapovedal, le v njegovim imenu persegati.
5. Moz. 6. 13.

■4U ni Jezus persegati prepovedal?

Jezus ni prepovedal prav persegati, prepovedal je
pa nepotrebne in krive persege.

Jezus je scer rekel: »Ste slišali, de je rečeno sta¬
rim : Ne persegaj po krivim, spolni pa svoje persege
Gospodu. Jest pa vam rečem, celo ne persegati, ne
per nebu, ker je sedež božji; ne per zemlji, ker je pod¬
nožje njegovih nog; ne per Jeruzalemu, ker je mesto
veliciga kralja. Tudi per svoji glavi ne persegaj, ker
ne moreš ne eniga lasu beliga ali černiga storiti. Vaše
govorjenje bodi: je, je; ne, ne; kar je pa več, kakor
to, je od hudiga.” Mat. 5. 33—37. Jezus ni prepove¬
dal perseg, on je le govoril zoper krive zapopadke Ju¬
dov, kteri so mislili, de le kriva persega je prepoveda¬
na; de persege ne sme prelomiti, in de le takrat veže,
ko per samim Bogu perseže, druge persege pa ne ve¬
žejo človeka. Tem nasproti je Jezus govoril. In Jezu¬
sova cerkev je vselej učila, de pravične persege so do-
pušene.

Zakaj so persege perpusene?

Perpusene so, de se resnica skaže, pravde konča¬
jo , in se človek na obljubo zanese. — Ljudem se v
sercu ne vidi, Bog pa vidi in ve, kaj mislimo, torej ga
lahko za pričo svojih nar skrivniših misel pokličemo, in
kdor hoče resnico zvediti, se zanese na persego in na
obljubo, ko per persegi Boga na pričo pokliče, ker on
ve, de v sercu ravno tako mislimo, kakor govorimo.

64

Ker s persego kristjan posebno pravičniga in resničniga
Boga očitno počasti, ni dati persege takim, ki Boga ne
verjejo, in hudobno žive; na njih persego se ni zanesti,
ko jim za Boga ni mar, le gledajo, de svoje namene
speljejo, naj bo Bog razžaljen ali ne, jim je vse eno,
de je le njim prav.

Kaj mu je storiti,, kdor hoče perseči ?

On  mora:

1) Dobro v sercu premisliti, de Boga vsigavedniga,
čez vse svetiga in pravičniga, ki ga za pričo vzame,
na maševanje kliče, če bo krivo persegel, ali če tega
ne bo ravno tako spolnil, kakor s persego obljubi.

2) Če bo, ko priča, persegati mogel, naj na tanko
pomisli, kaj je vidil, ali slišal, in kar resničniga od tiste
reči ve, za kar bo persegel. Kar ga gosposka vpraša,
naj si v sercu nobene zvijače ne misli; naj nič več in nič
manj ne pove, kakor kar prav res ve; in naj se ne da
od nobeniga zmotiti, de bi od resnice prav ne pričal.
»Boš persegel, kakor resnično Gospod živi v resnici,
v pravičnosti in v pravici,” Jerem. 4. 2.

3) Če mu je persegati, de bo zvesto spolnil, kar bo
s persego obljubil; naj pred, ko perseže, premisli, ali
bo tudi to hotel in zamogel spolniti, kar obljubi, ker
mora na tanko s persego obljubleno storiti, še tako tež¬
ko naj ga stane.

Sveti Duh pravi: »Človek, kteri veliko persega, bo
poln krivice, in njegova hiša ne bo šibi odšla. Ako ne
bo dopolnil, kar je persegel, bo njegov greh na njem
ostal, in če ga ne bo porajtal, bo dvakrat tolikanj gre¬
šil. In ako bo na prazno reč persegel, ne ho izgovor¬
jen ; zakaj njegovi hiši bo to obilno povernjeno.” Sir.
23. 12—14.

Na kaj morejo gledati tisti, ki drugim persege dajejo ?

Gledajo naj, de za malo vredne reči ne dajo per-

65

seči, in ne takim, ki nič ne verjejo, ali so hudobni, in
vselej naj persego združijo s posebnimi zunanjimi ce¬
remonijami.

Pervi kristjani so večidel le v cerkvi kleče perse-
gali, in po zapovedih cerkvenih so mogli tes biti tako
dolgo, dokler niso persegli. Sveti Avguštin je rekel:
Jest le takrat persežem, ko sim persiljen, in tudi takrat
le, ko sim dobro prevdaril, s straham in vselej me mraz
preleti. Tako so sveti ljudje od persege mislili. Kako
lahkovoljni so pa sedanji kristjani, ko za kar si bodi
persegajo; ki otroke, posle morajo za nič vredne reči
persčgati, de jim ne dajo pred miru, dokler Boga za
pričo ne pokličejo, ali se ne zarote; kupci per barantii
kolikokrat persežejo, in se izgovarjajo, de drugači ne
morejo prodati. Vse to pred Bogam človeka ne izgo¬
vori. Jezus pravi: nase govorjenje naj bo: de je, ali
pa de ni, kar je več, je od hudiga. Če je človek znan
ljudem, de je posten in resničen, mu bodo verjeli, če pa
vedo, de ni, tudi rotenju in persegovanju ne bodo vero¬
vali ; greh ne da človeku ne časti in ne prave sreče.
Ako je pa kdo tega vajen, odvadi naj se, s pomočjo
gnade božje se vsaka navada da opustiti, prosi naj Bo¬
ga pomoči, in sam naj si perzadeva.

Kdaj je persega potrebna ?

Kader se drugači sebi ali drugim velika škoda od-
verniti ne da, ali pa če gosposka persego zapove.

Kdaj se pregreši človek zoper Boga s persego?

Pregreši se:

1) Ako za prazne reči Boga za pričo pokliče. Bog
je v drugi božji zapovedi prepovedal božje ime po ne¬
marnim izreči, in kdor persega, ne imenuje le božjiga
imena po nemarnim, temuč Boga za pričo kliče, kar je
se veči greh. Sv. Duh pravi: »Ne vadi svojih ust na
persegovanje, zakaj v tem jih je veliko padlo. Nikar
III. Del. 5

66

ne imej vedno v svojih ustih božjiga imena , iu ne per-
stavljaj med svoje govorjenje imena svetih; zakaj ne
bos zavoljo njih brez greha. Človek, kteri veliko per-
sega, bo poln krivice, in njegova hiša ne bo šibi odšla?’
Sir. 23. 9—16. Kdor ima slabo navado božje ime ne¬
marno izrekovati, greši, ali ko ga imenuje, de kaj po-
terdi; kmalo bo oterpnjen, ne bo porajtal veliko svetiga
imena božjiga ali svetnikov, tudi krive persege ne bo
za veliko pregreho imel, ko je že v navadi ves oslep¬
ljen; in potlej bo čez njegovo hišo veliko hudiga prišlo,
iz njegove hiš ebo strah božji zginil, kar je nar veči
štrafinga za človeka, per kterim Boga ni, tudi zveliče-
nja ne bo.

2) Ce kdo perseže storiti, kar ne sme, ali pa de
ne bo storil, kar je dolžan storiti po zapovedi božji.

Veliko judov se je zarotilo, de nočejo pred ne jesti
ne piti, dokler svetiga Pavla ne umore. Hudo so se
pregrešili, ker prepovedano je koga umoriti, desiravno
ga niso umorili. Djanj apost. 23. 12—21. Kralj He-
rodež je hčeri Herodijini persegel dati, kar bo hotla,
če bi tudi polovico njegoviga kraljestva imeti hotla; in
rekla mu je, de glavo Janezovo naj ji da, in zapovedal
je svetimu Janezu glavo odsekati zavoljo persege, in
velik greh je storil. Mark. 6. 23.

S persego se zavezati kaj hudiga storiti, je strašna
hudobija, tak ni le hudoben, de hoče grešiti, ampak mero
svoje hudobije napolni, de do perseže, de hoče Boga
razžaliti. Postavim perseže, se zaroti, de se hoče ma¬
ševati nad bližnjim, ga poškodovati, okrasti, ga umoriti,
ga pred škodo ne varovati, s svojim sovražnikom se ne
spraviti. Ko bi tudi ne storil tega, je Boga močno
razžalil s svojim velikim greham, s svojo hudobno voljo.
Take persege ne sme noben človek spolnili, že s tako
persego je velik greh storil, če bi jo pa še spolnil, bi
spet drugi velik greh storil.

67

3) Pregreši se, ako ne spolne, kar dopušeniga je s
persego obljubil. Vojšak perseže pred banderam zvesto
in stanovitno v svojim stanu služiti; če uide, persego
prelomi. Cesarski služabniki persežejo zvesto služiti, če
ne dopolnejo zvesto svoje službe po postavah, in kar jim
je naloženiga storiti, persego prelomijo. Kteri je kaj do¬
pušeniga storiti obljubil, mora storiti, scer persego pre¬
lomi. Kterimu je kaj s persego storiti obljubil, ga scer
zamore odvezati od dolžnosti obljubljeno dopolniti; pa to
se ni zadosti, on se mora tudi spovedati, in sodbi spo¬
vednika se podvreči, ker persega Boga zadene. Sveti
Duh pravi: »Kdo bo prebival v tvojim sotofji ? Kteri
svojimu bližnjimi! persega, in ne goljufa.” Psi. 14.1—5.
»Kdo bo sel na goro Gospodovo? ali kdo bo v njego¬
vim svetim kraji prebival ? Kteri ima nedolžne roke in
čisto serce, kteri se z nečimernimi rečmi ne peča in
svojimu bližnjima goljufno ne persega ” Psi. 23. 3. 4.

4) Kader po krivim perseže, to je, kader vedama
k poterjenju laži Boga za pričo pokliče; ali kako oblju¬
bo s persego poterdi, de bo dopolnil, kar obljubi, v ser¬
cu pa misli, de ne bo; ali pa če ve, de ne bo mogel
spolniti, za kar je persegel. Kdor tako pregreho do-
pernese, Boga preklinja, ko ga za svetiga in resničniga
ne spozna: in kako strašno je kaj taciga od Boga mi¬
sliti; nad takim človekam se bo Bog maševal. Kriva
persega mora še po deželskih postavah štrafana biti; in
kdor je po krivim persegel, ne more več za pričo ve¬
ljati. In kdor je tako na Boga, na svojo dušo in zve¬
ličanje pozabil, je zveržek med ljudmi; zakaj, ko bi le
kolikanj vere imel, bi se ne bil nikoli prederzuil, tako
veliko hudobijo storiti, ktero bo Bog z večnim pogublje¬
njem kaznoval. On se pa tudi pregreši zoper sebe, ko
čast zgubi, in zoper svojiga bližnjiga, kterimu škodje,
zoper kteriga je persegel, ogoljufa gosposko, ktera v nje¬
govo goljufno serce ne vidi, in je morebiti krivo obso-

68

(lila njegovima bližnjiga zavoljo njegove krive persege.
Kaksin odgovor čaka taciga hudobneža pred Bogam tudi
zavoljo storjene krivice. Prerok Caharija pove, de je
v perkazni vidil leteče bukve in v njih zapisano: »To je
prekletstvo, ktero gre po celi deželi; zakaj vsak tat bo
sojen po tem, kakor je notri pisano, in vsak krivičen
persegovavec bo ravno po tistih sojen. Tiste bukve bom
poslal, pravi Gospod vojskinih trum, in persle bodo v.
hišo tatu, in kteri lažnjivo v mojim imenu persega, in
bodo ostale v sredi njegove hiše, in končale bodo njo,
in njeni les, in njene kamne.” Cah. 5. 1—4.

Kristjani! varovajte se nepotrebnih perseg, nikoli
ne poterdite ali ne govorite, kar prav gotovo ne veste,
ne persegajte na drugih besede, govorite čisto resnico,
če ste persegli, vestno dopolnite; ako ste pa nesrečni
bili, in se kaj pregrešili, delajte ojstro pokoro, povernite
vso škodo, če je vas bližnji po vasi krivi persegi poško¬
dovan. Deržite se besed svetiga Ambroža, ki pravi:
Bolje je nikoli persegati, kakor de bi bila persega za
resnico spričati greh, temuč ker je kriva persega silno
velik greh, kteriga hitreje tisti stori, ki se je persegati
navadil. Torej tresite se pred krivo persego, de se v
večno pogubljenje ne pogreznete.

13. Od obljub.

Vsak človek je dolžan vse storiti, kar Bog zapovd,
greha se varovati, in če je nesrečen bil, de je grešil,
se poboljšati in pokoro storiti; in vsak dober kristjan
ima terdno voljo vselej po zapovedih božjih iz ljubezni
do Boga tudi storiti. Nekteri kristjani pa se bolj razo¬
deti hočejo, kako močno de Boga ljubijo, in se zato z
obljubo zavežejo nektere dela storiti, ki niso zapovedane,
ampak na voljo kristjana prepušene. Dolžnost je se po¬
stiti, moliti, v cerkev k sveti masi hoditi, ubogajme da¬
jati, bližnjimi! dobro storiti, in vse to je zapovedano;

69

pa človek lahko tudi več storiti obljubi iz ljubezni do
Boga, de se se ob druzih ne le zapovedanih postnih dneh
posti, de vsak dan k sveti masi gre, od vina ob nekte-
rih dneh se popolnoma zderži, kruh, kteriga bi sam po¬
jedel, si perterga in ga siromaku da, de cerkvi kak veči
dar dati hoče, ali se scer na jedi in pijači zderži, ki bi
se smel jesti, i. t. d

Kdaj kristjan obljubo stori?

Kader po svoji prosti volji obljubi Bogu k časti
kakšno dobro ne zapovedano delo storiti, ali se kakšni-
ga dopušeniga dela, ali reči zderžati, de veči ljubezen
do Boga pokaže.

Kristjan mora pa ločiti naprejvzetje, kaj posebno
dobriga storiti, od prave obljube. Zgodi se, de ima kdo
dobre zelje v svojim sercu, in sklene sam per sebi,
kako dobro ne ravno zapovedano delo storiti; to še ni
obljuba. Obljuba je še le takrat, ko prostovoljno in
premišljeno reče: Jest obljubim in se pred tabo o Bog
zavežem to ali to storiti. Postavim: ako mi ti o Bog
zdravje spet daš, ali me v nevarnosti ohraniš, ali me iz
navarnosti rešiš, mi gnado daš moje življenje poboljšati,
i. t. d. hočem to ali to storiti. Vselej mora vediti, de
kar Bogu obljubi, mora na sebi vselej boljši biti, kakor
če bi ne storil. Patrijarh Jakob v begu pred svojim
hratam je šel po neznani in nevarni poti, storil je oblju¬
bo, rekoč: Bog, če me srečno zdraviga v deželo in
spet nazaj perpelješ, ti obljubim, tebe vselej za svojiga
Boga in Gospoda spoznati, in te verovati. Jakob je
bil scer dolžan le praviga živiga Boga, in ne malikov,
za svojiga Gospoda spoznati, in mu v vsim pokoren bi¬
ti, pa je vender še z obljubo na novo poterdil, de ko bi
se kterikrat permerilo, de bi se zmotiti in Boga poza¬
biti imel, se bo na obljubo spomnil, in bolj gotovo voljo
božjo dopolnil. Ravno to se zna tudi per nas zgoditi,

70

nekteri hi mislil, de nui je kaj na voljo spušeno storiti
ali pa opustiti, ko se pa z obljubo zaveze, ga pa ta
mora toliko gotoviši storiti, kar bi bil že brez obljube
tudi storiti dolžan.

Nerodovitna žena Ana je vedno Boga za porod
prosila, de bi jo Bog le gotovo uslišal, je obljubo sto¬
rila, rekoč: Gospod! če mojo prošnjo uslišiš, in svoji
dekli eniga sina daš, za ves čas njegoviga življenja ga
hočem tebi odločiti, tvojo službo v tempeljnu opravljati.
Bog ji je dal Samvela, in izredila ga je v božjim stra¬
hu za tempelj božji.

Od kerstne obljube v Boga verovati, in greha ne
delati, je bilo per nauku od svetiga kersta povedano.

Izgled ne prave Bogu ne dopadljive obljube najde¬
mo tudi v svetim pismu. Hudoben kralj Antijoh je zbo¬
lel, bal se je umreti, stori obljubo, de hoče vse posode
nazaj dati, ktere je iz tempeljna pobral, tempelj božji,
kteriga je z dopernešanjem hudobij ognjusil, kar je nar
več mogoče, olepšati, če mu Bog še zdravje da. Bog
ga ni uslišal, ker ni imel praviga kesa nad svo¬
jimi grehi, je obljubil le iz strahu pred smertjo;
per obljubi mora prav kes nad svojimi grehi imeti, če
kaj taciga obljubi. Tako bi se nekter goljufal, kteri
bi svojih grehov ne obžaloval iz ljubezni do Boga, zra¬
ven bi pa mislil svoje krivice, lakomnost, nečistost ali
druge velike grehe s tem poravnati, ko bi veliko pre¬
moženja za uboge ali cerkve zapustil. Dobro je tudi
to, pa če praviga kesa nima, storjenih krivic ni porav¬
nal, mu ne bo nič, ali pa le malo zaleglo, ker le ske-
saniga in ponižniga serca Bog ne zaverže, in mu je
ljubši, kot dar; oboje skupej je nar boljši.

Ali so obljube kristjanu k pridu >

K velikimi! pridu so mu, če jih po pameti stori.
Kdor še,kaj posebno dobriga Bogu storiti obljubi, ra-

71

zodene veči ljubezen do Boga, si prizadeva se se bolj
vredniga storiti, de bi ga Bog se bolj ljubil, in po tein
kaze, de zeli in stanovitno voljo ima, vse dopolniti, kar
Bog zapove, scer bi si posebnih del ne naložil. De so
obljube dobre, priča sveto pismo, sveti očaki in katolj-
ska cerkev, desiravno jih cerkev ne zapoveduje, ampak
le perporoča. Sv. Duh pravi: »Storite obljube in od-
rajtajte jih Gospodu svojimu Bogu.” Psi. 72. 11. Pre¬
pričamo se pa tudi, de Bog obljube ljubi, ko je uslisal
ljudi, kar so ga prosili, ker po svojih obljubah pokažejo
močno zaupanje v Boga. Ano je Bog uslisal, Jakoba
ravno tako, in več družili. Cerkev jih spozna in poter-
di, de so k bolj popolnoma življenju pomagljive, torej jih
tudi vsak dober kristjan za dobre spozna, siljen pa no¬
beden ni, de bi mogel kako obljubo storiti, vsakima je
na dobro voljo puseno.

Posebne obljube, vedno devistvo, uboštvo in pokor-
šina, se imenujejo trije evangeljski sveti, te bodo očitno
v cerkvi s posebnimi ceremonijami storjene , taki si po
svojih obljubah posebno od sveta ločeno življenje prosto¬
voljno izvolijo, in morajo pod velikim greham ravno tako
na tanko živeti, kakor so obljubili, ker jih ni nobeden
silil, teh obljub storiti.

Kakšne lastnosti mora vsaka obljuba imetij de Bogu
dopade?

Mora biti prostovoljna, ne persiljena, s premiselkam
storjena in pametna.

Bogu ne dopade, kar je posiljeniga, on le ljubi, kar
se iz ljubezni do njega stori. Kdor bi lahkovoljno oblju¬
bo storil, potlej pa jo v nemar spustil, bi Boga zaniče¬
val, ker bi ne porajtal, kar.mu je obljubil; torej je tre¬
ba prej dobro prevdariti, ali bo kdo vselej dopolnil, kar
je obljubil, in če bo tudi zamogel, in de se ne bo nikoli
kesal, ampak z veseljem dopolnil. Obljubiti, kar sam do-

72

bro ve, de ne bo mogel dopolnili, se pravi Boga sku¬
šati; s praznimi obljubami ga hoteti goljufati, kakor bi
Bog ne bil vsigaveden, je preklinjevanje božje, in ne

obljuba.

Tudi mora delo ali kaka red, ki jo Bogu obljubi,
Bogu dopadljiva biti, in ne sme biti drugimu k škodi,

in tudi de sebe z

v vedi skušnjave ne spravi, in

se v nevarnost ne poda greh storiti. Postavim: nekdo bi

hotel obljubo storiti, svoje premoženje za uboge zapu¬
stiti, ali cerkvam, ali za svete maše, ali za kako drugo
naredbo dati; tega hi pa ne mogel drugadi, kot otrokam k
škodi storiti, bi njegova obljuba ne bila le nespametna,
ampak tudi krivična , torej tudi Bogii ne dopadljiva.
Obljube ne morejo storiti otroci, ki še niso per pravi
pameti, in še ne morejo presoditi, kaj obljubijo, in tudi
ne, ko so še pod oblastjo staršev ali oskerbnikov; posli
tudi ne morejo obljubiti, kar bi bilo k škodi gospodar¬
jev, ker so pod njih oblastjo; mož ne, kar bi bilo ženi
ali ot.okam k škodi, ravno tako žena ne. Obljuba otrok,
poslov, mož in žen pa velja, kader kaj taciga Bogu
obljubijo, kar ni zoper dolžno pokoršino, kakor je moli¬
tev, post, ali iz svojiga premoženja kaj dobriga storiti.
Tudi velja v družili domačih rečeh, de so kaj taciga
obljubili, de vikši, pod kteriga oblastjo so, v to pervoli.
Poglavitna misel mora per obljubah biti, Boga bolj po¬
častiti in po takim delu še svetejši postali.

Materi božji ali svetnikam se pa obljube ne smejo
delati, ker obljube so posebno pocešenje božje, ktero sa¬
mo Bogu gre, ker le od njega vse dobro pride, od nje¬
ga pride vsa pomoč in le v njega mora kristjan vse
svoje zaupanje postaviti; mater božjo in svetnike pa pro¬
siti, de bi za-nj Boga prosili, de bi mu bila storjena
obljuba prijetna, de bi po njih prošnji lažej zadobil, kar
prosi, ali de bi mu bila hvala za prejele dobrote do¬
padljiva.

73

Ali je dolžnost storjene obljube spolniti ?

Dolžnost je, ker obljube storiti je kristjanu na vo¬
ljo spušeno, ako je pa ktero storil, jo more dopolniti, in
to storiti, kar je obljubil. Ko človeku kdo kaj obljubi,
mora per besedi ostati, toliko bolj pa, ako Bogu obljubi.
Sv. Duh pravi: »Če nočeš obljubiti, boš brez greha;
kar si pa obljubil, moraš storiti.” 5. Moz. 23. 22. 23.
»Ako si kaj Bogu obljubil, ne odlašaj dati, zakaj njemu
je zoperna nezvesta in nespametna obljuba; ampak daj
karkoli si obljubil, veliko boljši je ne obljubiti, kakor
storjeni obljubi obljubeniga ne dati.” Pridig. 5. 3. 4.

Ali je greh spolnjenje obljube odlašati?

Greh je odlašati; ako je per obljubi čas postavil,
mora ob namenjenim času spolniti, če ni nemogoče, scer
pa berž ko more. In če je umeri, kteri je kako reč
dati obljubil, morajo jerbi spolniti, ker tega niso jerbali,
kar je že po obljubi pred oddal. »Nikar ne odlašaj
obljube spolniti; zakaj ako boš odlašal, ti bo greh.” 5.
Moz. 23. 21.

Kaj mora človek storiti, preden se s kako obljubo za¬
veže ?

More: 1) Dobro premisliti sebe, svoj stan, svoje
slabosti, svoje potrebe in okolišine, če bo to, kar Bogu
k časti obljubiti misli, spolniti mogel.

2) Mora pred Boga razsvetljenja prositi; in ravno
tako dobro je tudi spovednika za svet vprašati.

Kdo ima oblast razodetij če storjena obljuba človeka
zaveže ali ne?

Oblast to razsoditi ima cerkev. Zato naj tisti,
kteri ne ve, če je njegova storjena obljuba dobra ali
ne; ali če mu je pretežka ali se mu clo nemogoča zdi
zavoljo telesne slabosti ali družili okolišin, naj svojiga
duhovniga pastirja vpraša. Človek naj v ti reči nikoli
sam sebi sodbe ne dela.

74

Ali zamore obljuba vzdignjena biti?

Vzdignjena bo, kader je nikakor ni mogoče več
spolniti; ali zavoljo uboštva, bolezni, zavoljo pravičnih
zaderžkov, ali jo cerkvena oblast vzdigne ali v kak drug
dober del spremeni. Pred pa, ko kristjan prosi, de bi
mu jo cerkvena oblast vzdignila, naj dobro premisli, ati
je pa tudi res, de mu ni mogoče obljube spolniti, scer
odveza pred Bogam ne velja.

Kako tedej kristjan sveto božje ime posvečuje ?

Posvečuje ga:

1) Ce B oga pred vsim svetam z besedo in djanjein
na ravnost spozna.

2) Ce od svete vere, od Boga, svetnikov in božjih
reči z veliko častjo govori.

3) Ako Boga v vsili dušnih in telesnih potrebah
pomoči prosi.

4) S pravično persego, in če zvesto Bogti storjene
obljube opravi.

5) Ce božjo besedo zvesto poslusa.

6) Ako sveto božje ime s spodobno častjo izrekuje
in vse v božjim imenu stori in Bogu daruje.

14. Trčtja božja zapoved, od posveče¬
vanja nedelje.

Perva in druga božja zapoved učite dolžnosti Boga
znotraj in zunaj častiti, naj ga potlej človek posamim
ali združen s svojimi domačimi, ali očitno s kristjani
združen v cerkvi časti. Tretja božja zapoved pa čas za¬
pove, kdaj de je posebna dolžnost ga znotraj in očitno
častiti, ali službo božjo opravljati. K temu je Bog (sa-
boto) nedeljo praznovati zapovedal. Se v raju (paradižu)
je Bog sedmi dan v tednu k počivanju in posvečevanju
postavil v spomin stvarjenja njegovih del, v hvaležni spo¬
min njegove božje previdnosti, ktera vse svtari ohra-

75
ni in vse viža; de bi se vse pametne stvari spomnile
in spoznale, de on je Gospod, ki je vse vstvaril , nje¬
mu gre vsa čast, hvala in pokorsina; in de bi se tudi
spomnile na večni praznik, kteriga bodo enkrat v ne¬
besih per svojim stvarniku imele. In po Mozesu je Bog
svojimu izvoljeninMi ljudstvu se posebno zapoved dal,
saboto praznovati in posvečevati, in jim pod strafingo
smerti prepovedal hlapčevske dela, de bi ne bili zmo¬
teni in razmisljeni v česenju svojiga ljubezniviga
stvarnika.

Kristjani pa praznujejo pervi dan tedna, nedeljo
namest sabote, kakor so aposteljni Jezusovi uterdili,
zato, ker je Jezus pervi dan po saboti od smerti vstal;
in zato so ga Jezusovi učenci Gospodov dan imenovali.
De so preč nedeljo posvečevali, se ve po besedah sve-
tiga Janeza, ko je rekel: Čez osem dni so bili njegovi
učenci spet skup in Tomaž z njimi. Jan. 20. 26. Ka¬
der smo pa pervi dan po saboti skup prišli kruh lomit,
jih je Pavel učil. Djanj. apost. 20. 7. In kolikorkrat je
govorjenje v svetim pismu od lomljenja kruha, to je od
svete mase in od svetiga obhajila, vselej pravijo apostelj¬
ni pervi dan po saboti, tedej niso več sabote, ampak
pervi dan po saboti, nedeljo posvečevali. Sveti Justin,
mučenec lepo govori od nedelje , ker pravi: V nedeljo
vsi skup pridemo, ko je pervi dan, v kterim je Bog per
stvarjenji sveta luč od teme ločil, in je Jezus Kristus
nas Zveličar od smerti vstal. Posvečevali so pa tudi
zato nedeljo, ker jim je Jezus v nedeljo svetiga Duha
poslal. Po zapovedi aposteljnov so se pa tudi kristjani
od judov ločili, ko so namesto sabote nedeljo po¬
svečevali.

Ob nedeljah obhajejo kristjani spomin treh nar ve-
čih dobrot svete Trojice; stvarjenje, odrešenje in posve¬
čenje. Zato so nedelje in tudi drugi prazniki za dobre
kristjane kaj druziga, kakor za posvetne ljudi, kteri pra-

76

vijo, de so nepotrebni, ker si ob teh svetih dnevih nič
denarja ne zasluzijo. Kristjani ob nedeljah in praznikih
očitno pričajo od svoje žive vere; de Kristus je prišel
z nebes ljudi k zveličenju, k česenju božjimu napeljevat,
je umeri za nase grehe, vstal od smerti, de bomo mi
živeli; poterdil svoj evangeli; sel v nebesa, de tam tudi
za nas govori. On je nas srednik, ko nase slabosti po¬
zna, on nas je s svetim Duham kerstil, posvetil in pre¬
rodil, on za nas sedi na desnici božji, od koder bo spet
prišel, in nas peljal na mesto, ktero nam je v hiši
svojiga Očeta perpravil, od vsiga tega očitno pričajo,
de terdno vse verjejo. Se več pričajo, de verjejo, de
jih je Kristus prerodil za novo večno življenje , de po
njem so dosegli veliko srečo, de smejo Bogu služiti, de
smejo pred njegovo sveto obličje priti, mu svoje slabo¬
sti in nadloge potožiti, kot svojimu ljubimo Očetu, ker
jih Jezus kliče, de naj pridejo k njemu, kteri so revni
in obteženi, on jih bo razveselil, ker njegov jarm je
sladak in njegova butara je lahka; de po Kristusu bodo
grehu odmerli, v novo sveto življenje vstali, in z njim
bodo svoje nagnjenje do hudiga premagali, zmote, greh
in dušno smert odgnali, in v Jezusu živeli.

Za dobre kristjane so nedelje in prazniki dnevi duš-

niga veselja, ker so jim podoba večniga praznika v
nebesih, kjer bodo z Bogam večno sklenjeni, kar čez

vsiga žele, in ga bodo častili; per njem bodo večni mir

in pokoj vživali.

Ob nedeljah in praznikih dobri kristjani posebno
razodevajo svojo živo vero v cerkvi per sveti masi, mo¬
litvi in petji. Per sveti masi so dobri kristjani zbrani
enih misel in želja Jezusa Bogii Očetu darovati, in z

Jezusam

so in telo; obljubi]

ga darujejo in z njim sebe, svojo du-
o mu v vsim pokorsino, hvalijo ga v

ponižnosti svojiga serca, s skesanim sercam ga prosijo
odpusenja grehov in vsiga druziga jim potrebniga. Skle-

77

njeni so pa z masnikam Gospodovim, kteri vidama vse
opravlja, kar Jezus nevidama za nas per nebeškim Oče¬
tu opravlja.

K službi božji gre pa tudi poslušanje božje besede,
po kteri zvemo, kaj Jezus hoče, de storimo, in kaj nam
dobriga obljubi, de upamo zadobiti. Zato je tudi Bog
nedeljo, in cerkev se druge praznike zraven postavila,
de smo v zveličavnih resnicah podučeni; in po namenu,
zakaj de so prazniki postavljeni, tudi vsak ve, kaj mora
ob teh svetih dnevih storiti.

Pervi kristjani polni žive vere niso imeli nedelje le
za dan počivanja, ampak za njih je bila dan veselja, za¬
to so se praznično oblekli, in večidel so prišli v belim
oblečeni v cerkev. Po belih oblačilih so pokazali, de
kersanska vera hoče čistost v zaderžanji in v verovanji
brez vsih človeških zmot in perstavkov, kar se za dušo
kristjanov spodobi, ko je tempelj živiga Boga. Per njih
je bila nedelja dan nar večiga veselja, celi teden so se
veselili nedelje, kakor so nam cerkveni očaki zapisano
zapustili, in so že v saboto proti večeru večernice mo¬
lili, kakor sedanje dni litanije molimo; in so tudi de¬
lati pred nehali, kakor druge dni, de so se k prazniku
perpravljali. Na to nas zvonenje pred prazniki opomni,
de jutri je dan dusniga veselja, dan Gospodov, de je
čas delo pustiti, in k posvečevanji praznika se perpra-
viti. V nedeljo so tudi pusavniki iz pusav k Tari prišli,
gospoda iz grajsin, in so ostali celi dan per farni cer¬
kvi, de je služba božja minula. Zderžali so se tudi od
vsiga posvetniga veselja, in le v Bogti so se veselili. V
pervih časih so premožni vsak praznik obilni dar za
uboge odločili. Pobožni cesarji so terdo prepovedovali
posvetne norčije in veselje ob praznikih vživati, de bi
se Gospodov dan prav posvečeval.

Ljudje sedanjiga časa pa vse narodnosti le na ne¬
deljo odlože, de ob delovnikih per delu nič ne zamude,

78

le za časno skerbe, za večno pa ne. Konstantin, pervi
keršanski cesar, je svojim podložnim zapovedal ob ne¬
deljah in praznikih se vsih svojih del zderžati, in de no¬
beden ne sme podložniga zavoljo deželskih opravkov ali
pravd pred se klicati; zato ker je tudi cerkev vse take
dela ojstro prepovedala, de niso kristjani službe božje
mudili, ali od nje odvračevani ne bili. Le ob času žetve
ali tergatve per slabim vremenu je cerkev spregledala
zavoljo škode, če se je kristjanam godila. Prepovedano
je ženskim šivati, nagovice plesti, prati, perilo likati, in
vse druge dela delati so prepovedane, ki se dajo brez
škode odločiti, de kristjani brez vse zmote posvečevati
zamorejo Gospodov dan, in za svojo dušo prav skerbe.

Človeku je tudi potreben odločen čas, de ni s po¬
svetnimi opravki zmoten, ker ga med tednam motijo, de
nimajo večkrat časa na božje resnice misliti; zato mu
je pa Bog nedeljo praznovati in posvečevati zapovedal.
De kristjani nedeljo in praznike posvečujejo, morajo per
sveti masi biti, če kteriga kaka veči dolžnost ne zader-
ži, pridigo in popoldanšnji nauk slišati, moliti, božje do¬
brote in gnade premišljevati, svete zakramente, sveto
pokoro in sveto obhajilo prejemati, in per druzih du¬
hovnih opravilih v cerkvi biti. Pravični in resnični za-
deržki ga izgovore od greha. Izpraševati svojo vest,
kaj je med tednam grešil, ko ni storil, kar je Bog za¬
povedal, ali pa storil, kar storiti mu je Bog prepovedal,
svoje grehe obžalovati, svoje dobre sklepe ponoviti; kri¬
žev pot moliti, dobre bukve brati, de se v sercu dobre
misli in želje proti Bogu obude, in ako jih še ima , še
bolj uterdijo, keršanske pogovore z drugimi imeti, po¬
sebno z otroci in posli čez slišane nauke, bolnike ob¬
iskovati, in druge dobre dela delati: sploh vse delati,
kar ga  k pobožnimu življenju napeljuje, ali ga v njem
poterdi, de v prihodnjim tednu še pobožniši perhaja.

79

Nedelje in prazniki so za kristjane Bogu posvečeni
dnevi; torej si perzadevajo znotraj in zunaj , sami in v
drusini, doma in v cerkvi Boga častiti in sebe boljšati,
de bi od dne do dne Bogu podobnisi bili, ker to stori,
de vedno bolj živo občutijo v svojim sercu vero, upanje,
ljubezen, pokorsino in hvaležnost proti Bogu. Zderže
se pa vsiga, kar je Bog ob praznikih storiti prepovedal,
kar jih od posvečevanja praznika, od ljubezni do Boga,
bližnjiga in od svetiga življenja odvrača ali v greh na¬
peljuje. Varjejo se vživanja nezmerniga nedolžniga ve¬
selja, ktero bi jih od Boga odvraeevalo, ogibljejo se
vsih norost, ktere se s svetostjo dneva in s pobožnim
življenjem kristjana ne vjemajo. Zderze se od hlapčev¬
skega dela, od tacih del, s kterimi si svoj kruh služijo,
ne delajo na polji, ne v vinogradih, iz polja ne nosijo,
ne vozijo, ne nosijo v malin, ne iz rnalna, i. t. d. Dela
pa, ktere so potrebne ohraniti življenje, ali kar je per
živini treba, niso prepovedane, tode vse, kar se da, naj
se pred praznikam perpravi. Dela zavoljo velike sile,
ali nevarnosti, ali iz ljubezni do bližnjiga storjene, ko
mu je sila, niso zoper tretjo božjo zapoved. V tein nam
da Jezus izgled, ki je v saboto vodeničniga ozdravil.
Ko so se pa farizeji nad tem pohujsali, je rekel: »Komu
zmed vas bo osel ali vol v kapnico padel, in ga ne bo
izlekel precej sabotni dan?” Luk. 14. 5. Eniga sabot-
niga dne je sel Jezus skozi setve; njegovi učenci so
bili lačni, in so začeli klasje smukati in jesti. Farizeji,
ko so jih to delati vidili, so Jezusu rekli: Glej! tvoji
učenci delajo, kar se ne sme delati ob sabotah. On pa
jim je rekel: Ali niste brali, kaj je storil David, kader
je bil lačen, on in kteri so bili z njim? De je sel v
božjo hišo in jedel posvečene kruhe, ktere so le duhovni
smeli jesti. Ali niste brali v postavi, de duhovni ob sa¬
botah v tempeljnu saboto prelomljujejo, in so vender brez
greha? Mat. 12. 1—12.

80

Jezus jim je skozi to pokazal, de namen postave
je znotranje posvečenje duše, zato je unanja služba bož¬
ja zapovedana; de kdor ob nedeljah stori, kar je velika
potreba, ne prelomi božje zapovedi, ko zraven želi božjo
službo opraviti, če bi mogoče bilo, zato, ker delo usmi¬
ljenja bližnjimi! stori, Bogu je pa milost ljubši kot dar.

Kaj pa je poslam storiti, kteri ne morejo delj v cerkvi
biti, kakor de sveto mašo slišijo?

Taki posli naj pred praznikam toliko del store, ko¬
likor se da, de jih v praznik ne bodo toliko imeli; če
jih gospodarji k pridigi ali k nauku ne puste, naj se
doma v duhu z vsimi vernimi v cerkvi sklenejo, de bodo
deležni njih molitev; če se pa večkrat ali po gostim to
zgodi, naj si boljiga gospodarja preskerbe. V časih je
potrebno, de se mora doma ostati, takrat je posel izgo¬
vorjen, ravno tako so potrebni varhi izgovorjeni.

Kdaj greši kristjan zoper tretjo božjo zapoved. ?

Greši:

1) Kader kaj hlapčevskiga dela, kar se brez škode

lahko drugi dan stori, in z vsakim nesilnim opravkam,
kteri ga od očitne službe božje odverne.

2) Ce ob nedeljah in praznikih iz nemarnosti k

sveti masi ne gre, ali jo zamudi, ali če je ves razmis-

Ijen per nji.

3) Če brez pravičniga izgovora k pridigi in k po-
poldansnimu kersanskimu nauku ne gre, posebno kdor
ni dobro v resnicah svete vere podučen.

4) Če doma, kolikor je moč, ob praznikih z molit¬
vijo , s kersanskimi pogovori in drugimi dobrimi deli

dneva ne posvečuje.

5) Ako bi scer nedolžno veselje pa vendcr nezmer¬
no vžival, in bi ne zamogel praznika prav posvečevati.

6) S pregrešnim veseljem, kteriga razujzdani krist¬
jani navadno ob praznikih vživajo, s plešam, z opravlji-

81

vimi pogovori, norčijami, pijančevanjem, igranjem, kla-
fanjem, vasovanjem, i. t. d.

Žalostno je viditi, kako sploh kristjani praznike po¬
svečujejo, in kteri so postavljeni drugim zapovedovati,
pozabijo, kaj so ob praznikih storiti dolžni, in koliko
bolj bi jih podložni častili, če bi jih vidili, kako Boga
časte, terdno bi se zanesli na njih besedo, če bi jih za
pravične imeli, zato, ker so Bogu zvesti. Res žalostno
je, noben dan se toliko grehov ne stori, kot ob nedeljah
in praznikih, oštarije so polne pijancov, nezmernost v
jedi in pijači se po cestah vidi; ob praznikih so pono¬
čni pretepi, nečisti pogovori, in kar hudiga se med ted-
nam zgoditi ne more zavoljo pomanjkanja časa in perlož-
nosti, se o praznikih stori; pogovori zoper gosposke,
krivi sklepi; in kdo bo vse hudobije soštel, ktere se ob
praznikih zgode, ob dnevih Gospodovih, ob dnevih zve-
ličenja, ktere nerodni ljudje v dneve službe hudičeve
spreobernejo. Ljudje so Boga zapustili in Bog pa njih,
in gorje jim bo enkrat. Spomni naj se vsak , kaj je
Bog govoril, ki je tretjo zapoved oznanil: »Sest dni
delaj, in vse svoje dela opravi. Ali sedmi dan je sabota
Gospoda, tvojiga Boga; tisti dan ne smeš nobeniga dela
delati, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec,
ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne ptuji, kteri se znotraj
tvojih vrat znajde. Zakaj v šestih dnevih je Gospod
nebesa in zemljo, in vse, kar je v njih storil, in sedmi
dan je počiva], zato je Gospod dan sabote požegnal, in
ga je posvetil?’ 2. Moz. 20. 8—11. »Deržite mojo sa-
boto , zakaj ona vam je sveta; kteri jo ne bo posveče¬
val, ta mora smerti umreti: kteri bo na ta dan delal,
tega duša bo iz srede njegoviga ljudstva poginila. Sest
dni delajte, sedmi dan je sabota , Gospodu posvečeno
počivanje. Vsak, kteri bo ta dan delal, bo umeri?’ 2.
Moz. 31. 14. 15.

III. Del. 6

82

NAUK OD UPANJA V BOGA.

15. Wra, upanje in ljubezen morajo
sklenjene biti.

V pervi božji zapovedi je zapovedano le v eniga
samiga Boga verovati, va nj upati, in ga čez vse ljubiti.
Od vere je bil že spredej nauk; tnkej bo od upanja, in
potlej od ljubezni.

Vsi Jezusovi nauki nas na tri božje čednosti na¬
peljujejo; de bi v Boga verovali, va nj upali, in ga čez
vse ljubili. Te tri božje čednosti so tako močno med se¬
boj zvezane, de ena brez druge v človeku ne obstane.
Iz vere pride upanje, iz vere in upanja pride ljubezen
in kdor vere nima, ni mogoče, de bi upanje imel; če
pa upanja nima, tudi ljubezni ne more imeti. Vera je
korenina, iz nje izvira keršansko življenje, in Bog nam
jo je zato dal, de upamo zadobiti, kar nam je obljubil.
Sv. Tomaž pravi: Vera je seme, kakor iz zerna drevo
zraste, tako iz nje pride vse, kar je Bog obljubil. Zerno
še ni drevo, ki se v zemljo vseje; pa vender v seme-
novim zerna je celo drevo, ker bo iz njega zrastlo; in
če bi zerna ne bilo, bi tudi drevo ne zrastlo. —
Ravno tako nam je Bog z vero vse čedno¬
sti in večno življenje dal, desiravno jih še ne vidimo.
Če bo pa vera v nas mertva, brez del ostala, ne bo
keršanskiga življenja in ne večniga zveličenja, kakor iz
zerna ne drevesa, če ne bo ozelenelo in rastlo, ali pa
če bo v rasti poškodovano in se posušilo. Zato pravi
sv. Pavel: de, kteri hoče k Bogu priti, mora verovati,
de je, in de je tistim plačnik, ki ga išejo in ljubijo.

Tedej se ne smejo tri božje čednosti nikoli ločiti
ena od druge, ker ena brez druge ne obstane. Zatoni
zadosti le verovati, de je en sam Bog; mi moramo tudi
verovati, de nas Bog ljubi, pa ne zato, ker ga ljubimo,
ampak iz svoje milosti, nas ljubi, in nas je že pred lju-

83

bil, ko smo bili, in ga poznali. Iz nezmerne ljubezni
do nas je poslal svojiga Sina na svet, de nas je odrešil
in nas v svoje otroke prerodil, de nas bo tudi enkrat
Jezusove časti v nebesih vdeležil. Zavoljo Jezusa in v
njegovim imenu smemo vsaki čas in v vsaki potrebi pred
sedež božje milosti stopiti.

Zato je vsak kristjan, kteri premišljuje te velike
dobrote božje lahko z zaupanjem v Boga napolnjen , in
ga bo ljubil, in mu bo iz serca hvaležen. Kdor se ho
pa v dušnih in telesnih nadlogah nezmerno tresel, bo
nemirniga serca; bo pričal, de nima žive vere v Boga,
scer bi se terdno na-nj zanesel, bi mu svojo revšino,
svoje nadloge, kot svojima dobrima Očetu potožil, od
njega pomoči upal, de, ker ga je brez vsiga zasluženja
zavoljo Jezusoviga neskončniga zasluženja v svetim ker-
stu k časti otroka božjiga povikšal, mu bo tudi zdej
gotovo pomaga], de se bo za njegovo zveličenje vse
prav izšlo, in ako mu terpljenja ne bo odvzel, mu bo
tolažbo in serčnost dal, de ga bo lažej voljno preterpel.
Tedej mora vera v sercu kristjana z upanjem sklenjena
biti, ker nam jo je Bog zato razodel, de ga spoznamo,
kako dobrotljiv in usmiljen de je , de vemo terdno va nj
upati, in se na-nj zanesti. Sv. pismo pravi: »V tebe
upajo, kteri tvoje ime spoznajo, zakaj ti o Gospod! ne
zapustiš tistih, kteri te išejo.” Psi. 9. 11. Tudi pove,
de je Bog zato velike čudeže delal, de bi jih očetje svo¬
jim otrokam perpovedovali, in bi v Boga upali. In le
upanje loči vero kristjanov od vere hudobnih duhov, ti
verjejo v Boga in se tresejo; kristjani tudi verjejo, pa
upajo v Boga, kar oni ne store. Jak. 2. 19.

16. Kako sc upanje v kristjanu začne.

Začne sc iz občutenja in spoznanja dušne in teles¬
ne revšine, dušnih in telesnih potreb, ker si iz svoje
lastne moči ne more pomagati, pride upanje v Boga,
6*

84

kteri vse zamere, ker je vsigamogočen; in dobrotljiv,
tudi, hoče pomagati, kar je v sercu prepričan , ker mu
je Bog že toliko dobriga storil, brez de bi ga bil se
kaj prosil.

Ako bi človek svoje revsine ne spoznal, bi bil prev¬
zeten; ko bi pa le svojo revsino in nezmožnost si po¬
magati spoznal, Boga pa ne, bi obupal. Napiih in ob-
upanje bi ga storila veliciga grešnika in večno nesrečni-
ga. De človek upanje zadobi, je potrebno, de spozna
in obstoji, de je grešnik, in tedej strafinge vreden. Vera
ponižuje človeški napuh, ne skriva mu njegove revsine
in slabosti, pove mu, de iz svoje lastne moči se kaj do-
briga ne misliti in želeti ne zamore. Občutenje slabosti

človeka ponižniga stori, in ponižnost, je podstalo (grunt)
praviga zaupanja. Če človek ve in občuti, de ne more,
pa Boga prosi, de mu da storiti, kar sam ne zamore.

Vera pove človeku, de je na umu oslepljen, in de
se ne sme v božjih rečeh na svojo pamet zanesti, ampak
le na božje nauke; pove mu pa tudi, de, če bi kdo se
tako dobro vedil vse božje resnice, in vse svoje mnoge
dolžnosti, bi vse to se ne bilo zadosti, ker smo vsi Ada¬
movi otroci tudi na volji, se bolj popačeni, kot na pame¬
ti, in potrebujemo gnade božje, le z njo se le premaga¬
mo svojo k hudimu nagnjeno voljo. Potreba nam je
gnade božje, dati je pa Bog ni dolžan; tedej ga mora¬
mo za njo prositi. Svetniki so spoznali svojo dušno
revsino, svoje popačeno poželjenje, in so se tresli iz bo-
ječnosti, ko so vedili, de v tem najdejo svojo dušno smert,
ako v to pervolijo, kar hudo poželjenje hoče; in ker so
vedili, de v tem najdejo svojo dušno smert, ako v to
pervolijo, kar hudo poželjenje hoče; in ker so vedili, de
kakorsni greh kdo stori, ga tudi lahko drugi, če mu
Bog ne pomaga. Kader človek svojo slabost spozna,
se. zbudi upanje v njem in prosi Boga pomoči.

83

Zraven oslepljenima uma in popačene volje imamo
tudi se sovražnike zveličenja, kteri zamorejo nas skuša¬
ti in nas skušajo, še v svetih krajih in per svetih delih
nam ne prizanese. Jezus pove od nečistiga duha , de,
ko je iz človeka izgnan, ise pokoja, in ko ga ne najde,
se verne v svojo pervo hišo, in ko jo najde pometeno,
osnaženo in prazno, vzame sedem druzih še hujših duhov
seboj, in poslednja tega človeka je hujši, kot perva.
Mat. 12. 43. Hudoben duh je v večnim terpljenji, in
veselje le v tem najde, kader človeku škodje, in ga v
greh zapelje, torej pravi Jezus, de gre v dušo, kteroje
zapustil, ker jo najde prazno brez gnade božje, kot po¬
meteno hišo za-nj perpravljeno. Ker smo slabi in so¬
vražnikov svojige zveličenja premagati ne zamoremo iz
svoje lastne moči, zaupanje v Boga vzamemo, in ga
pomoči prosimo, sami se pa tudi varjemo, in nad seboj
čujeino. Sv. Duh pravi: »Ako Gospod mesta ne varje,
zastonj čuje, kdor varje.” Psi. 126. 1.

K upanju obudi tudi človeka, ko spozna, de ni vre¬
den božje milosti, de mu jo Bog da, in lahko vzame,
kakor jo je odvzel hudobnim angeljem , pervirn staršem
pa dal. Judje so bili napuhnjeniga serca zavoljo očeta
Abrahama, mislili so, de Bog jim je dolžan milost ska-
zati, jih od druzih ljudstev ločiti. Kristus jim je pa po¬
vedal, de Bog iz kamna lahko stori Abrahamove otroke;
in zavoljo njih napuha jim je Bog milost odvzel, jih
zavergel, nevernike pa poklical v kraljestvo svojiga Si¬
na. Sv. Pavel pravi, Bog je rekel Mozesu: »Usmilil
se bom, čez ko^ar se usmilim, in milost bom skazal ti-
stimu, kteriga se bom usmilil.” Rimlj. 9. 15.

Bolj ko človek svojo nevrednost občuti in spozna,
bolj goreče prosi, de bi se ga Bog usmilil, in bolj se
vredniga stori božje milosti; in menj ko jo spozna, bolj
merzlo moli, in menj je vreden božje gnade, menj per-
pravljen jo sprejeti. Zato se nobeden ne more hvaliti,

86

če le koliko spozna svojo slabost in nevrednost, de je
sam iz sebe, kakor iz svoje lastne moči kaj dobriga
storil, temne le Bogu mora čast in hvalo dati, ker, kar
je, je vse le iz milosti božje.

1^. Zakaj kristjan v Boga upa.

Vera kristjana uči, de je Bog vsigamogočen , do¬
brotljiv, proti nesrečnim usmiljen; de ima Jezusa Kri¬
stusa, srednika in besednika per Bogu , in to njegovo
serce z upanjem v Boga napolni; uči ga pa tudi ° de
sam Bog zapove va nj upati. »Vera je terdno čakanje
reči, ktere upamo, gotovo prepričenje od teh, ktere se
ne vidijo.» Ilebr. 11. 1.

Kristjani upamo v Boga, ker je vsigamogočen, vse
lahko stori, kar hoče po svoji sveti volji. Ni bilo ne
angeljev, ne zemlje, ne nebes, ne nobene stvari, in tudi
človeka ne, le hotel je Bog, in vse je bilo tukej. Kakor
lahko mu je bilo vse stvari vstvariti, tako lahko mu je
tudi vse ohraniti, in v lepim redu obderžati, in tudi kar
nič se ne zgodi, kar bi on ne hotel ali ne dopustil. Ka¬
kor mu je vse lahko storiti per telesnih rečeh, tako
lahko mu je tudi per dušnih potrebah; lahko mu je duše
spreoberniti, jih v življenje obuditi, in jih od vsih 'grehov
in madežev očistiti. Jezus pravi: »Kakor Oče mertve
obuduje in oživlja, tako tudi Sin oživlja , ktere hoče ”
Jan 5. 21. Ni je rane, ne na duši in ne na telesu
ktere bi Bog’ ne mogel zaceliti, in ni je potrebe, ne
sile, de bi Bog ne mogel pomagati.

De lahko terdno v Boga upamo, nas čudeži prepri¬
čajo, ktere je Bog delal zavoljo Izraelcev, ko jih je iz
Egiptovske sužnosti po Mozesu speljal. Koliko čudežev
je Bog storil v pričo kralja in ljudstva, in ko pridejo
do rudečiga morja, se naglo razdeli , de so Izralci po
suhim skozi šli, in ko so Egipčani za njimi hiteli, jih
je morje zagernilo, in vsi so v morji konec vzeli, Izraelci

87

pa vsi srečno odšli. Na poti jih je oblak spremljal, po¬
dnevi jim je senco delal, de jih sonce ni peklo , ponoči

jim pa svetil, de so vidili, kot po dnevi. Vode jim je
zmanjkalo v pušavi, iz žive skale so studenci pertekli;
ko jim je kruha zmanjkalo, so klicali v Boga, dal jim je

mane od nebes; mesa niso imeli, dal jim je Bog' obilno

prepelic. Kaznoval jih je z ognjenimi kačami, de so jih
morile, zapovedal je Bog Mozesu, de naj postavi na vi¬
sok kol iz rude vlito kačo, in kdor je bil od ognjene
pičen, de je le pogledal na njo na kolu, preč je bil
ozdravljen. Koliko kraljev in ljudstev je Bog končal,
ki so se Izraelcam vstavljali, in jim niso dali v njih de¬
želo iti, ali božja roka je bila z njimi, in niso jim mogli
vbraniti. Reka »Jordan je stala kot zid, de so šli v*

obljubljeno deželo, in sonce je na nebu stalo, dokler ni¬
so sovražnikov premagali. Kdo ne bo v Boga zaupal,
ako bo take velike reči premišljeval, ki jih je Bog svo¬

jima ljudstvu storil!

Pa še veči so dušne dobrote, ktere nam je Jezus
Kristus dodelil, kterih so bile vse te telesne le podoba.
1 Kor. 10. Sužnost v Egiptu je bila podoba sužnosti
hudičeve, v kteri je bil ves človeški rod, dokler nas
Kristus ni odrešil; rudeče morje je bilo podoba Jezu¬
sove kervi in svetiga kersta, kjer smo svoje grehe uto¬
pili; morje je bilo podoba kerstne vode, iz ktere kristjan
ves čist pride, kakor so Izraelci iz morja prišli, kjer so
bili keršeni na duhovno vižo. Oblak, ki jih je spremljal,
je bil podoba svetiga Duha, kteri kristjane skozi temni
svet vodi, in jih s svojo gnado hladi v velicih skušnja¬
vah. Mana je hila podoba zakramenta svetiga rešnjiga
telesa, ki ga je Jezus našim dušam zapustil v jed za večno
življenje; voda, ki je iz skale pritekla, je podoba gnade
Jezusa Kristusa, ktero nam je s svojimi ranami zaslu¬
žil. Kača je bila podoba Jezusa Kristusa na križu,
kteri z vero in terdnim zaupanjem va-nj pogleda, temu

88

bodo rane na duši zaceljene, ki mu jih je greh storil.
Obljubljena dežela je bila podoba nebeškiga kraljestva,
v ktero jih bo Jezus peljal, kteri va nj verjejo, in se
dajo od njega voditi, de po zapovedih svetiga evange¬
lija žive.

Velika se vidi božja vsigamogočnost v stvarjenih
rečeh, pa tudi čudopolna se pokaže po gnadi, ki jo du¬
šam deli, de svoje skušnjave premagajo. Kako se je
razodela v tolikanj marternikih vsaciga spola in vsake
starosti, ki so jih malikovavci neusmiljeno hudo in gerdo
martrali, pa v poterpežljivosti, ponižnosti, krotkosti in iz
ljubezni do Boga so vse voljno preterpeli. Kdo jih
je podpiral? Gnada božja, ker so v Boga terdno upali.
Kdo ne bo upal v Boga, kdo se ne bo terdno zanesel
na-nj, ko imamo tolikanj »pričevanja od njegove moči,
ktera nam od vsih strani govori, de v Bogu vse zamo-
remo, on nas močne stori. Res je, slabi smo, in še
slabši, kakor mislimo ; ali Bog naš Oče je močnejši, ka¬
kor naši nar hujši skušnjavci in skušnjave; torej lahko
ravno toliko zamoremo, kolikor so svetniki in marterniki
zamogli, ker naš Bog je nespremljiv in večno vsigamo-
gočen. zato bi se tudi zoper vero va nj hudo pregrešili,
ko bi va nj ne upali.

Bog je pa tudi previden, dobrotljiv in usmiljen, kte¬
ri hoče in zamore nam vselej potrebno pomoč dati, vse
zaderžke in ovinke našiga zveličenja odverniti. Očetje
in matere ljubijo svoje otroke, in ni je veči in močnejši
ljubezni na svetu, kakor ljubezen staršev; pa vender ni senca
proti božji ljubezni in dobroti do nas. Jezus pravi:
»Kteri človek med vami, kteri, ako ga njegov sin kruha
prosi, bi mu kamen podal? Ali če ga ribe prosi, mu bo
li kačo podal? Ako tedej vi, ki ste hudobni, veste dobre
darove dajati svojim otrokam, koliko bolj bo vaš Oče,
kteri je v nebesih, dobriga dal tem, kteri ga prosijo?*
Mat. 7. 9—11. Ko starši, ki niso brez greha, svojim

89

otrokam potrebno dajo, ki jih prosijo, koliko več bo Bog
da! potrebniga svojim otrokam, če ga bodo prosili; ker
sam pravi, de, če bi tudi mati svojiga otroka pozabila,
ga on nikoli pozabil ne bo. Iza. 49. 15.

De bi prav terdno v Boga upali nas Jezus uči in
zapove Boga imenovati Očeta. S. Janez pravi: »Poglejte,
kako veliko ljubezen nam je Oče skazal, de smo otroci božji
imenovani, in smo res?’ 1. Jan. 3. 1. Torej v ponižno¬
sti polni zaupanja kličemo v Boga, kakor cerkev per

sveti maši govori, ker pravi: Po zveličevnih zapovedih
opominjani in po božjim nauku podučeni si upamo reči:
»Oče naš, kteri si v nebesih.”

Še bolj poterjeni smo v upanji, ko se na Jezusovo

neskončno zasluženje zanesemo, ker zavoljo njega vse

gnade z

, kterih nam je treba: razsvetljenje uma,

moč, pobožnost, svetost in stanovitnost v dobrim, kakor

sveti Pavel uči, de ko nam je svojiga Sina dal, nam
bo z njim vse dal. In Bog ni mogel več storiti, naše
upanje va-nj uterditi, kakor ker nam je svojiga Sina
dal, zato de bi nas zveličal, in mi bi bili svoji nar veči
sovražniki, ko bi va-nj ne upali in ga ne ljubili, ker za
nas več stori, kakor bi misliti zamogli. Kdo bi se bil
prederznil Boga prositi , de naj da svojiga Sina za nas
v terpljenje in smert, in Bog je iz svoje ljubezni do
nas sam od sebe storil; in dal nam ga je, de mu ga
darujemo, in po njem odpušenje grehov in vse potrebne
gnade in dobrote zadobivamo.

Skesaniga grešnika strašijo pred storjeni grehi, in
poln skerbi je zavoljo svojih sedanjih in prihodnjih sku¬
šnjav in slabost. Vse to ga pa ne sme plašiti in ne-
zaupljiviga storiti, ker mu je Bog po Jezusu vse grehe
odpustil, in mu Jezusa dal, de mu ga v dar pernesli
zamore, in zavoljo njega mu hoče tudi gnado dati, de
se bo milosti in odpušenja vdeležil, in svoje slabosti in
skušnjave lahko premagal, če bo le sam hotel. V svoji

90

veliki žalosti nad grehi naj potolaži svojo dušo z zaupa¬
njem v Boga, in pomisli naj, de ravno zato nam je Bog
Jezusa dal, ker smo slabi in grešniki. Sveti Bernard
piše, de kdor ni terden v zaupanji, vere nima, ako bi
res veroval, de mu je Bog -  svojiga Sina in vse njegovo
neskončno zasluženje dal, bi ne bil nikakor nezaupljiv,
ampak poln zaupanja bi se na Jezusa zanesel, kar pre¬
tečeno, sedanje in prihodnje hudo zadene, bi se k Je¬
zusu obernil, kteri iše, kar je zgubljeniga, celi kar je
ranjeniga, zveliča, kar je pogubljeniga, slabim moč daje,
in jih pred hudim varje.

Kolikanj čudežev je Jezus storil, bolnikov ozdravil,
slepim dal pogled, gluhim slišati, matastim govoriti, la¬
čne je nasitil, in nobeniga nesrečniga ni zavergel, kteri-
koli je k njemu prišel z zaupanjem, de mu zamore po¬
magati, pomagal je vsakimu, de je zaupanje va nj v
sercih ljudi budil Ko je pa Jezus na telesu pomagal
nesrečnim in revnim, koliko bolj bo pomagal v dušnih
potrebah, ko je le zato prišel na svet dušam pomagat,
njih rane celit. Sleherni naj se k njemu oberne s tako
močnim zaupanjem, kakor bi bil takrat na svetu, ko je
Jezus čudeže delal; zakaj Jezus je zmirej tisti, kakor
je bil, ko je po svetu hodil, on se ne spremeni; če pa
v uekterih ni zaupanja, je le njih vera oslabela, pa ne
Jezusova moč in ljubezen do svojih. V izgledu Kana-
nejske žene, ktere ni le precej uslišati hotel, temuc še
le proč jo gonil, se učimo, de, če nas nekterikrat precej
ne usliši, ne smemo nehati upati, z odlasenjem nas se
bolj k upanju budi, in našo ponižnost viša, in po nji nas
zmirej bolj vredne stori njegovih gnad, ki jih deli tistim,
ki stanovitno upajo, kakor Kananejska zena, ki ni ne¬
hala prositi, dokler je ni uslišal in hčere ozdravil.

Kdo ne bo v Jezusa terdno upal? on je vedno brez
vsiga greha živel; za se mu ni bilo treba terpeti, vse
kar je storil in terpel, je le za nas grešnike storil in ter-

91

pel, nam je vse svoje zasluženje dal; in ker je v vsim
zunaj greha skušan bil, ve z nami usmiljenje imeti. Zato
piše sv. Pavel Hehrejcam in tudi nam, rekoč: Zavoljo
tega, ko je sam terpel in skušan bil, tudi zamore tem
pomagati, kteri so v skušnjavi; on je večni mašnik; zato
zamore vekomaj zveličati tiste, kteri po njem k Bogu
pridejo, ker vselej živi, de za nas prosi. Ker imamo
taciga visjiga mašnika, kteri zamore z našimi slabostmi
poterpeti, ki je bil ravno tako v vsili rečeh skušan, ka¬
kor mi, razun greha, tako se perbližajmo z zaupanjem
sedežu milosti božje, de usmiljenje dosežemo in milost
najdemo, kader nam bo pomoči treba.

De bi pa še bolj terdno v Boga upali, je obljubil
nam pomagati, in na njegove obljube se terdno zanesi¬
mo , ker on je resničen in zvest v svojih obljubah. Per-
vi starši so grešili; vedili so, de v grehu ne morejo k
Bogu v nebesa priti; vedili so pa tudi, de greha sami
zbrisati, in z nobenim pokorjenjem ga uestorjeniga sto¬
riti ne zamorejo; zato jim je Bog Odrešenika obljubil;
terdno so v božjo obljubo upali in niso bili goljufani.
Bog pa ni dal Odrešenika zavoljo zasluženja nesrečnih
ljudi na zemlji, ampak iz ljubezni, in zato, ker ga je
obljubil, in ker je bil svetu potreben. Bog pravi: »Ker
je on v mene zaupal, ga hočem rešiti, ga hočem varo¬
vati, ker je moje ime spoznal. On me bo klical, in ga
bom uslišal; jest sim per njem v nadlogi, nočem ga
oteti, in častitljiviga storiti?’ Psi. 90. 14. Bog obljubi
nas uslišati brez našiga zasluženja, on ne pravi, te bom
uslišal zavoljo tvojih dobrih del, ki si jih zavoljo mene
storil, desiravno so človeku k zveličenju potrebne, am¬
pak le pravi, zato ga bom uslišal, rešil in častitljiviga
storil, ker je v mene zaupal.

Kdo ne bo upal v Boga, ker nas sam k zaupanju
tako močno in serčno vabi in opominja? in ker sv. Duh
pravi: »Gospod ima nad temi svoje dopadenje, kteri se

92

ga boje, in nad tistimi, kteri na njegovo usmiljenje upa¬
jo.” Psi. 146. 11. Tedej recimo v dušnih in telesnih
potrebah z besedami kralja Davida: »Ohrani me o Go¬
spod! zakaj v tebe upam.” Psi. 15. 1. »Usmili se me,
zakaj moja duša se na te zanese.” Psi. 56. 1. »Daj
mi hitro zaslišati tvoje usmiljenje, zakaj na te zaupam.”
Psi. 142. 8.

De bi nas k terdnimu zaupanju na nj Jezus obudi-
dil, je per perložnostih, kjer je nesrečnim pomagal, re¬
kel: Tvoja vera, kar je zaupanje, ti je pomagala; zaupaj,
tvoji grehi so ti odpušeni; tedej je zavoljo terdniga za¬
upanja va nj jih uslišal. Kaj si je razbojnik na križu
zaslužil, de ga je Jezus uslišal? Spoznal je, de je ve¬
lik grešnik, obstal je, de je zavoljo svoje hudobije smerti
vreden, prosil je Kristusa usmiljenja, in upal je ga najti
per njem, ker ni bilo več časa pokore delati, ali z do¬
brimi deli nebeškiga zveličenja se vredniga storiti, voljan
je bil smeri prestati, na Jezusa je iz cele svoje duše
zaupal, in de bo Jezus s svojim terpljenjern nadomestil,
kar sam »e more, in Jezus mu je več obljubil dati, kar
si sam prositi ni upal, ko mu je rekel: Se danes boš z
mano v raji (paradižu).

Tudi dobrote, ktere nam Bog deli za dušo in telo,
nas k zaupanju v Boga napeljujejo, ker Bog brez pro¬
šnje svojim otrokam tolikanj dobrot deli, koliko raji bo
še tistim dobro delil, ki va nj zaupajo in ga prosijo, ker
sam pravi: »Kliči me ob času nadloge, hočem te odre¬
šili, in ti me boš častil.” Psi. 49. 15.

Tedej kdor v Boga upa, ga časti, kakor tisti, ki
va-nj verje. On spozna, de Bog je vsigamogočen, pre¬
viden, dobrotljiv, usmiljen, resničen, zvest v svojih oblju¬
bah in vsigavedin, de le od njega vse pride, tako se
terdno na nj zanese, in ker spozna, de je nevreden usli¬
šan biti, upa zavoljo Jezusoviga neskončniga zasluženja

93
od Boga pomoči v svojih se tako velicih potrebah. S
takim terdnim zaupanjem Bega časti.

1 Z lipan jem mora strah združen biti.

Bog nam je razodel tolažbe polne in strašne resni¬
ce, ki jih ne smemo ene od druge ločiti, de nesrečni ne
postanemo. Nekteri kristjani le prijetne in tolažbe pol¬
ne resnice svete vere premišljujejo, in če ktero strašno
slišijo ali berejo, ne porajtajo, kakor bi jih ne zadela,
žive v miru, si ne prizadevajo greha se varovati; ker
se s takimi prijetnimi resnicami tolažijo, in v goljufnim
miru žive. Tacih kristjanov je veliko na zemlji. Drugi
si pa s premišljevanjem le bolj strašnih resnic svojo gla¬
vo belijo in serce nepokojno delajo, kar prijetniga in to-
lažljiviga slišijo ali berejo, ne obernejo na se, ampak le
na druge, ker pravijo, de oni so preveliki grešniki. Ta¬
ke skušnjave so hude, in napadajo le tiste kristjane, ki
greh sovražijo, se ga varjejo, in si le po božjih zapo¬
vedih živeti prizadevajo. Ker je grozno navarno prijetne
ali mehke resnice od ojstrih, ali ojstre od mehkih ločiti,
je treba Boga prositi, de bi nas pred tako zmoto obva¬
roval, de bi ne bili zapeljani. Torej če premišljujemo
božje žuganje, premišljujemo zraven tudi božje obljube;
če božjo pravico, tako tudi njegovo ljubezen in usmilje¬
nje; če svoje grehe, tako tudi Jezusovo popolnoma za¬
dostitev in neskončno zasluženje; če sodbo, ktero bo
Jezus enkrat čez nas izrekel, tako tudi vselej zraven,
kaj je za nas terpel. Ako se spomnimo na neskončno sve¬
tost Jezusovo, našiga sodnika, in nam serce vpade,
opomnimo se zraven tudi, de je Jezus naš srednik, be¬
sednik per Bogu, naš veliki mašnik in daritev za naše
grehe, on sam sebe za nas daruje, on je naš brat in
Oče, kteri nas tako močno ljubi, de se je za nas dal v
terpljenje in smert. Tedej nikoli ne ločimo božjih ra¬
zodetih resnic ene od druge, temne le prizadevajmo si

94

vselej voljo božjo dopolniti, kakor sv. Duh zapove: »Ni¬
kar ne iši, kar je za te previsociga, in ne premišljuj
kar tvojo moč preseže, ampak misli na to, kar je Bog
zapovedal?’ Sir. 3. 22. Vse naše misli, želje in dela
naj bodo po božji volji, bojmo se Boga razžaliti, in
upajmo v njegovo milost.

Strah je potreben, pomaga k terdnimu upanju v
Boga in k močnejši ljubezni božji. Veliko perpovedujejo
Jezus in njegovi aposteljni od ojstre sodbe božje, od
vecniga ognja, s kterim bo Bog pogubljene v večnosti
kaznoval; od ozkiga pota v nebesa, od majhniga števila
izvoljenih; od široke poti v pogubljenje, in veliciga šte¬
vila pogubljenih. Zakaj vse to ? de bi se spomnili na te
strašne resnice, in na štrafinge , ktere nespokorjeniga
grešnika čakajo, jih premišljevali, se greha bali, v Boga
terdno upali, de bi nam pomoč dal, se ga varovati, in v
ljubezni do njega rasti. K temu keršanski strah veliko
pomaga.

Kdo bo rekel, de ni prav se bati, de morebiti nismo
v gnadi božji, de Boga še zadosti ne ljubimo, de nismo
med številam izvoljenih, de smo otroci jeze božje , de
pridemo v večno pogubljenje. Vsiga tega se bati, de
bi per nas ne bilo, je prav, in še prav potrebno, in pre¬
grešno bi bilo, ko bi se kdo ne bal, ker Bog strah za¬
pove. Bati se, de bi božje ljubezni z grehi ne zgubili,
v pekel ne prišli, je dar božje ljubezni, ker on nas pred
greham varje, in zato nam ga Bog v serce vliva, de,
ker nas je zato vstvaril in odrešil, de bi nas zveličal,
in ne bil permoran, nas v večni ogenj vreči, nas ravno
s straham od hudiga odvračuje, upanje in ljubezen do
njega pa viša v naših dušah, in tako svoj večni namen
spelje nas v nebesa perpeljati.

Bog pa po svoji neskončni modrosti nobenima ne
razodene, ali bo gotovo zveličan ali ne; upa naj pa vsak,
kteri po božjih zapovedih živi, in veči veselje ko v duši

95

do Boga zadobiva, in bolj popolnoma ko po volji božji
živi; močneje naj upa, de je med številam izvoljenih; in
terdneje, ko bo upal, močneje bo in lažej skušnjave pre¬
magal in voljo božjo dopolnil, in bolj gotovo bo zveli-
čenje dosegel. Sv. Duh uči, de nobeden ne ve, ali je
jeze ali ljubezni božje vreden. Ravno to tudi cerkev
uči, ker pravi: Kdor govori, de bo gotovo dar stano¬
vitnosti do konca ohranil, in mu tega Bog posebno ni
razodel, ta je od cerkve zaveržen. Trid. zbor. sej. 6.16.
Bog človeka nar bolj pozna, zato mu tega ni razodel.
Ko bi kdo vedil, de bo zveličan , bi mu morebiti ravno
to škodovalo, postal bi nemarin v molitvi, v čuvanji, in
s tem bi zveličenje zapravil; hi bil napuhnjen, živel bi
brez strahu, brez vere; pravični pa po veri živi; vera
ima pa vselej kaj nezapopadljiviga za človeško pamet;
zato je negotovost potrebna, ktera v človeku strah obudi
in ohrani. Nar bolj sveti ljudje na zemlji so v strahu
za svoje zveličenje živeli in delali, in ravno ta jih je v
dobrim stanovitne ohranil.

Ljubi kristjan! imej z živo vero terdno upanje skle¬
njeno, in ne loči ene čednosti od druge, kar tvoje sla¬
bosti hočejo. V strahu premisli veliko število svojih
grehov, in če tudi obmaguješ pod njih veliko težo , le
ne zgubi serca, ne bodi obupljiv, kar tvoj skušnjavec
hoče, ampak reci s prerokam : »Gospod! zavoljo tvojiga
imena boš ti mojim greham milostljiv; zakaj njih je ve¬
liko.” Psi. 24. 11. Ako gnjusobo svojih grehov obču¬
tiš, in spoznaš, kako veliko de si jih storil, je to gnada
božja; Bog ti je dal, zato de jih obžaljuješ, de ti jih bo
odpustil, in bolj živo ko jih občutiš in žaljuješ nad njimi,
bolj terdno na božjo milost upaj , ker ona se tam nar
lepši pokaže, kjer je sila nar veči. Le vari se , de v
upanji ne omagaš, de k svojim obilnim greham še nar
večiga ne perložiš, namreč obupanje v božjo milost, Bog
je obljubil te ravno zalo uslišati, ker boš va nj upal.

96

19. Iz pokoršine in ljubezni mora
strah priti.

Voljo božjo dopolniti mora vse nase prizadevanje
biti. Vsako nar manjši delo zato storjeno, ker nam ga
je Bog storiti zapovedal, je Bogu dopadljivo in velike
vrednosti; in veliko dobro delo zavoljo kakiga druziga
namena ne zavoljo Boga storjeno, pred njim nič ne ve¬
lja, Bog zapove de v strahu živimo, zato tudi v božjim
strahu živeti moramo, de njegovo voljo dopolnemo. In
kakor dober kristjan veselje in mir v svojim sercu ob¬
čuti, ako božjo zapoved dopolne, tako ga tudi občuti,
ako je v strahu božjim, ker v tem tudi božjo zapoved
dopolne.

Zveličavni strah se pa loči od hlapčevskiga strahu.
Hlapčevski strah v duši nemir, nepokoj in trepet napra¬
vi, de ima človek težko in nepokojno vest, in je poln
obupljivosti. Zveličavni strah, kakoršniga Bog hoče,
obudi v človeku le tanko vest, de se boji zoper nar
manjši zapoved božjo kaj storiti, se vsake nevarnosti
boji, in se je ogne, se boji kako dolžnost zamuditi, in
želi vse zvediti, kar mu je storiti, de bi se Bogu ne
zameril. Tak strah pa ne moti duše s praznimi strašili,
de bi bila nemirna in polna dvomov, povsod nevarnost
vidila, ker vse to bi jo odvračevalo, de bi še svojih pra¬
vih dolžnost ne dopolnila, ktere bi zdej dopolniti mogla.
Od zmotene vesti preplašen človek ni za nobeno delo
perpraven, njega zmotnjave vsiga žalostniga in zmeša-
niga napravijo. Taciga strahu Bog ne zapoveduje, on
hoče, de naj se bojimo kjer in kar se je bati, hoče pa,
de se moramo varovati, de se nam ne bo po glavi me¬
šalo iz strahu, in de ne bo duša nemirna, nezaupljiva in
vest nepokojna, ker vse to je nasproti upanju in ljube¬
zni do Boga, miru in vesel ji v svetim Dnhu in prostosti
božjih otrok, in ne bilo bi po volji božji, ako bi bil strah

97

močneji, kot zaupanje in ljubezen do Boga. Pravi kri¬
stjan se boji greha, če Boga ljubi, greh ga pa od Bo¬
ga odloči in si z njim strafinge zasluži; in če ga Bog
kaznovati mora, ne more per Bogu biti, kteriga ljubi;
on se ravno zato šrafing boji; pa se bolj greha, s kte-
rim si jih zasluži. On je Bogu v vsim pokoren, in zato
se boji greha, de bi svojimu dobrotnima Bogii nehvale¬
žen in nepokorin ne bil, in ga ne žalil. Kdor tak strah
v svojim sercu ima, Boga s spoštljivim, svetim straham
časti, ga ljubi in va nj zaupa; kdor se pa Boga boji,
brez upanja in ljubezni do njega, Boga žali, ker si ga
le pravičniga in ojstriga, pa ne tudi usmiljeniga in do-
brotljiviga misli, ker ravno zavoljo njegove milosti je za¬
povedal va-nj upati

Srečen je kristjan, ko se svojih grehov spomni, in
je njegova duša z žalostjo napolnjena, se trese pred
Bogam, ker ve, kaj sije zaslužil; pa ravno strah in
trepet, žalost nad grehi in sovražtvo grehov je dar božje
milosti, kteriga mu je Bog dal, in ta ga napolne z zau¬
panjem in ljubeznijo do Boga, in ga žene, greha se še
bolj varovati, de gotovo k Bogu pride, kteri ga tako
močno ljubi.

20. Kaj kristjan upa?

Bog nas je vstvaril, de bi večno zveličani bili; zve¬
ličani bodo pa le tisti, kteri zvesto voljo božjo dopolni¬
jo, si prizadevajo Bogii podobni biti s svetim življenjem.
Tedej nam je med vsim drugim nar bolj potrebno sveto
življenje in zveličenje. Grehi nas od svetiga življenja
odvernejo in večno nesrečne store Kristjan tedej želi
od grehov rešen in spet z Bogam spravljen biti, in v
nebesa priti. Ker pa greha zapustiti, sveto živeti in v
nebesa priti ni v njegovi moči, božje gnade k temu po¬
trebuje, zato ker je po grehu popačen in oslabljen;
tako se lahko ve, kaj de naj vsak kristjan od Boga upa.

III Del. 7

98

1) Upa naj odpušenje grehov zadobiti po zasluženji
Jezusa Kristusa. De sme to upati, je že angelj Jožefu
v spanji od Jezusa povedal, de bo odrešil svoje ljudstvo
od grehov; in tudi Jezus sam je to poterdil, ko je re¬
kel, de ni prišel iskat pravičnih, ampak grešnikov. In
on je dal svoji cerkvi oblast grešnikam grehe odpušati.
Tudi kar noben človek storiti ni mogel, je Jezus storil;
on je zadostil s svojim terpljenjem in smertjo božji pra¬
vici za grehe celiga sveta. Zato pravi sv. Janez: »Ce
je kdo grešil, imamo besednika per Očetu, Jezusa Kri¬
stusa pravičniga. In on je sprava za naše grehe, ne
pa samo za naše, ampak tudi za celiga sveta grehe.”
1. Jan. 2. 1—2.

2) Upa naj razsvetljenje uma, de bo prav spoznal,

kaj je sveta volja božja, in posvečejoče gnade in pomoči
božje, de bo zamogel božje zapovedi zvesto spolniti.
Posvečejoča gnada ga opraviči, ga stori otroka in jerba

božjiga,

e božja ga pa močniga dela, de živi po

božjih zapovedih, ker tega mu je treba, de nebeško kra¬
ljestvo zadobi. To upati nam vsim Jezus serčnost daje,
ker nas vabi, rekoč: »Pridite k meni vsi, kteri se tru¬

dite in ste obteženi, in vas bom poživil.” Mat. 11. 28.
In sv. Pavel: »Stopimo tedej z zaupanjem k sedežu
gnade, de usmiljenje dosežemo in milost najdemo, ob
času potrebne pomoči?’ Hebr. 4. 16.

3) Upa naj, de bo Dog vse dobro in hudo, kar se
mu bo na svetu zgodilo, v njegovo dobro , k zveličenju
njegove duše obernil, in v lem upanji naj vse svoje
skerbi Bogu izroči, in se vsim v božje roke vda, ker
ve, de tistim, kteri Boga ljubijo, vse k dobrima perpo-

more.” Rimlj. 8. 28.

4) Upa naj večno zvelieenje v nebesih doseči, ker
ca vera uči, de mu bo Bog v nebesih vse obilno pla¬
čal, kar je iz ljubezni do njega storil ali preterpel, in
če bi le kozarec merzle vode revežu dal iz ljubezni do

99

Boga, bo obilno plačilo v nebesih najdel. Z veselim upa¬
njem je sv. Pavel smert perčakoval, ker je rekel: »Čas
moje razveze nastaja, dobro sim se vojskoval, tek do¬
končal , vero ohranil. Zdaj mi je perhranjena krona
pravice, ktero mi bo dal Gospod pravični sodnik tisti
dan, ne pa samo meni, ampak tudi tistim, kteri ljubijo
njegov prihod?’ 2. Tim. 4. 6—8.

Kaj upanje nebeško -kraljestvo zadobiti per kristja¬
nih premore, nas izgledi marternikov uče, ki so stano¬
vitno in veselo muke (inartre) terpeli, ko so rekli, v

nebesih boino obilno vse povernjeno prejeli; in vse ter-

pljenje celiga sveta ni permeriti prihodnjima veselju, ktero
jih čaka v nebesih, ki Boga ljubijo, delajo in terpe za¬
voljo Boga. Tudi mi si zamoremo za nebesa veliko per-

dobiti, če smo poterpežljivi v nadlogah, v svojih vsakda¬
njih opravkih, skušnjave serčno premagujemo, večkrat
čez dan k Bogu zdihujemo, molimo, v poterpežljivosti se
vadimo, dela iz ljubezni do Boga opravljamo, smo v
vsim pokorni, kar ni čez božjo zapoved, se zatajujemo,
bližnjimi! radi dobro storimo, in kolikor zamoremo, ubo-

gajme dajemo. Ako vse to storimo, bomo z vsimi ljudmi
v miru živeli v veselim upanji, v kratkim času ugledati
Kralja večne časti, in de bomo vživali veselje, ktero se
ni nobeno oko vidilo, nobeno uho še ni slišalo, in nobeno

človeško serce še ni občutilo, ktero je Bog tem perpra-
vil, ki ga ljubijo.

z/ZZ sme' kristjan tudi zemeljske dobrote ali časno blago
od Boga, upati?

Kristjan sme tudi zemeljske dobrote od Boga upati;
ko človek ima dušo in telo, morate obe ohranjene biti.
Telo je iz zemlje, potrebuje tudi zemeljskih stvari , če
ga hoče ohraniti, in več reči mu je treba k ohranjenju
na zemlji, de v nedolžnim veselji živi, in tudi veliko do-
briga stori. Vse zemeljske dobrote so tudi le dar božji;

7*

100

le Bog' je vse vstvaril, vse ohrani, in on je storil Joba,
Abrahama, Izaka, Jakoba, bogate, i. v. d. Tudi Jezus
uei telesnih dobrot Boga prositi, ker pravi: »Daj nam
danes nas vsakdanji kruh/’ Luk. 11. 3. »Ako hote
Očeta kaj prosili v mojim imenu, vam bo dal.” Jan. 16.
23. »Isite tedej narpoprej božjiga kraljestva in njegove
pravice, in vse to vam bo perverženo,” Mat. 6. 33.
Jezus pravi, prizadevajte si, dobri kristjani biti , se od
grehov očistiti in posvetili, kakor vas učim , in zraven
nebeskiga plačila, vam bo Bog tudi se to dal, kar je za
ta svet, za sedanje življenje potrebno. Zato smemo
upali tudi zemeljske dobrote, in resenje iz nadlog.

Kakor je Jezus učil, de sinemo od Boga upati, kar
nam je za telo potrebniga. in de kar bomo Boga pro¬
sili, nam bo dal, tako nas tudi cerkev uči v svojih mo¬
litvah. Ona se posebne molitve per sveti masi moli
za vsako človeško potrebo; za odvernjenje neznanih bo-
lezin in vojska, za popotnike, za lepo vreme, za dež,
procesje pelje v velicih potrebah; ravno tako prosi v li¬
tanijah za časne dobrote. Bog je že v stari zavezi, in
Jezus, njegovi aposteljni in svetniki čudeže delali, de so
z njimi telesno hudo od ljudi odvernili; vse to nas k
terdnimu upanju v Boga napeljuje, ker per njem je vsa
pomoč dobiti, ker le on sam zainore vselej pomagati.

Res je, človek mora sam pridno delati, po pameti
varovali, s svojim urnam skerbeti, kako bi po pravici
si več perdobil ali zaslužil, in k pravimo pridu obernii ;
pa če si se toliko prizadeva, si per vsiin trudu in per
vsi svoji modrosti ne zamere vsiga hudiga, kar ga boli,
peče ali skerbi in vse nesreče od sebe odverniti, le
srečen ostali in zadobiti, kar mu je prijetniga, če mn
Bog svojiga blagoslova ne da, vse je le v božjih rokah,
on je Oče. Zato upajmo tudi zemeljske dobrote le od
Boga prejeti.

101

Ako pa ljudi na zemlji premislimo, kakor sploh mi¬
slijo in žele, vidimo, de jim je le zemeljsko per sercu,
le zato se noč in dan trudijo, in zavoljo časniga dobička
jim ni nič pretežko, jim ni mar za službo božjo, za ker-
šansko življenje; in če tudi v cerkev gredo ali molijo,
le za časno srečo Boga prosijo , in pozabijo , zakaj so
na svetu. To je pa zoper voljo božjo, torej pregrešno.

Človeku je le zato treba zemeljskih dobrot, de sebe
in svoje po volji božji preživi, de z njimi zamore dobro
delati, si nebesa služiti, sveto živeti. De bi pa sveto
živel in v nebesa prišel, mu ni obilnosti zemeljskih dobrot
treba, ni potrebno, de bi mu vse po volji šlo, bi vedno
srečen in nikoli nesrečni ne bil, ga nikoli nobena nadlo¬
ga ne terla, in noben križ ga nikoli ne zadel. Veliko¬
krat časna sreča, časno blago še škodje, če ga človek
po volji božji k dušnimu pridu ne obrača, ga lahko pre¬
več ljubi, napuhnjen postane in Boga pozabi. Uboštvo,
pomanjkanje, nadloge, nesreča, bolezin, opravljanje hu¬
dobnih ljudi, i. t. d. pa večkrat človeka od ljubezni do
sveta k Bogu obernejo, de začne le nebeškiga kraljestva,
želeti, in si zanj prizadevati. Nadloge so pomagljive,
de grešnik, če jih voljno terpi, z njimi svoje grehe ka¬
znuje, in od novih ga odvračujejo. Ko bi nadlog na
svetu ne bilo, koliko grešnikov bi se svojih grehov ne
spokorilo, in kolikanj dobriga bi se ne zgodilo. Bog
stori tudi žalo človeku, ki prihodnje previdi, de ga v
večnosti srečniga stori, ker, če bi mu zmirej dobro bilo,
bi večno nesrečen postal, in tako ga s časnim hudim
pred večnim hudim obvarije. Bolan človek zdravja prosi,
kar je prav; če pa Bog previdi, de bi mu zdravje na
duši škodovalo, ga ne da, ker Bog le za zveličenje duše
skerbi. Nekteri želi obilnost blaga, ali kako drugo ze-
meljsko dobroto, Bog previdi, de bi mu k zveličenju ne
pomagal, mu je ne da. Bog da in vzame človeku , ka¬
kor vidi, de mu k zveličenju bolj služi.

102

Torej ne sine kristjan brez razločka upati zemeljskih
dobrot, ali de bi mu Bog’ vse časno hudo odvernil, am¬

pak le s perstavkam, če je to volja božja in njegovi
duši k zveličenju. Zato naj kristjan dobrote, ki mu jih
Bo<>- da, hvaležno vživa, po volji božji v dobro oberne,
in varje naj se napuha; če mu pa nadloge posije, naj
se Bogu na voljo da, naj jih voljno terpi v veselim upa¬
nji, de mu jih bo Bog v večnosti v dobro spremenil.
Ise naj vsak kristjan po zapovedi Jezusovi nar pred
božjiga kraljestva, in zanese naj se na božjo obljubo, de
vse dobro mu bo perverženo, in spomni naj se tudi na
Jezusove besede, ker pravi: »Kaj pomaga človeku, če

spravljajo v žitnice, iti vas Oče nebeški jih živi.

ves svet perdobi, dušo pa pogubi,» Mat. 16. 26.

. . . t  »Po¬

glejte ptice neba, ker ne sejejo in ne žanjejo, in ne
  „   In za

obleko kaj skerbite? Poglejte limbarje na polji, kako
rastejo; ne delajo in ne predejo, pa vam povem, de še
Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih
eden. Ce pa travo na polji, ktera danes stoji, in se ju¬
tri v peč verze, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas,
maloverni! Ne skerbite tedej, rekoč: Kaj bomo jedli, ali
kaj bomo pili, ali s čem se bomo oblačili? Ker po vsim
tem oprašujejo neverniki. Sej ve vaš Oče nebeški, de
vsiga tega potrebujete.’’ Mat. 6. 26—32.

21. Kakšno mora upanje biti?

Upanje kristjana mora biti stanovitno, in v njegovi
duši tako močno uterjeno, de mu v nobenih še v tako
hudih dušnih in telesnih nadlogah in v nobenim terpljenji
serca ne zgubi, in vedno na božjo pomoč upa; in tako
močno upa, de mu upanje še terpljenje prijetno stori,
dušo z veseljem napolne in mirno stori.

Pravičen kristjan se celi čas svojiga življenja vadi
v veri, upanji in ljubezni, in po svojim keršanskim za-
deržanji kaže v delih, de verje v Boga, upa va nj in ga

103

čez vse ljubi; in tak ima terdno upanje večno zveličenje
doseči, kteri verje in ljubi. Jezus zapove brez prene¬
hanja moliti, kakor zapove brez prenehanja moliti, tako
tudi zapove brez prenehanja upati, ker vsak le to Boga
prosi, kar upa zadobiti. In kaj želimo vsi od Boga za¬
dobiti? večno življenje, večno per Bogu v nebesih biti,
ga od obličja do obličja gledati. Te želje so vsakima
dobrima kristjanu lastne, in vedno v njegovi duši; tako
je tudi upanje vedno v njem, in vse svoje dela iz ljube¬
zni do Boga opravlja, kakor ga vera uči, zato de bi
zveličenje dosegel; in te želje so njegova vedna molitev,
in nobeden ga ne bo dosegel, če ga želel ne bo, ker
brez tacih resničnih želja tudi po zapovedih božjih živel
ne bo. Te močne želje s terdnim upanjem sklenjene mu

store tudi težke, njegovimi! nagnjenju in poželjenju zo-
perne dela lahko storiti, še prijetne mu jih upanje stori,
ker ve, de bo zveličenje dosegel, ko bo storil, kar Bog
zapove. Občuti scer tudi dober kristjan težave per pre¬
magovanji svojiga hudiga nagnjenja; pa upanje v večno
življenje ga serčniga stori, de se vojskuje zoper nje, in
z božjo pomočjo tudi vse hudo premaga.

Pomislimo, kaj otroci sveta terpe, de po svojim po-
željenji žive, si bogastvo spravljajo, ali de si čast per-
dobe, koliko zopernost morajo premagati, koliko skerbi

imajo ponoči in podnevi, kako se uklanjati, koliko zo

pernih besed požreti, pa upanje jim vse to lahko stori,
de bodo njih želje dopolnjene. Sram bi moglo kristjana
biti, ko bi zavoljo nebeških dobrot in zavoljo večne časti
ne hotel svojiga poželjenja premagati. Pomislimo, pravi
sv. Bernard, delavce iti kmete. Njih živež je slab, obleka

revna, postelja terda, spanja imajo malo , pa vso težo,
mraz, vročino in pot, in vse težke dela voljno preterpe,
zakaj? zavoljo upanja plačila, ali de si bodo vina in
žita perdelali, ga prodali, potlej davke pošteno odrajtali,
se ohranili in oblekli, de bi zanaprej spet svoje dela

104

zdravi opravljali. Če že tako revno upanje delavca ni in
obdelovavcam zemlje tolikanj serčnosti da, de veseli in
poterpežljivi delajo, koliko bolj bo upanje keršansko kri¬
stjana podpiralo in serčniga storilo v premagovanji skuš¬
njav in spoinjenji božjih zapoved, ker v.e, de mu je Bog
nebeško veselje obljubil. Kako hudoben in len bi bil tak
kristjan, kteri bi se za nebesa toliko ne trudil, kakor se
trudi za časne in posvetne dobrote.

In desiravno nas Bog v svetim pismu in sveta cer¬
kev Jezusova uči, de se nobeden ne more zanesti na
zveličenje, kakor de bi ne mogel pogubljen biti, tako
mora vender kristjan terdno stati v upanji, de ga Bog
nikoli ne bo zapustil, če bo le storil , kar je v njegovi
moči; scer ne bo nikoli imel mirniga serca. Sv. Jakob
pravi, de kdor Boga kake reči prosi, naj prosi z zaupa¬
njem, brez vsiga pomišljevanja, zanese naj se na božjo
moč in dobrotljivost; zakaj kdor si pomišlja, je enak
morskima valovju, ktero veter goni, in sem ter tje meče,
ktnali upa, Bog mi zamore in hoče pomagati, mi dati,
česar ga prosim; kmali pa spet misli, de ne; tak ne
upa stanovitno, in ne bo uslišan. Jak. 1. In Jezus
pravi: »Resnično, resnično vam povem: ako hote Očeta
kaj prosili v mojim imenu, vam bo dal.” Jan. 16. 23.
K pravi molitvi je treba, de kristjan terdno upa, ako
ne bo upal, tudi molil ne bo.

Ce je človek še v taki hudi nevarnosti, ne sme le
ne omahniti v upanji, temuč še močneji mora biti nje¬
govo upanje, ker se na Boga zanese, kteriga vsigamo-
gočnost in usmiljenje se nikoli ne spremeni, in ne oslabi,
le malovero bi tak razodel, kteri bi v hudih skušnjavah
ali v veliki nevarnosti dvomil (cviblal). David je tako
stanovitno v Boga upal, de je rekel: »Ako bom tudi po
senci smerti hodil, se ne bom nič hudiga bal, ker si ti
z mano.” Psi. 22. 4. Manj ko je mogoče misliti, de bi
si človek sam ali pa drugi mu zamogli pomagati, bolj

105

terdno naj upa v Boga, kteri po svoji vsigamogočnosti
in modrosti ve vse k zveličenju duše oherniti. In s ta¬
kim stanovitnim upanjem Boga prav počasti.

Sveto pismo hvali Abrahama zavoljo terdniga upa¬
nja v Boga, ko že ni bilo več upati, de bo oče veliko
narodov postal, de bo od njegoviga rodu toliko otrok,
de jih ne bo sešteti, kakor zvezd na nebu ne. On star,
Sara nerodovitna in čez devetdeset let stara, ni bilo več
misliti, de bi bilo mogoče se otrok imeti. In Bog ga
zavoljo upanja pohvali, ker je zoper upanje upal. Rimlj.
4. Ravno tako je hvalil Jezus zaupanje Kananejske
žene, ktera je terdno va-nj upala, desiravno je ni hotel
poslušati in še od sebe jo je odpravljal, vender ni neha¬
la prositi, dokler je ni uslišal.

Ko se je Jezus s svojimi učenci čez morje prepe¬
ljal, je na morji velik vihar vstal, tak, de so valovi čoln
pokrivali; Jezus je pa spal. Njegovi učenci so ga bu¬
dili in mu rekli: Gospod! resi nas, de ne poginemo. In
Jezus jim je rekel: Kaj ste boječi, maloverni? Tedej
je zapovedal vetrovam in morju, in tihota je postala.
Mat. 8. Kristjan naj se nikoli ne boji, če v Boga prav
zatipa, če se tudi Bog tako zaderži, kakor bi mu za nj
nič mar ne bilo; zanese naj se na Boga, in vse se bo
za-nj prav izšlo; in če ne bo na zemlji, bo gotovo v
nebesih plačilo svojiga terdniga upanja prejel, ker s ta-
cim upanjem Boga visoko počasti. Sv. Bernard od upa¬
nja prav lepo govori: Vera pravi v našim sercu: Bog
je tistim velike dobrote perpravil, kteri so mu zvesti-
Upanje govori: Meni jih je ohranil. In ljubezen pravi:
Jest hočfem na vso moč leteti k Bogu , de jih zadobim.
(Serm. 10 in Psi. 90.)

Upanje mora pa tudi z lastnim perzadevanjem skle¬
njeno biti, vsak mora storili, kar je v njegovi moči, in
kar Bog zapove. Bog je zveličenje le tistim obljubil,
kteri bodo njegove zapovedi spolnovali, pravično živeli;

106

ako bi pa kdo hudobno živel, in zraven svojiga pregre-
šniga življenja vender le upal zveličan biti, bi se golju¬
fal; ali ko bi ne delal in varčen ne bil, bi se pa na
božjo dobroto in milost zanašal, bi bilo njegovo upanje
prazno. Bog ni le milostljiv in dober, je tudi svet in
pravičen. »Preljubi! ako nam nase serce nič ne očita,
imamo zaupanje v Boga, in karkoli bomo prosili, bomo
od njega prejeli, ker njegove zapovedi spolnujemo, in
storimo, kar je pred njim dopadljivo.

22. Kako se kristjan xader£i, kterft v
BSoga upa?

Ko je Bog dal kristjanu svojo guado, de va-nj upa,
si prizadeva vse dolžnosti do Boga dopolniti, in skerbi
za svoje zveličenje, kakor mu je Bog zapovedal. Ker
ve, de ni za ta svet, ampak za boljši in večno življenje
vstvarjen, ise pred vsim drugim le, kar mu k večnima
življenju v nebesih pomaga, in če tudi za zemeljske po¬
trebne reči prosi, in si tudi jih zadobiti prizadeva, tako
stori vse zato, de bi si z njimi v nebesa pomagal, in
Boga bolj počastil, nikoli pa zato, de bi jih le imel, ali
pa lažej po svojim spačenim poželjenji živel. Njegove
poglavitne misli in želje so v nebesih per Jezusu; on
ve, de vse, kar je Bog Oče, kar je Bog Sin storil, ali
kar sv. Duh v Jezusovi cerkvi in v vsakim kristjanu
dela, se vse le zato zgodi, de bi Bog česen in ljudje
zveličani bili; tako tudi on po božjim namenu stori, de
Boga časti in svojo dušo zveliča, ker terdno upa v svo¬
jim sercu, de se bo tudi zveličal. Nikoli pa ne pervoli,
de bi zavoljo kaciga dobička, blaga ali časti kaj taciga
storil, kar bi ga od Boga in zveličenja odvernilo in
pogubilo.

Kristjan, kleri prav upa v Boga, je zadovoljiti s
tem, kar mu Bog da; nikoli več ne želi, kot, kar mu
je k zveličenja treba, vselej prosi Boga, de bi se nje-

107

sova volja zgodila, in v vsili zgodbah in okolisinah svo-
jiga življenja miren ostane, kakor sv. Pavel uči, rekoč:
»Je pa velik dobiček pobožnost z zadovoljnostjo. Zakaj
nič nismo na svet pernesli, je tedej očitno, de tudi nič
odnesti ne moremo. Kader pa imamo živež in oblačilo,
naj nam bo to zadosti. Zakaj, kteri hočejo obogateti,
padejo v skušnjave in zaderge hudičeve, in v veliko ne-
pridnih in škodljivih želja , ktere človeka potope v po¬
gubljenje in končanje. Zakaj koren vsiga hudiga je
lakomnost, od ktere nekteri posedeni so od vere zašli,
in se v velike nadloge zapleti.” 1. Tim. 6. 6—10. Kdor
zadovoljiti ni, in mnogih reči poželi, in če jih ne dobi,
je cmeriti, nevoljin, tudi še v druge grehe pada in kri¬
vice in goljufije dopernaša, de bi po grehu zadobil,
kar želi.

Kristjan, kteri po keršansko upa, je poterpežljiv v
terpljenji. Terpljenje je pa mnogo na svetu, je notranje
na duši, ali pa unanje na telesu; nektero si človek sam
napravi, nektero pa pride brez zadolženja človekoviga,
de si ga človek sam ni kriv, ga le Bog pošlje iz dobriga
namena.

Notranje terpljenje je, ktero le duša občuti; unanje
pa na telesu. Zgubljeni sin je terpel na telesu , ki je
bil raztergan in lačen, pa tudi na duši je terpel, ker se
je vidil zdej nesrečniga, poprej pa srečniga v hiši svo
jiga dobriga očeta, njegova duša je žalovala, ker je re¬
kel: Grešil sim, glej, kako se ti zdej godi, kaj ti je bilo
tega treba. Kako so se tresli Jožefovi bratje prednjim:
pa še huje jim je bilo na duši, ko so rekli: vsiga tega
smo sami krivi, ker smo se nad bratam hudo pregrešili.
Jožef v ječi je terpel na telesu, ko je bil zapert, duša
-pa ni terpela, ker je bil po nedolžnim zapert. Aposteljni
in niarterniki so na telesu veliko terpeli zavoljo Jezusa,
pa le njih telesa so terpele, duše pa ne, ker so veseli
bili, de so imeli perložnost za Jezusa terpeti, ktenga

108

so čez vse ljubili. Po teh izgledih se vidi, de /.notranje
terpljenje je vse huje, kot unanje; iz silno hudiga zno-
tranjiga terpljenja se je Judež obesil, in od koliko tacih
nesrečnih se današnje dni sliši, ki si življenje vzamejo!
Svet to strašno pregreho lepša, de vsačiga obsodi, de
ni bil per pravi pameti, kar je tudi od ene strani res;
gotovo pa je, de tak nima prave vere in ne upanja, to¬
rej tudi poterpežljivosti ne , scer bi take pregrehe ne
storil. Vsak naj se varje greha, po njem pride nar huji
žalost in nar občutljivši terpljenje; vsak grešnik naj greh
zapusti, in veliko menj terpljenja bo imel. Telesno ter¬
pljenje je scer tudi eiitljivo, če je pa duša nedolžna, se
lahko preterpi.

Le žalostno je per veliko grešnikih, namest de bi
svoje grehe spoznali in jih obžalovali, se le izgovarjajo,
nad drugimi jeze, če od njih govore; pa ne jeze se čez
se, ki so s svojimi grehi pohujšanje in perložnost dali,
veliko hudiga od njih govoriti. Greha ne stori, tudi svet
od njega govoril ne bo; če. si pa grešil, stori pokoro,
in dobri kristjani bodo tudi dobro od tebe govorili, in
pozabili tvoje prejšnje razujzdano življenje.

Kristjan mora pa tudi večkrat terpeti , brez de bi
se bil kaj pregrešil, nekteri terpe zavoljo svojiga ker-
šanskiga, pobožniga življenja, kakor sv. Janez, ki je
dobro hotel in svaril nečisto življe je kralja Herodeža.
Job, Tobija, i, t. d. Zakaj so ti kristjani toliko terpeli?
Zato, ker jih je Bog ljubil. Ne smemo tedej misliti, de
je vsako terpljenje kaznovanje grehov, ali znaminje jeze
božje; ampak vediti de je večkrat le sprieevanje božje
ljubezni. Bog nas hoče s terpljenjem na duši bolj oči¬
stiti in svojimu Sinu podobne storiti. »Vsako pokorjenje
pa, ko je pričijoče, se ne zdi veselo, ampak žalostno,
potlej pa pernese skušenim po njem mirtipoln sad pra¬
vice.” Hebr. 12. 11. Veliko več naj ima kristjan za
slabo znaminje, če je brez vsiga terpljenja. Kakor oče

109

pokaže, ko svojiga nerodniga sina njegovi volji prepusti,
de dela, kar hoče, de za nj ne mara, tako bi se bilo
tudi bati, de je Bog taciga zapustil, kteriga ne svari
in terdo ne derži, ker sv. Duh pravi: »Aloj sin! ne za-
verzi Gospodoviga svarjenja, in ne zgubi serca, kader
te svari; zakaj kteriga Gospod ljubi, tega tepe, in ima
dobro dopadenje, kakor oče v sinu?’ Prip. 3. 11. 12. In
to verno resnico nam izgledi nar svetejših ljudi na zem¬
lji poterdijo, ki so veliko za nebesa terpeti mogli, in za
nebesa in za čast si deržali, ako so zavoljo Boga kaj

terpeli.

Po terpljenji bomo Jezusu podobni ; on je  terpel; če
je pa on nas Gospod terpel, terpimo tudi mi, hlapec ni bolj
od Gospoda, če je pa hlapec tako deržan , kot Gospod,

naj ho za

‘in in vesel, in

kdor hoče

z

Jezusam se

veseliti, nebesa zadobiti, mora tudi z njim terpeli. Himlj.

8. 17. In Jezus sam pravi: »Ali ni bilo potrebno, de
je Kristus to terpel, in tako v svojo čast šel ?” Luk.
24. 26. Zlato in srebro se v ognji poskuša (čisti); ljudje
pa, ktere bo Bog sprejel, v peči poniževanja?’ Sir. 2 5.
V križih in nadlogah se kristjan uterdi, in ne v mehkim

življenji, in uterjen kristjan je močan vsako skušnjavo
premagati, in za zveličenje vse storiti, kar mu je treba,
in obvarje se dušne in telesne lenobe; s terplenjem tudi
svoje grehe pokori.

De pa človek terpljenje občuti, ne more drugftči

biti, ker je vsak iz mesa, in če bi ga ne občutil, bi ter¬
pljenje ne bilo, in mu v dobro njegove duše ne zaleglo,
in Bog bi svojiga dobriga namena ne speljal, ker hoče,
de naj s Kristusom tukej terpimo , de se bomo z njim
tudi v večnosti veselili. Jezus sam je kot človek na
svoji duši in na telesu terpljenje občutil, in zato je ker-
vavi pot polil; milo se mu je storilo per grobu Lacarja,
desiravno je vedil, de ga bo k življenju obudil. Bog
nam tudi ne zapove, de terpljenja ne smemo občutiti, de

110

moramo do vsiga terpljenja merzli in nepočutni biti; se
le slabo znaminje bi morebiti bilo per takim človeku,
kteriga nobeno terpljenje več ne speče, in on ga ne
porajta; morebiti je že v hudobii tako oterpnjen, de se

ga nobeno svarjenje božje več ne prime. Bog le hoče,

de naj terpljenje voljno v

voljo vdani prenesemo,

in va-nj terdno upamo, de nas ne bo nikoli čez našo moč
skušati pustil.

23. Hvaležnost proti Bogu.

Bog je naš nar veči dobrotnik, od njega vsak do¬
ber dar pride, njemu smo tudi nar veči hvaležnost dol¬
žni. Jezus je to dolžnost do svojiga Očeta popolnoma
dopolnil; kolikorkrat mu je Oče kaj dobriga storil, je
njegovo ljubezen hvalil, in se mu za prejeto dobroto za¬
hvalil. Očitno se je zahvalil Očetu, ko je Lacarja v
življenje obudil; vselej po jedi, ravno tako, kader so ga
ljudje radi poslušali, in per zadnji večerji je še le potlej
šel na oljsko goro, ko so bili hvalno pesem speli. Je¬
zusov izgled je nam zapoved, de tudi mi tako storimo.

Hvaležnost proti Bogu se že sama v človeškim ser¬
cu zbudi. Če človek premišljuje, koliko dobriga mu je
Bog že storil in še vsajci dan stori, in vse to iz ljube¬
zni do njega, se duša vname iz hvaležnosti do Boga;
že precej zjutrej, ko se zbudi, ker ve, Bog me  j e  per
življenji ohranil, ali zvečer, ko spat gre, ko mu je delo
čez dan po sreči od rok šlo, ko je imel lepo vreme;
ali ko vidi, kako lepo vse stoji na polji, serce se mu
smeja od lepote in obilnosti božjih dobrot, on z Davidam
sam per sebi reče: Kaj bom povernil Gospodu za vse,
kar mi je dal? Hvalil bom njegovo ime, klical bom va-nj,
in njegovo hvalo oznanoval. Ako premisli, de Bog mu
je dal keršanske starše, de so ga v keršanski veri izce¬
dili, je v pravi Jezusovi cerkvi, de ima keršanske uče¬
nike, kteri ga pot v večno življenje uče, de Bog mu daje

111

svojo pomoč njegove zapovedi
more zveličati, ako le sam hoče.

in de se za-

Če ni v kakim veli¬

čini grehu, to premišljevanje njegovo dušo s hvaležnostjo
napolne, in ne more drugač , de se njegovo serce izlije
v veselo hvaljenje nebeskiga Očeta, kteri mu je tako
dober brez vsiga zasluženja. Lepih izgledov hvaležnosti
ljudi najdemo v svetim pismu veliko. Noetova perva
skerb je bila, ko je iz barke stopil, de je s svojo dru¬
žino Boga zahvalil, in ni mogel drugač bolj očitno Bo¬
gu pokazati, kako vesel je velike dobrote, ko gaje pred
potopam obvaroval in ohranil, de je živinče zaklal, in ga
Bogu k časti zažgal, in pred altarjein , kjer je daritev
gorela, Boga hvalil. Kako se je vnela duša Marije, ko
se je spomnila velicili dobrot, ktere bo Bog po nji svo¬
jimi! ljudstvu delil, ko jo je za mater božjo izvolil, ka¬
kor je obljubil Abrahamu in njegovimi! rodu. Zato je
rekla: Moja duša poveličuje Gospoda, in moj Duh se
veseli v Bogu, mojim Zveličarji, ker seje ozerl na nizkost
svoje dekle. Zakaj velike reči mi je storil, on, kije
vsigamogočen, in sveto njegovo ime. Mozes in Izraelci
so hvaležno pesem peli, ko so srečno čez morje prešli
in Egipčenam ubežali. Mladenči v peči so Boga hvalili,
ki jih je pred ognjem obvaroval. Ozdravljeni Samarijan
je prišel se Jezusu za podeljeno zdravje zahvalil; in od
Petra ozdravljen od rojstva hromi je sel Boga zahvalit
za zadobljene zdrave ude. Sv. Pavel posebno hvaležnost
zapove, rekoč: »V vsili rečeh se zahvalite, zakaj to je
volja božja v Kristusu Jezusu proti vam vsim.” 1. Te¬
sal. 5. 18. »Dajte hvalo vselej Bogu in Očetu za vse,
v imenu Gospoda nasiga Jezusa Kristusa.” Efez. 5. 20.
In sv. Avguštin pravi: Nič boljsiga ne moremo v sercu
imeti in izreči, kakor: »Bogu bodi hvala’’

Kteri kristjan Boga za vsak dar hvali, ki ga prej¬
me, ali ker ga je Bog pred hudim obvaroval, ali rz ne¬
varnosti rešil; ali mu kaj dobriga storil, ne dopolne le

112

dolžnosti proti Bogu, tudi v svojim sercu veselje občuti
zavoljo božjih dobrot: njegova hvaležnost je nova prošnja
za druge dobrote in kar mu je treba, in dober kristjan
gleda, de vse dobrote po volji božji Bogu k časti in
svoji duši k zveličanju obrača, in z njimi svojima bliž-
njimu dobro stori. Hvaležen kristjan pa ne hvali Boga
le zavoljo sebe; on je vesel, če Bog tudi njegovima
bližnjimu kaj dobriga stori, ravno kakor bi bil njemu
storil; zato ker ga ljubi, kakor sebe, in zato Boga iz
celiga serca hvali. Ko je bil Jezus slepiga človeka
ozdravil, de je vidil, ni le ozdravljeni, ampak vse ljud¬
stvo z njim vred Boffa hvalilo, ko je to storil.
Luk. 18. 43.

Ker Bog hvaležnost proti njemu zapove, mora kri¬
stjan se varovati, de se ne pregreši; torej mora večkrat
božje dobrote premišljevati, ktere mu je Bog na duši in
na telesu dodelil, spoznati, de Bog mu je vse dal, in de
on vsiga tega ni vreden, ker je večkrat Boga žalil. Mo-
zes je Izraelsko ljudstvo na hvaležnost opomnil, de naj
večkrat pomisli, kaj dobriga je od Boga prejelo, de na nj
ne pozabi, ker pravi: Kader se bos najedel in nasitil,
kader bos lepe hiše sozidal, in v njih prebival, in čede
goved in ovac, in obilno srebra in zlata in vsiga zadosti
imel, vari se, de se tvoje serce ne prevzame, in de bi
se na Gospoda svojiga Boga več ne spomnil, in de v
svojim sercu ne rečeš: »Moje roke so vse to perdobile,
ker ti je le Bog vse dal. 5. Moz. 8. 12—18. Bavno
tako je zapovedal siromaku dobro storiti, kader ga Bog
požegna, ker pravi: Kader boš žito žel, ne pobiraj po¬
pasenih klasov, ko boš v vinogradu grozdje tergal, ne
paperkovaj, ampak ubogim pusti, de pobero. Jest sim
Gospod vaš Bog. 3. Moz. 19. 9. In Jezus pravi: Bodite
usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiljen.

Dolžnost človekova je pa tudi tistim hvaležen biti,
po kterih Bog dobrote deli, vselej naj na pervo Boga,

113

in potlej svojiga dobrotnika zahvali , po kterim nm je
Bog dobro storil, in naj reče: Hvala Bogu in tebi, ki
si mi dobro storil, Bog ti plačaj in obilno poverni za
vse dobro! —

Pregreši se pa kristjan zoper Boga, če mu je ne¬
hvaležen, de božjih dobrot ne obrajta, ali jih sebi per-
lasti, kakor de bi mu jih Bog ne bil dal, ampak le sam
s svojo močjo si jih perdobil, ali ko jih slabo zoper voljo
božjo oberne. Greh nehvaležnosti se še naši popačeni
natori studi, ker še ona zapoveduje dobrotnikom hvaležen
biti. Se živina je hvaležna tistirnu, kteri ji dobro stori.
Kako ostuden si pa ti nehvaležni človek! In po preroku
Izaiju očita Bog nehvaležnost Izraelcam, rekoč: Vol po¬
zna svojiga gospodarja, in osel jasli svojiga Gospoda;
pa ti Izrael me ne poznaš. Iza. 1. 2.

Koga nevolja ne obide, ko se spomni na Judeža
Iškarjota, kako dober mu je bil Jezus, in on ga je pro¬
dal in izdal, de je bil križan in umorjen. Nehvaležen je
ostuden Bogu in ljudem, nima vere in ne ljubezni, in je
nevreden nebes, kjer se ljudje med seboj in Boga lju¬
bijo. S. Duh pravi: »Od hiše tega, kteri dobro s hudim
vračuje, ne bo nesreča odšla?’ Prip. 17. 13.

Žalostno je viditi kristjane, kteri dobrote božje tako
malo obrajtajo; če jim Bog kaj posebniga da, še neko¬
liko na-nj mislijo; per vsakdanjih dobrotah pa ne poraj-
tajo, ki so še veči in potrebniši; pa zato ker so vsak¬
danje, so jim že v navadi, jim ni mar za nje, ko bi jim
jih Bog ne bil dal. O kolika je milost božja, de te je
Bog do zdej pred peklam obvaroval, pa vender ga zato
ne hvališ; o kako bi ga pa hvalil pogubljen človek, kteri
že več sto let v njem gori, ako bi mogoče bilo, iz nje¬
ga rešen biti. Kolikrat te je Bog s svojo gnado obva¬
roval, storjene grehe ti odpustil, kako ga hvališ zato?
Ali je menj ta gnada, de te Bog per zdravji ohrani, ka¬
kor, če te v nevarni smertni bolezni spet ozdravi? Hav-

III. Del. 8

114

no tako tudi greše kristjani, če niso zadovoljni s tem,
kar jim Bog da, in hočejo več od njega imeti, ker ne
spoznajo, de so grešniki, in se tega nevredni; in še huje
se pregrese, če dobrote božje za greh delati obernejo,
in si ne prizadevajo zmirej boljši, na duši svetejši
perhaja ti.

Vadimo se za vse Boga hvaliti; spoznajmo, de se
kar nam ljudje ali prijatli dobriga store, je od Boga,
ker on je njih serca k ljubezni do nas naklonil, de nam
so dobro storili, in on jim je dal, de so tudi zamogli
storiti. Starši učite svoje otroke od mladosti za vsak
dar Boga zahvaliti, de jim bo lepa keršanska čednost
hvaležnost proti Bogu in ljudem v navadi.

24. Polrčbiio in dolžnost je upanje
obuditi.

Potrebno je kristjanu večkrat resnice premišljevati,
ktere mu je Jezus razodel, de upanje v svoji duši obudi
in ohrani, kakor je bilo že per nauku od vere povedano.
Kristjan ve, de gaje Bog vstvaril, de bi po njegovih
zapovedih živel in v nebesa prišel; tako pa tudi terdno
upa, de mu bo dal dobre misli, želje in potrebno razsvet¬
ljenje dobro spoznati, storiti in v dobrim stanoviten osta¬
ti, kar iz svoje moči ne zamore. To upati sme vsak
kristjan, če si tudi sam prizadeva storiti, kar Bog za¬
pove. Ravno tako naj upa vse časno zadobiti, kolikor
in kar mu je treba k češenju božjim in zveličenju nje¬
gove duše. Zato naj misli: Bog je neskončno dobrot¬
ljiv in usmiljen, njegovo usmiljenje seže čez vse njego¬
ve dela. Psi. 144. 9. On je moj stvarnik, dela svojih
rok ne ho zavergel. On je vstvaril lepe nebesa za me
in za druge svoje otroke. On je moj Oče, na me ne
bo pozabil, ker mi je po Jezusu rekel, de naj ga Očeta
kličemo, de bi terdneji va-nj upali, kakor otroci v svoje
starše zaupajo.

115

Jezus nas je odrešil, odkupil od pekla, močno nas
ljubi; ako bi nas bil zavreči mislil, bi ne bil toliko ter-
pel za nas; on želi našiga zveličenja, kar vsi njegovi
nauki spričujejo; in v koliko prilikih se nam je v podo¬
bah pokazal, de le za naše zveličenje skerbi. Vse dati
nam je obljubil, kar nam je k zvelicenja treba, če ga
bomo prosili, in zvest je v svojih obljubah, vsigamogo-
čen je, zamore vselej dati, nič ga ne more zmotiti, in
nobena moč se mu vstaviti, de bi ne storil, kar je po
njegovi modrosti nam potrebniga, in že prejete dobrote
poterdijo kristjana v upanji. Pomisli naj kristjan, de
Jezus, kar on ni vreden, s svojim neskončnim zasluže-
njem pomaga; sej je le terpel za nas, njemu ni bilo tre¬
ba za se, le nam je bilo potrebno njegovo terpljenje, in
Bog nam je dal vse njegovo zasluženje, de je zdej naše,
de mu ga darujemo, in ga z njim prav častimo. Poslal
nam je svetiga Duha, kteri nam pomaga v vsili dušnih
potrebah. Upanje v Boga kristjana k pokori nagne, in
potrebno mu je k odpušenju grehov per zakramentu svete
pokore. Take resnice premišljevati se pravi upanje obu¬
diti, in ko z besedami govori in pove, kaj de upa. In
kdaj de naj upanje obudi, je bilo že zgorej povedano.

25, Grehi zoper upanje.

Kteri kristjan greši zoper upanje v Boga ?

Greši, kdor v Boga in v njegovo pomoč ne upa,
ko ga dušne in telesne nadloge zadenejo, zoper Boga
mermra, se v njegovo voljo ne vda, ali clo obupa.. De
človek svojo nevrednost spozna, de ni vreden, de bi ga
Bog uslišal, je prav, vender ne sme nezaupljiv biti; Bog
ne usliši človeka zavoljo vrednosti, ampak zato, ker je
usmiljen, če svoje nevrednosti premisli, mora na božje
usmiljenje še bolj misliti. — Greši, če se na se, na svo¬
jo moč ali pa na ljudi bolj zanese, kot na Boga. Goli-
jat se je na svojo moč, David pa na Boga in nanjego-

116

vo pomoč zanesel, in z božjo pomočjo je Golijata pre¬
magal in vojsko dobil. Bog napuhnjenim ne da svoje
pomoči, le ponižnimi! jo daje, ker sam pravi: »Preklet
je, kdor v človeka, in srečen, kdor v Boga zaupa.”
Jer. 17. 5.

Greši, če tudi v Boga upa, pa ne stori, kar je v
njegovi moči, Bog da pomoč, pa človek mora z njo de¬
lati, bodisi v dušnih ali v telesnih potrebah. Ko bi se
sam perložnosti greha ne varoval, pa bi na Boga zau¬
pal, de ga bo pred greham obvaroval; ko bi ne hotel
delati, ali bi svoje premoženje zapravljal, pa bi rekel:
Bog me bo že preživil; tak bi upal, kar mu Bog- oblju¬
bil ni. Ko bi bolnik v nevarni bolezni upal zdravja brez
zdravil, bi rekel: Bog me bo že ozdravil; ali pa če bi
le na zdravila upal, na Boga pa ne, ker mora oboje sku-
pej biti. — Greši, če nezmerno skerbi za telesni živež,
kakor de bi Bog ne vedil, kaj vsak potrebuje.

Greši, če zato greh dela, ker ve, de je Bog usmiljen,
ali če na božji milosti obupa, de mu Bog v njegovi rev-
sini ne more pomagati, ali de mu ne more grehov od¬
pustiti, ali de se ne more več poboljšati, ker je prevelik
grešnik. In to je greh zoper svetiga Duha.

Greši tudi, ko bi Boga na pomoč klical k speljanju
kaciga hudobniga dela; postavim, ko bi tat prosil, de bi
mu Bog dal srečno speljati njegovo tatvino, ali če bi
kakosen grešnik za svojo pregreho dopernesti božje po¬
moči prosil.

Grese vsi tisti hudo zoper Boga, kteri mislijo, de
hudobni ljudje slabo vreme ali točo napravijo, in mislijo,
de mašniki Gospodovi jo pa zamorejo vstaviti, kar se
vse le po volji božji zgodi, in tudi le Bog sam slabo
vreme vstaviti zamore, nobeden drugi ne, in tudi svetni¬
ki v nebesih ne, veliko manj pa kak človek na zemlji,
ker vse to se po volji božji zgodi. Sveti Duh pravi:
»Hvalite Gospoda vse stvari na zemlji: morski somi in

117
vse brezna, ogenj, toča, sneg, led, piš, kteri njegovo
povelje spolnijo. w  Psi. 148. 7. 8.

Kaj se tedej pravi keršansko upati?

Se pravi, vse zvesto perčakovati od Boga, kar nam
je po Jezusu Kristusu obljubil.

Kaj je keršansko upanje ?

Keršansko upanje je posebni dar božji, in nadna-
torna od Boga vlita čednost, po kteri kristjan upa do¬
biti, kar mu je Bog po Jezusu Kristusu obljubil.

Zakaj pravimo: keršansko upanje je sosebni dar
boš ji?

Zato, ker nam je Bog iz svoje milosti brez vsiga
zasluženja vero dal, ktera naš um razsvetli , in vo¬
ljo močno stori, de tudi upamo doseči, kar je Bog
obljubil.

Zakaj pravimo : nadnatorna čednost?

Zato, ker bi človek po svoji natorni pameti, ki je
po grehu popačena, nikoli ne bil spoznal, kaj de sme od
Boga upati, če bi mu Bog sam ne bil povedal.

Zakaj pravimo, de je od Boga vlita čednost?

Zato, ker sv. Duh s svojo vsigamogoeno gnado v
duši kristjanovi stori, de upajo dobiti, kar jim je Bog
po Jezusu Kristusu obljubil.

Kaj nam je Bog obljubil?

Bog je obljubil po Jezusu Kristusu odpušenje gre¬
hov, svojo gnado k dopolnjenju njegovih svetih zapoved
in večno zveličenje v nebesih, in vse, česar mu je treba
za dušo in telo.

Kaj pa moramo storiti, de vse zadobimoj kar nam je
Bog po Jezusu Kristusu obljubil?

Boga moramo za vse to prositi po Jezusu Krista-

118

su, svojih grehov se spokoriti, z njegovo gnado delati
in njegove svete zapovedi deržati, ali sveto živeti.

Zakaj upamo  e Boga ?

V Boga upamo zato, ker je nas Oče, ker je vsi-
gamogočen, vsigaveden, neskončno dobrotljiv, usmiljen,
moder, nam obljubil dati, in ker je resničen v svojih
obljubah; tudi zato, ker nam je že veliko dal, svojo do¬
broto s čudeži poterdil, ker je zapovedal va-nj upati, in
zavoljo neskoncniga zasluženja Jezusa Kristusa.

Po čem nar bolj kristjani razodevajo upanje v Boga?
Z molitevjo, ker, če bi ne upali, bi ne prosili.

NAUK OD MOLITVE.

36. Izvir molitve.

Vera in upanje ste dar božji; vera se nar bolj
skaže v delih, in upanje v Boga v molitvi. Kakor ste
obe božji čednosti od Boga, tako je tudi prava molitev
]e od njega; ker sami iz sebe brez Boga ne zamoremo
še nič dobriga misliti, tedej tudi prav moliti ne. »Duh
podpira našo slabost; zakaj ne vemo, kaj bi prosili, ka¬
kor se spodobi, ampak sam Duh želi, ker po božji volji
za svete prosi.” Rimlj. 8. 26. 27. Sv, Duh pride naši
slabosti k pomoči, de v nadlogah ne opešamo , in nam
pove, kako moliti; ali de prosimo, de naj nam Bog nad¬
logo odvzame, ali de naj nam pomaga jo voljno preter-
peti. Sv. Duh nagne našo dušo k molitvi, tako on za¬
čne v nas prav moliti; pa brez nas ne moli, ampak le
z nami, on stori, de serčno k Bogu zdihujemo, kar še
z listini Bogii prav povedati ne zamoremo, in le globoko
v svojim sercu občutimo. Tedej je Bog začetnik naše
molitve.

Vera kristjana uči, de je Bog vsigaveden, vsiga-
mogočen, usmiljen, dobrotljiv, moder, resničen in zvest

119

v svojih obljubah ; pove mu, de njegova božja previdnost
čuje nad ljudmi, in za vse njih potrebe skerbi. Vera ga
pa tudi uči spoznali njegove dušne in telesne potrebe,
in pove mu, kar tudi sam občuti, de si iz svoje moči
pomagati ne zamore. Ko se spomni na Boga, na nje¬
gove lastnosti in na njegovo dobro voljo, de je tudi per-
pravljen pomagati, de vselej lahko pomaga, se obudi
upanje v sercu kristjana proti Bogii, upa pomoči od nje¬
ga po Jezusu Kristusu zadobiti. Bolj ko je kristjan
razsvetljen v veri, terdneji je tudi v upanji na Boga, de
mu bo v vsaki dušni in telesni potrebi pomagal, kakor
ho za njegovo dušo nar bolj potrebno. Ob času taciga
premišljevanja je njegova duša od zemeljskih reči od-
vernjena, njene misli in zelje so takrat proti Bogu pov¬
zdignjene, in z Bogam sklenjene, to je, on moli. In do¬
kler le v sercu Boga premišljuje, svoje misli in želje v
Bogu ima, znotraj ali v sercu moli; in molitev je le delo
duše. Tako je eniga dne molila Ana, mati Samvelova
v tempeljnu. Ileli jo je vidil, pa le na njene usta gle¬
dal, ona je pa le v sercu molila ; mislil je, de je pijana,
Ana mu pa reče: Gospod, nisiin pijana, le svoje serce
razlivam pred obličjem Gospodovim,

Ker pa Jezus pravi, de iz obilnosti serca usta go¬
vore, ne bo tudi kristjan mogel svojih ust dolgo zder-
žati, de bi tudi z ustmi ne govoril, kar njegova duša
tako močno občuti; de bi na svoje kolena ne padel, svo¬
jih oči in rok proti nebu ne povzdignil, in z ustmi svo-
jiga Boga in Gospoda ne častil, hvalil ali prosil, kakor
se v okolišinah znajde. In taki molitvi pravimo unanja
ali ustna molitev. Tako moliti vidimo Jezusa v vertu
na oljski gori; padel je na kolena in z obrazam na zem¬
ljo, in z ustmi prosil svojiga Očeta, naj gre metno gren¬
ki kelih, de ga ne bo pil, pa vender naj se zgodi, kar
Oče hoče, in ne, kar on. Ravno tako je per več dru¬
žili perložnostih in tudi na križu z ustmi izrekel, kar je

120

v svoji duši občutil. Očitni grešnik je premišljeval svoje
grehe, božjo milost in ljubezen, od velike serčne žalosti
nad grehi in terdniga zaupanja v Boga je od znotraj
gnan z ustmi izrekel: Bog bodi meni velikimu grešniku
milostljiv ! Tako se začne molitev v sercu kristjana.

Kader kristjan premišljuje božje lastnosti, večnost,
vsigamogočnost, dobroto, milost, svetost, pravico, mo¬
drost, i. t. d, občuti v sebi nekakšno sprernenjenje, ve¬
selje, ljubezen do Boga, svet strah ga preleti, in veliko
spoštovanje božje se v njegovim sercu obudi. Ce pa
še zraven premisli svoje slabosti, svoj nič, in vidi, de
vsigamogočni Bog za nj skerbi, se poniža pred veličast-
vam božjim, spozna, de on je njegov stvarnik in Gospod
nebes in zemlje, kteriga vse stvari hvalijo , ki njegovo
voljo dopolnujejo, ga tudi on hvali in časti v svojim ser¬
cu in z ustmi. Taka molitev se imenuje castitev. —
To sprernenjenje pride od Boga, ker se v njegovim ser¬
cu razodene, zakaj kristjan v takim premišljevanji je ves
odvernjen od zemeljskih reci, Bog v njem prebiva in on
je per Bogu; njegove želje so vse v nebesih, in te želje
vse nagnjenja do zemeljsih reci iz serca preženejo, dušo
čistijo, de vedno bolj le nebeško lepoto pregleduje, in jo
s čednostmi vedno bolj bogati; zato je Jezus tako močno
molitev perporočal, in svetniki so vedno tako radi in ve¬
liko molili.

Občuti v sebi skušnjave, motijo ga tudi od zunaj,
silno ga napeljujejo v greh, sam se jih ne more vbra-
niti; obišejo ga mnoge nadloge, in skusi si, de jih ne
more sam premagati; kar mu je za telo treba, si ne
more sam perdobiti , če mu Bog ne pomaga; pridejo
čez-nj nesreče na polji, per blagu, bolezen per svojih
ali tudi per živini, je žalosten, kliče v Boga, kteri mu
zamore pomagati, reče k njemu: Ti si moj stvarnik, in
jest sim delo tvojih rok, ne zaverzi me v sedanji
nevarnosti, ne zameri mi, ker s tabo govorim, moje nad-

121

loge me silijo tebe pomoči prositi, reven grešnik sim, v
grehih rojen, v revšini živim, in ne vem, kaj bo se z
mano, ker nobene stanovitnosti ni per meni. Pomagaj
mi, o Gospod! de se ne pogubim, podpiraj me, ti si mo¬
ja moč, s tabo vse zamorem, in ti mi zamoreš tudi vse
dati, kar mi je treba. Ti si Oče vsiga usmiljenja, raz¬
svetli moj um, daj moč moji volji, de tvojo sveto voljo
dopolnem, tvojiga kraljestva išem, se svojimu napuhu
odpovem in le tvoje časti isem.

Zave se pa tudi svojih grehov, de je božje zapo¬
vedi prelomil, Boga in zveličenje zgubil; vest mu očita
njegovo nepokorsino, kaže mu rane na duši, ktere mu
je greh storil. Ve, de Bog vse njegove grehe ve, ko
je vsigaveden; ve, de jih sovraži, ker je svet, in de jih
mora kaznovali, ker je pravičen. Močno občuti pa tudi
svojo veliko slabost grehu se vstavljati, hudobne navade
opustiti, skušnjave premagati, hudobniga sveta se ogi¬
bati, greh prav sovražiti, ker še večkrat dopadenje do
njega v svojim sercu občuti. Zraven se pa tudi spomni
na smert in na sodbo, groza ga obhaja, in se trese pred
večnostjo, žalosten postane, in začne Boga pomoči pro¬
siti, ker le on mu zamore pomagati v njegovih velicih
britkostih; njegova gnada mu bo dala boljšimu perhajati,
greh popolnoma zapustiti, in v dobrim stanoviten ostati.
Upanje ga nagne Boga prositi, ker ve, de je usmiljen
in skesaniga grešnika zavoljo Jezusoviga zasluženja ne
zaverže. Prosi Boga odpušenja smerlnih grehov, prosi
ga pa tudi, de bi ga rešil od hudiga nagnjenja, od mer-
zlote k dobrima, od nemarnosti v premagovanji; prosi
ga ravno tako odpušenja malih grehov, ker se jih tudi
boji, ker ve, de kolikor menj se bo malih ogibal in brez
strahu v njih živel, toliko menj se bo tudi smertnih bal.
Prosi pa tudi, de bi ga Bog zavoljo Jezusoviga neskonč-
niga zasluženja očistil od vsiga, kar je greh v njem po¬
kaži!, de bi odvernil, kar bi ga spet v greh napeljati

122

zamoglo; de bi mu vstvaril novo serce, v kterim bodo
zanaprej nove misli, nove zelje, in novo življenje, de bi
zanaprej njega, svojiga Boga in Gospoda popolnoma lju¬
bil, in zmirej z njim sklenjen ostal. Tako izvira molitev,
ki ji pr o site v pravimo.

Ko je kristjan od dušnih brhkost ali od telesnih
nadlog rešen, ali je prejel, kar je želel in prosil, ima
mir v svojim sercu, je veselje duše; ve, de Bog mu je
hudo odvernil in dobro dal, vzdigne svoje serce prot
nebesam, poklekne, vzdigne svoje roke proti Očetu vsi-
ga usmiljenja, serčno se mu zahvali za vse dobro, kar
mu je storil, desiravno vreden ni bil, ker je grešnik. Ti
molitvi pravimo zahvala ali h val it e v.

Vera nam pove, de smo vsi bratje in sestre na
zemlji, in Bog je nas vsili Oče, za vse skerbi in vse
preživi, tako pravi kristjan po Jezusovi zapovedi vse
ljudi ljubi, vsim dobro zeli, zato za vse prosi, de bi
praviga ziviga Boga spoznali in Jezusa Kristusa, kteri-
ga je na svet poslal, de bi ga prav častili in ljubili, in
v njegovo božje kraljestvo prišli.

Ko vidi svojiga bliznjiga v grehih zakopaniga, ki
ne misli ne na poboljšanje svojiga življenja, ne na po¬
koro, je še ves napuhnjen, v se zaljubljen, ne misli na
Boga, ne na spolnjenje božje svete volje, ne na smert,
ne na sodbo, ne na pekel, ne na nebesa; vidi nekteriga,
kako v veliki revšini živi, je bolan ali nesrečen, smili se
mu v sercu, ker je otrok božji, želi mu pomagati, in tudi
pomoga mu, kolikor zamore, pa ker vselej ne more po¬
magati, kakor želi, Boga prosi, kteri vselej pomagati

zamore.

Prosi za vse svoje brate, de bi jih Bog obvaroval
pred smertnim greham, pred zapeljivimi skušnjavami,
pred kakim zalezovanjem hudobniga duha in perlizeva-
njem goljufniga sveta; de bi jim odvzel napuh, in dal
duha ponižnosti, razsvetlil njih um in preobernil voljo,

123

de bi vselej spolnili božje zapovedi. Prosi, de bi Bog
dal grešnikam zveličavno gre»engo, in ko bi zgrevanim
grehi strah pred Bogam zbudili, se polni zaupanja nanj
spomnili, in v upanji ne omagovali, posebno tudi v smert-
nih težavah ga ne zgubili.

Prosi za vso katoljško cerkev, za vse kristjane po
celim svetu, za vse duhovne, za deželske poglavarje in
za vse, kteri si prizadevajo vikšati božjo čast. Prosi
Boga po Jezusu Kristusu, de bi dal devicam čistost
ohraniti, zakonskim sveto živeti, spokornikam odpušenje
grehov, vdovam in zapušenim otrokam potreben živež,
popotnikam srečen pot, žalostnim tolažbo, bolnikam volj¬
no poterpljenje, polahkovanje ali pa zdravje, kar jim je
bolj potrebniga k zveličenju. Za se slabe v poboljšenji
prosi, de bi vsaki dan močnejši in serčnejsi bili v vojsko¬
vanji in srečno speljali svoje spreobernjenje, pobožni pa
čedalje bolj sveti in Jezusu podobniši bili. Prosi pa
tudi za hudobne, de bi se brez odlašanja poboljšali, in
kteri še Boga in Jezusa Kristusa ne poznajo , ga spo¬
znali, in se k njemu spreobernili. Posebno pa prosi za
tiste, ki tudi za-nj molijo, ali ki so se v njegove prošnje
perporočali, kteri so mu kaj dobriga storili, ali za nje¬
govo dušo skerbe; za svoje starše, otroke, za vso svojo
žlahto, ali naj so še na zemlji v življenji, ali pa so se
že iz tega sveta ločili, de bi jih Bog po svoji milosti
od časne in večne nesreče odvernil.

Kristjan pa ne ljubi le svojih živih bratov in sester,
ampak tudi mertve, kterih duše se v vicah čistijo, želi
tudi njim pomagati, ker pa ne more, Boga prosi za nje,
de bi jim z greham zasluženo terpljenje okrajšal, ali pa
jih iz njega rešil, po svoji nepreseženi milosti in zavoljo
neskončniga zasluženja Jezusoviga, in jih vzel v svoje
nebeško kraljestvo, po kterim hrepene; tudi v njih imenu
kakšno dobro delo stori.

124

Ker pa dober kristjan zeli uslišan biti v svojih
prošnjah, prosi Marijo, angelje, preroke, aposteljne, mu¬
čence (marternike), in vse svetnike in svetnice božje, de
bi svojo prošnjo z njegovo sklenili in Boga skoz Jezu¬
sa Kristusa prosili, de bi ga uslišal, kar prosi. To mo¬
litev imenujemo prosit e v.

Molitev tedej izvira iz želje serca, iz občutenja
dušne in telesne revšine , iz žive vere in terdniga upa¬
nja v Boga, kteri vselej in v vsili okolišinah in potre¬
bah pomagati zamore. Učili smo se tudi, de brez notra¬
nje molitve unanja ne velja, brez unanje pa notranja
pred Bogam velja, ker, če v sercu pred ne misli in ne
želi, tudi z ustmi resnično izrekel ne bo. Zato pravimo
molitve grešnikove Bog ne usliši, ker hudoben človek,
ki prostovoljno v grehih živi, na spreobernjenje svojiga
življenja ne misli, ga tudi ne želi, in zato tudi iz serca
ne inoli, on drugač govori z besedami molitvinirni, ka¬
kor v sercu misli. Grešniki pa, kteri žele in si priza¬
devajo se poboljšati, desiravno še nepopolnoma molijo,
pa vender prav molijo, ker tega prosijo, po čimur v ser¬
cu k Bogu zdihujejo; namreč, de bi jim gnado dodelil
greh zapustiti, svojo slabost premagati, ktera je tako
velika, de nar manjši skušnjave iz svoje modi prema¬
gati, nar manjšiga dobriga dela storiti ali hudiga se
ogniti ne morejo; zraven pa še svojo nevrednost premi¬
šljujejo, ktera ne zasluži gnade božje, ampak večno
terpljenje, tako zdihujejo k Bogu, in njih zdihovanje je
Bogu prijetno. Taka molitev tudi kristjana boljšiga
stori, ker iz serca pride, ko je z zdihovanjem sklenjena;
in vsak se nar bolj od svoje molitve prepriča, če je do¬
bra ali ne, če vidi, de po molitvi vedno pobožniši per-
haja; poboljšanje življenja je nar bolj gotovo znaminje,
de dobro in prav moli.

125

Kristjan je dolžan moliti, in mo¬
litev mu je potrčbna in koristna.

Jezus nam z besedo in s svojim izgledam zapove
moliti. Rekel je svojim licencam: »Prosite , in se vam
bo dalo; išite, in bote našli; terkajte, in se vam bo od-
perlo.” Mat. 7. 7. »Vselej molite, in ne jenjajte.” Luk.
18. 1. »Cujte in molite, de ne pridete v skušnjave?’
Mat. 26. 41. Kakor je Jezus učil, de smo dolžni mo¬
liti, so tudi njegovi aposteijni od njega podučeni molitev
za pervo dolžnost kristjana zapovedovali, de Bog' hoče,
de naj molimo. »Molite brez prenehanja. V vsih rečeh
se zahvalite, zakaj to je volja božja v Kristusu Jezusu
proti vam vsim. 1. Tesal. 5. 17. 18. Govorite med se¬
boj s psalmi in hvaležnimi pesmi, in duhovnim petjem,
pojte in prepevajte Gospodu v svojih sercih, dajte hvalo
vselej Bogu in Očetu za vse, v imenu Gospoda nasiga
Jezusa Kristusa.” Efez. 5. 19. 20.

Jezus je pa tudi sam veliko in pogostama molil,
kar je namreč zapovedal, je pred sam storil; ko je ne¬
hal ljudi učiti, je molil, je dobro delal, bolnike zdravil,
ko je nehal zdraviti, je molil, in po molitvi spet učil, in
večkrat, ko ni imel časa moliti podnevi, je ponoči molil,
ker molitev mu je bilo nar ljubši delo na zemlji; tako

je bilo njegovo življenje na zemlji. Molil je pred jedjo,
in zahvalil je Očeta po jedi; ko je kako posebno delo
začel, je molil in Očeta hvalil, ko je hotel Lacarja v
življenje obuditi, je na glas molil, in po storjeni molitvi
ga je se le obudil; pred ko je čudež storil, je proti ne-
besam pogledal, in Očeta prosil. Molil je štirideset dni
v pušavi, na oljski gori, in z molitevjo na križu je skle¬
nil svoje življenje. Tedej nas kristjane zaveže Jezusova

zapoved in njegov izgled k molitvi.

Z molitvijo tudi dopolnemo to dolžnost proti
va-nj verovati, va-nj upati, ga hvaliti in moliti.

Bogu,
Dolžni

126

srno pa tudi moliti zavoljo našiga posebniga dobička; z
molitvijo zadobimo vse, kar nam je za dušo in telo tre¬
ba, in po molitvi bomo tudi od dne do dne boljši, Bogu
prijetniši in njegove ljubezni vredniši. Kdor bi molitev
opušal, bi pokazal, de nima vere ne upanja ne ljubezni
do Boga, in bi se pregrešil zoper Boga. Bog nas je

učil moliti in obljubil nas uslišati, kader ga

pro¬

sili, če bi pa ne molili, bi pa pokazali, de božji besedi

ne verjetno, v Boga ne upamo in ga ne ljubimo, ker
nočemo z njim govoriti, z njim se ne veseliti, ga ne
hvaliti, ne moliti, kakor ga angelji in vsi pravični
molijo.

Mi ne potrebujemo zato molitve, de bi Bogu še le
povedali, kaj nam je treba; Bog ve naše potrebe, ker
je vsigaveden, ampak zato, de se pred Bogam poniža¬
mo, ga spoznamo za svojiga Gospoda in Očeta, od kte-
riga vsak dober dar pride, kteri nam ni nič dolžan, kteri

naše molitve ne potrebuje, le mi njega in njegovih do¬
brot potrebujemo; torej smo dolžni ga hvaliti, moliti in
prositi. In kdor ne moli, je slep na umu v božjih rečeh,
in njegovo serce je polno napuha, ker per Bogu pomo¬
či ne iše. Nesrečen človek preč iše pomoči, bolnik zdra¬
vil, berač prosi kruha, le oslepljen in naptihnjen grešnik
ne občuti svoje revšine, torej ne prosi. Tedej je človek,
kteri ne moli, velik grešnik; on nima ne vere, ne upanja
v Boga, in ga ne ljubi.

Vera nas uči, de človek brez gnade božje nič do-
briga storiti, ja še clo misliti ne more, de bi bilo za-
služljivo za večno življenje. Vera pa nam veliko pre¬
pove, kar se našim nagnjenjem perleze, kar imeti ali
vživati želimo, in grozno težko se jim odpovemo. Vera
prepoveduje preveliko ljubezen do zemeljskih reči v ser¬
cu imeti, zapoveduje jih le za potrebo vživati in jih le
perdobivati, de bi več dobriga z njimi storili; prepove
lakomnost, odertije, goljufijo, nesramno poželjenje, na-

127

piih, sovraštvo, maševanje in vse, kar Bog" noče. Za¬
pove ponižnost, krotkost, sramežljivost, čistost, zvestobo,
pravico, ljubezen, lastno zatajenje in vse, kar Bog hoče.
Kako hoče kristjan svoje spačeno nagnjenje in hude
želje premagati, kader v tako perložnost pride , kjer bi
lahko storil, kar storiti želi? Ves slab in popačen v
svoji natori, se ne bo zderžal od hudiga drugači, če bo
svoje oči in serce proti Bogu povzdignil, na-nj mislil,
ga vidil, kot svojiga dobriga Očeta, in kot svojiga sve-
tiga in pravičniga sodnika, kteri ne bo nič spregledal,
ampak vsacimu plačal po zasluženji v večnosti. Poln
spoštovanja, poln vere in zaupanja bo svojiga Boga po¬
moči prosil v sedanji skušnjavi, in rekel bo z Jožefam:
Kako hočem grešiti v pričo svojiga Boga! Molitev ga
močniga in serčniga stori v vsili skušnjavah pravo izvo¬
liti in storiti; ker tisti, ki moli, ima Boga vedno pred
sabo, spomni se na božje zapovedi, in v nevarnih skuš¬
njavah se Boga derži in jih zmaga. Vsi pravični na
zemlji v vsili časih so bili veliki prijatli molitve, zato so
bili veliki prijatli molitve, zato so sveto živeli, Bog je
bil z njimi in oni z njim.

Aposteljni in pervi kristjani so bili stanovitni v mo¬
litvi, kakor sveto pismo pove; marterniki v ječah so
svete pesmi prepevali in molili, in po molitvi serčni po¬
stali nar hujši martre terpeti. Aposteljni, de bi bili več
časa imeli ljudi učiti in moliti, so izročili skerh za ubo¬
ge drugim pravičnim možem. Vsi dobri in pobožni kri¬
stjani so vselej radi inveiiko molili, in pravičniši ali sve¬
tejši, ko so perhajali, več in raji so molili. Zato so bili
pa tudi otroci svojim staršem pokorni, posli pošteni in
zvesti, može in žene zakonsko zvestobo sveto deržali,
mladenči in deklice so bili sramežljivi, zapeljivost, golju¬
fije, tatvine in vsako krivico za veliko pregreho deržali.
Tako je molitev vsacimu potrebna in koristna, kteri hoče
pravično živeti in v nebesa priti, in kteri molitev opusa,

128

tudi keršansko ne živi. Od tega nas pa vsakdanja skuš¬
nja prepriča. Ker kristjani menj molijo, kakor so nekdaj
molili, so pregrehe vso zemljo pokrile. Prazniki Gospo¬
dovi in svetnikov so bili za bogamoljne hiše dnevi nar
večiga dušniga veselja; zdej so dnevi zemeljskiga in te-
lesniga veselja; kristjani le na kratke čase mislijo, kako
bi praznike v večini posvetnim veselji preživeli, v cer¬
kev ne gredo Boga častit, ali gredo le zato , ker je že
taka navada; rokodelci delajo, ceste so polne vozov,
posli skerbe, kako bi se sprehajali, in več telesniga ve¬
selja vživali; to stori tudi samopašna mladost. Molitev
zjutrej in zvečer, ali ko nas cerkev z zvonam opominja
moliti, molitev pred jedjo in po jedi je med kristjani bolj
redka postala; kolikor menj se molitve stori, toliko vec
je greha na zemlji, in ga bo čedalje vec, dokler kristjani
ne bodo zaceli vec moliti, na Bo'ra in večnost misliti.
Kakor je olja svetivnici (lampi) treba, de gori, tako je
kristjanu treba molitve h kersanskimu življenju; kader
olja zmanjka, luč vgasne; ravno tako neha kristjan ker¬
sansko živeti, ako neha moliti. O koliko kristjan zgubi,
kteri molitev opusti, molitev oblake predere, ona je ključ
od nebeških vrat! Grešnik, kteri ponižno in verno moli,
se bo kmalo spreobernil, pravični bo v pravičnosti do
konca obstal, scer se pa eden kot drugi brez molitve
zgubi. V molitvi nemarni kristjani so za objokovati, ko
so Bogu tako močno pozabili in popustili, vsaki dan se
z ljudmi pogovarjati dosti časa imajo, le z Bogam go¬
voriti nimajo časa, še  poznati ga nočejo.

Molitev nam je k velikimu pridu, ker s prošnjo od
Boga prejmemo, česar prosimo, če je le našim dušam k
zveličenju; v terpljenji zadobimo veliko polahkanje, ker
Bogii potožimo svojo revšino, svojo bolezen ali kakor-
šino nadlogo si bodi, ker vemo, de Bog da pomoč; on
nas zamore rešiti, in če nas reši po svoji dobri volji,
bo pa naše serce potolažil, de bomo lažej terpeli k zve-

129
ličenju svoje duše. V molitvi je Jezus tolažbo najdel na
oljski gori, serčan je sel sovražnikam naproti.

28. Eastnost molitve.

Kakšna mora molitev bitij de bo Bogu prijetna in
uslišana ?

Mora biti: 1) v Jezusovim imenu storjeno, zakaj on
je nas srednik in besednik per Bogu.

To nas Jezus uči, de mora naša molitev v njego¬
vim imenu opravljena biti, per priložnosti, ko se je per
svojih učencih poslovil, in jim pravil, de kmalo ga ne
bodo vidili, ker bo svet zapustil, in pojde k Očetu nazaj,
od koder je prišel, in od tistiga časa ga ne bodo mogli več
ničesar vprašati, ker ne bo per njih. Ne mislite pa, je rekel,
de vas zato zapustim, ker od vas grem; per ljudeh lju¬
bezen ugasne, kader se ločijo, in se več ne vidijo, moja
ljubezen do vas pa ostane vekomaj enaka, nespremljiva,
božja. Res je, dokler sim per vas bil, ste me za vsako
reč lahko vprašali, in če ste kaj potrebovali, vam ni bilo
treba Očeta prositi, sim ga jest prosil, in dal vam je.
Pa zavoljo mojiga odhoda se ne bo nič spremenilo, de-
siravno me ne hote vidili; jest vas ne zapustim ko sirote,
poslal vam bom svetiga Duha, in potlej bote vidili, ka¬
der pride, kako bo vase sercč z veseljem napolnil, in
bote vsi spremenjeni, prenovljeni; vprašati vam ne bo
nič treba, vas bo vso resnico učil. Očeta dosihmal niste
se poznali, in zato ga niste prosili, in ker sim jest za
vas prosil. Ko sveti Duh pride, vas bo z Očetam in
z mano sklenil, torej vam resnično povem, de karkoli
hote v mojim imenu prosili, vas bo uslišal; zakaj jest
in Oče sva eno, in jest bom vaš besednik per Očetu,
in ostanem do končanja sveta per vas. To.de vaše proš¬
nje morajo biti meni po mislih. Prosite Očeta po mojim
zasluženji; kar sim storil, sim za vas storil, m vam  dal,

III. D£l. 9

530

ker vsiga tega ne potrebujem, ko sim v časti Očetovi
od vekomaj.

Tedej v Jezusovim imenu molimo ali prosimo, kader

tako molimo, kakor nas je on učil; za take reci prosi¬
mo, k ter e š.o po njegovi volji, in terdno upajmo le za¬
voljo njegoviga zasluženja uslišani biti, in ne zavoljo nas,

ki smo grešniki. Torej če skesan grešnik prosi gnade
božje k poboljšenju svojiga življenja, k premagovanja
svojih skušnjav; ali če prosi karkoli si bodi, de mu je
k zveličenju potrebno ali pomagljivo, lahko prosi v Je¬
zusovim imenu, in Bog ga bo uslišal, zato, ker je Je¬
zusu obljubil. Zato tudi cerkev vse svoje molitve sklene
z Jezusam, ko se na Jezusovo neskončno zasluženje

zanese.

Ako pa kdo kaj taciga prosi, kar bi mu bilo škodlji¬
vo ali za nj nevarno, ne prosi po Jezusovi volji; Bog
ga ne usliši, ker previdi, človek pa ne, kaj bi se zgodi¬
lo, ko bi mu dal, in to je za nj velika dobrota božja.
Postavim nekdo prosi zdravja; Bog, ki je vsigaveden,
previdi, de, če ga ozdravi, bo greh delal, in se večno
nesreeniga storil, in ne da mu ga. Drugi prosi obilno¬
sti blaga; Bog ve, de v revšini bo zveličan, v bogastvu
bo napuhnjen, nečist, pijanec, bo na-nj pozabil, in se po¬
gubil, ne da mu ga, i. t. d. Bog je dober, zato ga ne
usliši; neusmiljen bi pa bil, ko bi ga uslišal. Zdravje,
dolgo življenje, bogastvo, sreča so na sebi ne ravno do¬
bre, in ne hude, in ne škodljive; le v kakoršniga člove¬
ka rokah de so, takošne so; kdor jih ve k dobrima
oberniti, tistima so k pridu, kdor jih pa slabo oberne,
zavoljo njih ali ž njimi greh dela, so za-nj hude in škodlji¬
ve. Torej Bog človeka usliši in mu jih da, ali pa mu
jih odreče, kakor previdi človeka, de bi z njimi obračal.
Pobožno življenje pa vsaciga večno srečniga stori, torej
prosimo vselej s terdnim zaupanjem za-nj, in za vse po-

131

moči, kterih nam je k temu treba, in gotovo nas bo Bog
uslišal. »Resnično, resnično vam povem, ako bote Očeta
v mojim imenu prosili, vam bo dal.” Jan. 16. 23.

2) Moramo pobožno moliti, to je, le na Boga mi¬
sliti, in v sercu občutiti, kar Bogu govorimo.

Molitev mora spremišljena biti, de kristjan svoje
zelje od zemeljskih reci odverne, jih v Bogu ima , se z
Jezusam sklene in sercno želi in prosi pomoči od Boga;
če le žnabli gibljejo, v sercu pa pravih želja ni, so le
prazne besede, pa ne molitev. Zakaj molitev je skriven
in ponižen pogovor z Bogam, duša pove Bogii, kaj ona
občuti proti njemu, in tudi, kar ji je že storil. Per mo¬
litvi si spomni na svojo revsino in slabost, razodene mu
svojo živo vero, terdno upanje in svojo otročjo ljubezen
in veselje do njega. In ker pravična duša nar lažej od
sveta ne more ločiti, se s sercam loči, kakor Jezus uči,
rekoč: »Kader molite, ne bodite kakor hinavci, kteri ra¬
di v shodnicah in na voglih potov stoje in molijo, de bi
jih ljudje vidili. Resnično vam povčm, prejeli so svoje
plačilo. Ti pa, kader moliš, pojdi v svoj hram, zapri
duri, in moli svojiga Očeta na skrivnim, in tvoj Oče,
kteri na skrivnim vidi, ti bo povernil. » Mat. 6. 5. 6.
Res je, kristjan tudi po svojim unanjim obnašanji poka¬
že, kaj njegova duša misli ali želi, ali to brez vse hi-
navsine; on ima Jezusa v vertu na oljski gori pred
svojimi očmi, v duhu ga vidi na kolenih moliti, in njega
posnemlje, in kakor se duša pred Bogam ponižuje, se
tudi njegovo telo poniža. Ne gleda okoli sebe, varje se
vsake zmote znotranje in unanje. On le moli zavoljo
Boga in zveličenja svoje duše, in nikoli zavoljo hvale in
časti per ljudeh; zato pa zapre duri svojiga serca, de ga
pregrešni otroci sveta ne vidijo in ne hvalijo , de sebi
ne dopade, in ne pozabi Boga hvaliti. Pravični se tudi
varje vsih posebnost pred ljudmi, in zaderži se kakor
drugi dobri kristjani; če pa še kaj več posebniga opra-
9*

132

viti hoče, de bi bolj razlil svoje serse proti Bogu, skrivaje
odločen od druzih stori, ker ve, de sveti Duh pravi:
»Gospodove oči so po vsili krajih, dobre in hude ogle¬
dujejo?’ Prip. 15. 3.

3) Moramo s terdno vero, in serčnim zaupanjem
moliti. Jezus pravi: »Vse, karkoli bote svojiga Očeta
v molitvi prosili, bote prejeli, ako bote verovali?’ Mat.
21. 22. In sveti Jakob pravi: »Ako kdo izmed vas mo¬
drosti potrebuje, naj prosi Boga, kteri vsim obilno da,
in ne oponaša, in mu bo dana. Prosi naj pa z zaupa¬
njem brez vsiga pomišljevanja; zakaj kdor se pomišljuje,
je enak morskima valju, kteriga veter goni in sem ter
tje meče.” Jak. 1. 5. 6. Kdor prosi, naj se zanese na
božjo vsigamogočnost in dobroto, ne, de bi kmali mislil,
Bog me bo uslišal, kmali pa spet rekel, Bog me ne bo
uslišal; per molitvi je vere in upanja treba.” Vse, kar
koli v molitvi prosite, verujte, de bote prejeli, in se vam
bo zgodilo.” Mark. 11. 24.

Kdor z živo vero, terdnim zaupanjem in gorečo
ljubeznijo ponižno prosi, ga ho Bog zavoljo molitve go¬
tovo plačal, desiravno ga ne bo vselej uslišal, ker ne
prosi vselej za dobre in potrebne reči; človek je kratke
pameti, njegove želje se ne vzamejo z voljo božjo, ne
ve, kaj mu je prav potrebno; Bog pa vse ve, in ker
ga Bog ne usliši, in mu ne da, česar prosi, mu bo pa
v večnosti plačal, kar mu je tukej prideržal. Večkrat
Bog preč usliši človeka, ko ga z zaupanjem prosi; da
mu pa še le ob svojim od vekomaj odločenim času. Bog
je slepiga Tobija prošnjo še takrat uslišal, ko je v Ni¬
nive mertve brate pokopoval, mu pove angelj Rafael,
desiravno ga je še le on več let pozneje ozdravil. Pra¬
va molitev je vselej zaslužljiva per Bogu, k velikimu
dušnimu pridu, če nas Bog tudi ne usliši, on gotovo ve¬
ro in upanje plača. Jajr je prosil Jezusa za svojo hčer,
in zavoljo njegove vere jo je Jezus v življenje obudil.

133

Mark. 5. 36. Hlapca stojniga poglavarja je Jezus za¬
voljo vere ozdravil. Mat. 8. 5. Ravno zato tudi hčer
Kananejske žene. Mat. 15. 22.

4) Moramo v ponižnosti in s skesanim sercam
moliti.

To lastnost molitve nas Jezus v priliki od farizeja
in čolnarja uči, ki sta sla v tempelj molit. Farizej je
tako molil: Bog, zahvalim te, de nisim kakor drugi lju¬
dje, razbojnik, krivičen, prešeštnik ali kakor ta čolnar.
Čolnar je pa od delječ stal, in se oči si ni upal proti
nebu povzdigniti, temne se je terkal na svoje persi, re¬
koč: Bog! bodi milostljiv ubogimu grešniku! Jezus je
rekel, molitev čolnarja je Bogu dopadla, farizejevo je pa
zavergel. Očitni grešnik je spoznal svoj greh in svoje
slabosti, spoznal je, de mu Bog ni nič dolžan, in de si
pred njim nič zaslužiti ne zamore, je ponižno molil, in
zato je Bogu dopadla njegova molitev. Ako hočemo,
de bo naša molitev Bogii dopadla, spoznajmo svoje sla¬
bosti, molitev ponižniga oblake predere. Sir. 35. 21.
Prevzetnimi! se Bog vstavlja, ponižnimi! pa svojo gnado
da. Jak. 4. 6.

5) V duhu in resnici moramo moliti, ker Jezus pra¬
vi; »Bog je duh, torej, kteri ga molijo, naj ga v duhu
in v resnici molijo?’ Jan. 4. 24.

Kteri Boga prav moli, si ga misli povsod priči-
jočiga, ve, de ga povsod vidi in usliši; povsod ima svo-
jiga Duha z Bogam sklenjeniga, ko ga v duhu zmirej
zraven sebe vidi, in z mislimi in občutenjem serca moli,
in če tudi z ustini ffovori, govori le to , kar misli in v
sercu občuti; in ker je z Bogam sklenjen, tudi vse sto¬
ri, kar Bog zapove in opusti, kar prepove; božja volja
je per njem vselej tudi njegova volja. Sveti Avguštin
pravi: Tisti Boga prav moli, kteri ga ljubi, ljubi ga pa
tisti, kteri njegove zapovedi spolnuje.

134

6) Moramo stanovitno moliti, in ne jenjati, če tudi
nismo preč uslišani.

I o potrebno lastnost molitve nam Jezus v perpove-
dovanji od prijatla pove, ki je sel ob polnoči svojiga pri-
jatla treh hlepcov kruha prosit, kteri je zavoljo 'njegove
nadležnosti vstal, in sel mu jih dat. Pove tudi od vdove,
ktera je krivičniga sodnika tako dolgo nadlezevala in
prosila, de ji je rekel, zavoljo tvoje silne nadleznosti ti
hočem sodbo storiti. Ce je pa krivični sodnik pravico
storil, veliko več bo Bog uslisal svoje izvoljene, kteri
ga bodo prosili noč in dan. In ravno to uči sv. Pavel,
rekoč: »Molite brez prenehanja.» 1. Tesal. 5. 17.

Nam je pa tudi resnično potrebno brez prenehanja
moliti. Vsiga potrebujemo, kar nam je treba ohraniti
svojo dušo pred greham in telo per življenji, in vse to
le Bog da, tedej smo dolžni ga ravno tako vedno pro¬
siti, kakor tudi zmirej njegovih dobrot in gnad potrebu¬
jemo. Ce delamo, potrebujemo blagoslova božjiga, de
srečno svoje delo storimo; ko dar začnemo, je v božjih
rokah, de ga bomo srečno in brez greha preživeli; če
k počitku gremo, je v božjih rokah, de bi živi in zdravi
vstali; ako nas lakomnost napeljuje druge goljufati, jeza
nas grize druge razžaliti, se nečiste misli in želje v ser¬
cu vnemajo, ali lenoba nas nemarne dela dobro storiti
kdo nam daje moč se hudima vbraniti in dobro storiti?
Bog sam. Ker tedej vsaki dan in vsaki čas in povsod
božje pomoči potrebujemo, moramo tudi brez prenehanja
moliti; in ker je Bog povsod, ga tudi lahko povsod pro¬
simo, de bi nase dela požegnal in nas pred greham ob¬
varoval. Ko bi kdo le v sili molil, bi pokazal, de mu
za Boga ni mar, kakor de bi mu pomagal, kader je
sila; scer pa ne misli nanj, tak bi tudi ne bil vreden
božje milosti.

Koliko je Jezus molil, koliko noči prečul v molitvi
on, ki ni nič potreboval, ki vse gnade nam deli; on je

135
molil, de nas je učil, kako potrebno nam je brez pre¬
nehanja moliti.

7) Uslišanje svojih molitev moramo božji volji pre¬
pustiti. Kader koli bomo Boga kaj prosili, recimo z
Jezusam: tvoja volja naj se zgodi, ne naša, ker mi smo
prekratke pameti, de bi previdili, kaj nam k zveličenju
nar bolj služi.

29. Od perpravljanja k molitvi.

De naše molitve niso vselej uslišane , smo večkrat
sami krivi, ali zato ker nismo vredni uslišani biti, ali

ker za kej škodljiviga prosimo, pa prav ne previdimo ;
le Bog po svoji vsigavednosti ve, de bi nam škodovalo,
ako bi nas uslišal, ali pa tudi zato nismo uslišani, ker
prav ne molimo. De bi Bog našo molitev uslišal, in če
ravno tistiga bi nam ne dal, kar želimo in prosimo, pa saj
naše zaupanje va nj plačal, storimo, po opominjevanji
svetiga Duha, de se k molitvi prav perpravimo , kteri
pravi: »Pred molitevjo perpravi svojo dušo, in ne bodi
človeku enak, kteri Boga skuša.” Sir. 18. 23.

Ker po veri podučeni vemo, de vsak dober dar od

Boga pride, de sami iz svoje lastne moči ne moremo

dobriga misliti in ne želeti, tedej tudi prav moliti ne, če
nam Bog svoje gnade ne da, torej je potrebno Boga
gnade prositi, de bi zamogli prav moliti. — Ce pa delo
ali opravile kristjana ob nekterih časih zaderžuje, de ne

more toliko moliti, kolikor bi rad, naj ima dober namen per
svojih delih, de jih zavoljo Boga in zveličenja svoje du¬
še dela, in naj ta namen med delam večkrat ponovi, in
naj si saj toliko časa od dela perterga, de toliko moli,
kolikor mu je mogoče, in ob drugim mu bolj perložnim

času pa več, in skerbi naj vedno, de je njegova duša z
Bogam sklenjena.

Premišljuje naj svoje dušne in telesne slabosti, svo¬
je grehe in nevarnosti in svojo nevrednost, de ni vreden

136

z  Bogam govoriti, de Bog mu ni nič dolžan, in zavoljo
svojih grehov je le strafinge in ne dobrot vreden, de
se ponižuje in k Bogu zdihuje, ker molitev brez znotra-
njiga zdihovanja je le ustna, ktera pred Bogam ne velja.
Usliši jo pa Bog, brez de bi veliko besed govoril, 'pa
v sercu občuti svojo revšino in nevrednost, in v poniž¬
nosti svojiga serca k Bogu zdihuje. Samarjanka je le
rekla: Daj mi te vode piti, in dal ji je Jezus gnado, in
poboljšala se je. Očitni grešnik je v sercu žaloval nad
svojimi grehi, po milosti božji zdihoval, in le govoril:
Bog bodi meni milostljiv, in opravičen je bil. Razbojnik
na križu je samo rekel: Gospod! spomni se me, kader
prideš v svoje kraljestvo. In Jezus mu je rekel: Še
danes boš z menoj v raji. Očitna grešnica je samo jo¬
kala pred Jezusovimi nogami, in Jezus je uslišal njene
želje, ker je rekel: Tebi so tvoji grehi odpušeni. Po
teh izgledih se učimo, de duša moli, ko se pred Bogam
ponižuje, želi od Boga zadobiti, kar ji je treba; in de
Bog na znotranje želje serca gleda , in ne na besede,
desiravno tudi z besedami moliti je naša dolžnost.

Premisli naj, de Bog, ker je povsod, je tudi per njem,
kakor je Jakob v pušavi rekel: Bog je resnično tudi
tukej, in nisim vedil; in ni le per njem, tudi v njem je,
ker v Bogu živimo, se gibljemo in smo, desiravno ga
ne vidimo, pa njegove dela vidimo, in po modri vladbi
vsih stvarjenih reči se prepričamo, de je povsod in tudi
v nas; on je življenje duše, kakor duša življenje telesa.
Torej naj se spomni, de Bog ga vidi in sliši njegovo
zdihovanje; de Jezus je z njim sklenjen v molitvi, in z
njim in za nj moli, in tako se bo perpravil prav moliti;
in bolj dobro, ko bo molil, bolj čisto bo Boga spozno-
val, in njegovo sveto voljo zvedil, in bolj na tanko bo
dopolnil, kar mu je k zveličenju treba.

Prizadevati si je treba, svoje serce, svojo dušo od
vsih časnih zmot in opravil in skerbi zmirej bolj odvra-

137

čati, ljubezen do greha v sebi gasiti, jo zadušiti, de bo
duša k Bogu obernjena, po njem hrepenela, le z njim
in ne s svetam deržala; odpusti naj svojim sovražnikam,
de ga ne bodo take misli motile, in tudi, ker ne more
prav moliti, dokler po Jezusovi zapovedi jim iz serca ne
odpusti. Ko bo vse to storil, potlej bo tudi prav molil.
Ako pa nas napadejo mnoge misli, našo dušo motijo, od-
vernimo se preč od njih, izbirno si jih iz glave, in ober-
nimo se k Bogu, in če nimamo radi ptujih misel per
molitvi, nam ne le nič ne škodjejo, se le bolj višajo za-
služenje pei -  Bogu, ker se moramo vojskovati zoper nje;
le nehati ne smemo moliti, če smo tudi zoper svojo voljo
razmišljeni; skazimo Bogu dolžno česenje, najdli bomo
per Bogu milost, in kader bo hotel, nam bo tudi dal
sladkosti občutiti per molitvi v naši duši. Se vselej je
bolji razmišljena in suha molitev, kakor clo ne moliti;
zakaj kdor moli, še zmirej kaže, de saj v sercu želi
Boga prav častiti, kdor pa clo ne moli, pokaže, de mu
za Boga mar ni, ne misli na svojo dolžnost proti Bogu,
in ne mara, de bi jo spolnil.

30, Kdaj in kje moliti.

Jezus nam zapove vselej moliti in ne jenjati. Luk.
18. 1. Kteri kristjan po keršansko živi, ne jenja moliti,
ker njegove misli in želje so vedno per Bogu, ker želi
vselej voljo božjo spolniti, in ker vedno od Boga vse
potrebuje, je tudi vedno dolžan moliti. Kristjana pa delo
in drugi opravki večkrat motijo, de ne more moliti , mu
je treba večkrat si poseben čas k molitvi odločiti, de s
spremiselkam k Bogu moli. To je treba, de moli zjutrej,
ko vstane, zvečer, ko spat gre, pred jedjo in po jedi,
kader cerkev z zvonam k molitvi opominja, kakor zjutrej
ob sedmih, opoldan in zvečer, ko k angeljskimti češenju
zvoni, ko kakimu kristjanu za zadnjo uro zvoni; kader
mu kako dobroto da, ali pred kako nesrečo obvarje , ob

138

času nadlog, ktere vse ljudi stiskajo ali njega samiga,
ob času vojske, človeške in živinske bolezni, ob času
suše ali preobilne moče, kader slabo vreme žuga z ne¬
srečo čez sad zemlje, de bi ga Bog odvernil, pred za¬
četim in končanim delam, ko gre na pot, ali ko srečno
od popotvanja damu pride; moli, de bi mu Bog požegnal
polje, vinske gore, in mu srečo dal per živini in per
vsim svojim gospodarstvu. Kristjan ve, de le Bog vse
da, zato pa tudi vse z Bogam začne in sklene. Pose¬

bno pa moli ob času skušnjav, de bi nikomur nobene
krivice ne storil, v noben greh pervolil, in se z božjo
pomočjo pred dušnim in telesnim hudim obvaroval, in de

bi ga razsvetlil, de bi vselej le to izvolil, kar je Bogu

k časti in njegovi duši k zveličenju.

Kako mora kristjan zjutrej moliti?

1) Dolžan je Boga zahvaliti, ker ga je čez noč
ohranil, in mu dal srečno dan doživeti, de bo spet per-
ložnost imel Boga častiti, in za svoje zveličenje delati-

2) Dobre sklepe v sercu ponoviti, čez dan po volji
božji živeti, se greha varovati, in svoje dela Bogu
izročiti.

3)  Boga prositi gnade, de bi zamogel vse svoje
dobre sklepe in dolžnosti svojiga stami zvesto zavoljo
Boffa dopolniti.

Vsak kristjan naj pa tudi še posebno zjutrej pre¬
misli, kakšne dela ali opravke bo čez dan imel, v kak¬
šnih nevarnostih se znajdel, s kakšnimi ljudmi opraviti
imel, de se bo vedil varovati, in že poprej se perpravil,
de ga ne bo greh zmotil. Znano mu je, de bo z jeznim
človekom opraviti imel, de že pred sklene, jeze se va¬
rovati in krotak ostati; ve, de bo po dolžnosti svojiga
stami mogel med opravljivci, preklinvavci, kvanlači in ne¬
čistniki biti; že preč zjutrej sklene se jih ogibati, kar
bo nar več moč njih govorjenja ne poslušati, se jim ne

139

posmehovati, jih svariti, če bo kaj zdalo; scer pa mol¬
čati, de se ne bo njih greha vdeležil, v sercu se pa
vsim skušnjavam vstavljati. Premisli naj pa tudi, kakšne
perložnosti bo imel dobro storiti svojimu bližnjimi!, in k
češenju božjimu sebi in drugim pomagati, i. t. d.

Kako kristjan zvečer moli ?

Kristjan zvečer preden gre počivat:

1) Boga zahvali, de mu je dal dan preživeti, in za
vse dobro, kar je čez dan od njega prejel.

2) Premišljuje svoje zaderžanje, kaj je čez dan do¬
briga ali hudiga storil, zraven pa tudi namen, iz kteriga
je storil, in de, če per spraševanji svoje vesti vidi, de
je kaj dobriga storil, se Bogu zahvali; ako pa vidi, de
je z mislimi, besedami ali djanjem Boga razžalil, gre-
vengo obudi, sklene drugi dan se kaj taciga varovati,
skesan prosi Boga odpušenja, in sklene se per pervi
perložnosti tega greha spovedati.

3) Prosi Boga, de bi ga necojšnjo noč pred vsim
zlegam obvaroval, in v svoji gnadi ohranil. Prosi pa
tudi za svoje starše, brate in sestre, za svoje dobrot¬
nike, ki so mu na duši ali na telesu kaj dobriga storili,
za prijatle, za znance, za vse verne kristjane , žive in
mertve; perporoei se svojimu angelju varhu , Marii de¬
vici in vsim svetnikam, in izroči svojo dušo Bogu. Po¬
noči, kader spati ne more, misli na Boga, kakor podne¬
vi, ko med svojimi opravki večkrat k Bogu zdihuje;
zakaj dober kristjan ima vedno Boga pred svojimi očmi.

Ker je Bog povsod, tcdej kristjan tudi lahko moli,
in Bog ga povsod usliši, nar raji pa tam moli, kjer z
nar bolj zbranimi mislimi moliti zamore: postavim v cer¬
kvi, ko je hiša molitve, in ga vse , kar notri vidi, na
Boga opominja, in njegovo dušo k Bogu povzdiguje, ah
pa v samoti ali s svojo domačo družino; on ve, de je
Bog povsod per njem, in povsod svoje perbežališe per
njem najde.

140

Čemu so nam molitevske bukve ?

Če prav verno iz njih molimo, se zbude v nas svete
misli in želje, kterih nam je per molitvi treba.

Kako greši kristjan zoper zapoved božjo ki ukaže
moliti ?

Greši, če molitev opusti, slabo moli, ali če se k
molitvi prav ne perpravi.

Kako greši z opušenjem molitve ?

Greši na več viž; posebno pa, če ob času skušnjav
ne moli, od cerkve zapovedanih ali od spovednika nalo¬
ženih molitev ne opravi, zjutrej in zvečer, pred jedjo
in po jedi ne moli; posebno še,huje gospodarji in starši
greše, ako ob tacih časih molitev opuste, ker zraven
opušenja molitve še svojo družino in otroke pohujšajo,
in bodo zavoljo nemarnosti družine Bogu odgovor daja¬
li ; če ne moli, ko je v kaki nevarnosti ali hudi perlož-
nosti, sploh greši, če večkrat svojiga serca k Bogu ne
povzdigne, in v pozabljivosti božji živi, ravno ko bi mu
za Boga mar ne bilo.

Kako greši med molitvijo?

Greši, če je radovoljno razmišljen, hiti moliti, de bi
pred opravil, brez skerbi, ali prav moli ali ne; če se
po unanjim prav ne zaderži rned molitevjo , kakor se
spodobi, kader se z Bogam govori; če govori besede,
v sercu pa ne misli na to in ne želi tak biti, kakor z
besedami govori; če kaj slabiga prosi, ali če nima upa¬
nja v Boga, se na svojo moč zanese in pozabi, de vse
dobiva le od Boga zavoljo zasluženja Jezusoviga, i. t. d.
Kdaj grešiš pomanjkanjem perpravljanja?

Greši, če svojih misel pred molitevjo skup ne spra¬
vi, si radovoljin le s praznimi in nepotrebnimi rečmi, deli
in skerbmi svojo dušo moti, de je vsa razmišljena, kader
je treba moliti, ima povsod svoje misli, le per molitvi

141

ne; noče dobrih bukev brati, de bi se po njih v njegovi
duši dobre in svete misli in zelje obudile; ne odterga
svojiga serca od posvetnih opravil od časa do časa, de
bi se njegova duša z Bogam pogovarjala, kar se lahko
zgodi, ker so vse dela le zunaj človeka, in je duša pro¬
sta, de se zamore na Boga, na Jezusa in na njegovo
terpljenje večkrat spomniti in k Bogu zdihovati, kar ga
k molitvi perpravniga stori. Greši tudi z nezmero v jedi
ali pijači, de ni perpraven moliti.

31. Aauk od Ocenama.

Vsi nauki Jezusove vere napeljujejo, de bi terdno
verovali in upali v Boga, ga iz celiga serca čez vse
ljubili, in po tem življenji srečno v nebesa prišli. Ker
je Jezus svojim licencam molitev perporočal, kako po¬
trebna deje k pravičnimi! življenju in k zveličenju, in
ker jim je rekel, karkoli bote v mojim imenu Očeta pro¬
sili, vam bo dal; in ker so ga vidili večkrat in dolgo

moliti, so želeli zvediti, kako bi prav molili. Stopil je
učencov eden k Jezusu, in ga prosil, rekoč: Gospod!
uči nas moliti, kakor je tudi Janez svoje učil. Luk. 11.1.
In Jezus je rekel: Tako le molite:

Oče nas, kteri si v nebesih. Posvečeno bodi tvoje

ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja,

kakor v nebesih, tako na zemlji. Daj nam
vsakdanji kruh. In odpusti nam nase dolge,
mi odpusamo svojim dolžnikam. In ne upelji

danes nas
kakor tudi
nas v sku¬

šnjavo. Temuč resi nas od zlega. Amen.

Ti molitvi pravimo tudi Gospodova molitev, ker jo
je nas Jezus, nas Gospod učil.

Ta molitev je nar boljši, zato ker nas sam Bog
uči, kako in zakaj ga prositi, in de ga z njegovimi be¬
sedami prosimo. Ta molitev nas tudi uči, kakšno misel
moremo imeti, kader molimo, in tudi kakšen mora kri¬
stjan biti. V pervih treh prošnjah nam Jezus pove, de

142

mora kristjan nar pred za božje češenje prositi, in si
prizadevati, Boga prav častiti; v drugih štirih pa, de
mora za svoje in bližnjiga dobro dušno in telesno sker-
beti, in Boga prositi; in kdor vse to dopolne, je v re¬
snici dober kristjan

Očenaš ima en ogovor in sedem prošinj.

Kakšen je ogovor?

Oče nas, kteri si v nebesih.

Jezus je v molitvi vselej Boga Očeta imenoval, in
tudi nas učil vselej v molitvi z lepo besedo »Oče” ga
ogovoriti, ker nas ta beseda z vsim zaupanjem napolni.
On je res naš Oče, ki nas je vstvaril in nas ohrani.
Vstvaril nas je iz ljubezni po svoji podobi, de, ker smo
njemu podobni, bi kakor njegovi otroci po njegovih za¬
povedih živeli, in se perpravljali enkrat z dušo in tele-
sam večno zveličenje z njim sedinjeni vživati.

Človek je pa z greham svojo imenitnost zgubil, v
kteri ga je Bog vstvaril, z greham je omadežal podobo
božjo v sebi, se od svojiga Očeta ločil, se njegove lju¬
bezni nevredniga, kaznovanja pa vredniga storil; je po¬
stal sužin svojiga popačeniga poželjenja, de stori hudo,
kar poželjenje hoče, in ne dobriga, kar Bog hoče. Desi-
ravno je človek tako nehvaležin bil, se ga je Bog usmi¬
lil, in poslal svojiga ljubiga Sina na svet, de nas je
odrešil, in nas v svetim kcrstu zavoljo Jezusoviga ne-
skončniga zasluženja po svetim Duhu prerodil, de smo
spet iz Boga rojeni, in otroci božji, in de je Bog naš
Oče, in je vsili Oče, kteri verjejo, de so njih imena v
bukve večniga življenja zapisane. Sv. Avguštin pravi;
Velika je gnada, de smemo Boga Očeta imenovati; be¬
seda Oče napolni našo dušo z zaupanjem , de nam bo
Bog dal, kar ga prosimo, ker nas je brez naše prošnje
iz ljubezni za svoje otroke vzel; kako nam ne bo manj¬
ših dobrot dal, ker nam ni tako velike brez prošnje od-

143

rekel. In sv. Krizostom pravi: Kdor Boga Očeta ime¬
nuje, pokaže svoje upanje, de upa odpusenje grehov,
gnado posvečenja gotovo zadobiti; de je otrok božji,
jerbič nebeskiga kraljestva in brat Kristusov, kdor pa
tega ne upa, ne more Boga imenovati Očeta.

Pravi božji Sin je pa le Jezus Kristus, ker on sam
je od Boga Očeta od vekomaj rojen, in ima z njim ena¬
ko božjo natoro, in je z njim in s svetim Duham le en
sam Bog, mi smo pa le po njegovi gnadi postali otroci
božji. Zato je Jezus vselej rekel: Moj Oče, kader je
sam od sebe govoril; ko je pa od ljudi, je vselej rekel,
vas Oče. Rekel je; Jest grem k svojima in k vašima
Očetu, in ni rekel, grem k nasimu Očetu, de nas je
podučil, de le njegov je pravi Oče, nas pa le po svoji
neskončni milosti, po kteri je nas nevredne za svoje
otroke storil.

Ko smo otroci božji, ljubimo Boga po zapovedi
Jezusovi iz celiga serca, čez vse, in ker je nas vsih
ljubi Oče, tako se ljubimo tudi med seboj, kot bratje in
sestre, živimo med seboj v miru. Nikar se ne povišujmo
pred bližnjim; pa tudi zametovati se ne dajmo. Pervi
kristjani nam dajejo lep izgled, kakšni biti moramo,
vsi so bili eniga duha, vsi združeni so se po ljubezni
radi imeli, živeli so v lepim miru, in ni jih ne napuh,
ne lakomnost, ne nevosljivost motila, de bi se bili ljubili;
sveti Duh je prebival v vsih, torej so vsi le eno mislili,
Boga častiti in za zveličenje eden druziga skerbeli.

Ako hočemo Očenas prav moliti, strebimo iz svo¬
jih sere napuh, nevosljivost in vse sovraštvo, de bo lju¬
bezen do vsih ljudi v naših sercih prebivala, ker pred
Bogam ni razločka, desiravno ga na svetu hoče imeli;
pred njim so revež in bogat, hlapec in gospodar, pod¬
kožen in Gospod, vsi le njegovi otroci, in on je nas vsih
Oče; in le kdor bo bolj popolnoma ljubezen do njega in
bližnjiga imel, ta bo visej v božjim kraljestvu.

144

Beseda nas Oče nas tudi uči, de vselej za vse lju¬
di molimo, ker smo vsi skupej le eno keršansko ljudstvo,
le eno telo, od kteriga je Jezus glava, kteri je tudi za
vse terpel. In kdor bi le za se molil, bi ne molil po
Jezusovim namenu, ko bi na druge pozabil, desiravno
tudi vsak za se v lastnih potrebah moliti sme in je dol¬
žan. Cerkev od Jezusa podučena v svojih molitvah tudi
za vse moli. Litanije so ena nar starejših molitev v cer¬
kvi, in ko jih molimo, ne rečemo prosi za me, ampak
za nas Boga prosi; nas se usmili; nas odreši; nas usli¬
ši. To nas prepriča, de ta nauk, za vse moliti, je bil
vselej v cerkvi verna resnica.

Mi pravimo: Kteri si v nebesih, de spoznamo , de
verjetno, de Bog, ki je scer povsod, je posebno v ne¬
besih, kjer ga vsi angelji in svetniki bolj popolnoma
spoznajo, ljubijo in časte. On gleda s svojih lepih ne¬
bes kot dober Oče vse nase misli, zelje in dela, ktere
bo enkrat, ko svet in pravičen sodnik sodil, ali smo jih
po njegovih zapovedih in zavoljo njega storili ali pa ne;
on bo naš plačnik in plačilo skozi vso večnost, če bomo
po njegovih zapovedih storili.

Torej kristjani, kader molimo, povzdignimo svoje
duše proti svojimu Očetu v nebesih, kjer je od vekomaj
bil, ko še ni bilo nič vstvarjeniga; tam je naše pravo
stanovanje. Ne vežimo svojiga serca na zemeljsko blago,
ki bo prešlo, ampak na svojiga dobriga Očeta in na ne¬
besa, ktere doseči vsi dobri kristjani upajo; one ne bodo
nikoli minule.

Ktera je perva prošnja  o Očenašu?

Posvečeno bodi tvoje ime.

Sveto pismo nam pove, de Bog je vse sebi k časti
vstvaril, in tudi človeka zato pametniga, de bi ga častil.
Kristjan po veri spozna svojo dolžnost, de ga je zato
Bog vstvaril, de bi častil in zveličan bil; zato ga je tudi

145

sveti Duh v svetim kerstu posvetil ali opravičil, in mu
posvečejočo gnado dal, de bi zamogel vse žive dni z
besedo in deli iz ljubezni do njega ga častiti. Nad re¬
snično dobrim kristjanam, ki Boga pozna in ljubi, se
vidi, kako je ves vnet in goreč za Boga, ne le de bi
ga sam prav častil in ljubil, ampak de bi vsi ljudje na
zemlji Boga spoznali, ga častili in ljubili; na moč si
prizadeva, in ne more sterpeti svojih želj tudi očitno ra¬
zodevati ; zato Boga prosi, de bi jim dal gnado ga spo¬
znati, ker ve, de kader ga  bodo spoznali, ga bodo tudi
gotovo serčno ljubili.

Jezus je v vsim svojim življenji za česenje božje
skerbel, de bi ljudem Boga znaniga storil; s svo¬
jim življenjem, terpljenjem , in smertjo je poka¬
zal, de se Bog s sveto pokoršino prav časti, kakor mu
je on do smerti pokoren bil. Angelji in svetniki ga v
nebesih z dopolnjenjem njegove svete volje časte. Apo-
steljni so bili vsi vneti od ljubezni božje, sli so po svetu
brez vsiga strahu, kot jagnjeta med volkove, in serčno
so oznanovali ljubezen božjo do nas ljudi, in učili so
Boga spoznati, in Jezusa Kristusa, kteriga je na svet
poslal, in svetiga Duha, kteri nas vse posvečuje in gna¬
do deli Boga iz ljubezni častiti. Tako so tudi dobri
kristjani vneti za česenje božje in serčno žele, de bi
ljudje vse zmote in vraže opustili, Boga spoznali in s
svetim življenjem ga častili, zato prosijo: posvečeno bo¬
di tvoje ime; stori z gnado svojo, kar si perzadevamo,
de bos od nas prav časten, in de bomo perpomogli, de
te bodo vsi ljudje z dopolnjenjem tvojih svetih zapoved
prav častili.

Kaj tedej prosimo s pervo prošnjo ?

Prosimo:

1) De bi mi Boga zmirej bolj čisto spoznali, častili
in ljubili, kakor ga angelji in svetniki v nebesih.

III. Del. 10

146

2) De bi vsi ljudje na zemlji božje lastnosti prav
spoznali, Boga častili in vedno svetejši perhajali; kteri
se niso v pravi veri, de bi k spoznanju
in se k Bogu obcrnili.

3) De bi krivoverstvo zaterto bilo, po kterim se
Bogu velika necast zgodi, ker krivoverci njegovim be¬
sedam ne verujejo.

4) De bi grešniki k pravi pokori perpeljani bili, se
prav poboljšali, in ga z dobrimi deli častili.

5) De bi tudi sami nikoli kaj taciga ne govorili ali
ne storili, kar se za otroke božje ne spodobi; de bi
Bog v naših sercih vse spoštovanje do sebe obudil, in
posvetil naše misli, besede in dela; de bi tudi drugim v
lep izgled živeli, in bili po našim izgledu k pravimo
božjimu cešenju obujeni.

6) De bi vsi kristjani vsak dan svetejši perhajali in
do konca življenja Boga stanovitno častili.

božjimu prišli,

Učimo se tedej po ti prošnji svetiga oeenaša, de
poglavitno kristjana je želeti, de bi bil Bog prav časten;
in kdor tega ne želi, je slab kristjan, in ni prav per-
pravljen oeenaša moliti; sovražimo greh, kteri Bogii ve¬
liko necast stori, in je v naše pogubljenje.

Druga prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo.

Ko je kristjan v pervi prošnji prosil, de bi Bog po
svoji milosti storil, de bi ga vsi ljudje na zemlji prav
spoznali in častili, prosi potlej, de bi s pokoršino in lju¬
beznijo se z Bogam zedinili, zadobili mir in veselje v
svetim Duhu in prišli v njegovo kraljestvo.

Zemlja in nebo ste božje kraljestvo, kjer Bog kra¬
ljuje, in vse stvari so mu pokorne, le človek ne. Jezus
pa večkrat govori od nebeškiga kraljestva, in razloček
stori, on pravi: Delajte pokoro, nebeško kraljestvo se
je perbiižalo ; išite nar pred božjiga kraljestva in nje¬
gove pravice, vse drugo vam bo perverženo. In govori

117

od božjiga kraljestva v nebesih, kamor bo po končanji
sveta svoje zveste služabnike peljal.

Bog je človeka vstvaril za nebeško kraljestvo; pa
že pervi človek je po svoji prosti volji grešil, se od
Boga in od nebeškiga kraljestva ločil, in je padel v
kraljestvo hudobniga duha, v kraljestvo teme; on je bil
hudobnimi! duhu pokoren, in je božje zapovedi prelomil,
in od tistiga časa je v temi, ker se je od Očeta luči
ločil, de ne spozna resnice, in ne ve, kaj je dobro ali
hudo, in je pod oblastjo svojiga hudiga poželjenja, in
živi po svoji spačeni natori.

Jezus se je usmilil nesrečniga človeka, in je prišel
na svet kraljestvo teme razdjali, in je svoje svete za¬
povedi oznanil, de, kteri jih bodo deržali, bodo spet v
božjim kraljestvu, ker bodo njega kralja imeli. Njegovo
videno duhovno kraljestvo na zemlji je sveta katoljška
cerkev, kdor hoče v njegovo večno kraljestvo v nebesa
priti, mora na zemlji v njegovim kraljestvu, v cerkvi
biti, se dali od nje vižatijo kot svojo mater častiti in
ljubiti. In kdor je tak, ima tudi božje kraljestvo v sebi,
ker v njem Jezus kraljuje, ko mu je v vsirn pokorili;
po milosti Jezusovi je božje kraljestvo va nj prišlo , ta
naj tudi upa, de pride v večno nebeško kraljestvo. Pa
le v nebesih bo kraljestvo božje še le popolnoma, kjer
bo sam Jezus Kristus kraljeval, vse mu bo popolnoma
pokorno; tukej na zemlji se človeku še hudo poželjenje,
greh in hudoben duh vstavlja, de tako natanko mu ni
vselej pokorin, tam se mu pa nič ne bo vstavljajo; nje
govo sveto voljo bodo vsi izvoljeni veselo dopolnili, in
bodo z njim kraljevali, ker Jezus jim bo na sodnji dan
rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojiga Očeta! in prejmite
kraljestvo, ktero vam je perpravljeno od začetka sveta.”
Mat. 26. 34.

Ljubezen do Boga in bližnjiga stori v kristjanu, de
ne želi le sebi, ampak vsim ljudem, de bi Jezusov nauk,
10*

148

njegove svete zapovedi spoznali, de bi v vsili Jezus
kraljeval, de bi bili radi vsirn njegovim zapovedani po¬
korni, in enkrat prišli v nebeško kraljestvo , kteriga je
Bog Oče obljubil in Jezus zaslužil. Zato prosimo v
ti prošnji :

1) De bi se kraljestvo teme in hudobije zaterlo,
nesrečni grešniki, neverniki in terdovratni krivoverci po
milosti božji se v otroke božje spreobernili.

2) De bi se prava vera in cerkev Jezusova vedno
bolj in bolj po zemlji razširila in uterdila , in bi bil le
en hlev in en pastir, nevera in krivovera se pa zaterle.

3) De bi Jezus vero, upanje in ljubezen v nas
ohranil in poterdil, v nas kraljeval, de bi po njegovih
naukih in izgledih vselej storili, zmirej svetejši živeli,
greh pa popolnoma zapustili.

i)  De bi nas Jezus po sinerti v nebeško kralje¬
stvo vzel.

Ljubi kristjani! hvalimo Boga za veliki nebeški dar
svete vere, ko nas je Bog poklical v Jezusovo kralje¬
stvo na zemlji, in živimo z gnado božjo tako, de bomo
ob uri smerti zamogli s svetim Pavlam reči: »Dobro
vojskovanje sim vojskoval, tek dokončal, vero ohranil.
Scer pa mi je perhranjena krona pravice, ktero mi bo
dal Gospod, pravični sodnik tisti dan ; ne pa samo meni,
ampak tudi tistim, kteri njegov prihod ljubijo.” a.  2.
Tim. 4. 7. 8.

Iz tega se pa tudi učimo, de kdor serčno ne želi,
de bi Bog gospodoval v njegovi duši, si po moči ne pri¬
zadeva svoje hudo poželjenje in greh v sebi premago¬
vati, se ne podverže božji volji, in ne želi zveličenja,
še svet ljubi, čast in blago, je lažnik, ker govori, pridi
k nam tvoje kraljestvo, ker njegovo serce želi le še tu-
kej na zemlji ostati, on se boji umreti, ker ljubi svet in
njegove dobrote, in ne ljubi Boga. De bo naša prošnja
vselej resnična brez vse liinavšine, premišljujmo večkrat

149

nebeške dobrote in dobrotnika, našiga usmiljeniga Boga,
zraven pa naše nadloge na zemlji, nevarnosti, v kterih
sc znajdemo, ko se moramo vedno zoper hudo pozelje-
nje, zoper lastno ljubezen vojskovati, de bi Boga ne za¬
lili in ne zgubili večniga zveličenja, ktero je Bog le ti¬
stim obljubil, kteri bodo njegove zapovedi deržali.

Tretja prošnja: Zgodi se tvoja volja, kakor
v nebesih, tako na zemlji.

Ko je Kristjan Boga prosil, de bi božje kraljestvo
k nam prišlo, in mi va nj prišli; de bi Bog s svojo gna-
do storil, de bi se svoji spačeni lastni volji odpovedali,
in le on v nas zapovedoval, mi pa iz ljubezni mu v vsim
pokorni bili, prosi potlej, de bi se njegova volja, kakor
v nebesih, tako na zemlji zgodila. Božja volja pa je,
de bi vsi njegove zapovedi deržali, in zveličani bili;
zato nas je Bog Oče vstvaril, Bog Sin odrešil, in sveti
Duh nas posvečuje. Nad angelji in izvoljenimi v nebe¬
sih se je že zgodila, ker so zveličani in Bogii v vsim
pokorni, nad nami se pa še ni. De se bo tudi nad nami
zgodila, moramo Bogu iz ljubezni v vsim pokorni biti,
ker Jezus nam pove, de ne vsak, kteri bo rekel: Go¬
spod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo , ampak kteri
bo voljo nebeškiga Očeta dopolnil. Mi pa vsi skup spo¬
znamo in občutimo svojo slabost, de iz svoje moči bož¬
je volje ne moremo dopolniti, ga s to prošnjo tudi pro¬
simo, de bi nam svojo gnado dal, jo spolniti, kakor jo
vsi izvoljeni duhovni v nebesih spolnujejo, ki so ž njim
vsi zedinjeni, ker nas drugač ne more zveličati

Bog pa hoče ne le, de bi na duši, ampak de bi tu¬
di na telesu posveteni bili. Zato je Jezus tudi telo po¬
svetil, ker je božjo natoro s človeško sklenil, posvetil s
svetim mazilam v svetih zakramentih, po kterih svojo
gnado deli, in posvetuje nas s svojim rešnjim telesam,
ki ga vživamo. Bog tedej hoče, de bi bili na duši in

150

telesu posveteni, ker hoče, de bi tudi telo i.  dušo večni-
ga zveličenja se vdeležilo.

Torej storimo vselej, kar Bog zapove, in ne vdaj¬
mo se storiti, kar spačena natora hoče, de bomo Bogti
dopadli, naj nam lahko ali težko stane. S. Ciprijan pravi:
Dokler smo se popotniki na zemlji, je med našim tele-
sam in dušo vedna vojska; telo želi, kar je zemeljskiga,
kar mu dopade, de precej vživa; duša pa le nebeških,
božjih dobrot želi in jih iše, in zato se zgodi, de ne
storimo, kar hočemo. Radi bi bili z Bogam zedinjeni,
kakor so izvoljeni v nebesih; pa ne more se zgoditi, do¬
kler ni naša mesena natora popolnoma duhu pokorna.
Zato prosimo s to prošnjo, de bi nam Bog svojo vsiga-
mogočno pomoč dal, de bi mir storjen bil med dušo in
telesam, de bi voljo božjo dopolnili in dušo ohranili.
Zraven lastne spačene natore bomo tudi večkrat od hu¬
dobnih ljudi zmoteni, zaderžani, zapeljani in pohujšani;
zato pa tudi prosimo, de bi Bog s svojo gnado odver-
nil, kar bi nas po zunanjim v greh napeljalo , de bi v
kakšni perložnosti v greh ne padli in nesrečni ne postali.

Ko je Bog nas vsili Oče, prosimo tudi za tiste, k<
s0  še vsi v zemljo zamaknjeni, in nebeških dobrot še ne
požele, de bi se tudi nad njimi volja božja zgodila, se
spreobernili, prenovili svoje življenje, po božjih zapove¬
dih živeli in zveličani bili. Prosimo tudi za nevernike,
ki še Boga ne spoznajo, de bi bili tudi prerojeni izvode
in sveliga Duha, in božjo voljo spoznali in dopolnili, ker
drugači ne morejo v nebesa priti. Kakor hudobni an-
<> elji niso mogli v nebesih ostati, ker niso hotli božje volje
spolniti, tako tudi tisti kristjani ne morejo v nebesa
priti, kteri na zemlji nočejo po božjih zapovedih živeti.
1’edej storimo vselej, kar Bog zapove, in opustimo, kar
prepove, in ker sami iz lastne moči ne zamoremo, pro¬
simo Boga, de nam da storiti.

151

Kaj prosimo v tretji prošnji?

Prosimo:

1) De bi se volja božja nad nami spolnila, de bi
zveličani bili.

2) De bi nam Bog gnado dal, njegovo sveto voljo
spoznati, in jo tako hitro in zvesto dopolniti, kakor jo
angelji in svetniki v nebesih spolnijo, ker drugači ne
moremo v nebesa priti, kot po svetim življenji.

3) De bi Bog vse od nas odvernil, kar nas zader-
žuje njegovo voljo spolniti.

4) De bi tudi v vsili nadlogah, ktere nam bo po¬
slal, vselej mirni in voljni se v voljo božjo vdali, in spol
nili, kar hoče.

Kdaj kristjan s to prošnjo hinavsko govori?

Kader prosi, de bi se božja volja zgodila, se ji pa
z grehi vstavlja, noče Bogu pokoren bili, ali pa mermra
in je nevoljin, ko mu Bog kaj zoperniga pošlje; on hoče,
de bi Bog njegovo voljo spolnil, in ne on božje.

Ceterta prošnja: Daj nam danes naš vsakda¬
nji kruh.

V pervih treh prošnjah
sveti Avguštin, prosimo, kar

kar je nam revnim

Gospodove molitve, pravi
je k češenju božjtmu, v
in grešnim ljudem treba.

Kar v pervih prošnjah prosimo, se na tem svetu ne
more popolnoma zgoditi, se bo še le zgodilo, kader v
nebesa pridemo, ko se bomo po otročje z Očetam skle¬
nili, per njem prebivali, in ga od obličja v obličje gle¬
dali, in njegovo voljo prav spoznali. V zadnjih štirih
prošnjah pa prosimo, česar nam je na zemlji treba, in
se tudi tukej spolni naša prošnja. Človek ima dušo in
telo, tako more oboje ohranit’, Druziga živeža potrebuje
duša, druziga telo. De duša in telo skup ostanete, je
človeku kruha treba. Z besedo kruh imenujemo vse,

152

cesar nam je za ohranjenje telesa treba, tudi oblačilo
in domovanje, in za bolno telo tudi zdravila.

V tej prošnji nas Jezus uči za vsakdanji kruh pro¬
siti, ne pa za bogastvo, ali obilnost, kterih človeku za
ohranjenje zdravja in življenja ni treba, tedej prositi ka¬
kor je moder prosil, rekoč: »Ne daj mi uboštva, tudi
ne bogastva; podeli mi le k mojimu živežu potrebno.”
Prip. 30. 8. Sv. Ciprijan pravi: Kdor je Jezusov uče¬
nec, in se je po Jezusovim nauku svetu odpovedal, naj
prosi le za vsakdanji kruh, in ne za obilnost ali boga¬
stvo. Skerbi naj vsak za današnji dan, česar mu je
treba, zakaj si bo glavo belil za prihodnje čase, ker ne
ve, če jih bo doživel, kader pridejo, bo že takrat sker-
hel. Tudi bi ne bilo modro obilnosti želeti, in bi se ne
vjemalo s prošnjo, pridi k nam tvoje kraljestvo , de bi
nas Bog skorej vzel v svoje nebeško kraljestvo, in ker
ne vemo, koliko časa bomo še živeli. Od tacih želja
nas tudi sv. Pavel odvrača, rekoč: »Zakaj nič nismo
pernesli na svet, je tedej očitno, de tudi nič odnesti ne
moremo. Kader pa živež in oblačilo imamo, naj bo to
zadosti.” 1. Tim. 6. 7.

V tem nam je Jezus lep izgled dal. Izvolil si je
nizik stan, za svojiga krušniga očeta svetiga Jožefa, in
s svojimi rokami si je svoj potreben živež perdobil.

»Danes” pa pravimo v očenašu, de pokažemo, ka¬
ko terdno upamo v božjo previdnost, de le za danes pro¬
simo. »Danes” bo per nas vsak dan, dokler živimo,
kakor sv. Pavel sedanje življenje danes imenuje, de kdo
izmed vas ne postane oterpnjen od greha zmoten.”
Hebr. 3. 13.

Pravimo: »naš vsakdanji kruh” zato, ker je
dar božji, ktefiga nam Bog v last da, de ga za potre¬
bo vživamo. Pravimo pa tudi »naš ” zato, ker živež,
ki ga Bog da, ni eniga samiga , ampak je naš; tedej
tudi družil). Jezus nas z besedo, naš kruh, spomni na

153

ljubezen in milost, de bi ga tudi drugim delili; kdor pa
le sam vse za se ohrani in vžije, ne je le svojiga kruha,
ampak tudi ptujiga, ko mu ga je Bog tudi za druge
dal, zato ker tudi v prošnji nobeden le za se, ampak
za vse prosi. »Vsakdanji” pa pravimo, de bi nam
Bog dal, kar je res treba za vsaki dan, ne pa kar bi
naša spačena natora poželela; zakaj če imamo za vsaki
dan potrebno, smo vedno preskerbljeni. Pravični kri¬
stjani pa tudi zato prosijo, in ker vedo, de kakor tje
pridejo, ne bodo več telesniga živeža potrebovali.

Ali so pa tudi bogati dolžni Boga prositi vsakda-
njiga kruha, ki imajo vsiga zadosti, več ko jim je tre¬
ba ; ali ko imajo gotove prihodke za celo življenje ?
Dolžni so prositi, de vedno v sercu in z ustmi spoznajo,
de vse je v božjih rokah, de Bog lahko da in vzame,
ker vsaki dar pride le od Boga, in kjer blagoslova bož-
jiga ni, tam tudi teka ni. Bog je Jobu dal in vzel, in
ko je vedno va-nj zaupal, mu spet še obilniši dal. Dol¬
žni so tudi moliti in prositi po nauku svetiga Pavla, de
se ne zanašajo na nestanovitno bogastvo, ampak na ži¬
vila Boga.

O o

Ko le za vsakdanji kruh prosimo, ne smete misliti,
de je pametna previdnost za prihodnje čase prepoveda¬
na, de bi se ne smelo nič perhraniti, še le prav in tre¬
ba je , de si kaj perhrani; le zaupanje v Boga mora
tako močno biti, de se na-nj tako stanovitno zanesemo,
de nam bo dal, kar potrebujemo, de le za en dan pro¬
simo. Bog v svetim pismu človeka na mravljince opom¬
ni, in de naj gleda, kako si spravljajo za zimo , ko ne
bodo mogli brali, in kader je ura za nje, kako hite eden
pred drugim brati in skup nositi, de si veči zalogo na¬
pravijo, de bodo pozimi od nje živeli; od njih naj se
uci po pameti in po pravici si perdobiti, in varčen biti.
Nikoli pa naj človek Boga ne pozabi, kteri mu vsaki
dan tolikanj dobriga da, in prosi naj ga blagoslova , m

154

navadi naj se večkrat reči: Bodi Bog -  zahvaljen, ker si
mi to ali to dobro storil.

Prederzno bi pa upal, ako bi se le na molitev za¬
nesel, bi si sam za živež perdobiti ne prizadeval; vsaki
človek je dolžan po svojim stanu delati. S. Pavel pravi:
»C e kdo noče delati, naj tudi ne j e.P 2. Tesal.
3. 10. Bog je še nedolžnimu Adamu delati zapovedal;
in ko je grešil, mu je težave per delu napovedal, in re¬
kel : V potu svojiga obraza si bos kruh služil. In kdor
dela, božjo voljo dopolne, se pred lenobo obvarje, ktera
je mati veliko grehov. Vsak naj stori, kar je v nje¬
govi moči, in prosi naj Boga blagoslova, in vse mu bo
v dobro teknilo.

Pa ne le telo, ampak tudi duša potrebuje živeža,
de se ohrani in živi za večno življenje. Njeni živež je
božja beseda Jezus Kristus v zakramentu svetiga rešnji-
ga telesa, in gnada božja. Jezus uči, de človek ne živi
le od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki iz ust bož¬
jih pride. Duša ima lakoto in žejo, pa le po resnici in
pravičnim življenji; de bi Boga in njegovo sveto voljo
prav spoznala in jo dopolnila. Jezus tudi take duše zve¬
ličane imenuje, ki so lačne in žejne pravice , in obljubi
jim, de bodo nasitene. Božja beseda , ki jo je Jezus z
nebes pernesel, oživi človeka , de zve in stori, kar je
prav, ozdravi dušo, ki je v grehih, pokaže mu nevar¬
nost, v kteri se znajde, dokler je v grehih; pove mu,
kako bi se grehov znebil, se jih v prihodnje varoval, de
bi večni smerti odšel, in napeljuje ga v nebesa, ko je z
nebes peršla. Tako je beseda božja za dušo res potre¬
ben živež.

Kruh naše duše je tudi Jezus Kristus v zakramen¬
tu svetiga rešnjiga telesa. Od tega svetiga nebeškiga
kruha Jezus veliko govori per sv. Janezu 6. On pra¬
vi: Ta je kruh, kteri z nebes pride, in kdor od njega
je, ne umerje. In jest sim živi kruh, ki sim z nebes

155

prišel, in kdor bo od tega kruha jedel, bo živel veko¬
maj. Jezus je v tern svetim zakramentu pričujoč; in
kjer je Jezus, tam je večno življenje, in ker se Jezus
v tem svetim zakramentu s kristjanam sklene , se tudi
kristjan z Bogam, in tako ima večno življenje v sebi,
in ga bo obudil poslednji dan. In to verno resnico tudi
cerkev priča per sveti masi od svetiga rešnjiga telesa,
ker moli: Prosimo te o Gospod! stori, de bomo po ve-
dnim vživanji tega svetiga zakramenta s tvojo božjo na-
toro napolnjeni, kar sedanji vžitek tvojiga draziga telesa
in kervi pomeni,

Po vživanji svetiga rešnjiga telesa se sklenemo z
Jezusam tukej na zemlji, in pomeni nase združenje z
Bogam v večnosti. Torej nam je živeža za dušo ravno
tako treba, kakor za telo; kakor bi ne bili brez Jezusa
Kristusa od pekla odrešeni, tako bi tudi odrašen kri¬
stjan, ki se že svoje pameti dobro zave, ne mogel zve-
ličenja doseči, če bi se branil Jezusa v presvetim zakra¬
mentu vživati, ker pravi: Kdor bo jedel moje telo in pil
mojo kri, bo večno živel; kdor pa ne bo jedel mojiga
telesa in pil moje kervi, ne bo imel življenja v sebi. V tem
svetim zakramentu nam Jezus deli svojo gnado in moč,
ktere nam je k zveličenju treba, de z njo zamoremo
božje zapovedi deržati, sveto živeti, in se zveličati.

Ljubi kristjani! ne prizadevajte si le za telesni kruh,
kteri splesnijo, ampak le za večni in nebeški kruh, kte-
riga vam bo Sin božji dal; njega vživajte , de boste z
gnado napolnjeni, zamogli sveto živeti, in se z Jezusam
sklenjeni tudi njegove časti in zveličenja v nebesih vde-
ležili. Varite se greha, kteri bi vas zaderževal ga vži¬
vati, in de bi ne dobili sadu, kteriga prejmejo, ki ga
vredno iz čiste ljubezni vživajo.

Kaj tedej prosimo s četerto prošnjo 1

Prosimo: 1) de bi nam Bog vse dal, kar nam je
treba dušno in telesno življenje ohranili.

156

2) De bi tudi vse odvernil, kar bi našim dušam in
telesam škodovalo; slabe letine, dragino, lakoto in greh,
po kterim vse hudo za ta in drugi svet pride.

Peta prošnja: Odpusti nam nase dolge, ka¬
kor tudi mi odpušamo svojim dolžnikam.

V prejšnji prošnji prosimo Boga za vsakdanji kruh,
in spoznamo, de smo reveži; v ti prošnji pa spoznamo,
de smo grešniki, kteri božje milosti potrebujemo. Mi
prosimo, de bi nam Bog’ naše grehe odpustil, zato ker
smo jih sami radovoijno storili, in jih vsaki dan stori¬
mo, in če tudi smertnih ne, pa male; in rečemo »naše”,
ker so tudi naši bratje in sestre tudi revni grešniki kot
mi, in nobeden ni brez greha; keršanska ljubezen nas
pa žene, ravno tako kot sebi, odpušenja grehov jim per
Bogu prositi.

De bi pa odpušenje grehov zadobili, ni zadosti le
prositi. Jezus je svoji sveti cerkvi svojo božjo oblast
dal, nam jih tudi odpustiti, tedej se jih mora grešnik tu¬
di spovedati, in sveto odvezo prejeti, ker to je prava
pot, ktero nam je Jezus pokazal, po kteri pridemo k
odpušenja grehov. Kolikorkrat prosimo, odpusti nam
naše dolge, se moramo tudi spolniti, de Bog hoče, de
moramo greh zapustiti, se k Bogu oberniti in pred Kri¬
stusovim namestnikam, pred spovednikam obstati in po¬
vedati, kakor smo ga pred Bogam storili, kakor je tudi
zgubljeni sin pred svojim očetam spoznal, de je grešil
zoper Boga in njega, in ni več vreden njegov sin ime¬
novan biti.

Tudi ne mislimo, de je zadosti zdihovati čez grehe,
odpušenja prositi, in se jih spovedati, treba je pravici
božji in pravicam bližnjiga zadosti storiti. Jezus nas
od te dolžnosti ne odveže, kdor je bližnjiga poškodoval,
ga ogoljufal ali okradel, ne more brez povračila pred
Bogam opravičen biti, če mu je mogoče poverniti, in

157

škodo popraviti; če mu pa tega ni nikakor mogoče, mo¬
ra pa saj resnično voljo imeti, vse poravnati; zakaj Je¬
zus pove, de dokler do zadnjiga vinarja ne plača, ne
bo spusen spred sodbe; grešnik mora zraven molitve
resnično in stanovitno voljo imeti vso škodo poravnati;
scer sebe goljufa v svojo večno nesrečo.

De bi lažej odpusenje grebov zadobili, nas Jezus
uči, de moramo svojim sovražnikom odpustiti, in če jim
bomo odpustili, bo tudi Bog perpravljen nam odpustiti.
In kakor nas Jezus po dragih resnicah uči popolnotnost,
uči nas tudi v ti prošnji gledati na nasiga Očeta v ne¬
besih, kako se zaderži proti gresnikam. Spomnimo se
tedej, kader molimo: odpusti nam nase dolge, na nebe-
skiga Očeta, de se ne bomo ogibali svojiga resničniga
ali domislovaniga sovražnika, temuč mu naproti sli, mu
mir in spravo ponujali, in nikar ne mislimo, morebiti me
se pogledal ne bo, mi odgovora ne dal, se le ozmirjal
me bo, če k njemu grem. Poglejmo na Jezusa, on je
dobro vedil, de ga bodo na križ perbili, vender je le
prišel na svet sovražnike odrešit.

Kdor je tacih misel in zaderžanja, prav moli, je pri¬
štet med tiste, ki jim Jezus pravi: Blagor mirnim, otro¬
ci božji bodo imenovani. Taki so v resnici Bogu podobni,
odpuste svojim sovražnikom, kot Bog; taki store po vo¬
lji božji in ne po svoji spačeni natori, takim bo tudi Bog
odpustil, ker greh sovražijo, ko se boje ga storiti, raji
natori silo store, de sovražnika ljubijo. Kdor ne odpu¬
sti, je poln napuha, ne spozna se grešnika, kteri je mi¬
losti božje potreben, zato ostane vedno v grehu sovra¬
štva in je kaznovanja vreden. Gorje mu bo, ker prosi,
de bi mu Bog ravno tako odpustil, kakor on odpusti;
tedej prosi, de bi mu tudi Bog ne odpustil. Jezus pravi:
»Kader se molit vstopite, odpustite, ako kaj čez koga
imate, de tudi vas Oče, kteri je v nebesih, vam odpusti
vase grehe.” Mark. 11. 25.

158

Ne smete pa misliti, de Bog zapoveduje, de bi se
ne smeli svojih pravic deržati, se za nje potegniti, svo-
jiga blaga pred krivičnim elovekam varovati, ali svojih
dolgov ne tirjati, ali de bi mogli krivico terpeti, tega
Bog ne zapoveduje, le jezo, sovraštvo, želje se maševa¬
ti prepove, in zapove razžaljenje odpustiti in bližnjiga
ljubiti. S hudobnim, jeznim elovekam, ki nam nagaja,
kljubuje, čez nas laže, nas opravlja, nas kolne, nam hu¬
do vosi brez prepira v miru živeti, Bog zapove, in ta-
cimu obljubi odpušenje grehov.

Kaj prosimo o peti prošnji?

Prosimo, de bi nam Bog naše grehe odpustil; ker
jih pa nam ne odpusti brez praviga kesa, ga tudi pro¬
simo, de bi nam dal gnado praviga kesa.

Kaj obljubimo v ti prošnji?

Obljubimo svojim sovražnikom iz serca odpustiti,
de bi le Bog hotel nam grehe odpustiti.

Šesta prošnja. In nas ne vpelji v skušnjavo.

V peti prošnji prosimo, de bi se nas Bog usmilil
in nam greh odpustil, v ti pa prosimo , de bi nam dal
svojo gnado, kader bomo v skušnjavah, ko bo nas naše
meso, nagnjenje, oslabljena volja napeljevala greh stori¬
ti, ali ko nas bo svet ali hudič od Boga odvračeval, de
bi v greh ne dovolili, ampak po njegovi sveti volji sto¬
rili ; in de bi tudi nikoli v take perložnosti ne prišli, kjer
bi bile skušnjave za nas prehude, in Bog previdi, de bi
se tam pred greham ne obvarovali. Ker smo pa vsaki
dan v nevarnosti, moramo tudi vsaki dan Boga prositi,
de bi nam s svojo gnado na pomoč prišel, ker brez nje
se ne bomo ohranili.

Kar je bilo od skušnjav že zgorej povedaniga, vemo, de
pride človek na svetu v mnoge okolišine; od znotraj ga pože-

Ijenje, od zunaj pa ljudje s slabimi besedami, s

rimi

159

izgledi, in z božjim dopušenjem tudi hudoben duh od Boga
odvračajo; sreča in nesreča ste za človeka silno nevar¬
ne, ga skušate. Sreča ga napeljuje k mehkima življe¬
nju; nesreča lahko stori, de mu vse vpade, nevoljin po¬
stane, eno in drugo ga odvrača, de bi ne bil volji božji
pokorin, ampak de bi po svoji volji živel, in vse to je
zanj skušnjava, ali bo po svoji volji storil, ali se bo
Bogu podvergel, ali ne. Joba je satan skušal, tode Job
je Bogu zvest ostal. In Jezus je tudi svetima Petru
rekel: Simon glej! satan vas je hotel imeti, de bi vas
presejal kakor pšenico; jest sim pa prosil za te, de ne
jeoja tvoja vera. Luk. 22. 31. Abraham je imel veliko
skušnjavo premagati, de je mogel svojiga ljubiga sina
Izaka na gori Morija Bogu darovati; premagat jo je, in
šel je na goro z njim, de bi bil voljo božjo dopolnil. V
skušnji se človek spozna, kakšin de je, ali ljubi Boga
ali ne; in torej ne bo nobeden brez skušnjav; dokler
živi, bo občutil vojsko v sebi, de bo duh zoper meso,
in meso zoper duha poželelo; tedej je treba vsaki dan
spoznati svojo slabost, in Boga prositi, de bi nam dal
svojo gnado, de bi vselej v skušnjavah izvolili in storili,
kar je po njegovih svetih zapovedih, in nikoli njemu ne¬
pokorni ne bili, greha ne storili, in s premagovanjem
hudiga si nebesa služili. Tako je tudi Jezus za svoje
aposteljne prosil nebeškiga Očeta, ne, de bi jih iz sveta
vzel, de bi ne bili skušani, ko jih je veliko hudiga ča¬
kalo; temuč le, de bi jih varoval, de bi v skušnjavah v
greh ne pervolili, od vere ne odstopili, ampak vselej le
po njegovih zapovedih storili.

Ker so nam skušnjave zaslužljive, in k zveličenju
pomagljive, in nam tudi našo revšino kažejo, v kteri
smo, tako bodimo vselej varni, ne hodimo nalaž v ne¬
varnost, varujmo sc posebno hudobnih ljudi, de nas ne
zapeljejo, čujmo sami nad seboj, in molimo; kdor moli¬
tev opuša, bo padel. Ljubimo Boga, s stanovitno po-

160

koršino mu pokažimo ljubezen, in zaslužili bomo po Je¬
zusu Kristusu krono večniga življenja.

Kaj prosimo s šesto prošnjo ?

Prosimo, de bi nas Bog obvaroval pred tako per-
ložnostjo, ko previdi, de bi v nji grešili; in de bi nam
v skušnjavah svojo pomoč dal, jih serčno premagati, de
bi se od njega ne ločili, in ga ne razžalili.

Kdo nas sosehno skuša ?

Skuša nas hudoben svet, lastno meso in hudič.

Ali tudi pravične Bog skuša?

Tudi jih skuša, pa le v dobro, de si še veči veselje
za nebesa služijo s srečnim premagovanjem skušnjav;
skuša jih pa tudi z boleznijo in z drugimi nadlogami.
Sv. Jakob pravi: »Srečin je človek, kteri skušnjo pre-
terpi; zakaj kader poskušen, bo prejel krono življenja,
ktero je Bog obljubil tistim, kteri ga ljubijo.” Jak. 1.12.

Sedma prošnja: Temuč reši nas od zlega
(h u d i g a). Arne n.

Mi vemo, de dokler je človek v svetosti živel in
vse storil, kar je Bog hotel, je bil ves z Bogam z nar
veči dobroto sklenjen, je bilo tudi njemu vse pokorno,
in ni nič hudiga, bolečiga občutil. Ali ko se je pre¬
grešil, večno dobroto Boga zapustil, hudobin postal, se
je v njem vse spremenilo, vstal je v njem nepokoj, me¬
so se je začelo vojskovati zoper duha, ni mu hotlo po¬
korno biti, in vse stvari so mu bile nepokorne, vse hudo
je čez-nj prišlo, Bog mu je dal svojo pravico občutiti,
in pokazal mu je, de on je njegov Gospod. Tako je
človek sam kriv hudiga, ki ga zadeva.

Človek od Boga ločen, je v hudim zakopan, in
ostane, dokler v grehu živi; zakaj greh je nar veči hu¬
do na svetu , ki ga od Boga , nar veči dobroto , per-
pravi, in ga tudi večno ncsrečniga stori. Od sklenitve

161

z Bogam človeka vse stvari zaderžujejo. Um je zmoten,
poželjenje ga v greh vleče, volja je. hudima pozeljenju
vdana, zmotena pamet pomaga hudima pozeljenju, de
grehe izgovarja, manjša, ali clo hudo dobro, in dobro
hudo imenuje. Oblaki, vetrovi, zveri so čez njega; do¬
brote božje, ki jih vživa, ga odpeljujejo od ljubezni do
Boga, de njih ljubi več, kot Boga, in kar ga na telesu
težkiga, bolečiga zadene, ga stori nevoljniga i  de mer¬
im a zoper božjo previdnost, in je ves čmeren in nepo-
terpežljiv. Prizadeva si hudobni duh, kteri je od začetka
lažnik in nar veči sovražnik človeskiga rodil, človeka od
združenja z Bogain na moč odvračevati, in tako je člo¬
vek zares v hudim, pa vsiga tega sam kriv zavoljo svo-
jiga greha. Kako resnično potrebno je za človeka, de
vedno Boga prosi, de bi ga rešil od hudiga, od greha,
kteri je samo edino hudo, in od pogubljenja, ktero je
plačilo greha.

Zato sveta cerkev Jezusova vsaki dan per sveti
masi, ko očenaš odmoli, se to molitev zraven moli:
»Resi nas, prosimo o Gospod! od vsih zleg preteče-
čenih, sedanjih in prihodnih, in na prošnjo svete, častite
vselej device in božje matere Marije, svojih svetih apo-
steljnov Petra in Pavla, Andreja in vsih svetnikov, daj
usmiljeno mir v naših dneh, de bomo s pomočjo tvoje
milosti podpirani vselej brez greha, in vse zmote obva¬
rovani po Jezusu Kristusu tvojim Sinu?’ On prosi rese-
nja od pretečeniga hudiga, to je, od storjenih grehov,
od sedanjiga hudiga, od časnih strafing, ktere zavoljo
grehov terpimo, in prihodnjiga hudiga, od večnih slra-
fing, ki nas čakajo. Ker je pa vse to od greha, zato
prosi, de bi bili vselej brez greha, in pred vso zmoto
obvarovani. Ravno to prosi tudi v litanijah: »Resi nas
od vsiga greha, od nagle in neprevidene smerti, od sku¬
šnjav hudičevih, od jeze, sovraštva in hude volje, od
duha nečistosti, od večne smerti, in prosi tudi, de nas k

III. Del. 11

162

pravi pokori perpelješ”, zato, ker le s pokoro se vsiga
hudiga znebimo.

Pa tudi za telo je veliko hudiga na svetu, kar nas
boli, desiravno ni v resnici hudo, le hudo za nas posta¬
ne; če po kersansko ne preterpimo, ker takrat greh storimo,
potlej še le zares hudo za nas postane. Bolezen, zgubo časti
alidobriga imena, jzgubo staršev, otrok, prijatlov, dobrotni¬
kov, premoženja, blaga, perdelkov zemlje; dragino, lakoto
uboštvo, srnert, i. t. d., vse to hudo imenujemo, kar za telo
je hudo, ker duši ne škodje, še le v nebesa ji pomaga,
če po Jezusovim nauku in izgledu vse voljno v voljo
božjo vdani preterpimo. Bog take nadloge pošlje v do¬
bro naših duš; nas kaznuje zavoljo naših grehov že na
tem svetu, ponižuje naš napuh, nam da perložnost naše
grehe spokoriti, nas k veči keršanski popolnomosti na¬
peljuje, de bi si s poterpežljivosljo še veči krono zaslu¬
žili, svoje duše zveličali. Kdor zemeljsko hudo po nau¬
ku vere in cerkve premisli, bo spoznal, de za dušo je
še le dobro. Zato pravi sv. Jakob: »Srečin je človek,
kteri skušnjavo preterpi; zakaj kader bo poskusen, bo
prejel krono življenja, ktero je Bog obljubil tistim , ki
ga ljubijo?’ Jak. 1. 12. Svetiga Pavla so vedno nad¬
loge stiskale in je rekel: »Hvalimo se tudi z nadlogami,
ker vemo, de nadloga poterpljenje pernese, poterpljenje
pa skušnjo, skušnja pa upanje, upanje pa ne osramoti.”
Rimlj. 5. 3. 4.

Noben človek na svetu ni brez terpljenja; pa nikoli
nas Bog ne da skušati čez našo moč, in ve vselej ob
pravim času nam terpljenje pomanjšati ali odvzeti, ali
nas potolažiti, de lažej terpimo, ali jih nam z drugimi
dobrotami nadomesti; po terpljenji je tudi Jezus šel v
čast svojiga Očeta. Ako pa nam hudobni ljudje naga¬
jajo, nas lažnivo opravljajo in mnogo ne zasluženiga ter¬
pljenja nam napravijo, prepustimo to Bogu, on bo ob
svojim času njih hudobijo po pravici pokazal, zakaj sv.

163

Pavel pravi: »Per Bogu je pravično nadlogo poverniti
tistim, kteri vam nadloge nakladajo in vam, ki nadloge
terpite?’ 2. Tesal. 1. 6.

Zato ker prosimo, resi nas od hudiga, ne prosimo,
de bi nas od vsiga telesniga hudiga rešil, ker nam na
svetu ni mogoče popolnoma prostim biti od vsiga to¬
pljenja, to bo še le v nebesih, ker greha ne bo več;
na zemlji pa ne bo drugači, kjer je greh, in greh vse
to stori; mi le prosimo, de bi nam Bog dal svojo gna-
do terpljenje voljno terpeti, de hi ne padli v greh ne-
volje, mermranja, ali clo ne obupali; temuč se volji bož¬
ji popolnoma podvergli; naj z nami stori po svoji vsiga-
vedni modrosti, kar ve, de nam k zveličenju nar bolj
pomaga.

Kaj tedej prosimo s sedmo prošnjo ?

Prosimo:

1) De bi nas Bog odrešil od dusniga hudiga, kar
je greh, in pred časnimi in večnimi štrafingami greha
obvaroval.

2) De bi nas rešil tudi od telesniga hudiga, če nam
ni k zveličenju.

3) De bi nam Bog moč in gnado dodelil vse nadlo¬
ge, ki nam jih pošilja, voljno in stanovitno preterpeti.

Kakor v začetku te svete molitve svojo dušo k
Bogu povzdignemo, in polni zaupanja rečemo: Oče naš,
tako jo per končanji spet povzdignemo, in rečemo:
Amen, to je, vse je res, kar smo prosili, zgodi naj se
nam, kakor smo prosili, de bomo Boga prav častili; de
bo on v nas gospodoval, in mi vselej njegovo sveto vo¬
ljo dopolnili; in de bi nam vse dal, kar smo ga zauplji¬
vo prosili in terdno upamo tudi zadobiti po Jezusu
Kristusu.

11*

164

33. Od aiigeljeviga češenja.

Kristjani imajo zraven očenaša še druge molitve,
ktere so po duhu te svete molitve Gospodove zložene.
Med drugimi molitvami navadno z očenašem sosebno re¬
šeno Marijo molijo. Po ti molitvi kristjani svoje veliko
veselje razodevajo nad rast jo Marije, ki jo je Bog tako
visoko počastil, in za božjo mater izvolil; razodevajo
svojo vero po nar veri skrivnosti božje vsigamogočnosti,
ko je Jezus človeško natoro na se vzel, zraven pa tudi
kažejo svoje zaupanje v prošnjo Marije per Bogu. Spo¬
dobi se pa tudi Marijo častiti, ki jo je še Bog počastil
in ji angelja poslal, jo z vsimi gnadami napolnil; tudi za¬
upljivo jo prositi se spodobi in je koristno, ker vemo,
de je Jezus na njeno prošnjo v Kani svojo božjo moč
pokazal, se tudi mi lahko zanesemo, de jo bo Jezus
tudi zdej v nebesih uslišal, če bo za nas grešnike
prosila.

Kakšno je angeljevo češenje?

Angeljevo češenje je to: »Češena si Marija, gnade
polna, Gospod je s teboj. Zegnana si med ženami, in
žegnan je sad tvojiga telesa, Jezus. Sveta Marija, mati
božja, prosi za nas grešnike, zdaj, in našo smertno
uro. Amen/’

Ko je čas prišel, de se je Bog usmiliti hotel člo-
veškiga rodu v grehu in nevednosti zakopaniga, in svo-
jiga Sina na svet poslati, de bi vse popravil, kar je
greh pokazil, in vse ljudstvo spremenil v boljši ljudi, je
angelja Gabrijela k Marii, čisti in nedolžni devici v Na-
caret poslal oznanit, de božji Sin, Odrešenik sveta bo v
nji človeško natoro na se vzel. Angelj, ko k Marii
pride, ji reče: »Češena Marija, gnade polna, Gospodje
s teboj, zegnana si med ženami!» Marija se prečudniga
pozdravljenja angeljeviga prestraši. Prestraši se pa za¬
voljo svoje nedolžnosti in svete ponižnosti, ker je vedila,

165

kako nevarno je za človeka, ki je povikšan, de bi nad

sabo dopadajenja ne imel, in
sljlije nebeško pozdravljenje,

napuhnjen ne postal; premi¬

kaj

ni

In angelj ji

je rekel: »Ne boj se Marija! ker milost si našla per
Bogu. Glej! spočela boš in rodila sina, imenuj ga Je¬

zus. Ta bo velik, in Sin narvišiga se mu poreče.

Bog je izvolil Marijo med vsimi drugimi ženami,
jo obvaroval s svojimi gnadami, ker je hotel v nji nar
veči čudež svoje vsigamogocnosti storiti. Ona je bila
polna gnade, nikoli ni imela madeža greha nad seboj, in
svojo svetost je stanovitno ohranila. Ni pa le prejela
gnade svetiga Duha v svojo dušo, ampak tudi samiga
Boga Jezusa Kristusa v njeno nedolžno telo, kteri tudi
nam vsim gnade deli. Marija je bila z vsimi gnadami
napolnjena, kterih je bilo treba materi božji; veei časti
ne more nobena stvar imeti, kakor jo je Marija imela ;
ona je povišana čez vse stvari, čez angelje in svetnike.
Zato ji angelj dalje pravi: »Gospod je s teboj ” Bog

je scer z vsimi stvarmi s svojo vsigamogočnostjo , pa
drugači je s svetniki, z njimi je s svojo gnado in ljube¬
znijo; z Marijo pa ni bil le s svojo gnado in ljubeznijo,
ampak Bog se je sklenil z njo, ker jo je po svoji vsi-
gamogočnesti storil mater božjo, in jo ohranil v čistim
in svetim devištvu. Bog Sin je bil z njo, kakor je otrok
s svojo materjo, ker je od njeniga nedolžniga telesa vzel
svoje meso, in od nedolžne kervi svojo kri. Sveti Duh
je bil z njo, ker je po njegovi moči spočela božjiga Si¬
na. Kdo zamore bolj sklenjen biti z Bogam, kot Ma¬
rija ; ona je mati Jezusova, mati našiga druziga očeta,
ki nas je odrešil od pogubljenja, in nam pernesel blago¬
slov božji, de v njem in po njem bodo vse ljudstva sreč¬
ne in zveličane, ktere bodo va nj verovale, in po njego¬
vih zapovedih živele. Zato ji pa tudi angelj pravi: Ze-
gnana si med ženami, ker je ni bilo in je ne bo ženske
na svetu Marii enake. Vse ženske so v grehu, le Ma-

166

rija je bila brez madeža greha; kakor je bila na duši s
posebnimi gnadatni obdarovana, tako tudi na telesu

Kakor jo je angelj z besedami visoko počastil, kte-
re mu je Bog govoriti rekel, tako jo tudi vsi dobri kri¬
stjani po vsim svetu caste, in jo bodo častili, in se z
njo vesele zavoljo velicih gnad, s kterimi jo je Bog med
vsimi angelji, svetniki in ljudmi na zemlji obdaroval.
Kdor se sramuje jo častiti, nima prave vere. Sveti
očaki, vneti od velike časti do Marije, imenujejo Marijo
drugo Evo, kakor Jezusa druziga Adama, in pravijo:
Bog je perviga Adama vstvaril iz čiste zemlje, ktera
se ni bila z nobenim grehain omadežena , tako je tudi
Jezus vzel svoje meso in kri iz deviskiga telesa , ktero
ni bilo z nobenim greham omadezeno. Z besedo je bila
Eva zapeljana, in večna Beseda božja se je v Marii
včlovečila; po Evi je greh, in po grehu smert na svet
prišla; po Marii pa gnada, milost in življenje. Eva je
grešila iz napuha in rodila je grešne otroke, Marija je
iz ponižnosti vredna postala roditi Sina božjiga, kterije
s ponižnostjo ozdravil rane napuha, i. t. d.

sla

J e

Ko je Marija Jezusa od svetiga
kmali potem k svoji teti Elizabeti;
sveta Elizabeta od svetiga Duha

Duha spočela, je

ko je k nji prišla,
razsvetljena vsa v

Boga zamaknjena rekla: »Zegnana si med ženami in že-
gnan je sad tvojiga telesa. Od kod pride, de me mati
mojiga Gospoda obiše?” Sveta Elizabeta se spomni,
kakšna sreča bo zdej vsimu svetu došla, ker bo Jezus

rojen, kteri bo ves svet s svojo božjo besedo razsvetlil,

dal bo življenje vsim, ki bodo vanj verovali, perpeljal
jih bo spet k Bogu, ko jih bo po svetim Duhu razsvet¬
lil, v nove božje otroke spremenil, jih prerodil, jih de¬
ležne storil svojiga zasluženja, jih iz kraljestva hudiče
viga v kraljestvo božje prestavil, bo odvzel hudiču moč,
in premagal bo smert, zato jo je tako visoko počastila.

167

Ko je Jezusova cerkev prečudne dela božjiga usmi¬
ljenja nad Marijo premišljevala, zraven pa tudi nje sve¬
tost, in globoko ponižnost, desiravno je bila do nebes
povikšana, se le deklo Gospodovo imenuje, in sad, kte-
riga je rodila, je polna zaupanja v njeno prošnjo še te
besede zraven perstavila: »Jezus. Sveta Marija, mati
božja, prosi za nas grešnike zdej in našo smertno uro.
Amen?’

Imenujemo jo mater božjo, ker je Jezusa rodila, ki
je resnično Bog in človek, in večno bo ostala mali bož¬
ja, kakor tudi Jezus večno Bog in človek; ravno tako
bo pa tudi večno devica ostala, ker je brez moža od
svetiga Duha spočela. Kakor je pa Marija mati Jezu¬
sova, je tudi naša mati, ker je rodila njega, ki nam je
dal življenje gnade, in se je ponižal, de nas svoje bra¬
te in sestre imenuje.

Polni zaupanja na njeno prošnjo, jo prosimo, de bi
za nas grešnike prosila kakor naša usmiljena mati, ker
vemo, de nič bolj ne želi, kot de bi bili vsi deležni ne-
skončniga zasluženja njeniga božjiga Sina. Prosimo jo
skesani svojih grehov, de bi prosila zdej, ko smo vsaki
dan v veličin skušnjavah in v nevarnosti grešiti, polni
slabosti in nadlog na duši in telesu, vsak čas božje po¬
moči potrebni, in mi pa nevredni uslišani biti. Prosimo
jo pa tudi, de bi posebno ob naši smertni uri za nas
prosila, ko bomo morebiti nevarno skušani, de bi bili
stanovitni v veri in zaupanji v božjo milost in ne¬
skončno zasluženje Jezusa Kristusa, in v goreči
ljubezni božji, ker tisti čas bo za nas grešnike
nar strašnejši, ko pojdemo pred sodbo božjo, kjer bo
sklenjeno za celo večnost, de bi nas Jezus vzel v svoje
kraljestvo, kjer ga bomo z njo vred večno častili, in z
njim se veselili.

7z kolikih delov je angeljevo češenje?

Angeljevo češenje je iz treh delov: iz pozdravljenja

168

angelja Gabrijela, iz besed svete Elizabete, in iz besed
katoljške cerkve.

Ktere besede so angeljeve ?

Česena si Marija, gnade polna, Gospod je s teboj.
Žegnana si med ženami.

Ktere besede so svete Elizabete?

Zegnana si med ženami, in žegnan je sad tvojiga
telesa.

Ktere so besede katoljške cerkve?

Jezus. Sveta Marija, mati božja, prosi za nas
grešnike, zdej in na našo smertno uro. Amen.

Kdaj posebno časti katoljška cerkev Marijo z angelje-
vim Češenjem ?

Vsaki dan, kader zvoni zjutrej, opoldne in zvečer
k molitvi.

Kaj moramo sosebno misliti ob tem zvonilu?

De je Sin božji za nas človek postal, de je nas
odrešil od vecniga pogubljenja.

Kaj molijo kristjani ob času tega zvonjenja ?

Tri eešene Marije; perstavijo pa pred pervo eešena
Marija besede: Angelj Gabrijel je Marii oznanilo per-
nesel, in je od svetiga Duha spočela. Pred drugo re¬
čejo: Marija je rekla: Jest sim dekla Gospodova, meni
se zgodi po tvoji besedi; in pred tretjo: In beseda je
meso postala in med nami prebivala. Zvečer pa še z
malim zvonatn pozvoni, in to nas opominja, de molimo
še en očenaš za duše v vicah.

De bi kristjani z veči pobožnostjo angeljsko ceše-
nje molili, so papeži tistim, ki ga molijo, tudi odpustike
delili. Lepo navado zvečer za duše v vicah moliti en
očenaš po angeljskim češenji je mali zbor v Kelnu 1 627
in za njim veliko malih zborov zapovedalo.

169

Ljubi kristjani! molite vselej s hvaležnim sercam
do Jezusa, ki je za nas človek postal in nas odrešil;
molite »premišljeno, in častite Marijo, ki nam je Jezusa
rodila. Naj vas ne bo sram med drusino očitno po po¬
tih svojo vero pokazati in moliti angeljsko češenje, ka¬
der vas bo zvon na to molitev spomnil; ako se bote
sramovali očitno pokazati, de v Jezusa verjete, se bo
vas tudi Jezus sramoval pred svojini nebeškim Očeta m
in njegovimi angelji.

33. O<1 svetiga Rožeiikranca«

Molitev, ki ji pravimo roženkrac , je sveti Dominik
zložil v letu 1210, in ga serčno kristjanam priporočal,
de bi ga molili. Ob njegovim času so na Francoskim
krivoverci, Alhigenserji imenovani, s svojimi lažnji-
vimi nauki veliko kristjanov h krivi veri zapeljali. On
si je veliko prizadjal jih od zmote odverniti , pridigoval
in učil je pravo vero, in prepričeval, de le Jezusov nauk
je pravi božji nauk, le v njegovi veri je upati zveličenja
In ker so pravoverni kristjani po njegovim učenji in
perporočenji pobožno molili sveti roženkranc, je v Tu-
lusu srečno premagal krivovero, in zapeljani so se spet
Jezusovi veri iz celiga serca podvergli. Kmalo se je
ta molitev po vsi cerkvi razširila , in zbrale so se po
vsili krajih bralovšine svetiga roženkranca, in so po ti
molitvi večkrat uslišani bili. Zato so ga bogaboječi du¬
hovni kristjanam perporočali, in papeži tudi tistim, ki so
ga prav molili, odpustike delili. Ko so kristjani sedmi
dan kozaperska 1571 na morji per Lepantu svojiga
nar hujiga sovražnika Turka premagali, in v letu 1717
per Belim gradu pod vojskovodatn Evgena m z maj¬
hnim številam vojšakov silno veliko armado Turkov po¬
polnoma premagali in razpodili, so spoznali, de jim je
Marija s svojo prošnjo per Bogu sprosila, de jih je re¬
šil iz te strašne nevarnosti, zato ker so kristjani tisti

170

čas serčno svet roženkranc molili. Zato je papež Kle¬
men enajsti tega imena po pervi vojski praznik Marije
svetiga roženkranca postavil, in Gregor trinajsti na
pervo nedeljo mesca kozoperska po vsi katoljski cerkvi
praznovati zapovedal, de bi se kristjani vsako leto po¬
sebno ob tem času hvaležno na Marijo, njih veliko po¬
močnico spomnili, jo častili in se v njene prošnje per-
poročali.

Kako se sveti roženkranc moli?

Celi roženkranc ima tri dele, kteri so: veseli, ža¬
lostni in častitljivi dčl. Vesel i se tako moli: Stori

sveti križ, in moli nar pred apostoljsko vero; po veri se

tri česene Marije, in per pervi se med česeno

Marijo po besedah »žegnan sad tvojiga telesa Jezus”
perstavi: kteri nam oživi pravo vero; per drugi: kteri
nam daj terdno upanje; in per tretji: kteri nam vžgi
serčno ljubezen. Potem se moli očenas in deset česena

Marija, in per vsaki česena Marija, po besedah »sad
tvojiga telesa Jezus”, se perstavi: kteriga si devica spo¬
čela. Po tem se moli kratka molitvica: čast bodi Oče¬

tu, Sinu in svetimo Duhu, kakor mu je bila od začetka,
zdej in na vse večne čase. Po tem moli očenas. Per
druzih deset česena Marija se perstavi: kteriga si devi¬
ca v obiskanji Elizabete nosila, in vse drugo, kakor per
pervih desetih, in se moli med vsakimi česena Marija.
Per tretjih: kteriga si devica rodila; per cetertih: kte¬
riga si devica v tempeljnu darovala; per petih: kteriga
si devica v tempeljnu našla.

Žalostni del se ravno tako moli, le per treh če¬
sena Marija po veri se perstavi, per pervi: kteri nam
poterdi spomin; per drugi: kteri nam razsvetli pamet;
per tretji: kteri nam omeči voljo. Per deseterih česena
Marija pa se perstavi: 1) kteri je za nas kervavi pot
potil; 2) kteri je za nas gajžlan bil; 3) kteri je za nas

171

s ternjem kronan bil; 4) kteri si za nas težki križ no-
sel; 5) kteri si za nas križan bil.

Ravno tako se moli tudi častiti del. Per treh
nesena Marija po veri se perstavi per pervi: kteri nam
vodi nase misli; per drugi: kteri nam vodi nase besede;
per tretji: kteri nam vodi nase djanje. Per deseterih
cesena Marija se perstavi, per pervih: kteri si častit v
nebesa sel; per tretjih: kteri si svetiga Duha poslal;
per cetertih: kteri si svojo mater v nebesa vzel; per
petih: kteri si svojo mater v nebesih kronal. •—'Navada
je na koncu vsaciga teh treh delov svetiga roženkranča
deset »Cesena si Marija” za duše v vicah moliti, kjer
se po imenu: Jezus perstavi: Usmili se vernih dus
v vicah!

Na število ocenas moliti, je že stara navada v ka-
toljški cerkvi. Zgodbe, ktere so nam cerkveni učeniki
zapisane zapustili, govore od te navade, de so menihi
in pusavniki že v petem stoletji navado imeli manj ali
vec oeenasev na dan zmoliti, Navada se je pa začela
per kristjanih, ki brati ali psalmov iz glave vedili niso.

Masniki Gospodovi molijo vsaki dan psalme in dru¬
ge od cerkve zapovedane molitve, de Boga podaste, ga
pomoči, gnade in usmiljenja za se in za druge in za
dobro cerkev prosijo; in bukvam, v kterih so te molitve
spisane, pravimo brevir. V teh bukvah je 150 psalmov
spisanih, ktere so David in drugi sveti preroki tako spi¬
sali, kakor jih je sv. Duh navdal. S temi svetimi mo¬
litvami je David in cerkev Kristusova vselej Boga ča¬
stila, svoje nadloge Bogu potožila, in ga odvernjenja hu-
diga in delenja dobriga prosila. Kristjani in posebno
pusavniki in menihi so hotli duhovne posnemati, tedej so
molili 150 oeenasev na dan ob razlocenih časih dneva.
De so pa vedili, kolikokrat so jih molili, so per vsakim
ocenasu kamenček ali zerno peska na stran djali, in po¬
zneje pa jagode iz kosti, lesa, glaža ali iz cesar druži-

172

ga narejene na nit nabirali, kakor so naši paternoštri.
De so pa jagode na nit nabrane imeli, kakor jih tudi mi
še današnje dni imamo, je le k pomoči našimu spominu,
de se med molitevjo ne motimo s štetjem, in lažej na
skrivnosti našiga odrešenja mislimo, in ko je vsaka enaj¬
sta jagoda debela, se spomnimo, de zdej naj na drugo
skrivnost mislimo.

Po tem namerni je tudi sveti roženkranc zložen, de
z njim posebno očitno prepričamo našo sveto vero , in
združeni častimo sveto Trojico, se spomnimo na vse skriv¬
nosti našiga odrešenja, in Marijo častimo, ktera je vre¬
dna, de jo častimo, ker je mati našiga Odrešenika , in
naša velika pomočnica per Bogu. V celim roženkrancu
molimo petnajstkrat po deset češenih Marii, v enim delu
petdeset, kakor so v pervih časih po 150 očenašev mo¬
lili. De se v roženkrancu ravno tista molitev ponavlja,
storimo, kar je Jezus zapovedal, de brez prenehanja
molimo, kakor je tudi on sam na oljski gori ravno ti¬
sto molitev ponavljal; in sveti Janez pove, de je slišal
angelje in svetnike v nebesih brez prenehanja peti sveto,
de so božjo svetost hvalili. Prijate!, kleri je svojiga
prijatla ponoči prosil treh hlebov kruha , je tudi tako
dolgo prosil, de ga je uslišal; tako tudi vdova krivični-
ga sodnika, dokler ji ni sodbe storil. Jezus je tudi le
eno molitev učil, in v ti je vse zapopadeno, kar nam je
treba za dušo in telo. In ali zamore kter človek kteri-

krat zadosti svojiga Boga in Marijo prav počastiti; in
ravno s ponavljenjem molitve se tudi naše želje še le
prav vnamejo, de bi Boga prav častili, in tudi po tem,
kar prosimo, in potlej tolikanj bolj stanovitno prosimo,
de zadobimo; in če smo kterikrat kaj razmišljeni, ko le
ponavljamo, smo drugi krat bolj pobožni in v sercu bolj
vneti. S ponavljenjem molitve tudi terdno upanje v Bo¬
ga razodevamo, ko ne nehamo prositi, desiravno preč ne
prejmemo, in Bogu to dopade, in ne bomo osramoteni v

173

zaupanji, ob svojim času bomo prejeli, če ne na tem, pa
na unim svetu, česar je našim dušam treba. Tedej po¬
navljanja molitve ni ovreči, še le je perporočati.

Roženkranc je lepa molitev cela po veri zložena.
Roženkranc začnemo z vero. To nas spomni, de k pravi
molitvi je vere in upanja treba, in de brez vere ne mo¬
remo Bogu dopasli, od njega ne uslišani biti, in ne k
njemu priti. Ce Marijo v ti molitvi častimo, častimo Je¬
zusa v nji. Ne moremo misliti na Marijo, če v njeniga
Sina Jezusa ne verjetno, kteri jo je s takimi gnadami
prečudno obdaroval in za svojo mater izvolil. Marija
polna ljubezni, ima dopadajenje, ker vidi de vsigamogočniga
stvarnika in njeniga Sina, našiga Odrešenika molimo.
Kako ne bo Marii ta molitev dopadla, ktera druziga ne
želi, kakor de bi Boga prav spoznali in njeniga Sina,
ki ga je na svet poslal, ker to je večno življenje! Po
tem molimo očenaš, nar lepši molitev, ktero nas je Go¬
spod učil. Ktera molitev zamore v naših sercih vero,
upanje in ljubezen bolj obudili, kakor očenaš, če ga prav
premislimo. Vsiga v očenašu prosimo, kar nam je treba
za večno in sedanje življenje. Po tem še le Marijo ča¬
stimo z besedami angeljevimi, ktere je na božje povelje
Marii govoril; z besedami svete Elizabete, ktere ji je
sv. Duh dal govoriti, ker sama od sebe ni mogla vediti
skrivnosti božje, ki se je nad Marijo zgodila , in z be¬
sedami katoljške cerkve, s kterimi jo prosimo, de naj
za nas grešnike prosi, kteri se še na zemlji vojskujemo
in trudimo za nebesa zoper skušnjave, de bi vselej v
ljubezni in pokoršini proti Bogu ostali.

In kar je poglavitniga per ti molitvi, je, de imenu¬
jemo per vsakih deseterih češena Marija drugo skriv¬
nost našiga odrešenja. Premišljevanje teh skrivnost
vnema našo dušo k ljubezni Jezusovi; ker večkrat, ko
se na-nj spomni, bolj bo Jezusu hvaležna in ga ljubila,
in bolj zvesto v spominu ohranimo, kar se je Marn v

174

Jezusovim življenji veseliga, in v njegovim terpljenji ža-
lostniga pergodilo. In vse to je iz evangelija vzeto.
Kdor sveti roženkranc prav moli in premisli, najde , de
je vse božje, in ker je vse od Boga, nas ta molitev tu¬
di k Bogu, k zveličenju napeljuje. Kdor tako moli, ka¬
kor je dolžnost, se vadi v notranji molitvi, ker premišlju¬
je Jezusovo življenje, terpljenje in smert in njegovo čast
in Mariino; on vidi nar lepši izgled resnične popolnomo-
sti, najde v tem premišljevanji nar boljši nauke in to¬
lažbo za vse okoljšine življenja.

Roženkranc je tudi tako razdeljen, de se z molitva¬
mi cerkve zedini. Od adventa (prihoda Jezusoviga) do
pepelnične srede molimo veseli del; v tem času tudi cer¬
kev v molitvah in per sveti masi posebno hvali in časti
Jezusa, ki je za nas človek postal, se na svet rodil, in
premišljuje njegovo življenje na zemlji. Od pepelnične
srede do velike noči premišljuje cerkev Jezusovo ter¬
pljenje, prosi gnade prave pokore, de bi se s pokorje-
njem vdeležili zasluženja njegoviga lerpljenja, in v tem
času molimo žalostni del roženkranca, in tako smo z
duham cerkve sklenjeni. Od velike noči do adventa pre¬
mišljuje in hvali Jezusa, in se v Jezusu veseli, ker je
od smerti vstal, našo človeško natoro k božji časti po-
vikšal, de sedi na desnici božji, de nam je svetiga Duha
poslal, kteri nam vse gnade deli, de zamoremo sveto
živeti, in se njegoviga zveličenja vdeležiti, in de je svojo
mater k sebi v nebesa vzel; in v tem času častiti del
roženkranca molimo, de ravno te svete skrivnosti pre¬
mišljujemo. Ker je ta molitev v resnici lepa, častimo
z njo prečisto devico mater božjo, in radi jo molimo,
ker z njo tudi v resnici le Boga častimo in hvalimo, ki
je Marijo po svoji milosti k taki visoki časti povikšal.

175

NAUK OD LJUBEZNI BOŽJE.

34. Kako se ljubezen božja v kristja¬
nu začne.

Vera je začetek vsili keršanskih čednost, korenina,
iz ktere vse druge zrastejo. Iz vere pride upanje , in
iz upanja in vere pride ljubezen; in ona je nar veči med
njima; ona je večna, in ravno tako dar božji, kakor ste
vera in upanje. Sv. Pavel pravi: »Ljubezen božja je
izlita v nase serca po svetim Duhu, kteri nam je dan.”
Rimlj. 5. 5. Bog da od svoje ljubezni, s ktero se od
vekomaj ljubi, ker on sam je dober in vse ljubezni vre-
din, in po njegovi ljubezni ga ljubimo, in ljubezen stori
dela po zapovedih božjih storjene se Bogu dopadljive in
vecniga življenja v nebesih vredne.

Ljubezen se ne da učiti; Bog, ki je ljubezen zapo¬
vedal, nas je že tako vstvaril, de ljubezen v svojim sercu
občutimo, in ljubimo, kar nam dopade. Razloček je scer,
de nekterimu ena, drugimu druga reč dopade, in se mu
lepa in prijetna vidi, in po svojim nagnjenji le to želi,
kar po svojim razsodku za dobro spozna; in kar mu ne
dopade, ne želi zadobiti, in se se boji, de bi mu, kakor
si bodi na versto ne prišlo. Postavim: kdo je učil nedolž-
niga otroka svojo mater ljubiti, in kako serčno je objem-
Ije, se k nji naslanja, in se za njo boji; ali kdo uči po¬
šteno mater svoje dete ljubiti ? Bog je že per vstvar-
jenji v serce človekovo to nagnjenje položil. Se živina
po svoji natori ljubi svojiga gospodarja, ki ji jedi poklada.
Tako ima človek že od natore nagnjenje k ljubezni.

Vera človeka k ljubezni božji perpelje. Ona mu
razsvetli um; kaže mu veličastvo božje; uči ga Boga
poznati, kakoršin de je, de je svet, pravičen, vsigamo-
gočen, moder, dobrotljiv, usmiljen, resničen, zvest v svo¬
jih obljubah, de je v vsili dobrih lastnostih popolnoma.
Vera mu pove, de Bog je ljubezen, vse dobro le od

176

njega imamo; per njem je vsa pomoč, vsa tolažba in
pravo veselje za ta in uni svet. Ko po veri razsvetljeni
kristjan božje lepe lastnosti spozna, se v njegovim ser¬
cu vname ljubezen do Boga, želi ga viditi in prav spo¬
znati; in ravno to, ko ga ne vidi, se moeneji želje budi
v njegovi duši ga skorej viditi. In goreča ljubezen do
Boga stori tudi bolj živo vero in terdno upanje v sercu
človeka; in bolj ko ga ljubi, bolj tudi božjimu razode-
nju verje, in terdneji upa vse doseči, kar mu je Bog
obljubil, in ljubezen ga žene, de tudi vse rad stori, kar
mu Bog zapove. Tako so tri božje čednosti vedno skle¬
njene v kristjanu, tako de, če ene nima, tudi drugih ne.

Po nauku svetiga Pavla vlije sveti Duh sveto lju¬
bezen v nase serca. Ona nam je tedej od Boga dana,
zato ji pravimo čeznatorna čednost. Sv. Duh je naši
duši to, kar je duša telesu. Duša oživi naše telo; ona
ni od telesa, ampak od Boga dana; ravno tako oživi sv.
Duh sveto ljubezen v naših dušah, de žive za večno
življenje, ker vse dobro le iz ljubezni do Boga store,
kar je potlej večniga življenja vredno. Tedej sveta lju¬
bezen ni od duše, ampak od svetiga Duha, ki jo v naše
serca vliva, de Boga ljubimo, ne le zato, ker je proti
nam dobrotljiv, ampak ker ga po sveti veri spoznamo,
de je sam na sebi večna dobrota in lepota. Zdej ljube¬
zen prenagne našo voljo, ker občutimo v svojim sercu
veselje do Boga, mu dopasti želimo, ga prosimo, de bi
ne več naše spačeno nagnjenje, ampak on kraljeval v
naših sercih, se nikoli od nas ne ločil, in sklenemo iz
ljubezni do njega njegovo sveto voljo dopolniti,’ in se
terdno zanesemo, de iz ljubezni do nas nam bo tudi svo¬
jo pomoč dal, jo tudi zvesto dopolniti.

Boga ljubiti nas nagibajo njegove velike dobrote,
ktere nam vsaki dan daje. Ne govorim tukej od brez
številnih telesnih, ampak le od dušnih dobrot. Vstvaril
nas jc po svoji podobi, nam dal pamet in neumerljivo

177

dušo, postavil nas je gospodarje vsih njegovih stvari.
In ko je pervi človek po kači zapeljan grešil, se v mno¬
ge nadloge in krize in clo v smert zakopal, ga Bog ni
zapustil, učil ga je; pozneje je spačenim ljudem preroke
pošiljal, de so jih učili, svarili in jim terdo žugali, ako
se ne poboljšajo; pa večkrat je bilo vse zastonj; ljudje
so le hudobni ostali v svojo večno nesrečo. Pa vender

vse hudobije ljudi niso božje ljubezni do nas pogasile,
desiravno je bil Bog močno razžaljen, je še svojiga Sina
na svet poslal. Jezus Kristus je vse naše slabosti, zunej

greha, na se vzel, je ranjen bil, de bi s svojimi ranami
naše dušne rane zacelil; odrešil nas je od pekle; zbrisal
je naše dolge per Bogu, in nar ostudniši smert na križu
preterpel, de nas je spet k nar srečnejšima večnimu živ¬

ljenju perpeljal; sklenil je s svojo božjo natoro našo

človeško, in šel je nam perpravit nar prijetniši mir in ve¬

selje v svojim večnim kraljestvu. In kaj hoče za tolikanj
neizrečeno veliko dobrot? Nič druziga, kakor de ga

Bog sam tudi grešnike k ljubezni do njega nagiblje,
ker ve, de, kdor ne ljubi, je v smerti. Peter je Jezusa
zatajil, in ni porajtal, ali po božji previdnosti je petelin
zapel, Jezus ga je milo pogledal, in zdej se je domislil,
kako velik greh de je storil; uderle so se mu solze, ka¬
kor studenec iz skale, ko je Mozes na njo vdaril. Rav¬
no tako grešnik v grehu spi, je sužen hudiča, je ves
miren, in ni mu mar misliti na spreobernjenje in pokoro, pa
glas z nebes ga zbudi, ki ga sliši v svojim sercu; pre¬
straši se, spozna svoj greh, začne ljubiti Boga, svojiga
usmiljeniga Očeta, ki mu je toliko dober, de ga je s
svojo gnado zbudil iz grešniga spanja, ga ni zapustil in
večno zavergel, česar je bil vreden. Zdej začne žalo¬
vati nad svojimi grehi, ogiblje se perložnosti, in skerbno
se varje va-rije pasti. Ce pa božjiga glasu v sercu ne
posluša, se vstavlja gnadi božji, terdovratin ostane, ka¬

lil. Del. 12

178

kor so judje terdovratni ostali, desiravno je Jezus tolikanj
čudežev storil, de bi bili va nj verovali.

De bi bil »Jezus Boga se bolj ljubezniviga pokazal,
in ljudi k ljubezni božji še bolj nagnil, jim pove, de Bog
nar manjši delo, ki ga kristjan iz ljubezni do Boga sto¬
ri, tako sprejme, kakor de bi bilo njemu storjeno. Dosti
malo je en kozarec merzle vode, ki jo kristjan svojima
žejnima bližnjima iz ljubezni do Boga piti da , in to mu
bo povernjeno, pravi Jezus, in de tudi vinar vdove ne bo
pozabljen. Tako se začne ljubezen do Boga tudi po
majhnih dobrih delih v sercih kristjanov vnemati, in če
dalje bolj goreča prihaja, ko ve, de je Bogu vsako do¬
bro še tako majhno delo dopadljivo, de je le iz ljubezni
do njega storjeno. Tako se perpravlja kristjan k popol¬
noma ljubezni v nebesih.

35» Dolžnost Boga ljubiti.

Ljudje na zemlji ljubijo, kar jim dopade. Vse je
dobro na zemlji, kar je Bog vstvaril, ker na dan vstvar-
jenja je sam rekel, de je vse dobro. Pa vender vse
stvari skupej in po samim niso tako dobre, ko Bog, ker
le od njega vse dobro pride, mora tedej ljubezen do Bo¬
ga tudi močnejši biti, kakor do vsili stvari, mora čez
vse biti. Več ko si kristjan prizadeva z dopolnjenjem
božjih zapoved Bogu dopasti, bolj goreča je tudi ljube¬
zen do njega, in bolj ko ga ljubi zavoljo njegovih lepih
lastnost, čistejši je ljubezen do njega. Popolnoma je pa
takrat, ko ga samo zato ljubi, ker je on sam edina do¬
brota in lepota. Nebeški duhovi in svetniki Boga popol¬
noma ljubijo; ko ga popolnoma poznajo, kolikor pametna
stvar stvarnika poznati zamore. Kristjani na zemlji ga
pa še nepopolnoma ljubijo ; smo še preslabi ga popolno¬
ma ljubili, perzadevati si pa vender moramo, ga popol¬
noma ljubiti. Tudi nepopolnoma ljubezen kristjanov Bo¬
gu dopade, zato, ker je Jezus tistim nebesa obljubil, ki

179

bodo Boga ljubili, desiravno je vedil, de ga ne bodo po¬
polnoma ljubili; on nas je tudi zato odrešil, de bi zamo-
gli v nebesa priti, sel je v nebesa pred nami, nam me¬
sto perpravit, de kjer je on, tje tudi njegovi učenci pri¬
dejo, in de jim tam ne bo nobeden veselja odvzel. Je¬
zus je zlo žugal z večnimi štrafingami tistim, kteri ne
bodo Boga ljubili, tedej mu je tudi nepopolnoma ljubezen
dopadljiva; to se ve, de popolnoma še le prav dopade.
Tudi kdor se pekla boji, še zmirej nekoliko ljubi, ker
se boji od njega ločen biti, in kdor želi v nebesa priti,
tudi ljubi Boga, zato ker želi z njim večno sklenjen bi¬
ti, tode slaba je še taka ljubezen, le seasama zamore
boljši biti. Kdor bi pa le zato božje zapovedi deržal,
ali Boga ljubil, de bi mu dal srečo v časnih opravkih,
blaga, bogastva, čast in zdravje, bi ne ljubil Boga, am¬
pak le blago, za Boga bi mu ne bilo mar, kar se vidi
per tacih, ki ne dobe, kar žele, pa zato mermrajo zoper
božjo previdnost.

Vse nas napeljuje k ljubezni božji in nam govori:
ljubite Boga. Zakaj smo tedej dolžni Boga ljubiti?
Dolžni smo ga ljubiti: 1) Zato, ker je Bog ljubezen.
1. Janez. 4. 8. Sv. Janez je Boga, svojiga in našiga
Gospoda poznal, in kar govori, se je od Jezusa naučil,
ker ga je med drugimi aposteljni nar bolj ljubil. Bog
je zares ljubezen, ker iz ljubezni je vstvaril nebo in
zemljo, čiste duhove v nebesih in človeka na zemlji.
On skerbi iz ljubezni do nas tudi za naše večno zveli-
čenje, ker želi in hoče, de bi vsi ljudje zveličani bili;
njegova vsigamogočnost in modrost služite njegovi lju¬
bezni, de vse kar stori, ali dopusti, de se zgodi, de vse
ljudem k zveličenju pomaga in služi. In vse, kar je stva-
ril, je le zato vstvaril, de bi ga ljudje spoznali, njegovo
ljubezen vidili, ga častili in se v njih sercih ljubezen do
njega tako ljubezniviga Očeta vnela, in ga čez vse Iju-
12*

180

bili. Tedej vse, kar vidimo, nam pravi, Bog- je ljubezen,
ljubite ga.

2) Dolžni smo Boga ljubiti, ker nam je zapovedal
ga ljubiti. Velika bi bila gnada božja, ko bi nam Bog
le dopustil, de bi mi revne stvari ga smeli ljubiti. De
bi nam pa serčnost dal, svojo veliko revsino spoznati,
ga ljubiti, je iz ljubezni do nas ljubezen zapovedal. Se
po Mozesu jo je Bog zapovedal, in Jezus jo je za per-
vo zapoved v postavi oznanil. Per perložnosti nekdo
pisarjev vpraša: »Ktera je perva vsih zapoved? Jezus
pa mu je odgovoril: Perva vsili zapoved je: Poslušaj
Izrael! Gospod tvoj Bog je edini Bog. In ljubi Gospo¬
da svojiga Boga iz vsiga serca, in iz vse svoje duše,
in iz vse svoje misli, in iz vse svoje moči. To je perva
zapoved. Druga pa je nji enaka: Ljubi svojiga bližnji-
ga, kakor samiga sebe. Viksi od teh druge zapovedi
ni,” Mark. 12. 28—31. Per perložnosti, ko je Jezus
.svoje poslušavce srečne imenoval, zato ker ga vidijo in
slišijo nebeške resnice učiti, ga neki Judovski učenik
skuša, rekoč: »Učenik! kaj naj storim, de bom večno
življenje zadobil? On pa mu reče: Ljubi Gospoda svo¬
jiga Boga iz vsiga serca, in iz vse svoje duše, in iz
vse svoje moči, in iz vse svoje misli, in svojiga bližnji-
ga, kakor samiga sebe. In mu je rekel: Prav si odgo¬
voril, to stori, in boš živel.” Luk. 10. 25—28. Mat.
22 35—40.

Boga ljubiti je tedej perva zapoved. Bog je le en
sam, in je Gospod vsiga, njemu ga ni enakiga na do¬
broti in ljubezni, njemu gre nar veči čast in ljubezen
metno vsih družili stvari, ker tudi njegova ljubezen in
dobrota je neskončna; vse druge stvari so le toliko do¬
bre, kolikor jim Bog da, dobre biti. Pravični kristjani
tudi nič bolj ne žele, kakor Boga čez vse ljubiti, in v
tem so z božjimi željami sklenjeni, ker ravno to tudi
Bog želi, de bi ga čez vse ljubili, kakor se tudi sam

181

sebe ljubi, in ker je to njih večno zveličenje. Zalo se

tudi vsim odpovedo, in vse zapuste, kar bi

zni božje odvračevalo, ali

Jezus nam je dal pra¬

vi izgled, kako se Bog ljubi. Nar veči veselje je bilo
za-nj s svojim Očetam biti. Še kot otrok per dvanajstih
letih se ni mogel od tempeljna ločili; z Očetam v molitvi

se pogovarjati je bilo njegovo serčno veselje, voljo božjo
dopolniti, mu je bilo ljubši, kot jed in pijača, in iz lju¬
bezni do Boga svojiga Očeta, je bil pokoriti do smerti
na križu.

Resnično je, kdor pervo zapoved dopolne, in Boga
čez vse ljubi, ne bo grešil, bo vselej božje zapovedi rad
in lahko deržal, njegova duša bo zmirej vesela in mirna,
ko bo sladkost ljubezni božje vživala, in ljubezen mu moč
in serčnost daje, de vse lahko stori in terpi, in lega ve¬
selja bi za ves svet ne zameni!, ki mn ga ljubezen bož¬
ja stori. To pričuje sveti Pavel, rekoč: »Kdo nas bo
tedej od ljubezni Kristusove ločil? nadloga? ali brhkost?
ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje?
ali meč? Kakor je pisano: Zavoljo tebe smo vsaki dan
merjeni; imajo nas kakor ovce (odločene) za zaklanje.
V vsim tem pa premagamo zavoljo njega, kteri nas je
ljubil. Zakaj za terdno vem, de ne smeri, ne življenje,
ne angelji, ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne
prihodnje, ne sila, ne visokost, ne globočina, ne druga
stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, klera je
v Kristusu Jezusu, Gospodu našim.» Rimlj. 8. 35 — 39.
To priča brezštevilo veliko marternikov, ki so grozovitno
hude muke (martre) terpeli, ko bi jih ne bili čutili, ker
je bila ljubezen božja v njih silno močna; to pričajo
svetniki vsake starosti, vsih rodov in stanov, ki so bil 1
v mnogih hudih skušnjavah, boleznih, križih in nadlogah.
Vsi ti so poterdili s svojim zaderžanjem, kar sv. Janez
pravi: »Vse, kar je iz Boga rojeno, svet premaga.” 1.

182

Jan. 5. 3. 4. Bog, kteri zapove ga ljubiti, tudi svojo
pomoč da, de ga tudi zamoremo ljubiti.

Ta zapoved je tudi zares nar viksi, ona večna osta¬
ne, in vsaka čednost ali dobro delo mora iz nje priti, de
je zaslužljivo per Bogu. Zakaj vera bo nehala, ker bo¬
mo Boga gledali, upanje bo nehalo, ko bomo imeli, kar
željno čakamo, ljubezen bo pa ostala, ona bo nase večno
življenje, v ljubezni bo naša duša živela, ker bo vsak
po svoji moči in vrednosti Boga ljubil.

3) Smo dolžni Boga ljubiti, ker ljubezen veliko ste
vilo grehov pokrije. 1. Pet. 4. 8. Magdalena je Jezusa
močno ljubila, in zavoljo njene ljubezni ji je veliko gre¬
hov odpustil, in zato, ker ji je grehe odpustil, ga je se
močneje ljubila. Bog grešniku iz ljubezni grehe odpu¬
sti, in to stori, de se v sercu grešnika ljubezen do nsini-
Ijeniga Boga vname in ga zavoljo ljubezni ljubi. Greš¬
niku je znano, de je zavoljo grehov pogubljenja vreden,
in namest ga pogubiti, mu pa Bog grehe odpusti, in
zraven pa se gnado da, de se jih v prihodnje varje;
tedej ne more drugač, ko ljubiti usmiljeniga Boga.

4) Zato, ker je ljubezen k zveličenju potrebna. Le
tiste dela so dobre in večniga življenja v nebesih vredne,
ki so po božjih zapovedih in iz ljubezni do Boga oprav¬
ljene, ktere pa niso iz ljubezni storjene, so brez vsiga
zasluzenja pred Bogam. To sv. Pavel uči, rekoč: »Ako
bi vse svoje premoženje za živež ubogim razdelil, in ako
bi svoje telo tje dal, tako de bi gorel, ljubezni pa bi ne
imel, mi nič ne pomaga.» 1. Kor. 13. 3. Dela brez
ljubezni storjene, so po zunanjim ravno take , ko tiste,
ki so iz svete ljubezni storjene; pa ravno zato so pred
Bogam brez zasluzenja, ker niso iz ljubezni do njega
storjene. Glejmo, kdo je več del storil, molil, se postil,
kot farizeji, in Jezus jih je vender zavergel, pa ne zato,
kakor dc bi bile njih daritve, molitve, posti, ubogajme-
dajanje zoper božjo zapoved, pregrešne; ampak le zato,

183

ker jih niso iz svete, čiste ljubezni do Boga storili, am¬
pak so jih le storili iz napuha, Je bi jih ljudje obrajtali.
Iz hude korenine so zrastle, torej so zaveržene.

Pa tudi dobre dela, ktere kristjan stori, ki je v
»inertnim grehu, so brez zasluženja pred Bogam; on ga
ne more zveličati, ker ga smertni greh zaderžuje, in
mora grešnika po svoji pravici kaznovati. Ko pravični
kristjan v smertni greh pade, so tudi njegove dobre dela
zastonj, ktere je pred v stanu gnade božje storil. Pre¬
rok Ecehijel pravi: Ko pravični od svoje pravice odsto¬
pi in hudobijo dela, bodo vse njegove pravične dela po¬
zabljene, ktere je storil; in zavoljo nezvestobe, ktere je
kriv, in zavoljo pregrehe, ktero je storil, bo umeri. Nje¬
gove dobre dela niso scer zbrisane, ampak pozabljene,
ravno ko bi jih ne bil storil, zakaj greh stori, de ne
more zveličan biti, de mu jih Bog v nebesih ne more plačati.

Kristjan, kteri je pravično živel, pa v smertni greh
pade, je podobin drevesu v jeseni, ko mu listje odpade; ono
stoji, kakor hi bilo vsahnilo. Spomladi pa spet oživi, ko
začne gorko sonce sejati, zeleni, cvete in sad rodi.
Ravno tako kristjan , ki je pred greham pobožno živel,
pa čez svoj smertni greh pokoro stori, gnado božjo za-
dobi, spet oživi, ljubezen božja se obudi v njem, in z
njo se obude tudi vse pred greham storjene dobre dela,
ki so bile do zdej mertve v njem. Bog mu po svoji
milosti grehe zbriše, jih tako rekoč pozabi, kakor bi ne
bili nikoli storjeni , se njegoviga prejšnjiga pravičniga
življenja, njegovih prejšnjih dobrih del spomni, ki jih je
iz ljubezni do njega storil, in ga večniga življenja vred-
niga stori, in ga postavi v pravice božjiga otroka. Bog
stori z grešnikam, kar je oče s svojim zgubljenim si-
nam storil, ko je nazaj k njemu prišel. »Ako krivični
čez vse svoje storjene grehe pokoro stori, in vse moje
zapovedi dopolni, in prav in po pravici dela , bo gotovo
živel in ne bo umeri. Na nobeno njegovih hudobij se ne

184

bo spomnil; zavoljo svoje pravice, ktero je delal, bo ži¬
vel?’ Eceh. 18. 21. 22.

Tedej nam je ljubezen božja k zveličenju potrebna',
ona stori dela po božjih zapovedih storjene, če so tudi
se tako majhne pred Bogam zaslužljive; kdor pa Boga
ne ljubi, niso njegove dela večniga zveličenja vredne, če
so tudi po zunanjim po božjih zapovedih storjene. Kako
potrebno nam je svetiga Duha prositi, de bi sveto lju¬
bezen v nase serca vlil, de bi Boga prav ljubili, ker ve¬
mo, de, kdor ne ljubi, je mertev.

Motiti se pa nobeden ne srne, ko je ljubezen k od-
pusenju grehov potrebna, de tistimu, ki Boga popolnoma
ljubi, iz popolnoma ljubezni grehe obžaljuje , spovedi in
svete odveze ni treba. Jezus je spoved zapovedal, kdor
pa Boga popolnoma ljubi, vse njegove zapovedi derži;
tedej bo tudi to dopolnil, de se bo cisto spovedal; ko bi
te ne dopolnil, bi gotovo Boga popolnoma ne ljubil. Sv.
Tridentinski zbor uči, de skozi popolnoma ljubezen le
tisti odpusenje grehov zadobe brez spovedi, ki žele se
spovedati, pa perložnosti nimajo. Pa tudi skusnja nas
uči, de pobožni kristjani, kteri Boga po svoji slabosti
popolnoma ljubijo, se le močno žele se večkrat spove¬
dati, in se z Jezusam v zakramentu svetiga resnjiga te¬
lesa skleniti, de bi v ljubezni se bolj popolnoma bili.

5) Dolžni smo Boga ljubiti iz hvaležnosti, ker nam
vse da, kar nam je za dušo in telo treba. Kteri po do¬
brotah božjih, ki nam jih je Bog za dušo dal od pervi-
ga greha naših staršev do Jezusoviga vnebohoda in do
današnje ure, in tudi za telo od nasiga rojstva do dana-
snjiga dneva, ni k ljubezni božji obujen, ta je zares
mertev za večno življenje. Se živina kaže po svoji na-
tori ljubezen in hvaležnost do tistiga, ki ji jedi poklada;
le človek zamore tako hudoben biti, de svojima Bogu ni
hvaležin in ga ne ljubi; in človek, kteri ni v stanu bož¬
jih dobrot sosteti, ktere vsaki dan iz božjih milostljivih

185

rok prejme. Pa se vse veči dobrote je Bog -  obljubil v
nebesih dati tistim, kteri ga bodo prav ljubili. Ljubimo
tedej Boga, ker nas je pred ljubil. 1. Jan. 4. 19.

36. Kaliti smo dolžni Boga ljubiti.

Kako Boga ljubiti nas Jezus uči s svojim zaderža-
njem in zapovedmi.

1) Dolžni smo ga ljubiti iz vsiga serca. Ljubi¬
mo ga iz vsiga serca, kader občutimo nar veči veselje
v sercu do njega, ediniga Boga in Gospoda, se njegovi
volji v vsim podveržemo, de nagibe našiga serca le nje¬
gove zapovedi vižajo, in vse iz serca trebimo in odvra-
čujemo, kar bi nas v ljubezni motiti in slabiti zamoglo,
de bi ga ne želeli zmirej bolj popolnoma ljubiti.

Ni pa zoper voljo božjo, tudi druge stvari ljubiti
zraven Boga; sej je Bog vse vstvaril, in kar je on sto¬
ril, je dobro; vse reči nas na Boga spomnijo, ker vemo,
de vse je njegovo, in stvarjene reči tudi veselje do Bo¬
ga v naših sercih obude. Le močno razločna je ljube¬
zen do Boga od ljubezni do ljudi ali družili stvari. Star¬
ši ljubijo svoje otroke, otroci svoje starše, možje svoje
žene, žene svoje može, prijatli svoje prijatle; in ta lju¬
bezen božji ljubezni ne škodje, desiravno se iz vsiga
serca radi imajo, ker Boga vender še bolj in čez vse
ljubijo, ker nobeden ni tako dober in popolnoma, kot on.
Bog tudi ni razžaljen, če bogaboječi kristjani druge stva¬
ri ljubijo, de le Boga čez vse časte, in so njegovim za¬
povedim pokorni, in tacih reči ne ljubijo, ktere bi njih
serca od Boga odvernile, in sveto ljubezen v sercih
zadušile.

Deje Adam svojo ženo Evo serčno ljubil, ni bilo
zoper božjo zapoved, ampak po božji volji; de je pa
Evo poslušal in prepovedani sad jedel, je grešil, ker bi
bil Evo zmirej lahko ljubil, in božje zapovedi ne pre¬
lomil; tako jo je pa preveč ljubil, ker je njeno voljo

186

dopolnil, je božjo zapoved prelomil; tedej jo je več kot
Boga ljubil, in to je Bog prepovedal. Egiptovski
Jožef je ljubil svojiga gospoda in gospodinjo , jima bil
zvest in pokoriti. Pokazal je, de Boga še bolj ljubi, ker,
ko ga je gospodinja v greh napeljevala in silila, je v
silno nevarni skušnjavi rekel: Kako hočem pred očmi
svojiga Boga kaj tako hudiga storiti? Zvesto je služil
svojimu Gospodu; pa se zvestejši svojima Bogu, kterimu
ni hotel nepokorni, in raji v ječi zapert biti, kakor zo¬
per njegovo sveto voljo storiti. Mladene«, ki je Jezusa
vprašal, kaj naj stori, de večno življenje zadobi , je lju¬
bil blago, kar Bog ni prepovedal; le preveč ga je lju¬
bil, de zraven blaga ni ljubil Boga, ampak blago iz ce-
liga serca; zato je raji Boga, kot blago zapustil.

Pa tudi v ljubezni je razloček per bogaboječih kri¬
stjanih; vsi scer Boga ljubijo iz celiga serca; pa veu-
der nekteri inenj, nekteri bolj popolnoma. De bi bolj
popolnoma ljubezen Bogu skazali, si nekteri se kake po-
nekteri si izvolijo vedno de-

vištvo, nekteri radovoljno uboštvo, drugi tak stan, v kte-
rim veliko premišljujejo in molijo; nekteri si radovoljno
terpljenje naloži, i. t. d ; pa vsi le zato, de bolj ljubezen
Bogti skažejo. Vse dela, ktere človek stori , le namen

sebne dobre dela izvolijo;

posvečuje ali zaslužljive stori, kar je bilo že pred pove¬

dano ; bolj čist, ko je namen, iz kteriga božje zapovedi

dopolnimo, ali kako posebno delo storimo ali terpimo,
veči je tudi zasluženje per Bogu.

Desiravno je ljubezen grešnikov, ki so začeli poko¬
ro delati, še slaba, je vender Bogu dopadljiva; slaba je
še, ko je v njih sercih še veliko hudiga nagnjenja, ktero

so jim grehi in njih grešne navade popustile; pa vender
še Boga ljubijo, scer bi ne bili grehov zapustili, tolikanj
dobriga še ne store, kakor bi bili storili, ko bi bile njih

serca očišene od hudih nagnjenj , in bi Boga p

ljubili. Enaki so mladimu drevesu, ktero že sad rodi,

187

pa malo, zato, ker je še majhno, kader je pa veliko
zrastlo, obilno sadu pernese; ravno tako oni, dokler je
ljubezen v njih sercih še slaba, ni zadosti ukoreninjena,
še malo dobrih del store; pa vender jih store; ko seje
pa že v sercu močno uterdila, razširila in močna posta¬
la, hude nagnjenja v dobre spremenila, pa veliko dobrih
del store, ker si prizadevajo v vsili keršanskih čednostih

rasti, in vse božje zapovedi na tanko

Kteri tedej Boga iz celiga serca ljubijo,

druge stvari zavoljo Boga, ker v vsili stvareh Boga vi¬
dijo, kteri jim jih je dal, tudi jih vesele; pa vse drugač¬

no veselje občutijo v svojih sercih do Boga , kakor do
njegovih dobrot. Ljubijo ga, naj se jim dobro ali hudo
godi; ljubijo ga v dopušenim veselji, per gostarijah, ka¬

kor v bolezni, v nadlogah, v brhkostih, v preganjanji,

zato ker vselej le voljo božjo
ga tedej vselej stanovitno v dobrih in

hočejo. Ljubijo
hudih okolišinah,

zato ker Bog je nespremenljiv, zmirej ostane ravno tista

večna dobrota in lepota, vedno vse ljubezni vredin, naj
se človeku dobro ali hudo godi, in kdor ga iz celiga
serca ljubi, ga ljubi tudi v ljubezni.

Tako popolnomo ljubezen do Boga imeti, si moramo
vsi prizadevati. Redki so scer taki kristjani, kteri bi
Boga tako popolnoma ljubili, ker so po znotranjih in una-
njih skušnjavah zmoteni, de včasih pešajo, serčnost jim
vpade, de v kak rnajhin greh padejo; ali zato vender ne
nehajo Boga ljubiti iz celiga serca, ker njih serce je le
per Bogu, in so žalostni svojih slabost. Na žlahtni ja¬
blani žlahtna jabelka rastejo, pa vender niso vse ravno
tako dobre; nektere so červive, nektere zgnjijejo, nekte-
re majhne ostanejo, nektere niso tako lepe viditi; ali
zato deblo ne neha žlahtno bili, zmirej dobro ostane;
ravno taka je tudi per pravičnih kristjanih, de nekteri-
krat kaj brez pomiselka, neprevidama ali iz naglosti, ali
tudi kaj brez vsiga prida store, tode nobeniga sinertniga

188

greha ne, in zato vender le zmirej pravični, dobri osta¬
nejo, Boga iz celiga serca ljubijo in za nebesa žive, in
nimajo večniga veselja na zemlji, kakor si prizadevati,
voljo božjo dopolniti in Bogu dopasti. Prosimo svetiga
Duha, de nam vsim da Boga iz celiga serca ljubiti, ker
brez te ljubezni ne pridemo v kraljestvo večne ljubezni.

2) Boga moramo iz vse duše ljubiti. Iz vse
duše ljubi Boga, kteri vso moč duše v dopolnjenje volje
božje obrača. S svojim urnam si prizadeva Boga spo¬
znati, njegove svete zapovedi zvediti, de bi vse dopolnil,
svojo voljo obrača le v to, de bi se z božjo voljo zedi¬
nila, le to želela, kar je volja božja, svoji volji pa, ktera
je volja skaženiga človeka, se popolnoma odpovedal in
ji odmeri, ker le božja volja je sveta. Spomin mu služi,
de ohrani vse, kar zve od Boga, de se ob pravim času
vsiga spomni, kar je storiti, de Boga prav počasti.

Ljubijo se med seboj, kteri so enačili misel, in lju¬
bezen zedini tudi misli tistih, kteri se ljubijo. Po veri
spozna kristjan božje lepe lastnosti, duša jih premišljuje,
in bolj ko na Boga misli, lepši se ji zdi, in bolj ko ji
dopade, močnejši so želje po njem, in želi z njim in per
njemu biti; zato si prizadeva vse storiti, karkoli zve, de
Bog hoče, in mu želi dopasti. K temu ji pa ni nobene
zapovedi treba; do Boga ima čedalje veči veselje, sveto
nagnjenje se budi v nji proti Bogu; njegove zapovedi
ji zmirej bolj dopadejo, in želi se božji volji v vsim pod¬
vreči. Zato pa tudi prosi, de bi jo Bog sam vižal z
svojo gnado, de bi mu bila vselej pokorna, ker ve, de
le tisti pridejo v nebesa, ki njegovo sveto voljo dopohie-
jo. Močneji želje pa nima, kakor z Bogam in per Bogu
večno biti.

Kristjan, kteri Boga iz cele svoje duše ljubi, ne
dopolni le tistih božjih zapoved z veseljem, ki se mu bolj
perležejo, temuč težje dela , ko mu zapovedo, raji jih
stori, ker ve, de z njih dopolnjenjem Boga še bolj po-

189

časti; Bogu v vsim pokorin biti, je njegovo edino ve¬
selje. Njemu so božje zapovedi lahka butara in sladak
jarm, ljubezen mu vse lahko stori. Kar kristjanam težko
stane storiti, ki Boga ne ljubijo , to storiti je veliko ve¬
selje v Boga zaljubljenim dušam; in si še več nalože,
kakor je zapovedaniga.

Per dobrih v svetim evangelii le svetovanih delih
mora vender kristjan na moč svojiga telesa in na okolj-
šine gledati, kaj de je boljši storiti. Ko bi si nekter
preojstre poste ali preojstro pokorjenje naložil, kteriga
telo ne zmaga brez škode zdravja in življenja, bi to bilo
zoper ljubezen božjo. Svetovano je uboštvo; ko bi kak
oče ali mati za bolj popolnomo ljubezen Bogu skazati
vse svoje premoženje med uboge razdelil, bi zoper ljube¬
zen božjo grešil; zakaj ona hoče in mu zapove varčni-
mu in skerbnimu bili, in si še več perdobiti, de svoje
ohrani in tudi v prihodnje, kar je moč, preskerbi, i. t. d.
Sveta ljubezen vsaciga pravičniga kristjana viža, de se
v nobeni okoljšini zoper njo ne pregreši.

Kristjan, ki Boga iz vse svoje duše ljubi, tudi križe
voljno preterpi, in v popolnoma ljubezni jih je še vesel,
de v njih Jezusa posnemlje. Vsako terpljenje je scer
meseni človeški natori zoperno in grenko; ko se pa
spomni, de mu ga je Bog poslal, mu je pa prijetno. Sv.
Andrej je križ kuševal, na kteriga je imel obešen in tam
umorjen biti; on ga je, kot od Boga posianiga, veselo
sprejel, desiravno so mu ga sovražniki svete vere na¬
pravili. Abraham bi ne bil berž perpravljen svojiga sina
Izaka Bogu zaklati in darovati, če bi ne bil Boga iz
cele svoje duše ljubil, tedej bolj, kot svojiga sina. Kako
bi bili mučenci v nar hujših mukah in plamenu ognja
svete pesme peli, ko bi ne bili Jezusa iz cele svoje du¬
še ljubili.

Kazin in križev človek ne ljubi, le boji se jih, ker
so meseni natori zoperni; ko se pa pravičin kristjan do-

190

misli, de so od Boga, jih pa ljubi, ker zeli z voljo bož¬
jo vselej sklenjen biti. Vsak raji živi, kot umerje; pa
ko se spomni, Bog bore, de zdej umerjeni, voljno se v
voljo božjo vda in umerje. On tudi želi, de bi Bog ho¬
tel, de bi se ne umeri, de bi ga še več let na zemlji
živeti pustil, ker umreti je nagnjenju zoper, pa vender
voljno umerje, ker je volja božja. De človek Boga lju¬
bi, ko mu vse po volji gre, se mu dobro godi, je dobro,
ali popolnoma ljubezen ima tisti, kteri Boga v stiskah
in nadlogah stanovitno ljubi.

Tedej tisti Boga ljubi iz vse svoje duše, ki je v
vsih prijetnih in zopernih okolišinah svojiga življenja božji
volji vdan in pokorin, in zraven vedno miren in pokojin
ostane; Tak kristjan je odmeri svoji volji, le božjo po¬
zna in ljubi, in ji je iz vse svoje duše vdan; tak biti si
mora vsak prizadevati.

3) Iz vsih svojih misel. Ljubezen viža v kri¬
stjanu vse misli, želje, nagnjenja, veselje, žalost, upanje,
strah, jezo, vojskovanje in premagovanje, in daje mu
moč in serčnost k dobrimu. Ona stori, de s pomočjo
gnade svetiga Duha grehu odmerjemo, in se svoji volji
odpovemo ; in bolj ko grehu odmerjemo , bolj nam Bog
dopade in mi Bogu, zato, ker ga ljubimo. In boljši voljo
ko imamo, vse svoje misli, želje, besede in dela po nje¬
govi sveti volji vselej obračati, svetejši smo tudi pred
Bogam. Vzemimo si izgled nad nečistim človekam, kteri
drugi spol pregrešno ljubi, je blaga ali časti lakomnim, ali
nad sovražnim; koliko taki terpe, de bi svojimu nagnje¬
nju in željem zadosti storili; njih misli so le v drugim
spolu, v blagu, v časti in v maševanji. Kteri pa Boga
ljubi, njemu so vse take misli in želje zoperne, zato, ker
od njegoviga hudiga poželjenja pridejo; njegova volja jih
božji zapovedi podverže, de nič več kaj taciga ne misli
jn ne želi, ampak kar je božjiga. Tako vojskovanje ima
vsak kristjan v sebi, ker človeško natoro ljubi, kar že-

191

Ijern telesa dopade, in se vojskuje zoper sveto ljubezen,
ktera pa le to ljubi, kar Bogu dopade, in ker se boji,
de bi se Bogu zameril. Pravicin kristjan zdihuje v ti
vojski s svetim Pavlam, rekoč: Kdo me bo rešil iz te
vojske, de se telo ne bo vzdigovalo zoper duha, temne
de bo vselej duhu pokorno, de bo sveta ljubezen gospo¬
dovala v človeku, gnada Jezusa Kristusa, Gospoda
našiga

Božja ljubezen upanje v kristjanu viza, on upa tudi
v človeka, ne zanese se pa na nobeniga, ve, de ga da¬
nes rad ima, jutri ga zna pa kdo spodriniti; božja lju¬
bezen mu pravi: Bog je zapovedal va-nj upati, in oblju¬
bil ti je dati, česar ti bo treba. Ljubezen božja oberne
misli in želje po telesnim, zemeljskim veselju in po blagu
v ljubezen do nebeškiga veselja in boljših nebeških in
večnih dobrot; človeški strah oberne v božji, v sveti
strah, de se ne boji bolj tistih, ki telo umoriti zamore-
jo, kakor Boga, ki dušo in telo v večni ogenj vreči za-
more. De bi se nad praznimi rečmi preveč ne veselili,
ga božja ljubezen spomni na nauk Jezusov, ki pravi:
Gorje vam, ki se veselite in smejate; vaše veselje bo v
žalost, in vaš smeh v jok spremenjen. Božja ljubezen
ve v kristjanu vsako nar manji reč k češenju božjima
oberniti. Telo želi jedi in pijače, in to je prav; pa božja
ljubezen pravi: ne jej zato, ker telo jedi in pijače po¬
želi, temne jej in pij zato, de po božji zapovedi svoje
telo per življenji in zdravji ohraniš. Človek potrebuje
pomoči svojiga bližnjiga, želi, de bi mu pomagal, in za¬
nese se na prijatla, de mu bo tudi pomagal; ljubezen
božja ve njegovo upanje v prijatlu posvetiti, ker mu pra¬
vi: Bog hoče, de eden drugimi! pomagamo; zato ga
grem prosit. Nekteri se kake nesreče boji; božja lju¬
bezen mu pravi: Bog hoče de se bojiš, pa je tudi nje¬
gova volja, de si sam vse prizadeneš jo odverniti. Na
to reče sam per sebi: Boga bom prosil, de bi mi jo od-

192

vernil, in ker Bog 1  hoče, de si tudi prizadenem se pred
njo obvarovati, si hočem tudi prizadjati; po tem je pa s
tem zadovoljin, kar se mu zgodi, ker spozna , de to je
zdej volja božja.

Nekteri je močno žalosten, poln obupljivih misel.
Taka žalost mu zamore veliko škodovati ali pa k veliko
dobrimu služiti, kakor jo viža ali božja ali človeška lju¬
bezen. Sv. Pavel govori od dvojne žalosti; kot človek
žaljuje zavoljo Boga, mu taka žalost služi k zveličenju,
ali pa žaljuje zavoljo sveta, in taka mu sinert pernese.
Žalost nad grehi, ki jo ljubezen božja viža , grešnika k
pokori napelje, in ga stori usmiljeniga proti revnimu
bližnjimi!. Tako žalost so imeli David, Peter, Magdalena
nad svojimi grehi. Jeremija se je iz usmiljenja jokal
nad Jeruzalemam, ko je vedil, kako bo razdjan, in
ljudstvo v sužnost odpeljano. Ako pa te žalosti lju¬
bezen božja ne viža, je nezmerna, grešniku upanje v
Boga vzame, ga napolni z nezmernim straham , mu um
oslepi, de se ne da več potolažiti, in postane pregrešna,
njegove misli niso v Bogu. Nekteri človek je že po
svoji natori bolj žalosti podveržen; taka žalost ni greh,
pa ga vender sčasama v greh perpelje, če božja ljube¬
zen njegovih misel ne viža; postane čmerin, siten, nad-
ležin, sovražin, in ne ljubi se mu kaj dobriga storiti.
Nekteri so pa tudi žalostni zavoljo križev in nadlog, ki
ih terpč. Slepi Tobija je rekel: Kako hočem vesel biti,
ko beliga dne ne vidim. Jakob je močno žaloval po Jo¬
žefu, ker je mislil, de ga je divja zver požerla. Tako
žalost občuti pravični in hudobni človek; razločik je pa
vender med njima; pravični scer žaljuje, pa sveta ljube¬
zen mu pravi zato, ko povsod za Boga govori: To je volja
božja, in voljan je v terpljenji, kot Job; hudobni se pa je¬
zi, je sovražin, nevoljin, se spozabi , mermra in kolne.
Kdor tedej Boga prav ljubi, v njem božja ljubezen viža
vse njegove misli, želje in nagnjenja , de so vselej na

193

Boga obernjenc, in vselej in povsod le voljo božjo
dopolne.

4) Iz vse moči. Ko kristjan Boga iz vsiga svo-
jiga serca, iz vse svoje duše in iz vsili svojih misel lju¬
bi, ima tudi močno in stanovitno voljo po unanjih delili
pokazati, de svojiga Boga zares čez vse ljubi. Ko bi
kristjan veselje, sladkost do Boga v svojim sercu obču¬

til, bi ga zato se prav ne ljubil; on mora tudi vse sto¬
riti, kar Bog zapove , in po tacih delili se le ljubezen
do Boga prav pokaže. To nas Jezus uči, ker pravi:
»Ako me ljubite, spolnovajte moje zapovedi. Kdor moje
zapovedi ima, in jih spolne, tisti je , ki me ljubi. Kdor
me ne ljubi , ne spolnuje mojih besed.” Jan. 14. 15.

»Zakaj to je ljubezen božja, de njegove zapovedi derži-
mo, in njegove zapovedi niso težke.” 1. Jan. 5, 3.

Ljubezen božja je stanovitna volja vselej božje za¬
povedi zvesto spolniti. De kristjan voljo božjo dopolne,
vse svoje dušne in telesne moči v to obrača, in vse raji
terpi, kakor de bi smertni greh storil. Božja ljubezen
viža njegov jezik, de z njim Boga hvali in časti, ali
drugim božjo hvalo in njegove dobrote perpoveduje, jih
od hudiga k dobrimu keršanskimu življenju napeljuje.
Ce mu Bog tudi nadloge ali nesrečo pošlje, ga vender
nespremljivo ljubi, se mu zahvali, in svoje terdno upanje
va-nj razodene, de ga ne bo čez moč skušal. Svoje
oči in roke proti nebu povzdiguje, in Boga moli, njego¬
ve noge mu morajo služiti Boga častiti, de gre v cer¬
kev, kjer Bog gnade deli, in de ga nikoli v take kraje
ne neso, kjer bi ljubezen do Boga slabela. Ljubezen
božja je v kristjanu, kot ogenj, več, ko se naloži, več
tudi zgori; več dobriga, ko stori, raji dela; več, ko ter¬
pi, raji terpi, ker poglavitna želja v njem je Bogti čo¬
pasti, in zato ga nič težko ne stane, trud in vojskovanje
je za nj veselje, ker v tem pokaže, kako Boga ljubi
Od take ljubezni sv. Pavel govori, rekoč: »Ljubezen

lil. Del.

13

194

Kristusova nas žene, ker menimo, de, če je eden za nas
umeri, so tedej vsi umerli, in za vse je Kristus umeri,
de tudi, kteri žive, ne žive več sebi, ampak njemu, ki
je za nje umeri, in spet vstal/’ 2. Kor. 5. 14. 15.

Sv. Pavel pa tudi od lastnost svete ljubezni govori,
ktera od svetiga Duha pride. On pravi: »Ljubezen je

iva; ljubezen ni nevošljiva, ne

poterpežljiva, je

ravna napačno, se ne napihuje, ni časti lakomna, ne iše
svojiga, se ne da razdražiti, ne misli hudo, se ne veseli nad
krivico, ampak se veseli nad resnico, vse preterpi, vse
verje, vse upa, vse prenese.” 1. Kor. 13. 4. 7. Ljube¬
zen je scer le ena v sercu človeka, pa dela, ki jih stori
po perložnosti in okolisinah, so razločene, po kterih lju¬
bezen do Boga razodeva; zdej pokaže, deje poterpež-
Ijiv, ko ga nadloge in zopernosti zadenejo; zdej pokaže,
deje perzanesljiv, zdej usmiljen proti revežem; zdej de
je ponižen, krotak, i. t. d., kakor perložnost nanese, de
se vidi, de vselej po božjih zapovedih stori.

Ljubi kristjani! prizadevajte si s pomočjo gnade

božje vselej božje zapovedi

'ker to je pravo

znaminje ljubezni božje, in nič ne ljubite na svetu, kar
vas od Boga odpeljuje. Ljubite ga bolj, kakor vse, kar
je na svetu; bolj, kakor sebe, in nikoli ne vprašajte,
kdaj ga zadosti ljubite ; nikoli ga ne hote zadosti ljubili,
nikoli za nj preveč storili; vse nase življenje naj bo ve¬
dno spričevanje goreče ljubezni do Boga; posnemajte
Jezusa, ker on je Boga prav ljubil, ki mu je bil poko¬
rili do smerti; napeljujte druge k češenju božjimu, sker-
bite za čast Jezusove svete cerkve, poslušajte z veseljem
oznanilo njegove svete volje, in hrepenite po nebeškim.
Ni isile goljufniga veselja, ktero le kratek čas terpi,
duši pa gnado božjo odvzame, išite ga le v Bogu imetij
to bo preseglo vaše želje, in bo večno, kot Bog.

195

3H,  DoUnost ljubezen obuditi.

Kdor hoče v ljubezni do Boga močnejši perhajati
in jo ohraniti, jo mora večkrat obuditi. Budi jo pa v
sebi z deli, ktere iz ljubezni do Boga stori, in bolj ko
se bo vadil v dobrih delih, bolj bo poželjenje do hudiga
slabil, ker mu dobro delati, ali voljo božjo dopolniti, zrni-
rej bolj dopade. Hudo poželjenje je človeku v natori,
ljubezen božjo pa sv. Duh da; hudiga poželjenja ne bo¬
mo zgubili; sveto ljubezen pa lahko zgubimo, ker nam
je dana. Sveta ljubezen premaga poželjenje, de greha
in zapeljivih reči ne ljubi, pa s korenino je do smerti
človek ne bo izruval. Ako se mu hoče vstavljati, ga
premagati, mora le dela opravljati, ktere so mu nasproti,
ki so iz ljubezni božje storjene, in tako se vadi v lju¬
bezni božji, de je zmirej močnejši, poželjenje do hudiga
pa slabejsi.

Desiravno je življenje pravičniga kristjana vedno
obudenje ljubezni božje, ker z deli priča, de Boga ljubi
in vse iz ljubezni do Boga stori, je vender tudi potrebno
z besedami obuditi božjo čednost ljubezni, kakor je bilo
že od vere in upanja povedano, in se ta molitev v ker-
sanskim nauku najde, kako de se tri božje čednosti z
besedo obude.

Kristjani! molite večkrat tri božje čednosti, in pre¬
jemajte svete zakramente, de po njih moč zadobite, Bo¬
ga čez vse ljubiti, v vsim mu pokorni biti, in raji umreti,
kakor s smertnim greham ga razžaliti, malih grehov se va¬
rovati, in vse hudo voljno preterpeti, ker le s takim živ¬
ljenjem upajte se z njim večno skleniti.

38. Od ljubezni bližnjiga sploh.

Ko je Jezus od zapovedi, »ljubiti Boga čez vse" go¬
voril, je rekel: »Druga zapoved je ti enaka: ljubi svojiga

“ ja, kakor samiga sebe." Ti dve zapovedi ste tako

1.3*

196

zvezane, de ene brez druge se ne more dopolnitiče Boga
ljubi, tudi bližnjiga ljubi, ker Bog zapove ga ljubiti;
kdor Boga ljubi, vse njegove zapovedi, tedej tudi to do-
polne; če pa bližnjiga ne ljubi, pa tudi Boga ne ljubi,
ker te njegove zapovedi ne dopolne; zato jo Jezus dru¬
go zapoved imenuje, in pravi, de je pervi enaka, in de,
kdor ti dve zapovedi dopolne, vso postavo dopolne. Zato
je Jezus tako močno ljubezen zapovedoval, rekoč: »Novo
zapoved vam dam: de se ljubite med seboj, kakor sim
jest vas ljubil, de se tudi vi med seboj ljubite. V tem
bodo vsi spoznali, de ste moji ucenci, ako hote ljubezen
imeli med seboj.’’ Jan. 13. 34. 35.

Bog je že per vstvarjenji v človeško serce ljubezen
zasadil, ker tudi ni le eniga človeka, ampak brez števila

veliko ljudi vstvaril, kteri na zemlji eden z drugim žive,
in eden druziga potrebujejo ; Mozes je ljubezen do bliž¬

njiga zapovedoval, de naj vsaciga ljubijo,
ali domač, prijate!, ali sovražnik, rekel je:

na j j e

«Ptujimu ne

bodi nadležin. Zakaj vi veste, kaj je življenje ptujih, ker
ste sami v Egiptovski deželi pluji bili?’ 2. Moz. 23. 9.
in 5. Moz. 10. 18. »Ako bo tvoj sovražnik lačen, nasiti
ga; ako bo žejin, daj mu piti, zakaj ti bos žerjavico na
njegovo glavo spravljal, in Gospod ti bo povernil.”

Desiravno je Bog tako očitno oznanil svojo voljo,

de hoče, de moramo eden druziga ljubiti, kakor sebe,
so vender farizeji z napuham hudobije svojiga serca to
božjo zapoved s svojim zlaganjem popačili, in so učili,
de Bog zapove, svoje dobre rojake ljubiti, ptujih pa ne,
in tudi Izraelca ne, če ga sovraži. Jezus je krivi nauk
farizejev zavergel, ker Bog tega nikoli učil ni, in je re¬
kel : »Slišali ste, de je rečeno: Ljubi svojiga bližnjiga,
in sovraži svojiga sovražnika. Jest pa vam povem: »Lju¬
bite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas so¬
vražijo, in molite za nje, ki vas preganjajo in obrekuje¬
jo, de bote otroci svojiga Očeta, ki je v nebesih, kteri da

197

svojima soncu sijati na dobre in hudobne , in da dežili
na pravične in krivične. Zakaj ako le tiste ljubite, kteri
vas ljubijo, kakšno plačilo bote imeli? Ali ne delajo tega
tudi čolnarji? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj
storite več? Ali ne delajo tega tudi malikovavci? Bo¬
dite tedej popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popol¬
noma.” Mat. 5. 43—48. Prijatle ljubiti, pravi Jezus, ni
nič posebniga, tudi neverniki jih po svoji natori iz člo-
veškiga nagnjenja ljubijo, ki Boga ne poznajo; Oče ne¬
beški hoče, de tudi tiste ljubite, ki vas ne ljubijo, ki vas
clo sovražijo. Zakaj ljubezen v človeku je dvojna, člo¬
veška ali natorna, in sveta, keršanska, ali nadnatorna.

Jezus govori, de da novo zapoved , ne kakor fari¬
zeji uče, to je, ne nova, kakor de bi Bog že v stari za¬
vezi ne bil zapovedoval bližnjiga ljubiti; nova je, ker fa¬
rizeji drugači uče, kakor je Bog zapovedal, in ljudi mo¬
tijo, in Jezus jo je v svoji čistosti povedal. Nova je pa
le v tem, de se tako serčno ljubite, kakor sim jest vas
ljubil, pravi Jezus , in le po laki ljubezni vas bodo spo¬
znali, de ste moji učenci, moji prijatli in bratje. Po lju¬
bezni se tedej spoznajo božji izvoljeni, otroci božji in
otroci hudičevi; zakaj, kteri ne ljubi brata svojiga, ni iz
Boga. 1. Jan. 3. Ravno to tudi sv. Avguštin govori:
Ljubezen loči otroke božje od otrok hudičevih. Vsi dru¬
gi imajo tako natoro, življenje, pamet, tak jezik govore,
imajo svete zakramente, vero; ker pa ljubezni nimajo,
so nič. Ce se tudi s svetim križem pokrižajo , so ker-
seni, z drugimi v cerkev hodijo , tako se vender pravi
božji otroci le po ljubezni od hudičevih ločijo; zato kar
Bog ljubi, hudič pa sovraži, kjer je ljubezen , tam je
božji Duh, tode kjer je sovraštvo , tam je hudič. To
poterdi tudi sv. Janez, ker nas serčno k ljubezni božji
opominja, rekoč: »Preljubi! ljubimo se eden druziga, za¬
kaj ljubezen je iz. Boga. In slednji, kteri ljubi, je iz
Boga rojen, in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne

198

pozna; zakaj Bog je ljubezen. Ako se med seboj lju¬
bimo, Bog v nas ostane, in njegova ljubezen je v nas
popolnoma. Iz tega spoznamo, de v njem ostanemo, in
on v nas; ker nam je od svojiga duha dal.” 1. Jan.

4. 7—13.

S. Duh kristjane z obilnostjo svoje gnade napolne;
kakor so kristjani po njem močneji in bolj popolnoma,
tako mora tudi ljubezen do bližnjiga popolnoma biti, de
so Bogu podobni, kteri jim moč daje popolnoma lju¬
biti, in na to vizo je Jezusova zapoved nova, kakor tudi
ljubezen, ko je nadnatorna, ko jo sv. Duh v serca kri¬
stjanov vlije, de bližnjiga zavoljo Boga ljubijo. Le po
natori ali po svojim nagnjenji ljubi človek svojiga bliž¬
njiga, ki se zna dobro obnašati, lepo, perljudno govoriti,
ali kakor si bodi se perkupiti. Pa taka ljubezen, de si
je na sebi tudi lahko nedolžna, nima per Bogu nobeniga
zasluženja; in je tudi spremenljiva, ker že njegov bližnji
nima na sebi več taciga, kar mu dopade, ljubezen omer-
zne in kmal za nj ne mara. Tako ljubijo tudi ne¬
verniki.

Ako pa bližnjiga ljubi, ko ga vidi bogaboječe žive¬
ti, kaže, de ima veselje do bogaboječnosti; tedej tudi do
Boga; če ga ljubi, ker mu je kaj dobriga storil, ljubi
hvaležnost, ktero Bog zapove, tako je njegova ljubezen
bolji, pa tudi taka je le bolj prijaznost.

De bo ljubezen do bližnjiga zaslužljiva per Bogu,
ga mora:

1) Ljubiti zavoljo Boga, ker Bog zapove. On ga
ne ljubi iz natorniga nagnjenja, ki se spreminuje, ampak
zavoljo Boga, in tak kristjan ljubi vsaciga človeka zna-
niga in neznaniga, ker hoče vselej m povsod božjo za¬
poved dopolniti; in ljubezen božja vname serce tudi do
ljubezni bližnjiga.

2) Ljubi bližnjiga zato, ker je Bogu podobin, v
njem Boga vidi, in po ljubezni bližnjiga pokaže od zunaj,

199

de Boga ljubi, kleriga ne vidi. Sv. Janez pravi: »Kdor
svojiga brata ne ljubi, kleriga vidi, kako zamore Boga

ljubiti, kleriga ne vidi?” 1. Jan. 4. 20.

Ko je ndadi Tobija od angelja spreinljen v hišo

Ragvela

pa se nista poznala, ker se nikoli vidita

nista, je precej Ragvel svoji ženi rekel: Glej, kako
močno je ta mladeneč mojimu stricu podobin. Potlej jih
vpraša: Od kod prideta mladenča? Odgovorita mu: Mi

dva sva iz rodu Neftali, in sva med vjetimi v Ninive.
Vpraša ju: Ali poznata Tobija? Poznava ga, mu od¬
govorita. Ragvel je začel hvaliti Tobija, kaj za en do¬
ber, pravičen in bogainolin mož de je. Angelj mu pravi:
Glej, ta je njegov sin. Od veliciga veselja, desiravno
ga ni nikoli vidil, mu reče: Sredin bodi, ga objame, ku¬

duje in od veselja joka. Ravno tako jokate tudi njegova
zena Ana in hči Sara. Od kod se je ljubezen do mla-
diga Tobija tako naglo vnela v sercu vsili treh, ko ga
niso nikoli vidili, in niso vediii, ali je dober mladenee ali
ne? Od ljubezni do njegoviga očeta, slariga Tobija,
kleriga je Ragvel perserčno ljubil, in mu sin podobin
bil. Tako pravičen kristjan svojiga bliznjiga ljubi, kteri
svojiga Boga čez vse ljubi; ljubi ga, ko je otrok božji,
za Boga častiti in za nebesa vstvarjen, stori mu dobro,
kdor zamore, in želi mu vse dobro. Kteri Boga prav
ljubi, je nemiren v svojim sercu: vedno misli, de bližnji
ga le še premalo ljubi, ker vidi, kako Bog nas svoje
otroke ljubi, on pa želi v vsiin svojiga Boga posnemati;
to pa ve, de le tisti ga posnemlje, ki je usmiljen in do¬
brotljiv proti svojimu bližnjima.

3) Smo dolžni bliznjiga ljubiti, ker ga Bog ljubi,
in prizadevati si moramo, ga tako ljubiti, kakor ga Bog
ljubi, ker je njegov otrok. Zato je kristjan, kteri v
resnici ljubi, usmiljeniga in dobrotljiviga serca, vselej
perpravljen, dobro storiti. Sv. Duh pravi: »Pravični so
usmiljeni, in usmiljenje skažejo.” Prip. 13. 13. Usmiljen

200

človek je prava podoba božja na zemlji, ker nesrečnimi!
je namesti Boga na zemlji.

4) Dolžni smo ga ljubiti, kakor je tudi Jezus vse
ljubil, za vse je na svet prišel, in za vse umeri, de bi bil
vse: odrešil. Pravičen kristjan si prizadeva Jezusa v
vsim, tedaj tudi v ljubezni do bližnjiga posnemati, ker
Jezus nam vsim pravi: Izgled sim vam dal, de tudi vi
drugim storite, kakor sim jest vam storil. In Jezus je
na zemlji le dobro delal, svojo božjo milost v delih ka¬
zal. Pravični, ki Jezusa ljubi, tudi svojiga bližnjiga,
prijatla in neprijatla ljubi, ker ve, de so vsi udje njegoviga
telesa, in de je Jezus vse ljudi ljubil , svoje prijatle in
sovražnike.

5) Dolžni smo se pa tudi med seboj ljubiti, ker
smo vsi otroci nebeskiga Očeta, bratje in sestre med
seboj, in vsi eno upanje imamo, enkrat v božjim kralje¬
stvu v nebesih skupej biti per svojim nebeškim Očetu.

Ko bi se tako ljubili, kakor Bog hoče, bi že na
tem svetu okusili dobroto nebeskiga življenja. Ali žalo¬
stno je viditi, de tudi med kristjani je malo prave ljube¬
zni, desiravno brez nje ni zveličenja. Nekteri po zuna¬
njim kaže pobožno življenje, hodi rad v cerkev, rad mo¬
li, po gostim svete zakramente prejemlje, cisto živi; ali
v njegovim sercu ljubezni do bližnjiga ni; ni prijazin z
bližnjim, se terdo vede proti njemu, je pust, zabavljiv,
nepostrežljiv, ncvoljin, kader že po sili mora bližnjimi!
kaj storiti; druge vedno slabo sodi, hudo od njih misli,
grešnike pogubljuje, pa se ne spomni, de, ko je brez
ljubezni, je veei gnjusoba pred božjimi očmi, kakor nek¬
teri veliki grešnik, kteri pa se močno ljubezen do bližnji¬
ga v sercu ima. Per tacirn je več upanja, de se bo
spreobernil, kakor tak, ki meni, de po kersansko živi;
pa je ves merzel do bližnjiga. Ce je tudi res , de je
nas bližnji v velicih grehih, na j premisli vsak, de ima
sam morebiti se veči grehe nad sabo, pa jih ne spozna,

I

201

in Bog zapove ga ljubiti, če je tudi grešnik, zakaj , ko
bi kteriga smeli zavoljo grehov sovražiti, bi vse ljudi
sovražili, ker nobeden ni brez greha. Greh moramo so¬
vražiti, ki ga  je človek storil, človeka pa ljubiti, ker ga
je Bog vstvaril; molimo za grešnika, ki je nesrečen,
in pomagajmo mu iz grehov vstali, pa ne njegovih gre¬
hov perpovedovati.

Dolžni smo scer vse ljudi ljubiti, ker so otroci božji in
njegova podoba, pa vender smemo starše, prijatle, brate,
sestre, domače, dušne in telesne dobrotnike bolj, kot
druge ljubiti. Ravno tako se tudi sme razloček per
enaki potrebi storiti, kader se dobro stori bližnjima.
Pomagati smo dolžni nar pred tistim, ki so v nar vedi
sili; ako so pa vsi v potrebi, tako smo pred vsirni dru¬
gimi dolžni staršem pomagati, žlahti, domačim pred, ka¬
kor ptujim; pred pobožnim, kakor nepobožnim, pred ti¬
stim, ki so po nesreči obožali, postavim: če so pogoreli,
okradeni, ako jim je slabo vreme živež vzelo, kakor unim,
ki so po nemarnosti zapravili in reveži postali.

Zapoved bližnjiga ljubiti je tako močna, de nas še
od službe božje izgovori, postavim: ako bi bilo čas v
cerkev iti, pa bližnji nevarno zboli, takrat je treba cer¬
kev popustiti in bližnjimu postreči. Bog mu hoče dolžno
službo njemu v cerkvi opraviti zapovedano spregledati,
de njegovimu bolnimu otroku streže.

Ljubimo tedej svojiga bližnjiga, kakor Bog zapove,
želimo mu vse dobro, veselimo se njegove sreče, posne¬
majmo nebeškiga Očeta, ki nas je gospodarje na zemlji
postavil; gospodarimo z njegovimi dobrotami, de mu bo¬
mo zmirej podobniši. Odpovejmo se lakomnosti, nevošlji-
vosti in jezi; manjšajmo bližnjimu žalost in terpljenje,
storimo mu vesele dni; nobeniga dneva ne zgubimo, de
bi nič dobriga ne storili. Naj svetijo naše dobre dela iz
ljubezni do Boga bližnjimu storjene, de jih bodo vidili,
kteri so bližej nas, in našiga Očeta v nebesih ljubih m

202

svojo gnado k usmiljenju
in omečil, in de nas bodo drugi posnemali, in
bomo postali, de nas bo Bog- ljubil. Kar ubogim
bo nase, bomo v nebesih najdli; kar ubogim ne
bodo pa drugi imeli, mi pa prazni v večnost pri-
v našo pravo deželo, če smo vse na zemlji popu-

častili, kteri je nase serca s
nagnil
vredni
damo,
damo,
demo,

stili, in ne v nebesih per Bogu naložili. Kdor pa v de¬
lih ne more dobro storili, naj moli, in z molitevjo bo
svojimu bližnjima morebiti se več pomagal, kakor z dar-
rni, če bi mu jih zamogel deliti.

39« Kakošua mora kcršaiiska ljubezen
do bližnjiga biti?

Ker nam je ljubezen k zveličenju potrebna, nas šv.
Pavel uči, kakosna de mora biti, de bo Bogu dopadla
in k zveličenju pomagljiva. On pravi: „Ljubezen je
poterpežljiva, ne ravna napčno, se ne napihuje , ni časti
lakomna, ne iše svojiga, se ne da razdražiti, ne misli
hudo, se ne veseli nad krivico, ampak se veseli nad re¬
snico; vse preterpi, vse verje, vse upa, vse prenese.”
1. Kor. 13. 4—7.

Sv. Pavel pravi, de kersanska ljubezen je poterpez-
Ijiva in dobrotljiva. Kristjan, kteri Boga in bližnjiga v

resnici ljubi, je poterpežljiv s slabostmi svojiga bližnjiga,
z njimi, ki so pod njegovo oblastjo, krotko, dobro rav¬
na; otroci in posli vejo, de imajo dobriga očeta, dobriga
gospodarja; žena, de ima dobriga moža; sosedje, de ima¬
jo dobriga soseda. Ce se kdo kaj pregreši, vselej raz¬
loči, ali je iz hudobije ali iz nemarnosti, ali pa neprevi¬
den© ali iz slabosti se pregrešil; in če vidi, de je iz hu¬
dobije' ali iz nemarnosti kdo hudo storil, ga ve s krot-

kostjo ojstro posvariti, nikoli pa iz togote, in ve ob pra¬
vim času človeški slabosti tudi prizanesti; kletve ali ro¬

tenja nikoli iz svojih ust slišati ni. V odpušanji in v
darovanji bližnjiga svoje nar veči veselje najde, ker ve,

203

de v teni Boga nar bolj posnemlje, kteri je vedno per-
pravljen odpustili in dobrote delili, brez de bi mu kdo
kaj povernil, ker ničesar ne potrebuje.

Ljubezen ni nevosljiva. Kristjan, kteri po volji božji
ljubi, se veseli, ker vidi, de se njegovima bližnjimu do¬
bro godi; in na,r bolj je pa njegova duša vesela, ker vidi
bližnjiga po kersansko živeti, in ve, de bo delež imel

med božjimi otroci v nebesih.

Ljubezen ne ravna napčno. Kristjan je perljudin
v zaderžanji s svojim bližnjim, vsake besede in vsaciga

zunanjiga obnašanja se varje, kakorsno bi bilo njegovi¬
mu bližnjimu zoperno, ali bi ga znalo razžaliti; je poni¬
žan, postrežljiv, pohlevni, dobrotljiv proti njemu , ogiblje
se neperljudnosti. Pravo kersansko življenje stori člo¬

veka Bogu in ljudem dopadljivima, ker ljubezen je vsa¬
kima prijetna. Varje se vsiga nesramniga govorjenja
in zaderžanja, kar bi zamoglo bližnjiga pohujsati ali po¬
gubiti, zato ker ga res po kersansko ljubi.

Ljubezen se ne napihuje, in ni časti lakomna. Kri¬
stjan se ne povišuje nad drugimi, ne daje jim občutiti,
de je bolj, kot drugi znajdem, svojo umnost ve tako k
pridu drugim obračali, de do ne občutijo, in ne dela z
njimi terdo. Iz prave ponižnosti, in ne iz hinavsine se
ne misli bolj popolnoma od družili, ker obstoji , de, kar
ima dobriga, je vse božji dar. Ne govori od ljubezni,
pa v delih jo kaže, in njegova desna roka ne ve, kaj
leva stori; od sebe le po sili kaj govori, od druzih pa
ve dosti dobriga povedati.

Ljubezen ne ise svojiga. Kristjan, kteriga božja
ljubezen vlada, ne skerbi le za se, de bi le njemu prav
bilo; bolj skerbi, de bi bližnjima dobro in prav bilo. Ako
komu kaj dobriga stori, ne stori zato, de bi mu kaj dru'
žiga dobriga nasproti storil, ker on ne tirja ne hvale m
ne hvaležnosti: če pa njemu kdo kaj dobriga stori, pre¬
cej gleda, kako bi mu povernil; ne želi, de bi drugi

204

njemu stregli; ampak le on drugim. On vse zavoljo Bo¬
ga stori, tedaj tudi le od Boga povernila čaka, ktero bo
večno; in zato se perložnosti ise, svojiinu bližrijimu v
kaki reči služiti.

Ljubezen se ne da razdražiti, in ne misli hudiga.
Ako se pa pripeti, de bo kterikrat razžaljen, ker ne bo¬
do njegove dobre želje in dela spoznane, nič obrajtane;
ali de bo poškodovan, ni scer v njegovi moči, de bi nič
ne občutil v svojim sercu; pa občutiti krivico, ali pa liud
biti, je razloček; zato se pa ne jezi, ne misli, kako bi
svojiga bližnjiga nasproti vsekal z besedo, ali kako ga
poškodoval; ne prenagli se, ostane mirin, ne vračuje hu¬
diga s hudim, ampak z dobrim. Svojiga bližnjiga izgo¬
varja, de je iz človeške slabosti in ne iz hudobije storil
ali hudo govoril. Ne gleda na grehe družili, ne opra¬
šuje po njih zaderžanji, ker nobeniga hudo ne sodi; se
le boji se, kaj hudiga zvediti, de bi se v ljubezni do
njega ne motil, in v njem ne slabela in merzla postala.

Se ne veseli nad krivico; ampak veseli se nad res¬

nico. Kteriga božja ljubezen vlada, žaljuje nad bližnjim,
kterimu sc krivica godi, iz serca želi, de bi mu krivica
v dobro duše zalegla, in moli za nj. Veseli se pa, kader
vidi, de je resnica laži, obrekovanje hudobnih jezikov
zmagala, in nedolžnost bližnjiga se skazala ; ponižno hvali
previdnost božjo, zato ker je obernila, de je pravični za

dobriga spoznan.

Ljubezen vse preterpi, vse verje, vse upa, vse pre¬
nese. Kteri ljubi Boga in bližnjiga, pokrije vse slabosti
svojiga bližnjiga, ne pernoveduje njegovih grehov, če ni

velika sila; sam je dobriga serca; pa tudi druge tako
sodi, in rad verje vse dobro od bližnjiga; vselej le do¬
bro od njega upa, in zato je vselej veseliga obličja proti
njem. Če je njegov bližnji neprijazni proti njemu, ali

ga žali, se zato ne jezi, ne mermra, ne toži drugim,

vse zopernosti preterpi, de Jezusa posnemlje, ki je toli-

205

kanj hudiga voljno preterpel. Ker so pa nekteri tudi
taki, de, ako kdo hoče z njimi v miru živeti, mora le
dalje bolj od njih biti, ga tudi kersanska ljubezen mo¬
drost uči, bolj proč od njih biti; tode ne iz sovraštva,
ampak iz božjiga strahu pred greham. Nobeden ne so¬
vraži kužniga bolnika, le milva ga vsak; pa vender se
ga vsak ogiblje, zato ker se boji, de bi se bolezen tudi
njega ne perjela; ravno tako stori pravičin kristjan per
takim človeku; le varovati se mora, de bi ga kako skri¬
to sovraštvo ne slepilo, in si ga za modrost mislil.

Kersanska ljubezen mora tudi stanovitna biti, kakor
je zapoved božja nespremenljiva. Kristjan ljubi svojiga
bližnjiga zato, ker Bog zapove, in ker je vsak človek
otrok božji in Bogu podoben; to pa ostane vedno, tako
ga mora tudi vedno ljubiti.

Ko je bil sv. Pavel po božjim razodenji prepričan,
kako silno potrebna je ljubezen vsakimu, kteri hoče zve¬
ličan biti, je bil ves vnet od nje, in poslušajmo ga kaj
govori: »Ako bi jest vse človeške jezike in angeljske
govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil, kakor bučeči bron,
ali zvoneči zvon; in ako bi prerokovati znal, in vse
skrivnosti vedil, in vso učenost imel; in ako bi vso vero
imel, tako de bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel,
nič nisim. In ako bi vse svoje premoženje za živež ubo¬
gim razdelil, in ako bi svoje telo tje dal, tako, de bi go¬
rel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga.” 1. Kor.
13. 1—3. Sv. Pavel uči, de ljubezen več velja pred
Bogam, kakor vsa učenost, ki jo človek ima; če bi tudi
nar bolji učenik bil, pa bi v sercu ljubezni ne imel, pred
Bogam nič ne velja; če bi tudi dar od Boga pre¬
jel, čudeže delati, bi pred Bogam vender nobeniga zaslu-
ženja ne imel, če bi ljubezni ne imel; zakaj dar čudeže
delati bi mu Bog le zavoljo nevernikov dal, de bi verni
postali; le ljubezen je pravo znaminje — pravi Jezus
de le nad tem vas bodo spoznali, de ste moji učenci, ko

206

se hote tako ljubili med seboj, kakor sim jest vas lju¬
bil. Ko bi kdo tudi vse svoje premoženje med uboge
razdelil, in dal svoje telo, de bi zgorelo, bi bilo vse nič,
če bi iz ljubezni božje in bližnjiga ne storil, ampak iz
kakiga druziga namena.

Ljubi kristjani! ko nam je ljubezen k zveličenju ta¬
ko močno potrebna, in ker je ravno tako dar božji, kot
vera in upanje, prosimo v ponižnosti svojiga serca Boga
za ta nebeški dar, in z božjo pomočjo si tudi prizade¬
vajmo svojiga bližnjiga ljubiti; precej zjutrej sklenimo,
in večkrat čez dan ponovimo svoj sklep, de hočemo iz
serca zavoljo Boga svojimu bližnjimi! dobri biti, in no-
beniga dne ne zgubimo, de bi ne storili svojimu bližnji¬
mi! kaj dobriga, bodi si na duši ali na telesu , de bomo
vedno nosili nad sabo znaminje Jezusovih učencov, in
Bog ljubezni bo per nas, in mi per njem.

Kako se kristjan pregreši zoper Boga, o ljubezni
bližnjiga ?

Greši, kdor je merzel, terd, neprijazin, neusmiljen
proti njemu, neobčutljiv, če je srečen ali nesrečen, mu
dobriga ne stori, hinavsko z njim ravna, ga žali, mu je
nevošljiv, ga zaničuje, opravlja, preganja, sovraži, se nad
njim mašuje, mu hudo vosi, ga pred nesrečo ne varje,
mu k sreči ne pomaga, ako bi ravno zamogel.

40, Od kersanske ljubezni do sovraž¬
nikov«

Za sovražnika imajo ljudje vsaciga, kteri jim kaj
nasproti stori, kar jim ni všeč. Ako si kdo prizadeva
tisto službo dobiti, ktere sam želi, ga že sodi, de je nje¬
gov sovražnik; če ga kdo svari, ga ima za sovražnika;
če se pravda, pa uni po pravici pravdo dobi, ima sodni¬
ka in njega za svojiga sovražnika. Nekteri ima svojiga
bližnjiga za sovražnika, kterimu bi bil še hvalo dolžan;

207

nekteriga kaka beseda razžali, ker bližnji se tako mislil
ni, kakor mn persodi, de ga je hotel nalas žaliti. —
Sovražnika prav imenujemo tistiga, kteri nam hudo želi
in stori. Za kristjana je pa le tisti pravi sovražnik, kte¬
ri ga v greh napeljuje in zapeljuje. Nečistniki so si
nar veči sovražniki, ki si v večno pogubljenje pomagajo,
desiravno si veliko od ljubezni pripovedujejo. Kersanska
ljubezen ne pozna sovražnikov, ljubi vse ljudi, kakor Bog,
naj bodo prijatli ali sovražniki, vse vidi, de so po božji
podobi vstvarjeni, naši bratje in sestre, odrešeni po Je¬
zusu Kristusu, namenjeni za nebesa.

Zakaj smo dolžni sovražnike ljubiti ?

Dolžni smo jih ljubiti:

1) Ker Bog zapove. Jezus pravi: »Ljubite svoje
sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo, in mo¬
lite za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, de hote
otroci svojiga Očeta, ki je v nebesih, kteri da svojima
soncu sijati na dobre in hudobne, in da dež iti pravičnim
in krivičnim.” Mat. 5. 44. 45.

Jezus nas uči postavo popolnomosti, zato uči nar
pervo krotkost in mirno življenje, de nobeuiga ne razža¬
limo, storjene krivice pozabimo , in hudiga s hudim ne
povračujemo, tiste, ki so nas razžalili, nam hudo storili,
ne sovražimo, in potlej, de jih ljubimo, jim dobro stori¬
mo in za nje molimo. Tedej Jezus na ravnost zapove
sovražnike ljubiti, ako hočemo otroci božji biti in v ne¬
besa priti. Torej če nas kdo razžali, ali nam hudo stori,
in v sebi jezo nad njim občutimo, ne dajmo ji prostora;
ona pride od hudiga poželjenja, ktero zopernika sovraži,
ali naša duša naj ga ljubi, in dobro mu storimo. Pri¬
zadevajmo si svojiga sovražnika poboljšati, ga v prijatla
spremeniti; mi ga bomo s poboljsenjem od pogubljenja
rešili, kamor bi ga sovraštvo do nas gotovo perpeljalo.
Po natori se nam nemogoče zdi sovražnika ljubiti; pa

208

že bi ga po svojim nagnjenji ljubili, bi naša ljubezen
preti Bogam nobeniga zasluženja ne imela; Bog s svojo
gnado stori, kar je naši pokaženi natori nemogoče, de
ga ljubimo zavoljo Boga, in taka ljubezen je per Bogu
veliko zaslužljiva. Storimo, pravi sv. Krizostom, kar
zdravniki z bolniki, ki so v hudi bolezni obnoreli; zmo¬

teni na pameti zdravnika gerdo zmirjajo, od sebe pode,
zdravnik pa vsiga tega nič ne porajta, še le bolj si pri¬
zadeva jim iz te hude bolezni pomagati. Sv. Duh za¬
pove, kaj nam je storiti. »Ako bo tvoj sovražnik lačin,
nasiti ga, ako bo žejin, daj mu vode piti, zakaj ti boš
žerjavico na njegovo glavo spravljal, in Gospod ti bo
povernil.” Prip. 25. 21. Tako storimo svojim sovražni¬
cam, Je več, kot drugim, de jih sebi in Bogu v prijatle
spreobernemo, in od pogubljenja rešimo.

2) Smo jih dolžni ljubiti, ker jih tudi Bog ljubi in
jim svoje dobrote deli. Bog sovraži grešnika v človeku
in ne človeka; sovražimo tudi mi le greh v človeku, in
ljubimo po izgledu nebeškiga Očeta svojiga sovražnika,
ki je naš brat.

3) Dolžni smo jih ljubiti, de Jezusa posnemljemo,
ki je svoje sovražnike po božje ljubil, proti njim je bil
krotak, pohleven in ponižen.

Zavoljo grešnikov, božjih nar večih sovražnikov je
prišel Jezus na svet, de jih je odrešil od greha, hudiča
in smerti, jih pot v nebesa učil in de bi jih zveličal; in
kako so mu vračevali za njegovo božjo ljubezen? sovra¬

žili, obrekovali in vse lažnjivo zoper njega govorili, pre¬
ganjali, zasramovali in na križu umorili. Lahko bi jih
bil v hipu na dno pekla pogreznil, pa ni hotel.

Torej ljubi kristjan! ki želiš se nad svojim sovraž¬
nikom maševati, poglej Jezusa na križu, in lahko ti bo
odpustiti Res je, boli te, ko te tvoj bližnji, tvoj sosed,
tvoj žlahtnik ali tvoj gospod sovraži, obrekuje, ti v tvo¬
jih pravicah škodije, poštenje jemlje, v sreči ti nagaja,

209

pa spomni se, kaj so Judje čez Jezusa hudiga lagali,
kako ga farizeji sovražili, in ljudstvo vpilo »na križ z
njim”. Ves ranjen, z žeblji na križ perbiti Jezus kliče
na glas proti svojimu nebeškimi! Očetu, naj jim zavoljo
njega milost dodeli, kteri z njim tako hudo delajo. V
Jezusu najdeš izgled, kaj ti je storiti, če sovražnike
imaš; odpusti jim, kot Jezus, de mu boš v resnici po-
dobin na zemlji in večne časti v nebesih deležin.

4) Smo jih dolžni ljubiti, ker smo grešniki, in tudi
milosti božje potrebujemo, in če svojim sovražnikam ne
bomo odpustili, nam tudi Bog naših grehov ne bo od¬
pustil, kakor v očenašu prosimo.

Per perložnosti, ko je sv. Peter Jezusa vprašal, ko¬
likokrat naj svojimu sovražniku odpusti, je Jezus priliko
povedal od hudobniga hlapca, de bi se učili, kako mora
kristjan perpravljen biti vselej odpustiti. Bil je nek go¬
spod, pravi Jezus, ki je s svojimi hlapci rajtingo delal,
kako so gospodarili. Perpeljali so mu eniga, kteri mu
je bil dolžan deset tavžent talentov. Krivica je bila ve¬
lika, obstal jo je, pa tudi povedal, de je vse zapravil in
nima s čem verniti. Gospod zapove prodati njega, nje¬
govo ženo, in njegove otroke, in vse , kar je imel, in
poplačati. Hlapec se je vstrašil, je padel na kolena in
ga prosil, rekoč: Poterpi z menoj, in vse ti bom po-
vernil. In Gospod seje usmilil, ga spustil, in mu je
dolg odpustil. Spred njega grede pa narajma eniga svo¬
jih hlapcov, kteri mu je bil dolžan sto denarjev, in ga
je zgrabil in davil, rekoč: Plačaj, kar si dolžan. On je
padel pred-nj, in ga je prosil, rekoč: Poterpi z menoj,
in vse ti bom povernil. On pa ni hotel, je šel in ga je
dal v ječo zapreti, dokler ne bo dolga plačal. Drugi
služniki, ki so vidili, kaj de dela, so bili žalostni, in so
šli gospodu povedat. Nad tako hudobijo se je gospod
močno zavzel, ukaže ga pred se perpeljati, in mu ojstro
reče: Hudoben hlapec! ves dolg sim ti odpustil, ker si

in. Dil. 14

me prosil, ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svo-
jiga dolžnika, kakor sim se tudi jest tebe usmilil? Za¬
povedal je ga v ječo vreči, dokler ne bo vsiga dolga
poplačal. Tako, pravi Jezus, bo tudi moj nebeški Oče
vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojima bratu iz
svojih sere. Mat. 18.

Po ti priliki nam Jezus pokaže, kako velik je naš
dolg per Bogu, ker smo brez števila veliko grehov sto¬
rili, kako majhno je pa razžaljenje našiga bližnjiga, ki
ga nam bližnji napravi. Kakšin strah mora vsaciga pre¬
suniti, ko se spomni na število in visokost svojih grehov,
kader nas bo Bog k odgovoru poklical, in kdor taciga
strahu še ni občutil v svojim sercu, tudi svojih grehov
še ne spozna; kteri jih spozna, se trese pred božjo pra¬
vico, in želi in Boga prosi usmiljenja in odpušenja. De
bo skesan čez svoje grehe odpušenje per Bogu zado-
bil, mora drugim dober biti, in svojim sovražnikom iz
serca odpustiti. Kdor pa ne bo odpustil, naj se trese pred
ojstrim sodnikom, kteri ga bo zavergel zavoljo njegove
terdovratnosti.

5) Ljubimo sovražnike zavoljo lastniga dobička, ker
s tem božjo voljo dopolnemo, in nas bo Bog zato zve¬
liča] ; spravimo se s svojim zopernikam vselej pred , ko
sonce za goro gre. »Jezite se, in nikar ne grešite, va¬
ša jeza naj mine pred sončnim zahodatti,” Efez. 4.26.

41. Kako se kristjan proti sovražni-
kam zaderzi?

Vsak človek ima nektere, ki ga ne ljubijo, ki ga
v kaki reči razžalijo, ali saj si misli, de so ga razžalili.
Tedaj dober kristjan po volji božji take ljubi, prosi Bo¬
ga za nje, in vosi jim iz serca vse dobro.

De pa dopolne božjo zapoved sovražnike ljubiti, se
samiga sebe pregovarja, de njegov zopernik ga ni iz
hudobniga serca hotel razžaliti, de je sam preobčutljiv;

211

de je ali iz nevednosti, slabosti, neprevidama, ali iz na-
glosti brez pomiselka to storil, in de ni mislil ga ško¬
dovati. Misli, moj sovražnik je v zmoti, meni, de sim
jest njegov sovražnik. De bi nasprotne zmote nehale,
se s svojim zopernikam pogovori, povesta si eden dru¬
gima svoje znotranje misli in sodbe, in tako se spravita,
ko se oba prepričata, de nista tako hudobna, kakor sta
se pred sodila.

Dober kristjan se sprasa, ali ni morebiti sam kriv,
sam perložnosti dal, de ga drugi zavidijo. Ako po vest¬
nim spraševanji spozna, de je sam kriv, obstoji svoj
greh pred Dogam in clovekam, se poniža in poboljša, in
vse sovraštvo neba.

Varje se, kar je nar več mogoče, de nobeniga ne
razžali ne z besedo ne z djanjem. Le kader drugači
svoje dolžnosti dopolnili ne more, de bi mogel ali bliž¬
njiga ali pa Boga razžalili, raji bližnjiga razžali; taciga
razžaljenja pa pravičen kristjan ne porajta; Bog mu je
več, kot ves svet. Nekteri mora po dolžnosti svojiga
bližnjiga svariti, ali pa kaznovati; hudoben svet pa res¬
nico sovraži; zato pa tudi njega sovraži, ki ga je sva¬
ril, ali pa po postavah kaznoval. Tako je Jezus farizeje
in pisarje razžalil, sv. Stefan jude i. t. d.

Pravičen kristjan krotko dela s svojim sovražnikam,
posnemlje Jezusa, ki pravi: »Učite se od mene, krotak
sim in iz serca ponižen?’ Ko ga je Malhus , veliciga
duhovna hlapec po licih vdaril, ni druziga rekel: »Ako
sim hudo govoril, pričaj od hudiga; če sim pa resnico
govoril, kaj me biješ?” On ne kolne, ne zmirja gerdo,
ampak molče preterpi, dokler ni kaj čez čast božjo;
scer se pa za žalost božjo potegne. Ako mn pa bližnji
krivico dela na pravicah, na blagu, na zdravji ali življe¬
nji, ali pa tudi na dobrim imenu , in ko bi to drugim
škodovalo, kar se čez njegovo postenje govori ali stori,
postavim, ko hi bil v takim stanu, de bi zavoljo njemu

14*

212

odvzetiga dobriga imena ne mogel vec tolikanj dobriga
storiti, ne molči. Pa tudi v tacih okolišinah si sam pra¬
vice ne dela, ampak gosposki prepusti, in zraven zmirej
krotak ostane, in je perpravljen vselej odpustiti, in se
spraviti. Sv. Duh pravi: »Človeka razumnost se iz nje¬
gove poterpežljivosti spozna, in njegova čast je krivice
spregledati?’ Prip. 19. 11.

Pravicin kristjan moli za svoje sovražnike, de bi
jim Bog dal boljši pamet in misli, de bi svoje zmote in
krivice spoznali, in se poboljšali. Kdor za svoje sovraž¬
nike moli, jih ne sovraži, in jim želi in stori dobro.

Ako prav premislimo, kar nam sovražniki žaliga
store, ni vselej hudo na sebi, postane se le hudo, kader
z nevoljo terpimo, ko je nasimu napuhu zoperno. Ce pa
voljno terpimo nam sovražnik, brez de bi na to mislil,
perložnost da, nase grehe pokoriti, de se pred Bogam
ponižujemo, ga prosimo usmiljenja,, gnade stanovitnosti,
vse hudo voljno terpeti, in za pokoro svojih grehov Bo¬
gu darujemo. De pa hudo občutimo, ktero nam sovraž¬
nik stori, ko smo po natori občutljivi, je res, in ni mo¬
goče drugaci; pa Jezus nas le uči in zapove v prid
nase duše vse oberniti, pa ne de bi ne smeli občutiti,
tode moramo tudi tako občutenje, žalost, britkost, težo
zavolj kake nam storjene krivice v sebi kolikor mogoče
zatirati, ter ne smemo na krivico misliti, de je ne bomo
se bolj čutili, in de se potem jeza in sovraštvo v naših
sercih ne vname.

Nekteri praznih izgovorov išejo ?  de bi storili, kar
jim spačena natora govori, in se dopolnjenju božje za¬
povedi odtegnili. Nekter pravi: Jest sim perpravljen se
spraviti, pa kdo bo pervi začel ? Oba imata to dolžnost.
Napuh vaju zaderžuje; ti hočeš, de bi uni, uni de bi ti
začel govoriti in se sprijazniti. Ti stori, kar ti Bog
zapovč, drugi naj misli, kar hoče. Jezus ti zapove,

213

de, če ves kako razpertje s svojim bližnjim, položi svoj
dar na altar, pojdi z njim se spravit in potlej pridi in
daruj. Ne reci sim viksi, in imenitnišiga stanu, spomni
se, de je tvoj brat; pred Bogarn sta oba enake imenit¬
nosti, otroka božja. Jezus je vik.si od nas vsih, in ven-
der je prišel na svet svojih sovražnikov iskat, de bi jih
v prijatle spremenil. In ko je Bog perpravljen odpustiti,
moramo tudi mi perpravljeni biti vselej odpustiti; ker
vedno božjiga usmiljenja potrebujemo, moramo tudi proti
svojimu bližnjimu usmiljeni biti. Ne reci kristjan, sej
mu odpustim, pa njegove krivice nikoli pozabil ne bom.
Ce to storis, tudi Bog^ tvojih grehov nikoli pozabil ne
bo, kaj bo s teboj? Ce ga viditi ne moreš, tudi Bog
tebe s svojimi milostljivimi očmi pogledal ne bo. Le če
je tvoj sovražnik tvoji duši nevaren, beži od njega, ogi¬
baj se ga,  ne sovraži ga, ampak ljubi Boga v njegovi
podobi. A ko si pa viksi od njega, posvari ga, stori mu
občutiti svojo nevoljo nad njegovim hudim zaderžanjem,
pa le zato, de bi ga poboljšal, ne pa iz jeze ali sovra¬
štva. Tudi se ne izgovarjaj: Sej bi rad govoril, pa moj
sovražnik me ne pogleda in ne ogovori. Poskusi pred;
če je res, morebiti on se bolj želi s teboj govoriti kot
ti. Morebiti si pa preinerzel ali pa previsok proti nje¬
mu, de se ne prederzne te ogovoriti. Nagovori kakiga
svojiga in njegoviga prijatla, de mu pove tvoje želje, in
se bota spravila. Tudi ne govori, sej mu odpustim, pa
pustim ga, kakor je, de tudi tebe Bog ne bo pustil, ka¬
kor si, grešnika. Ljubi ga, in stori mu dobro, ne go¬
vori čez-nj, de se v družili nevoljo nad njim ne obudiš,
in ne ostane serd v tvojim sercu, ker z njim ne boš
prišel v kraj večne ljubezni.

Nikar pa tudi ušes ne zamašimo proti očitanju so¬
vražnikov, dostikrat nam resnico povedo, ktero povedati
se naši prijatli boje, in to nam zna k spoznanju naših
grehov in nagnjenja, in k poboljšenju življenja pomagati.

214

Varimo se greha sovraštva, ki je tako velik, varimo
se pa tudi v zaderžanji, de nas ne bodo ljudje sovražili.
Ako je pa nase zaderžanje hudobno, ne jezimo se rez
druge, de imajo z nami in našo hišo dosti opraviti, jezi¬
mo se čez se, ki s svojim življenjem drugim perložnost
damo, od nas govoriti. Ne bodimo terdi, prevzetni, za-
bavljivi, nagajivi in zaderikasti proti drugim , de se nas
ne bodo ljudje ogibali; bodimo odkritiga serca brez vsih
zvijač in goljufij, perljudni in postrežljivi, in svet ne bo
čez nas. Če pa po svojim stanu, v kteriga ga je Bog
postavil, mora kdo resnico govoriti, greh svariti , ali pa
kaznovati, in ga zato svet zavidi, ne sme dolžnosti svo-
jiga stanu opustiti, ker Jezus srečne imenuje liste, kteri
za resnice voljo preganjanje terpe.

Kako se pregreši kristjan zoper Boga v ljubezni so¬
vražnikov ?

Pregreši se zoper Boga vsakter, ki svojimu sovraž¬
niku iz serca ne odpusti, in noče pozabiti, kakor bi se
clo nič ne bilo zgodilo zoperniga, kakor bi se tudi ne
bilo zgodilo, ako bi ne bil Bog po svojih nezvedljivih
sklepih dopustil; ko se s sovražnikam ne spravi, z njim
ni prijazin, si ne prizadeva ga v svojiga prijatla spreo-
berniti, v svojim sercu nevoljo, jezo kuha, mu ni iz ser¬
ca dober, mu dobriga ne vosi in ne stori, zoper njega
proti drugim govori, de bi ga počernil, za nj ne moli,
je napiihnjen proti njemu, in pervi roke k spravi
ne poda.

NAUK OD DOLŽNOST KRISTJANA DO SAMI
GA SEBE.

42. Sebe ljubiti in spoštovati.

človeku je že v natori, de sebe ljubi, zato Jezus
zapove, de bližnjiga tako ljubimo , kakor sebe. K lju¬
bezni do sebe ni nobene zapovedi treba; vsak želi sre-

215

cen biti, in vse prizadevanje in trud gre le na to, de bi
človek srečen bil. Ljubezen de sebe je pa božja, ker-
šanska ali pa človeška, kakor je bilo že per nauku od
ljubezni do Boga povedano. Kdor Boga iz vsiga serca
čez vse ljubi, tudi sebe prav ljubi; ljubezen božja ga
vlada, de vselej in povsod stori, kar Bog zapove , ker
le v Bogu svojo pravo srečo najde, in z njim in per
njem večno biti so njegove nar perve in nar močnejši
želje. Kakor dober kristjan vse stvari le zavoljo Boga,
in v njih le Boga ljubi, tako tudi sebe le zavoljo Boga,
in v sebi le Boga ljubi.

Kaj ima človek nad seboj, de se ljubi in v časti ima?

Visokost in imenitnost človekova se že vidi precej
per vstvarjenji. Ko je Bog vse stvari vstvaril, je vidil,
de so bile vse dobre, je rekel : Storimo človeka po svoji
podobi, on bo gospodoval čez ribe morja in ptice pod
nebam, in čez zveri in celo zemljo in čez vse lazijoče
živali na zemlji. Človeku je tedej vse stvari vstvaril,
de bi jih vžival. Desiravno telo je iz persti storil, je ven-
der nar lepši med vsimi stvarmi na zemlji; Bog mu je
vstvaril tako telo, kakoršniga je hotel imeti, de ga bo
njegov božji Sin na se vzel, ko bo na zemljo prišel
Kako močno Bog človeka ljubi, ko ga je že po telesu
tako lepiga vstvaril , in mu vse stvari pod oblast dal!
Zato je prerok premišlijoč božjo ljubezen do človeka v
sercu ves ginjen in omečen rekel: »Kaj je človek, de
se na-nj spomniš? ali kaj je Sin človeka, de ga obišeš?
Malo manj si ga storil, kot angelje, s častjo in hvalo si
ga kronal, in ga čez dela svojih rok postavil, Vse si
njegovim nogam podvergel, ovce in goveda vse sploh,
zraven tega tudi zverine , ptice neba in ribe morja?’
Psi. 8. 5 — 9. Se angelje je človeku za varhe dal.

Še imenitniši je človek po svoji duši , ki mu jo je
Bog po svoji podobi vstvaril; imenitnišiga ni mogel Bog
človeku dati, kakor ko mu je dušo sebi podobno dal, de

216

ima pamet, prosto voljo, in bo večno živela, ker jo
hoče k sebi v nebesa vzeti Kako znajdena je človeška
pamet, nam pokažejo tolikanj znajdene reči. Nezmerjen
je človek v svojih mislih in željah, ne gane se iz mesta,
in vender v svojih mislih ves svet obhodi, do nebes jih
povzdigne, in tudi na dno pekla gre z njimi, in nikjer
ne miruje, dokler duša k Bogu ne pride, kteri jo je dal.
Spomni se na pretečene zgodbe, ohrani v svojim spomi¬
nu, kar se zdej godi, in po svoji modrosti se iz seda-
njiga uči, kako se v prihodnje zaderžati. Človek ima
tako močno prosto voljo, de ga nobena človeška moč in
oblast ne more vkreniti, de bi človek pervolil storiti, kar
noče, ali ne storil kar hoče; telo zamorejo posiliti ali
odverniti, volje pa nikoli ne; človek je gospodar svoje
volje. Le nesrečen je, če svoje proste volje sveti volji
božji ne podverže.

Visok in imeniten je človek v vstvarjenji iz rok
božjih prišel, on je otrok božji in Bogu podoben, pa Je¬
zus ga je po svojim odrešenji se bolj poviksal, ga z
Bogam združil; ko je človeško natoro na se vzel, deje
kristjan božje natore deležin. Zdej smo se bolj popol¬
noma otroci božji, ker smo po svetim Duhu prerojeni.
In to imenitnost v nas, de smo otroci božji, je s. Janez
za nar veči znaminje božje ljubezni imel, ker je rekel:
»Poglejte, kako veliko ljubezen nam je Oče skazal, de
smo otroci božji imenovani, in srno zares. Zavoljo tega
nas svet ne pozna, ker njega ne pozna. Preljubi! zdej
smo otroci božji, in ni še razodeto, kaj bomo. Vemo,
de kader se bo pokazal, mu bomo podobni, ker ga bomo
vidili, kakor je.” 1. Jan. 3. 1. 2.

Kako imenitna in draga je človeška duša se pre¬
pričamo, ko je Bog svojiga ljubiga Sina na svet poslal
zavoljo nje, de jo je odrešil, in de bi jo zveličal. Po
Jezusovim odrešenji smo bratje Jezusovi in sestre, z
njim jerbi nebeškiga kraljestva, stopili smo v njegove

217

pravice, vse njegovo neskončno zasluženje je nam dal.
Živi tempelj svetiga Duha smo zdej, udje Jezosoviga
svetiga telesa, njegove svete cerkve. Poklicani smo
sveto živeti, in enkrat Jezusove časti v nebesih deležni
biti. O kako visoko nas je Jezus povzdignil po svojim
odrešenji, ko nam je zakrament svetiga resnjiga telesa
zapustil, de se z nami sklene, de on v nas ostane in
mi v njem.

Premislite, ljubi kristjani! kako imenitni in visoki
smo, kako vredni, de se ljubimo in častimo, in kader se
prav ljubimo, le to ljubimo, kar je božjiga v nas , in
vse to le po gnadi božji. In kdor Boga čez vse ljubi,
tudi sebe prav ljubi; hvaležin je Bogu, de ga je taciga
vstvaril, Jezusu, de gaje odrešil, in svetimu Duhu, ki
s svojo gnado v njem prebiva. Spomni se tedej vsak
ob času skušnjav, kdo de je, de ga bo ta misel obvaro¬
vala pred greham, ker greh mu odvzame vso njegovo
božjo lepoto, in ga večno od Boga loči. Prizadeva naj
si vsak na vso moč jo ohraniti, in s svetim življenjem se
lepši perhajati.

Kako se kristjan pregreši zoper Boga v ljubezni do
sebe ?

Pregreši se, če le ise, kar je njegovimi! telesu pri-
jetniga, več zemeljsko kot za nebeško, več za telo, kot
za dušo skerbi. Bogatin je skerbel le za dobro in mehko
življenje. Luk. 16* 19. Aposteljni in mučenci so pa vse
zemeljsko pozabili, in so le za zveličenje skerbeli. Greši,
če kako stvar bolj, ko Boga ljubi, ker takrat ne ise
svojiga zveličenja in pade v nesrečo; in če ne spozna,
de njegova visokost je od Boga, in za njo ni Bogii
hvaležin.

218

43, Od dolžnosti in potrebe se spo¬
znati.

Kd or hoče dolžnosti do Boga, do sebe in do bliž¬
njica dopolniti, kakor jih dopolniti Bog zapove, mora tu¬
di sebe poznati, in vediti ali jih prav dopolne ali ne.
Bolj ko si človek prizadeva sebe, svoje nagnjenja , sla¬
bosti in grehe spoznati, lazej se viza na poti zveličenja,
lazej se greha varje, in bolj se ponižuje pred Bogam,
zato ker nad seboj tolikanj slabosti in hudiga najde. Pa
le rado se zgodi, de vse hočemo vediti, kar se okoli nas
godi, kar pa v nas teci, na to malokrat mislimo, in to
je velika nesreča za tolikanj kristjanov, de, ko sebe ne
premišljujejo, sebe in svojih grehov ne spoznajo. Po¬
trebno je, de bi vsak le na se gledal, kakšen de je v
resnici, kako se zaderži proti Bogu, sam proti sebi in bliž¬
njimi!, de bi vedil, kaj je treba popraviti, ker sv. Duh
pravi: »Gospod gleda na človekove poti, in vse njegove
stopnje ogleduje.” Prip. 5. 21. Treba mu je poznati
svojo natoro, svoje nagnjenja, zelje in tudi namene, kte-
re per vsili svojih delih ima; svoje slabosti in svojo moč,
je že prišel na

poti keršanskiga življenja, de tudi ve se v prihodnje gre¬
ha varovati. Ako bo svoje hude nagnjenja in želje, svoje
grehe dobro premislil brez zmote lastne ljubezni, ktera
grešnika slepi, de hudo, kar je v njem za manj ali clo
za greh ne spozna, bo le v sebi občutil ognjusenje nad
greham, in ga bo začela vest peci, in bo skerbel po¬
praviti. In ko bo spoznal, ktero nagnjenje mu je nar
bolj nevarno, ga nar hitreje v greh zapelje, tistimi! sc
bo tudi nar bolj vstavljal. Po svojim skerbnim premišlje¬
vanji bo tudi spoznal svoje zunanje sovražnike, kteri ga
v greh napeljuje , de se jih bo vedil ogibati. Ker pa
spozna svojo slabost, se ve skušnjavam braniti, per svo¬
jim serčnim vojskovanji prosi Boga pomoči, in se zanese

zaderžke m nevarnosti tudi, kako delječ

219

na njo, ker ve, de se vojskuje Je za dopolnjenje božjih
zapoved.

Zdravnik mora bolezen poznati, ako sc ji hoče s
permerjenimi zdravili vstavljati, de bolnik ne timerje;
ravno tako mora kristjan bolezen svoje duše poznati, de
jo ve ozdraviti, in de večno v grehih ne zaspi. Se pre¬
rok je zdihoval čez težo spoznanja samiga sebe, ker
pravi: »Kdo spozna pregrehe? očisti me od mojih skriv¬
nih grehov, in obvari svojiga hlapca pred ptujimi.”
Psi. 18. 13.

Poslušaj kristjan svojo vest, ona prihod sodnika
oznanuje; pa tudi perpoveduje, de imaš sovražnika v
sebi, de nikar ga ne poslušaj, de te v greh ne zapelja;
če pa vesti v sebi več ne čutiš, je žalostno znaminje,
de si umeri za Boga in za zveličenje. Vsa učenost nič
ne pomaga, če kristjan dobre in tanke vesti nima. Ve¬
liko kristjanov se najde, ki resnice svete vere dobro
vejo, in jih tudi povedo, ko pa strahu božjiga nimajo,
vender le v grehih žive. Prizadevajmo si sebe prav spo¬
znati, in ne verovajrno sebi, ko se boljši mislimo, kakor
smo; le ko se bomo zares poznali, kakor smo pred Bo-
gam, se bomo se le prav ljubili, in za srečno večnost
skerbeli.

44. Od zatajcnja sainiga sebe.

Kdor hoče po keršansko živeti, greha se varovati
in vse storiti, kar Bog zapove, občuti vojsko v sebi;
hude nagnjenja in hude želje se mu vstavljajo, ktere so
kazin izvirniga greha, in so po svetim kerstu se ostale;
vedno se mora vojskovati zoper nje, de bi jih zmagal,
in bi bile duši pokorne. Telo hoče vživati, kar mu do-
pade, ne porajta ali je dopušeno ali ne, pred Bo-gain do¬
bro ali hudo. Nektera reč, jed, pijača ali veselje je za
zdej človeku prav prijetno, ki pozneje njen vžitek obža-
Ijuje. Užitek prepovedaniga sadu se je pervim starsern

220

dobro perlegel, ali koliko hudiga je peršlo na svčt po
njih nepokoršini. Od le /notranje vojske sv. Pavel go¬
vori, ktero kristjan v sebi občuti, ki se za nebesa voj¬
skuje, on pravi: »Najdem v sebi postavo, kader hočem
dobro storiti, de hudo v meni prebiva. Zakaj nad božjo
postavo imam dopadajenje po znotranjim človeku; čutim
pa drugo postavo v svojih udih, ktera je postavi mojiga
duha nasproti, in me vjetiga derži v postavi greha, kte-
ri je v mojih udih. Jest nesrečin človek, kdo me bo
rešil od telesa smerti ? Gnada božja po Jezusu Kristusu
Gospodu našim,” Rimlj. 7. 21—25. Tedej mora kristjan,
kteri za nebesa živeti hoče, se svojimu nagnjenju in ze¬
ljem po prepovedanih rečeh vstavljati, se jim mora od¬
povedati, to je, on se mora zatajevati, kar Jezus vsaci-
mu zapove, rekoč: »Ako hoče kdo za menoj priti, naj
zataji samiga sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi
za menoj.” Mat. 16. 24.

Kdor sebe zatajuje, stori s seboj kakor moder in
skerben strežnik z bolnikam. Veliko reci bolniku ne da,
zato ker ve, de bi mu škodovale, desiravno jih hoče
imeti, in več mu jih posili, ker ve, de mu bodo dobro
storile. Ravno tako dela za zvelieenje skerben kristjan;
veliko reci ne pervoli svojimu telesu, svojimu hudimu na¬
gnjenju, ker ve po Jezusovim nauku in njegovih zapove¬
dih, de bi duši škodovale, če jih tudi telo in hudo pože-
Ijenje še tako močno želi in imeti hoče. Ko to stori,
se zataji, ne pervoli svoji natori, de duša Bogu zvesta
ostane. On ve, de zavoljo telesa se veliko grehov stori,
zato njegovih želja, kader so zoper božje zapovedi, ni¬
koli ne posluša. Zakaj nečistnik nečisto živi, zakaj tat
krade, pijanec pijančije, zapravljivec zapravlja? Zato
de svojimu telesu, svojim hudim zeljem streže, in vse to
duši škodje. Kdor pa za svoje večno življenje skerbi,
sebe po keršansko ljubi, mu pa ne pervoli, to je, zataji
samiga sebe, ne posluša hudiga poželjenja, kakor de bi

221

mu ne bilo mar zato, kakor de bi ne vedil, kaj hoče,
ker le misli, kaj božja zapoved zapove ali prepove. Jed
in pijača ste potrebne za človeško telo; pa zmernost in
pokorjenje mu ne smete vsiga pervoliti, de bi dobro na¬
paseno v greh ne napeljevalo. Dobrima kristjanu so
posti sveti dnevi, dnevi zveličenja, in spokornik si se
sam nektere naloži zraven od cerkve zapovedanih, ker
se spomni na besede svetiga Pavla, ki pravi: Kteri so
Kristusovi, so svoje meso z grehi in hudim poželjenjein
vred križali.

Kdor sebe zatajuje, čuje čez vse svoje počutke.
Varje svoje oči, de nič ne vidijo, kar bi zamoglo hudo
nagnjenje obuditi; nar raji pogleda križaniga Jezusa in
malane podobe Marije in druzih svetnikov, de ga opom¬
nijo na njih sveto življenje, in zdihuje proti nebesam,
de bi tudi sam tako sveto živel. Cuje čez svoje ušesa,
in žalostin je, ko sliši nesramne pogovore, ko sc Bog
žali. Le za kratek čas drušine iše, zato od dela jenja,
de se duh in telo počijeta , in potlej še bolj serčno in
veselo s pridam dela, nikoli pa zato, ko bi mu bil dolg
čas, ker delavni in skerbni kristjan se nikoli čez dolgi
-čas ne pertoži; ampak le de prehitro mine. Cuje čez
svoj jezik in vselej raji z Bogam, kakor z drugimi go¬
vori , ker ve, de ga molčanje pred nekterim greham ob-
varje, in zato je le rad per domu. Varje se radovednosti,
ker ve, de želje veliko vediti niso vselej nedolžne, in
če se veliko peča za zaderžanje druzih, sam per sebi
veliko zamudi. Spal gre zato, ker je volja božja, de
se njegovo telo počije, in če iz lenobe nikoli več ne spi,
kakor je prav za potrebo. Spomni si na Jezusa, ki
je večkrat ves dan delal, učil, ponoči pa molil. Ce
spati ne more, moli in svoje grehe obžaluje, de vsak
cas le za čast božjo in za zveličenje svoje duše oberne.
Kdor tako živi, živi v zatajenji sainiga sebe.

222

Komu je zatajehje safniga sebe potrebno ?

Vsacimu kristjanu, naj je nedolžen, pravičen ali
grešnik.

Pravičen kristjan mora sebe zatajevati, scer bo
krnali gnado božjo zgubil, zelje spačene natore ga bodo
naglo premotile, in kakor jim bo kaj maliga dovolil, bo¬
do precej več tirjale. Ena iskra velik ogenj napravi,
hišo in vas požge, majhna špranja v čolnu, če jo ne za¬

dela, čoln potopi; ravno tako nagnjenje v človeku stori,

če mu preč v začetku ne odvoli, kar pregrešniga hoče.

Kako naglo clo v nečistost pade po spervim nedolžnim

pogovoru, pa ko večkrat skupej prideta, se podomačita,

nagnjenje se zbudi, in zapravljena je duša. Kaj malo
vredniga je vpervič ukradel, in ne čez dolgo bo tudi več.

Malo je per
faniga se naglo

pergoljufal, nagnjenje do pergolju-

vname, in per drugi barantii že več do¬

bička želi, in na zadnje se nobene krivice več ne boji,
de mu le premoženje raste. Človek dereče natore, če

se ne bo sperviga majhni jezi vstavljal, ko ho v perlož-
nosti se jeziti, ne ho po zapovedi Jezusovi krotak in
poterpežljiv, krnali bo ves obdivjal, sovražil ljudi, živino,
in vse preklinjal, kar mu ne bo po volji , in klical bo
hudiče iz pekla in strele spod neha. Tako se zgodi, če
človek samiga sebe ne zatajuje. Kajn, David, Salomon,
Samson, Judež Iškarjot in več družili so nam žalostne

priče k poterjenju te resnice.

Tedej mora nedolžni in spokorjeni kristjan samiga
sebe zatajevati, scer bo krnali v greh padel in gnado
božjo zgubil, z zatajenjem se bo pa greha obvaroval in
v gnadi božji ostal, bo Boga stanovitno ljubil, in sebe,
kakor Bog zapove. Ce se pa ne bo preč v začetku
majhnih, njegovi pobožnosti škodljivih reči bal, na svojo
moč in pamet se zanašal, je že nesrečin; ljubezen do
Boga ho oslabela, in padel bo iz eniga greha v druziga;

123

ako se bo pa s pomočjo gnade božje zatajeval, bo v
ljubezni božji ostal.

Se bolj potrebno je grešniku se zatajevati, de greh
zapusti, se poboljša in pokoro stori, in kar se nedolžni
in spokorjeni varvati mora, de v greh ne pade, in gnade
božje ne zgubi, vse to mora tudi grešnik storiti, de ne¬
ha grešiti. Od tega je bil že spredej nauk.

Zatajenje samiga sebe je tedej vsakima potrebno,
kteri hoče zveličan biti, ker vsak se mora greha varo¬
vati, božje zapovedi deržati in po svojim stanu dobro
storiti. To dolžnost sveti Pavel terdo zapove, rekoč:
»Mertvite tedej svoje zemeljske ude, knrbanje, nečistost,
nesramnost, hudo poželjenje in lakomnost, ktera je mali¬
kovanje. — Zapustite zdej pa tudi vi vse: jezo, nevoljo,
hudobnost, kletev, gerdo govorjenje vaših ust, ne lagajte
eden drugima; slecite stariga človeka z njegovimi deli,
in oblecite noviga, kteri se ponovi v spoznanji po podobi
tega, kteri je njega vstvaril.” Kolos. 3. 5—10. Treba
je stariga človeka sleči in noviga obleči; misli, želje in
dela, ktere iz naše po grehu skažene natore pridejo,
prenoviti v misli in želje, ktere po Jezusu v nas pride¬
jo, de bodo tudi dela po njegovi volji; zato se je pa
treba zatajevati, de ne stori le tega, kar je prepoveda-
niga, ampak de se večkrat tudi perpušeniga zderži, za¬
kaj, ko bi si vse dopušeno perpustil, bi mu sčasama tudi
tega premalo bilo, in bi prepovedano poželel.

Ko nam Jezus zatajenje samiga sebe zapove, de
nam je tako potrebno, ne mislite, de nam kaj posebniga
ojstriga zapoveduje, ampak le, de lažej in z veči zve¬
stobo zapovedi božje dopolnemo. Kristusovi vojšaki smo,
kakor se deželni vojšaki vedno vadijo s svojim orožjem,
de vejo, kako se z njim sovražniku braniti in ga pre¬
magati, tako se moramo tudi mi vaditi, perpušenimu se
odpovedati, de, kader nas hude skušnjave nadležjejo, se
lahko prepovedanima odpovemo; zakaj ker se se perpu-

m

šenimu večkrat odpovemo, nam je že v navadi ne si vsi-
ga dovoliti, tedej nam je lahko tudi prepovedanimu se
odpovedati. Postavim: kristjan si en dan več posta na¬
loži, kakor cerkev zapoveduje, ko se ta dan lahko posti,
ki si g a  j e sam  naložil, se bo se lažej tisti dan postil,
kteriga mu cerkev v to zapove. V vsakim stanu so kake
posebne zopernosti, voljno jih terpeti, je zatajenje sami-
ga sebe, in to ni nobena posebnost. Nobeden ne tirja
od posvetniga človeka, de bi živel po kloštersko, ker
njegov stan ima druge opravke; od delavca, ki si z de¬
lam svojih rok kruh služi, ne, de bi celi dan bil v cer¬
kvi; od človeka slabiga zdravja, de bi se vedno terdo
postil. »Vsak naj ostane v tem poklicu, h kterimu je po¬
klican bil.” 1. Kor. 7. 20. Če si oče, dopolni popolno¬
ma dolžnosti očetove; če si gospodar, dopolni popolnoma
dolžnosti keršanskiga gospodarja; ako si shržnik, dolž¬
nosti služnika, otrok, otročje, podložili, podložniga , sod¬
nik, sodnikove, i. t. d., in kar bi te zaderževalo, de bi
jih popolnoma ne dopolnil, to opusti, in dopolni voljo bož¬
jo, in ko storiš, takrat sam sebe zatajiš. Vsak naj si
pa prizadeva, de njegova duša spremeni svoje misli, želje
in nagnjenja, ko bodo te spremenjene in vse po volji
božji, bo tudi njegovo zunanje življenje spremenjeno, kar
Bog hoče ; ker pa sam iz svoje moči tega ne zamoreš,
prosi Boga in dal ti bo, de boš zamogel. Jezus pravi:
»Ako te tvoja roka, ali noga pohujša, odsekaj jo, in
verzi jo od sebe ; bolje ti je hromimu ali kruljevimu iti
v življenje, kakor dve roki ali dve nogi imeti, pa veržen
biti v večni ogenj. In ako te tvoje oko pohujša, izderi
ga in verzi od sebe; bolje ti je z enim očesam iti v
življenje, kakor dve očesi imeti, pa veržen hiti v peklen¬
ski ogenj.” Mat. 18. 8.

Izgledov zatajenja samiga sebe najdemo v svetim
pismu obilno. Bog je hotel, de naj gre Abraham iz
svoje dežele, naj zapusti vse svoje; šel je, kakor mu je

225

Bog' zapovedal Ljubil je svoje in deželo, pa Boga se
bolj, ker mu je bil precej pokorin. Ljubil je svojiga edi-
niga sina Izaka bolj, ko vse drugo na svetu. Bog mu
zapove, ga zaklati, zatajil je svojo očetovo ljubezen do
otroka, in storil je, kakor de bi ga ne ljubil; hotel ga
je zaklati, zato ker mu je Bog zapovedal, desiravno mu
je bilo silno težko.

45. Dolžili smo za svoje zveličenje
skerbeti.

Kdor sebe po keršansko ljubi, si na vso moč pri¬
zadeva svojo dušo zveličati; in to je njegov edini in per-
vi opravk, ker zato ga je Bog vstvaril.” S. Duh pravi:
»Boj se Boga, in derži njegove zapovedi; zakaj to je
ves človek.” Pridig. 12. 13. In Jezus uči, de eno samo
je potrebno, zato isite nar pred božje kraljestvo. Tudi
vse, kar je že Bog od začetka sveta storil, je le zato
storil, de bi človek Boga častil, ljubil in zveličan bil.
Jezus je zato na svet prišel, učil ljudi, kaj morajo vero¬
vati in storiti, terpel in umeri zato, de bi zamogli zveli¬
čani biti, in v to je svetiga Duha poslal, de ljudem s
svojo gnado pomaga v delu njih zveličenja. Zato je pa
tudi v nas vsih nar potrebniši opiavik na zemlji za zve¬
ličenje svojih duš skerbeti, in tako živeti, de ga nam bo
Bog dati zamogel. In za človeka je zares lastno nje¬
govo delo, le on bo srečin, če bo zveličan, in le za-nj
bo večna nesreča če se pogubi. Vse perdobi, če se
zveliča, vse zgubi, vse je za-nj zastonj, če se
pogubi. Vsako delo se da še popraviti, če je pa
zveličenje zgubljeno, se škoda nikakor več popraviti ne
da, ker zgubil je Boga in dušo vekomaj, ker pogubljeni
v pekli nič več popraviti ne morejo; kakor so sejali, ta¬
ko žanjejo, in drevo, kamor pade, tam obleži. Tega dela
tudi nobeden namest nas opraviti ne more; vsak ga mo¬
ra sam za se opraviti; otrok zamore za očeta, prijatel

III. Del. 15

226

za prijatla delo opraviti, tudi zanj umreti, de prijatel se
per življenji ostane; zveličenja za nj zadobiti pa ne mo¬
re. Pobožni kristjani molijo za nas, pa, ko bi za nas
hotli celo vernost pokoro delati, nas vsi skupej ne mo¬
rejo rešiti, če smo se pogubili. In kaj bi nam pomagalo,
ko bi nas po naši smerti zavoljo naših druzih posebnih
del ves svet hvalil, in bi bili do konca sveta v spominu,
naša duša pa pogubljena, vse bi nam nič ne zdalo; to¬
rej si za zveličenje svoje duše med vsini nar več priza¬
devajmo, in vse druge dela le iz tega namena in tako
storimo, de bodo v dobro našim dušam zalegle. Bog
sam je začel delo našiga zvelicenja v nas, podpira nas
s svojo gnado, budi v nas dobre, svete misli in želje,
očita nam po vesti naše grehe; tedej delajmo z njim,
de bo svoje delo z nami tudi končal, in nas s sabo ze¬
dinil. Jezus pravi: »Kaj namreč pomaga človeku, če
ves svet perdobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kakošno
inenjšino bo človek dal za svojo dušo?” Mat. 16. 26. In
zares, kaj je pomagalo bogatimu možu, kteri se je obla¬
čil v škerlat in v tančico, in se je vsaki dan imenitno
gostil, pa je le za telo skerbel, za dušo pa ne; kp je
umeri, je bil v pekel pokopan. Luk. 16. Per Bogu le
sveto življenje velja; le tisti pride k Bogu, ki je z njim
edinih misel, edine svete volje.

Kaj je tedej treba storili, de svojo dušo prav pre-
skerbimo ?

Vse božje zapovedi deržati, po volji božji živeti, je
vsacimu treba. Treba je svoj um razsvetliti po resnicah
svetiga evangelija, de dobro prav spoznamo, ljubimo in
storimo. Oboje, um in volja, mora v pravim redu biti;
če um ni razsvetljen, ne ve kristjan, kaj je prava in
resnična volja božja; njegova glava je polna zmot. Če
je pa tudi razsvetljen in učen, pa dobriga ne ljubi, je
pa njegovo serce napiihnjeno; iz napuha pa izvira ne-

227

vera, zato mora pa tudi volja dobra in z božjo v vsim
zedinjena biti. Če pa um ni razsvetljen po kersanskih
resnicah, voljo pa dobro ima, in ljubi in stori, kar za
dobro spozna, nektero neumno reč ali delo za božjo če-
senje derži, ki ni druziga, kot kaka vraža. Jezus člo¬
veški um permerja očesu, ker pravi: »Svetilo tvojiga
telesa je tvoje oko. Ako je tedej tvoje oko čisto , bo
tvoje telo svetlo. Ako je pa tvoje oko hudobno, bo
tvoje telo temno. Ce je tedej luč, ktera je v tebi tema,
kako velika bo tema.” Mat. 6. 22. 23. Tedej si mora
kristjan prizadevati, svoj um z resnicami svete vere raz¬
svetliti, de Boga, svojiga Očeta in Jezusa Kristusa prav
spozna, ker to je večno življenje, in de zve, kaj Jezusa
sveta cerkev uči in zapove; in posebno, de tudi sebe in
svoje dolžnosti spozna, ktere mu je Bog po njegovim
stanu naložil. Ta učenost je nar potrebnisi in vsim ko¬
ristna, ona človeka ne napihuje, ampak ga le poniža, in
kteri je v resnicah svete vere prav podučen, je z vsim
zadovoljin in mirniga serca.

Ko pa kristjan resnice svete vere dobro spozna, jih
mora tudi ljubiti, voljo imeti živeti po njih, scer vsa uče¬
nost nič ne pomaga; zakaj, kdor je umen, prebrisane
glave, pa v sercu hudoben, bo veliko hudiga storil; to¬
rej si mora prizadevati, dobro voljo zadobiti. Angelji
so per Jezusovim rojstvu le tistim mir oznanovali, ki so
dobre, svete z Bogam sklenjene volje, kteri ljubijo, kar
Bog ljubi, in sovražijo, kar Bog sovraži; ki si prizade¬
vajo svoje želje in nagnjenja le na božje reči obračati,
in od greha odvračati; veselje do vernih resnic, do mo¬
litve, do Boga, do nebes v svojim sercu uterditi, in več
dobriga bližnjimi! storiti.

Be bi čedalje boljši voljo kristjan zadobil, mu je
treba Boga gnade prositi, in z njo se vedno boljšati;
kakor hitro bi pa odjenjal vsaki dan boljši biti, bo sla-
bejši na volji, nagnjenje do hudiga pa močnejši; ljubezen
15*

228

do Boga in svetiga življenja bo omerznila, in na zadnje
ugasnila. »Zivalinski človek ne ume tega, kar je božji-
ga Duha?’ 1. Kor. 2. 14.

Kako se kristjan pregreši zoper Boga v ti dolžnosti?

Pregreši se, če ne premišljuje, kar je Bog za zveličenje
njegove duše storil, si serca ne vnema, de bi si tudi on
vse za njo prizadjal; če božje besede ne posluša, de bi
bolj popolnoma zvedil, kaj mora storiti; če svojiga ser¬
ca ne boljša, de bi dobro ljubil in storil, se greha ne
varje, pokoro odlaša; iz strahu pred ljudmi, ali de bi jim
dopadel raji dušo pozabi, in po volji sveta greh stori;
svojih grehov ne sovraži, ves razmišljen tje v en dan
živi, ne moli, svetih zakramentov ne prejemlje in več za
zemeljsko, ko za nebeško skerbi.

46. Keršansko zaderžanje proti telesu.

V peti božji zapovedi: »Ne ubijaj” Bog prepove
sebi ali drugimu življenje vzeti, tedej je njegova sveta vo¬
lja, de vsak skerbi, si ga obvarovati, vsiga se varovati,
kar ga na zdravji poškodje, ali mu življenje prikrajša.

Perva skerb vsaciga človeka je dušo zveličati j duša
pa je s telesam sklenjena, in telesa potrebuje, de z njim
na zemlji voljo božjo dopolne, in jo tudi v tem dopolne,
de za zdravje in ohranjenje svojiga telesa skerbi. Naše
telo je dar božji, vsak dar božji moramo po volji božji
v dobro, k časti božji in duši k zveličenju oberniti, in
nikoli ne smemo z darrni božjimi delati, kakor bi se
nam zdelo, ampak vselej jih v to oberniti, za kar nam
jih Bog da, ker bomo od vsiga tega enkrat Bogu od¬
govor dajali, in vsako prostovoljno ali nemarno poško¬
dovanje telesa, zdravja in življenja je greh. Kako ho¬
čemo božje zapovedi spolniti in nebesa si služiti, če bi
si življenje telesa vzeli, ali po nemarnosti si ga perkraj-
šali, ali na zdravju se poškodovali? Kako hoče oče

229

svoje keršanske dolžnosti proti svojim otrokam dopolniti,
kteri po nemarnosti, po svojih lahkih mislih, ali z gre-
ham svoje telo poškodje, svoje zdravje zapravi, ali si je
pred čašam smerti kriv? Ali kako bo pred Bogam ob¬
stal, kteri si je telo pohabil po svoji hudobii, de si več
živeža služiti ne zamore?

De svoje telo per življenji in zdravji ohrani, potre¬
buje človek živeža, in tega si mora z delam pridobiti.
Delo pa tudi stori človeka zdraviga in močniga na tele¬
su, in vsaka jed mu v dobro tekne. To nas skušnja
uči, ker vidimo, de delavni ljudje so močneji in zdraviši,
kakor nemarni.

Mora zmerin biti v jedi in pijači; jesti in piti le za
potrebo, zmerin biti tudi v delu, telesa nikoli preobložiti,
kar storiti ne more, de se ne pretegne, de se v njem kaj
ne vterga. Tudi v vživanji dopušeniga veselja mora
zmerin ostati, ravno tako se mora prevelicih skerbi va¬
rovati, ker one človeka pred čašam starajo in oslabe.
Jezus pravi: »Varujte se pa, de vaše serca ne bodo
preobložene v požrešnosti in pijanosti in časnih skerbeh.”
Luk. 21. 34.

Varovati se mora nevošljivosti, jeze, nečistosti, ne-
zmerniga veselja, žalosti, strahu in vsiga, kar spo¬
zna, de mu na zdravji škodje, bodi si jed ali karkoli
druziga. Tudi ne sme brez velike potrebe svojiga živ¬
ljenja v nevarnost postaviti. »Serca zdravje je telesno
življenje, nevošljivost pa je kosti gnjiloba.” Prip. 14.30.
»Vsak greh, kteriga človek stori, je zunaj telesa; kdor
pa nečistost dela, se nad svojim telesam pregreši.”' 1.
Kor. 6. 18. »Kdor se z nečistnico sklene , bo nesra-
•nin, bo delež »trohljivosti in červov, bo k velikimi! izgle-
du postavljen, in njegova duša bo iz števila živih potreb-
Ijena.” Sir. 19. 3.

K ohranjenju zdravja in življenja je tudi oblačilo
potrebno. Oblačimo se, de svojo nagoto pokrivamo , se

230

pred mrazam varjemo, in de nas sonce ne žge. Kako
pa de mora obleka vrezana bili, nimamo nobene zapovedi,
ne od Jezusa in ne od cerkve, ali po novi ali po stari
šegi, je vse eno, de le sega pohujšljiva ni, kar je zdej
staro, je bilo nekdaj novo, in kar je zdej nova sega,
bo enkrat stara, in kar je zdej v navadi, je pred več
čašam tudi že bilo. Pametin kristjan se vselej tako obla¬
či, kakor se pametni njegoviga stanu nosijo, in oblačila
več ne porajta, kakor za potrebo, ker ve, de človeka le
keršansko življenje, nedolžnost in svetost Bogu podob-
niga in dopadljiviga stori, ne pa oblačilo. Od lepiga
oblačila le tistimu gre hvala, ki ga je naredil, ne pa
njemu, ki ga nosi.

Pameten kristjan se v obleki nečimernosti varje, in
jo ima zavoljo telesne potrebe, skerbi bolj za lepoto du¬
še, de s svetim življenjem bolj Bogu dopade, kakor svetu
z lepimi oblačili. Posebno se pa tudi varje v svojim ob¬
lačilu nesramin in pohujšljiv biti, de se ptujih grehov ne
vdeleži, in de po njih ne razodeva svoje nečiste duše.
Sv. Pavel zapove, kako naj se kersanske žene nosijo:
»Žene naj se v pošteno oblačilo, sramežljivo in čedno
opravljajo, in ne s krispanimi lasmi ali z zlatarn ali z
žlahtnimi kamni ali z dragim oblačilam, ampak kakor se
ženam spodobi, ktere pobožnost v dobrih delih kažejo.”
1. Tim. 2. 9. 1. Petr. 3. 3.

Kako se kristjan pregreši zoper dolžnost skerbeti za
svoje telo!

Pregreši se, ako sam sebi življenje vzame, ali pa če
se na životu, na zdravji poškodje, si kak ud nalas spri¬
di, odseka, de bi v soldaški stan ne prišel; za ohranja¬
nje zdravja ne skerbi, če je bolan, po zdravnika ne poš¬
lje, nezmerno jej in pije, sc nezmerno jezi ali žaljnje, v
jezi ali pa vroč naglo merzlo vodo pije; greši tudi, če
brez potrebe svoje življenje v nevarnost postavi, kader

231
ga ne veze, ne ljubezen do Boga, ne do bližnjiga iti ne
do njegoviga zveličenja.

47.  Od greha ubijanja samiga sebe.

V peti božji zapovedi Bog prepove sebi ali drugima
življenje vzeti. Kdor sebe umori, nar strasnejsi greh
stori. Bog mu je dal življenje, in on je Gospod življe¬
nja; dal mu ga je pa zato, de bi se pripravljal za srečno
večno življenje. Kdor si ga sam vzame, gorje mu je,
on pade v roke pravičniga Boga. Groza objide človeka
pred takim grešnikam, ker tak se popolnoma Bogu od¬
pove, le Bog ima pravico z našim življenjem storiti po
svoji volji, kar hoče. Lbijavec si moč in perložnost za
vselej vzame si nebesa zaslužiti, nikoli več ne more čez
svoje grehe pokore storiti, in večno je pogubljen.

Hudobija tega strasniga greha je pa še veči, in še
hujših štrafing v peklu vredna; če se oče umori, kteri
ima ženo in otroke, ko ne more več za nje skerbeti,
vse v strah in sramoto pripravi, in jim za vselej mir
serca odvzame, ker vedno čez tako nesrečo žaljujejo;
ali ko bi se tak umoril, ki bi lahko veliko dobriga lju¬
dem storil; on se nad vsimi pregreši.

Tak grešnik obupa nad božjo milostjo, ktera mu v
terpljenju perložnost da, si nebesa služiti; obupa nad
božjo vsigamogočnostjo, kakor de hi mu Bog ne mogel,
nad dobroto božjo, kakor de bi mu Bog ne hotel poma¬
gati. Namest de bi pomislil, de ga pravica božja po
zasluženji zavoljo njegovih velicih grehov na tem svetu
pokori, in hi zato voljno terpel, de bi v večnosti za ter-
pljenje veselje prejel, stori konec svojimu časnima ler-
pljenju, in pade v večno terpljenje; tukej je se upanje
imel, če bo že terpeti mogel, bo le do smerti terpel; v
večnosti pa ni več upanja kterikrat rešen biti; on je sam
sebi nar veči sovražnik, ker samiga sebe večno pogubi.
On pohujša svoje bližnje, in veliko pregrešniga nalolcc-

232

vanja in sodbe napravi. In ako je v dolgeh bil, jih ni¬
koli več plačati ne more, večno na njegovi duši ostane¬
jo, i. t. d. Sveta Jezusova cerkev je ta greh vselej za
strasin greh imela, ko je takim pokop na pokopalisu pre¬
povedala; ker so se sami ločili od družbe pravovernih kri¬
stjanov, niso hotli več med njimi biti v življenji, jih tudi
cerkev loči po smerti.

Greh samomorstva stori človek, ali ko si ob enirn
naravnost življenje vzame, postavim: ker zato v vodo
skoči, de mora utoniti, se obesi, vstreli ali kakor si bo¬
di s silo življenje vzame; ali pa kaj taciga spije, de

sčasama hira in mora umreti; je nezmeren v jedi in pi¬

jači, se noče varovati per težkim delu, de se z njimi na-
las poskodje, de mora umreti in z vsiin, kar mu življe¬
nje prikrajša, in ga k takimu delu dolžnost ali božja za¬

poved ne veže.

Od kod izvira radovoljni svojmor?

Vedi del iz nevere, pozabljenja Boga, in iz hudobni-
ga življenja, v kar tudi hudobni duh, nar hujši sovražnik
človeskiga rodti pomaga, de hudobni človek raji svojo
kot božjo voljo spolne. Izvira iz razžaljeniga napuha,
iz nezvestobe v službi, iz velikih dolgov, ki jih plačati
ne more, iz skritih pregreh, de bi pred svetam znane ne
bile; iz igre, ako igravec vse zapravi, sebe in svoje na
beraško palico perpravi, tudi iz obupanja , ki je po svo¬
jih pregrehih vero in upanje zgubil, in misli, de ni več
milosti za nj per Bogu, i. t. d. Nekteri se umori, ko se
mu pamet zmeša, če so njegovi grehi krivi tega, de se
je zmešal, je kriv greha samomorstva, ker je per zdravi
pameti sarniga sebe v take žalostne okolisine perpravil, de-
siravno zdej ni vedil, kaj je storil. Če je pa brez last-
niga zadolženja v tako bolezen padel, de m’ vedil, kaj je
delal, in si življenje vzel, je scer milovanja vredin zavo¬
ljo njegove nesreče, pa greha samomorstva ni kriv.

233

Ali smemo vsaciga pogubljenega misliti j kteri seje sam
ob življenje pripravil?

Ne smemo, ker ne vemo, koliko je njegova prosta
volja nad to pregreho deleža imela; le Bog sam zamore
ga po pravici obsoditi; nesrečniga obmilujmo vsaciga ta-
ciga, ker je nas brat, in gorje mu ga je, če je iz hu¬
dobije to storil, kar pa ne vemo. Varujmo se tacih gre¬
hov, po kterih bi bili tako zmoteni, in tudi nevernih lju¬
di, ki so se tako poživinili, de Boga več ne poznajo,
va-nj ne verjejo in ne na večnost, in govore, kakor jim
hudoba govoriti daje, de padejo v nezmerno žalost, ktera
človekovo serce s tako grenkostjo napolne, de. nevoljni
obupajo in strašni sklep store, sebe končati. Premislimo
večkrat, kako velika dobrota božja je naše življenje, in
če je še tolikanj terpljenja, uboštvo še tako veliko , ne¬
sreče ali bolezni še tako hude, preganjanje in kar si
bodi še tako hudo, de vse zamoremo z božjo pomočjo
prenesti; zaupajmo stanovitno v Boga, on nas ne bo pu¬
stil brez pomoči; in kar bomo po njegovi volji voljno
terpeli, nam bo vse z večnim veseljem plačal, ktero pre¬
seže vse terpljenje celiga sveta. Nesrečin pa, kdor sebe
umori, de kratkimi! terpljenju na zemlji konec stori , bo
večno terpel v peklu. Prosimo tedaj ponižno Boga, de
bi nas obvaroval pred tako hudo miseljo.

48. Kdaj smč krist jan po dolžnosti živ¬
ljenje v nevarnost postaviti?

Hog nam je dal časno življenje, de bi si z njim
večno v nebesih pridobili; in kdor časno zgubi, ne zgu¬
bi še zato večniga. Ker včasih se zgodi, de mora kri¬
stjan v kakih okolišinah svoje življenje v nevarnost po¬
staviti. In zares srečna in sveta je smert, ktero kristjan
stori zavoljo Boga ali iz ljubezni do bližnjiga; ali zavo¬
ljo zvestiga dopolnjenja dolžnosti svojiga stanu, ker je

234

Jezus obljubil, de, kdor bo zavoljo njega svoje telesno
življenje zgubil, bo zato večno dobil.

Mi nismo scer v takih žalostnih deželah, kakor so
bili naši pervi bratje, de bi bili zavoljo Jezusove svete
vere preganjani in morjeni, vender pridejo nekteri kri¬
stjani v take kraje in med take ljudi, kjer morajo svojo
čast, blago in življenje v nevarnost postaviti. In kdor
ne more drugae ljubezni do Boga in bližnjiga razodeti,
kakor de svoje življenje v nevarnost postavi, de svoje
zvelieenje ohrani in dolžnosti svojiga stanu dopolne, ga
mora v nevarnost postaviti in dati, ker takrat srečno
namembo stori, da časno življenje za večno.

Zgodi se pa tudi, de v današnjih nevernih in razuj-
zdanih časih kristjan med take pride, kteri zoper vero
in kar je svetiga svoje jezike brusijo, de njih hudobno
govorjenje in nesramno življenje svariti mora; de Bogu
nezvest ne postane, ga ljubezen do Boga žene, se za
božjo čast potegniti, in vsi zato na nj planejo, in ga kot
neumneža zaničujejo; dolžan je v taki okolišini svojo
čast v nevarnost postaviti in zaničevanje terpeli.

Kolikokrat pride kristjan med take, ki ga v greh
napeljujejo in morajo na mnoge viže; zdej mu srečo,
čast, blago obetajo, kakor skušnjavee Jezusu; zdej žu¬
gajo z zamero, kakor judje Pilatužu; zdej mu žugajo
z zaničevanjem, kot starca Suzani, zdej mu silo priza¬
denejo, kot putifarjeva žena Jožefu; včasih se prijatli
perdružijo, ga napeljujejo iz goljulniga usmiljenja, de ni
greh, če bi tudi kako božjo zapoved prelomil, kakor so
Elejazarja pregovarjali, de bi k videzu dopušeno me¬
so jedel.

Kolikokrat se mora Kristusov namestnik ali Bogu
ali pa ljudem zameriti, če resnici zvest ostane, se ljudem
zameri, kterih misli so božji volji nasprotne. Koliko ker-
šanske device preterpe, ktere hočejo svoje devištvo brez
madeža ohraniti. Ktnali se jim svet prilizuje, jih hvali,

235

jim

dela, pa kmali jih zaničuje, hudo zoper njih

govori, zdej jim žuga, zdej jih straši, in kolikokrat jim

tudi silo stori. Srečin je tisti kristjan, kteri vsiga tega
ne porajta, in če je treba, ne le'čast in premoženje, am¬
pak tudi življenje v nevarnost postavi raji, kakor de bi

božjo zapoved prelomil, ali vero zatajil, ker sebe prav
ljubi, in le za božjo čast in zveličenje svoje duše skerbi.

Kristjan pa tudi naravnost v take okolišine pride,
kjer mora svoje življenje v nevarnost postaviti. Duho-
vin, zdravnik ob času nevarnih bolezin mora iti k bolni-
kam, vojšak v vojsko, očetje per služenji kruha, matere
na porodih. Včasih se permeri, de bi življenje bližnjiga
ohranil, mora svoje v nevarnost postaviti. Nekdo gre
po poti, vidi svojiga bližnjiga v rokah razbojnika, kteri
mu hoče življenje vzeti; keršanska ljubezen ga zaveže,
mu hiti k pomoči in ga brani; on ne sme zbežati in
ne občutljiv proti nesreči svojiga brata biti; če vidi, de
bi njegov brat imel utoniti, in on plavati zna, je dolžan
po njega v vodo skočiti; ob času ognja jih iz hiše rešiti, če
si sami pomagati ne morejo, de ne zgore; in to se mora
v vsaki nevarnosti zgoditi, ako po pameti previdi, de bo
morebiti pomagal.

je dopušeno človeka umoriti., kteri nas umoriti
hoče ?

Ni perpušeno razbojnika precej in naravnost umori¬
li, kteri nas umorili hoče, ampak treba je, se pred dru¬
žili mečjih perpomočkov poslužiti, s kterimi se razbojnik
odžene, ali pa tako rani, de nam po tem življenja vzet 1
ne more, postavim: če je mogoče pred njim bežati, d^uge
na pomoč klicati, mu orožje iz rok vzeti, ga tako na
kakim udu poškodvati, de nas umoriti ne more. (’e pa
med tem, ko človek samiga sebe brani, — nima pa mi¬
sli, namena in želje razbojnika umoriti, ampak le samo
svoje življenje po dolžnosti ohraniti, — če med tem branje-

236

njem samiga sebe, razbojnik kako smertno rano dobi,
ali če tudi na mestu obleži in umerje, je sam svoje ne¬
srečne smerti kriv, ne pa uni, ki je le samo svoje življe¬
nje branil in varoval, ter je razbojnika od sebe odbijal.
Misel, namen, željo imeti, razbojnika umoriti, je zoper
keršansko ljubezen, in je velik greh; samiga sebe varo¬
vati, svoje življenje ohraniti, je pa dolžnost.

Bolj popolnoma stori, pravijo nekteri sveti očaki,
kteri se v taki sili raji da umoriti, kakor si s človeško

kervjo roke omadeževati, ker je to posebno veliko delo
ljubezni, ako da svoje življenje za sovražnika, stori, kar
Jezus govori, de veči ljubezni nobeden nima, kakor tisti,
kteri svoje življenje za svojiga brata postavi.

49. Kako se mora kristjan v bolezni
zaderzati, de voljo božjo spolne?

Božja volja je, de človek skerbi za ©hranjenje svo¬
jiga življenja, de si z eešenjem božjim zvelieenje zaslu¬
ži; ravno tako je volja božja, de, če zboli, skerbi zdrav¬
je zadobiti, svojo bolezen svoji duši v dobro in k cesenju
božjimu oberniti.

Ko bi bil človek v srečnim stanu ostal, kakor ga
je bil Bog’ močniga in zdraviga na telesu in svetiga na
duši vstvaril, bi ne bil nič vedil od bolezni, ali po stor¬
jenim grehu se je v njem vse na slabši obernilo, in ne¬
pokoren človek mora terpeti, ker je Bog pravičin. Zato
kristjan po božjim razodenji podučen bolezen spozna za
kazin izvirniga greha, za kazin lastnih grehov, in jo tud*
spozna za dar božjiga usmiljenja za grešnike, in za bož¬
je obiskanje pravičnih, in zato si prizadeva tudi v bole¬
zni Bogii svojo ljubezen razodeti. Job je bil velik pri-
jatel božji, in v kake nadloge in v neznano hudo bole¬
zen ga je Bog pasti pustil! Tobija je bil svet mož in
je oslepil, in angelj božji mu je povedal, de mu je Bog
zato slepoto poslal, ker mu je prijetim Per perložnosti,

237

ko so Jezusu od rojstva slepiga perpeljali, in ga pro¬
sili ga ozdraviti, so aposteljni Jezusa vprašali, kako se
je to zgodilo, de je bil ta človek slep rojen, ali se je on
ali so se starši pregrešili, de je tako hudo kaznovan?
In Jezus jim je odgovoril, de ne on in ne starši, ampak,
de je zato slep rojen, de se bo čast božja nad njim ra¬

zodela. Bog tedej človeka z boleznijo tudi zato obiše,
de nad njim delo svoje gnade, usmiljenja in vsigamo-
gočnosti razodene, in ga k sebi oberne, ker kristjan vse

telesne bolečine ve duši v dobro oberniti in voljo božjo
dopolniti; zato je bolezen za nj koristna, k zveličenju
veliko pomagljiva.

1) Bolezen ga uči spoznati, de je grešnik kaznovanja
vredin. Zato je bolezen za-nj nar bolji perpomoček se
pokoriti; bolezen ga vstavi na poti greha, kroti hudobno
poželjenje, vzame mu perložnost grešiti, loči ga od sla¬
bih tovaršev, od posvetnih opravil, da mu čas premišlje¬
vati svoje grehe in hudo, kar je z njimi sebi in drugim
storil, da mu perložnost z voljnim poterpljenjem za nje

božji pravici, kolikor je mogoče zadosti storiti. Zato
pa tudi vse bolečine na svojim telesu duši v dobro ober¬

niti. Ko ga oči bole, reče: Naj bodo te bolečine za
kazin mojih grehov, ker sim z njimi svojiga Boga razža¬
lil, ko sim večkrat gledal, kar bi ne bil smel. Tako

misli per bolečinah ušes, ko je s poslušanjem grešil, ko
je poslušal govorjenje zoper Boga in njegovo božjo pre¬
vidnost, zaničevanje, opravljanje bližnjiga in pohujšljivo
kvaotanje. V bolečinah ust in jezika skesan misli in

reče: Naj bodo vse bolečine za pokoro grehov , ktere
sim z ustmi storil, s kletevjo, kvantanjem, opravljanjem,
zapeljivimi pohujšljivimi besedami, z nezmero v jedi in
pijači. Ko v glavi hude spečenine terpi, nikjer z njo
merovati ne more, se sem ter tje preklada, reče v svo¬
jim sercu: O Bog! vsiga tega sim vredin, kako je bila
moja glava polna prevzetnih, časti željnih in nečimernih

238

misel; kolikokrat sim se nečimerno oblačil le zato, de bi
bil drugim dopadel; prav je, de me tukej kaznuješ in
mi bos na unim svetu zanesel. Tako misli kristjan per
vsih udnili bolečinah v svoji bolezni; vse ga h kesu nad
grehi opominja in napeljuje, in iz ljubezni do Boga vse
voljno terpi, de bi se zavoljo grehov spokoril, in govori
s svetim Avguštinam k Bogu: Gospod! tukej resi, tukej
žgi, de mi bos v večnosti prizanesel.

2) Človek po bolezni Boga se bolj spozna, in se z
njim se bolj sklene, ker po bolezni primoran zaupljivo
in ponižno začne Boga pomoči prositi, in ako ozdravi,
Boga za veliko dobroto zdravja hvali.

Koliko ljudi bi ne bilo Jezusa spoznalo, in bi bili v
nevednosti božjih zveličavnih resnic ostali, in ne bili bi
k njemu prišli, ko bi jih bolezen ne bila morala; tako
so pa prišli k njemu zdravja iskat, in ga zadobili na
telesu in tudi na duši, ker so va nj verovali. Kraljic iz
Kaparnavna je prišel svojimu sinu zdravja prosit, in ko
ga je Jezus ozdravil, je on in njegova družina va-nj
verovala. Tako se večkrat zgodi, de Bog' človeku nad-

O 7  o

loge pošlje, de ga z njimi pripravniga stori njegovo gna-
do sprejeti, ktero mu Bog hoče dati.

3) Druge nadloge, ki jih človek terpi, nikoli tako
na Boga ne spomnijo, kakor bolezen, ker jih le rad na
druge zverže in se čez nje huduje, de so mu jih krivi;
postavim: de je preganjen, sovražen, obgovarjan, ubog;
desiravno jih Bog po svojih nezapopadljivih sklepih do¬
pusti ; per bolezni pa očitno vidi in čuti, de ga božja
roka tepe. Se bolj pa je prepričan, de mu je Bog bo¬
lezen poslal, ker ga noben zdravnik ozdraviti ne more;
takrat spozna, de le sam Bog mu zamore pomagati.

4) Bolezen človeka k molitvi oberne in ga poniža.
Druge nadloge veliko mogočnih in bogatih na zemlji
tako ne zadenejo, ker si z oblastjo in ne z denarjem
pomagajo; ali bolezen se ne da z oblastjo in ne z de-

239

narjem odpraviti; v bolezni so primorani se ponižati pod
vsigamogočno roko božjo, in morajo spoznali, de so v

božjih rokah oni, njih zdravje, življenje in smert.

5) Bolezen uči kristjana svet spoznati in vse nje¬
gove dobrote, de vse mu zdej nič ne more pomagati,

od verne svoje serce od ljubezni do njih, in oberne ga k
Bogu, ki je nespremljiv in večen; on kroti svoje pože-
Ijenje po nečimernosti sveta, ker vidi, de vse ni druziga
kot blato.

6) Skoz bolezen Bog kristjana pred greham obvar-
je, v nedolžnosti in pokorjenji ohrani. Spačeno poželje-
nje je korenina naših grehov, z boleznijo je pa zamor¬
jeno; ne poljubi se nobenimu greha želeti in storiti;
vsak je boljših misel na svoji bolniški postelji. Koliko
jih je, ki so od mladih nog bolehni, in ravno s tem so
obvarovani pred hudobnim svetam in greham ; in ko mo¬
rebiti zdej žaljujejo zavoljo svojiga bolehniga telesa, bo¬
do enkrat Boga ravno zato hvalili, ki jih bo med število
svojih izvoljenih v nebesa vzel, ker, ko bi ne bili bolehni,
bi bili morebiti v grehih živeli in večno pogubljeni, tako
jih je pa Bog po bolezni obvaroval.

7) Bolezen bolnika na smert spomni. Sv. Duh nas
scer uči, rekoč: »Spomni se per vsili svojih delih na
svoje poslednje reči, in nikdar ne boš grešil.” Sir. 7.
40. In Jezus nam zapove: »Cujte tedej, ker ne veste
ne dneva ne ure.” Mat. 25. 13. Ali kdo se zmeni zato,

dokler je zdrav in mu je dobro. Grešnik greh dela, ne
spomni se na smert, ne na sodbo; greši svojo pot naprej,
kakor bi ne bilo ne pekla, ne nebes, in smert še dalječ
proč. Vse okoli njega ga opominja na gotovo smert;
kmali zve, de je ta ali uni njegovih znancov, prijatlov ali
od žlahte umeri; še hiša mu na glas pripoveduje, v kteri
prebiva, de so pomerli, kteri so pred njim v nji prebi¬
vali, in de kmali bo mogel tudi on drugim prostor storiti.
Ce mu je tudi žal bilo nektere dni po svojim prijatlu,

240

ki ga je h grobu spremenil, pa preč spet pozabi. Ali
bolezen človeka odkrito na smert spomni; ona mu kaže
prihodnjiga sodnika, in govori mu: Umeri bos, in ne bos
živel, perpravi se za večnost. In kako zaljubljen v svet
je nekter človek; dolga bolezen ga preoberne, de se ga
naveliča, želi resen biti, in k Bogu priti; to stori, de se
s skerbjo pripravlja k dobri smerli.

Od te strani gleda dobri po veri Jezusovi razsvet¬

ljeni kristjan svojo bolezen, in si jo duši v dobro obra¬
ča, in tudi v nje Boga časti. Njegovo telo je nevoljno
nad bolečini, ali duša je z božjo voljo sklenjena, jih ra-

preterpi.

Desiravno ima bolezen veliko dobriga za dušo, je

vender tudi volja božja, de vsak skerbi se spet ozdra¬
viti, de bi več dobriga storil, in kdor Boga in sebe prav
ljubi, tudi v tem voljo božjo zvesto dopolne. De smo
dolžni skerbeti zdravje zadobiti, nam sv. Duh pove, re¬
koč: »Spoštuj zdravnika zavoljo potrebe, zakaj Narvikši
ga je vstvaril. Zakaj vsako zdravilo je od Boga , in
kralji za tisto darujejo. —■ Narvikši je iz zemlje zdravi¬
la vstvaril, in razumen človek se jih ne bo branil. —
Njih moč je ljudem znana postala, in Narvikši je ljudem
znanje dal, de bi ga v njegovih čuda polnih delih častili.
On z njimi zdravi in bolečine pomajša.” Sir. 38. Tode
de odlašati ne sme zdravnika klicati, de bolezen nevarna

ne bo, in bi ne bilo več mogoče pomagati; zraven mora
pa zdravniku pokorin biti, in ne po svoji glavi delati, de
nič na svoji vesti nima, de bi zato mogel umreti, kose
je sam pregrešil. Uživa naj zdravila v zaupanji na Bo¬
ga, de ga bo Bog po njih ozdravil; prosi naj ga zdrav¬
ja, in naj se mu v voljo da z njim storiti, kar ve, deje
za njegovo dušo nar bolj potrebno. Ko pa bolezen ne¬
varna prihaja, naj se kristjan spove, sveto obhajilo in
sveto poslednje volje prejme, de nepreviden ne uinerje;
ker cerkev vedno prosi: Od nagle in neprevidene smerti,

241

resi nas, o Gospod! nam naznanje da, kako potrebno
je kristjanu, de je previden v bolezni.

Vsi smo grešniki in potrebujemo božje milosti, in še
bolj ob času ločitve iz sveta, ko imamo pred sodnika stopiti.
Naj se tedaj nevarni bolnik ojstro sodi, naj natanko svojo
vest izpraša, kakor bi jo zadnjič v svojim življenji izpraša,
ti mogel, pokliče naj namestnika Jeznsoviga po zapovedi
cerkve, in spove naj se vsih svojih grehov, kakor de bi
pred pravičnim božjim sodnikam stal, kteri v njegovo
serce bolj, kot sam vidi, in obstane naj svoje grehe, in
njegova duša bo s tolažbo napolnjena, ko bo slišal iz ust
božjiga namestnika: Pojdi v miru, tebi so tvoji grehi
odpušeni. Res je, pokora ni delo eniga dneva, tudi ni
za čas bolezni, ali vender je Jezus zakrament svete po¬
kore zato postavil, de pogubljenju odidemo, ako ga ske¬
sani prejmemo.

Stori kristjan v svoji bolezni, kar zamoreš, in upaj
v neskončno usmiljeniga Boga, kteri noče smerti grešni¬
ka, ampak de živi, in ponižniga in skesaniga serca ne
zaverže, kteri zamore po svojih nezapopadljivih sklepih
svojiga usmiljenja in zavoljo neskončniga zasluženja Je-
zusoviga s svojo gnado nadomestiti, kar sam ne zamoreš, in
ne gleda na čas pokore, ampak na resnični kestvojiga serca.

Velika potreba za nevarniga bolnika je zakrament
svetiga rešnjiga telesa prejeti, ker ta sveti zakrament je
popotnica v večnost. Od te potrebe je bila mati katoljška
cerkev od začetka sem vedno prepričana, de je očitne
grešnike na smertni postelji obhajala, če tudi še niso bili
pokore dostali; mučencam ga je v ječo pošiljala, in kri-
stjanam ob času preganjanja na dom dajala, ker je vedi-
la, kako moč po tem svetim zakramentu zadobe, muke
(martre) prestati. To tudi zdej hoče, de bi nevarni bol¬
niki na zadnje Jezusovo rešnjo telo vživali, de bi so¬
vražnika zvelicenja laže j premagali, de bi per njih
nič ne imel, ko bi bili z Jezusam sklenjeni, bi ve¬
ni. Dčl. ‘16

242

seli sli iz doline solz v obljubljeno kraljestvo božje; in
ker gredo v zemljo, vzamejo seboj zastavo častitljiviga
od srnerti vstajenja, kar je Jezus obljubil, de kdor jej
njegovo meso in pije njegovo kri, ima večno življenje v
sebi, in de ga bo obudil na poslednji dan. S terdnim
zaupanjem napolne ta sveti zakrament kristjana ob smert-
ni uri, ko ima Jezusa svojiga sodnika, vse ima; prežene
mu strah pred sinertjo in sodbo, stori ga močniga v
premagovanji skušnjav; svojo smert daruje nebeškima
Očetu, in zaupljivo v neskončno zasluženje Jezusa Kri¬
stusa izroči svojo dušo Bogu, kakor jo je Jezus izročil
na križu.

Jezus je se posebin zakrament za navarno bolne
kristjane postavil, to je, sveto poslednje olje. Tudi tega
želi kristjan prejeti, ker ve, de ta zakrament z molitevjo
mašnikovo združen bolniku se zdravje dodeli, če Bog za
njegovo zveličenje to potrebno najde. On ve, de ta sveti
zakrament mu zbrise nevedne in pozabljivne grehe in
ostanjke grehov. Ta ima moč od Jezusa očistiti nase
počutke od madežev greha, ker smo z njimi greh stori¬
li, zato jih mašnik s svetim oljem mazili, in Boga prosi,
de bi po tem svetim mazilu, in po svoji nezmerni milo¬
sti bolniku vse odpustil, kar je s počutki svojiga života
grešil. In med maziljenjem s svetim oljem in molitevjo
mašnikovo sv. Duh svojo gnado v serce bolnika vlije,
ktera v njem stori, de težave voljno terpi; duša se bolj
mirna postane, in ima moč se do zadnjiga stanovitno
vojskovati.

Ko je bolnik že vse storil, kar je bilo mogoče,
svete zakramente vredno prejeti, in je z njimi previden
bil, naj svoje premoženje izroči, skerbi naj pa, de vse
po zapovedih keršanske ljubezni stori, in ničesar samo po
nagnjenji. Ako pa ve, de je med njegovim premoženjem
kaj krivičniga blaga, naj ga izroči tistima, čigar je, ker
njegova poglavitna skerb naj bo zveličanima biti, in ker

243

lahko ve, de, če sam ne bo vse pred zravnal, drugi po
njegovi smerti ne bodo, in njegovi nasledniki ga ne
bodo iz pogubljenja rešili, če se ga sam obvaroval ne bo.
Ako je bolnik bogat, naj ubozih ne pozabi. Jezus pra¬
vi: »Dajte ubogajme od tega, kar imate, in vse vam bo
cisto.” Luk. 11. 41. »Delajte si prijatle s krivičnim ma-
monam, de, kader obnemagate, vas vzamejo v večne pre-
bivališa.” Luk. 16. 9. Ubogi bodo Boga za-nj prosili,
in Bog bo vse tako sprejel, kakor bi se njemu dalo, in
zato, ker bo usmiljen, bo tudi usmiljenje dosegel.

Kako se kristjan pregreši zoper božjo zapoved v bo¬
lezni ?

Pregreši se, ce ne skerbi zdravja zadobiti, iz voher-
nije zdravnika ne poklice, ako je mogoče ga dobiti • s
kakimi vražami bolezen odpraviti hoče , po ukazi zdrav¬
nika ne stori, ampak po svoji glavi, če je nevoljin nad
boleznijo, ki mu jo je Bog poslal, mermra čez terplje-
nje, cez postrežbo, in se v voljo božjo ne vda, bolezni
za pokoro svojih grehov ne obrača, in dokler je se per
popolnoma zdravi pameti svetih zakramentov ne prejme
in do zadnjiga odlaša, i. t. d.

50. Kaj je dolžnost kristjana proti
Bogii po bolezni.

Per perložnosti, ko je bil Jezus osem in trideset
let bolniga človeka ozdravil, je povedal, kaj naj ozdrav¬
ljeni kristjan stori, ker mu je rekel: Glej, ozdravljen si!
nikar več greha ne stori, de se ti kaj hujsiga ne zgodi,
ko je Jezus deset gobovih mož ozdravil, je le eden pri¬
šel se Jezusu zahvalit, in ta je bil Samarjan, in Jezus mu
je rekel: Ali vas ni bilo deset očisenih; kje je pa unih
devet?. Iz tega se učimo, kaj naj kristjan stori po za-
dobljenim zdravji, de naj se greha varje , in Boga za
velik dar zdravja hvali; ker Bog ga je peljal do groba,
16*

244

ga je pustil smertne težave terpeti, pa ga je spet od gro¬
ba odpeljal, in mu zdravje dal, de bi se greha in vsiga
zanaprej bolj varoval, kar ga v greh napeljuje, in svoje
življenje k božjimi! češenjti in duši k zveličenju in k
pridu bližnjiga obernil.

Zato pa tudi dober kristjan, ki ga je Bog ozdravil
od smertne bolezni, vse drugač misli in živi. Svoje
zdravje za nar vedi dobroto ima, in se ga veseli, ko ga
pred ni porajtal, ni vedil kaj dobriga je imel; kakor se
sploh med ljudmi godi, dokler dobrote imajo, in jih vži-
vajo, ne vedo, kaj ifnajo, ali kader jih zgube, potlej še

le vedo, kaj so imeli. Zdej si še le prav prizadeva svoje
dolžnosti dopolniti, svojiga Boga prav serčno ljubiti, v
vsim vselej voljo božjo dopolniti in se zveličati; zato
tudi gleda bližnjimi! tolikanj dobriga storiti, kolikor mu
je nar več mogoče, de nad njim pokaže svojo ljubezen
do Boga.

Vera pove človeku, de vse je nečimernost, kar je
pod soncam, de človeku nič ne pomaga, ko bi ves svet
dobil, na duši pa škodo terpel; ali kaj porajta človek,
dokler je zdrav! lepota sveta ga oslepi, de ga bolj ljubi,
kot Boga, in zemeljske dobrote bolj, kot nebeške. Po
bolezni pa vse drugači vidi in misli. Nekteri je veliko
mislil do sebe zavoljo lepote svojiga obraza, telesa, ga
je nečitnerno oblačil in mehko deržal; ali zdej vidi, kako
ga je bolezen zdelala, de je ves gerbast, bled, suh, de
komej hodi, je kakor bi bil iz groba vstal, si misli, ka¬
ko slab je vender človek! vsaka sapa ga podere; pred
je bil lakomen časti, bolj časten ko je bil, bolj ga je
veselilo; zdej vidi, de mu vse to v bolezni ni nič poma¬
galo. Blago ga je čez vse veselilo, zdej vidi, de mu vse
to v bolezni ni nič pomagalo, le Bog sam mu je poma¬
gal, zato si zdej z njim prijatlov iše, de bi Boga za-nj pro¬
sili, de bi ga enkrat v nebesa vzel.

245

Po bolezni ne hrepeni več po posvetnim veselji, ko
se spomni, kako zoperno mu je bilo v bolezni. Nad
grehain se mu gnjusi, in sovraži ga, ker ve, de iz nje¬
ga tudi bolezni pridejo. V časne opravke je bil pred
ves zamišljen, de ni imel časa na Boga in na svojo du¬
šo misliti, ne časa v cerkev hoditi, ne molili; ali v bo¬
lezni odločen od časnih opravkov je premišljeval sam
per sebi, kako lahko bi bil vse lepo zverstil, de bi bil
eno in drugo storil. V bolezni je slišal glas pridejoči-
ga sodnika: daj rajtingo od svojiga hišovanja, in ta glas
ga še zdaj v zdravji spomni, de je bil že pred vratini
večnosti, de bi bil mogel pred sodnika iti, in od svojiga
življenja odgovor dajati; zdej se še vse bolj skerbno
varje, in si prizadeva dobre dela storiti, ker ve, de pri¬
de čas, ko ne bo mogel več delati. Spozna , de mu je
Bog še prizanesel, kakor gospod nerodovitnimi! drevesu
v verlu, de bi mu ta kratek čas še služil, si za nebesa
še več dobrih del pridobiti, in čez grehe pravo pokoro
storiti.

Bolezen ga je prepričala, kako slab de je, de no¬
beden mu ni mogel pomagati; le Bog sam mu je poma¬
gal, zadobljeha božja pomoč ga je z zaupanjem v Boga
napolnila in k molitvi zbudila; z veseljem zdej svoje ro¬
ke proti nebesam povzdiguje, ktere so bile že od smert-
niga mraza oterpnile, in Boga hvali in časti. Zdej ga
veseli v cerkev hodit, Bogu tam britkosti svojiga serca
potožit, in z njim se pogovorit. Solze ga polijejo , ko
pride v Gospodovo hišo, za ktero mu pred boleznijo ni
bilo mar.

Spomni si, s kako veliko tolažbo in veseljem je bi¬
la njegova duša napolnjena, in kako mirna je postala nje¬
gova vest, ko je v bolezni prejel svete zakramente, in
se z Jezusain sklenil. To veselje še zdej občuti v svoji
duši; zato pa tudi pogostim prejemlje svete zakramente,
de bi vedno Jezus v njem in on z Jezusam sklenjen bil.

246

Po bolezni tudi poravna, če je pred kako krivico
storil, ker to je njegovo dušo v bolezni tudi težalo, de
kader se spet čas smerti perbliža, bo vse do zadnjiga
vinarja povernjeno.

Ker smo vsi na tem poti, čnjmo in molimo, de v
v greh ne pademo, storimo vse po volji božji, de kader
Gospod pride, nas perpravljene najde.

51. Kakd se zaderži kristjan per svo¬
jim gospodarstvu, de voljo bo»jo
dopolne?

Bog je človeka postavil za gospodarja stvarjenih
reči na zemlji, de jih sme v svoj prid obračati. Človek
jih pa tudi potrebuje k ohranjenju svojiga telesa, treba
mu je živeža, obleke in mnogih druzih reči. Vse pa je
božje; nebo in zemlja in vse kar je vstvaril je njegova
lastina, ker Bog sam pravi: »Moj je ves svet in vse,
kar je v njem.” Psi. 49. 12. In prerok pravi: »Gospo¬
dova je zemlja, in kar je v nji, ves svet, in vsi, kteri
na njem prebivajo.” Psal. 23. 1. Zato kristjan sme
stvarjene reči k svojimu pridu obračati, pa vselej le po
volji božji, de se nikoli zoper voljo božjo ne pregreši.
On ljubi časne dobrote božje, pa nikoli več, kot Boga,
ker ve, de, če bi ves svet imel, bi vender se zveličan,
v resnici srečen ne bil; le lažej bi živel, druziga pa nič.
Vse zemeljsko blago je nestanovitno, spremenljivo, tat
ga ukrade, molji ga snedo, ogenj ga požge, voda vza¬
me, splesnije, sognjije, in ko človek umerje, vse zapusti,
in drugi ga razvzemb, in kakor m nič na svet prinesel,
tudi nič iz sveta ne odnese, in z vsini svojim blagam ne
more ene minute svojiga življenja podaljšati. Le kdor
per Bogu svoje zaloge nabira, je zares srečen; on svo¬
je blago dobro naloži. Jezus, ki je svoje učence učil,
se lakomnosti varovati, je rekel: »Nihče ne živi od obil¬
nosti svojiga premoženja.” Luk. 12. 15. Tudi jim je

247

priliko povedal od bogatiga moža, ki ni vedil, kain svo¬
jih pridelkov in blaga spraviti, toliko je imel. Rekel je
svoji duši: »Veliko blaga imaš spravljeniga za prav ve¬
liko let: počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Bog mu je
pa rekel: Neumnež! to noč bodo tvojo dušo od tebe ter¬
jali; kar si pa spravil, čigavo bo? Ta je s tistim, kteri
si blago nabira, in ni bogat v Bogu.” Luk. 12.

Bogastvo tudi ne stori človeka na zemlji srečniga,
kar se vidi nad veliko bogatimi; oni niso zadovoljni, te¬
daj tudi srečni ne. Tudi ne stori človeka zares častit¬
ljivega, kakor tudi uboštvo ne zanieljiviga , in bogatinu
ne da nobene vrednosti, če ima tudi polne skrinje denar¬
ja, pa je duša lačna in potrebna gnade božje , ima le
skrinja vrednost, v kteri je denar spravljen , tat bo le
skrinje iskal in ne bogatina.

Ko bi tudi človek ves čas svojiga življenja po bo¬
gastvu zares srečin bil, ali bo tudi na sinertni postelji,
ali bo tudi v večnosti? Kako mu bo per sercu ob zad¬
nji uri, ko se bo mogel od vsiga na vekomaj ločiti, ko
je njegovo serce vedno na blago perklenjeno bilo. Pre¬
rok pravi: »Vsi, ki so neumni, so se prestrašili, so za¬
spali, in vsi bogati možje niso nič v svojih rokah našli.”
Psi. 75. 6. On ve, de zdej bo vse zapustil; ta svet ga
več ne veseli, na unim svetu pa nima nič upati, le bati se
mora, blago je nezmerno ljubil, na Boga in na njegove
zapovedi ni porajtal; zdej ga vidi pred sabo pravičniga
sodnika, sliši ga govoriti, daj rajtingo od svojiga gospo¬
darstva ; poberi se nesrečin v večni ogenj. De je člo¬
vek nespametin, kteri le v blagu in ne v Bogu svojiga
zveličenja iše, zamore le tisti človek razumeti, kteri je
zdrave pameti in dobre vesti, ne pa lakomnik.

^ato pa kristjan vse, kar mu je Bog dal, za poso¬
jeni dar, zaupan talent ima, in misli, de mu ga je Bog
je zato dal, de bi zamogel veliko dobriga storiti, z njim

248

si jih mo¬

li  og je že
de naj ga
mu je tudi pove-

Boga častiti, sebe in svoje pošteno preskerbeti, bližnji-
inu pomagali in se zveličati.

Boga časti s svojim blagam, ko Boga hvali za pre¬
jete dobrote; božje dobrote drugim perpoveduje, in le
govori in spozna, de mu jih je Bog dal. Za se skerbi,
de vživa, kar mu je treba, in ravno tako svojim pervosi
in da. Bog je zato tolikanj reči vstvaril, de človeka
vesele, in ko jih vživa, se v Bogu veseli, kteri mu je
toliko dober. Po svojim vstvarjenji je Bog svojo voljo
razodel, de vemo; jesti in piti je človeku dopuseno, kar
je prav, in tudi boljih jedi ni prepovedal, ako si jih člo¬
vek po svojim stanu in premoženji omisliti zamore.

Kristjan pa ne živi sam za se, zato mora tudi dru¬
gim dobro storiti, de z dopolnjenjem božje volje svojo
dušo boffati na dobrih delih, ker ve, de te so večno
blago, ktero bo sabo nesel; vse drugo, kar je imel, ni
njegovo, je že druzih. On si misli: meni se dobro godi,
z vsim me je Bog obilno požegnal, imam lepo stanje,
dobro oblačilo, de se lahko varjeni na zdravji poškodo¬
vali, pozimi je moja hiša gorka, dobro jem in pijem, in
lahko zložno živim, kakor hočem ; koliko je pa druzih
božjih otrok na svetu, ki ne vedo kaj in kje bodo danes
jedili, kje se ogreli, ali kje spali, kako se pred mrazam
obvarovali, ali s čem pokrili,
stori v sercu, želi jim poma;

gu razodene, kako ga ljubi, zato, ko Bogu
ne more, pa njegovim olrokam dobro stori.

Ko so nam telesne dobrote potrebne, kako
ra kristjan perdobiti ?

r L  delam si jih mora kristjan perdobiti.
Adamu rekel, ko ga je v lep veri postavil,
obdeluje in varje; potem, ko je grešil,
dal, de si bo v potu svojiga obraza kruh služil, in
časa zemljo obdeloval, de se spet v zemljo poverne,

Ko to misli, se mu milo
gati, kolikor je moč, de Bo-
nič storiti

249

iz ktere je prišel. Tedej je volja božja, de si z delam
vsaki človek svojo potrebno hrano perdobi. In sv. Pa¬
vel pravi: Kdor noče delati, naj tudi ne jej.

Bog je pa tudi razodel svojo voljo, de si z delani mora
vsakteri svojo hrano in vse drugo perdobiti, ko nam je
dal telo, zdrave ude in moč, um in pamet; vsiga tega
ni dal zastonj nam, temne de bi jih za delo imeli. —
Delo je pa tudi dobro za človeka, ga pred veliko gre¬
hi obvarje, ker v lenobi bi si mnoge reči domišljeval,
ko bi ne vedil, kaj početi. Delo ga varje pred revšino
in pred beračijo in tudi pred tatvino. Sveto pismo pra¬
vi: »Lemih! kako dolgo bos spal? kdaj bos iz svojiga
spanja vstal? Malo bos spal, malo dremal, malo roke k spa¬
nju križem djal, tedaj bo pomanjkanje čez te kakor razbojnik
perteklo, in revšina, kakor mož z orožjem. Ako pa ne
boš len, bo tvoja žetev kakor studenec prišla, in revši-
na bo dalječ proč od tebe bežala.» Prip. 6. 9.

Kristjan pa tudi z delam Jezusa posnemlje , ki si
je s svojimi rokami živeža služil. Sv. Pavel se je z
delam svojih rok preživil. Vse živali na zemlji si živeža
išejo, in živina mora delati; mravlja in bečela si brez
prenehanja živež skup nosite; zato reče, Bog hoče, de
tudi jest pridno delam, ne postavam in Bogti časa ne
kradem.

Prosi pa Boga, de bi mu njegovo delo blagoslovil,
ker brez božjiga blagoslova bi bilo vse njegovo priza¬
devanje brez sadu. De bi mu za večnost vse njegovo
delo zaleglo, pa le iz tega namena dela, ker Bog hoče
in mu ga daruje. Zakaj, ako bi kdo le zavoljo časniga
dobička delal, bi bil že na tem svetu z dobičkam pla¬
čan, kakor uni, ki bi le zato ubogajme dajal, de bi ga
ljudje hvalili; ljudje ga hvalijo zato , in s hvalo je pla¬
čan, za večno zveličenje si pa s tem ni nič zaslužil.
Kdor pa gre z mislijo k delu, de bo delal, ker mu Bog
zapove, med delam se večkrat na Boga spomni , delo

250

Bogu daruje, tudi za nebesa dela, in njegove dela so
dobre dela in večniga plačila vredne, ker so iz ljubezni
do Boga storjene.

Kteri z tacimi mislimi k delu gre, se per delu tudi
greha varje, z Bogam delo začne, zato ne bo nikoli bliž-
njiga poškodoval; če je najet delavec, bo svoje plačilo
pošteno zaslužil z pridnim delam, ne bo nobeniga dela
iz nemarnosti skazil, ker ima Boga vedno pred svojimi
očmi, sovražil bo vso krivico, goljufijo in lenobo, ker
želi v vsim Bogu popolnoma dopasti. Tak človek ne bo
per delu klev, ne živine ne orodja, ne ljudij ki mu po¬
magajo , ne vremena; on bo krotak in poterpežljiv, ker
ve, de Bog ga hoče taciga imeti. Ljubezen do Boga bo
njegovo delo sveto in Bogu dopadljivo storila, in si bo tudi
potrebin živež gotovo perdobil. Obilnosti ali bogastva pa
Bog nikjer ni obljubil, in Jezus nas tudi uči v očenašu
le za vsakdanji kruh prositi.

Kar pa Bog človeku da, in si z božjo pomočjo sam
perdobi, mora pa tudi varčin biti, zakaj, ako bi z eno
roko služil, z drugo pa zametoval, ne bo nikoli gotovi-
ga živeža imel. Sv. Duh pravi: »Delavec, ki popiva,
ne bo obogatil, in kdor maliga ne čisla, bo padel.” Sir.
19. 1. Jezus je varčnost učil per dveh priložnostih, ko
je kruhe požegnal, je po tem, ko so jedli, zapovedal
ostanjke pobrati in spraviti. Jožef v Egiptu je ob času
sedmih rodovitnih letin spravljal žito za sedmere nerodo¬
vitne leta, ki so no rodovitnih nastopile, tako stori tudi
vsak pametin in previdin gospodar. Delavec, kteri kar
je med tednam zaslužil, v nedeljo zaje in zapije, in kmet,
kteri v gostivnico znese, kar perdela, ne bota nikoli nič
imela, stergana reveža bosta ostala, sebi in drugim za
nepokoj.

Vsaki pametin in previdin gospodar prerajta svoje
prihodke in stroške in potrebne kupila, zakaj za nepo¬
trebne reči, brez kterih se lahko opravi, nikoli denarja

251

ne zametuje; on ve, de je vse  božji dar, in de mora
voljo božjo z njimi dopolniti. Tako varje vsak dober
kristjan svojiga premoženja, de ga ima za svojo potrebo,
in tudi drugim z njim pomaga, in je z vsim zadovoljit),
kar mu Boff da.

O

Kako se kristjan pregreši v svojim gospodarstvu zoper
voljo oožjol

Pregreši se z vobernijo , zapravljivostjo, lenobo in
postavanjem.

Lakomnik nezmerno želi in hrepeni po zemeljskim
blagu, in ga nikoli sit ni, in tudi ne ostane praviein;
perpravin je goljufati, neusmiljen je do ubozih in pozabi
Boffa in dušo.
O

Greši z zapravljivostjo, kdor svoj denar in blago
zametuje, ga po volji božji v dobro ne oberne , sebe in
svoje v revšino pripravi. Sv. Duh nas vse opomina,
rekoč: »Spomni se ob času obilnosti na uboštvo, in per
bogastvu na potrebe uboštva.” Sir. 18. 25. Izgled za¬
pravljivca nam Jezus v zgubljenim sinu pokaže.

Pregreši se z lenobo in postopanjem, ker noče de¬
lati, si nobeniga stanu ne izvoli, v kterim bi si pošteno
kruh služil, tje v en dan živi, in če bi ga kdo vprašal,
kaj de je, mu ne more odgovoriti. Kdor pridno ne dela,
nad delam mermra in je nevoljin. Greše posli in najem¬
niki, kteri le k videzu delajo, ako jih gospodar ne vidi,
pa postavajo. Greši tudi tisti, ki dolžnost svojiga stanu
ne dopolne, desiravno ves dan dela, pa tega ne, kar mu
je treba; kteri ne dela iz namena, de bi božjo voljo z
delam dopolnil, ker Bog hoče, de naj vsak po svojim
stanu dela.

1 udi greši, kdor preveč skerbi za svoj živež, ali
pa premalo. Preveč skerbi, kdor per skerbi za časno,
svojo dušo pozabi, za njo ne skerbi, ne moli, v cerkev
ne hodi, ne prejemlje svetih zakramentov, slabi na ker-

252

sanskim življenji, ljubezen do Boga v njem vgasne. Ne¬
zmerno skerbeti za živež je nespametno , ko nam ga je

Bog dati obljubil, in nad njegovo

dvomiti, je ve¬

lik greh Jezus sam to prepove, rekoč: »Ne skerbite
tedej, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali z
čem se bomo oblačili? Ker po tem oprašujejo neverniki.
Sej ve vas Oče nebeški, de vsiga tega potrebujete.”

Mat. 5 31. 32.

Greši pa tudi, kteri premalo skerbi, de noče delati,
in si sam kruh služiti. Bog zavoljo lenobe ne bo čude¬
žev delal; ali ko bi ubogajme prosil, ki še lahko dela,
on bi v resnici ubogim kruh kradel, ker bi več dobili,
če bi toliko lenih in zapravljivih beračov ne bilo.

53. Kako kristjan v sreči in bogastvu
voljo božjo (lopolne?

Bog je vstvaril bogatiga in uboziga. Dobrote in
nadloge, življenje in smert, uboštvo in bogastvo, vse
pride od Boga. Gospod je zaupal enimu pet talentov,
enimu dva, nekterimu pa le eniga; on je Gospod in sto¬
ri s svojim, kar hoče, vselej pa le to, kar je naši duši
k zveličenju.

Razi oček je pa Bog storil po svoji modrosti, de
eden druziga potrebujemo. Ko bi bili vsi bogati, kdo
bi hotel delati? Premožin človek ne more vsiga sam
storiti, kdo bi mu pomagal delati, ko bi siromakov ne
bilo? Kako bi bogat človek zamogel ljubezen do Boga
in bližnjiga pokazati, ako bi ubogih ne bilo.

Bogastvo in uboštvo na sebi ni nič škodljiviga, nima
nič pregrešniga nad seboj; le na človeka pride, kako
bogastvo oberne in uboštvo preterpi. Bogastvo ima svo¬
jo nevarnost, in lahko se zgubi bogat človek na poti
svojiga zveličenja, in srečin je tisti, ki se ne. Od te
nevarnosti Bog v svetim pismu veliko govori »Blagor
bogatima, kteri je brez madeža najden , kteri ni za zla-

253

tam tekal, tudi ni na denar in na zaloge svojiga upanja
postavil. Kdo je tisti, in ga hočemo hvaliti? zakaj on
je čudapolne reči v svojim življenji storil.” Sir. 31. 8.
Jezus pravi: »Resnično vam povem, de bogat pojde tež¬
ko v nebeško kraljestvo. In spet vam povem: lažej je
kameli iti skoz šivankino uho , kakor bogatimu priti v
božje kraljestvo.” Mat. 19. 24. S. Pavel pravi: »Kteri
hočejo obogatiti, padejo v skušnjavo in zadergo hudiče¬
vo, in veliko nekoristnih in škodljivih želja, ktere člove¬
ka potope v pogubljenje in končanje. 1. Tim. 6. 9. —
Zdej tedej vi bogati jokajte in tulite zavoljo svojih na¬
dlog, ktere čez vas pridejo. Vaše bogastvo je sognjilo,
in vaše oblačila so od moljev snedene. Vaše zlato in
srebro je zarijevelo, in njegova rija bo k spričevanji
zoper vas, in bo vaše meso, kakor ogenj jedla. Na kup
ste vlekli sebi jezo za poslednje dni.” Jak. 5. 1—3.

Ravno to nas tudi vsakdanja skušnja uči. Kdor si
v glavo vzame obogatiti, se ne obvarje lahko pred enim
ali drugim greham , mnoge skušnjave ima tak človek.
Ako z zvijačami svojiga bližnjiga ne premoti in ne ogo¬
ljufa, ali ga ne dere, kakor si bodi, pa preveč skerbi,
in zavoljo presilnih skerbi Boga pozabi, v denar več za¬
upa, kakor v Boga; ali je napuhnjen in neusmiljen proti
ubogim, kakor bogatin proti Lacaru. Ali je zapravljiv,
le skerbi za dobre jedi in obilno pijačo, ali nečisto živi,
kakor zgubljeni sin, dokler kaj ima. Nekteri je krivičin
kakor služabnik, ki je le skerbel, deje jedil in pil, in
zapravljal gospodovo blago, in gospodove posle pretepal,
in jih stradati pustil; ali pa je len; le skerbi, kako bi
si shrambe napravil, in vse svoje žito spravil, de bo v
miru dobro jedil in pil, kakor bogatin v evangeljski pri¬
liki, in ne bo mislil de še to noč ga bo Bog iz sveta
poklical.

254

Ali ni morebiti mogoče  p bogastvu Bogu služiti ?.

Za kristjana bi bilo grozno žalostno, ko bi mu Bog
obilnost zemeljskih dobrot, bogastva dal, in bi ne mogel
potlej zveličan biti, per Bogu je vse mogoče; z božjo po¬
močjo se vse lahko zgodi. Ce bogat človek moli, v stra¬
hu božjim živi in ne pozabi, de božje je vse, in de vsi
smo služabniki božji, mu je mogoče zveličenimu biti.
Spomni naj se, de Bog mu je dal več kot drugim zato,
de je dobrotnik drugim, ki nimajo; naj Boga hvali, ki
nnije več zaupal; naj misli v ponižnosti svojiga serca,
de bo Bogu odgovor dal od več talentov, ki mu jih je
zaupal, naj jih ne zapravlja po svoji volji, ampak obra¬
ča naj jih k večimu česenju božjimu. Ta nauk je sv.
Pavel dal rekoč: »Bogatim tega sveta zapovej, de ne
smejo visokih misel biti, tudi ne upanja staviti na živi-
ga Boga, kteri nam vsiga obilno k vživanju da; de naj
dobro store, bogate na dobrih delih, radi podajo, z dru¬
gimi dele, in sebi skup spravljajo stanovitno zalogo za
prihod, de dosežejo večno življenje.” 1. Tim. 6. 17—19.
Bogat ima perložnost veliko do briga revežem storiti, in
kdor to stori, je za nj bogastvo velika dobrota; on je
tudi per Bogu bogat; je ubog v duhu, desiravno je bo¬
gat v blagu, njegove misli in želje so per Bogu in ne
per denarjih. Sv. Franc Salezi pravi, de je velik razlo-
loeek strup imeti, ali pa s strupam zavdan biti. Kdor
strup le hrani, mu ne skodje, le kdor ga vžije mu sko¬
dje. Ravno taka je z bogastvam, kdor ga le ima , mu
ne skodje; kdor ga pa v sercu ima in ljubi, njemu sko¬
dje ; zato je zares zveličan imenovan, kdor je tako sre¬
din , de bogastvo posede, pa serca nima na-nj nave-
zaniga.

Kdor Boga ljubi, je skerban obvarovati in povikšali
svoje premoženje kakor evangeljski hlapec, kterimu je
Gospod pet talentov zaupal, in je ž njimi pet družili
pridobil, in Gospod ga je pohvalil, de je bil zvest, in

255

njegovo voljo spolnil. Razloček per pridobljenju boga¬
stva med posvetnimi ljudmi in dobrimi kristjani je, de
posvetni ga skup spravljajo, ker ga ljubijo ; dobri kri¬
stjani pa zato, de več dobriga store in voljo božjo do-
polnejo, in če jih kaka nesreča zadene, so mirniga ser¬
ca vsi v voljo božjo vdani, kot Job.

Jezus zapove bogatim si prijatle delati s krivičnim
blagam*), de jih, kader obnemagajo, vzamejo v večne
prebivališa. On pravi: Bog vas je bolj preskerbel s
premoženjem, kakor druge vaše brate; vživajte ga, pa
vender ne sami, podelite tudi svojim ubogim bratam, oni
in Bog bodo vaši prijatli, in vas bodo vzeli vživat ne¬
beške dobrote. Ubogi vidijo nektere svojih bratov v
obilnosti, sebe pa v pomanjkanji; morebiti bi bili v sku¬
šnjavah zoper Boga mermrali; ko jim pa usmiljen bo¬
gat človek v revšini pomaga, jih razveseli in Boga hva¬
lijo zato, in skušnjave minejo. Bog, ki ljubezen zapo¬
veduje, ima veselje nad tacim usmiljenim človekam, ob¬
darovan revež pa tudi Boga prosi za svojiga dobrotnika,
in Bog usliši njegovo prošnjo. Kako mora človeka ve¬
seliti, ki ima s čem pomagati in mu pomaga, on namest
Boga stori, ker ga je Bog zato z obilnostjo obdaroval.

Modri Salomon ni želel, ne bogastva ne uboštva;
prosil je Boga le modrosti, ravno tako storimo tudi mi
kristjani. Bogastva nikar ne želimo, mi najdemo več
revnih ljudi na zemlji, ki so mirni, veseli in zadovoljni
kakor pa bogatih, kteri niso nikoli našitem’, zrnirej več
ze l^, torej nikoli mirniga serca nimajo. Veliko bogastvo
človeka ne stori veseliga, veliko terpi, ko si ga vkup
spravlja, j n  kader ga ima, ni nikoli brez strahu; dušo
mu od Boga odverne, ako ga ljubi, in žalostin in nepo-
kojin je v sercu, če ga zgubi. Kdor je ubog, naj ne

*) Blago se imenuje krivično zato, ker ni naše, ampak božje, in ker
veliko krat v krivico zapelje.

256

želi bogastva, ampak le, kar je za potrebo; kdor je pa
bogat, naj ljubi uboge, stori naj jim dobro, več dobriga,
ko bo kdo storil, več bo v nebesih najdel, in s lem bo
sebi nar več pomagal.

53. Kak6 kristjan v boštvu voljo božjo
dopolne ?

Ubog je tisti človek, ki nima nar potrebnišga za
ohraniti svoje živlenje in telo per zdravji, in si tudi žive¬
ža nikakor zaslužiti ne more. Tak je bil Lacar, kakor
Jezus pove, ki ni imel se krušnih drobtine, de bi jih je¬
del, in ko je bil bolan, si tudi živeža zaslužiti ni mogel.

Uboštva si je nekteri sam kriv, nekteriinu ga pa
Bog pošlje po svojih nam neznamnih sklepih. Kdor si
ga je sam kriv, naj sebe dolži in naj ga voljno nosi za
kazin svojih grehov, Boga naj pa prosi daril poterpež-
Ijivosti, in naj bo voljan, naj uboštvo tako ljubi, kakor
bi si ga sam naložil, zato, de bi svoje grehe spokoril,
se zavoljo njih kaznoval. Ako ga pa Bog pošlje, je še
boljši zato, ker ni po njegovi volji, se pa volji božji vda,
in se svoji odpove iz ljubezni do Boga, se ne pertoži
čez pomanjkanje, je s sveto voljo božjo sklenjen , ne ža-
Jjuje, ampak le pravi: kar Bog stori, vse prav stori.
Tedaj stan ubozih ni zaničljiv in ni brez tolažbe, de je
še svojiga slami vesel, ker mu pove, de Bog se Očeta
ubozih imenuje.

Bog je dal že po Mozesu veliko zapoved; kako
morajo judje uboge preskerbeti. Med drugimi zapoved¬
mi je Bog rekel: »V deželi tvojiga prebivanja ubozih ne
bo manjkalo. Zato ti zapovem, de svojo roko odpreš
proti svojimu potrebnimu in ubogima bratu, kteri v de¬
želi s tabo prebiva?’ 5. Moz. 15. 11. Jezus kralj nebes
in zemlje si je uboštvo izvolil, in sv. Pavel pravi: »Ve¬
ste milost Gospoda našiga Jezusa Kristusa, de je, ker

257

je bil bogat zavoljo nas ubog postal, de bi po njegovim
uboštvu vi bogati bili.” 2. Kor. 8. 9.

Jezus nam je v vsim izgled dal, tako tudi v ubo¬
štvu. Izvolil si je ubogo devico za svojo mater, uboziga
Jožefa za svojiga krušniga očeta, hlev za svoje pervo
prebivanje, jasli za posteljo; tri in trideset let je revno
živel na zemlji, nič svojiga ni imel, se toliko ne, kamor
bi bil svojo sveto glavo položil. Kdo se bo sramoval
svojiga uboštva, če se spomni na svojiga božjiga tako
uboziga Odrešenika ? Sramuje naj se uboštva, kteri si
ga je sam kriv s svojim grešnim življenjem; sramuje naj
se leni in nemarni postopač, deje berač; pravdavec, ker
je zavoljo nepotrebnih pravd na beraško palico prišel,
ali kteri je vse zaigral, pijanec, ki je vse zapil, in vse
svoje reveže storil; taki naj se sramujejo, pa ne, ktere
je Bog* v revni stan postavil po svojih svetih sklepih.
Koliko svetih mož in žen, mladenčev in devic so vse
svoje premoženje med uboge razdelili, de niso nič imeli,
de so Jezusa v uboštvu posnemali. Tedaj stan ubozih
ni zaničljiv, kakor si nekter napuhnjen človek misli. Je¬
zus se je ubogim pastirjem najpervo razodel po an-
gelju, de je rojen, in svoje perve aposteljne si je zmed
ubozih ljudi zbral. In kteri so pervi v Jezusa verovali?
nbogi, kar je Jezus sam rekel: Povej Janezu, ubogim
bo evangeli oznanovan. Ubogi človek nima toliko napot-
Ijejev in zaderžkov na poti v večnost, kakor bogat;
zraven ima pa tudi tolažbo, de, če je se tako ubog in
revin, bo enkrat vse minulo; v nebesih ne bo več ubo¬
zih, bodo vsi bogati, in Jezus pravi: Ubogih je nebeško
kraljestvo. De bo pa ubozih nebeško kraljestvo, morajo
biti zadovoljni z nboštvam, ker vejo, de Bog hoče uboge
na zemlji imeti, in vsak naj si misli, in me hoče med
njimi imeti.

Ubogi naj na Boga vse svoje zaupanje postavijo,
per njem naj pomoči išejo, njega naj za vsakdanji kruh
lil. Dčl. ' 17

258

prosijo; Bog 1  jim bo pomagal, če jim ne bo dal, kar pro¬
sijo, jim bo pa svojo gnado dal, svoje uboštvo voljno
terpeti, dokler pridejo v kraj , kjer se vse uboštvo v
nebeško bogastvo spremeni. Ubogi ne smejo bogatim
ali premožnim ljudem nOvošljivi biti, nad lijih srečo se
ne pohujšati; jih ne goljufati, ne okrasti, z lažmi jih ne
mediti k usmiljenju; jih svoje dobrotnike častiti; nikoli
nič hudiga storiti, de bi kaj dobili; poštenje, pravica in
pobožnost jim mora ljubši biti, kot blago vsiga sveta,
ker se mora za božje češenje in zveličenje duše bolj,
kakor za telo, za nebesa bolj, kot za svet skerbeti.

Kakor zavoljo bogastva človek pred Bogam ni še
dober, ampak le če božjo voljo z njim spolne, tudi za¬
voljo uboštva ne, ampak je še le dober in pred Bogam
velja, če ga v voljo božjo vdan voljno terpi. Tedaj tudi
uboffi niso brez greha. Veliko beVačov ni v resnicah
svete vere podučenih, ne poznajo in ne ljubijo Boga,
nevedni beraški starši svoje otroke v nevednosti svete
vere izrede, druziga jih ne uče, kakor beračiti. Berači
ne posvečujejo Gospodovih praznikov, ne hodijo v cer¬
kev k božjimu podučenju, le malo jih je, de bi dopolni¬
li to keršansko dolžnost. Le zunaj svoje fare in vasi
radi prosijo, kjer jih nihče ne pozna, de niso tako po¬
trebni. Nekteri so leni, ogibljejo se dela, ker jih bera¬
ška palica lažej stane, kakor z delam svojih rok si ži¬
vež pridobili. Večkrat so berači nevošljivi, lakomni,
nekteri zapravljivi, goljufni, opravljivi, pohujšljivi, lažnivi,
nesramni, k vsaki hudobii pripravni, de le kaj dobe; so
le malo kterikrat brez hinavšine, se hlinijo, de so bolni,
se v cunje oblačijo, de bi se ljudem bolj usmilili, in bi
več dobili. Le ljubezen božja bogaliga kot uboziga
prav vlada, kjer le ni, je vse napak.

Greh pa tudi store vsi tisti, ki se med uboge šte¬
jejo in ubogajme prosijo, ki niso, in veliko je tacih. Sv.
Pavel vsilil takim prepove iilmgajme prosili, kteri še za-

259

morejo delati, in če tudi ne zamorejo vsiga delati, so
dolžni toEko, kolikor in kar zamorejo delati, in si živež
sami perdobiti; le kar si ne zamorejo perdobiti, naj se
le dobrih ljudi prosijo; scer so tatje družili resnično nbo-
zih. Dobri kristjani bi več zares ubogim dajali, ko bi
tolikanj nevrednih beračev ne bilo, kteri le iz navade in
lenobe prosijo. Greh store tisti, kteri kar sprosijo ne¬
zmerno zajedo in zapijejo, si nečimerne oblačila sebi ali
drugim kupujejo, ali pa si na kup spravljajo, de se še

le po smerti zve, de so bili lakomni pa ne potrebni.
Ubogih darovi se smejo le za silno potrebne reči ober-
niti, ker od njih bo pred Bogam težak odgovor.

Kdor je res potreben, de si upa pred Bogam svoje
uboštvo obstali, kteri naše potrebe nar bolj pozna, naj
prosi, naj bo zadovoljiti z vsacim daram, zahvali naj nar
pervič Boga, ki je serce dobrotnika omečil, de je proti
njemu usmiljen, in potlej dobrotnika; naj ne mermra, če

telesni

vda. Bog že ve, zakaj ga
po keršansko, in bogat
revšini.

mora kake zoperne besede slišati; spomni naj se na La-
carja, ki je pred vratini bogatina prosil, kteri mu še
drobtinic poberati ni dal, in naj se v voljo božjo
hoče uboziga imeti, živi naj
bo na duši per svoji

54. Od dolžnosti za svoje dobro ime
skerbeti?

Kristjan, kteri sebe prav ljubi, tudi skerbi, de si
dobro ime pridobi in ohrani, to je, de se tako zaderži,
de drugi od njega dobro mislijo, ga spoštujejo in mu
zaupajo. In to je vsak dolžan, de lažej več dobriga
storiti zamore sebi in drugim; zakaj če ga spoštujejo,
niu tudi verjejo, veliko hudiga lahko odverne, se boji
sam hudiga, in tako se Bog bolj časti. »Dobro ime je
boljši, kakor veliko bogastvo; prijetnost jo boljši, kakor
srebni in zlato?’ Prip, 22, 1. Pa le zavoljo pobožniga

260

življenja v dobrim spominu biti, velja pred Bogam in
svetam, in tako življenje je boljši, kakor veliko boga¬
stvo. Dober kristjan pa vender ne živi le samo zavoljo
veljave pred svetam po božjih zapovedih, ampak zavo¬
ljo Boga. Sv. Duh zapove, rekoč: »Skerbi za dobro
ime; zakaj to ti bo bolj terdno ostalo, kakor tavžent
drnzih in velicih zalog. Dobro življenje ima odštete dni,
dobro ime pa vekomaj ostane.” Sir. 41. 15. 16. In sv.
Pavel pravi: »Bratje! karkoli je resnično, karkoli je
sramožljivo, karkoli je pravično, karkoli je sveto, kar¬
koli je ljubeznivo, karkoli je dobriga imena, kar k čed¬
nosti, kar k hvali vrednimu podiieenju pelje, to mislite.”
Filip. 4. 8. — »Zakaj boljši bi meni bilo umreti, kakor
de kdo mojo čast k nič stori.” 1. Kor. 9. 15.

Torej mora kristjan tako živeti, de mu vest nie hu-
diga ne očita, ampak vse njegove dela za dobre spozna.
Skerbeti mora, de ga Bog ljubi kot svojiga dobriga
otroka. Bog sodi naše misli, želje, besede in dela, in
po njih spozna, ali je časti vreden ali ne. Bog je hvalil
Joba, Abrahama in druge svoje prijatle zato, ker je njih
življenje bilo po njegovi volji. Mora pa tudi skerbeti,
de ga ljudje spoštujejo, ker, če ga svet dobriga ne spo¬
zna, tudi ne misli dobro od njeg,a; ka j hoče potlej tak
človek dobriga storiti, svojo in drnzih srečo vikšati. Ker
mu je dobro ime potrebno, ga mora le v pravičnim živ¬
ljenji iskati, in z njim ga ohranili; ker le taka čast ob¬
stane pred Bogam in svetam.

Kdor bi pa mislil, de je zato v dobrim imenu, ko
si misli, de je lep, ko je žlahtniga slami, ker se lepo in
v drage oblačila oblači, ker ima lepih in dražili reči
obilno v svoji hiši, veliko živine in njiv, ker je bogat,
tak se goljufa, vse to ne stori, de bi ga ljudje v sercu
obrajtali. Ce je pa zraven vsiga tega tudi ponižen, svo¬
jim vikšim pokoren in po keršansko živi, je še le časti
vreden, Kaj pomaga, če je jabolko še tako lepo in ru-

261

dede, znotraj pa gnjilo; ravno tako vse zunanje per člo¬
veku nič ne zda, če hudobna duša v njem prebiva. Bog
in svet se ne da s tem slepili; zato dober kristjan le s
pobožnim življenjem časti iše. Pa tudi ne živi zato po¬
božno, de bi ga ljudje častili, ampak le, de bi voljo bož¬
jo dopolnil in ljubezni do Boga, in dobro ime samo pri¬
de, brez de bi ga nalaš iskal. Čast je, ko senca, kdor
pred njo leti, za njim hiti, kdor pa za njo leti, pa pred
njim beži.

Mozes je že Izraelcam zapovedal, kako naj si dobro
ime zadobe, de naj božje zapovedi in pravice derže in v
djanji spolnujejo, in ko bodo ljudstva to vidile, poreko:
Glejte, to je mirno in umno ljudstvo, velik narod je. 5.
Moz. 4. 5. 6. In sv. Pavel pravi: „ Ne bodite željni
prazne časti, de bi eden druziga dražili, eden druzimu
nevosljivi bili?* Galač. 5. 26.

Ali je skerb svoje dobro ime' ohraniti in lakomnost
časti vse eno ?

Ni, je razloček; kdor skerbi svoje dobro ime ohra¬
nili per tistih, s kterimi živi, si prizadeva po keršansko
živeti; lakomni časti in hvale pa le hoče visoko časten
in hvaljen biti, in hvalo ljudi za veliko srečo ima, je ne-
voljin in jezen, če ga kdo ne hvali. Jezus je rekel:
»Jest ne isem svoje časti, je, kdor je ise in sodi. —
Ce jest sam sebe častim, moja čast nič ni, moj Oče je,
kteri me časti, od kteriga vi pravite, de je vas Bog?*
Jan. 8. 50—54.

Kaj je kristjanu storiti če mu opravljivci na dobrim
imenu škodjejo ?

Dolžan se je za nj potegniti, kakor za druge pra¬
vice. Ako je sam kriv, s svojim slabim zaderžanjem, de
je dobro ime zgubil, de zdej ljudje od njega hudo misli¬
jo in govore, naj spozna svoj greh , in naj se poboljša,
in si bo spet svoje dobro ime pridobil. Magdalena je

262

bila znana v mestu kot velika grešnica, žalostna in ske¬
sana je klecala pred Jezusovimi nogami, objokovala svo¬
je grehe, in popravila je, kar je z nečistimi grehi in
nesramno nošo pokažita, s svojim spremenjenim pobož¬
nim zaderžanjem, in ljudje so spet dobro mislili od nje.

Ako pa opravljivi jeziki po krivici čez dobro ime
človekovo govore, ga opravljajo, zoper njega lažejo in
ga hudo sodijo, naj se vsak brez vse hinavsine in zmote
vpraša, če ni kaj tacige na njegovi vesti, kar drugi od
njega govore; morebiti ga bolj poznajo, kakor se sam
pozna. Potrebno je, de se tudi sence hudiga ogne, de
sovražnike osramoti, ker sovražniki podobe hudiga od
praviga hudiga ne ločijo, ker so po grehu sovraštva
oslepljeni. Nekteri, ki se sami za se stavijo, za svojo
čast potegujejo, pripovedujejo druzih slabosti; resnične
ali pa zmisljene, slabe dela, de sebe s tem čistiti hoče¬
jo; ali take orožja so slabe, le sami sebi skodjejo, ker
ne morejo s svojo pravico izhajati, hočejo, de bi jim
krivica pomagala, in ravno zato se jim ne more verjeti,
kar govore. Jezus je svojim sovražnikam rekel: »Ce
sim hudo govoril, spričaj od hudiga, ako pa prav govo¬
rim, zakaj me biješ?” Jan. 18. 23. Ana, Samvelova
mati, je velikimi! duhovnu Heli rekla: Nisim pijana, ka¬
kor ti praviš, jest le rezlivam svoje žalostno serce pred
Bojani, de bi me uslišal.

Ce mu kdo po krivici dobro ime odvzame, se sme
po pameti brez jeze in sovraštva za-nj potegnili, prepri¬
ča naj hudobne jezike s svojo nedolžnostjo; zraven naj
pa tudi misli, Bog me je hotel ponižati, zato je dopustil
to hudo govorjenje, zahvali naj se Bogu, ker to, kar
mu je Bog poslal, mu bo za večno življenje v dobro
zaleglo. Krivico naj zavoljo Boga voljno terpi; če zmo¬
tenih opravljivcev ne more na boljši misel od sebe pre-
oberniti, naj se spomni na dobre ljudi, kteri ga pozna¬
jo, in vejo njegovo nedolžnost; tolaži naj se z Bogam,

263

kteri je njegov pravičen sodnik; on bo enkrat njegovo
nedolžnost pred vsim svelam razodel, in naj v dobrih
delih zvest ostane, de opravljivce osramati. Sme se pa
se posebno za svoje dobro ime potegniti, kteri je v ta¬
kim stanu, de bi ne mogel dobriga delati, ko bi ljudje
hudo od njega mislili; tode nikoli iz sovraštva , ampak
iz ljubezni do dobriga, de bi več dobriga v dobrim ime¬
nu storiti zamogel. Ce je pa zato obrekovan, ko svoje
dolžnosti dopolne, po božjih zapovedih stori, naj se tak
veseli, ker Jezus pravi, de blagor je tistim, kteri krivi¬
co voljno terpe. »Zakaj to je prijetno, ako kdo zavoljo
Boga, kterimu je znano, žalost prenese in po krivici
terpi. Zakaj kakošna čast bi bila, ko bi zavoljo pre-
grešenja tepeni terpeli? Le, če prav delate, in voljno
terpite, je to prijetno per Bogu.” 1. Petr. 2. 19. 20.

Kdo greši zoper to dolžnost za svoje dobro ime
skerbeti?

Greši, kdor ne skerbi za svoje dobro ime, in se
ne sramuje hudo storiti. Greši, kdor zavoljo Boga do¬
briga ne stori, ampak le zavoljo ljudi, de bi ga hvalili,
ker ga ta namen večniga zveličenja nevredniga stori;
Bog le take dela plačuje, ki so zavoljo njega storjene.
Greši tudi če od sebe visoko misli in se hvali, in se z do¬
brim, kar mu je Bog dal, baha, kakor bi mu ne bil
Bog dal, in ne da Bogu časti in hvale. Greši tudi, če
z asluženje bližnjiga, ali kar dobriga ima, manjša, de sebe
poviksa, i. t. d.

’’*• Ali sme kristjan veselje vlivati?

.. ,‘ sl janu je treba počitka in veselja; kakor struna
P OCI > ee j e  vedno napeta, tako tudi človek obnemaga, če
je ve no perprežen k delu, in nima počitka in veselja.
L a tudi koliko zopernosti in britkost ga zadene; kaj bi
počel, ako bi nikoli nobene perložnosti ne imel, svojiga

264

serca razveseliti. Kristjan sme nedolžno veselje vživati,
v veselo drusino iti. Bog je scer svaril Izraelce več¬

krat zavoljo vživanja veselja, pa le zato, ker so ga
nezmerno vživali, in svoje duše v nevarnost pripravili,
ne pa, kakor de bi ga ne smeli vživati. Bog je se ve¬
liko reci vstvaril človeku k veselju, sam jih ne potre¬
buje; tudi več reči, kakor nam jih je prav za silo k
ohranjenju življenja in zdravja treba; tedaj jih tudi sme¬
mo več vživati in se svojiga stvarnika veseliti, tode le
tako se veseliti, kakor Bog hoče. Sveto pismo pravi:
»Jokati se ima svoj čas, in smejati se svoj čas. Žalo¬

vati svoj čas, in od veselja poskakovati svoj čas?* Pri¬
dig. 3. 4. »To sim tedaj dobro najdel, de človek jej in
pije, in veselje vživa od svojiga dela, s kterim se je
trudil pod soncam svoje žive dni, ktere mu je Bog dal.”
Pridig. 5. 17. Pojdi tedej in jej z veseljem svoj kruh,
in pij vesel svoje vino, zakaj tvoje dela Bogu dopadejo.”
Pridig. 9. 7.

Veselja tudi Jezus ni prepovedal, ako ga človek
zmerno v strahu božjim vživa. On je sel na ženilnino,
kjer so gotovo več jedili in pili, kakor je .po navadi
treba se nasititi, in tudi veselili se. On je nebeško kra¬
ljestvo v podobi velike gostarije oznanoval; v gostarii
se ljudje vesele in ne žaljujejo. Jezus je sel v gostje
k Caheju, Sirnim farizeju, k Matevžu, ker so ga pova¬
bili. V priliki od zgubljeniga sina je Jezus povedal, de
je oče velike gosti napravil. Ko bi bil Bog veselje
prepovedal, ne bil bi Jezus pod takimi podobami svojiga
božjiga nauka oznanoval. Sv. Pavel pravi: »Veselite
se z veselimi, in žaljujte z žalostnimi. Bodite vselej ve¬

seli.” 1. Tesal. 5. 16.

Bog po svoji modrosti dopusti svojim otrokom ve¬
selje vživati, de spoznajo njegovo ljubezen, ga hvalijo
in sklenejo njegovo sveto voljo dopolnili, ker jim je tako
dober. V veselji pozabi človek svoje nadloge, in jih

265

potlej lažej terpi, ko se malo zmoti, in ne misli zmirej
na njo. Tudi duša se pokrepča, de potlej z novo močj 6
dobro dela. Dobro je tudi, de ljudje skup pridejo v
gosteh, se zgovore, in sovražniki, ki se dogovore, pri-
jatli postanejo. To tedaj ne more zoper voljo božjo
biti, ker se duša in telo odpočijete in novo moč spet za-
dobite, spet lažej po volji božji dobro delati, in hudo
voljno terpeti.

Veselja so pa mnoge, in sveto pismo pravi: »Ni
veselja, čez veselje serca.” Sir. 30. 16. Veselje duše
je vikši od vsiga telesniga, posvetniga veselja, ker svet,
preide in njegovo veselje, kdor pa voljo božjo stori
ostane vekomaj. 1. Jan. 2. 17. Pravo veselje pride le
iz vere, ko človek Boga spozna, resnice svete vere ume,
in ako kaj dobriga stori, je veseliga serca; posebno pa
vera človeka v nesreči ali druzih nadlogah obilno poto¬
laži in dušo veselo stori. Veselje občuti v sebi, če mu
vest ničesar ne očita, če se spomni, de je božje zapove¬
di deržal, in de mu je Bog prijatel. Zaupanje v Boga,
premišljevanje božje ljubezni, molitev, prejemljenje svetih
zakramentov, tipanje večniga življenja v nebesih napolne
človeško serce z nar večim veseljem. K takimu veselju
je Jezus svoje aposteljne opominjal, rekoč: Ne veselite
se tega, de so vam duhovni pokorni, veselite se pa, de
so vaše imena zapisane v nebesih.” Luk. 10. 20. In
sv. Pavel pravi: »Veselite se vselej v Gospodu, še en¬
krat rečem, veselite se.” Filip. 4. 4. Kakošno znotra-
*'je veselje je Samarijanka v svoji duši občutila , ko je
resnico in Mesija spoznala.

Kakošno more biti naše veselje., de bo po volji božji?

Bog hoče, de bi naše veselje nedolžno bilo, de bi ga
zmerno vzivali, ht z zahvaljenjem proti Bogu. Kdor
hoče veselje vzivali, mora premisliti svoje okolišine, svoj
stan, in svoje prihodke, de zavoljo vživanja njegoviga

266

veselja nobeden perkrajšan, poškodovan ne bo ; de ne
lerpi ne zena in ne otroci. Premisli naj, če ne zaprav¬
lja ubogim, kterim je ubogajme dolžan; de nobeniga ne
pohujša, nobene božje in cerkvene zapovedi ne prelomi.
Vselej mora gledati, de v vživanji veselja ne svoje , ne
druziga duše ne poškodje, nobene duše v greh ne zape¬
lje, pa tudi de svojiga zdravja ne poškodje. Tedaj ne
sme nikoli svojiga veselja v grehu iskati. Kakošno bi
bilo tako veselje, dobriga Boga in ljubezniviga Očeta
razžaliti ? Nehvaležen in zaničljiv bi bil tak človek,
kteri bi v razžaljenji božjim svoje veselje iskal in vži-
val. Kristjan naj nikoli ne meša nedolžniga veselja z
greham, temne vživa naj ga tudi nedolžno. Nekteri me¬
nijo, de ne morejo drugam veseli biti, če ne kvantajo,
nesramnih pesem ne pojejo, de v sebi in druzih slabe
misli in zelje hude, druge zapeljujejo, bližnjiga opravlja¬
jo; in to stori, de so gosti pregrešne, ki so scer na
sebi nedolžne. Zalo pravi s. Duh: »Vabi pravične može
v gostje, in strah božji naj bo tvoja čast?’ Sir. 9. 22.
De vaše veselje in gosti nedolžne ostanejo, naj bo Bog
vselej pervi per vas; hvalite ga, de vam je dal veselje
vživati, in med svojim nar večini veseljem mislite na-nj,
de bo tudi duša vesela v svojim B.ogti, kader se telesu
dobro godi.

Zavoljo vživanja veselja ne sme nihče svojih dolž¬
nost zamuditi, de ga zato ob pravim času in predolgo
ne vživa in tudi siromakov ne pozabi, de se tudi oni z
njim vesele božjih dobrot, in Boga v nebesih hvalijo.
Ob nedeljah in praznikih se yarje nepokojniga veselja,
de svete dneve, sveto obhaja, službe božje zavoljo vživa¬
nja nikoli ne zamudi, pred končano službo božjo ne
igra, ne sedi v gostivnici, še manj pa, dokler božja služba
terpi. Gledati pa tudi mora na dneve pokore, žalosti in
posta, ali če je kdo od njegove žlahte umeri. Advent
in veliki post mu morata biti dnevi zveličenja, sveti dne-

267

vi, in se mora po duhu cerkve od vsiga suinečiga ve¬

selja zderžati; ne sme se dati pohujsati od posvetnih

ljudi, ki so Boga pozabili, in časa od časa ne

in

ob svetih dnevih nar veči norije vganjajo, in na zapo¬

vedi svete cerkve ne porajtajo.

Kaj pa je od igre misliti ?

Dopusene igre ob pravim času in le za kratki čas
tudi kristjanu niso prepovedane , in so mu le zdravilo
duše ali telesa. Ako pa kdo veliko časa per igri zgubi, ni
več za kratki čas, ali če za visok denar igra, ker se
nagnjenje do igre v njem obudi, ljubezen do nje dobi,
in se ne more več ločiti od nje, in več ur dneva per nji
zgubi, je pa že pregrešno; le po storjenim delu je do-
pusen počitek in vžitek nedolžniga veselja, nikoli pa z
zamudo dela, ali z zapravljanjem dela. Igre za visok
denar se kristjanu clo ne spodobijo, ker ali sebe, ali pa
bliznjiga poskodje, kar pa ni po kersanski ljubezni; za¬
kaj, kako se more veliciga dobička veseliti, ker vidi svo-
jiga bliznjiga nevoljniga, žalostniga ali jezniga, in visoke
igre so že nekteriga ob premoženje, um in življenje per-
pravile; kako mora kristjan potlej igrati za visok denar?
Vsaka igra le zavoljo dobička ni več za krateč čas, in
ni po ljubezni do bliznjiga, ker, kdor dobiti želi, bližnji
mu škodo želi, scer ne more dobiti, če bližnji ne zgubi.

NACK OD KERŠANSKIGA ZADEBŽANJA DO
BLIZNJIGA.

56. Iiako se po volji bo«ji kristjan za-
derxj proti tistim, ki skupej stanujejo,
ki proti vsakima človeku?

°a J® hotel, de človek ni sam na svetu, ampak
' ' * ll, ^' n ' živi, zato je toliko ljudi vstvaril. Bog pa
tudi hoče, de se med seboj ljubimo, eden druzimu k do-

268

brimu služimo, s tistimi, ki pod eno streho prebivamo,
z njimi kaj opraviti imamo, ali kjer si bodi skup pride¬
mo, sprejmimo se ljubeznjivo in v miru živimo. Bog
nam je svojo voljo razodel, kako de naj se proti vsirn
ljudem brez razločka, in kako proti tistim zaderžimo, s
kterimi smo se v kaki posebni zavezi , postavim : kako
naj se zakonski med seboj, otroci proti staršem, podlož¬
ni proti gosposki i. t. d. zaderžati morajo. Za vse okoli¬
ščine in zaveze, v ktere slehern človek s svojim bližnjim
priti zamore, nam je Jezus to zapoved dal: »Vse tedaj,
kar koli hočete, de vam ljudje store, jim tudi vi storite?’
Mat. 7. 12. In kar hočete, de bi vam ljudje ne storili,
tudi vi jim tega ne storite.” Tob. 4. 10. Po ti božji zapo¬
vedi vsak umin človek lahko razsodi, kakšin mora proti

bližnjimi! biti.

Mora bližnjiga spoštovati, zalo, ker je otrok

božji, po božji podobi vstvarjen, ko Bog za nj skerhi in

ga tako močno ljubi, de je svojiga Sina zanj, kakor za

nas, dal

de

Lepo nam sv. Pavel voljo

pove, kakšni

: »Z vso ponižnostjo in krotkostjo, s poterplje-

njem eden druziga v ljubezni prenesite, skerbite in ohraniti
edinost duha v zavezi miru. Eno telo in en duh bodite,

kakor ste poklicani k enimu upanju svojiga poklica. En
Gospod, ena vera, en kerst, en Bog in Oče je vsih,
kteri je čez vse in po vsiin in v nas vsili.” Efez. 4. 4—6.
Tedaj imenitnost vsaciga človeka, božja zapoved in lju¬
bezen in Jezusov izgled nas mora perganjati vsaciga
človeka spoštovati, zakaj če ga ne spoštuje, ga tudi lju¬

biti ne more.

Res, med ljudmi je veliko goljufov, kterim ni upati;
so nehvaležni, nezvesti, nevredni, de bi se jim kaj do-
briga storilo, hudobni in škodljivi, ki druziga ne žele,
kot bližnjimi! škodovati, pijanci, nečistniki v mnogih hu¬
dobijah zakopani, tatje in razbojniki, ko bi se lahko re¬
klo, de bi bilo boljši, de bi jih na svetu ne bilo, ki so

269

le za škodo ljudem. Kako hoče kdo take ljudi spošto¬
vali, če se na njih dela gleda, če se pa spomnimo, lju¬
dje so, otroci božji, kot mi, tako jih spoštujmo, po božji
podobi so stvarjeni, skerbimo za nje , in ne obupajmo
nad njih zveličenjem.

Moramo svojima bližnjima dobro želeti. Kdor
bližnjiga ljubi, mu tudi dobro želi , ne iz hinavšine
kot perliznjenic; ampak iz ljubezni do Boga, in kdor
mu dobro želi iz ljubezni do Boga, je vsakima človeku
iz serca dober. Bog v serce vidi, in gleda na voljo
človekovo, iz kakosne volje de kaj stori ali opusti.
»Kdor naravnost hodi, hodi brez skerbi, kdor pa svoje
poti zavija, bo očiten postal.” Prip. 10. 9. »Ljubite
brez hinavšine. — Z bratovsko ljubeznijo se med seboj

ljubite.” Rimlj. 12. 9.

Perliznjen človek je nevarin ; kaže se prijatla, in
takiga, kakor de bi bil perpravljen za nj živeti in umre¬
ti, dokler kaj upa od njega; kader je pa dosegel, kar je

želel, se več ne ozre na nj. Judež je pod podobo pri¬
jaznosti Jezusa kusnil in ga sovražnikam izdal, tako je
perliznjen človek tudi večkrat izdajavec svojiga zgolju-
ianiga prijatla. Perliznjen hinavec je človeku tudi zato

nevarin, ker mu škodje, de se prav ne spozna, kaksin
de je. Se lastna ljubezen vsaciga slepi, de se boljšiga
in bolj nedolžniga misli, kakor je; če pa perliznjenec
pride, lemo luč, in luč temo imenuje; vse kar stori, do¬
bro imenuje, ga hvali, povišuje, kako se hoče potlej
P r »v spoznati, ko tako hudo ogoljufa. Tak človek ne
ljubi sebe in ne bližnjiga; ko bi sebe ljubil, bi ne bil
hinavec, i n  ko bi bližnjiga ljubil, bi ga ne goljufal pod
podobo prijaznosti. Bodimo eden proti drugima brez
goljufije in zvijač odkriti, kar je po kersanski modrosti
odkrit biti.

Storimo vsakima, kar mu gre, in pustimo
na miru, kar ni nasiga. Ne poskodovajmo nobeni-

270

ga, ne na življenji, ne na zdravji, ne na časti, ne na
dobrim imenu, ne na sreči, ne na blagu, nar manj pa
na nedolžnosti. Storimo pa tudi brez besed, kar nas
bližnji po pravici od nas hoče, in nikoli od nobeniga ne
tirjejmo kaj taciga, de bi nam storil ali dal, do česar
pravice nimamo, de bomo pravični proti njemu. Ljudje
ne morejo eden z drugim živeti, če vsaciga v njegovih
pravicah in lastinah v miru ne puste, če ne dopolnijo,
kar so si nasproti obljubili, in ne dajo, kar je po pra¬
vici njih. Nekter človek hoče, de bi mu drugi vse storili
in dali, kar bi se mu poljubilo, on pa nič nasproti ne
stori. Sv. Pavel zapove, rekoč: »Dajte tedaj vsini, kar
jim gre, komur davk, davk; komur col, col; komur
strah, strah; komur čast, čast. Ne bodite nikomu nič

v

v
ce

in tudi se,

dolžni, zunaj tega, de se med seboj ljubite?’ Rimlj. 13.7.8.
Ne silimo druzih, de bi storili, kar zmagati ne morejo,
de njih ljubezni ne zgubimo, in de jim ne damo perlož-
nosti nas oblagati ali pa ogoljufati.

Hodimo dobrotljivi proti ljudem. Storimo jim
dobro, kjer in kolikor zamoremo; prizadevajmo si njih
življenje veselo storiti, jim k sreči, k premoženju in k
dobrimu imenu pomagati, jih v nedolžnosti ohraniti,
pobožnim življenji jih nterditi, in to ne le takrat,
lahko, ampak tudi takrat, če težko storimo,

če jim moremo s svojim premoženjem ali z nevarnostjo
svojiga življenja pomagati, če gre bližnjiga iz nevarno¬
sti rešiti. Bodimo usmiljeni kakor je nas oče nebeški
usmiljen. Bogii ne moremo nič storiti, ker nam sam vse
da, storimo pa njegovim olrokam , in Bog bo to tako
sprejel, kakor bi bili njemu storili. Sv. Pavel se dalej
pove, kakšni moramo eden z drugim biti v vsakdanjim
življenji, ker pravi: »Oblecite tedej kakor izvoljeni sveti
in ljubi božji preserčno usmiljenje, dobrotljivost, poniž¬
nost, pohlevnost, poterpežljivosl; prenesite eden druziga,
in odpustite si med seboj; če se kdo ima čez koga per-

271

tožiti, ravno kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi
vi. Verh vsiga tega pa imejte ljubezen, ktera je zveza
popolnomosti, in naj gospoduje v vaših sercih Kristusov
mir, h kterimu ste poklicani v eno telo, in bodite hva¬
ležni.^ Kolos. 3. 12—15.

Moramo ponižni biti. Dajmo vsacimn čast, kakor
se mu spodobi, ne povišujmo se, ne prilastujmo si, kar
je dobriga v nas, ampak Boga hvalimo zato, kteri nam
jo dal. Kdor dobro sebi perlasti, je napuhnjen proti
svojimu bližnjimi!, se. ne bo ozerl na-nj , posebno če je
nižji od njega. Napuhnjen’ ni prijetin ljudem. Ne ča¬
kajmo, de bi nas drugi pozdravljali, in ne deržimo se
terdo, ko bi nas drugi pozdravljali, de bi se jim nasproti
prijazno ne zahvalili. Spomnimo se, de so vsi ljudje
otroci božji, z Jezusam eno telo; po samim pa vsak en
ud njegoviga telesa, in če se ne zahvalimo, le svoj na-
piih razodenemo; vera pa terdo zaderžanje proti bližnjimi!
zaverže, ker s. Pavel pravi: „S počastenjem eden druzi-
ga prehitite.” Rimlj. 12. 10. Naj bo proti vsacimn nase
obnašanje cestno, in nobenimi! ne pokažimo, kakor de bi
nam nie ne bilo nad njim, zakaj tudi ne vemo, de nam
utegne biti ravno tisti človek se potreben, ki ga  zdej se
ne pogledamo. Nobeniga unanjiga znaminja ali dela ne
opustimo, ktere so med svetam v navadi, po kterih na-
Znanje dajemo, de vsaciga človeka obrajtamo, in nobeni¬
ga ne zaničujemo, se tako ubožin in reven ko je. Vsak
je svojiga stvarnika vredin, njegovo podobo nosi, tako
je tudi človek človeka vredin. Bodimo z vsacim pri¬
jazni in p eri j ud ni, pa ne hinavski in čmerni, varimo
se vsaciga govorjenja, ktero bi bilo bližnjimi! zoperno;
storimo, kar verno de mu je prijetno, de bo nase življe¬
nje prijetno na zemlji. Kdor zares dobro misli od bliž-
njiga, in mu v sercu dobro želi, bo tudi prijazin in
perljudin.

272

Bodimo post režiji vi eden proti drugimu , kjer
koli zamoremo, ali ker vemo, de želi ali nas bližnji pro¬
si, če tudi nas težko stane, keršanska ljubezen vse lahko
stori. Ako pa ljudje vidijo, de želimo, de bi se le nam
streglo, le po naši volji se godilo , de le svojiga išemo,
smo že ljubezen zgubili. Pravični kristjan vsacirnu rad
dobro stori, kolikor zamore, in božja zapoved in vest
dopusti, ker si za greh zarajta, ko bi dobro ne storil,
ko zamore. Jak. 4. 17. Odreči pa vselej moramo kaj
taciga storiti, kar bi bilo zoper božjo zapoved; mehke
serca se boje odreči, pa to ni prav; tako serce ni dobro,
kakor svet pravi, ampak le slabo je, se da od telesne
počutnosti, in ne od božje zapovedi vladati. Postrezimo
pa vselej z veseljem, de bližnji spozna našo dobro voljo,
kdor z očitanjem, nevoljin dobro stori, stori bolj hudo,
kot dobro bližnjimi!, in tudi pred Bogam njegovo dobro
delo ne velja. Jezus sam nam da izgled v tem , ki je
rekel, de ni prišel, de bi mu stregli, ampak de bi on
drugim stregel.

Ne tii jejmo preveliciga častenja od družili, scer nas
še po vrednosti častili ne bodo. Ljubezen se ne napi¬
huje. »V ponižnosti imejte eden druziga za višji, kot
sebe.” Filip. 2.  3.

Bodimo mirni, prejenljivi in p e r za n e sl j i v i
in vsak čas perpravni se s svojim razžaljivcam spraviti;
zakaj če prejenjamo, ne bo prepira konca; mislimo, de
tudi naš bližnji naše slabosti občuti in z nami poterpi.
Sv. Duh pravi: »Togotin človek boje napravi, poterpež-
Ijiv napravljene potolaži.” Prip. 15. 18.

Od vsaciga dobro mislimo in govorimo. V
nobeni reči se človek tako močno ne goljufa, kakor v
sodbah čez bližnjiga, le Bog vidi človeku v serce, za¬
govarjajmo ga, ne verjemimo preč hudiga čez-nj, iti ko
ho zvedil, nas bo ljubil. Pa tudi preč ne verjemimo, de
drugi zoper nas govore, in ako nam vest dobro priča,

273

tudi nikar ne porajtajmo, če tudi res govore. Varimo
se podpihovavcov, in kar v eni nisi slišimo, ne perpove-
dujmo drugod. »Kader derv več ni, ogenj ugasne, in
kader bo podpihovavec proč, kreg neha?’ Prip. 26. 20.

Govorimo resnico z bližnjim, in varimo se laži,
lažnjivcu ni verjeti, in kam bi prišlo, ko bi edin druzi-
mu ne mogli verjeti, eden na druziga besede se ne zanesti ?
De pa vselej resnico govoriti moramo, ni tako vzeti, de
bi mogli vsacimu vse povedati, kar vemo; večkrat je
treba tudi resnične reči zamolčati, postavim: prijatel
prijatlu kako skrivnost razodene, inora molčati; in ko bi
se mu prijatel zameril, pa jih povedal, kako hudoben je
tak človek, vsak bi se ga mogel varovati. Sodniki,
zdravniki, duhovni, možje v visocih službah morajo mol¬
čati, kar jim je na serce zaiipaniga. Kdo bi jim več
zaupal? Vsak bi se jih bal. Sveti Pavel pravi: »Nikar
ne pravi, ne prijatlu ne sovražniku, kar misliš, (kar ti je
zaiipaniga) in ako tak greh imaš, ne razodeni ga. Za¬
kaj poslušal te bo, ravno v tebe gledal, in kader bo go¬
voril, kakor de bi greh izgovarjal, te bo sovražil, in
takšin bo vselej poleg tebe. Si kako besedo zoper svo-
jiga bližnjiga slišal, naj umerje v tebi, in zanesi se, de
te ne bo razgnala.” Sir. 19. 8—11.

Kdor brez sile svoj greh razodene, zgubi na spo¬
štovanji in zaupanji per bližnjimi). Jezičnik pa ne more
molčati, nima počitka dokler vsiga ne pove, kar od bliž¬
njiga ve. »Norci imajo svoje serca na jeziku, modri pa
svoj jezik v sercu.” Sir. 21. 29. Norci imajo svoje

serca na jeziku, ker govore brez pomiselka; modri pa
prevdarijo pred v svojim sercu, kaj de je govoriti, in
zato me ne govore, pred ko so dobro premislili; zato imajo
jezik v sercu. Neprevidno govorjenje veliko hudiga na¬
pravi med ljudmi; človek s svojim dolžim jezikam sebi
in družim veliko škodje.

III. Dčl.

18

274

Ne smemo nobeniga zasmehovati. Neklerim
je v navadi se iz vsiga norca delati, kar nad bližnjim
vidijo, ga zasmehujejo, svojo umnost hočejo v tem ka¬
zati, ko se jim vse smešno zdi, dajejo mu primke, nje¬
gove besede prežvekujejo, bližnjiga s tem osramote , in
mu hudo store; tacih se vsak boji, ker nobeden ni rad
drugim za norca; zasmehovavci kažejo po svoji hudobni
ljubezni bližnjiga prazno serce.

Vselej deržimo besedo, kar bližjimu oblju¬
bimo, in nikoli ne obljubimo iz naglosti, kar bi ne mo¬
gli zvesto dopolniti. Scer moramo pa storiti, kar oblju¬
bimo, ce bi nas tudi težko stalo spolniti, naša beseda
mora sveta ostati, de se vsak lahko na nas zanese. Ako
bi pa kaj taciga brez premiselka obljubili, kar bi bilo
zoper božjo zapoved, ne smemo storiti. Vselej se spom¬
nimo na Jezusov nauk, vse storiti drugim, kar želimo,
de bi tudi nam storili; vse pa zato, de bi bližnjima k
pobožnimu življenju pomagali, in ga pred greham ob¬
varovali.

57. Keršansko zadevanje kristjana
do prijatlov.

Kristjan ljubi svojiga bližnjiga, ker Bog zapove; pa
zato še ni njegov prijatel, ker ga bližnji morebiti ne lju¬
bi; pravi prijatel pa ljubi vselej svojiga prijatla, in oba
vesla, de se ljubita, sta v mislih zedinjena, kar je eden,
to je drugi, perpravljen eden za druziga vse storiti, in
eden za druziga prid skerbita.

Prijatelstvo iz meseniga nagnjenja je pa goljufno, in
nevredno tega lepiga imena. Pravi prijatli so si iz lju¬
bezni do Boga dobri, in žele, de bi si eden druzimu h
kcršanski pobožnosti pomagali. Bog je per njih pervi,
zato si k cešenju božjimu pomagajo, in ker jih ljubezen do
Boga veže, tudi prijatli ostanejo. Srecin je človek, kteri
dobriga prijatla najde, de se mu sme zaupati, de ga vse-

275

lej na dobro obrača. Sv. Duh sam pove, kako srečin
je tisti, kteri ga  najde, in da nauk kaksniga si izbrati,
ker pravi: »Ako si hočeš eniga za prijatla izbrati, vzemi
ga po tem, ko si ga v nadlogi poskusil, in nikar se mu
tje v en dan ne zaupaj. Zakaj, nekteri je prijatel do
svojiga časa, ob času nadloge pa ne bo obstal. Tudi je
prijatel, kteri se v sovražnika spremeni, in drugi prija¬
tel je, kteri bo serd, prepiranje in očitanje razglasil.
Nekteri je prijatel, dokler per mizi sedi, in na dan po¬
trebe ne bo obstal. —• Zvest prijatel je močna hramba,
kteri ga je našel, je bogato zalogo našel. Zvestima
prijatlu ni ničemur permerjati; zlato in srebro ni vredno
z njegovo dobro zvestobo na vago položeno biti. Zvest
prijatel je zdravilo življenja in neumerjočnosti, in kteri
se Boga boje, ga bodo našli?’ Sir, 6. 7—16.

Torej naj bo vsak varin per voljenji prijatla, in ko
ga je v nadlogi skusil, potlej naj mu se le zaupa. Gle¬
da naj, če je bogaboječ, če ni, ne bo pravi prijatel;
kdor ni božji prijatel, tudi človekov ne bo. Dober kri¬
stjan Boga prosi, de bi ga obvaroval pred goljufnim, za¬
peljivim in sovražnim človekam; ako pa je dobil dobriga
prijatla, Boga za ta dar hvali, in ga čez vse druge dari
obrajta in varje. Zakaj prijatel svojiga prijatla močno
ljubi, več kot vse druge ljubi; varje ga pa tudi pred
nesrečo na duši in telesu, kolikor zamore, in pomaga mu
v  vsili potrebah.

Taka dva resnična prijatla sta bila Jonata, sin kra¬
lja Savla, in David. Ko je Jonata zvedil, de njegov
oče Davida umoriti hoče, ni od velike žalosti in skerbi
mogel jesti, ne piti, in ne spati, ker se je bal, de bi se
mu kaj hudiga ne zgodilo. Kolikorkrat je zvedil, de je
David v nevarnosti življenje zgubiti, mu je vselej ve-
diti dal, de je zbežal; in kako nevarno je bilo
to zanj, ko bi bil kralj zvedil, ali Jonata bi bil svoje

18*

276

življenje za nj dal. In to je znaminje praviga prijatel-
stva, pravi Jezus, če kdo svoje življenje za svojiga
prijatla da.

Prav prijatel se ne napihuje, če je njegov prijate! tudi
ubog in niskiga slami, ker ne gleda na zunanje življenje člo¬
vekovo. Jonata je bil kraljev sin, David pa pastir. Ka¬
ko dober in resničen prijatel Davidov je Jonata bil, se
še bolj prepričamo: Jonata je vedil, de njegov oče Da¬
vida zato sovraži, ker se je bal, de bi David namesto
njega kralj ne bil; on, kraljevi sin mu ni bil pa nič

nevosljiv, pa tudi

ne. Napuhnjen, lakomin in

nevosljiv človek ni nikoli prav prijatel druziga človeka,
kakor tudi on nobeniga praviga nima.

Prijatel je odkritiga serca proti svojimu prijatlu,
nič ne perkriva pred njim; brez odkrite serčnosti ni pra¬
viga prijatelstva; to ohladi serce in ga s tolažbo napol-
ne, ker sme svoje serce pred njim odkrito razodeti. Za¬
to je pa tudi prijatel molčeč, kar si eden druzimti na
serce zaupata, nobeden ne zve. Kdor pa skrivnosti ra¬
zodene, prijatla zgubi, in ga ne bo več najdel. Kolikor
zamore škodovati prijatel prijatlu , če razglasi zaupane
skrivnosti, tak ni vredin prijatel imenovan biti.

Keršanski prijatel želi svojimu prijatlu vse dobro,
zato mu pa tudi njegovih slabost ne zamolči. Človek
večkrat ne spozna svojih slabost, prijatel jih vidi, in ga
opomni, in hvaležen mu je zato, ker želi vselej to sto¬
riti, kar je volja božja. Jezus nam da lep izgled, kako
prijatel za prijatla skerbi, pregreške, ki jih je vidi! nad
svojimi aposteljni, je perložno svaril. Sveto pismo pravi:
»Boljši so rane tistiga, ki nas ljubi, kakor zapeljivo ku-
ševanje taciga, ki nas sovraži.” Prip. 27. 6.

Keršanski prijatel za svojiga prijatla moli, ker ve,
de mu sam toliko dobriga storili ne more, kakor mu iz
serca želi; Bog pa vse zamore, zato pa Boga zanj

prosi. Jezus je tudi za svoje

a posteljo e molil:

277

Oče! prosim te, ohrani jih v svojim imenu, ktere si mi
dal, de bodo eno, kakor sva mi dva eden; ne prosim
te, de bi jih od sveta vzel, temne, de jih pred hudim varješ.

Keršansk prijatel tudi svojiga prijatla nikoli ne za¬
pusti, in v nadlogah se se le prav pokaže, de je resni¬
čen prijatel njegov, ker takrat prijatel prijatla se le prav
potrebuje. Pravo prijatelstvo, ki je v strahu božjim in
iz kersanske ljubezni storjeno, tudi v večnosti ne mine;
če tudi prijatla smert loči, ljubezen ne vgasne, tudi po
smerti se prijatel svojiga prijatla spomni, od njega go¬
vori in za nj moli. Sredin je človek, kteri dobriga pri¬
jatla najde, varje naj ga, de ga ne zgubi, on je velik
dar božji, bolji je kot zlato in srebro; prosi pa naj
Boga, de bi ga pred goljufnim človekam obvaroval, de
ga ne bo izdal, kot Judež Iskarjot Jezusa. Zakaj, ako
ljudje niso enačili dobrih misel, želja in lastnost, ne mo¬
rejo resnični prijatli biti.

58. Dolžnosti kristjana do duše
bližnjiga.

Kristjan, kteri Boga čez vse ljubi, ljubi tudi sebe
in bližnjiga, in kakor za zveličenje svoje duše skerbi
pred vsimi drugimi opravki nar bolj, skerbi tudi za zve¬
ličenje duše svojiga bližnjiga. On vidi de nebeški Oče,
Jezus Kristus, sveti Duh in mati katoljska cerkev sker¬
bi za nas vsili zveličenje, tudi on skerbi, de bi Bogu,
angeljem in nebeškim svetnikam veselje storil, ko bi bliž-
n j’ga duši pomagal, de bi enkrat v njih veselo družbo, v
nebesa prišla; torej bližnjiga opominja, odvrača ga od
hudiga in k dohrimu obrača, daje mu lep izgled s svo¬
jim keršanskiin življenjem, in varje se vsiga, kar bi
bližnjimu na duši škodovalo.

I oglavitnih del kersanske ljubezni do bližnjiga, po
kteiih njemu k zveličenju pomagamo, in kterim duhovne
dela milosti pravimo, je teh sedem:

278

1) Grešnike svariti;

2) neumne podučiti;

3) tem, ki dvomijo (cviblajo), dober svet dati;

4) žalostne tolažiti;

5) krivico voljno terpeti;

6) tem, ki nas žalijo, iz serca odpustiti;

7) za žive in mertve Boga prositi.

Kdor po teh delih duši bližnjiga k zveličenju poma¬
ga, je zares usmiljen, pokaže, de bližnjiga po Kristuso¬
vi zapovedi, zraven pa tudi sebe prav ljubi, ker vse te
dela njemu se nar bolj pomagajo k zveličenju, in če eno
ali drugo od teh del opusti, ko perložnost ima ga storiti,
sebi na duši skodje, ko božjo zapoved prelomi.

Kako zamoremo grešnike k zveličenju napeljevati?

Z lepim izgledam, keršanskim podučenjem in posvar-
jenjem pomagamo gresnikam, de se spreobernejo, k Bogu
nazaj vernejo, in se večniga zveličenje vredni store. Z
zasramovanjem in zasmehovanjem ali z grenkim očita¬
njem in zbadanjem ne bodo grešniki poboljšani, kdor jih
na tako vižo poboljšati hoče, sebe in bližnjiga ne pozna,
on jih le razžali, ali pa clo razdraži. Lep izgled jim
dajati je Jezus sam učil, rekoč: »Naj sveti vaša luč
pred ljudmi, de vidijo vase dobre dela, in časte vasiga
Očeta, kteri je v nebesih.” Mat. 5. 16. Vsi se moramo
vojskovati za nebesa, tako eden druziga spodbadamo k
posnemanju. S. Pavel pravi: »Glejmo eden na druziga,
de se k ljubezni in dobrim delam vnemamo.” Hebr. 10.
24. Res je, de noben človek ni tako popolnoma svet,
de bi se v kaki reči ne pregrešil, de bi ga telo v kaki
reči ne zapeljalo per nar boljši volji, ker skušnjave ne
mirujejo. To tudi sveto pismo pravi: »Zakaj ni nobeni-
ga pravičniga človeka na svetu, kteri bi dobro delal, in
nič ne grešil?” Pridig. 7. 21. Jezus pravi, de se pra¬
vični greši; in sv. Pavel perpoveduje, de dobro mu do-
pade in hoče in ne stori, ampak hudo, kar noče.

279

Hudobni ljudje radi vidijo pezdir v očeh bogaboje¬
čima kristjana, bruna v svojih lastnih pa ne vidijo, ga
razglase hudobniga, posebno tistiga, ki je svaril, pa na
vse to ne gleda kristjan; on ne živi pravično, de biga
ljudje gledali, ampak le, de bi Bogu dopadel; in desirav-
no se ne skaznje nalas ljudem, ga vender le vidijo, kako
zvesto Bogu služi, ne scer vsi, pa ga vender vidijo nje¬
govi domači, s kterimi živi in opraviti ima. Vidijo, kako
vestno božjo voljo spolnuje, vnema se v njih sercih želja
takim biti; ker so po njegovim zaderžanji prepričani, de
mu je resnica pravično živeti. S svojim življenjem ome-
tuje nevero sedanjiga spačeniga sveta, kteri govori: de
od pravičniga življenja se le da lepo govoriti, ne živi
pa nobeden tako; on kaže lažnivim zapeljivcam, de je
mogoče tistimu, kteri Boga ljubi. Zato je tudi sv. Pa¬
vel Titu zapovedal lep izgled dajati. »V vsili rečeh ska¬
zi sebe v izgled dobrih del, v nauku, v čistosti, v res¬
nobnim obnašanji. Tvoj nauk bodi zdrav, nesvarljiv, de
se bo nasprotnik sramoval, ker ne bo imel nič hudiga
od nas govoriti.” Tit. 2. 7. 8.

Izgledi svetiga življenja vnemajo eden druziga , za¬
kaj Bog je že pri stvarjenji človeku v serce nagnjenje dal,
ktero ga žene posnemati druge. Ko kristjan bere popis
življenja kteriga svetnika, je ves ginjen tak biti, se bolj
ga pa želje vnamejo, če ga vidi pred seboj , kako po
božje de živi. Kdor tedej svojimu bližnjimi! izgled sve¬
tiga življenja da, je njegov velik dobrotnik, on ga je
lepo posvaril, in mu v nebesa pomagal. Kakšin lep izgled
nedolz.niga, ojstriga in svetiga življenja je sv. Janez v
pusavi dajal; nobeniga čudeža ni storil, pa vender, koli¬
ko se jih je spreobernilo, koliko jih je Bogu nazaj do¬
bil. Kraljič v Kaparnavmu je veroval v Kristusa, in
n j e g’° r v  izgled je storil, de so vsi v njegovi hiši verovali.
Sv. Stefen, ogerski kralj, je veroval v Jezusa, in ljudje
v njegovimi! kraljestvu, ki so ajdje bili, so se po njego-

280

vim izgledu k Jezusovi veri spreobernjevali. Koliko za-
more izgled poglavarjev! In zakaj tudi cerkev malane
ali izdolbljene podobe svetnikovvhi.se Gospodove postav¬
lja? Le zato, de bi se kristjani spomnili na njih življenje,
in si prizadevali jih posnemati. Tako je tedej izgied
pobožniga življenja nar lepši in boljši svarjenje grešni¬
kov in nauk, kako živeti, de bodo zveličani. Zato so
dolžni lep izgled dajati, posebno starši, gospodarji, go¬
spodinje, učeniki, duhovni in gosposke.

Ako je kdo z greham druge pohujšal, svojiga da-
niga pohujšenja nikakor ne more tako naglo popraviti,
kakor z lepim izgledam in molitevjo; ne z besedami, am¬
pak z deli; po delih pokaže , de greh sovraži, ko ga
več ne stori, ampak le kar Bog zapove.

Ljubezen do duše bližnjiga se pokaže tudi po pod-
učenji. Nevednost v božjih resnicah je studenec, iz kte-
riga vse hudo pride, in kdor svojiga bližnjiga v resnici
ljubi, mu ljubezen ne dopusti, de bi svojiga nevedniga
brata ne učil, ali mu ne povedal, kaj je greh, in kaj Bog
hoče, de mora storiti, ako hoče zveličan biti, zato ker
mu zveličenje iz serca želi. Poduči se pa bližnji ali z
besedo ali pa, ko se mu kake dobre bukve brati dajo.
Učiti so pa dolžni vsi kristjani eden druziga, in ne le
duhovni, ljubezen do bližnjiga vsaciga k temu delu veže.
Doma otroke učiti je poglavitna dolžnost staršev, in če
sami ne morejo, naj prosijo bogaboječe ljudi, dejihučč,
pošiljajo naj jih v šolo, ob nedeljah v cerkev, de v re¬
snicah svete vere nevedni ne ostanejo. Ilavno tako sker-
be keršanski gospodarji in gospodinje za svojo družino,
in jim dajo perložnost v cerkev hoditi, in doma lahko
dobre bukve berejo ob praznikih.

Kristjani uče svojiga bližnjiga po izgledu Jezuso¬
vim per vsaki lepi perložnosti, ko se radi pogovarjajo
od Jezusovih naukov, zato, de bi v njegovim sercu do¬
bre misli in želje do Boga obudili. Tako je Jezus per

281

perložnosti, ko je žena rekla: Srečno telo, ki te je no¬
silo, in blagor persim , ki si jih sesal! lepo povedal, ka¬
ko potrebno deje božjo besedo poslušati, ko je rekel:
Veliko bolj blagor jim je, kteri božjo besedo poslušajo,
in jo ohranijo, Per farizeji, ki ga je bil k jedi povabil,
pa je vidil, kako si perve sedeže zbirajo, mu je bilo per-
ložno povedati od ponižnosti, de naj se na zadnje mesto
vsede, i. t. d. Drugimu je rekel, kader kake gosti na¬
pravi, ne vabi le bogatih, ampak tudi revne, slepe in
kraljeve, ki ti ne morejo verniti, de ti bo Bog na dan
vstajenja povernil. Tako tudi moder kristjan ve per vsa¬
ki lepi perložnosti pcrmerjen nauk dati, in tak več zale¬
že, kakor bi ga nalas učil, ker noben človek ne misli,
de je hotel ravno njega podučiti, de je le govoril, zato,
ker je pobožin, rad od svetih reči govori, in vender si
ga v sercu ohrani. Torej moder kristjan le ob pravim
času iz serčne ljubezni uči, de je bližnji prepričan, de
vse to le iz ljubezni stori, in ne kakor, de bi mu hotel
zapovedovati.

Ravno tako stori s posvarjenjem bližnjiga , de ga
spravi iz pota pogubljenja na pot zveličenja , vse le iz
serčne ljubezni, in če ga bo modro in krotko posvaril,
in ob perložnim času, ne bo zastonj, sčasama bo vidil
sad njegoviga svarjenja. De si pa nekter kristjan ne
prizadeva bližnjiga svariti ali ga boljšati, je pomanjkanje
goreče ljubezni do zveličenja bližnjiga, in prevelika lju¬
bezen do zložniga življenja, ne dela rad , se mu kmali
stoži, ali je pa prazne glave, de ne ve, kako bi ga na
pravi pot spravil, ali ima slabo serce, de bližnjiga ne
porajta.

Jezus, ki je prišel na svet grešnikov iskat, nam
vsim zapove ga posnemati, in ljubezen v kristjanu stori,
de zgubljeniga brata tudi ise. To tudi sv. Pavel zapo¬
ve, rekoč: »Bratje! ako bo kdo od kakiga greha pre¬
nagljen, taciga vi, ki ste duhovni, podučite v duhu krot-

282

kosti, in premisli sam sebe, de tudi ti ne boš skušan.”
Galač. 6. 1. In sv. Jakob: »Bratje moji! ako bo kdo
od vas od resnice zašel, in ga bo kdo zavernii, naj ve,
kdor grešnika verne od njegove krive poti, reši njegovo
dušo od smerti, in pokrije veliko število grehov.” Jak.
5. 19. 20. Aposteljna nas učita, naj bo posvarjenje ka-
koršno si bodi, mora le iz ljubezni do bližnjiga priti, de
bi ga od greha k Bogu zavernii; in kdor ga iz ljubezni
svari, ga bo vselej po modrosti ob pravim času, v pra¬
vim kraji in na pravo vižo svaril, in ne bo nikoli tje v
en dan govoril. Kader iz nevednosti, naglosti ali iz
prelahke volje napak stori, ga bo drugač svaril, kakor
če iz hudobije greši; ker pervi imajo še voljo dobri biti,
ker spoznajo greh, hudobni pa ne De bi grešnika ne
razžalil, in morebiti še hudobnišiga in terdovratnišiga ne
napravil, nam da prerok Natan lep izgled, kako ga sva¬
riti. Svaril je Davida v priliki od ovce, tako de je Da¬
vid sam čez se sodbo izrekel, brez de bi bil vedil, in
potlej mu je še le rekel: kralj, ti si tisti. Kakor sker-
bin zdravnik z bolnikam krotko, lepo in usmiljeno ravna,
tako mora tudi kristjan s svojim grešnim bratam ravnati,
tode zaupanje mora grešnik va nj imeti, in mora sam
pravično živeti, de mu ne more očitati, sej si sam tak,
kaj me boš svaril. Kdor pa po keršansko ne živi, naj
se sam pred od greha očisti, de bo potlej zainogel sva¬
riti, kakor Bog zapove.

Ne svariti, ko je grešnik še od greha ves zmoten,
postavim: pijanca v pijanosti, serditiga v nar hujši jezi;
ne v pričo diuzih razun velike sile, ko bi drugi po njem
imeli pohujšani biti; pohujšanje mora vstaviti brez de bi
gledal na zamero. Večkrat ga je treba posvariti z mol¬
čanjem, ko mu ne poterdi, kar govori; ali ko se kaka
slaba drušina zapusti. Posvari se po drugim , kader si
sam ne upa, tode le v velicih rečeh; ali de se pove star¬
šem, gospodarjem ali fajmoštru. Ko bi se pa imela kaka

283

nesreča zgoditi, se mora hudobnež razodeti; kakor če
kak hudobnež kaj hudiga čez deželo ali gosposko spe¬
ljati misli, in ko bi tudi z njim zastopljen bil, kakor
spozna svojo zmoto.

Posebno dobro je grešnika preč v začetku od gre¬
ha odvračati. Noben človek ni na enkrat hudobin, več¬

krat postane hudobin, de ne ve kdaj; iz eniga greha
pade v druziga, nobeniga ni, de bi ga vstavljal, navada
močna postane, in velik grešnik je. Nekteri gospodar
bi ne bil igravec, pijanec, zapravljivec, goljuf, tat, ako
bi ga bil kdo v začetku dobro posvaril, učil, opominjal
in prosil. Gorje jim, kteri bi mu bili dušo lahko rešili
od pogubljenja, ako bi bili kej keršanske ljubezni do

njega imeli!

Koristno je grešnikam perložnost greh delati odvzeti,
jim opraviti dati, de nimajo časa na greh misliti, in ne¬
hajo postopati. Potrebno je grešnika od zapeljive to-
varšije odločiti, zakaj če grešnik tudi svojo nesrečo spo¬
zna, če ima še tako voljo greha ne več storiti, ga ho

vender le storil, de le v prejšnjo drušino pride. Zasme¬
hovali in zasramovali ga bodo, in spet se bo ž njimi
sklenil, in bo hudo storil, kakor pred. Dobro ga je med
boljši ljudi perpraviti, ako je mogoče kraj spreminiti,
pozabil bo med boljšimi ljudmi svojo prejšnjo tovaršijo,
in kar zdej zavoljo pomanjkanja slabe perložnosti persi-
Ijen dobriga stori, se bo v dobrim pervadil, in bo iz lju¬
bezni do Boga storil. Tudi je dobro grešnika pred svo¬
jimi očmi imeti, de si ne upa v pričo nič storiti. Ker-
šanska ljubezen daje kristjanu modrost po okolišinah
grešnika svariti in od hudiga ga odvračevati, in ga tudi
strahovati, kader ni drugači mogoče.

Skerbi za dušo svojiga bližnjiga tudi z dobrim sve-
tam, naj bližnji za nj vpraša, ali pa ne. Z dobrim sve-
tam se lahko veliko nadlog in grehov odverne. Ako
mu pa sam prav svetovati ne more, naj ga pa na dru-

284

žiga bolj modriga človeka naviža, de mu satu napak ne
svetje, in se ptujiga greha ne vdeleži.

Kersanska ljubezen tudi žalostniga tolaži, ker ne¬
zmerna žalost človeka hudo zmoti, de se lahko obupa,
in se večno pogubi. Od ljubezni do bližnjiga vnet kri¬
stjan si vse prizadene, de bi ga potolažil, in njegovo
dušo z zaupanjem v Boga podperl in močno storil. In
kako se žalostnima serce ohladi, ko taksne usmiljene
tolažbe najde. Glejmo Jezusa, kako je tolažil Lacarje-
vi sestri, Marto in Marijo, in kako ljubeznivo žalostno
očitno gresnico, ko ji je povedal: Zaupaj, tvoji grehi so
ti odpuseni. Sv. Pavel pravi: ,,Hvaljen bodi Bog in
Oče Gospoda našiga Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja,
in Bog vsiga poveseljenja, kteri nas poveseli v slednji
naši nadlogi, de tudi mi zamoremo tiste, ki so v mnogih
stiskah, poveseliti s poveseljenjem, s kterim smo tudi mi
od Boga poveseljeni.” 2. Kor. 1. 3. 4. Večkrat je pa
tudi žalost zavoljo pomanjkanja telesnih dobrot, dober
kristjan iz ljubezni tudi svojiga brata z dobrotami poto¬
laži, in ž njimi zaupanje v Boga spet oživi, ki mu je
po dobrim človeku v veliki nadlogi pomagal.

Kristjan pomaga svojima bližnjima iz greha, ki ga
je razžalil, krivico mu storil, mu pa iz serca odpusti in
se z njim spravi; ko bi se z njim ne spravil, in mu ne
odpustil, z njim spet dober ne bil, bi sovraštvo v bliž¬
njiga sercu ostalo, se vedno nad njim vjedal, in tako v
grehih živel, ko se pa spravi, greh sovraštva mine, in
sovražnik spet za Boga oživi.

De bo pa prizadevanje grešnike boljšati tudi jim
pomagalo, je treba Boga gnade prositi; Bog zamore
serca grešnikov v dobro prenagniti, in tudi storil bo, če
bomo iz kersanske ljubezni in s terdnim zaupanjem za
grešnike prosili.

295

59. Od greha pohujšanja.

Zoper zapoved božjo za dušo bližnjiga skerbeti se
pregreši, kdor svojiga bližnjiga pohujša. Kako velik
greh je pohujšanje, in koliko hudiga pohujšljivec napra¬
vi, nobeden ne spozna. Ali strašna sodba, ktero Jezus

nad

izreče, mora vsaciga prestrašiti, ker

pravi: »Kdor pa pohujša kteriga teh malih, ki v mene

verjejo, bi mu bilo bolje, de bi se mu obesil mlinsk ka¬
men na vrat, in bi se potopil v globočino morja. Gorje
svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje scer mora priti;
ali vender gorje tistimu človeku, po kterim pohujšanje
pride?’ Mat. 18. 6 7. Bolje bi bilo za-nj, de bi umeri,
preden koga pohujša, ker hi le telo umerlo; po danim
pohujšanji pa njegova duša, in morebiti tudi duša pohuj-
šaniga za večno umerje. Gorje svetu zavoljo pohujša¬
nja, ker vsi ljudje so k hudimu nagnjeni; torej ne more
drugači biti, de jih je veliko pohujšanih, ko jih veliko
pregrešno govori in stori, kar nedolžni slišijo in vidijo,
in te bo Bog hudo kaznoval, ker on vse stori, kar je
treba, de bi ljudi zveličal, oni mu pa nasproti delajo.

Pohujšljivci so v kraljestvu hudiča, in njegove dela
delajo, de nedolžne iz božjiga kraljestva v njegovo spe¬
ljujejo. In clo lahko je nar nedolžnišiga in pravičniga
človeka naglo zmotiti, de bo ves spriden, ko je vsak v
natori popačen, in nagnjenje do prepovedaniga ima. Vest
in vera ga opominjate: nikar greha storiti; vera mu per-
poveduje prihodnjo žalost in nesrečo v večnosti, ktera
ga bo gotovo zadela; natora ga moti s prijetnostjo, mika
ga greh storiti, pa vender se ga boji. Ko sliši hudo
govoriti in vidi storiti per druzih, naglo se oberne za
»jimi, misli si: sej morebiti vender ni tak greh, drugi
ga store, morajo že vediti, de ni tako hudo, vera in vest
morate molčati spačeni natori, in greh stori. In tacih ža¬
lostnih skušinj je današnje dni svet poln; vsakdanja sku-
šnjn nas to uči, kamor pogledamo.

286

Pohujšanje se daje z besedami. Glejmo ob nede¬
ljah in praznikih mladost; kako se ne bo nedolžni po-
hujšal, če sliši kakšne pogovore imajo, de si veselje in
kratek čas delajo. Poglejmo oboji spol na cestah, in
na polji, ali per kakšnim delu, kaj njih usta govore, kaj
njih miganje z očmi pomeni ? norčujejo se nesramno, gerdo
govore, kmali preklinjajo in se rote, če se vse po njih volji
ne godi. Še neprevidena beseda, ki se iz naglosti izre¬
če, otroka in odrašeniga pohujša; začne jo premišljevati,
nagnjenje do greha se zbudi. Poslušajmo delavce, kako
kvantajo, ali druge, kako čez vero govore, pobožne kri¬
stjane zasmehujejo, de si z greham kratek čas delajo.
In pojmo v drušino ljudi, kaj bomo slišali? pregrešne
pogovore; eden bo čez pravico govoril, de ni treba tako
vestin biti, vsak mora gledati na svoj dobiček. Drugi
bo rekel: za svoje vsak pije, kolikor hoče, komu je mar
zato, če vse zapije? Kako govore od Boga, od Kri¬
stusa, in njegovih svetih naukov in zapoved , od večno¬
sti, kako greh zagovarjajo, posebno nečistost, de človek
ne more živeti, kot angeljci.

De se bolj v grehih vterjujejo, govore od sodbe v
večnosti, de je še delječ proč, pa kakor bo drugim, bo
nam, povsod bomo tovaršev najdli, zastonj pa tudi ni
Bog nebes vstvaril. Tako hudobno govorjenje vse do¬
bre misli in želje v sercu človekovim slabi, zamori, in
ljudi v greh zapelje, in v grehu poterdi. Zato je reke!
Jezus: Nesrečin človek, po kterim pohujšanje pride!

Pohujšanje se daje z deli, z nesramno nošo, z
malanimi podobami, s slabimi bukvami, in z vsim, kar
druziga v greh napelje; s prelomljenjem božje zapovedi
v pričo družili, ali pa, ko se greh zve, bodo ljudje po-
hujšani. Take dela so nečistost in prešeštvo, in koliko
je tacih med nami! Ali niso otroci priče hudobniga za-
deržanja staršev, priče njih prepira, kletve in boja? Ko¬
liko hudobij morajo otroci v soseski viditi? Kdo pogle-

287

da na nedolžnost, ktera vidi in sliši, kar Bog ojstro
prepove; večkrat kaj vidi, kar bi si ne upal svojimu nar
ljubšima prijatlu povedati. Po krivicah, goljufijah, tat¬
vinah in po požrešnostih v jedi in pijači, koliko jih je
pohujšanih! Kaj se vidi ob nedeljah in praznikih po go-
stivnicah ? Koliko sinov in hčer vidimo, kako gerdo s
svojimi starši delajo? Kaj bo iz otrok, ki tolikanj hudi-
ga slišijo in vidijo, ko bodo odrastli? Strah pred greham
bo že zginil iz njih sere, preden ga še storiti zamorejo,
in nemarnost do dobriga se bo že ukoreninila, preden
bodo še ljubezen božjo do človeka spoznali; kaj druziga
bo iz njih? še veči grešniki bodo, kot vi. Jezus je vse
to previdil, zato je rekel: Nesrečin svet zavoljo po¬
hujšanja!

Pohujšanje se stori z opušenjem dobriga, kar Bog
zapove. Dober kristjan se boji še kaj taciga storiti, ker
ne ve prav, ali je dopušeno ali ne, ker se boji koga po¬
hujšati. Zaderžanje svetiga Pavla bo ta nauk razsvet¬
lilo. V Korintu so bili nekteri kristjani tako tanke ve¬
sti, de so za greh imeli, če bi bil kristjan jedil od tisti-
ga mesa, ki so ga malikovavci svojim malikam darovali.
Tega mesa se je veliko nabralo, de ga niso mogli vsiga
pojesti, in so ga prodajali. Mislili so tedej nekteri kri¬
stjani, če bi kdo od tega mesa kupil in jedil, bi se gre¬
ha malikovanja vdeležil. Sv. Pavel je vedil, de ni greh,
če kdo kupi in je, pa vender se je bal koga pohujšati,
in zato je rekel Korinčenam, kteri so z njim prav mi¬
slili, de nikar naj ne jedo, desiravno bi ne grešili, de
ne bo njih prostost k pohujšanju tistim, ki še ne morejo
tako razumeti, in pravi: Ako jed mojiga brata pohujša,
ne bom mesa jedil vekomaj, de svojiga brata ne pohuj-
šam. 1. Kor. 8. Tudi v manjih in dopušenih rečeh se
kristjan varje koga pohujšati; zakaj, če njegov brat za
greh ima, kar ni greh, mu bo greh, ko hi zoper svojo
vest storil, zato ker vidi, de uni stori ; v tem bi ga po-

288

hujšal, ako bi ne hotel opustiti zavoljo njegoviga še sla-
biga brata.

Kakšno je še le pohujšanje, ki ga starši in gospo¬
darji svojini otrokam in družini dajejo, ko svoje dolžno¬
sti opušajo, in jim vse dopuste storiti in iti, kamor ho¬
čejo, jih brez vsiga strahu puste živeti. Gosposke, ki
se za pravi prid podložnih ne pečajo, de bi Boga prav
častili Očetje in hišni gospodarji, ki celo leto ali še po
več let ne gredo k spovedi in k svetimo obhajilu; otro¬
ci to viditi, si mislijo, to mora le za nas biti, dobrot pa
že živo ne spoznajo, ktere jim sveti zakramenti dodele,
de bi iz serca želeli jih zadobiti; postanejo nemarni, in
ko odrastejo, so ravno tako revni očetje svojih otrok, in
tako se nevera seje od roda do roda.

Opušajo službo božjo, se po gostivnicah klatijo,
»ned službo božjo pijančijejo; fantje z nesramnimi dekle¬
ti, možje z zaverženimi druziga spola tam zapravljejo,
tam plešejo, igrajo tisti čas, ko pametni kristjani Boga
molijo in za grešnike prosijo. Tako se pohujšanje dela,
in pohujšljivci v pohujšanih še žive, ko so njih kosti v
grobu že kdaj zgnjile, njih greh v pohujšanih še ostane.
To se vidi med nami; sin živi kakor njegov oče, hči,
kakor njena mati, tako oče in mati še živita v hudobii
svojih otrok. Tako pohujšljivci pekel polnijo, nedolžnim
gnado božjo odjemljejo, jih od Boga ločijo, Jezusu duše
iz rok tergajo, za ktere je svojo sveto kri prelil, tako
sebe in druge večno nesrečne store. Zakaj od kod pri¬
de, de otroci reči vejo, od kterih se še odrašen pameten
kristjan sramuje? Od pohujšanja. Torej premisli in ža-
Ijuj pohujšljivec; kam se boš pred svetim in pravičnim
Bogam djal, ki bo svoje otroke od tebe tirjal. Učite
raji hudobne pravo pot, de se bodo grešniki k Bogu
obernili.

Ljubi kristjani! ko že ne more drugači biti na svetu,
de pohujšanje mora priti, kakor sam Jezus, večna re-

289

snica pove, nikar se ne dajte pohujšati. Vi boste slišali
veliko hudiga govoriti in tudi dosti vidili, v greh od hu-
diga poželjenja boste nagibani; ali nikar ne zapustite
svojiga ljubiga Boga in Zveličerja Jezusa Kristusa. Vi
bote naleteli na take, ki se bodo s svojimi grehi hvalili
in perpovedovali, kolikanj hudiga so že storili, pobožne
kristjane zasmehovali, jih bebaste imenovali, jih v greh
nečistosti zapeljevali, druge oblagali, ogoljufali, jih bote
slišali strašno preklinjati, čez vero, duhovne in gosposke
vse govoriti, le tega ne, kar je res; ki bodo nečistost
za potrebno in nič pregrešno delo oznanovali, Bogu
šesto in deveto zapoved overgli, zato tolikanj nečistih
hčer, in nezvestih zakonskih mož in žen; potuhnjencev,
kteri bodo vero in vse, kar je božjiga, za prazne marne
oznanovali, i. t. d. Ne dajte se od tacih hudobnežev,
hlapcov hudobniga duha zmotiti; bežite iz take hudobne
drušine, če le morete, de se sčasama njih hudobniga du¬
ha ne navzamete; ako se pa ne morete ločiti od njih,
se jih pa varite in nikar ne posnemajte , kar je greh,
večno greh ostane, ko bi ga tudi nar bolj učeni in še
tako imenitni ljudje delali.

Nikar se tudi ne pohujšajte nad dobrim bližnjiga
ali dopušenim delam, kakor so se farizeji nad Jezusam,
ki je o prazniku bolnika ozdravil. Varovati se je vselej
treba pohujšanje dajati, če se pa kdo na tem pohujša,
ko njegov bližnji po svoji dolžnosti stori, ne smč takrat
na vzeto pohujšanje gledati, ampak dolžnost dopolniti.
Nekteri se jeze, ko gosposka svojo dolžnost dopoine in
nepokoršino kaznuje; nad duhovnam, ki pregreho ojstro
svari; nad učeniki, ki razujzdane otroke strahujejo, jeze
se sosedje nad pametnim sosedam, ko noče ž njimi po¬
tegniti, ali njih narodnosti svari, puntarski kmetje nad
pametnim, ker se noče z njimi zoper gosposko vzdigo¬
vati, raji vikši gosposki razsoditi prepusti, i. t. d. V
tacih okolišinah mora kristjan le na bežjo zapoved gle-

III. Dčl. 19

290

dati, de jo dopolne, in ne jezikov hinavskih in hudobnih
ljudi poslušati, de svojo dušo ohrani, če bližnjiga duše
ne more rešiti. ljudje bodo imeli vselej dosti govoriti,
naj kdo stori, kakor hoče. Jezus je sam to poterdil,
rekoč: »Janez kerstnik je namreč prišel, in ni kruha
jedil, ne vina pil, in pravite: hudiča ima. Sin človekov
je prišel, in je in pije, in pravite: glejte človeka po-
žrešnika in pijanca, prijatla colnarjov in grešnikov,»
Luk. 7. 33.

Kaj mora pohujsljivec storiti zavoljo daniga pohuj¬
šanja ?

A ko hoče zveličan biti, mora pohujšanje vzdigniti,
zato more:

1) Vse opustiti, se od vsiga tistiga ločiti, nad čemur
so se ljudje pohujsali; more z vsim svojim djanjem in
nehanjem pokazati, de ni več tak, kakor je bil, in de
mu je zavoljo storjeniga pohujšanja močno zal.

2) Mora pohujsane podučiti, de naj nikar tako ne
žive, kakor so pred nad njim vidili.

3) Mora tudi Boga prositi, de bi vsim tistim, kteri
so se nad njim pohujsali, gnado spreobernjenja dodelil.
S. Peter, s. Pavel in očitna gresnica so nam lep izgled
zapustili, kako se pohujšanje z lepim zaderžanjern
popravi.

60. Kristjan tudi za te!6 bližnjiga
skcrbi.

Kdor bližnjiga po keršansko ljubi, je proti njemu
dobrotljiv in usmiljen, in to stori tudi iz ljubezni do se¬
be, ker ve, de z deli usmiljenja ljubezen do Boga po¬
kaže, in njegovo zapoved, bližnjiga ljubiti dopolne, in
ker ve, de vsako nar manjši dobro delo , ki ga iz lju¬
bezni do Boga bližnjima stori, Bog tako ljubeznivo
sprejme, kakor bi bilo njemu storjeno, in de mu ga bo v

291

nebesih povernil. On ve, de Bog -  je siromaka in boga¬
tina vstvaril, in de oba si jih morata zasluziti; zato je
pa tudi revežu treba, de si življenje in zdravje ohrani;
in če mu k temu živeža, oblačila, stanja in druziga po-
trebniga manjka, mu mora pa tisti dobro storiti , kteri
zainore, pa vender le toliko, de sam po drugim siromak
ne postane. In to storiti so vsi dolžni, kteri so premož¬
ni, de bližnjiga razvesele, mu njegov stan prijetin store,
ga pred terpljenjem obvarjejo, in Bogu hvaležni-
ga store.

Dela usmiljenja proti telesu bližnjiga so pa te: 1)
Lačne nasititi, 2) žejne napojiti, 3) popotne pod streho
vzeti, 4) nage obleci, 5) bolnike obiskati, 6) jetnike
rešiti, 7) merliče pokopati.

Kdor svojimu bližnjimi!, ki je siromak in ubog, te
dela stori, dopolne zapovedane dolžnosti do njegoviga
telesa, in kolikor nase telo duši h keršanskimu življenju
pomaga, tudi duši bližnjiga pomaga. Kteri svojiga bliž¬
njiga zavoljo Boga ljubi, siromaka ne zaničuje , ker je
po božji podobi vstvarjen. Sv. Duh pravi: »Kdor ubo-
ziga zaničuje, očita njegovimu stvarniku.» Prip. 17. 5.
Tudi ne očita uboštva, ker ve, de bi se nad Bogam in
revežem hudo pregrešil, ko bi ga zato žalil. Sv. Duh
pravi: »Ne žali serca revniga, in ne odlašaj potrebnima
daru dati. Ne zaverzi prošnje tistiga, kteri je v stiskah,
in ne odverni svojiga obraza od potrebniga; ne odverni
svojih oči od reveža, de se ne bo jezil; in tistim, ki te
prosijo, ne daj perložnosti, de bi za tabo hudo govorili;
zakaj prošnja tega, kteri v britkosti svoje duše tebi hu¬
do vosi, bo uslišana, njega bo pa njegov stvarnik uslišal.»
Sir. 4. 3—6.

On je z reveži prijazin, de je revež vesel, ker si
misli: moj bratje, nesrečin je, ker mora prositi; pred
Bogam je pa morebiti bolji človek, kot jest, ki sim sre¬
čen in s potrebnim preskerbljen, in mu z veseljem dar

19*

292

da, in kolikor zamore mu k sreči pomaga, zato ker ve,
de Bog zapove ubogajme dajati.

Bog zapove ubogajme dajati že po zapovedi bližnji-
ga tako ljubiti, kot sebe, in usmiljenje vedno zapovedu¬
je. On pa tudi po pravici zapove, ko je obilnost nekte-
rim le zato dal, de bi revežem pomagali, scer bi bila
nepotrebna. Dobe se pa med kristjani taki, kteri mislijo,
ubogajme dajati ali revežem pomagati je dobro delo,
kdor ga stori; pa ni tako zapovedano, de bi greh sto¬
ril, kdor bi ne dal; božjo zapoved le za dober svet vza¬

mejo, kakor za zapoved, in zato jim je le na voljo spu-
seno, dati ali pa opustiti. Ali dobri sveti, ki jih je Je¬

zus v svetim evangeliju dajal, se

od zapoved. Kdor

ne stori, kar je Jezus le svetoval, ne bo zato kaznovan,

kdor pa stori, je njegovo življenje bolj popolnoma, in
ima v nebesih obilnisiga plačila percakovati. Kdor pa
tega ne stori, kar Bog zapove, bo pa kaznovan. Jezus
je svetoval svojim učencam vse zapustiti, očeta, mater,
brate, sestre, hišo in njive, in za njim hoditi; svetoval
je vedno devistvo, de se kdo svoji volji odpove, in stopi
pod pokorsino človeka, brez kteriga nikoli nič po svoji
volji ne stori, to so le sveti. De bi pa vsak kristjan
vse svoje premoženje oddal, nobeden se ne ženil, in no¬
bena se ne možila, in vsi menihi biti mogli, se že po pame¬
ti razsodi, de to ni zapoved za vsaciga, in cerkev to

tudi uči.

Ubogajme dajati, usmiljen, dobrotljiv biti je ojstro
zapovedano pod žuganjem večniga pogubljenja, in Jezus
bo sodnji dan vsaciga po delih usmiljenja sodil. Tistim,
ki ne bodo dobrotljivi proti revnima bližnjima, ho rekel:
Poberite se vi prekleti v večni ogenj, kteri je hudiču in
njegovim angeljem perpravljen; zakaj jest sim bil lačen,
žejin, nag, bolan, popotnik, in mi niste dali, česar mi je
bilo treba. Kaj druziga hoče sodnik s temi besedami

reči, kakor zapovedati,

biti, ubogajme dajati.

293

Kakor ni mogoče v nebesa priti, če Boga ne ljubimo,
tako tudi ne, če nismo usmiljeni in revežem ne poma¬
gamo. Sv. Janez pravi: »Ako bi kdo premoženje tega
sveta imel, in bi vidi! svojiga brata, de je v potrebi, in
bi svoje serce pred njim zaperl, kako prebiva ljubezen
božja v njem?’ 1. Jan. 3. 17. Tedej, ako bi kdo v do¬
polnjenji vsili druzih kersanskih dolžnost zvest bil, bi pa
poglavitne ne dopolnil, bi mu vse zastonj bilo; ako bi se
postil, veliko molil, pogostim v cerkev hodil, svete za¬
kramente prejemal, bi bilo, desiravno je vse dobro, za-nj
nič druziga, kot hlinjenje in laž, ako bi zraven proti ubo¬
gim usmiljen ne bil. On ni Bogii podobin, Bog vse svoje
otroke ljubi; tak jih pa ne ljubi, scer bi se mu smilili;
on svojim siromakam svoje vrata zapera, Bog mu bo
pa nebeške zaperl.

Bog je svet za vse ljudi vstvaril, vsi imamo pra¬
vico do božjih dobiot. Ker je pa zdej po božji modri
previdnosti zemlja razdeljena, in vsak svoje po pravici
posede, in je po postavah v svojih pravicah obvarovan,
kaj bi bilo siromaku storiti, ko bi mu ti, ki veliko pre¬
moženja imajo, ne pomagali? Nekteri je od ubozih star¬
čev rojen, nima nič svojiga, nekterim ogenj , voda vza¬
me, nekterimu toča vse razbije, ali ga kaka druga ne¬
sreča ob vse pripravi; ali pridejo slabe letine, kaj bi si¬
romaki počeli, ako bi usmiljenih ljudi ne bilo na svetu?
Lakota, nadloge in revsina do konca bi jih morale, de
bi mogli krasti, de bi si življenje ohranili. Na koga bi
kazali taki ? Na nas, njih neusmiljene brate, ki bi jim bili
lahko dali kosec kruha, kak denar, kako cujno, de bi se
bili pokrili, kako poleno derv, de bi se bili ogreli. Tako
je dolžnost bližnjima v sili pomagati, kolikor in kakor
se zamore, ga ne zapustili in za menj deržati, kakor
denar ali drugo blago, s kterim bi se mu pomagalo.

Mislimo se v tacih nadlogah in pomanjkanji, kakor
reveža vidimo, kako bi bilo nam per sercu, ko bi mogli

294

na njegovim mestu pred vratmi stati, in ubogajme pro¬
siti, lačni, stergani, in vsi zmerznjeni, pa bi se doma
lačne otroke imeli, ki bi nas težko čakali, de bi jim kej
domu pernesli, de bi svojo hudo lakoto potolažili, pa bi
nas premožni z besedami odpravili, pojdi z Bogam , in
hi nam nič ne dali; ali bi nas solze ne zalile? Komu je
pa permirili veselje, kteriga usmiljeni kristjan v svojim
sercu občuti, ko resničnima revežu pomaga, zapuseniga
otroka preskerbi, de mu je v vsim oče, se za zapuseno
vdovo potegne, ko se ji krivica dela, žalostniga z bese¬
do in dobroto razveseli, to je pravo veselje, ki ga seboj
v večnost nese, blago pa na zemlji popusti. Kako ve¬
selo »pričevanje je dala vest pravičnima Jobu v njegovi

neznani bolezni, ker je rekel: Nobeniga ptujiga nisini

pustil na cesti prenočiti, vsaciinu popotniku je bila moja

hiša odperta. Obvaroval sim zapusene vdove, in s to¬

lažbo sim na

njih serca, bil sim oče ubogih.

Lep izgled vidimo nad usmiljeno Tabito. Ona je
umerla, vsi siromaki so žalovali in jokali za njo. Ko so
zvedili reveži, de je sv. Peter v Lidi, ne dalječ od Jo¬
pe, kjer je bila mertva gospa, so poslali dva moža do
svetiga Petra, ga prosit, de bi k njim prišel, ker so
terdno upali, de jo bo v življenje obudil. Ko je sveti
Peter prišel, so ga vdove obstopile, jokale in mu kazale
oblačila, ktere jim je Tabita storila. Sv. Peter gre do
nje, moli, in reče: Tabita, vstani! Djanj. apost. 9. 40.
Komu ne bo tako usmiljeno serce dopadlo, in kdo se ne
bo zavzel nad neusmiljenim bogati nam, ki Lacarju drob¬
tinic poberati ni pustil ?

Martin, vojsakov sin, rojen na Ogerskim v Sahari,
v letu 316, se je per desetim letu začel učiti kersanski-
ga nauka. Ker je bil njegov oče vojsak, je mogel iti
na  vojsko, predenje svet kerst prejel. Med razuzda¬
nimi vojsaki je vedno pobožno živel, in kar si je od pla¬
čila prihranil, je ubogim razdal. Eniga dne, ko je bil

295

siliti mraz, jaha s svojimi tovarsi v Ambijani na Fran¬
coskim. Por mestnih vratih jih prosi ves stergan berač
ubogajme, pa nobeden se ni ozerl n,a-nj. Martin ga vi-
diti se od mraza tresti, de mu zobje klepetajo, pa mu po¬
magati ne more, ker denarja ni imel, potegne svoj meč
in prereže svoj plajs čez sredo, in da polovico beraču,
de se je zagernil. Tovarsi so se mu posmehovali, kije
v polovici plajsa jezdil. Ali kmali ponoči je prejel plačo
svojiga dobriga dela. Kristus se mu je prikazal s po¬
lovico njegoviga plajsa ogernjen, ktero je bil beraču dal,
in je rekel svojim angeljem: Glejte, Martin učenec me
je ogernil s tem oblačilam. To ga je tako močno gi-
nilo v sercu, de se je dal preč kerstiti, ki je bil osem¬
najst let star. On je bil pozneje masnik in škof v Tu¬
ru. In koliko lepih izgledov beremo v popisovanji živ¬
ljenja svetnikov, kaj so vse storili siromakam pomagati,
de so clo sebe pozabili, de je bilo le siromakam po¬
magamo.

Dela milosti smo dolžni tudi zavoljo samih sebe
opravljati, nobeniga denarja bolje ne naložimo, kakor
če ga ubogajme damo, ker Bog nar bolj boga¬
to plačuje, in ker ne vemo, ali tudi mi ne bomo
obožali; in de tudi ojstri sodbi odidemo. Sveti Ja¬
kob pravi: »Tisti bo sodbo brez usmiljenja imel, kteri
ni usmiljenja skazal; usmisljenje pa stori lahkejsi sodbo.
Kaj vam bo pomagalo, bratje moji, če kdo reče, de vero
ima, ko pa del nima? Ga bo mar zamogla vera zveli¬
čati? Ako sta pa brat in sestra naga, in vsakdanjiga
živeža potrebujeta, jima pa kdo zmed vas reče: Pojdita
v miru, ogrejta in nasitita se: vi bi pa njima ne dali,
kar jima je za telo treba, kaj jim bo to pomagalo ? —■ ■
Tako tudi vera, ako nima del, je mertva, sama na se¬
bi.” Jak. 2. 13—17.

Ubogajmedajanje nam odpusenje grehov zadobi. S.
Duh pravi: »Voda goreč ogenj pogasi, in ubogajmeda-

296

jenje greham zoperstoji, in Bog skerbi za tega, kteii
usmiljenje skaže, in se na nj za prihod spomni/’ Sir.
3. 33. In Jezus pravi: Vender pa dajte ubogajine od
tega, kar imate, in glejte! vse vam je cisto.” Luk. 11.41.
Ko grešnik svoje življenje poboljša, mu Bog grehe od¬
pusti zavoljo del milosti, ki mu jih ni dolžan odpustiti.

Ubogajmedajenje nam v nebesa in k srečni smerti
pomaga. Star Tobija svojima sinu priporoča ubogajmo
dajati, rekoč: »Ubogajmedajenje od smerti resi, in grehe
zbrise, in pomaga najti milost in večno življenje.” Tob.
12 9. »Blagor temu, kteri se uboziga in siromaka
usmili, Gospod ga bo ob hudim dnevu obvaroval, in ga

bo na zemlji srečniga storil.” Psi. 4. 1—2. Bog blago¬
slovi usmiljene že na tem svetu; ali kaj je ves svet
proti nebesam, ktere dobrotljiviga človeka čakajo. Bla¬
gor usmiljenim strašni dan sodbe, ko bo Jezus vsacimu
o •’

po njegovih dobrih delih plačeval, ker jim bo v pričo
vsiga sveta rekel: Pridite izvoljeni mojiga Očeta! pose¬
dite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka
sveta. Zakaj lačen sim bil, in ste mi dali jesti; žejin

sim bil, in ste mi dali piti; ptujic sim bil, in ste me pod
streho vzeli; nag sim bil, in ste me oblekli; bolan sim
bil, in ste me obiskali; v ječi sim bil, in ste k meni

prišli. Resnično vam povem, kar ste storili kterimu teh
mojih nar manjših bratov, ste meni storili.” Mat. 25.
34—40. Po božjim podtičenji se prepričamo, de ni le
nič zgubijeniga, kar revnima bližnjimi! iz ljubezni do
Boga radi in z veseljem storimo, temne k našima veli¬
kima in večnima dobičku; torej nikar se ne utrudimo
dobro storiti, kolikor zamoremo, in Bog nam bo vse
obilno povernil, in kdor bo obilno sejal, bo tudi obilno
žel; kdor bo skopo sejal, bo pa tudi malo žel.

Kdor tedej svojiga bližnjiga zavoljo Boga ljubi,
kakor sebe, tega ljubezen žene, ker vidi revniga slabiga
na telesu in zdravji, ki si ne more več kruha služiti,

297

de inu ga  da; usmili se zapušenih otrok, da jih učili, de
si zamorejo sami kruh sluziti; vidi starše z veliko otro¬
ci, pa kruha malo, ali ko dragina vstane, ali ko ga kaka
druga nesreča zadene in v revšino pripravi, se ga usmi¬
li, in mu pomaga po svoji moči. Posebno pa za bolniga
reveža skerbi po izgledu Jezusovim, ki je duše in telesa
zdravil.

Stori tudi z veseljem siromakam dobro, de se Bogu
hvaležniga skaže, ki mu je dober, de ga je v tak srečin
stan postavil, de zamore drugim njegovim otrokam po¬
magati, in se s tem božje ljubezni vredniga storiti.

61. Kak6 kristjan bo%jo zapored proti
bolnikam (lopo In e?

Kdor bližnjiga zavoljo Boga ljubi, revnimu rad po¬
maga, in če je bolan pa še raji zato, ker je še večiga
usmiljenja vredin in potrebin Bog je že per vstvarjenji
človeka vsacimu to nagnjenje dal, de se mu revež smili,
in Jezus ga je s svojo sveto zapovedjo še bolj obudil,
ker je rekel: Kar želite, de bi vam drugi storili, storite
jim to tudi vi. De bi bil Jezus svoje učence še bolj obu¬
dil, de bi bolnikam radi stregli, jim k zdravju telesa in
duše pomagali, jim je obljubil vso postrežbo bolnikam
storjeno tako plačati v večnosti, kakor de bi bili nje¬
mu stregli.

Vsak bolnik želi v svoji bolezni

bi ga obiskal, mu pomagal, postregel in ga potolažil v
njegovih težavah, in koliko bolj še revež, ki je od vsili
zapušen, kakor bi človek ne bil. Lep izgled nam dajejo
štirje možje ob času Jezusovim, kako ljubezen do bližnji¬
ga v njegovi bolezni stori. Bil je en mertvouden človek,
smilil se jim je, želeli so, de bi ga Jezus ozdravil. Ko
je Jezus v Kafarnavm prišel, so zadeli njega in posteljo
na ramo, in so ga nesli k Jezusu. Bilo je pa per Je¬
zusu toliko ljudstva, de niso mogli do njega z bolnikam;

prijalla imeti, kteri

298

nesejo ga  verh hiše, odkrili so streho, in so posteljo z
bolnikarn vred z nje pred Jezusa spustili, in Jezus ga
je ozdravil zavoljo njih vere ali zaupanja va nj. Mark. 2.
Nasproti pa najdemo žalostiti izgled neusmiljenih ljudi
per osem in trideset let bolnim človeku, ki ni imel no-
beniga, de bi ga bil v kopev djal, kader je angelj vodo
plikoval, de bi bil ozdravil. Kako žalostno je za revni-
ga bolnika, ki nima nobeniga usmiljeuiga človeka v po¬
strežbo; in kdor neobčutljiv bolnika gleda, se ga ne
usmili, nima človeškiga serca, zato pa tudi Jezus tacim
poreče: Poberite se prekleti v večni ogenj, ker me niste
obiskali, ko sim bolan bil.

Le obiskati bolnika, se ni zadosti; keršanska ljube¬
zen je tudi perpravljena mu pomagati; z bolnikarn usmi¬
ljeni terpi, ker je ud ravno tistiga telesa. Kaj naj kri¬
stjan iz ljubezni svojima bolnima bratu stori, nam Jezus
v perpovedovanji od usmiljeniga Samarijana pokaže, ker
pravi: Nek človek je sel od Jeruzalema v Jeriho, in
pride med razbojnike, in ti so ga obropali, hudo ranili,
in na pol mertviga pustili. Pennerilo se je, de pride po
tistim potu en duhoven, vidil ga je ranjeniga ležati, in
je metno sel; ravno to je storil en levit. Pride pa tudi
po tistim potu nek popoten Samarijan do njega, in ko
ga je vidil, se mu je v sercu usmilil. Stopil je k njemu,
rnu rane obezal, in olja va nje vlil, in z vinatn jih spral,
ga posadil na svoje živinče, ga peljal v bližnjo gostiv-
nico in ga s potrebnim preskerbel. Drugi dan, predin
je naprej šel, je dal gostinearju dva denarja, rekoč:
Skerbi za nj, in kolikor več še bo treba , ti bom nazaj
grede povernil. Luk. 10. Po ti povesti nas Jezus uči,
kaj so zdravi bolnikarn storiti dolžni; in kteri kristjan
za svoje zveličenje skerbi, bo ravno tako storil, kot
usmiljeni Samarijan.

Postregel bo svojimu bolnimu bratu s serčno ljube¬
znijo in vso poterpežljivostjo, vse bo storil, kar bolnik

299

storiti ne more, in z veseljem ho storil, ker bolniku ser¬
ce v terpljenji veliko polajsa, ko vidi, de mu radi po¬
strežejo, in z nevoljo streči bolniku večkrat huje stori,
kot bolezen, in nevolja tudi Bogu ne dopade. V postrež¬
bi se dober kristjan tudi ne vtrudi, če je bolezen tudi
dolga, ker ve, de Bog da in vzame bolezen , kakor je
njegova sveta volja, in de si v postrežbi bolnika veliko
dobriga za nebesa persluži, ker v bolniku Jezusu streže.
Ravno zato ga pa tudi nevolja ne obide, ko ima z ne-
poterpežljivim in nehvaležnim bolnikam opraviti, ker po
milosti sodi, de bolezen je vsih teh sitnost kriva, in ker
ve, de težje ko je kako zapovedano delo storiti, pa ga
vender iz ljubezni do Boga stori, veči je zasluženje per
Bogu,, zato ne porajta na sitnosti bolnikove, ampak le
na* božjo zapoved, de jo zvesto in z veseljem dopolne.

Pervi so domači dolžni bolniku streči, če ti zamude,
pa sosedje; ker smo vsi bratje in sestre med seboj, kte-
ri smo dolžni eden druzimu milost skazati, in dober kri¬
stjan je željin več dobriga storiti, se se ponudi za po¬
strežbo, stori kakor je Samarijan storil.

Ako je pa bolnik ubog, pa ni s samo telesno po¬
strežbo opravljeno. On potrebuje morebiti postelje, odeje,
jedi, pijače, zdravil in denarja. Bolnik ne sme vsiga od
kraja jesti, potrebniga si ne more zaslužiti, in ne spro-
siti, tako morajo drugi po božji zapovedi zanj skerbeti,
in mu v nadlogi pomagati z vsim, kar bi želeli, de bi
jim drugi storili, ako bi v tacih nadlogah in stiskah bili.
Bog to zapove, in mi mu moramo pokorni biti. Tudi
za zdravnika in zdravila je treba skerbeti, če nam je
mogoče, in de bolnik po zapovedi zdravnika stori.

Zgodi se pa tudi, de bolniki žele jedil in pijače,
ktere bi jim škodovale, strežniki jim jih ne smejo dovo¬
liti, de bi jim k smerti ne pomagali. Samarijan nam da
izgled, kako je preskerbel obropaniga in ranjeniga , in
kdor bo to storil zavoljo Boga, kar on, se bo po delih

300

prepričal, de Boga in bližnjiga zares ljubi; kdor pa za¬
mere storiti, in ne stori, naj ve, de zapoved ljubezni ne
dopolne, in de ravno zato nima pravice do bozjiga
kraljestva.

Dober kristjan pa tudi za dušo bolniga brata in se
bolj kot za telo skerbi, ktera v bolezni tudi pesa, in če
ni tolažen, lahko v zaupanji v Boga slabi. Ce je tudi
v veri se tako dobro podučen, od bolečin nadleževan,
se vsih resnic ne spomni, ktere bi ga potolažile, de bi
svoje težave in britkosti voljno terpel in z božjo voljo
sklenjen ostal. Kako potrebin in prijetin je bolniku tak
prijate!, de ga pride obiskat, ki ga ve potolažiti, mirniga
in veseliga storiti, koliko lažej potlej terpi; on mu olje
vlije v rane, de ga hladi, tudi k zdravju mu pomaga,
ko je bolj potolažen, zdravila mu bolj pomagajo, in pra¬
va tolažba večkrat več k zdravju pomaga, kot vse zdra¬
vila. In nobena stvar na zemlji ne zamere bolnika tako
potolažiti, kot vera. Vera mu pokaže vsigamogocniga
in usmiljeniga Boga, kteri svojiga otroka tepe, de ga
poboljša, ga do groba pelje, in ko nobeden vec poma¬
gati ne more, ga on spet od groba odpelje, ga ozdravi.
Ker dober kristjan bolniku iz serca želi, de bi vse po
volji božji storil, in terpel, de bi si v bolezni nebesa
služil, tudi druziga pogovora per bolniku nima , kakor
od resnic svete vere, in kar je druziga prav potrebniga.
Kteri pa nima prave kersanske ljubezni do bolnika, praz¬
ne reci govori, ali kake novice pripoveduje, de je ali
bolniku težak, ali ga pa vsiga razmisljeniga stori in od
Boga odverne. Posebno treba se je varovati, de bolnika
nobeden ne razžali. >

Desiravno je ves čas nasiga življenja čas perprav-
Ijanja k smerti, in de bi nas neperpravnih ne najdla, se
Boga prosimo, de bi nas rešil nagle in neprevidene
smerti; tako je tolikanj bolj potrebno se pripraviti, ko
nas Bog z boleznijo na njo opominja. Ves čas nasiga

301
življenja je vedna vojska za nebesa, in v bolezni ona ne
neha, le bližej konca je, ali zalo sovražnik nasiga zve-
ličenja in skušnjave od nasiga mesa so večkrat takrat
se hujši. Bližej groba ko smo, bolj se bojimo ločitve
od sveta in od svojih, bolj se bojimo prihodnje sodbe, in
manjši je upanje. Vojska je nevarna, pa Bog jo dopu¬
sti, in gnado daje srečno končati, in kdor z gnado božjo
dela, jo tudi srečno konča. Mero nespameti pa napolne,
kteri je ne ise, in tudi hudo se pregreše, kteri bolnika
ne spomnijo, de naj svete zakramente prejme, po kterih
jo zadobi.

Nekteri nespametno mislijo, če duhovna pokličemo,
potlej bo gotovo umeri. Neusmiljeni so, ko bolnika na
to ne spomnijo, ker le za telo skerbe, de bi se bolnik
ne prestrašil, kar bi mu morebiti škodovalo, telo več,
kot dušo obrajtajo. Glejte! Bog sam bolnika po bolezni
na smert domišljuje, in vi ga hočete zmotiti, de bi gla¬
su Gospodoviga ne slišal; kdo zmed vas mu bo podalj¬
šal njegovo ži vljenje za en komolc, vi mu hočete nar
boljši zdravilo za dušo odvzeti, ktero ga ho ozdravilo
za večno življenje, in sveto poslednje olje mu ho se k
zveličenju, in na vsako vižo bo bolnik bolj miren.

Bolnik po veri svojo bolezen za obiskanje božje
ima, po kteri ga Bog h pokori vabi, zato skerbi porav¬
nati, kar je se kaj treba. Smerti se tako hudo ne boji,
ker upa v bolji življenje priti in resen biti od hudiga
na zemlji, posebno od perložnosti grešiti, in ni goljulan
v upanji. Skerben kristjan še v zdravji prosi svojiga
prijatla, de naj za nj skerbi v bolezni, de bo ob času
previden, dokler se ho še dobro zavedil. Pa to še ni
zadosti, bolnik potrebuje, de se mu večkrat kaj božjiga
pove, posebno kteri več tednov ali mescov bolan leži;
koristno jim je iz bukev kaj dobriga brati, de je njih
duša bolj z Bogam sklenjena, ker je dolga bolezen go¬
tova smert. Bolje je za bolnika, de na Boga misli,

302

kakor na druge reči, ko bi mu jih pripovedovali. Več¬
krat lepe molitve z njim moliti; če je v zdravih dneh
rad molil, bo zdej v bolezni se raji, če pa pred ni, je
pa zdej se toliko bolj potrebno, de bolj na Boga misli,
in se iz vse duše k Bogu oberne, naj že potlej ozdravi
ali umerje; poboljšano in pobožno življenje je edino po¬
trebno za vsaciga človeka.

Kristjani tudi molijo za bolnike, de bi jim Bog dal
zdravje duše in telesa ; posebno dobro je takrat, ko ga
mašnik previdi s svetimi zakramenti, de ga spremijo k
bolniku, ker združena molitev z masnikam po nauku sve-
tiga Jakoba per Bogu veliko zamore. Kdor pa ne more
spremiti Gospodoviga mašnika, ko z svetimi zakramenti
k bolniku gre, naj pa moli očenas in česena Marija za
dušno in telesno zdravje bolnika, kader sliši k obhajilu
pozvoniti

Treba je bolnika spomniti, de naj svoje časno pre¬
moženje po keršanski ljubezni v lep red spravi, de ga
ne bo nič skerbelo, in za njim prepir ne vstane, de bo
potlej brez vsili skerbi le za dušo skerbel. Tako se je
po keršansko zaderžati proti bolnikam, kakor je bilo že
povedano; za bolj nevedne v ti veliki keršanski dolžnosti,
de bi vsakter po svoji moči vedil božjo voljo dopolniti
z gnado Jezusa Kristusa. »Ne bodi len bolnika obiskati;
zakaj po tem boš v ljubezni poterjen?’ Sir. 7.  39.

63. Kako umirajočim bolnikam zadnjo
pomoč »kazati?

Ko se vidi, de se je perbližal čas bolniku, de se
bo duša ločila od telesa, se mašnik pokliče ako je blizo,
in če mu je mogoče priti, de še za-nj s pri-
čijočimi moli.

Dolžnost zdravih je, skerbno vse opustiti in iz poti
spraviti, kar bi utegnilo umirajočiga v njegovim zadnjim
smertnim vojskovanji motiti, in mu nepokoj delati. In

303

kdor se joka zderžati ne more, naj raji od bolnika gre,
de mu teze ne dela. Vsiga nepotrebniga govorjenja se
zderžati, bolnik želi mir, ker gre v večni mir. V zadnji
uri je bolnik vse bolj pocutljiv, vse na tanko sliši; torej
se more le tiho biti, in nič govoriti, kar bi mu znalo
težko serce storiti; postavim: ko bi kdo govoril, zdej bo
sklenil, ubog revež, koliko terpi, de bi že skorej pre¬
stal, i. t. d.

Ko je umirajoč v medlevicali, ali ga božjast tare,
mislijo nekteri, de veliko terpi; ali po božji previdnosti
večidel nič ne terpi, ker se ne zave, ker taki povedo,
ko se spet zavedo, de niso nič občutili; torej nikar jim
nadležni biti s kropeujem. Nikar preglasno moliti, in
le kratke molitvice; umirajoč naj jih pa le v mislih moli,
ne pa na glas izrekuje, in slabeji ko prihaja, krajši naj
bodo molitve. Ce se pa bolnik ne zave, naj pričijoči
za-nj molijo. Kakošna tolažba za bolnika je molitev kri¬
stjanov, ko sam ne more več moliti, pa vidi kako drugi
za-nj molijo, in njegovo dušo Bogu priporočajo, kteri jo
bo zdaj sodil.

Navada kristjanov je umirajočim svečo v roke da¬
jati, v spomin, de je pripravljen, kot pet pametnih devic
z lučjo nebeškimi! ženinu naproti iti, in ga sprejeti, ka¬
der pride. Pomeni pa tudi .Jezusa, ki je prava nebeška
luč, ktera kristjanam sveti ua poti v nebesa. Tudi je
navada mu podobo Jezusovo na križu v roko dati, de
je bolnik v upanji va nj bolj poterjen, ker se spomni,
kako močno ga Oče nebeški ljubi, ki je svojiga Sina
za-nj dal; in de bolj ga ni mogel Jezus ljubiti, ko je
za-nj umeri. IJolji pa je, de se sveča goreča na stran
umirajočiga postavi, namest de bi se mu v roko dala,
de se uiu teža z njo ne stori. Ko je kristjan svojo dušo
Bogu izročil in svet zapustil, naj pokleknejo pričijoči, in
naj za-nj molijo, de bi ga Bog po svoji nepreseženi mi-

304

losti sodil, in ga vzel v svoje večno kraljestvo, kjer ga
bo večno hvalil.

Kristjani po svojih mertvih nezmerno ne žaljujejo,
in vejo svojo počutljivost tolažiti, ker jih vera uči, de
so le zaspali; imajo terdno upanje, de, kakor je Jezus
glava kristjanov od smerti vstal, bodo tudi udje njegovi
vstali. Sv. Pavel opominja kristjane, naj se s tem upa¬
njem per smerti svojih povesele. 1. Tesal. 4. 12. Z očaki
tudi od smerti govore, de je bila pred prihodam Jezu¬
sovim na svet strašna, zato, ker je po izvernim grehu
na svet prišla, in strašna, zavoljo hudobniga življenja
ljudi. Jezus je pa svet odrešil, in smerti odvzel strašno
stran s svojim od smerti vstajenjem , in jo je le spanje
imenoval. Zdej je smert za dobriga kristjana le ločitev
od zemlje in sklenitev z Boga m. Kristjan gre le poči¬
vat, in zato mu tudi vošimo, de bi v miru počival, ker
vstajenje verjemo. Vemo, de se duše dobrih kristjanov
v Bogu vesele, de se jim ni treba več vojskovati, in ni¬
so več v skerbeh, de bi Boga razžalili. In ravno to
vošenje nas uči, ne nezmerno žalovati per smerti svojih,
ampak le za nje moliti, de hi bolj gotovo duša v mirti
počivala. Sv. Ciprijan še uči, de naj se kristjan veseli,
kader kter njegovih umerje, ker je smert za kristjana
dobiček, je rešen od sveta, od grehov mesa, od skušnjav,
od preganjenja, vsih nadlog in vsiga terpljenja, od za¬
lezovanja hudiča, on je zdej gotov svojiga zveličenja, ko
ga je Jezus vzel v svoje večno veselje. Sv. Hijeronim
pravi: Ne žaljujmo zato, ker smo jih zgubili, ampak ve¬
selimo se, ker smo jih imeli. S. Krizostom pravi: Za-
Ijuj, pa ne kakor ajd, ki od vstajenja nič ne ve, in več-
niga življenja ne perčakuje. Zakaj žaljuješ zavoljo mert-
viga? Ce je bil hudoben, bodi hvaležin, de je njegove
hudobije konec. Ce je bil pravičen in dober, veseli se,
de ga je Bog tako hitro vzel, pred ko je hudobija nje¬
govo serce popačila, de je zdej tam kjer se ni več bati

305

za nj, de bi se spremenil. Praviš, je mlad, ravno zato
Boga zahvali, de ga je že v mladosti v bolji življenje
poklical. Ce je bil star^ pa tudi zato Boga zahvali, de
ga je k sebi poklical. Če je kot grešnik umeri, ga je
zdej saj vstavil na poti hudobije. Ako bi bil Bog pre-
vidil, de se ho poboljšal, bi mu bil dal čas se spokoriti.
Če je bil pravičen, blagor mu je. Ako cesar eniga na¬
ših v svojo hišo k sebi pokliče, gotovo ne bomo žalo¬
vali in jokali. Kralj nebes in zemlje pošlje svoje ange-
Ije po nas, de nas vzame v svoje večno prebivališe, jo¬
kajmo iz ljubezni do tistiga, ki ga je Bog k sebi vzel.

63. fiAako se kristjan proti inertviiii
zaderži ?

Od začetka katoljške cerkve je v navadi bilo, ko
je kristjan umeri, de so oznanili drugim kristjanam, de
se je eden njih bratov ali sester ločil od sveta; od sed-
miga stoletja keršanstva, kar so zvonovi znajdeni, so
pa s posebnim zvonam v cerkvi oznanili smert kristjana.
V navadi je bilo v začetku, de so razločili, kdo je umeri;
če je ženska umerla, de so enkrat prejenjali z zvonam,
per moškimu pa dvakrat; per duhovnih je bilo pa v na¬
vadi tolikokrat prejenjati z zvonam, kolikor žegnov je
imel, in per mašniku sedemkrat, na zadnje pa z vsimi
zvonovi. Zdej pa v večih krajih per ženski dvakrat, per
moškimu trikrat, per mašniku pa štirikrat odzvoni. Zvoni
pa zato, de kristjani Boga za-nj prosijo, de kai’ je iz
slabosti grešil, mu po svoji milosti odpusti.

Kristjani so pa v vsih časih do mertvih trupel kri¬
stjanov veliko spoštovanje in skerb imeli, de bi ne bile
nič poškodovane. Varovali so jih pa zato, ker jih sv.
Pavel imenuje ude Kristusove, in tempelj svetiga Duha,
in so imele delež nad vsimi dobrotami, ktere je Bog po
svoji milosti ljudem dajal. Bile so tudi per svetim ker-
stu s svetim oljem maziljene. Sv. Avguštin pravi: I e-
III. Det. 20

306

lesa so sluzile dušam s pomočjo gnade svetiga Duha
nar svetejši dela opravljati. Dalje pravi: »Kristus je
imel človeško dušo in telo, ako hi bil le človeško dušo

imel, bi bile le naše duše njegovi udje, tako so pa tudi
naše telesa udje Kristusovi. Zavoljo Jezusoviga telesa
so naše telesa udje Kristusovi, zavoljo svetiga Duha, ki
v nas prebiva, so pa tudi tempeljni svetiga Duha. Koga
zaničuješ, če telo zaničuješ ? Kristusa, kteriga ud si,
svetiga Duha, kteriga tempelj si. Naše telesa so pa
tudi s kervjo Jezusa Kristusa drago odkupljene, torej
tudi posebniga spoštovanja vredne, ker bodo spet vstale
in se z dušami sklenile, in kdor jih ne spoštuje, razo¬
deva svojo slabo vero v vstajenji od mertvih.

Pervo delo, ki ga mertvimu store , je , de mu oči
zatisnejo, v spomin, de smert je le spanje, in de naj jih
ima zatisnjene, dokler jih bo Bog’ na dan od mertvih
vstajenja spet odperl, kader bo trobenta zabučala, in se
bodo vsi mertvi v grobeh zbudili.

<5

Zatisnejo se mu pa tudi oči v spomin, deje odmeri
svetu, in svet zanj nima več oči, de bi svet in kar je

na svetu gledal, njegova duša zdej Boga gleda, in njega
gledati ne potrebuje več telesnih oči. Kristjani odver-
nimo svoje oči od reči, kterih gledati nam je nevarno
in škodljivo, de nas ne bo enkrat to peklo, pa prepozno.

Ko so merliču oblačilo slekli, je bilo od perviga
časa v cerkvi v navadi, de so truplo z vso sramožljivo-
stjo z vodo umili, kar se še zdej v večih krajih zgodi,
de saj nektere ude umijejo. Moški so moške umivali in
zenske pa ženske; zapovedano pa ni bilo nikoli. Pomeni
pa umivanje trupla, de kakor je duša po kesu in čisti
spovedi s solzami pokore od grehov umita, očišena,

tako tudi telo skozi vodo, ker bole obe skupej na dan
vstajenja večno čistost in večno čast od Boga prejele;
in tudi v spomin, de kdor v Gospodu umerje, je zares
čist, in gre brez madeža v božje kraljestvo. fik

I

307

naj se pa tudi, kteri so per umivanji medica, kako si
morajo prizadevati s solzami pokore svojo dušo od gre¬
hov očistili, de kader se bodo ločili od telesa , jih ne
bodo grehi odvernili od gledanja obličja božjiga, ker nič
omadeževaniga ne pojde v nebeško kraljestvo.

Oblačili so mertvo telo skozi več časa v belo pert-
neno oblačilo, zato, ker je bilo tudi Jezusovo telo v belo
tančico zavito. Bere se, de so nekteri pobožni kristjani
iz posebne ljubezni, in ker so za imenitno dobro delo
šteli nalaš za merliče oblačila delali, de so merliče va¬
nje oblekli. Nekteri so si ga v zdravih dneh za se na¬
pravili, de so jih v tisto oblačilo oblekli in v grob po¬
ložili. Oblekli so jih pa tudi v bele oblačila v spomin,
de morajo na duši in telesu čisti brez madeža biti, ako
hočejo Boga gledali. Imenitne so pa tudi po stanu oble¬
kli, kakor tudi še današnje čase. Kraljem so dali krono
in meč, vojšakam meč , mašnike so v mašno oblačilo
oblekli, devicam so dali vence na glavo in na trugo, de
bi bili drugi na čistost opominjani.

De bodo trupla inertnih kristjanov v oblačila po
njih stanu oblečene, nam da naznanje, de pred Bogain
bo vsak odgovor dajal, kako je dolžnosti svojiga stanu
dopolnil, v kteriga ga je bil Bog na tem svetu postavil.

Potlej merliča polože na kake dilje ali pa mu na¬
pravijo posteljo, de pridejo sosedje, prijatli in drugi kri¬
stjani ga pokropit, in za njegovo dušo Boga prosit; pa
tudi, de bi se nad njimi učili, de ravno taka njih čaka,
naj je človek mlad ali star, žlahtniga ali kmetiškiga stanu,
bogat ali siromak, s smertjo vse mine, in smert vse
enake stori. Merlič scer nič ne govori, vender nas uči,
»danes meni, jutri tebi?’ Zraven merliča posta¬
vijo eno ali več luč, Jezusovo podobo na križu in bla¬
goslovljeno vodo v kaki posodi; in to je v navadi od
pervih časov ker.šanstva. Luč nas spomni, de v človeku
ni vse umerlo, le telo je umerlo, duša pa še živi; torej

20*

308

ne žaljujte, ker ga bote se vidili v boljšim kraju, kot je
zdej bil, ker je v pravi veri umeri. Spomni nas pa tudi
luč, de prosimo Boga, de bi mu nebeška luč, Jezus
Ki■istus svetil, ker on je prava lue, ki vsaciga človeka
razsvetli, kteri pride na svet, ali gre iz tega sveta.

Krope ga z blagoslovljeno vodo in Boga prosijo,
de bi ga z gnado svojiga usmiljenja in zavoljo neskonč-
niga zasluzenja Jezusoviga očistil vsih madežev greha,
če se v vicah znajde.

Cerkev Jezusova je vselej per smerti kristjanov po¬
sebno skerbela, de je bila dušam z molitevjo preč na po¬
moč prišla, ker imamo združbo med seboj, in zato so
dobri kristjani po apostoljskih postavah 6. c. 29)
precej skerbeli, de je bila sveta masa brana za dušo
mertviga. To je sv. Avguštin per smerti svoje matere
preč storil, de so bile svete mase za njo brane. Molili
so psalme v imenu mertviga, posebno 50. in 129. psalm,
in so culi per merlicu in Boga milosti prosili. V navadi
je bilo velike bilje imeti po vsakim odrašenim merlicu;
današnje dni je pa navada na dan pokopa ali pa osmi
dan, za umerliga posebne molitve opravljati.

V navadi je tudi zvoniti merličem. Cerkev pa to
stori, kot skerbna mati, de oznani svojim otrokam, kri-
stjanam, de eden njih bratov je umeri; in z glasam zvo¬
nov vse opominja, de naj za-nj ali za njo molijo, in z
dobrimi deli na pomoč pridejo, de bi se Bog ne spomnil
grehov njegove mladosti, in ponovil v njegovi duši, kar
je po človeški duši razdjano, ali po goljulnim satanu po-
škodovaniga; in ker je tudi on ud Jezusoviga telesa, ga
perdružil med število svojih svetnikov.

Ko pride čas pokopovanja, denejo mertvo truplo v
trugo, štiri zagance so njegova hiša; v nji bo prebival,
v nji ležal, naj je bogat ali reven, imenitniga ali pa
niskiga stanu; za to hišo se ne bo nihče pravdal, in ga

309

iz nje preganjal. To
smo sknp spravili.

nesli v grob od vsiga, kar

Telo ali saj obraz pokrijejo z belim platnam, in to
je bilo vedno v navadi ; ko so mučence v grobeh najdli,
so bili z belimi rutami pokriti ali pa celo telo va nje za¬
vito. Per svetim kerstu so nam na glavo položili belo

rutico v spomin nedolžnosti, ktero nam je Bog v svetim
kerstu dal, in tudi zdej nas spomni, de človek mora brez
madeža biti, ako hoče k Bogu priti.

Izprašaj kristjan svojo vest, ko vidiš z belo ruto
merliea pokritiga, ali si se tako srečin , de si kerstno
nedolžnost ohranil? Blagor ti je, če si v gnadi božji,
lahko ti bo per sodbi božji, gorje pa ti je, če si jo za¬
pravil ; kaj bi bilo, ako bi tebe zdej versta zadela umreti,
ko se pripravljen nisi. Zato nikar ne odlašaj se k Go¬
spodu, svojima Bogu oberniti in pokoro delati. Gospod
je tvoje dni sostel, morebiti bos se jutri na parah ležal,
in kaj ti bo pomagalo, če bo tvoje bledo telo z belim
platnam pokrito, tvoja dušo pa černa pred Bogam? Ni¬
kar ne omadežuj svoje duše in telesa z grehi, de se bo¬
ste na dan vstajenja svetile, kot sonce.

Potlej trugo zabijejo, de je popolnoma od tega sveta
ločen, in nima nobeniga opravka več na tem svetu. Po¬
krijejo jo s černim pertam. Nedolžnih truge so z belim
pertam pogrinjali. To je v znaminje, de človek nič svo-
jiga blaga sabo ne ponese, le dobre ali hude dela gredo
z njim. Nobeden kosec kruha, ki ga je lačnima dal za¬
voljo Boga; nobena kaplja vina, s ktero je žejniga okrep¬
čal; nobena cunja, s ktero je naziga oblekel; noben de¬
nar, ko je ž njim bližnjima pomagal; nobeno dobro delo
iz ljubezni do Boga in bližnjiga storjeno ne bo pozablje¬
no, vse pojde ž njim. Ravno tako pa tudi pojdejo ž
njim vse hude dela, vsaka krivica in goljufija, ktero je
storil, vse kar je dobriga opustil, i. t. d. Ker nas bodo
dobre dela v večnost spremenile, storimo, kar Bog hoče,

310

zapustimo, kar prepove, de z veseljem pojdemo pred
njega, ki nas bo sodil.

Kader so ure stekle, de ima medic pokopan biti,
pride mašnik, njegov zadnji tovarš, de spremi oslanjke
»trohljivosti v grob, in z ljudstvam za dušo mertviga
moli. Masnik ga je sprejel per svetim kerstu, in po
gnadi svetiga Duha prerodil za Jezusa Kristusa, in on
ga na zadnje previdi z vsimi svetimi zakramenti, de bi
v gnadi božji se ločil od sveta, in sel k Bogu. Ko pri¬
de k merliču, ga pokropi z blagoslovljeno vodo , in po¬
kadi s kadilam, ker prosi, de bi Bog očistil njegovo du¬
šo od grehov, in jo z nebeškim duham razveselil. In ko
vzdignejo trugo, in ga neso k grobu, takrat tudi kri¬
stjani vošijo mertvimu bratu, de bi ravno tako angelji
njegovo dušo nesli v nebeški raj.

Pred mašnikam in medicam se kriz nese v spomin,

de bo kristjan pokopan, kteri je v Jezusa Kristusa ve¬

roval, in je zdej svoje vojskovanje končal. Spomnimo

se kristjani, de kakor zdej vidimo pred merličam križ

nesti, ga

tudi sodni dan vidili, ko bo prišel Jezus

vesoljni svet sodit, de bi ga vidili z veseljem, po tem, ko
bi po njem premagali sovražnike svojiga zveličenja. O
de bi vi, kteri večkrat medica k grobu spremljate bolj
na to mislili in molili za dušo rajnciga, -scer je vaše
spremljenje za medica zastonj!

Spomnite se kristjani, kako vas bodo enkrat nesli
iz vaše hiše, in nikdar vas ne bo nazaj. Preč per smerti

še jokajo tvoji otroci, bratje in sestre; pa kako kmali
te bodo pozabili; tvoje premoženje bodo v nevošljivosti
delili, za te pa malo ali clo nič molili. Poglej spremljav-
cov tvojiga brata; ravno taki bodo tvoji brez vsiga du¬

ha keršanske ljubezni. Morebiti te bodo spremili tovarši
tvojiga greha, zavoljo kteriga bo tvoja duša večno ter-
pela. O svet, kako nič je tvoja sreča , kako goljufna
tvoja prijaznost! —

311

Ko je v navadi bilo in je se zdej po večih krajih
keršanstva, de le zjutrej pokopujejo z maso, tako mer¬

ilca pred cerkvene vrata perneso, tam
v cerkev postavijo med maso ali Biljami.

in ga tudi
Pred svetim

kerstam je otrok tudi pred cerkvenimi vratmi, dokler ni
keršen, ker se nima pravice do nebes; tako tudi duše
mertviga ne, če ni očisena od madežev greha po po¬
kori; zato prosijo Boga po Jezusovim daru na križu,
de bi mu Bog odpustil, kar ni s pokoro se zadostil.

Desiravno pa masnik in ljudstvo prosijo za dušo vsaciga
mertviga, de bi jo Bog v nebesa vzel, se vender ne
more zgoditi per vsakim, ker niso vsi v Bogu timerli,
kakor nam Jezus pove, de Lacar in bogatin sta umerla;

Lacarjevo dušo so angelji v nebesa nesli, bogatina duša
je bila pa v pekel pokopana; komur kristjan služi, tisti
ga pa plača!

Nesejo ga k grobu, to je, zadnje prebivanje člove-
škiga telesa, ktero mu je stvarnik preč po storjenim
grehu odkazal, ko mu je rekel, de je prah in de bo
spet prah. Zemlja je nas vsih mati, in zato je nas vsih
dolžnost mertve pokopati, jih materi nazaj dati, in to je
delo ljubezni do bližnjiga, ki ga nam Bog zapove. V
tem nam je Tobija lep izgled dal, ki je mertve v Nini¬
ve pokopoval, kjer je kako mertvo truplo najdel, in Bog
ga je zato blagoslovil. Masnik še enkrat pokropi in
blagoslovi merliča in grob, in pogrebci ga polože v grob
tako, de njegov obraz in noge so proti jutranjim soncu
obernjeni, kakor je tudi Jezus v grobu ležal. Zagernejo
ga s  perstjo, de bo čakal dneva vstajenja. Zakrit je
našim očem za ta svet, in vsi ga zapustč v temnim gro¬
bu in prosijo Boga, de bi mirno počival in mu večna
uč svetila.

Spodoben pogreb smo vsacimu človeku dolžni, to
je zadnja čast, ki jo človeku skažemo , ko ga k grobu
spremimo, tode uboziga, kakor bogatiga. Po smerti so

312

vsi enaki, nobeden ni več ubog in ne bogat; tam v več¬
nosti le sveto življenje velja.

Kako se pregreši kristjan per mertvihi

Pregreši se, ako njih trupel v časti nima, od mert-
vih slabo govori, jih spodobno ne spravi, za nje ne
moli in svetih mas za njimi ne opravi, ktere je opra¬
viti dolžan.

Keršanska ljubezen tudi jetnikov ne pozabi, tudi
njih se usmili, če so po nedolžnim v ječi. Ob času pre¬
ganjanja vere so kristjane po nedolžnim zapirali v ječe;
drugi kristjani so za nje prosili, denarje per kristjanih
brali, in jih iz ječ odkupovali, bratovšine postavljali, de
so dolžnosti na se vzeli, tudi jetnikam v ptujih deželah
iz ječe pomagati, ker so neverci z njimi baratali, jih v
sužnost prodajali. Taki so vredni, de se jih kristjani
usmilijo. Kteri so pa po pravici v ječo obsojeni, pre¬
jemljejo plačo svojih del; ali vender so potrebni, de se
jih drugi usmilijo, de jih uče, svate, opominjajo in k
poboljšanju njih življenja in h pokori napeljujejo, de bi
jim zaslužena kazin k zveličenju duš zalegla.

64. Ufe ubijaj.

Ni veči pregrehe zoper telo in življenje bližnjiga,
kot ubijanje. Ta greh sveto pismo v nebovpijoči greh
imenuje, ker vpije v nebesa po kazin. Bog je dal člo¬
veku življenje, de bi na zemlji Boga častil in k svojirnu
in bližnjiga pridu delal, in si zveličenje zaslužil; zato se
tisti, ki bližnjimu življenje krajša, hudo zoper Boga pre¬
greši, in nar hujši, kdor ga umori. Bog je dal človeku
življenje, in le on mu ga sine vzeti. Kdor bližnjimi!
življenje vzame, ga pripravi ob perložnost, si večno za¬
služiti. Nar veči dobrota je življenje, in kdor mu ga
vzame, mu vzame, kar ima nar boljšiga na svetu, in te
krivice ne more več poravnati, življenja mu ne več dati.

.313

Pregreši se ubijavec nad njegovo /Jahto, in nad
vsimi, kterim je ubiti k pridu bil; in tudi vse je na nje¬
govi vesti, kar bi bil se dobriga drugim storil, ko bi
bil se živel. Ce je ubiti v smertnim grehu, se ne more
več skesati, in nima več perložnosti pokore storiti, tako
mu tudi večno življenje vzame. Zato je Bog to hudobijo
ojstro prepovedal. Rekel je Kajnu, ki je svojiga brata
Abeljna umoril: »Kaj si storil? Glas kervi tvojiga bra¬
ta vpije k meni od zemlje. Zdej bos tedaj preklet na
zemlji?* 1. Moz. 4. 10. »Od taciga, ki je kriv prelite
kervi, ne smete nobene odkupe vzeti, ampak mora pre¬
cej umreti, de ne bote dežele vasiga prebivanja ognjusili,
ktera bo s kervjo nedolžnih omadežana, in ne more
drugae očisena biti, kakor po kervi tistiga, kteri je kri
druziga prelil?* 4. Moz. 35. 31. »Kteri koli ho človeško
kri prelil, tistiga kri bo prelita; zakaj človek je po božji
podobi vstvarjen?* 1. Moz. 9. 6. Nad to strastjo pre¬
greho mora vsaciga človeka groza in strah preleteti, ako
le misli na njo.

Greha ubijanja je kriv, kteri bližnjimu življenje na¬
ravnost vzame, postavim: ko ga vstreli, zadavi, zabode,
s kakim drugim orodjem do mertviga vdari, v vodo ver-
že, ali s kake visočine pahne, de se ubije, i. t. d. Tudi
stori greh ubijanja, če človeku jesti in piti ne da, kar
mu je treba, ali bolniku potrebnih in zdravih jedi ali
zdrave pijače, ali potrebne postrežbe, ali zdravil ne da
iz hudiga namena, de bi zavoljo pomanjkanja pred mo¬
gel umreti; ali če bi koga iz smertne nevarnosti ne ho-
tel rešiti, ko bi zamogel. Ubije ga z zapovedjo, de ga
drugi umore, kakor David Urija, ki je Joabu zapove¬
dal, ga na nar bolj navarni kraj v vojski postaviti, de ga
bodo sovražniki gotovo ubili. David ga ni umoril s svojo
roko, pa s svojo voljo, ker je zapovedal ga tje posta¬
viti, de je bil pred umorjen. Umori ga z besedo, kakor
judje Jezusa. Niso ga umorili s svojimi rokami, pa z

314

beseda, ker so Pilatuža silili, de naj ga da umoriti , in
ker so vpili, križaj ga, križaj ga. Ubije bližnjiga , če
svetuje, kakor Kajfež, i. t. d.

Greha ubijanja je človek kriv, desiravno ga ob enim
ne umori, če bližnjimu take dela naklada, ki njegovo
moč presežejo, de se mora spriditi, in pred umreti, ka¬
kor bi bil umeri, ako bi se per delu spridil ne bil; ali
če ga vedno grize, žali in preteplje, de zdravje in živ¬
ljenje zgubi. Per tacih okolišinah bližjni se več terpi,
ko le počasi umera. Res je, svet na to ne porajta,
ali greh le velik ostane, pretegnjen človek vender le
umreti mora.

Tudi tisti ni ves greha moritve prost, desiravno ne
misli bližnjiga umoriti, ki z orodjem varno ne ravna,
postavim z nabito puso, ko se sproži, in bližnjiga vstreli;
ali s strupam in drugimi škodljivimi rečmi. Resje, de
se po nesreči zgodi, de je bližnji poškodovan; vender le
je kriv, ker ni bil varin. Ako bi zdravila svetoval, bo¬
lezni bi pa ne poznal, in v tem učen ne bil. Ako bi
oblačila prodajal od bolnikov, kteri so v taki bolezni
umerli, ki se človek po njih nevarne bolezni naleze.
Bolj premišljeno, ko svojimu bližnjimu kaj taciga stori,
kar mu življenje, bodisi ob enim, ali počasi vzame, veči
je greh in imenitniši, ko je poškodovan, veči je tudi
greh.

Rudo se pregreše zoper peto zapoved nečiste žen¬
ske, ktere zavoljo poštenja pred svetam se ob sad tele¬
sa pripravijo, otroku časno in večno življenje vzamejo,
ko ni svetiga kersta prejel. Z njimi greše tudi vsi tisti,
ki k speljanju te strašne pregrehe kakor si bodi poma¬
gajo. Greše možje, kteri svoje žene v drugim stanu
hudo imajo, jih pretepljejo ali sejejo, de ob sad pridejo.
Tudi greše take žene, ktere se zadosti ne varjejo škod¬
ljivih jedi in pijač, vzdigovanja, padca, plesa, jeze in
vsiga, kar jim škodje, de mertvo porode. Tako tudi

315

starsi g rese , ki majhne otrok e k sebi v posteljo deiajo
in jih v nevarnost postavijo, jih zadušili.

Vsak prelomi peto božjo zapoved, kteri svojiga bliž-
njiga na enim ali večih udih telesa poškodje, kar se v
bojih per samopašnih ljudeh, in per pijancih zgodi, de
se kregajo, pretepajo in eden druziga ranijo. Večkrat
tudi boj vstane iz pregrešne nečiste ljubezni med neči¬
stimi ponočnjaki. Hudobni ljudje, tatje, razbojniki in
nečistniki le noč izvolijo, svojo hudobijo dopernašati.

Ubijanje po nesreči ali nepremišljeno je od premi-
šljeniga razločeno. Bog sam razloček stori, ker pravi:
»Kdor nevedama svojiga bližnjiga vdari, in se skaže, de
poprej ni imel nobeniga sovraštva do njega, teinuč, de
je le z njim v gojzd šel derva sekat, med sekanjem pa
mu je sekira iz rok ušla, in železo iz toporišča odletelo,
prijatla zadelo iti ubilo, ta naj pribeži v eno zgorej ime¬
novanih mest, in naj per življenji ostane.” 5. Moz. 19.4.
Pa le takrat je brez greha , če je kako potrebno delo
prevideno in varno delal, tako, de od svoje strani clo
nič kriv ni; če je pa neprevideno tje v en dan delal brez
skerbi, ali kako nepotrebno delo, ni brez greha pred
Bogam.

Neznano strašno pregreho ubijanja Bog večkrat na
tem svetu hudo kaznuje z nemirno vestjo, vedno ubijav-
ca grize in peče; in nobenimi! živimu človeku si ne upa
svojih britkost potožiti, in ko bi jih tudi potožil, mini
vender le ne najde; ubitiga človeka vidi vedno pred svo¬
jimi očmi; rad bi svojo hudobijo iz spomina spravil, po¬
noči in podnevi ga peče, kakor Kajn se vsaciga boji,
de bi ne bil ubit. Zgodi se tudi večkrat, de bo ubijavec
tudi ubit, in veči del hud konec stori. Večkrat se zgodi,
kakor skozi čudež, de neznan ubijavec kervavi pravici v
roke pride, ko nihče ne misli. In na zadnje je pogub¬
ljen, ce posebno ojstre pokore ne stori, kar sv. Pavel

316

pravi: De ubijavci ne bo bodo božjiga kraljestva dose¬
gli. Gal. 5. 21.

In Jezus ni le pete božje zapovedi poterdil, se le
bolj popolnoma ubijanje prepove, ker se jezo in zaničlji¬
ve besede prepove, po kterih bo človek razdražen in
razserden, ker pravi: »Slišali ste, de je starim rečeno : Ne
ubijaj ; kdor pa ubija, bo sodbe kriv. Jest pa vam po¬
vem, de vsak, kteri se jezi nad svojim bratam, bo kriv
sodbe, kdor pa svojima bratu reče raka, bo kriv zbora,
kdor mu pa reče norec, bo kriv peklenskiga ognja.»
Mat. 5. 21. Zakaj, kdor se bo varoval vsiga, kar k ubi¬
janju napeljuje, kakor Jezus zapove, nikoli te strasne
pregrehe storil ne bo. Vsak naj bo počasen v govor¬
jenji in v jezi, ker jeza ne stori, kar je pravično pred
Dogam. Vsak naj se varje pijanosti, ker v pijanosti se
veliko hudiga stori; boji in morija pridejo iz pijanosti;
varje naj se slabih tovarsev, med njimi se veliko hudo¬
bij zgodi, in marsikteri je že svoje življenje zgubil, po¬
sebno pa ponočevanja.

Ali ne gre nikdar bližnjima življenja vzeti?

Gosposke imajo oblast od Boga hudodelnikam živ¬
ljenje vzeti. Sv. Pavel pravi: »Oblastnik je namesto
Boga tebi k dobrimu. Ako bos pa hudo delal, boj se,
zakaj on ne nosi zastonj meča ; božji hlapec je inaseva-
vec k strahovanju tega, kteri hudo stori.” Rimlj. 13. 4.
Ravno tako imajo poglavarji oblast in dolžnost takim
hudobnim ljudem življenje vzeti, kteri so družbinim udam
k veliki škodi, in zemeljski oblastniki se hudo pregrese,
ako hudodelnikov po postavah ne kaznujejo. Bog pravi
po preroku Jeremiju: »Preklet je, kteri ne da svojimu
meču kervi prelivati.” Jerem. 48. 10. Oblastnik, kteri
zamore hudobijo kaznovati, in je ne kaznuje, se pred
Bogam ravno tako pregreši, kakor bi jo bil sam
storil.

317

V potrebni in pravični vojski sinejo vojsaki tudi so-
vražnikam življenje vzeti, de jih od dežele odpode, in
pravici obvarjejo. Kralji so scer dolžni na mogočne
viže vojske odverniti, in kader svojih dežel drugači ob¬
varovati ne morejo, smejo z vojsko se krivice obvaro¬
vati. Pa tudi v vojski se ne smejo sovražniki iz jeze,
maševanja in sovraštva moriti, ampak le zato, de se od
dežele odženejo. Bog obvari kakiga vojsaka umoriti ali
raniti, kteri se sam podverže in perzanašanja življenja
prosi, on se vojskuje in brani po svoji dolžnosti iz po-
korsine in iz ljubezni do kralja in dežele. Drugim, kot
vojšakam pa ni perpuseno sovražnikov moriti, driigač če
morajo svoje življenje braniti Mirnim prebivavcam po
deželi ne smejo pa tudi vojsaki nadlege in krivice de¬
lati, jim ne krasti in jih ne ropati. Ko so vojsaki sve-
tiga Janeza kerstnika vprašali, kaj jim je storiti, de bo¬
do zveličani, jim je rekel: »Nikogar ne tepite, nikomur
krivice ne delajte, in zadovoljni bodite s svojo plačo?’
Luk. 3. 14.

65. Ivako dopolne kristjan voljo božjo,
kar premoženje bližnjiga zadeva?

Voljo božjo dopolne, če vsacimu pusti, kar je nje-
goviga, če mu k sreči, k množenju in ohranjenju pre¬
moženja pomaga, kolikor zamore, ga pred škodo in ne¬
srečo varje, vsakimu da, kar mu po pravici gre, in se
veseli, če vidi svojiga bližnjiga srečniga in veseliga.
Bližnji potrebuje premoženja, de se preživi, in ž njim
dobro stori, in si nebesa služi.

Jezusova zapoved tudi tukej kristjana vlada, de rad
pomaga bližnjimi; k sreči, de se lažej preživi, ker tudi
sam želi, de bi mu drugi pomagali, kader bi bil v tacih
okolišinah, in če bi pomoči potreboval. On spozna bližnjiga
premoženje za dar božji, zato se varje bližnjiga poško¬
dovati nad tem, kar mu je Bog dal, se ne prederzne v

318

pravice božje segati, in bližnjiga škodovali; ni nevošljiv,
če je Bog drugim več dal, kot njemu, ker Bog' s svo¬
jim stori, kar hoče. Pomaga mu h kruhu , ako mu je
mogoče, če ga nima, in si sam ne more pomagati; po¬
sebno so mu zapušeni otroci per sercu, da jih kako delo
učiti, de hi si danes ali jutri sami zamogli svoj kruh
pošteno sluziti.

Kristjan rad vsacimu odrajta, kar mu gre, in mu
je dolžan, ker ve, de kar je bližnjimi! dolžan, ni njego¬
vo, in ko bi ne odrajtal, bi bil krivičin, in greh bi sto¬
ril. Sv. Pavel zapove, rekoč: »Dajte tedaj vsim kar
jim gre; komur davk, davk; komur col, col; komur
strah, strah; komur čast, čast. Ne bodite nikomur nič

dolžni, razun tega, de se med seboj ljubite; zakaj kdor

bližnjiga ljubi, je postavo dopolnil.” Rimlj. 13. 7. Po
božji zapovedi odrajta vsacimu, kar je dolžan : gosposki
davk, in vse, kar ji po pravici gre, odrajta pošteno ; oh

pravim času čimže plačuje od posojenih denarjev, in

plača dolg. Vse na tanko dopolne brez
ovinkov, kakor se je zavezal svojimu

vsili zvijač in
; zavezal

naj se je le z besedo ali s pismam, pred pričami, ali
brez prič, vselej ostane mož beseda. Kar najde, skerhi

zvediti, kdo je zgubil, de mu da brez vsiga plačila nazaj,
ker ve, de ni njegovo. Da bližnjimu, kar je njegoviga,
če je tudi pojerbal, pa potlej zve, de ni bilo po pravici
nniga, ki mu je zapustil, ali če je tudi kupil, ali kakor
si hodi po kaki zmoti, in ne po pravici v njegove roke
prišlo. Da bližnjimu nazaj, naj ga je z lažmi, z golju¬
fijo ali tatvino ob kaj perpravil, in to tako hitro ko za-
more stori, ker vsako odlašanje je greh, in če dalje
odlaša, veči greh ima. In ker Bog v deseti zapovedi
še želeti prepove ptujiga blaga, ve, de še veči greh
stori, ko bi kaj ptujiga za se ohranil.

Delavcam pošteno odrajta, kar jim gre. Zaprav¬
ljivce in lemihe svari, jih k delu napeljuje, de bi jih od

319

mnogih nerodnost in grehov odvernil. Ako vidi, deje
bližnji na njegovih lastinah, na blagu poškodovan, bodisi
po zvijačini, ali s silo, ga brani, se za njegove pravice
ravno tako poteguje, kakor za svoje, in mu pomaga k
svojimu priti. Hiti mu pomagati, ce je poškodovan po
ognji, vodi, slabim vremenu, ali po kaki drugi nesreči.
Zeli in si prizadeva bližnjima pomagati, de se mu boljši
godi. Kdor vse tako stori, dopolne voljo božjo in Je¬
zusa posneinlje, ki je vse ljudi za otroke božje spoznal,
jim dober in proti nesrečnim usmiljen bil; in njegovo za-
deržanje je kristjanu izgled, kakšin mora biti, ker je
otrok božji.

66. Xe krasti.

Bog hoče, de naj vsak človek lastine in pravice
svoji ga bližnjiga vestno spoštuje, ga v nobeni reči ne
poškodje, in mn nič ne vzame; zato je v sedmi zapovedi
prepovedal krasti. In po preroku Habakuku Bog tako
govori: »Gorje tistimu, kteri ptuje blago na kup sprav¬
lja, kako dolgo bo sam zoper sebe gosto blato vkup
grabil.” Ilabak. 2. 6. In sv. Pavel pravi: »Ne veste,
de krivični'ne bodo kraljestva božjiga posedli? Ne tatje,
ne lakomniki, ne pijanci, ne opravljivci, ne odertniki ne
bodo kraljestva božjiga posedli.” 1. Kor. 6. 9. In kaj
bi bilo na zemlji, ko bi Bog rte bil prepovedal eden dru-
zimu škode delati na blagu in družili pravicah; pridni bi
bili nar bolj nesrečni, močni na telesu bi bili leni, za¬
pravljivi, nemarni, hudobni in srečni, ko bi od tatvin in
ropanja živeli; vedni boj, vedna vojska bi bila med ljud¬
mi, in bolj bi nam bilo v gojzdih med zveri živeti, kot
med takimi hudobnimi ljudmi.

Kako se človek pregreši zoper sedmo božjo zapoved ?

Pregreši se, če krade, to je, bližnjima skrivej zoper
njegovo voljo in brez njegoviga vedenja kaj vzame. Ve-

320

likost greha tatvine se pa sodi po vzeti reci in po škodi,
ktero tat bližnjimi! stori, po okolišinah, v kterih je tat
bil, in po hndobii njegove volje, ktero je per tatvini
imel in jo razodel. Grozno hudoben je tat v svoji volji,
kteri ubogim, zapušenim otrokam in vdovam, poslani ali
ob nesreči ognja krade, če zaperte reci na skrivim jem¬
lje, hiše in hrame razbija, kdor vzame , kar mu je na
zveste roke daniga, postavim posli ali tudi cesarski slu¬
žabniki, ki so še posebno zvestobo s persego obljubili;
če kdo cerkvi kaj vzame, ker pregovor je: cerkveno
je ognjeno; tak še posebno svojo veliko hudobijo po¬
kaže, ker na svetim mestu krade, in svetih k službi božji
odločenih reči ne spoštuje, i. t. d.

Ker tatje po božjim razodenji nebeškiga kraljestva
ne bodo posedli, tako se mora vsak tega greha varovali,
kteri hoče k Bogu priti; tedej je treba vediti, kako se
stori. Store ga posli; domačimi! tatu ni nikoli dosti za-
perto, če jedila svojim gospodarjem jemljejo, ali pa tudi
denar, de se lepši oblačijo, lažej veselje vživajo; ti so
tolikanj hudobniši pred Bogam, ker se gospodarji na nje
zaneso, in jim ne zapirajo, kot ptujim; in kako hudo je
to, če se na domače zanesti ne sme. Domači tatje so
otroci, če staršem kradejo. Sv. Duh pravi: »Kdor kaj
svojimu očetu ali materi vzame in reče, de ni greh, je
ubijavcov tovarš.” Prip. 28. 24. Domači tatje pa tudi
še poseben greh store, ker dajo perložnost, de starši ali
gospodarji nedolžne dolže, če otroci vzamejo, posle po
krivim sodijo, ali pa druge, ki v hišo hodijo, in po kri¬
vih sodbah se zoper ljubezen bližnjiga pregreše; tega
ptujiga greha se domači tatje vdeležijo. In ko domači
vejo, de so drugi dolženi, so še bolj prederzni v tatvini,
in težje jo opuste.

Velik greh store, kteri v vinogradih grozdje ali
perdelke na polji kradejo, ker polje in vinogradi se ne
dajo zapreti. Kam bi prišlo, ako bi mogli pridni kmetje

321

noč in dan čuti, in dobrote božje pred tatini varovati,
kteri so leni delati, in z delam se preživiti, kakor pridni
kmet. Kdor noče delati, naj tudi ne je, pravi sv. Pavel.
Kdor je pa v resnici ubog, naj prosi, usmiljene ljudi bo
vselej najdel, de se bo pošteno preživi!.

Se veči greh store, kteri bližnjiga obropajo, mu s
silo vzamejo, ker se lahko zgodi, de je eden zraven
mertev, ker se obropan brani. Tega greha so tudi krivi
oblastniki in sodniki, kteri podložne derejo, od njih več
terjajo, kakor jim gre, zato ker imajo oblast v rokah,
iu se podložni ne more in ne sine braniti s silo, in njih
greh je tolikanj veči, ker jim je Bog oblast dal podlož¬
nim pravico, pa ne krivice delati, se le jih pred krivico
varovati, de jim jo hudobni ljudje ne store. Tudi vojsaki
ta greh store, če mirne deželjane tarejo, jim po sili jem¬
ljejo, kar jim ne gre; tudi njih višji se pregrese, če jim
dopuste, ako ropanje ni potrebno po postavah vojske.

Greha tatvine so pa tudi deležni, kteri tatem po¬
magajo, de lažej kradejo, jim svetjejo, jim kako potrebno
orodje dajo, de tatvino lažej speljajo; na straži stoje,
de, ako bi kdo prišel, preč znaminje tatem dajo, de vejo
zbežati,

Deležin je tatvine, kteri ukradeno blago pod svojo
streho vzame, ko si ga tatje ne upajo v svoji hiši imeti,
ko se boje, de bi ga per njih ne iskali in najdli, in od
tatvine prepričani ne bili. Deležin je tatvine, kteri ve¬
dama ukradeno blago prodaja, kteriga si tat prodajati
ne upa, de bi se ne zvedilo. Tudi je greha tatvine de¬
ležen, če od tatu ukradeno blago kupi, ker ve, ali se saj
močno zazdeva, de mora ukradeno biti; in če skrivej go¬
sposki ne pove, de tat časa nima ga prodati. Spozna
se pa nekoliko, če je ukradeno ali ne, tat drage reči
pod ceno ali skrivej ponoči prodaja, lastnih reči proda¬
jati ni treba skrivaje, razim če se človek pozna, de je
v taki sili, de mora, pa noče svoje sile očitno razodeti.

lil. Del. ' 21

322

Ali ko bi kak človek imenitne zlate in sreberne reci
prodajal, ko se lahko ve, de jih po njegovim stanu in
okolišinah ne more imeti, če jih ni pojerbal. Gotovo se
scer po lih znaminjih ne more vediti, le natolcevati se
lažej za more, ker je mogoče, de jih je po nevedama od
tatu kupil.

Poškodova se bližnji na blagu tudi z goljufijo. Ta
greh stori, kdor ima pičlo mero in vago; ali če take
reči, ki jih prodaja, z vodo namoči, de so težji, posta¬
vim seno, predivo ali prejo, i. t. d. Ali če slabo , pre¬
ležano blago za dobro prodajo; vodo med vino, žganje,
mleko in druge pijače mesa, de več skupi. Če v vreče
(Žaklje) na verhu lepo, spodej pa slabo žito deva , in
prodaja. Greh goljufije store rokodelci, če slabo blago
vzamejo, kovači slabo železo, čevljarji slabo usinje, in si
ga dajo dobro plačati, ali pa, ko svoje delo slabo na¬
pravijo. Prodajavci, ki per svojim blagu preveliciga do¬
bička išejo, ali ga takim, kteri blaga ne poznajo in ne
vejo koliko je vredno, predrago prodajo. Bog zapove,
rekoč: »Ne storite kaj krivičniga per sodbi, per vatah',
per vagi, per meri. Vaga naj bo pravična, pravičin mer¬
nik in pravičin sestak. 3. Moz. 19. 35. »Kader bos so¬
sedu kaj prodal, ali od njega kupil, ga ne smeš golju¬
fati.” 3. Moz. 25. 14. Sv. Pavel, ko zapoveduje, de naj
vsak tako živi, de Bogu dopade, pravi: »In de kdo pre-
delječ ne stopi, in svojiga brata v nobeni reči ne golju¬
fa, zakaj Gospod je maševavec.” 1. Tesal. 4. 6.

Zoper sedmo božjo zapoved se pregreše tudi posli,
če tudi nič ne ukradejo, pa nemarno delajo, za prid hi¬
še ne skerbe, orodja in družili jim zaupanih reči, škode
na polji, doma in per živini ne varjejo, le na videz de¬
lajo, in ne po vesti iz ljubezni do Boga, de bi njegovo
zapoved dopolnili. Vsak posel greh stori, kteri v svoji
službi dolžnosti stanu zvesto ne dopolne, in v imenit-
niši službi ko je, veči greh stori, če je ne dopolne, ker

323
je zato plačan ; vselej skodje ali svojima gospodu ali pa
družim, in vselej Boga razžali.

Goljufa, kteri slab denar za dobriga zamenja, kte¬
ri ga prevotli, obreže, de potlej menj velja. Kteri kako
reč zastavi za več, kakor je vredna. Greh goljufije
store tisti, ki pred sodniki ali gosposko resnico zamolče,
de se nedolžnimi! škoda in krivica zgodi, in gosposka
od goljufnih prič zapeljana, po krivici razsodi. Bog pra¬
vi: »Preklet bodi, kteri prestavi mejnike svojiga bližnji-
ga, in vse ljudstvo poreče: Amen?’ 5. Moz. 27. 17. »Ne
prestopi starih mejnikov, ktere so tvoji očetje postavili.”
Prip. 22. 28.

Greh goljufije store, kteri so bili priče per izroči¬
lih zadnje volje, ali per kaki drugi zavezi, pa potlej po
pravici ne govore; kteri hišne , zemeljske ali dolžne in
druge pisma, po kterih kdo priča, de je dolg plačal, skrijejo
ali zataje. To velja tudi per pismih, v kterih se piše
od zaderžanja, če ni po pravici pisano, ampak boljši po¬
vedano, kakor je.

Greh goljufije stori, kteri komu kaj obljubi, kar ne
misli storiti, ali ker ve, de ne bo mogel storiti, bližnji
se pa zanese na obljubo, in bo poškodovan , ker ne do¬
seže obljubijeniga. Kteri si dajo oblačila ali druge reči
delati, in ko jih prejmejo, jih ne plačajo. Kteri denar
na posodo isejo, zastavijo svojo zemljo, ktera je že visej
zastavljena, kot je vredna, in vejo, de, če bo tudi vse
prodano, kar imajo, ne bo uni za svoj posojeni denar
nič dobil. Taki so hudobni goljufi. Kteri svoje žene
premotijo, de jim pervolijo, kar so k hiši pernesle, po
svoji volji oberniti, in jim in njih otrokam vse zapravijo
v pijanosti in pregrešnim veselji. Kteri krivične pravde
začnejo, sodnike podmotajo , de jim sodbo store zoper
nedolžniga; besedniki, ki se za krivične reči poganjajo,
de le kaj zaslužijo, ker vejo, de pravde po pravici ne
morejo dobiti. Oskerbniki (jerafi), če ne skerbe za otroke,
21*

324

kot za svoje, in jih v rajtingah goljufajo, Žene, če skri-
vej od hiše dajejo; posli, ki po malim jemljejo, in se
vender veliko nabere, in njih volja zmirej hudobna osta¬
ne. Kdor koli svojiga bližnjiga vedama, kakor si bodi,
na blagu poškodje, sedmo božjo zapoved prelomi.

Greši zoper sedmo božjo zapoved, kdor ptuje blago
ali zasluženo plačilo zaderžuje, ali do obderži; to je pa
eno, naj ga je pojerbal, ukradel, prigoljufal, kupil ali pa
najdel, krivično je, in dati se mora tistima, čigar je.
Kteri je ptuje blago kupil, ima pravico terjati tistiga,
ki mu ga je prodal, ker ni bilo njegovo.

Kdor kaj najde, in ne ve čigavo je, naj spravi, de
kak krivičin človek v roke ne dobi, in več nazaj ne da,
in naj skerbi, de ga zve, kdor je zgubil, naj da na ozna¬
nilo v cerkvi, če je najdena reč kaj vredna , ko se zve
čigava je, naj mu jo da brez plačila nazaj, ker božja
zapoved ga zaveže to storiti. Ce bi mu pa gospodar
najdene reči, ktera je velike vrednosti, radovoljno za-njo
kaj dal, sme vzeti, pa vender še boljši stori, če nič ne
vzame; če je pa ubog, pa ne sme vzeti, ako bi mu tudi
kaj ponudil. Veseli naj se, de je ravno on najdel, ki je
poštene vesti, in de da svetu v tem lep izgled. Ce je
pa z najdeno rečjo kako škodo imel, mu mora škodo in
zamudo poverniti, postavim, če je kako zgubljeno živinee
najde], ga je mogel rediti. Ce je pa najdena reč veči
vrednosti, in se gospodar ne zve, naj svojiga fajmoštra
ali pa spovednika vpraša, kaj je storiti; sam naj ne sodi,
de ga v sodbi poželjenje ne zmoti. Kdor pa tako reč
pobere, ktero je gospodar zavergel, in se dobro ve, de
je ne bo vzel, je njegova.

Pdslain in delavcam zaslužka ali storjenih dolgov
ob pravim času ne plačati, je tudi greh zoper sedmo
zapoved, in če zraven silo in pomanjkanje terpi, ako mu
ne plača, je velika krivica, in v nebovpijoč greh. Dru-
gač je, če posel ali delavec sam hoče, de naj mu go-

325

spodar hrani, de se več nabere; ali ko bi posel varčin
ne bil, denar za nepotrebne reci razmetal, in bi na zad¬
nje nič ne imel, v starosti pa berač bil; če bi mu zato
gospodar perderžal, bi ne grešil, zakaj stare leta mlade
vprašajo, kaj so delale.

Grese zoper sedmo zapoved, kteri krivične dobičke
delajo per žitu in per denarjih, ko žito po majhni ceni
»kupujejo, ga hranijo, in ob času dragine in lakote re¬
vežem drago prodajajo, kteri se raji vsiga znebe, kakor
de bi lakote pomerli; ali pa svoje žito hranijo, de dra¬
gine čakajo, in ga se le v prodaj postavijo, kader vidi¬
jo siromake silo terpeti. Taki imajo hudobno in neusmi¬
ljeno serce brez vse ljubezni do bližnjiga. »Kteri žito
perkriva, bo od ljudstva klet, čez tiste pa, kteri proda¬
jajo, pride blagoslov.” Prip. 11. 26.

Per posodilu denarjev greši, če si krivične obresti
ali činže izgovori. Po deželskih postavali sme štiri ali
pet goldinarjev od sto vzeti. Vsak je dolžan z zaupa¬
nim talentam dobička iskati, in nobeden ffa ne sme za-
J, ”

kopati, kakor leni hlapec. (Je se posodi denar bližnjimi!,
kteri ž njim dobičke dela, se spodobi, de tudi njemu, ki
posodi, od dobička kaj da, kar se po postavah spodobi.
Ali zgodi se tudi, de kdor denar posodi, sam sebi škodo
stori, ker bi lahko tudi sam ž njim dobiček delal; tako
ni zoper božjo zapoved, če mu bližnji od denarja kaj
plača. Drugači bi pa bilo, ko bi se siromaku v sili, v
nesreči in nadlogi posodilo za kak čas, de bi si iz nad¬
loge pomagal, namest, de bi mu denar mertev ležal; od
tacih obrest tirjati, bi bilo zoper božjo zapoved, zoper
kersansko ljubezen. Jezus pravi: »Kakor hočete, de vara
ljudje store, ravno tako tudi vi njim storite. — In če
tistim dobro storite, kteri vam dobro store, kakosno za-
služenje imate? To namreč tudi grešniki delajo. 'In če
tem posodite, od kterih upate nazaj dobiti, kakosno za-
služenje imate? Zakaj tudi grešniki gresnikam posoja-

326

jejo, de enako prejmejo. Ampak ljubite svoje neprijatle,
dobro storite in posodite, de si nič od tega ne upate, in
vase plačilo bo veliko, in bote otroci Narviksiga; zakaj
on je dobrotljiv nehvaležnim in hudobnim.” Luk. 6. 31 —
35. Kersanska ljubezen se veseli, ko je siromaku po-
rnagano v veliki sili, in ne tirja, ker ne more plačati.

Pijancam, zapravljivcem, igravcam, lenim in nemar¬
nim posojevati, bi bilo kersanski ljubezni nasproti, ker
bi se jim se le v greh pomagalo, perložnost k goljufii
in zapravljivosti dala; tak bi se pa tudi nad svojimi pre¬
grešil, kterim je dolžan kaj perhraniti; in če pa nobeni-
ga svojiga nima, naj raji revežem pomaga, kakor bi za-
pravljivcarn zapravljati dajal, ker tako dobro delo bo
Jezus plačal.

Skopi ljudje naj se pa ne izgovarjajo per posodilo
denarjev s tem, ko so jih siromaku v sili posodili in od
njih velike obresti (činže) tirjajo , de jih je sam obljubil;
tudi popotnik, ko ga na poti razbojnik zgrabi, raji vse
da, kar ima, kakor de bi življenje zgubil; velika sila ga
v to mora, de raji velike obresti obljubi, de bi si le iz
velike sile pomagal. Skop človek nima kersanske lju¬
bezni, tedej tudi otrok božji ni, ne posnemlje svojiga ne-
beškiga Očeta; torej tudi k njemu priti ne more.

Hudo grese, kteri dolgove delajo, ker vejo , de jih
ne bodo mogli plačati; kteri so se močno zadolžili, pa
pod roko svoje blago prodajajo, de bi njih posojevavci
nič ne dobili; ali dajo svoje hiše na žene prepisati, de
jim jih gosposke ne morejo prodati in dolgov plačati.
Koliko jeze in kletve iz tacih hudobij pride! Ce taki
goljufi tudi pred svetain opravijo, pred Bogam ne bodo
opravili brez povračila, njih velike hudobije jih bodo po¬
gubile.

Tudi velik greh store, kteri usmiljenih ljudi pomoči
prosijo, ki je ne potrebujejo; taki družim res potrebnim
pomoč odjedo. Več taksnih se tudi med berači dobi.

327

Grese, kteri pod roko delo prevzamejo, jili spodrinejo,
delavce, posle, rokodelce grajajo, de delo ali službo zgu¬
be, ali pa, de je ne morejo dobiti, ko jim dobro ime vza¬
mejo. Grese, kteri druge k igri napravljajo ali silijo,
de zapravljajo. Kteri si sami pravico skrivej store,
ker lahko očitno svoje tirjajo. Vsako poškodovanje na
premoženji bližnjiga je greh, če se ni po nesreči zoper
njegovo voljo zgodilo, naj bližnjimi! popase, odvorje, ob-
žanje, mlade drevesa spridi, plot podere, ali kakor si bodi
škodo stori.

Greši, kdor bližnjiga v starih pravicah poskodje,
postavim: nekteri ima staro pravico po nekdanji zdej
pozabljeni zavezi, po kosenici ali po njivi sosedovi svojo
mervo ali žito voziti, ko bi mu sosed zdej branil, hi ga
v starih pravicah poškodoval, ali pa ko bi hotel voziti,
pa bi pravice ne imel; ko bi hotel kak studenec s sose-
doviga travnika odverniti, ki je vselej po njem tekel; ko
bi stare pravice gosposkam odrekel, in se vstavljal dati,
kar jim gre. Ko gre v ptnj lov (jago) zver streljat, ali
ji nastavlja, de jo vjame, ali gre v ptujo vodo ribe lovit,
ker lov in ribstvo je nekdaj kupljeno; in le kdor gaje
kupil, ima pravico loviti ali streljati zver. Nevestni
kristjani si te krivice, ki jo store, v greh ne štejejo, de-
siravno je čez pravico in ljubezen, ker vsakimu moramo
njegovo per miru pustiti. Per lovu je pa še nevarno,
ako se lovski tatje v bran postavijo, je eden ali drugi
lahko mertev ali pa ranjen. Zraven se pa še zgodi, de
taki tatje ob nedeljah in praznikih službo božjo opuste,
in se po bosti, za zverjo klatijo.

Greh store, kteri prepovedano blago iz ptujih dežel
skrivaje v domačo deželo prinesejo ali pripeljajo , in ga
prodajajo, kar je po cesarskih postavah prepovedano, ker
cola ne plačajo; pregreše se pa tudi nad domačo deže¬
lo, ko ji škodjejo, de domačiga blaga ne prodajo, ker jo
s ptujim zakladajo, in denar iz dežele spravljajo. In kako

328

nepošteni so tudi taki ljudje , ki z lažmi in goljufijami
Barantajo, zraven svoje življenje v nevarnost postavijo,
varhe postavljene večkrat z denarji zmotijo, de v svoji
službi nezvesti postanejo, desiravno so zvestobo perse-
gli. Pa tudi taki v resnici srečni niso, ker blagoslova
božjiga ni per krivičnim denarju.

67. Dolžnost ptnje l>lag6 poverniti.

Bog je zapovedal, de, kdor je svojiga bližnjiga, ka¬
kor si bodi, na blagu poškodoval, mora storjeno škodo
popraviti, in vse poverniti , kar mu je vzel. „ Človek,
kteri se je po tem pregrešil, de z zaničevanjem Gospo¬
da svojimu bližnjima hranjeno vtaji, kar je bilo njegovi
zvestobi zaiipaniga, ali mu po sili kaj vzame, ali ga scer
ogoljufa, ali zgubljeno reč najde, in s krivo persego še
zraven vtaji, ali karkoli druziga več taciga stori, v či-
mur se ljudje pregreše, če bo pregrehe prepričan, takč
naj vse, kar je hotel z goljufijo obderžati, celo in verli
tega še peti del gospodarju, kterimu je škodo storil, po¬
verne.” 3. Moz. 6. 2. In Jezus pravi: »Povem ti, ne
pojdeš od ondod, dokler tudi nar zadnjiga vinarja ne
plačaš.” Luk. 13. 59. In v priliki od neusmiljeniga slu¬
žabnika pove Jezus, de se je gospod nad njim razser-
dil, in ga trinogam izdal, dokler ne bo plačal vsiga dol¬
ga. Mat. 18. 24.

Poverniti je dolžan vsak storjeno škodo pod zgubo
večniga življenja, in spovednik ga ne more veljavno od¬
vezati, dokler ne poverne in je ne popravi; ali saj prav
resnične volje nima, vsiga do zadnjiga vinarja poverniti,
kar pa grešnik mora z deli prepričati, in ne le z goli¬
mi besedami; zakaj spovednik nima nobene pravice per
ptujiin blagu spregledati in odpustiti. Sv. Avguštin pra¬
vi: Kdor ptujiga blaga ne poverne, zavoljo kteriga je greh
storil, in ga zamore poverniti, nobene pokore ne dela, le

329

hlini se, če pa resnično

dela, bo pa greh

krat odpušen, kader bo ukradeno blago vernil.

le ta-

In kdor sebe prav ljubi, bo že zavoljo svojiga zve-
ličenja si prizadjal vse poverniti, ker ve, de je božjo
zapoved prelomil, serce bližnjiga hudo razžalil, s storje¬
no škodo se tudi tolikanj ptujih grehov vdeležil, kteri
na njegovi duši kot ptuje blago leže; vse to ga močno
peče, zato tudi skerbi tako hitro, ko je moč, vso škodo
poravnati. Tako je bil Cahej omečen po Jezusovim
nauku, in iz prave ljubezni do bližnjiga in do sebe , in
zavoljo svojiga zveličenja je rekel, de mu hoče čvetero
poverniti, kogar je poškodoval, in polovico svojiga pre¬
moženja med uboge razdeliti, de le Jezusa zadobi.

Kdo tedajj komu, kaj, koliko in kako se mora ptuje
blago poverniti in storjeno škodo popraviti?

Poverniti mora, kdor kaj ukradeniga ima, naj je
kupil, podedoval (pojerbal) ali pa zastonj dobil, de le ve,
de je ukradeno. Le ko bi kako živino kupi!. ima pra¬
vico toliko terjati od okradeniga, kolikor je potroška ž
njo imel, ko jo je ohranil. Poverniti morajo vsi, kteri
so kradili, ali jim pomagali k tatvini, svetovali, ali culi,
de so tatje bolj brez straha kradili, vsakteri po meri do¬
bička tatvinskiga. Ce tisti ne more poverniti, ki je kra¬
del, morajo pa njegovi pomagači, in ko bi vsi skupej ne
mogli, mora tisti med njimi za vse storjeno škodo po¬
ravnati, kteri zamore, potlej pa perunih iskati; nedolžni
ne sme nobene škode terpeti. Tudi tisti so dolžni po¬
verniti, ki so s tatmi ukradeno jedli ali pili, kolikor so
vžili. Ako tat ali goljuf’ umerje, morajo jerbi verniti in
vso storjeno škodo poravnati, kakor zvejo , de je med
njih jerbšino krivično blago, in v krivičnika hišo revši-
no pošlje, in tudi krivično blago ne pride do druziga ali
tretjiga rodu. David pravi: »Vidil sim, deje bil hudo¬
bni povikšan in povzdignjen, kakor cedri na gori Liba-

330

non; ali komej sim metno sel, in ni ga bilo več; iskal
sim ga, in njegoviga mesta nisim našel. Ohrani nedolž¬
nost in glej na pravico. — Krivični bodo vsi skupej
konec vzeli, in hudobni bodo na zadnje pogubljeni.» Psi.
36—38. »Ne bodite krivičnima človeku nevosljivi in ne

posnemajte njegove poti. — V hudobniga hišo Gospod
revsino pošlje, ali pravičnih prebivališe bo blagoslovlje¬
no.” Prip. 3. 31—33.

Verniti morajo tudi tisti dolžniki, kakor hitro si kaj
perdobe, kterim je gosposka vse prodala zavoljo dolgov,
pa vse blago ni toliko verglo, kar dolgovi zneso; in če
so se tudi pred gosposko zastopili, de vsak od svojiga
posojeniga denarja kaj zgubi, so pa le zato pervolili, ker
so vidili, de nikjer ni toliko zadeti, de bi vsi dolgovi
poplačani bili, pa raji vzamejo nekoliko, kakor de bi bili
ob vse. Ako bi si sčasama spet premoženje pridobili,

in ne plačevali, vedno goljufi ostanejo.

Poverniti mora, kteri je vedama po krivici pravdo
dobil, ker je bil bolj zvit, kot njegov zopernik, in je ve-
dil z lažmi, goljufijami in krivičnimi pričami sodnika pre¬
motiti, ki v serce ne vidi, in je le po njegovih besedah
in po pričanji njegovih prič sodbo storil. Pred vsiga-
vednim in pravičnim Bogarn zvijače in krive priče nič
ne veljajo; tudi pred sodnikam bi ne bile veljale , če bi
jim bil v serce vidil, kakor Bog vidi. Zato je tak dol¬
žan poverniti po vesti, de pogubljenju odide.

Tudi zadnjo voljo naših dobrotnikov moramo na tan¬
ko spolniti, de le vemo, kaj hočejo, de se zgoditi mora;
naj izroče na samim, ali pred tremi pričami. Tri priče
deželska postava vzeti zapove k zadnjima izročilu, de
po smerti bi ne bilo goljufij in pravd; pravični kristjan
pa vse spolne po vesti, ali so priče ali pa ne.

Vsak je dolžan poverniti, kar je škode storil, naj
je posel, delavec, rokodelec, podložin ali gospod. Nihče
naj se ne izgovarja z drugimi, ki tega ne store, grehi

331

vsiga sveta božjih zapoved ne overžejo, božja beseda
večno res ostane; torej če so drugi krivični, njegov
greh zato vender manjši ni, zmirej enako velik ostane,

če škode ne poravna.

Kteri je svojiga bližnjiga na duši ali na telesu po¬
škodoval, je tudi dolžan škodo poravnati, ktera se mu je
po grehu zgodila. Če mu je življenje po krivici vzel,
mu ga scer več dati ne more, škodo pa, ktera je ubiti-

ga otroka ali družino zadela, mora poravnati, otrokam
mora oče biti. Ako ga je pa vedama ali z zadolženjem

na telesu ranil, mu mora zdravnika in zdravila presker-
beti in plačati, in poverniti, kolikor bi bil tisti čas za¬

služil, ko zavoljo njega leži; tudi zavoljo bolečin se mo¬
ra ž njim zastopiti, ktere po nedolžnim terpi, koliko mu
bo plačal. Ako ga je pa tako močno ranil, de je celo

njegovo življenje

mora pa ves čas njegoviga

življenja za nj skerbeti.

Poverniti mora tistimu, kterimu je vzeto , ravno ti¬
sto reč, ki je bila vzeta ali pa najdena, in tako dobro,
kakor je bila vzeta, če jo je pa pokazil, pa v denarjih
škodo poravnati. Ce je ukradena ali najdena reč pro¬
dana, in se ne more zvediti, kdo je kupil , mora v de¬
narjih plačati po vesti, kolikor je vredna, ne za kolikor
jo je prodal, ker jo je morebiti ceneje dal; poškodovani
ne sme škode terpeti. Ce je tat z ukradenim blagam
dobičke delal, mora tudi dobiček okradenimu dati; tat
ne sme clo nobeniga dobička imeti od ptujiga blaga. Ce
pa okradeni ali ogoljufani človek več ne živi, naj verne
njegovim jerbam, kteri bi bili več pojerbali, ako bi jih
ne bil poškodoval.

Če je več časa škodo delal, postavim v malnu, de
je imel preveliko merico, per vinski desetini veči vedro
ali mernik, per barantii, de je imel pičlo vago, mero ali
vatal, ne more vsim poverniti, ker ne ve , koga in koli¬
ko ga je poškodoval; Bog pa zapove povračilo do zad-

332

njiga vinarja odrajtati; zato mora goljuf skerbno pre-
rajtati, koliko je vsim skupej škode storil; potlej naj da
toliko revežem, ubogim, bolnikam ali pa cerkvi, kolikor
je prigoljufal, in vsak poškodovan bo raji v to dovolil,
kakor de bi goljuf sam za se ohranil.

Povračila pa ne sme odlašati, in če ima pravo gre-
vengo tega ne bo dolgo odlašal, ker se boji svojo dušo
pogubiti, in ker ve, de, dokler ne poverne tat ali goljuf
ostane. Povračilo na smertno posteljo odlašati, ker kri¬
vičnika blaga seboj nesti ne more, priča od hudobne
volje. Potrebno pa ni, de bi tat sam nesel poškodova-
nimu ; on sme po druzih, nar lažej pa po spovedniku po¬
slati, de se ne razglasi, de je tat. Spovednik od vsiga
tega molči, in si da spisano spričevanje dati od poško-
dovaniga, de krivičniga prepriča, de mu je odrajtal.

Kri vicni bo pa odvezan od dolžnosti poverniti, če
mu bližnji dolg odpusti na prošnjo ; tode ne sme s hi¬
navsko prošnjo, de ne more verniti, ali jo s kako zvi¬
jačo spet tako zviti, de mu spregleda, scer ni pred Bo-
gam prost greha; njegova volja bi bila hudobna, ker v
tacih okolišinah bi ne mislil in ne želel verniti, ampak z
zvijačami bližnjiga v novic ogoljufati. Kdor ob enim
vsiga ne more verniti, naj si prizadeva sčasama kolikor
nar več zamore; naj si perterguje na jedi, pijači, obla¬
čilu in per druzih potroških; scer vedno v krivici živi,
in pred Bogam svoje nepokoršine ne bo popravil.

Ako je pa v resnici tako ubog, de ne more pover¬
niti, zraven ima pa serčno žalost, ker je Boga razžalil
in bližnjiga poškodoval, in bi rad povernil, ako bi mogel;
naj pa v milostljiviga Boga zatipa, ki je Gospod in Oče
vsiga, in s svojim stori kar hoče, de mu bo odpustil;
prosi naj ga pa tudi, de bi poškodovanimu nadomestil,
kar sam mu per svoji dobri volji nadomestiti ne zamore.
Kdor je pa nalaš zapravil, de ne more verniti, naj se
pa ne zanaša na božjo milost; Bog ne dela čudežev,

333

de bi hudobneže v hudobi! podpiral; in če bi tak hudo¬
ben človek pravo grevengo nad svojimi hudobijami imel,
bi bil zares čudež božje milosti nad njim storjen, na kar
naj se pa nobeden ne zanaša.

68. Kristjan je dolžan skerbcti za
dobro ime bližnjiga.

Vsak želi, de bi ga ljudje v dobrim spominu imeli,
kakor vsak sam za se, tako tudi drugi. Sv. Duh pravi:
»Dobro ime je boljši, kakor veliko bogastvo; prijetnost
je boljši, kakor srebro in zlato.” Prip. 22. 1. In sveti
Pavel zapove vsacimu dati, kar smo dolžni, in čast, ko¬
mur čast gre. Pred vsim drugim smo dolžni Boga čez vse
častiti, ker on ima vse popolnomosti. Kdor pa Boga
prav časti, časti tudi vsaciga bližnjiga, ker v vsakim
vidi božjo podobo, in Boga v bližnjima časti. Pa to bi
še ne bilo zadosti, ako bi le v sercu mislili in častili
bližnjiga zato, ker je po božji podobi vstvarjen; čast se
mora tudi po zunanjim razodeti , per vsaki perložnosti
s prijetnim perljudnim obnašanjem bližnjimi! pokazati, de
ga kot otroka božjiga častimo.

Čast in dobro ime je človeku tako potrebno , kot
blago, de zamore dobro storiti. Ce ljudje od eniga do¬
bro mislijo, ga spoštujejo, mu veliko zaupajo, in on za¬
more veliko dobriga sebi in drugim storiti, in namen
božji, za kar ga je Bog vstvaril, srečno speljati. Nje¬
gova beseda povsod veliko velja in veliko zaleže; če ga
pa nimajo v dobrim imenu, mu pa še nasproti delajo.
Se modri neverniki so per biči pameti govorili, de živ¬
ljenje in čast sle ene cene. Ker je dobro ime vsacimu
potrebno, tako smo dolžni svojiga bližnjiga spoštovati,
njegove dobre lastnosti drugim perpovedovati brez silne
potrebe, če  drugi zoper njega govore, se za-nj potegni¬
ti ; posebno kader ga ni zraven , in se sam braniti ne
more, opravljivcam in podpihovavcam ne perpustiti, hudo

334

govoriti zoper njega, ampak njegove dobre lastnosti na¬
ravnost perpovedovati, de bodo opravljivci osramoteni.
Dobriga človeka, kteri je perporočenja vreden, dobri
ljudje tudi ne pozabijo; tode perporočenje mora vselej
pravično in resnično, nikoli pa zlagano biti. Vselej dajmo
vsacimit kar mu gre, hvalo in čast; naj nam bo v žlahti
ali ne, prijatel ali neprijatel; po kersanski pravici stori¬
mo vselej kar je prav.

Keršanska ljubezen hoče, de se od bliznjiga dobro
misli in po pravici dobro govori, in ne iz hinavsine. Sv.
Peter pravi: »Popustite tedej vso hudobo in vso golju¬
fijo, hlinjenje, nevošljivost in vse opravlanje.” 1. Petr.
2. 1. V obraz pa le počasi in po malim hvaliti bliznji¬
ga, de ne bomo modrim zoperni ali pa hvaljeniga ne za¬
peljemo v napuh. Opominjati take, ki so v nevarnosti s
slabimi deli svoje dobro ime zgubiti, in jim, ki so dobro
ime zgubili, pomagati, de bodo spet pred ljudmi veljali.
Vsak naj premisli, kako hudo mu je per sercu, ako slisi
de drugi od njega slabo govore, kar je njemu neprijet-
niga, to je tudi drugim. V se se lazej pogreši, denar in
blago, in se tudi lazej pridobi, kakor zgubljeno dobro
ime, kteriga mu hudoben človek po svojih krivih sodbah
vzame. Egiptovskiga Jožefa je hudobna zena hotla v
greh zapeljati, in ker se je Boga bal, ni hotel v greh
dovoliti, ga je zalo slabo razglasila, de je on hotel hu¬
doben biti. Kako britko mu je bilo ! vsi po hiši so ga
hudobniga sodili, on je pa nedolžen bil. Takiga greha
Bog brez hude kazni ne pusti. Tedaj varje naj se vsak
govoriti hudo zoper bliznjiga; škodovali je lahko, ali
storjeno škodo popraviti je težko in večkrat celo ne¬
mogoče.

Z svojim jezikam naj bo vsak variti , sv. Duh pra¬
vi: »Smert in življenje je v jezikovi oblasti, kteri ga
ljubijo, bodo njegov sad jedli.” Prip 18. 21. Kteri radi
govore, bodo za svoje govorjenje sad, to je, plačilo do-

335

bro ali hudo, življenje ali pa smeri prejeli , kakor bodo
govorili. Sv. Jakob nas vse opominja, rekoč: »Glejte,
konjem berzde v gobec devarno, de so nam pokorni, in
ves njih život vodimo. Glejte tudi barke, desiravno so
velike, in od močnih vetrov gnane, se z majhnim kormi-
lam obračajo, kamor jih kormilec oaerniti hoče. Tako
je tudi jezik scer majhin ud in velike reči napravi. Glejte
kako majhin ogenj velik gojzd zažge? Tudi jezik je
našim udam, kar celo telo ognjusi, in ves tek nasiga
življenja zažge, vnet od pekla. Zakaj vsako stato zveri,
in ptic, in kač in druzih žival ukroti, in je ukrotil člo¬
vek; jezika pa ne more noben človek ukrotiti, to nepo-
kojno hudobo, poln sinertniga strupa." Jak. 3. 3—&
Jezik je majhin ud, pa lahko veliko dobriga ali hudiga
stori, je kakor ogenj, ki veliko požge. Jezik zapelje in
pohajša ljudi, jih pregovori hudo storiti, če je hudobi
pokoriti. Naj ga vsak varje, naj prevdari pred ko go¬
vori, kaj je govoriti ali kaj ne, kako in kdaj je govoriti,
in zakaj de govori. In sv. Pavel pravi: »Nobeno hudo
govorjenje naj iz vaših ust ne pride, temne tako, kakor-
sno je dobro k množenju vere, in je poslusavcam k pri¬
du ” Efez. 4. 29. Le to govoriti, kar je Bogu k časti
in bližnjima potrebno vediti, ali pa de mu je k pridu.
Človek pa le rad govori, kakorsin je, in po njegovih
besedah bo tudi sojen; in ker Jezus pravi, de bo tudi
od praznih besedi odgovor pred Bogam, koliko huje od
hudih, torej se je skerbno varovati vsih slabih besedi,
in ravno tako se skerbno varovati, de nobenih skrivnost

ne razodenemo, ki se nam zaupajo, ostanimo s tistimi
prijatli ali neprijatli; kdor bi jih razodel, bi pokazal ka¬
ko hudoben de je.

Nobeden naj tje v en dan ne govori, ampak vselej
po modrosti in s krotkosljo. Nobeden naj se ne poga¬
nja, de bi mogla njegova veljali, de potrpežljivosti ne
zgubi, in v ljubezni in prijaznosti ne oslabi. Večkrat

336

je bolje molčati, kot govoriti. Sveti Duh pravi: »Per
dosti rečeh se derži, kot nevedin; poslušaj in zraven
molči ali vprašaj. V sredi mogočnih ne bodi predcr-
zin, in pričo starih ne govori veliko.” Sir. 32. 12. 13.
»Nespametnih znablji norske reči pravijo, besede razum¬
nih pa bodo na vagi vagane. Norci imajo svoje serce
na jeziku, modri pa svoj jezik v sercu. Sir. 21. 28. Per
govorjenji je treba tudi pomisliti, kdaj je čas govoriti,
in kdaj ne. »Pregovor iz ust norca ne bo zaveržen,
zakaj on ga ne pove ob pravim času.” Sir. 20. 22.

Skušnja nas uči, koliko hudiga pride po jeziku na
svet, koliko žalosti, razžaljenja, nemira, razpertja, pre¬
pira, persegovanja, kletve, perdu.sanja, perlizevanja, sra¬
motenja, opravljanja, zapeljevanja, pohujšanja i. t. d. ta¬
ko de se je David že ob svojim času hudih jezikov bal,
in Boga prosil, de bi ga rešil od krivičnih žnabljev in
goljufniga jezika. Psi. 119. 2. Po božjim povelji naj
vsak derži svoj jezik za zobmi, in naj ga ne brusi nad
bližnjim, de se hudo ne pregreši, in naj nihče ne misli,
de je dober kristjan, če ima hud jezik.

69. Kako se kristjan pregreši zoper
ljubezen bližnjiga, kar njegovo dobro
ime ali čast vtiče?

Bog je v osmi zapovedi prepovedal po krivim pri¬
čati zoper svojiga bližnjiga, in govoriti in storiti, kar bi
bližjima na dobrim imenu per druzih škodovalo. In Je¬
zus, ki popolnomost uči pa se zaničljive besede govori¬
ti in vse sodbe zoper bližnjiga prepove , in ravno tako
njegovi aposteljni. Sv. Peter pravi: »Ne povernite hu¬
diga za hudo, ne kletve za kletvo; ampak nasproti do¬
bro vosite, zakaj k temu ste poklicani, de bi blagoslov
za delež posedli. Zakaj kdor hoče življenje veselo imeti
in dobre dni viditi, naj derži svoj jezik od hudiga, in
njegovi znablji naj ne govore goljufije.” 1. Petr. 3. 9.

337

In sv. Pavel: »Zdej pa zapustite tudi vi vse: jezo, ne-
voljo, hudobnost, kletev, gerdo govorjenje svojih ust; ne
lagajte eden druzimu.” Kolos. 3. 8. 9.

Bog hoče, de naj govorimo vselej, kakor mislimo,
in ne drugači, kakor vemo. Torej se pregreši zoper
ljubezen bližnjiga, ali zoper osmo božjo zapoved s kri¬
vim pričevanjem, z lažmi, perlizevanjem, obrekovanjem,
opravljanjem, krivim natolcevanjem, krivimi sodbami, pod¬
pihovanjem in z nepotrebno radovednostjo.

Pričati se pravi: poterditi ali povedati, kar smo sa¬
mi vidili, ali pa po družili zvedili. Po pravici priča tisti,
kteri poterdi, de je res to vidil ali slišal , kar pove.
Krivo priča tisti, ki dobro ve, de ni res to , kar priča,
de je. Pa tudi bi bilo krivo pričevanje, ko bi kdo kaj
za terdno poterdil, de je res, kar za gotovo ne ve, ali
je res, ali ne; ali ako hi dvomil (cviblal), če je res, ali
ne, ko bi tudi res bilo ; on po svoji volji greši. V ta-
cih okolišinah bi mogel govoriti, de prav ne ve.

Resnico pričati pred gosposko ali sodniki je vsak
dolžan, kader bo vprašan, naj mu je na persego dano,
ali pa ne, ker vsak je dolžan skerbeti za prid bližnjiga.
Sveto pismo pravi: »Persodite pravico potrebnima in
zapušenimu; pomagajte stiskanima in ubogima k pravici.
Rešite reveža in iztergajte siromaka iz rok hudobneža.”
Psi. 81. 3. Tudi pravi: De Bog šest reci sovraži, in
nad sedmo se mu gnjusi, ta je goljufna priča, ktera la¬
že in tega, kteri med brati razpertje trosi. Prip. 6. 19.
In še zraven pristavi: »Lažniva priča ho poginila.” Prip.
21. 28. Kriva priča velik greh stori, ko se zlaže in
bližnjiga poškodje. Tak grešnik tudi kazni ne ho od¬
šel, ker Bog pravi: »Kriva priča ne bo brez kazni, in
kdor laži govori, ne bo sodbi odšel.” Prip. 19. 5. Ne¬
srečni so taki ljudje, ki zavoljo kakiga dobička, zavoljo
kakiga prijatla, ali pa iz človeškiga strahu tak velik
greh store, in po krivim pričajo. Pozabijo Bog«, kteri

338

jim hoče nebesa dati, če hodo vselej po njegovih zapo¬
vedih storili, in ko ga ni boljšiga prijatla, kot je Bog,
in le njega razžaliti bi se mogli bati, in raji njega za-
pnste in večno zveličenje zgube, kakor de bi se kakimu
človeku po pravici zamerili, in nedolžnimi! po pravici
pričali. Tudi tisti je kriv goljufniga pričevanja, kteri
koga napravi, mu svetuje ali plačilo obeta ali žuga, de
potlej po krivim priča.

Dva nesramna sodnika sta po krivim pričala zoper
nedolžno Suzano, in pravični kazni nista odšla, ker sta
bila s kamnjem pobita. Danijel 12. Jecabel, žena kralja
Ahaba, de je Ahab vinograd Nabotov v last dobil, ki ga
je želel imeti, je dvoje prič z denarji podkupila, de ste
po krivim pričale, de je Nabot kralja klel , Nabot je bil
po postavah s kamnjem posut, in vinograd je kralju v
last padel. Prerok Elija je pa kralju oznanil, de ravno
na tem mestu, kteriga je po krivici dobila, jo bodo psi
raztergali in požerli, kar se je tudi nekej let pozneje
zgodilo. Še zoper Jezusa so se krive priče za denar
dobile, de so po krivim pričale, de je bil Jezus k smerti
obsojen.

Kdor je po krivim pričal in svojiga bližnjiga v ško¬
do pripravil, mora svojo laž preklicati in bližnjimu škodo
poverniti, če hoče k Bogu priti, kteri je večna resnica.
Kar je per krivim pričevanji hudiga, je tudi per krivi
tožbi, ko nedolžniga v škodo perpravi, torej mu mora
tudi škodo poravnati.

Vsak naj se varje, de po tanki vesti resnico govo¬
ri, de nič ne pristavi, in de huje ne pove, kakor je res; pa
tudi nikar naj se ne vstavlja resnico tam govoriti, kjer
je treba; nikar naj ne govori, de je vidil, kar je le pra¬
viti slišal, in naj ne govori, de je od tacih ljudi slišal,
na ktere se je zanesti, de so resnico govorili, kterim
morebiti vera ne gre. Nikar se nobeden ne daj zmotiti
s prijaznostjo ali cio z denarjem, de bi zoper nedolžniga

339

pričal, ali (le bi mu do ne hotel pričati resnične reci iz
strahu pred krivičnim Ako bi bil pozabil, ali se zmo¬
til, kako okolišino povedati, in bi se pozneje spomnil, in
bi imelo to nedolžnim« škodovati, naj herž popravi, de
ne bo imel nič na svoji vesti. Ako je pa od sodnika
zoper taciga hudodelnika vprašan, kterimu za glavo gre,
naj le toliko govori, kolikor je vprašan.

?O. Od laži.

Laz stori človek, kader druffač govori, kakor misli,
zalo de bi človeka premotil ali ogoljufal. Ko bi pa kdo
v pomoti bil in mislil, de je to res, kar pove, in bi ne
bilo res, bi scer laz pripovedoval, pa vender ne lagal.
Laže tudi, kdor k resnici kaj perstavi, kar ni res. Laže,
kdor z glavo zmaje in poterdi, kar ni res, ali pa de ni
res, kar je; tak laže, brez de bi govoril, ali pa tudi z
ramama zgane in laž poterdi. Laže, kdor se hlini, je
ves prijazin in poln spoštovanja, de njegov bližnji misli,
de mu je prav dober prijatel, in v sercu ga pa nič ne
obrajta.' Hinavec tudi v cerkvi laže, ko se hlini, de bi
ga ljudje bogaboječiga spoštovali, v sercu mu pa ni res¬
nice. Tako so se farizeji hlinili, Judež Iškarjot, ki je
Jezusa, kakor prijatla, kušnil, s kuševanjem ga je pa le
sovražnikam pokazal, de so vedili, kteriga prijeti, je dru-
gač v sercu mislil, kakor je po zunanjim storil.

Perlizovanje ni druziga, kot laž. Perliznjenec hvali
v bližnjim kaj dobriga, kar nima, ali pa njegovo hudo,
ki je storil, gladi, kakor de bi bilo prav. Perliznjenci so
nar navarniši sovražniki človekovi, spredej ga gladijo,
zadej praskajo, ali kakor je pregovor, spred liže, zad grize.
V obraz človeka hvalijo, se okoli obernejo, ga pa gra¬
jajo, se mu posmehujejo in norca iz njega delajo. Na¬
vadnih pozdravljen} med svetam pa ne sinemo za prili¬
zovanje imeti, ker se spodobi, de z vsacirn, posebno z
višjimi spoštljivo govorimo.

22*

340

Lažejo pa ljudje iz mnogih namenov, ali zato, ker
hočeje komu kaj vstreči, ali za kratki čas delati v nor¬
čijah, ali pa tudi iz hudobije. Nekteri laze , de bi kaj
dobriga dosegel, ali pa kaj hudiga odvernil, sebi ali dru¬
gim k pridu. Ubogi človek prosi bogatiga denarja na
posodo, bogatin se boji, de bi mu ne vernil, se zlaže,
de nima denarjev; pride kdo kteriga obiskat, ko 'Zanj
ne mara, ga domači zataje, de ga ni doma , se zlažejo.
Nekteri ve veliko govoriti, in zraven veliko laze zato,
de bi drugi visoko mislili od njega, kako je moder in
razumin. Nekteri laze brez vse škode samo zato, de se

drugi smejejo in jim kratki čas dela. Lažejo pa tudi

iz

in bližnjiga poškodjejo,

bratje očetu lagali, de je divja zver

kakor so Jožefovi
Jožefa raztergala

in požerla.

Ali laže naj človek iz kokoršniga namena kolikor
hoče, vselej greh stori, z razločkom, de nektera laž je
matiji, nektera pa veči greh, in kdor z lažjo bližnjiga
poškodje, mora storjeno škodo poravnati. Bog je večna
resnica, in vsako laž sovraži, in človeka od Boga od-
verne, ker z lažmi hudiča posnemlje, od kteriga Jezus
pravi, de ni resnice v njem, in le kader laž govori, iz
lastniga govori, ker je lažnik in oče laži. Jan. 8. 44.
In sv. Pavel zapove, zato ker smo udje Kristusovi, de
vsako laž opustimo, ker pravi: »Zavoljo tega opustite
laž; vsak naj govori resnico s svojim bližnjim, ker smo
udje med seboj?’ Efez. 4. 25. Lazniki sami sebe za-
veržejo, ki po namenu hudobe delajo. Desiravno ni vsa¬
ka laž smertni greh in človeka večno ne pogubi, se jo
vender mora kristjan sramovati, ko je ud Kristusov,
kteri je pot, življenje in resnica, in le po njem se pride
k Očetu.

Lažnik se pregreši zoper človeško družbo , v kteri
smo dolžni eden druziga spoštovati in resnični biti v
govorjenji. Kam bi prišli, ako bi eden druzimu ne mogli

341

verjeti, in na njegovo zvestobo in obljubo se ne zanesli
ker bi ne mogli vediti, če nas ni ogoljufal, ali bo mož
beseda ostal. Lažniv človek se pa tudi sam poškodova
na svoji časti, ker ga vsak zaničuje in nihče mu ne
verje, če tudi dobro misli in govori. On je kakor po-
kažena ura, ki drugači bije, kot kaže. Sveto pismo
pravi: »Laž je človeku gerd madež, in je po gostim v
ustih razujzdanih. Gorsi je tat, kakor na laži navajen
človek; oba bota pogubljenje za delež prejela?’ Sir. 20.
26. Posten kristjan vsako zasramovanje lažej preterpi,
kakor če mu kdo pravi, de je lažnik.

Lažnivec si skodje na blagu , ker nobeden noče ž
njim opraviti imeti, vsak se boji, de bi ga ne ogoljufal.
Bog ga tudi večkrat z nadlogami obise, de po nadlogah
več zgubi, kakor si je v več letih z lažmi pridobil, de-
siravno se tega ne domisli. Ananija in Zaliro je Bog
zavoljo laži s smertjo kaznoval. Djanj. apost. 5.

Na duši si nar več skodje, ker je Bogu nepokoriii,
ga žali, in njegovo gnado in prijaznost zgubi, za ktero
mu mora več žal biti, kakor za vse blago in prijaznost
sveta, ki ero bo minulo ; Bog pa ostane vekoma j. In
kdor se je navadil lagati in tajiti, tudi veliko druzih gre¬
hov in krivic stori. Pregovor je: Kdor laže, tudi krade.

Človeško poželjenje do hudiga iše izgovora svoje
laži lepšati, in svojo vest potolažiti, de bi mu jih ne oči¬
tala. Kupec pravi, moram lagati, scer nič ne prodam;
ravno tako govore rakodelci, de scer dela ne dobe.
Prazni so izgovori, ee Bog svojiga blagoslova ne da.
In če bi po lažeh tudi res kdo srečin bil, bo srečo le
kratek čas vžival, kaj bo pa za dušo, ker Jezus pravi:
Kaj pomaga človeku, če ves svet dobi, na duši pa ško¬
do terpi ?

Nekteri se izgovarjajo, de morajo lagati, zavoljo
hišniga miru, de koga ne razžalijo, ako bi mu tako po¬
vedali, kakor je; očetje in matere otrokam lažejo, posli

342

gospodarjem, de bi se ne jezili, i L d. Vsi izgovori nič
ne veljajo, laž vender le greh ostane.

JNekteri lažejo zato, de niso zmirjani ali kaznovani.
Taki se več človeka boje, kot Boga ; človeka razžalili
se boje, Boga pa ne, in ravno to Boga se bolj razžali,
ker taki sebe in človeka več, kot Boga obrajtajo. Po
zapovedi svetiga Pavla ne smerno nikoli kaj hudiga sto¬
riti, de bi potlej kaj dobriga iz tega prišlo. — Nekteri
pravijo : Sej je majhna laž, majhin greh. Ce je tudi
majhin, je vender le greh, je razžaljenje božje; nobeden
noče svojiga telesa radovoljno tudi majhno raniti, vsak
se boji tudi majhne rane, ker tudi mala rana boli. Ravno

taka je tudi na duši, tudi majhin greh skodje, in sčasa-
ma tudi v večiga pade. Tat, če tudi le po malim kra¬
de, je vedno veči grešnik pred Bogam, ker njegova vo¬
lja je hudobna; ravno tako lažnik , ki se je navadil la¬
gati, ima vedno hudo voljo, in če dalje bolj Boga raz¬
žali; in če se lažniku laž tudi majhna zdi, je pred bož¬
jimi očmi velika, ker mu je nepokorin. —■ Nekteri pra¬
vi: Sej moja laž nobenima ne skodje. Ce drugima ne,
pa njemu, ki laže, ker je Bogu nepokorin, in Bog mora
po svoji pravici vsako nepokorsino zoper njega kazno¬
vati. Vsi izgovori so prazni, zakaj, če bi bilo kterikrat
dopušeno lagati, bi nikoli gotovo ne vedili, de je to res,
kar nam bližnji pripoveduje, ako bi bili vselej lahko v
tacih mislih, de je morebiti zdej v tacih okolisinah, de
je mogel lagati. Kristjan se mora vsili zvijačin varo¬
vali v svojim sercu in resnici zvest ostati.

K grehu lagati starši veliko perpomorejo , ako od
mladosti otrokam lagati dopuste, in jih zato ne strahu¬
jejo; otroci se navadijo, de ne vejo kdaj, in navada jih
tudi v starosti ne zapusti. Preojstro zaderžanje proti
otrokam stori, de se lagati navadijo , ker si z lažjo v
marsikteri reci pomagajo. Nekteri starši za nar manj
škodo, ki jo otrok ali posel po nesreči stori , vpijejo,

343

razgrajajo, kolnejo, in ga tepejo, s tem dajo perložnost
otrokarn in poslani se z lazrni izgovarjati. Spreglejte
jim, če so vas, pa nespreglejte jim, če so Boga razža¬
lili; ne kaznujte jih zavoljo dela, ki so ga napak, in ne
po vasi volji storili, ampak kaznujte jih zato, ker so se
zlagali, in pred lažmi jih boste obvarovali in od njih od¬
vadili.

Ce bi pa kdo iz norčije kaj smesniga povedal, kar
ni res, in ni mislil jih ogoljufati, de bi za res vzeli, in
kteri ga slisijo, tudi vejo, de ni res, bi tako govorjenje
ne bila laž.

Desiravno ne sme nobeden lagati, se vender zgodi,
de človek v take okolišine pride, de ne sme resnice po¬
vedati, ker drugim ni mar za to, in jim ni treba vediti,
in ko bi resnico govoril, bi morebiti se komu škodoval,
ee bi povedal; v tacih okolisinah naj po modrosti go¬
vori, de resnice ne pove in se ne zlaže. Nekter rado¬
veden človek hoče vse vediti, taciga je dobro vprašati,
zakaj to vpraša, de se mu ve potlej moder odgovor dati,
ali pa tudi, de ne sme povedati, ali kaj druziga začeti
govoriti.

Vsak naj se varje laži, in kteri je v tem grehu,
naj si prizadeva se odvaditi, de ne bo hudobniga duha
posnemal; prosi naj Boga pomoči, de bo z njegovo po¬
močjo vselej resnici zvest ostal, in naj čuje čez svoj
jezik. Nikar naj se ne da motiti z dobiekam, de bi zato
lagal, ker ga veči dobiček v nebesih čaka, ako po volji
božji stori.

tl,  Od obrekovanja in opravljanja.

Obrekovanje in opravljanje sta dva velika greha zo¬
per božjo zapoved: bližnjiga ljubiti, kakor samiga sebe.
Zakaj nobeden ne želi, de bi ga drugi obrekovali, zoper
njegovo dobro ime lagali, zato tudi nobeden ne sme zo¬
per svojiga bližnjiga hudo in lažnivo govoriti. Ta velik

344

greh je tako v navadi med ljudmi, de ne vedo druziga
govoriti, kakor od zaderžanja bližnjiga. Nekteri si ve¬
liko prizadevajo zvediti, kako njih bližnji živi, pa le zve-
dili njegove slabosti in grehe, ali pomanjkljivost v nje¬
govim dobrim zaderžanji; za njegove dobre lastnosti in
dela se ne pečajo. Pa tudi ta greh ni sam J v človeku,
korenina njegova je nevosljivost, napuh in sovražno ser¬
ce do bliznjiga, iz tega izvira obrekovanje.

Greh obrekovanja stori tisti, ki od svojiga bliznjiga
kaj hudiga pove, kar ni storil, lažnivo govore zoper nje¬
govo dobro ime. Grešijo tedej, kteri kako pregreho
bližnjima prilažejo, ktere ni storil, ko se dobro ve, de
je ni kriv, kakor je bila hudobna žena Jožefu prilagala,
česar on se mislil ni storiti. Tega greha je kriv, kdor
grehe in slabosti bližnjiga veči in hujši perpoveduje, ka¬
kor so, de bližnjiga prav poeerni. Ce je kdo bolj pri-
jazin in veseliga serca, ga obdolže, de ni čistiga življe¬
nja; če bolj na tanko gospodari, de ne raztresa, pravijo
de je skop. Ce je kako majhno reč vzel, mu prilažejo,
de je tudi vse drugo vzel, kar jim je ukradeniga.

Greha obrekovanja je kriv, kteri dobro taji, kar je
bližnji storil, de ni storil, kteri dobrim delam bližnjiga
slabe namene podtikuje, ki jih bližnji nima. Farizeji so
Jezusa tako hudo obrekovali, de z Beljcebubam hudiče
preganja. Obrekovavci tudi zdej tako delajo. Ako kdo
bolj po gostama v cerkev hodi, večkrat svete zakramente
prejema, rad moli, govore, de se hlini, de hoče časten
biti; če rad ubogajme daje, de lastne hvale iše , ali de
morebiti kaj krivičniga blaga ima, in povračuje , i. t. d.

Obrekovanja je kriv tudi z molčanjem, kader kdo
drugi laže zoper dobro ime bližnjiga, ker ve, de tega ni
storil, pa molči, se posmehuje, z ramama maje; ali pa
tudi če reče, od tega bi bilo se več govoriti, pa nar
bolj je molčali, drugi, ko to slišijo, si vsak še več hu-
di<fa lahko misli, kar obrekovavec se govoriti ni preder-
O O 1

345

znil. Nekteri sliši bližnjiga, posluša, na zadnje pa reče,

res je vse to, pa ne veste vsiga, kakošno de je. Hu¬
dobni spet raji hudo, kot dobro od bližnjiga verjame,
preč si misli, more že še kaj slabiga od njega vediti,
pa noče zdej povedati; tak je tudi obrekovanja kriv.
Nekteri obrekovavec veliko dobriga pripoveduje od bliž¬
njiga, de bi mu bolj verjeli, ko potlej hudo od njega
pripoveduje, de ga bolj gotovo počerni. — Greha obre¬
kovanja so krivi tudi tisti, kteri drugim pripovedujejo hudo
od bližnjiga, kar so slišali, in vedo, de ni res, ker tudi to

pripovedovati je zoper ljubezen bližnjiga, zopervoljo božjo.

Obrekovanje je velik greh; pa če veči grehe bližnjimu
prilaga, in pred več ljudmi ko govori, veči je tudi greh, in
hujši namen ko ima, zakaj de laže, veci je hudobija obreko-
vavca. Tudi veci je greh, če duhovne, stariše, deželske obla¬

stnike obrekuje, kakor druge, ker jih podložni potlej tako ne
spoštujejo, kakor Bog zapove, in to stori veliko škodo, ker
njih beseda potlej toliko ne zda, se veliko dobriga od-
verne, ker so potlej večkrat zaničevani, ko s svojimi
otroci in podložnimi prav dobro mislijo. Ce podložniga
pred njegovimi višjimi obrekuje, mu tudi veči škodo stori,
kakor pred druzimi, ki se za-nj ne pečajo, tedej je tudi
greh veči.

Obrekovavec se močno pregreši zoper božjo zapo¬
ved : ljubi bližnjiga. On mu veliko škodje na duši,
na dobrim imenu in na sreči. Kako hudo je obrekova¬
nimi! človeku per sercu, on ne more sterpeti, de bi svo¬
jim prijatlam, svoji domači družini svoje serčne britko-
sti ne razodel, ne povedal, kaj hndiga lažnivi ljudje od
njega lažejo, vsi domači ž njim žaljujejo, in vsi so zo¬
per hudobniga obrekovavca, Bogu svojo žalost potožijo,
in Bog ga ne bo pustil brez kazni. Sveto pismo pravi:
»Bog bo lažnjiviga opravljivca ponižal.” Psi. 71. 4.
»Tvoje usta so bile polne hudobije, in tvoj jezik je go¬
ljufijo pledel. Prav z naprejvzetjem si čez svojiga brata

346

govoril, in sinu svoje matere spodtikljej nastavil, to si
storil, in sim molčal. Ti si po krivim mislil, de bom tak,
ko ti, hočem te strafati?’ Psi. 49. 19.

Obrekovavec ne odvzame le mini bližnjimi!, mu tudi
na sreči veliko škodo napravi. Postavim: bogaboječa
hči dobrih staršev bi imela k dobrimu kruhu priti; pride
hudobin obrekovavec, laze čez njo, zaveržena je. Dober
posel bi dobro službo dobil, ali pa jo že ima, obrekova¬
vec mu jo odje, i. t. d. Absolon je obrekoval svojiga
očeta Davida, in ljudstvo se je čez-nj spuntalo, mogel
je zbežati. —- Obrekovavec pa tudi sebi škodje; kader
ga ljudje spoznajo, se ga vsak boji zavoljo njegoviga
hudiga jezika. Obrekovavec se želi povikšati, ker je
poln napuha; zato je tudi poln nevošljivosli in sovraštva.
Greh obrekovanja ni nikoli sam, vselej so ž njim se dru¬
ge velike pregrehe v takim hudobnim človeku.

Opravljanje je govorjenje, po kterim se res storjeni
greh bližnjiga, kteri je pa še neznan med ljudmi iz sla-
biga namena brez potrebe razodene. Greh opravljanja
se loči od greha obrekovanja, de opravljivec pripovedu¬
je grehe, ktere je bližnji zares storil; obrekovavec jih
‘pa bližnjima prilaga, de jih je storil, ki jih ni storil.
Opravljivec kaže, de ima hudobno serce, in ne ljubi svo¬
jiga bližnjiga, kakor Bog zapove, ker razglasi kar sla-
biga od bližnjiga ve, kar drugi ne vejo , in jim tudi ni
potrebno vediti; se hudobnisi se razodene, če od viksih
in imenitniših ljudi grehe pripoveduje, kakor od duhov¬
nov, gosposke, kteri drugim k dušnimi! in telesnimu pridu
delajo, ker po razodetim grehu njih beseda nič več, ali
saj toliko ne velja, kot pred.

Greha opravljanja je kriv, kdor v drugim kraji pri¬
poveduje grehe in slabosti bližnjiga, kjer se nič ne vedo,
desiravno je tam, kjer je bližnji grešil, vsirn znano, ker
ljubezen zapove, prikrivati bližnjiga. Tudi ne sme no¬
beden precej hudo misliti od bližnjiga, postavim , enkrat

347

ga je vidil pijaniga, pa ga je precej pijanca raznašal.
Noe je bil enkrat vinjen, Lot ravno tako, tode zato še
nista bila pijanca. In če je kdo tudi hudo storil, se ne
more reči, de je zniirej hudobin, sej se je tudi lahko

' " v  Simon
val, ali Jezus, ki

farizej je Magdaleno grešnico imenu¬
je njeno serce vidil, jo je zagovarjal,

de je spokorjena, in ji je grehe odpustil. Luk. 7. 37.
Nobeden ne imenuj bliznjiga hudobniga, ker ne ve, če
ni že poboljšan; sej nobeden ne ve, če mu ni Bog že

milosti dodelil, in ga na pravi pot pripeljal. Le varovati
se mora vsak, de ne bo greha zagovarjal, med tem, ko
človeka izgovarja; poterditi se mora, de je greh, kar je
res greh, in zavreči nad bližnjim, kar je hudobniga.
Dober kristjan skerbi vselej naj pervič za viksanje božje
časti, in nikoli ne reče, de bližnji prav stori, če greši,
ker je Bog greh prepovedal, in grešnik se z nepokor-
šino do Boga vselej na duši poskodje. In ko bi se sme¬
jal, grešniku poterdil, kar je hndiga storil, bi se bolj
prederzno grešil. Nikoli hvaliti, kar ni hvale vredniga,

vselej pa kazati ljubezen in milost do nesrečnih; če se
pa govori od grehov, so vsim znani , nikoli iz napuha

veselje kazati, kakor de bi se mu dobro zdelo, de je

bližnji nesrečin. de je grešil, ker to bi pričalo, kako hu¬
doben je tak človek.

Ako se govori od grehov bliznjiga, se sme le go¬
voriti, de bi koga druziga pred takim greham , ali ne-
dolžniga pred drušino hudobniga obvarovali; tukej bi bil

namen dober. Ko bi pa hudobije

le zato pri¬

povedoval, de bi si serce polajšal in britkosti pomanjšal,
ni namen prav čist, je z lastno ljubeznijo, morebiti pa
tudi s sovraštvam ali z nevoljo zmešan. Nar bolje je

take britkosti po izgledu Jezusovim nebeškima Očetu
potožiti.

Opravljivosti bi bil tudi deležin, kdor bi bil v taki
drušini, kjer se bližnji opravlja, pa bi molčal, de bi lahko

348

opravljivci mislili, de rad sliši hudo od bližnjiga pripove¬
dovali, in ko bi bil v takim stanu, de se mn spodobi
svariti, pa bi jih ne posvaril. Ko pa vidi, de. iz sovra¬
štva bližnjiga opravljajo, in je on nižjiga stami, kakor
so opravljivci, naj se varje, de zmirej per tanki pravici
ostane, ker se jih ne upa svariti ali v govorjenji vstav¬
ljati, de kaj ne poterdi, kar bi res ne bilo, in nar bolj
bi bilo v tacih okolišinah molčati, po zunanjim obnašanji
pa pokazati, de mu tako govorjenje ne dopade; naj po¬
kaže, de dvomi nad tem, de bi bilo res, naj ga izgovar¬
ja in naj reče, de je usmiljenja vredin , in kdor ni tak
grešnik, se mora le Bogu zahvaliti za to gnado • naj
pove, kar dobriga od bližnjiga ve, de se bodo opravljiv¬
ci zdramili in na se pogledali. Ko bi pa iz radovednosti
in z veseljem poslušal, kar hudobni jeziki od bližnjiga
hudiga pripovedujejo, bi se vdeležil njih greha; zakaj če
bi nobeden ne hotel poslušati, bi tudi opravljivce ne go¬
voril. Sv. Duh pravi: »Moj sin! boj se Gospoda in
kralja, in ne perdruži se k njih zanicevavcarn; zakaj
njih pogubljenje pride naglo ” Prip. 24. 21. »Sever dež
razžene, in žalostili obraz opravljiv jezik.” Prip. 25.23.

Še huje greše tisti, kteri druge v govorjenje nape¬
ljejo, de jim od slabiga zaderžanja bližnjiga bolj na tan¬
ko razodenejo, se nevedne kažejo, kakor bi nič ne ve-
dili, jih skerbno oprašujejo, se hlinijo, kakor de bi ne
verjeli, se stavijo, de ne more res bili, de jim opravlji¬
vec vse okolišine bolj popolnoma razloži, desiravno jim
ni nič mar za to. Le staršem ali drugim višjim gre
zvediti, kako podložni žive, de vejo hudo odverniti, in po
svoji oblasti jim prepovedati.

dli se vender sme' kterikrat greh bližnjiga povedati ?

Sme se in dolžnost je, kar je resnicniga tistim
povedati, kterim gre vediti, de jih posvare in hudo vsta¬
vijo, drugim pa ne, kterim ni mar za to , tode nikoli iz

349

jeze, ampak vselej le iz ljubezni, de bi se bližnji pobolj¬
šal. Starši, gospodarji, duhovni in gosposke so po božji
zapovedi zavezani svariti in hudo zatirati, kolikor nai¬
vec zamorejo, de njih podložni v grehih ne žive. Tudi
se mora povedati, de se nedolžni reši, ali ko bi kdo kaj
hudiga speljati hotel čez deželo ali kraljestvo, ali kako
hišo, ali človeka, ga požgati, okrasti ali clo umoriti, pa
vselej le njemu razodeti, kteriga zadene.

Obrekovavec in opravljivec sta velika grešnika, ker
veliko hudiga storita. Kaj je boljšiga na svetu, kot do¬
bro ime, blago si človek pridobi, ali ga pojerba; dobro
ime si pa le z lepim zaderžanjem zasluži, in obrekova¬
vec mu ga na enkrat vzame, in mu huje stori, kot tat,
ki mu blago vzame, kteriga še dobiti ali perdelati za-
more, dobriga imena pa ne, svet zmirej le hudo misli,
kar ve, de je bližnji storil. Zato pravi s. Duh : »Oprav¬
ljivec je pred ljudmi gnjusoba.” Prip. 24. 9. In sveti
Pavel naravnost pove, de opravljivci ne bodo kraljestva
božjiga posedli. 1. Kor. G. 10. In David pravi: Celi
dan plete tvoj jezik krivico,, ti z goljufijo okoli hodiš,
kakor ojstra britev. Bolj ljubiš hudo, kot dobro, govoriš
rajši krivico, kot pravico. Ti rad govoriš vse, kar k
pogubljenju služi, o ti goljufni jezik! Zato te bo Bog
vekomaj pokončal. Psi. 51.

Obrekovanje in opravljanje je med veliko drugimi
grehi nar škodljiviši med ljudmi, vera ga ojstro prepo¬
veduje, sovraži in pognbljuje, svet ga pa ne porajta,
kakor bi greh ne bil. In kako težko ga je popraviti.
Obrekovavec mora preklicati svojo laž, in kaj hoče oprav¬
ljivec storiti, ker je njegov bližnji zares ta greh storil,
ki ga je on razglasil? Ce je tudi obrekovavec povedal,
de je lagal zoper svojiga bližnjiga, povedal, de bližnji
je nedolžen, in če opravljivec potlej še toliko dobriga
od njega pripoveduje, kako pa hoče vse drugo hudo po¬
ravnati, kar je iz tega greha prišlo? Kleri sliši oprav-

350

Ijati, se kaj zraven pristavi, ali ravno tako ne pove, kar
se mu na tihim pove, ali razglasi, (le kinali vsi vedo po
vasi, po fari ali po mestu. Koliko sovraštva napravi
opravljivec ali obrekovavec in koliko pohujšanja; on raz¬
dvoji moža in ženo, otroke in starise, prijatle in sosede,
in ker bližnji ne ve, kaj zoper njega govori , tudi od
svoje nedolžnosti pričati, se odgovoriti ne more, in tako
gre od ust do ust, se zraven kaj pristavijo, in tako je
bližinj če dalje bolj počernjen in zasramovan , ki se za
to ne ve. Bog mu je morebiti kdaj že greh odpustil,
in ljudje se od njega govore. Opravljivec tudi pobož¬
nosti škodje, ker ima veselje pobožne ljudi opravljati,
jih za hinavce razglasiti, de nekteri pravijo, vender ni
nobenimi! verjeti, mislili smo, de je ta človek zares do¬
ber, pa je tak in tak, kdo bi si bil mislil ? i. t. d. Ka¬
ko bosta obrekovavec ali opravljivec vse hudo popravila,
kar sta s svojim jezikam storila? In vender popraviti
morata pod zgubo svojiga zveličenja, kar nar več za-
moreta. Naj tedaj obrekovavec svojo laž prekliče pred
vsimi, pred kterimi je govoril, opravljivec pa naj lepo
govori od bližnjiga, ki ga je opravljal, izgovarja naj
njegove slabosti in grehe, stori naj mu dobriga, kar
zamore, Boga naj prosi, de bi ljudje pozabili njegovo
opravljanje, nič več od tega ne govorili.

Grešna lastna ljubezen ve vsak greh izgovarjati,
tako tudi tega, de se človek sainiga sobe goljufa in vsak
lasten greh nad seboj manjša. Nekteri pravi: Sej si
nisim sam zmislil, sej je res, kar govorim, ali pa, sej
mi je bilo tako povedano, kakor sim kupil, tako prodam.
Naj je res, ali naj je zlagano, na božjo zapoved naj se
spomni, ktera ljubezen vsacimu zapoveduje, kjer ljubezni
ni, ni tudi Boga, in ne zveličenja. Nekteri pravi: Sej
zna molčati tisti, komur sim povedal, in sim mu tudi re¬
kel, de naj molči. Ce ti ne molčiš, ne zanesi se na
druziga, de bi molčal, kar sam ne zamoreš, ne tirjaj

351

od druziga; molči ti poprej, in ti ni treba drugim mol¬
čanja perporoeati,

Ljubi kristjani! varovajte se obrekovanja in oprav¬
ljanja, ker velik je ta greh in težko ga je popraviti, kar
hudiga po njem pride, in kar je žalostniga zraven, je,
de ga ljudje tako malo poznajo, in skorej med grehe ne
štejejo; tedej se tudi ne poboljšajo. Cujte čez svoj je¬
zik, skerbite za svoje boljšanje, imejte z lastnim holjša-
njem več opraviti, namest z grehi bližnjiga, de lepiga
časa za svoje zveličenje delati ne zgubite; ne glejte
smeti v očeh svojiga bližnjiga, ampak bruno v lastnih
očeh. Bežite iz opravljivih drušin, de ne boste Boga
žalili, in sebi in drugim na duši škodovali.

Kako se kristjan zaderžij ko je obrekovan ali oprav¬
ljan ?

Tolaži se z izglodam Jezusovim. Jezusove dela so

bile vse po volji božji, vse popolnoma, in hudobni svet
je veliko lagal zoper njega, tako tudi kristjan; de ga
svet ne bo per miru pustil, ki je poln slabost, in njego¬
ve dela, če so še tako dobre, vender le popolnoma niso;
zato posnemlje Jezusovo ponižnost in krotkost, in čaka
v upanji plačila v nebesih, in ne gleda na hvalo sveta. Tomaž
Kempčan pravi, de tisti na svetu velik mir vživa, kteri si

ne prizadeva ljudem
ne dopade. Tacili misel

', in se ne boji zato , če jim
je dober kristjan. Če je pa

res storil, kar ljudje od njega govore, vzame za pokoro
svojih grehov, in s pobožnim življenjem popravi, kar je

v njem hudiga.

12.  Od kriviga natolcevanja in krivili
sodbži.

Krivo natolcevanje je iz praznih dozdevkov od bliž¬
njiga hudo mislili. Kriva sodba je, ko za terdno kako
pregreho bližnjimi) persodi po kakih majhnih dozdevkih,
desiravno ni prepričan, de jo je storil.

352

Ko bi kdo vidil bližnjiga v kako nepošteno hišo iti,
ako ne ve njegoviga opravka, zakaj de gre, pa bi si kaj
slabiga od njega mislil. Jezus je sel v Cahejevo hišo,
je z grešniki jedel, in farizeji so precej mislili, de mora
grešnik biti,, desiravno je. šel le grešnike učit, in jih na
pravi pot zveličenja napeljat. Farizeji so sodili Jezusa
za preklinjevavca božjiga, ko je mertvoudniinu grehe
odpustil. Aposteljne so na binkuštno nedeljo obsodili,
de so pijani, ko so bili svetiga Duha prejeli, in goreče
oznanovali Jezusa Kristusa, de je od smerti vstal.

Kako ojstro Bog ta greh prepoveduje, se prepri¬
čamo po njegovih besedah. Jezus pravi: »Ne sodite, in
ne bole sojeni, ne pogubljajte, in ne bote pogubljeni.”
Luk. G. 37. »Ne sodite, de ne bote sojeni. Zakaj s
kakoršno sodbo sodite, s takšno bote sojeni, s kakoršno
mero merite, s takšno se vam bo nazaj merilo. Zakaj pa
vidiš pezder v očesu svojiga brata, bruna pa v svojim
očesu ne čutiš. Ali kako praviš svojimu bratu: pusti,
de izderem pezder iz tvojiga očesa, in glej! bruno je v
tvojim očesu: Hinavec! izderi poprej bruno iz svojiga
očesa, in potlej glej izdreti pezder iz očesa svojiga bra¬
ta.” Mat. 7. 1—5. Sv. Pavel pravi: »Kdo si ti, ki so¬
diš ptujiga hlapca? Svojimu Gospodu stoji ali pade, bo
pa stal; zakaj Bog zamore storiti, de bo stal.” Hiinlj.
14. 4. Zato nimaš izgovora o človek! kdor si, kteri
sodiš. Zakaj v komur druziga sodiš, v tem sebe obso¬
diš, ker ravno to delaš, kar sodis. Zakaj vemo, de je
božja sodba čez tiste, kteri tako delajo.” Rimlj. 2.1 — 2.
»Ne sodite tedej pred čašam, dokler Gospod pride, kteri
bo razsvetlil, kar je v temi skritiga, in bo misli sere raz¬
odel, in takrat bo vsak hvalo od Boga imel.” 1. Kor. 4.5.

Tako Bog prepove bližnjiga soditi, ker bo sam vsa-
ciga sodil; nobeden naj se ne prederzne v božje pravice
segati, družim kazni ali plačilo naklanjati; ker, kdor gre¬
ši, Gospodu greši. In kdo ve, kako močno se je bližnji

353

pred Bogam pregrešil, ker znotranje njegove volje in
namena ne vidi, po kterim se velikost greha prav raz¬
soditi zamore, to le Bog vidi. Nespametno je druziga
soditi, ker ima vsak s seboj dosti opraviti in sebe soditi,
de bi po besedah svetiga Pavla ne bili sojeni, ako bi
sebe sodili. Pa človek per sodbah biiznjiga ravno to
stori, kar mu Bog prepove, de sodi druziga, in ne stori,
kar mu Bog zapove, de naj sebe sodi.

In kako lahko se človek tudi goljufa nad zunanjim
biiznjiga, ko znotranjiga ne vidi, nas zgodbe v svetim
pismu prepričajo. Judit, lepa zenska , je sla lepo oble¬
čena v šotor vojvoda sovražnikov. Ko bi jo bil hudoben
človek vidil k Holofernu iti, bi jo bil lahko hudo sodil
Pa zakaj je šla, de mu je glavo odsekala, in božje ljud¬
stvo od sovražnikov otela. Absolon je zgodej vstajal in
hodil pred duri kraljeviga dvora stat, in vsaciga spraše¬
val, kakošno pretežnigo de ima, jih objemal, kuševal in
vsacimu rekel, če bi on kralj bil, bi že vedil vsacimu
prav storiti, tako, de je podložne svojiga očeta Davida
za se premotil, de bi bil očeta odvergel, in on kralj bil.
Ako bi bil kdo po zunanjim sodil, bi bil lahko Judito hu¬
do in Absolona dobro obsodil. Take so sodbe ljudi, kteri
v božje pravice segajo. Pravicin kristjan vsaciga člo¬
veka za dobriga ima, dokler ni na vse strani prepričan
od njegove hudobije, in še potlej si iz glave izbija take
skušnjave in ga zagovarja, ne greha, ampak biiznjiga,
kakor je Jezus svoje sovražnike izgovarjal, de ne vedo,
kaj delajo.

De so sodbe ljudi krivične, ko serca ne vidijo, nas
tudi vsakdanja skušnja prepriča. Kolikokrat hvalijo lju¬
dje biiznjiga, dokler jim daje; kader noče ali ne more
več dajati in jim postrežljiv biti po njih volji, vejo vse
hudo od njega povedati; danes ga hvalijo, jutri ga za¬
li sodbo, in ne delajmo greha,
> pravici razsodil. Kako težak

III. DcM. 23

ničujejo. Prepustimo Bog
on je vsigavedin, in bo po

354

in zopern je tudi tak človek, v kteriga sercu se je kri¬
vo natolcevanje ukoreninilo, kako sam sebe in druge
muči, ki ž njim žive, vsi so v vednim strahu, de bi jih
kaj ne obdolžil. Zena, otroci in posli zraven taciga nar
več terpe, zraven pa tudi sam, ker ga vedno hude misli
nadleževajo. Vedno misli, de ga vsi čertijo, mu škodo
žele; če jih vidi na samim govoriti, že misli, čez me
govore, nikoli nima veseliga dne, nikoli ni zadovoljin,
povsod vidi le goljufije, i. t. d.

Greha natolcevanja ali krive sodbe pa ni le takrat
kriv, ko misli de je bližnji greh storil, ampak tudi, če
ga preojstro sodi. Ko je vidil bližnjiga pijaniga, ne mo¬
re reči, de je trezin, pa tudi ne more reči, de je pijanec,
ko ga pred se nikoli pijaniga ni vidil, ker se to nar bolj
zmernima človeku lahko primeri, de se spozabi, ali de
ima kako telesno slabost, de mu zdej skodje, ali de ga
morebiti ni vajen, de ga malo kterikrat vino doleti, zato
se ga je pred prijelo. Vsak naj se varje svojiga bliž¬
njiga slabo soditi, dokler ni od vsili strani prepričan od
njegoviga hudobnigtf življenja, ko je pa prepričan, naj
se mu smili, ker ga nesrečniga v grehih vidi, in naj
Boga prosi, de bi mu gnado dal, se poboljšati.

Le per neznanim človeku se sme razloček storiti,
kader ima kdo ž njim opraviti, brez de bi smel misliti,
de ni posten, ker je že nekteri od neznaniga človeka
ogoljufan bil, ki ga je dober kristjan po sebi sodil, in
mislil, de je vsak tak, kakor on. In vse to se lahko
zgodi, brez slabiga natolcevanja po kersanski modrosti,
de sebe pred škodo varje.

Greh natolcevanja in prederzne sodbe izvira per
nekterih iz take natore, ktera stori, de je človek bolj
terd, činerin in ojster, de bližnjiga le ojstro sodi. Taki
so v veliki nevarnosti, de bi svoje volje spačeni natori
ne podvergli in bližnjiga zoper voljo božjo terdo ne so¬
dili in obrekovali in se hudo pregrešili. Ta greh pride tudi

355

u skušnje, ker ga je že kdo ogoljufal, de potlej od dru¬
žili tudi hudo misli, desiravno še nikoli ž njim opraviti
ni imel. Izvira iz napuha, ker od sebe bolj misli, kot
od druzih, sebe povikšuje v svojih mislih, potlej pa bliž-
njiga niskiga in hudobniga vidi, kakor farizej grešnika
za durmi v tempeljnu, po tem zadobe skrito dopadajenje
do sebe, in toliko ojstrejši potlej bližnjiga sodijo. Ta
greh izvira tudi iz praznih dozdevkov, iz sovraštva in iz
nevošljivosti do bližnjiga, in večkrat tudi iz lastnih gre¬
hov, ker grešnik druge po sebi meri, kakoršen je sam,
misli de mora tudi drug biti. Ako bi sami nad seboj
manj grehov in slabost imeli, bi jih gotovo nad drugimi
tolikanj ne vidili, in ko bi sami bolj popolnoma po ker-
,sanskih znpovedih živeli, bi s slabostmi človekovimi veči
usmiljenje imeli, in ne vedili tolikanj od bližnjiga govo¬
riti, in čez-nj se pertožiti, in bi tudi še zraven pomisli¬
li, morebiti bo ta, kteriga hudo sodim, pred menoj v ne¬
besih.

73. Od podpihovanja.

Greh podpihovanja stori tisti, ki svojimu bližnjimi!
na tihim ali skrivaj pove, kar je bližnji čez-nj govoril,
de ga razdraži, de bi bližnjiga sovražil. Tak se hudo
pregreši zoper Boga, ki zapove bližnjiga ljubiti, kakor
sebe, in pokaže svoje hudobno serce, ko skrivaj pove,
de zdražbe in sovraštva napravi; koliko mirnih ljudi pri-
jatlov, sosedov in zakonskih razdvoji podpihovavec, de
se nikoli vee ne spravijo, in ne ljubijo, kakor Bog za¬
pove. Podpihovavci se dajo tudi plačati, de pazijo zdej
emga zdej druziga, de vejo obema povedati, kaj sta sto¬
rila, ali eden čez druziga govorila. Tacih ljudi se je
valovati, kakor kužnih, nič pred njimi govoriti, in nar
^°[j j e  > j* in  hišo zapreti; zakaj, dokler bodo v hišo ho¬
dili, ne bo miru. Podpihovavce Bog sam prekolne, re¬
koč: »Preklet je podpihovavec in dvoježičnik; zakaj on
23*

356

ho njih veliko med sabo mirnih zdražil.” Sir. 28. 15.
Podpihovavec bo svojo dušo omadežal in bo povsod čer-
ten, in kdor bo ž njim ostal, bo sovražen?’ Sir. 21. 31.
Podpihovavci so služabniki hudiča, on jih ima, de zdraž-
be in sovraštva napravljajo, ker njegova volja je to.

Ako hoče podpihovavec odpušenje grehov in milost
božjo še kterikrat zadobiti, si mora vse prizadjali razdvo¬
jene ljudi v mir spraviti in sovraštva pogasiti. Ker je
želja vse zvediti, kaj se til ali tam godi , kaj ta ali uni
dela, kako živi, perložnost k tem greham zoper čast
bližnjiga da, ti svetijem, bodi vsak rad doma, in ne pe¬
čaj se za druge, kar ti mar ni, in ti ne bo treba pred Do¬
gam odgovora dajati. Ce te moti tvoja nespametna ra¬
dovednost, si razmišljen, delaj, de se zmotiš in moli, v
molitvi boš več veselja najdel, kakor v spraševanji po
zaderžanji svojiga bližnjiga. Vari se opravljivih jezikov,
in ne imej posebne prijaznosti s takimi, ki v strahu bož¬
jim ne žive.

31.  Od kletve in liudiga vošenja.

Zoper božjo zapoved se pregreši, kdor bližnjima
slabo želi ali voši, ali ga kolne; še veei je greh kletve,
če Boga ali kako skrivnost svete vere zraven imenuje.
Preklinjevavec prelomi pervo božjo zapoved ljubezni:
Ljubi Boga čez vse, ker ga ne časti, in drugo:
Ljubi bližnjiga, kakor s a mig a sebe, ker bliž¬
njimi! hudo voši. Sv. »Jakob pravi: »Z njim (jezikam)
hvalimo Boga in Očeta; in ž njim kolnemo ljudi, kteri
so po božji podobi stvarjeni. Iz enih ust pride hvala in
kletev. To se nima, bratje moji, tako zgoditi.” Jak. 3.9.
in sv. Pavel pravi: »Dobro vošite tem, ki vas prega¬
njajo; dobro vošite in nikar ne kobule.” Rimlj. 12. 14.

Greh kletve se današnje dni povsod sliši; pač ža¬
lostno je slišati, kako ljudje sebe in druge kolnejo, sebi,
ljudem in drugim stvarem vse hudo vošijo. Kolnejo, de

357

bi jih strela ubila, de bi v nebesa ne prišli, de bi Boga
ne gledali, de bi jih hudič vzel, de bi okamneli , če ni
to res, kar govore, ali ko bi ne storili, kar obljubijo,
ali s čimur žugajo. Nekteri kolnejo sonce, vročino, mraz,
sušo, dež, sapo, slabo vreme, orodje, živino, otroke, po¬
sle, druge, ki jih jeze, delo, pot, i. t. d. Vse to je Bog
vstvaril k pridu človeka. Kako mora človek svojo ali
druziga dušo hudiču izdajati, ki jo je Bog po svoji po¬
dobi vstvaril, Kristus odrešil, de bi zveličana bila, in
preklinjevavec se zveličenju odpove. Ali more kaj huj-
šiga sam sebi želeti ? In kaj bi bilo iz ljudi, ako bi jih
Bog precej po svoji pravici kaznoval, ko jamejo kleti ?
Veči greh stori, kdor človeka kolne, ki je po božji po¬
dobi stvarjen, kakor, če bi kako drugo reč klel; vselej
pa le preklinjevavcu greh škodje. Jezus nam zapove,
de »Vaše govorjenje bodi: Je, je; ne, ne; kar pa je
več, kakor to, je od hudiga?’ Mat. 5. 37. Sveti Duh
pravi: »On je kletev ljubil, zato ga bo tudi zadela, bla¬
goslova ni hotel, ta bo tudi delječ od njega?’ Psi. 108.
18. Kader hudoben hudiča kolne, sam svojo dušo kol¬
ne?’ Sir. 21. 30.

Sv. Tomaž Akvin pravi: Kletev je vselej smertni
greh, razim, če kaj maliga hudiga vosi, in ne želi, de
bi bližnjiga zadelo, ali ko iz norčije izreče, ali pa iz
naglosti brez premislika. Preklinjevavec vselej sebi škod¬
je, ker greh stori. Kako nespametno za se dela, kdor
kolne; včasih prosi Boga, de bi ga obvaroval pred stre¬
lo, pred točo, pred hudobnim duham, pa ravno vse to
hudo v kletvi sebi in svojim pervoši, de bi ga zadelo.
Klice hudiča, kteri je naš nar veči sovražnik, kterimu
se je odpovedal per svetim kerstu. Njegova nespamet
se še bolj očitno pokaže, ko si z vso svojo kletevjo nie
per boljšim ni, vreme ni nič lepši, delo mu nič srečnejši
od tok ne gre, živina nič bolj umna ni, njiva ni bolj

358

radovitna, veliko več se se blagoslova božjiga nevred-
niga stori.

Preklinjevavec se izgovarja in pravi: Ko meje raz¬
jezil, sim klel, sej drugač bi ne bil. Ali kdo je kriv, ne
drug, kot on, ki svoje jeze ni premagal, tedej je jeza
korenina, iz ktere kletev izvira, in jeza je poglavitni
greh.

Jezus zapove ravno takrat se ne jeziti, kader ga
drug dražijo, sicer bi ne mogel pokazati, de jezo pre¬
maga zavoljo Boga, ako bi ga drugi ne jezili. In Je¬
zus tudi zapove tistim, ki so ga razžalili, iz serca od¬
pustiti, in jim dobro storiti, ne pa kleti. —• Nekteri se
izgovarja, de ima hudobne otroke. Hudobni otroci se s
kletevjo ne bodo poboljšali, le z lepimi izgledi in dobrimi
nauki, s kletevjo se bodo le pohujsali, in na zadnje še
tebe kleli, ki si jih naučil. — Nekteri pravi, sim le iz
navade klel, sej nisim nič hudiga mislil, in ne želim hu-
diga bližnjimu. Ce ti je kletev že v navadi, si toliko
hudobnisi pred Bogam, ker hude navade ne opustiš. Ko
bo tat rekel, sim iz navade kradel, ali ga bo tak izgo¬
vor dobriga storil pred sodnikam? — Nekteri pravi:
sej sim se preč kesal, kakor sim zaklel. Greh je ven-
der le storjen. Kaj bi pomagalo ubijavcu reči, se kesam,
de sim to storil, jezin sim bil, uni je le mertev, in on
ubijavec ostane.

Kdor je v ti navadi, naj jo opusti, pogleda naj na
Jezusa, ki so ga kleli, in jih ni zato klel, jim ni žugal s
hudim povračilam, še le dobro jim je storil svojim sovraž-
nikam. Prosi naj Boga pomoči, de bi se je odvadil,
pokoro storil, in ne prišel v kraj večne kletve.

359
NAIK OD ZADERŽANJA KRISTJANOV V MNO¬
GOTERIH OKOLIŠINAH IN STANOVIH

O<1 zvestiga dopolnjenja dolžnost
v vsakim stanu sploh.

Bog je po svoji modri previdnosti mnogotere sta¬
nove na zemlji postavil. Vsi stanovi, kteri so na svetu,
so za ta svčt potrebni, eden brez druziga ne more biti.
Vsi ljudje na zemlji so zvezani med seboj, kakor udje
telesa, tako de eden druziinu ne more reci, tebe ni tre¬
ba. Kakor so stanovi razloeeni, tako so tudi dolžnosti;
druge dolžnosti so gospodarjev, druge poslov, drugačne
zdravnikov, in drugačne vojšakov, drugačne duhovnov,
in spet drugačne kmetov, i. t. d. Vsi skupej so pa po¬
trebni v človeški družbi. Zato mora vsak mladenee
skerbeti, de si tak stan izvoli, v kterim si upa dolžnosti
nar bolj popolnoma dopolniti, in za dušo in telo sebi in
družim dobro storiti; in k temu se mora prav pripravi¬
ti, in se vsiga naučiti, kar mu je za njegov izvoljeni
stan potrebniga vediti in znati. De bi pa tisti stan na¬
stopil, v kterim ga Bog imeti in zveličati hoče, naj pred
sebe dobro poskusi, če je za nj, kteriga si izvoliti hoče;
naj ponižno in stanovitno Boga prosi razsvetljenja. Po¬
tlej naj se pa tudi posvetije s svojimi starši, s spoved-
nikam, z dobrimi in pametnimi prijatli. Naj premisli svo¬
je dušne in telesne moči, in vse okolišine, v ktere ga
bo njegov stan postavil, ali bo zamogcl v njem pobožno
živeti in več dobriga storiti, kakor v kakim drugim, ko
bi si ga izvolil. Nar lažej se človek v svoji mladosti
za prihodnji stan perpravlja, ko se lahko uči, in kar se
v mladosti navadi, tudi v starosti ne opusti. Ko je pa
v svoj, izvoljeni stan stopil, naj ga bo vesel, ker nič ni
tako žalostniga na svetu za človeka, kakor če ni svojiga
stanu vesel in v njem ni zadovoljim, tak ni nikoli mirni-
niga in veseliga serca, vse, kar dela, z nevoljo stori,

360

vse ga težko stane, je sebi iti drugim težak. Bog pa
hoče, de bi mu z veseljem služili.

Torej de po volji božji dolžnosti svojiga stanu do-
polne, naj z vestno skerbjo zvesto vse stori, kar je po
svojim stanu storiti dolžan.

Sv. Peter pravi: »Ako kdo streže, naj streže z
močjo, ktero Bog daje, de bo Bog časten v vsih rečeh
po Jezusu Kristusu, kterimu je čast in gospostvo od
vekomaj do vekomaj.» 1. Petr. 4. 11. Naj z veseljem
stori, kar storiti mora, de bo od Gospoda plačilo prejel.
Dopolne naj vse dolžnosti v imenu Jezusa s terdnim za¬
upanjem v Boga in ves vdan v voljo božjo. Misli naj,
de vsak stan ima svoje dobro in zoperno, de vsak stan

je butara, ktero nam je Bog naložil. Boga naj prosi
pomoči, začne naj svoje delo z Bogam , in sklene naj
ga z Bogam, in Bog mu ne bo odrekel pomoči, ako bo

zavoljo njega delal. Bog ne gleda, ali je
ga, ali zanicevaniga, ali visociga stanu ; le
dolžnosti dopolne. Kdor je visociga slami,

niski-
gleda, kako
ima veči in

težji dolžnosti; tedej tudi težji odgovor pred Bogam.
Kar je danes moč storiti, ne odlašati za jutri.

?(>. Dolžnosti keršanske matere.

Svet namen je , kteriga keršanski moški in ženske
imajo, ko v zakonski stan stopijo , de bi otroke imeli,
ktere bi Bogii k časti redili, de bi zemljo z dobrimi
ljudmi, cerkev z dobrimi kristjani, in nebesa s svetimi
otroci polnili. De bi se pa v zakonu vse po Jezusovih
svetih zapovedih zgodilo, mora žena svoje posebne in
mož svoje posebne dolžnosti dopolniti, in si oba vse pri-
zadjati, če jima Bog otroke da, vse dolžnosti staršev
dopolniti, de sebe in svoje otroke zveličata.

Keršanska žena si prizadeva še bolj, kot pred, res¬
nice svete vere, nauke Jezusove zvediti, de ve v mno¬
gih okolišinah sebe tolažiti in vse keršanske dolžnosti

361

zvesto dopolniti; de ve s svojim možem po keršansko
živeli, sebe in njega posvetiti; de ve svojo družino h
keršanskimu življenju napeljevati in svoje otroke Bogu
zrediti, in v hiši svet izgled dajati. Zato pa tudi rada
moli, dobre bukve bere, se s pobožnimi ženskimi rada
pogovarja. Njene želje so, Bogu in možu s keršanskim
življenjem dopasti.

Žene v drugim stanu morajo skerbeti, svoje zdravje
ohraniti, in vse odverniti, kar bi sadu njih telesa škodo¬
valo, de bo otrok srečno rojen, sveti kerst prejel, ud
Jezusoviga svetiga telesa, otrok božji in jerb nebeškiga
kraljestva postal. Zato je Bog staršem otroka zaupal.
Torej se morajo varovati vsiga, kar bi življenju škodo¬
valo, de z lastnim zadolženjem ne bodo krivi smerti otro¬
ka, še pred, ko bi dan vidil in svet kerst prejel. Varje
naj se žena jeze in vsake perložnosti se jezite , naj od¬
pusti iz serca svojim zopernikam, de ne bo mislila na
to, kar jo je razžalilo, in jeze kuhala v svojim sercu.
Varje naj se strahu, de, ce se ji kaj taciga žalostniga
pergodi ali pove, kar ni previdila, se ne prestraši in ne
žaljuje, ker se mora spomniti, de vse se le po volji božji
zgodi. V vsih rečeh, delih in vživanji veselja naj ho
zmerna, ne presilna, de se ne prevzdigne; varje naj se
žalosti, padca, naj ne pleše, kaj taciga naj ne je, kar bi
škodovalo; varje naj se škodljivih zdravil, ki jih ne po¬
zna, in skerbi naj svoje serce veselo in mirno vedno
ohranili. De bo pa mirniga serca in v manjših skerbeh,
naj moli in Boga prosi srecniga poroda, naj želi in pro¬
si, de bi otrok srečno sveti kerst prejel; per sveti maši
naj sebe in svojiga otroka Bogii po Jezusu Kristusu
daruje. Večkrat naj gre k spovedi in svetimu obhajilu,
božje čednosti obudi in kes, in Bogu naj se izroči, de
hi jo pred vso nesrečo obvaroval. Težave svojiga sta¬
nu naj voljno preterpi in Bogii daruje, in bolj poterpe-
žljiva ko bo , in v voljo božjo vdana, več si bo za ne-

362

besa zaslužila in svoje grehe spokorila. Kavno tacih
misel naj bo v porodnih bolečinah; spomni naj se, kaj
je Bog Evi in vsim njenim hčeram rekel, de bodo veli¬
ko terpele, in v bolečinah svoje otroke rodile; vse to
naj pa za pokoro svojih grehov in k zveličenju svoje
duše voljno terpe. Sv. Pavel pove, de si žene s porodi
zveličenje služijo, če Bogu zveste ostanejo in vse store,
de bi otroke le za Boga zredile. »Zena bo pa zveličana
po porodu otrok, ako bo ostala v veri, ljubezni, svetosti
in čednosti.” 1. Tim. 2. 15.

Po porodu je perva skerb kersanske matere, de bi
otrok preč sveti kerst prejel, in v kraljestvo Jezusovo
vzet bil. Ko je otrok kersen, naj Boga za njegovo ve¬
liko milost v svojim in otrokovim imenu zahvali, in ga
prosi, de bi otrok gnado svetiga kersta do smerti čisto
brez madeža ohranil ; kar naj si pa tudi potlej skerbno
prizadeva, de bo otroka le na božje obračala, de bi zve¬
ličan bil, in ga pred vsim pohujsenjem obvarovala.

Ko ozdravi kersanska mati, je njena perva hoja v
cerkev. Po lepi navadi kristjanov posnemlje izgled de¬
vice Marije, ki je svojiga božjiga Sina v tempelj per-
nesla, in ga Bogti darovala, ter naj tudi pernese svojiga
otroka v cerkev. Tam Boga zahvali, de ji ga je dal,
in ga je svet Duh prerodil v svetim kerstu za nebesa,
in ga prosi, de bi ji dal moč in gnado ga v božjim stra¬
hu rediti in ga zveličati, in Bogu darovati, in obljubi,
ga tako rediti in učiti, de bo le za nj živel, ker ga je
za svojiga otroka vzel.

Kersanske matere tudi svoje otroke same doje, in
le če jim hrane zmanjka, ali če zbole, jih drugim žen¬
skim v rejo dajo. In ako ta nadloga nektero zadene,
de sama ne more ali ne sme otroka dojiti, naj skerb*
za pobožno, pametno in krotko žensko , ker se je bati,
de bi otrok po kaki nerodni ženski »priden ne bil;

363

zato naj ne gleda tolikanj na unanje telesno take zenske,
kakor na njeno dobro keršansko zaderžanje.

77. Dolžnost staršev skerbeti za teles¬
ne potrebe svojih otrok.

Vsak človek je dolžan po božji zapovedi, kolikor je
mogoče, za časno in večno srečo svojiga bližnjiga sker-
beti, tako ga mora, kakor samiga sebe ljubiti; koliko
bolj morajo pa se starši za svoje otroke skerbeti? Od
le dolžnosti tudi nezakonski starši niso odvezani, in če
jo opuste, vedno v grehu ostanejo, ker otrok ni kriv
njih pregrešenja; pravico ima pa tirjati od njih vse po¬
trebno. Bog je že per vstvarjenji v serce staršev po¬
sebno nagnjenje do njih otrok vtisnil, de jih ljubijo, če
niso že posebno razujzdaniga in samopašniga zaderžanja,
ker v njih sebe vidijo, in v njih žive. »Ako ravno je
njegov oče umeri, vender je tako, kakor de bi ne bil
umeri; ker je za seboj sebi enakiga pustil/’ Sir. 30. 4.
Keršanski starši pa ne ljubijo svojih otrok le iz nator-
niga nagnjenja, ampak bolj še zavoljo Boga, ker v njih
vidijo podobo božjo in otroke nebeškiga Očeta; zato pa
tudi skerbe za nje, de bi voljo božjo dopolnili, de bi se
jim nič hudiga ne godilo, in vedno na nje mislijo.

Starši so dolžni skerbeti za telo svojih otrok, ktero
je dar božji, de si bodo ž njim svoj živež služili, in k
zveličenju pomagali; skerbeti morajo, de si telesa, ali
kakiga uda na njem ne poškodovajo, de bi si ne mogli
ž njim tako lahko kruha služiti, kakor z zdravim. Va¬
rovati se pa vender morajo, de otrok zavoljo njih lepiga
obličja ne hvalijo, in jim korenine napuha v njih serca
ne zasade, kar bi jih nečimerne, v sebe zaljubljene sto¬
rilo, in jim na duši škodovalo.

Starši morajo varovati svoje otroke pred vsako ne¬
varnostjo, kjer bi lahko svoje življenje zgubili; ker otro¬
ci so se neumni, ne poznajo nevarnosti, in ko bi otrok

364

po nemarnosti staršev svoje življenje zgubil, postavim
utonil, ali od kod padel, in.se ubil, bi bili starši krivi

njegove smerli, in ojster odgovor bi jih čakal pred Bo-
gam, ki jim je otroka zaupal in jim ga izročil.

Skerbeti morajo
Ijiviga dovoliti, ko bi

za zdravje

in nikoli jim škod-

otroci še tako silno želeli imeli ali

vzivati.

Varovali jih morajo pred jezo, ktera zdravju veliko
škodje, jih od nje odvračevati; varovati jih pred nezme-

ro v jedi in pijači; pred mehkim življenjem , de se sča-
sama uterdijo, in jim ne bo vsaka sapa škodovala. Ako
zbole, naj jim z zdravili pomagajo, de spet ozdravijo.

Starši morajo po božji zapovedi svoje otroke s po¬

trebnim živežem in o

po njih stanu preskerbeti,

varovati jih pa vselej pred necimernostjo v oblačilih.
Greh imajo starši, če ne delajo in svojih otrok ne pre-
skerbe, ali jim pa še to zapravijo, kar imajo. Dolžni so

jih pa tudi učiti, de jih v kak stan pripravijo, de si bo¬
do zamogli sami svoj kruh pošteno zaslužiti. Zato naj
jih od mladosti vadijo delati, pa vselej njih moči prirner-
jene dela jim ukazovati. V kak stan jih pa siliti, star¬
ši nimajo pravice; ker ni vsak stan za vsaciga.

Vse to so dolžni storiti svojim otrokam tudi neza¬
konski starši, oče in mati, otroka rediti in oblačili, do¬

kler si otrok sam kruha služiti ne more; otroci imajo
pravico to od njih tirjati; in tudi morajo skerbeti, de jih
v kak slan spravijo, de se bodo sami preživih.

^8. Keršanski Starši so dolžni pa po¬
sebno za dušo svojih otrok skerbeti.

Ko bi otrok še tako lepo in zdravo telo imel, b'
nič ne zdalo za večnost, če bi v njem nevedna ali hu¬
dobna duša prebivala. Zato morajo starši za dušo svo¬
jih otrok se več, kot za telo skerbeti, de v Boga ver-
jejo, upajo in ga ljubijo, kakor nas je Jezus učil. Otroci

365

so v mladosti kakor mlade drevesa, de jih človek obra¬
ča, kakor hoče ; ali kakor vosek, v kteriga se da vsaka

podoba vtisniti, in kakor se va nj vtisne, ostane, dokler
človek ne razdere; če pa v vosek nič ne vtisne, le gru¬
ča ostane. Ravno taka je tudi per otrocih: starsi store
iz njih, kar hočejo, če jih pa tje v en dan puste, pa ni
nič iz njih.

Starši so namest Boga vidni varhi in dobrotniki

otrok ; po starsih jih Bog redi in preskerbi, in starsi
otrokam od Boga dani, jih imajo v skerbi, de bi jih učili

Boga prav spoznati

bi k Bogu sv

in njegovo sveto voljo dopolniti, de
pravimi! Očetu v nebesa prišli. To¬

rej morajo skerbeti, de so otroci v veri dobro podučeni,
ker vera je perva in poglavitna čednost, in brez vere

ne more nobeden Bogu dopasli. Tudi je otrok per sve¬
tim kerstu se grehu odpovedal, in obljubil le Bogu slu¬
ziti, kako bo pa dopolnil svojo obljubo, če ne bo vedil,
kaj Bog človeku k dobrimu zapove. Otrok potrebuje
gnade božje, ker brez tiste ne more nobeniga dobriga
zvelieenja vredniga dela storiti; vera pa ga uči, kako
si mora za njo prizadevati in Boga prositi. Ce se otrok
od mladosti ne bo vadil po zapovedih božjih živeti, bo
iz greha v greh padel, in v starosti se zmirej velik gre¬
šnik ostal. In tudi za zemeljsko življenje je vera silno
potrebna; kje bo iskal kristjan tolažbe v mnogih zoper-
nostih in nadlogah na zemlji, če vere nima ?

Starsi morajo otroke učiti spoznati Boga, svojiga
stvarnika, Gospoda in Očeta, kterimu smo vsi dolžni
popolnoma pokorsino, de začnejo že v otročjih letih Bo¬
ga ljubiti, povedati jim pa tudi, kaj je Bog obljubil ti¬
stim, ki so mu pokorni in ga ljubijo, de jih bo k sebi
v nebesa vzel, de se boje ga razžaliti, ker je dober, svet
in pravičin, kteri vse vidi in ve, kar dobriga ali hudiga
mislimo, želimo ali storimo, in de tudi vidi, če otroci
Staršem niso pokorni. Učiti jih je treba Jezusa poznati;

366

torej jim od njegove ljubezni do nas, od njegoviga ter-
pljenja in njegove smerti zavoljo nas večkrat pripovedo¬
vati ; posebno pa tudi, kako je Jezus otroke rad imel,
jih k sebi klical in blagoslovil, in de dobre otroke še
zmirej rad ima, in v nebesih se jih veseli. Lee naj jih
moliti; peljajo naj jih s seboj v cerkev, in povejo naj
jim, de Bog je posebno v cerkvi milostljiv, in ljudi tu-
kej usliši, če ga prosijo. Opomnijo naj jih : glejte! ka¬
ko ljudje roke proti nebesam povzdigujejo, Boga hvalijo,
ki jim je tolikanj dobriga dal, in se v Bogu vesele. Ko
bo otrok vse to ohranil v svojim spominu, se bo vse¬
lej na to spomnil, kader bo slišal od cerkve govoriti,
ali bo memo kakšne cerkve šel. Starši naj z otrokam
molijo kratke molitve, de bo otrok zraven vedil, kaj go¬
vori. Učiti je treba otroke zjulrej moliti, de ne bodo
nikoli pred kam šli, dokler ne odmolijo; ravno tako zve¬
čer, pred jedjo in po jedi; učiti jih, de se vsaki dan ma¬
teri božji, svojimu patronu in angelju varhu v prošnjo
perporoči. Večkrat naj starši otroku od gnade svetiga
kersta, od zadobljene nedolžnosti pripovedujejo, in naj
mu obude skerb in strah se varovati, de je ne zgubi.
Kakor pa otrok starji perhaja, mu morajo starši več
resnic od svete vere pripovedovati, tudi od svetih zakra¬
mentov, od greha in od čednost, ktere so težji, si jih
perdobiti, ko se morajo že inočneji vstavljati svoji spa¬
čeni natori, de jo premagajo; prizadevajo naj si z do¬
brimi nauki želje obuditi v sercih otrok svete zakramen¬
te prejemati. Sprašujejo naj svoje otroke nauke, ki so
jih v cerkvi ali v šoli slišali, in kar otroci prav niso
omeli ali ohranili v spominu, naj jim sami še bolj razle¬
že. Ako pa starši tega ne store, in le duhovnam ali
pa učenikam v šolah prepuste, ne dopolnejo svoje dolž¬
nosti; otroci ne bodo skerbno ali do nič poslušali, ali
pa k iz glave se kaj naučili in vedili povedati, serce
pa ne bo nič občutilo; združeni morajo delati, starši z

367
duhovni, in si prizadevati, serca otrok k Bogti na¬
gibati.

Uče naj jih Boga čez vse ljubiti, misli in zelje k
Bogu oberniti, in bližnjiga le zavoljo Boga ljubiti; tudi
če bodo druge stvari le zavoljo Boga radi imeli, in ni¬
koli nobene reči toliko ne ljubili, kakor Boga, in de so
pripravljeni raji vsiga se znebiti, kakor Boga razžaliti.
Zakaj če bodo otroci bliznjiga le zavoljo Boga ljubili, ga
bodo zmirej ljubili in mu vselej dobro želeli, in kolikor
bo moč, tudi storili, hudiga pa nikoli. Varovali se bodo
kteriga v greh zapeljati, ker se bodo vselej spomnili,
de greh je nar hoji, kar bližnjima storiti zamorejo, če
bi ga va nj zapeljali, ker bi sebi in bližnjima ž njim ne¬
besa odvzeli. Zapoved bliznjiga ljubiti je lahko vsacimu
otroku razumeti, ker ve, de kar on sebi želi , ravno to
tudi bližnji za se želi; in če to zapoved dopolne, ker Bog
to zapove, tudi pervo dopolne. In greh store starši,
kteri otrok na zvesto dopolnjenje teh dveh zapoved v
mladosti ne napeljujejo.

Uče naj otroke za vsako dobroto, ki jo prejmejo ali
vživajo, Boga zahvaliti, de se bodo vadili vedno na Bo¬
ga misliti; posebno pa kader jih bo kaka reč posebno
veselila. Po svoji ljubezni naj kažejo matere, kako še
vse bolj jih Bog rad ima, kakor one, desiravno jih lju¬
bijo Vadijo naj jih k usmiljenju do bližnjiga in k mir¬
nima zaderžanju s svojimi brati, sestrami in z vsimi do¬
mačimi in ptujimi ljudmi, de ne bodo zamirljivi ampak
krotki, de bo njih serce vedno boljši.

Skerbe naj svoje otroke sramežljive zrediti in ohra¬
niti, naj jih v nedolžnosti in devištvu ohranijo; zakaj če
jo zgube, je vekomaj zgubljena. Sovražnikov nedolžno¬
sti in zapeljivcev je vedno več na svetu, in nobeden ne
zamore otrok tako lahko pred zgubo nedolžnosti obva¬
rovati, kot starši. Zato dobri starši ne spuste svojih
otrok nikoli spred oči, jih nikoli v take kraje ne spuša-

368

jo, kjer bi njih nedolžnost v nevarnosti bila, de bi je ne
zgubili, in ž njo tudi gnade božje. Ker je sramežljivost
velika in močna hramba in močiti varh pred zapeljivostjo,
zato naj si prizadevajo, otroke sramežljive zrediti. Star¬
ši naj svoje in svojih otrok telesa spoštujejo, kot tem¬
pelj svetiga Duha, ktere so namenjene enkrat Boga gle¬
dati, in za take naj jih otrokam pred oči stavijo, de jih
spoštujejo in se vsaciga nesramniga vedenja varjejo.
Kdor sramežljivost zgubi, je za vsak greh pripravim
Naj jim večkrat k sercu govore, de jih Bog vidi, in de
njih angelj varh je vselej per njih, kakor bi se ne pre-
derznili v pričo svojih staršev se nesramno vesti, se še
manj smejo v pričo Boga in angelja varha. Če so otroci
še majhni, naj jih same matere slačijo in preoblačijo,
vadijo naj jih sramežljivi biti, ko spat grejo in vstajejo.
Vadijo naj jih povsod se sramežljivo zaderžati, bodi si
na cesti, med domačimi ali ptujimi, med otroci ali odra-
šenimi, posebno pa v cerkvi, i. t. d.

Keršanski starši, kteri žele svojim otrokam zveli-
čenje, molijo za nje, in prosijo Boga , de bi jim svojo
gnado dal, jih po keršansko za-nj zrediti; de bi jih otro¬
ci ubogali, in se zaderžali, kakor jih uče; debi jih pred
greham in zapeljivim svetam obvarovali; v nedolžnosti
ohranili, in če so grešili, jim milostljivo odpustil. Job
je vsaki dan za svoje otroke molil, in dari daroval, ker
je rekel: Moji sinovi so morebiti grešili, in Boga v svo¬
jih sercih razžalili. Jajir je prosil za svojo hčer, in
Jezus mu jo je oživel. Sveta Monika je prosila Boga
za gnado spreobernjenja svojiga sina Avguština, in usli¬
šana je bila.

Starši morajo otrokam dober izgled dati, in priza¬
devajo naj si tudi ga v resnici jim dati, če sebe in svo¬
je otroke zares ljubijo, in jim zveličenje žele; torej ne
smejo pred otroci nič hudiga govoriti in ne storili, nad
vsim hudim svojo nevoljo pokazati, in tudi drugim ne

369

ne smejo dopustiti, hudo govoriti, in tudi ne, de bi otro¬
ci kaj hudiga pripovedovali, kar so druge slišali govo¬
riti ali vidili storiti, de se vejo vsiga varovati, kar ni po
volji božji. Starši morajo tako pobožno živeti, de za-
morejo reci, kakor nas vidite storiti, storite tudi vi, de
boste služabniki Kristusovi. Starši morajo svoje otroke
spoštovati, se v pričo njih zaderžati, kakor pred kakim
mogočnim gospodam, de si ne upajo nič storiti, kar bi
zamoglo otrokam škodljivo biti, ker njih angelji gledajo
obličje božje, de jih ne bodo tožili. Otroci posnemljejo
starše, in kar per starših vidijo, menijo, de je vse prav;
zato gorje staršem, kteri svoje otroke pohujsajo, ker
Jezus že družim hudo žuga, de bi bolj za-nj bilo, de bi
se mu mlinski kamen na vrat navezal, in v globočino

morja verzen bil, kakor bi eniga otroka pohujšal. Zato
naj se oče in mati v vsim lepo zastopita; naj eden dru-
ziga ne zmerjata, gerdih imen si ne dajeta , scer bodo
otroci nehali ju spoštovati, vse nju govorjenje naj bo
nedolžno, in naj ne mislita, de otroci ne umejo, če zdej
ne, si bodo pa sčasama domislili, ali pa bodo druge vpra¬
šali. Vse nju dela naj bodo tako svete, kakor želita, de
bi jih nju otroci storili, sčer jima otroci ne bodo verjeli,
. če bi jih učila po volji božji živeti, sama bi pa hotla na¬
sproti delati. De je mladost tako spridena, se lahko ve,
de so starši krivi; ako bi starši Boga čez vse ljubili,
bi tudi svoje otroke vedili prav voditi; ker so pa starši
za Boga mertvi, ne morejo otrok za-nj rediti. Tudi za-
deržanje do ptujih ljudi se morajo otroci od staršev uči¬
ti; zato naj starši vsaciga spoštujejo, ki k njim pride,
naj bodo prijazni in priljudni ž njim, kakor tudi proti
pdslam; naj mislijo, de Bog tako hoče, ker so vsi nje¬
govi otroci. Pa tudi oče in mati morata eden druziga
spoštovati, de se otroci od nju uče, jih prav spoštovati,
kakor jim Bog zapove.

III. Del.

24

370

Starši naj uče svoje otroke vsakima človeku v ser¬
cu dobri biti, in mu dobro storiti, če le zamorejo; ako
jih kdo razžali mu odpustiti in ga ljubiti. Uče naj jih
stare ljudi spoštovati, de jih bo Bog ljubil in blagoslo¬
vil, in tudi ljudje bodo take otroke ljubili. Vadijo naj
jih svojini dobrotnikam se za vsako dobroto zahvaliti,
in jim vselej radi postreči, za nje moliti, in jih, kakor
svoje dobrotnike per vsaki priložnosti hvaliti. Ako starsi
svojih otrok hvaležnosti ne bodo učili, tudi njim ne bodo
hvaležni, in ni gerjiga človeka, kakor nehvaležnež.

Uče naj jih mirne in prejenljive biti, ker Jezus le
mirne otroke božje imenuje, in če se otroci med seboj
skavsajo, naj skerbe, de se preč spravijo. Tistiga otro¬
ka, ki nemir dela, naj tako dolgo od družili ločijo, de
se poboljša. Učiti morajo otroke tudi krivico voljno ter-
peti, de bodo vselej raji v miru živeli, kakor de bi hotli
zmirej prav imeti, in vsak bo prejenljivimu človeku več
verjel, de ima prav, kakor termastimu, ki hoče, de bi
vselej njegova veljala. In kako potrebna je človeku ta
čednost, in kako lahko mu je med ljudmi živeti, če se
je je že od mladosti privadil.

Vadijo naj jih vsacimu z veseljem postreči, kakor je
Jezus storil, ki je rekel, de ni prišel na svet, de bi mu
ljudje stregli, ampak de jim on streže. Uče in morajo
naj jih, de bodo radi eden namest druziga kako delo
opravili, namest druziga kam sli, če tudi nič zato ne
dobe, ker kristjan ne le za se, ampak tudi za bližnjiga
skerbeti mora.

Uče naj jih usmiljenje do revnih, bolnih in zapuse-
nih ljudi, de se jih bodo usmilili, in jim bodo v nadlogah
radi pomagali, jim radi dali, kar bodo zamegli, in tudi
sebi od ust in per blagu pritergali, in revežem dali.
Uče naj jih, vselej resnico govoriti, in če so tudi kaj
hudiga storili, de obstoje, kaj so storili, in de bodo tudi
vselej pravico in zvestobo ljubili. Nikoli dopustiti, de

371

bi komu kaj vzeli, koga ogoljufali ali poškodovali, in ko
bi kaj taciga storili, jih ojstro kaznovali, de si ne bodo
nikoli več upali, kaj ukrasti.

Nikar naj ne pripuste, de bi s posli gerdo dela¬
li, jih zmerjali ali zaničevali. Uče naj jih, de služabniki
so otroci božji, za ktere je Jezus svojo kri prelil in
umeri, kakor za nje, in nebesa so za njih ravno tako
pripravljene; de so vredni, de jih ljubijo, ker veliko tež¬
kih in zopernih del namest njih opravijo, ktere bi sami
mogli storiti, ko bi jih ne imeli. Naj za to dokroto Bo¬
ga hvalijo, in posle radi imajo, in krotko usmiljeno ž
njimi ravnajo, de bodo radi per hiši in veselo in zvesto
svoje dolžnosti opravljali.

Vadijo naj otroke vsaciga človeka spoštovati in z
vsacim prijazni biti. Kteri starši otrok od mladosti ne
uče cestno s svojim bližnjim se vselej obnašati, bodo
terdi ostali, ne bodo prijatlov imeli, in si večkrat tudi
na kruhu škodovali, ako ne bodo obrajtani.

Uče naj otroke molčeči biti, de ne bodo vsiga dru¬
god pravili, kar doma ali drugod vidijo ali slišijo; zra¬
ven jih pa vender varovati, de potuhnjeni ne bodo. Ce
bodo otroci odkritiga serca, in staršem povedali, kako
mislijo, jim bodo vedili starši nauk dati, kaj govoriti in
kaj zamolčati, in tako se bodo od mladosti modrosti uči¬
li. Če bodo starši svoje otroke po keršansko sveto ži¬
veti učili, bodo še družim h keršanskimu življenju po¬
magali, ker nad njimi bodo otroci in odrašeni lep izgled
vidili. Jezus je še aposteljnam otroka za izgled posta¬
vil, rekoč: Ako ne hote, kot ta otrok, ne pojdete v ne¬
beško kraljestvo. Sv. Duh pravi: »Ne bodi vesel, ako
veliko hudobnih otrok imaš, tudi se ne veseli, ako stra¬
hu božjiga ni v njih. — In boljši je brez otrok umreti,
kakor hudobne otroke zapustiti.’’ Sir. 16. 4. Mod er sin
razveseli očeta; nespametni pa je žalost svoje matere.”
Prip. 10. 1.

24*

372

fJK Starši morajo svoje otroke tudi od
liudiga odvračati.

Keršanski starši si ne prizadevajo otrok le k čed¬
nostim, k temu napeljevati, kar Bog zapove de store,
temuč jih tudi varovati, de ne store, kar Bog prepove,
pred vsimi nerodnostmi, de se jih ne navadijo , ker jih
ljubijo in žele, de bi popolnoma kristjani bili, in enkrat
v nebesa prišli. Varjejo jih pred nečimernostjo v obla¬
čilu, de bi ne želeli ljudem Čopasti, kar bi jim moč gna-
de božje-slabilo, in jih seasama od Boga odvernilo. Var¬
jejo jih pred samoglavnostjo, ko jim vsiga ne dovolijo,
kar otroci imeti hočejo, posebno tega ne, kar s silo ime¬
ti hočejo, de se morajo svoji volji odpovedati, ker več¬
krat tudi škodljive reči tirjajo. Uče jih spoznati njih
slabosti, de ni vse prav in dobro za njih, če tudi žele,
in ko bi tudi dobro bilo., pa že zato ni prav, ker starši
nočejo; staršem pa morajo pokorni biti, in to Bog hoče.

Ne dopuste otrokam se jeziti ali maševali; zato jim
nikoli tega ne store, kar z jezo silijo , de bi jim storili,
jih zato svare, in če ne marajo, jih tudi kaznujejo; pa
jih sami ne dražijo nespametno , de bi se otroci jezili.
Ako vidijo, de je kteri otrok svojim bratam ali sestram
nevošljiv, ako so kterimu boljši zmed njih, toče zavoljo
lepšiga zaderžanja, naj povejo otroku, de so mu boljši,
ker se bolj zaderži od njega, če se bo pa tudi on bolj¬
ši zaderžal, mu bodo pa tudi ravno tako dobri, kot dru¬
gim, kakor je Bog Kajnu rekel. Vadijo naj svoje otro¬
ke, kader enimu kaj dajo, de od tega tudi svojim bra¬
tam ali sestram kaj podeli, de se ljubezni privadijo, ker
ona je kristjanu k zveličenju potrebna.

Nikoli se ne smejo dati oblagati ali ogoljufati od
svojih otrok; otroci tudi niso brez zvijač, in niso tako
nedolžni, kakor se vidijo; in ko bi jim enkrat veljala,
bodo potlej večkrat lagali. Kader jih pa na laži naj-

373

dejo, naj jih osratnote, in tudi kaznujejo, de se tega ger_
diga greha ne navadijo. Varovati jih morajo pred lenobo,
de ne bodo postopali brez dela, in pred slabimi tovarši-
jami, jih ne pustiti po hišah in v drušino otrok hoditi,
ker se ne ve, kakosni so, ne jim dopustiti po skrivnih
krajih se potikati. Gorje človeku, ki je v mladosti po¬
liti jsan bil!

Ne smejo jim dopustiti, de bi si med seboj naga¬
jali ali se prepirali, ali take norčije uganjali, kjer bi se
lahko poškodovali, si kaj podstavljali ali zanikali, de bi
lahko padli, koga prestrašili, ker se lahko nesreča zgo¬
di. Tudi jim ne smejo dopustiti jezičnim biti, de bi serce
na jeziku imeli. Otroci radi povejo, kar vidijo ali slišijo;
dobe se pa taki slabi ljudje, de otroke vse sprasajo, ka¬
ko se doma ali pa drugod godi, kjer so otroci bili, in
otroci vse povedo, ker še nič hudiga ne mislijo; in ko¬

liko hudiga po otrocih pride, če ne vejo molčati. Torej
se jim mora tudi prepovedati iz druzih hiš doma pripo¬
vedovati in tudi drugod ne, kar so vidili ali slišali, ko
bi jim tudi kdo kaj dati hotel ali dati obljubil, de

bi povedali. Pa tudi starši naj v pričo otrok nič ne
govore, in tudi pdslam naj govoriti prepovejo, kar otro-
kam vediti ni treba; opravljati svojiga bližnjiga pa clo
nikoli ne. Tudi nikoli naj ne dopuste, de kar bi mati
otroku skrivaj povedala, de bi očetu, in kar mu oče, de
bi materi povedal, de se greha podpihovanja in izdaja-

bi materi povedal, de se greha podpihovanja in izdaja¬
nja ne navadijo, ker taki ljudje so kot kuga v soseski,
in veliko hudiga napravijo- Kteri starši svoje otroke po.
keršansko ljubijo, in sami pravično žive, jih bodo tud 1
za Boga zredili, in taki bodo tudi drugim kristjanam v
izgled, kako de božji otroci žive.

374

SO« Starši so dolžni hudobne otroke
kaznovati.

Bog je starsem otroke izročil, de bi jih za nebesa
zredili; zato, če otroci po volji božji ne store, imajo pra¬
vico jih tudi kaznovati, de jih od hudiga odvernejo, jih
poboljšajo, de zanaprej store dobro, kar jih k Bogu per-
pelje. Dokler otroci še niso per pameti, jih morajo z
občutljivimi kaznimi na telesu kaznovati, de, če se kazni
boje, se raji hudimu odpovejo. Ce pa ojstra beseda po¬
maga, naj per nji ostanejo; le, če nič ne marajo, ne za
lepo in ne za ojstro besedo, potlej naj jih se le občutlji¬
vo kaznujejo. Naj ne bodo starši s hudobnimi otroci
tako dobri, kakor z dobrimi, bogaboječimi; ko pa otroci
spoznajo in obstoje, de so grešili, starše odpušenje pro¬
sijo, in se poboljšajo, naj jim bodo pa spet dobri, kot
pred, kakor oče zgubljenim« sinu. S. Duh pravi: »Ko¬
mur se šibe škoda zdi, sovraži svojiga sina, kteri ga pa
ljubi, ga vedno strahuje.” Prip. 13. 24. »Gladi sina, in
te bo strahoval, igraj se ž njim, in te bo žalil. Nikar
ga v mladosti svoji volji ne prepusti, in nikar v nemar
ne pusti, kar si umišlja. Pripoguj njegov vrat v mla¬
dosti, in tepi ga s šibo, dokler je otrok, de ne postane
terdovratin in tebi nepokorin, in de te ne bo serce bo¬
lelo?’ Sir. 30. 4—11. »Nikar otroku tepenja ne odtegni;
zakaj ako ga boš s šibo udaril, ne bo umeri. Ti boš
njega s šibo udaril, in njegovo dušo od pekla rešil.”
Prip. 23. 13. 14. Otroka pa po glavi biti, ga suvati,
se morajo starsi vselej varovati; kdor bi tako delal, bi
ne kaznoval otroka, ampak bi le svojo jezo nad njim
razlival, in bi ne želel otroka poboljšati, ker bi ga le v
jezo in togoto spravil. Sv. Pavel pravi: »Očetje nikar
ne dražite svojih otrok k serdu, de jim serce ne upade.”
Kolos. 3. 21. Ako morajo starši otroke s kaznimi od hu-
diga odvračevati, jih ne smejo v jezi kaznovati , nikoli

375

jih gerdo zmerjati ati kleti; s tem bi otroka se le po-
hujsali, in bi morebiti hotli kak majhin greh per otrocih
odverniti, bi jih pa veliciga naučili. Sveti Duh pravi:
»Očetov blagoslov otrokam hiše uterdi; materna kletev
jih pa do tal podere?’ Sir. 3. 11. In ko otrok vidi, de
ga starsi v jezi kaznujejo, ne obžaljuje svojiga greha,
ker je z njim Boga razžalil, ker morebiti še tega za greh
nima; on si misli, oče me tepe zato, ker je jezin, in če
takrat vbeži, ko je oče jezin, ve, de potlej ne bo ka¬
znovan.

Pred ko starši otroka kaznujejo, morajo prevdariti
kakšin je greh, in kakšna kazin je otroku primerjena;
ali de ga z osramotenjem ali s poštam kaznujejo , ali s
tem, de mu ne puste v drušino otrok iti, mu kakiga
veselja ne dovoliti, ali kar si bodi taciga, ali tudi s šibo.
Zakaj starši tudi nimajo pravice otrok kaznovati, kakor
bi se jim ljubilo; otroci so božji. Tudi naj pred premi¬
slijo, ali je otrok le iz nerodnosti, ali spervič, ali zoper
staršev, ali zoper božjo zapoved grešil; ali je iz neum¬
nosti, nevednosti ali iz hudobije ali pa iz navade grešil.
Ce je otrok kako reč ubil ali zlomil, ali ko bi rad prav
storil, pa je napak ali nerodno, naj ga le poduče, kako
mora drugikrat storiti. Ako se je pa pregrešil zoper
božjo zapoved, postavim: je lagal, goljufal, s svojim bliž¬
njim gerdb delal, se z brati in sestrami tepel, jih gerdo
zmirjal, v cerkvi se nespodobno vedel, kaj ukradel, star¬
šem nepokerin bil, klel, ga ne smejo brez kazni pustiti,
in če je še večkrat tisti greh storil, ga pa tudi ojstrejši
kaznovati. Pred pa, kot ga kaznujejo, morajo otroku
živo k sercu govoriti, kako se je zoper Boga pregrešil,
gnado božjo zgubil, in si kazin per Bogu zaslužil, de
ga napeljejo h kesu, de obžaljuje svoj greh, ker je Bo¬
ga razžalil. Potlej naj mu povedo, de ga morajo kazno¬
vati, de jih zato serce boli, pa če ga oni ne, ga bo Bog
še huje, in če bi ga ne, bi Bog pa tudi njih kaznoval,

376

in bi se njegoviga greha vdeležili, ako bi nepokoršine
do Boga ne kaznovali. Otroka pa naj tudi se zraven
poduče, de naj kazin za pokoro svojih grehov vzame,
naj jo zato voljno terpi, in naj se poboljša, de ne bodo
nikoli več permorani ga kaznovati, ker to bi bilo za-nj
žalostno, in za ta in uni svet k neizrečeno veliki nesre¬
či. Ce bodo starši po tem nauku vselej storili, jim ne
bo treba svojih otrok veliko kaznovati, gotovo se bodo
poboljšali; če jih bodo pa iz jeze kaznovali, in vedno
nad njimi vpili, se jim bodo ušesa vgladile, in ne za be¬
sedo in ne za kazin ne bodo več marali, ampak poredni
ostali, kakor bi se zgodilo, ako bi očetje zoper matere,
ali pa matere zoper očete otrokam potuho dajali.

Starši se pa tudi morajo proti dobrim otrokam do¬
brotljive skazati, in kteri je kaj taciga dobriga storil, de
je mogel svoje nagnjenje premagati in je zavoljo Boga
storil, tistimu naj starši kaj veseliga store, de bo spod¬
boden raji dobro stanovitno delati; tode se morajo varo¬
vati, de otrok ne bo dobriga zavoljo časniga plačila,
ampak zavoljo Boga storil, in tudi takrat, ko ga nobe¬
den ne bo vidil, in nobeniga plačila prejel ne bo; de
bo še takrat rad storil, kar je po volji božji, ako bi ga
tudi drugi zaničevali, ali zato še kako škodo terpel. Pa
tudi ne smejo preveč po gostama za dobre dela jim kaj
dobriga storiti, de se sčasama pervadijo, le iz ljubezni
do Boga dobro storiti, kteri jih bo v večnosti obilno
plačal. Varovati se morajo, de, ako bodo otroka zavoljo
keršanskiga zaderžanja hvalili, ne bo napuhnjen ali hvale
lakomen, in de. mu bratje ali sestre zato nevošljivj ne
bodo. Zato naj povedo dobrimn otroku, de je prav sto¬
ril, zato so ga obdarovali, družili pa ne, pa de naj mi¬
sli, de mu je Bog s svojo gnado pomagal dobro storiti;
naj Boga za to dobroto zahvali, in naj ga prosi, de bi
mu še zanaprej dal zmirej bolj na tanko po njegovi vo¬
lji živeti; in naj misli, de bodo njegovi bratje ali sestre

377
drugikrat še bolje to storili, kakor je zdej on storil.
Druge otroke naj zraven opominjajo, de jim hočejo rav¬
no tako dobri biti, če se bodo po volji božji dobro za-
deržali, kakor se njih brat ali sestra zaderži. Nikoli
pa otrokain tacih reči dajati, po kterih bi se nečimerno-
sti vadili in jo ljubili, ampak le take, ki ga se bolj k
pobožnimu življenju nagibljejo.

Sl. Kak6 se starši pregreši v dolžno¬
stih do stoj  ih otrok.

Starši grese, če svojih otrok ne ljubijo, kakor bož¬
jih otrok, jih po kersansko ne rede za nebesa; ali če
jih le po človeško ljubijo, in iz slepe ljubezni jim vse
spregledajo, ali nekteriga posebno ljubijo , za druge pa
ne marajo, jih čertijo in svojiga ljubčika vsiga spridijo.
Grese hudo zoper Boga, ker svoje otroke kolnejo , jim
pripuste storiti, kar hočejo, se za njih srečo ne pečajo,
jih s potrebnim živežem in oblačilom ne preskerbe, ali
pa čez stan oblačijo in jih nečimerne in napiihnjene sto¬
re. Ko otroci zbole, jim k zdravju ne pomagajo, in jih
Bogu na milo puste terpeti; ali ko jih na mehko življe¬
nje vadijo, jih ne vadijo delati po njih stanu, jih puste
postopati, de ni nikoli nič prida iz njih.

Grese, ko svojih otrok preč od mladiga keršanski-
ga nauka ne uče, in kar sami zadosti ne zainorejo, dru¬
žili pobožnih ljudi ne prosijo, de bi jih učili; ali če jih
puste hoditi v drusino hudobnih otrok in ljudi, ki so pol¬
ni le posvetniga duha, de se ga navzamejo, in s tem vse
božje zgube, Grese, ki otrokam vse perpuste in pravi¬
jo, so se otroci; kaj hočemo, po otrpčje store; per tem
se slabe nagnjenja v njih ukoreninijo, kterih potlej ne
premagajo. Ravno tako grese, kteri svoje otroke pre-
terdo imajo, jih nikoli z lepim očesam ne pogledajo, jim
nobene lepe besede ne pervošijo, če so per dobri volji,
je vse prav, kar store; če so pa čmerni, pa nični prav;

378

nad njimi ravsajo, jih od hiše do hiše pode, neusmiljeno
bijejo, sujejo, ranijo, jim še kak ud spridijo; taki so ubi-
javci svojih otrok; pred takimi se otroci vedno tresejo,
in vse serce jim vpade, in ljubezen ugasne v njih ser¬
cih. Gi•eše, kteri puste svoje otroke hoditi, koder ho¬
čejo, jim dopuste ponoči se potepati, pijančevali, igrati
in druge nerodnosti vganjati; jim ni mar če gredo v
cerkev k pridigam, k naukam, k spovedi, ali če molijo
ali ne. Taki slabi starši so krivi grehov, ktere otroci
store, in se jih vdeležijo; kako hočejo taki starši pred
Bogam obstati, de bi ne bili z otrocmi vred pogubljeni?
Taki ne ljubijo ne Boga, ne bližnjiga, ker še svojim
otrokam v nebesa ne pomagajo, pa kako jim hočejo po¬
magati, ker še sami za se ne skerbe. Starši greše,
kteri svojim otrokam izgleda keršanskiga zaderžanja ne
dajo, če vsak dan za nje ne molijo. Greše, če zaprav¬
ljajo, zaigrajo ali zapijejo svoje premoženje, de otrokam
druziga ne zapuste, kot beraško palico. Greše tudi ne¬
zakonski očetje, ki svojiga postranskiga otroka za lastni-
ga ne spoznajo, z njegovo materjo za njegov živež in
za drugo potrebo ne skerbe, dokler si sami kruha slu¬
žiti ne morejo, ga ne uče keršansko živeti; se za-nj ne
pečajo, ker otrok je nedolžin, in ni kriv njih greha; če
ne skerbe otroka učiti ali učiti dati, de bi si sam svoj
kruh služil. Grešili bi pa tudi, ako bi svojim zakonskim
otrokam premoženje jemali, in ga postranskimi! otroku
dajali, ker le od tega jim smejo pomagati, kar sami se¬
bi pertergajo.

82. I£ak6 se imajo stari očetje in nnt-
tere, očmi in mačalie do otrok za¬
delati ?

Stari starši morajo otrokam vse to storiti, kar so
jim pravi starši storiti dolžni bili, ki so odmerli. Dolžni
so jih ljubiti, učiti, za njih dušo in telo skerbeti, kakor

379

pravi starsi; prizadjati si, kolikor je nar več mogoče,
jim za ta svet in za srečno večnost pomagati, jim lepe
izglede dajati, in za nje moliti. Ce pa starsi, to je, njih
sinovi ali hčere žive, jim pa pomagati otroke kersansko

po volji božji rediti in učiti, in starše opominjati, če so
zanikerni, de dolžnost do svojih otrok zvesto dopolnijo,
kakor Bog hoče; in če vidijo kaj napačniga, hudiga nad

otroci, tudi staršem povedati, de ga preč v začetku ve
do odverniti.

Očmi in mačahe so očetje in matere svojih pastor¬
kov, tedej morajo tudi storiti zavoljo Boga vse, kar so
dobri starši svojim otrokam dolžni. Kdor ne misli tega
storiti, naj se ne poroči s takim, ki ima otroke. Res
je, de take nasprotne nalome ljubezni nimajo pasterki
in ne očmi in mačahe med seboj, kakor pravi starši in
otroci; pa Bog keršansko ljubezen zapove, ktera je več
kot natorna. Zato naj se ljubeznivo zaderže, de otroci
svoje starše lažej pogreše. Med svojimi otroci in med
pasterki naj nobenige razločka ne delajo, skerbe naj
oboje v božjim strahu zrediti, de bodo Bogu služili in v
nebesa prišli. To želi vsak dober kristjan svojimu bliž¬
njimi!, koliko več še svojim otrokam, ki so jim nar bli-
žej serca. Pomislijo naj, kako žalostno je za pasterke
že to, ker so svoje starše zgubili, in kako se jim serce
od žalosti topi, če jih očem ali mačaha terdo ima, jim
ljubezni in milosti ne skaže, ali jih morebiti v kak stan
ne sili, kteri jih ne veseli, pa store, de le od hiše pri¬
dejo, in se za časno in večno življenje nesrečne store.
Pred vsiin hudim jih morajo varovati; sploh so dolžni
vse storiti, kar dober oče in dobra mati za svoje otroke
stori, de jih Bog ne bo zavergel, ker njegovih otrok ne
ljubijo, in za nje ne skerbe.

380

83. Dolžnosti otrok do svojih Staršev.

Kersanski otroci žele Jezusa v vsiin posnemati, ta¬
ko tudi v spoštovanji in ljubezni do svojih staršev, in
na to jih tudi dobri starši od perve mladosti napeljujejo,
de bi se proti njim tako zaderžali, kakor Bog zapove.
Od staršev podučeni otroci vejo, de Jezus nikjer ni ve-
čiga veselja vzival, kakor v hiši svojiga Očeta, v cer¬

kvi, in njegovo voljo

mu je bilo ljubši, kakor

jed in pijača; de je bil Jezus Marii in svetimo Jožefu
pokorin, jima je delati pomagal; de je v hiši svojih staršev
odločen od druzih otrok svoje otročje in mlade leta pre¬
živel, dokler je začel učiti. Ljubil in spoštoval je svoje
starše, in še umirajoč na križu je za svojo ljubo mater
skerbel, in jo svetimu Janezu izročil, de naj za njo

skerbi.

Bog v ceterti zapovedi zapove, starše spoštovati,
jim pokorin biti, in jim vse storiti, kar jim gre. Te ve¬
like dolžnosti dopolniti pa niso od Boga zavezani le
majhni otroci, ampak vsi mladi in odrašeni; sami naj
bodo ali v zakonu, ker, dokler starši, starši ostanejo,
ostanejo tudi otroci, njih otroci. Ko se otrok v svoji
mladosti pobožniga življenja navadi, ga lahko stane tudi
v mladih in starih letih, ne odstopi od keršanskiga živ¬
ljenja, in zvesto dopolni vse dolžnosti do svojih staršev,
ker vselej želi le to storiti, kar Bog zapove,, in ko bi
ne dopolnil, ve, de bi Boga razžalil, kar storiti se pa
vselej boji.

Kersanski otroci starše spoštujejo, zato , ker Bog
zapove. Sv. Duh pravi: »Bog je otrokarn zapovedal
očeta spoštovati, in ker hoče, de mati oblast ima , ji je
otroke podvergel.” Sir. 3. 3.

Otrdci vidijo v svojih starših namestnike božje, kte-
rim jih je Bog izročil, de jih po njih živi; dal jim je
oblast čez nje, in zato jih v sercu in z unanjim zader-

381

žanjem spoštujejo. Otroci ne gledajo nikoli slabosti svo -
jih starsev, ampak le njih, kdo de so, in v njih Boga
daste, ker vse dopolnijo, kar jim Bog zapove, in slabo¬
sti staršev s keršansko poterpežljiv ostjo prenesejo. Ka¬
kor visoko otroci v svojim sercu svoje starše spoštujejo,
tako razodevajo svoje notranje spoštovanje po unanjim
zaderžanji. Dobri otroci s starši cestno, ponižno in
vselej krotko govore, nikoli neotesano ali terdb, nikoli
jih ne žalijo ne z besedo ne z zaderžanjem; kar jim je
treba, starše lepo prosijo, de bi jim dali, kar potrebuje¬
jo. Ko jim kaj kažejo, ali jih opominjajo , jih poslušajo
in store, de jim pa krivico store, jim je ne očitajo, mol¬
če preterpe, ali pa s spoštovanjem jih krotko prepričajo,
de se jim je krivica zgodila; ne terdijo svoje, ampak
staršem prejenjajo. Dobri otroci svoje spoštovanje do
staršev per vsaki perložnosti pokažejo, de tudi drugi
spoznajo v kaki časti jih imajo; ne perpuste drugim za¬
ničljivo od njih govoriti, se preč za nje potegnejo, kakor
Sem in Jafet, ki nista pustila svojimu bratu Kaniti ode¬
ta zaničevati in zasramovati. Tudi sin, gospodar hiše,
kterimu so starši gospodarstvo izrodili, hode, de jih mo¬
ra žena, otroci in posli spoštovati.

Otroci se ne smejo svojih staršev sramovati, de jih
je Bog v višji stan postavil, ne smejo pozabiti, de so
bili pred otroci, kakor k ti časti povišani; de sedanja
visokost ne razveže zaveze , s ktero je Bog otroke s
starši zvezal, in ne vzdigne dolžnosti do staršev. Egip¬
tovski Jožef da v tem lep izgled, kako je svojiga Ijubi-
ga odeta sprejel. Spoštovanje do staršev skažejo otroci
tudi v tem, ako jih pri vsim za svet poprašajo , in se
dajo od staršev vladati, ker vedo, de se od njih modrost
ude, kakor sv. Duh zapove: »Poslušajte otroci poduče-
nje svojiga odeta, in glejte de razumnost zveste.» Prip.
4. 1. »Kteri svojo mater spoštuje, je kakor ta, kteri
zaloge vkup spravlja. Kdor svojiga odeta spoštuje, bo

382

nad svojimi otroci veselje doživel, in na dan svoje mo¬
litve uslišan. Kdor svojiga očeta spoštuje, bo daljši živ¬
ljenje imel, in kteri svojiga očeta uboga, bo mater raz¬
veselil. Spoštuj svojiga očeta z djanjem, z besedo in z
vso poterpežljivostjo, de njegov blagoslov čez te pride in
njegov blagoslov do zadnjiga pri tebi ostane. Očetov blago¬
slov otrokam hiše uterdi, materna kletev pa jih do tal
podere. — Moj sin! podperaj svojiga očeta v njegovi
starosti, in ne žali ga, dokler živi; perzanesi mu, ako

mu pameti zmanjkuje, in ne zaničuj ga per svoji mo¬
či, zakaj usmiljenje, ktero se očetu skaže, ne bo pozab¬
ljeno. In za perzanesene prestopke tvoje matere bo tebi
dobro vernjeno, in ti boš v pravici poterjen, tudi na dan
nadloge se bo na te spomin imel, in tvoji grehi se bodo

stopili, kakor led na soncu.” Sir 3. 5—17. In sv. Pa¬

vel zapove, rekoč: »Spoštuj svojiga očeta in svojo ma¬

ter, ta je perva zapoved, ktera
pojde, in de boš dolgo živel na

' 'j ’ ima, de ti dobro
zemlji.” Efez. 6. 2. 3.

Otroci svoje starše ljubijo, ker jim je Bog zapove¬
dal. Ljubezen do staršev pride iz ljubezni do Boga;
ljubezen do Boga je korenina v sercu keršanskiga otro¬
ka, iz ktere vse čednosti do staršev zrastejo. Ko nam
Jezus ljubezen do bližnjiga, ja cIo do sovražnikov zapo¬
ve, koliko več do staršev, in kteri otrok Boga ljubi,
ljubi za Bogam svoje starše nar bolj in jim je hvaležin.
In ljubezen do staršev je že od natore v sercu otrok in
staršev; nobeden ne uči staršev otroke ljubiti, pa od na¬
tore imajo vse drugačno dopadajenje do svojih otrok,
kakor do druzih ljudi, in ravno tako tudi otroci do njih,
brez de. bi jih kdo učil. Ko se pa pameti zavedo, tudi
ljubezen in hvaležnost do staršev v njih sercih raste.
Spomnijo se otroci ljubezni in skerbi staršev do njih,
koliko je mati za nje terpela , s kako velikim serčnim
veseljem jih je pestovala, kako serčno objemala in kuše-
vala; ko so bolni bili, kaj je ž njimi terpela, kako gren-

383

ke solze je točila, ker so se ji smilili, sama bi bila raji
terpela, de bi le otroci zdravi bili; koliko noči je reva
prečula, iz ljubezni do njih. Spomnijo se, koliko je oče
za nje skerbel, v potu svojiga obraza se trudil za njih
živež, sebi jed, pijačo, oblačilo in spanje pritergal, de
jih je preživil in preskerbel, in le takrat je bil prav
vesel, ko je vidil, de so bili otroci preskerbljeni. Neza-
popadljiva ljubezen staršev do njih, jih k vedno močneji
ljubezni do ljubih staršev žene, in z veseljem zvesto do¬
polnijo, kar jim Bog- zapove, rekoč: »Spoštuj svojiga
očeta, in ne pozabi bolečin svoje matere: spomni se, de
bi brez njih ne bil rojen, in poverili jim po tem, kakor
so oni tebi storili.” Sir. 7. 29. In le Boga več ljubijo
dobri otroci, kakor starše, ker jih Jezus uči, rekoč:
»Kdor ljubi očeta in mater bolj kot mene, ni mehe vre-
din.” Mat. 10. 37. Kako lepo je Tobija svojiga sina
učil, kaj naj stori, rekoč: »Moj sin! poslušaj besede
mojih ust, in ohrani jih terdno v svojim sercu. Kader
bo Bog mojo dušo vzel, pokoplji moje truplo, in spoštuj
svojo mater vse dni njeniga življenja.” 4. 2—5.

Zato so pa dobri otroci tudi vedno radi per starših
doma, ki jih ljubijo, in če jih kolikej časa ne vidijo, jim
je dolg čas po njih, ž njimi se radi pogovarjajo, vse
jim zatipajo, vedno so veseliga obraza in serca proti njim,
vse store, kar staršem veselje stori, vse odvernejo, kar
bi jih žalilo; in kar jim v očeh vidijo, de bi radi imeli,
brez ukaza berž store, de so le starši ž njimi zadovolj¬
ni. Otroci vedo, kar Bog pravi, de dober sin očeta raz¬
veseli, in nespameten sin je žalost svoje matere; vedo,
de žalost življenje prikrajša, veselje ga pa do sive sta¬
rosti podaljša.

Otroci morajo iz ljubezni do Boga staršem pokorni
biti. Sv. Duh pravi: »Kdor se Gospoda boji, spoštuje
starše, in svojim porodnikam kakor svojim gospodam
sluzi.” Sir. 3. 8. Sv. Pavel zapove, rekoč: »Otroci,

384

hodite pokorni staršem v vsih rečeh ; zakaj to je dopad¬
ljivo pred Gospodam ” Kolos. 3. 20. »Otroci, hodite
pokorni svojim staršem v Gospodu; zakaj to je pravič¬
no?’ Efez. 6. 1. Otroci so pa dolžni pokorni hiti, in vse
storiti, kar starši hočejo, in opustiti , kar starši prepo¬
vejo. Pokorni so pa staršem zavoljo Boga; oni ljubijo
starše kot namestnike božje, zato jim pa vse radi store,
ker si mislijo, Bog nam po starših ukazuje, in ker smo
staršem pokorni, smo Bogu pokorni, božjo voljo dopol-
nemo. Izak da lep izgled pokoršine do staršev; oče ga
je hotel Bogu v dar dati, in Izak mu je bil pokorin, ker
je vedil, Bog mi je po očetu to storiti zapovedal, in po¬
korin hočem biti, in se dati zaklati. Keršanski otroci so
pokorni svojim staršem v vsim , kar je Bogu k časti in
njih dušam k zveličenju. Ko jim vele moliti, v cerkev
hoditi, v cerkvi spodobno se zaderžati, k spovedi iti,
doma biti in brez potrebe po hišah ne hoditi, zderžati
se od igre, od plesa, gostivnic, v slabe hiše ne hoditi,
ponoči počivati, z drugim spolam nobene posebne pri¬
jaznosti ne imeti; in vse to radi store, ker vejo, de Bog
to hoče. Pa tudi so jim pokorni, kar je za časno živ¬
ljenje treba, de dobro gospodarijo, premoženja varjejo,
radi delajo, ne postopajo, denarja za nepotrebne reči ne
trosijo, i. t. d.

Ko bi pa starši kaj pregrešniga zapovedali, ne sme¬
jo otroci storiti, postavim: ko hi ukazali lagati, krasti,
bližnjiga poškodovati, ž njim se kregati, ga sovražiti,
tepsti, in karkoli Bog prepove, ne smejo storiti; temuč
krotko po modrosti jim povedati, de Bog to prepove;
Bogu moramo pa bolj, kot staršem pokorni biti; in ko
bi jih tudi strahovali, ne smemo božje zapovedi prelo¬
miti. Otroci morajo per voljenju svojiga stanu starše
za svet prositi, in brez njih sveta naj v nobeni stan ne
stopijo, in naj se z nobenim družetam v zakon ne za¬
vežejo. Starši otroke gotovo nar bolj ljubijo, in za njih

385

srečo skerbe, tudi so si več skusili, kakor otroci, in iz
skušnje bolj presoditi zamorejo, kaj je otrokam bolj ko¬
ristno. Le poseben poklic božji v kak slan stopiti, de
otroci sami prav prevdarijo, de bodo v njem zveličani,
jih izgovori od te dolžnosti, de ga smejo izvoliti, če tudi
starši ne pervolijo, ker starši otrok v kak stan siliti ne
morejo in ne smejo, in otroci imajo pravico po svoji ve¬
sti in po božji zapovedi si tisti stan izvoliti, v kterim si
nar lažej zveličani biti upajo. Pokorni morajo biti pa
tudi oženjeni sinovi in omozene hčere.

Otroci so dolžni staršem pomagati, in če jih je tre¬
ba z živežem in vsiin drugim potrebnim preskerbeti. Ka¬
kor so starši za dušo in telo svojih otrok skerbeli, tako
skerbe otroci za dušo in telo svojih staršev, kader so
obnemagali. Starši so otroke z delam svojih rok pre¬
živih, in vse to so z veseljem storili, in to so po zapo¬
vedi božji in po ojstri pravici tudi otroci svojim staršem
storili dolžni, in keršanski otroci tudi z veseljem store;
oproste svoje stare starše vsih skerbi in vsiga dela, iz
serca jim žele pocitik v njih starih dneh. Ce starši zbole,
skerbe za njih zdravje, de bi si jih še ohranili, in ve¬
selje vživali, jim iz hvaležnosti še kaj poverniti za njih
veliko ljubezen. Zato jim tudi noč in dan strežejo, vse
zopernosti bolnika veselo preterpe, in vse odvračajo, kar
bi jih žalilo. Prav lepo spričevanje od dobriga otroka
je Tobijeva mati dala, rekoč: »On je svitloba naju oči,
palica naju starosti, veselje naju življenja, upanje naju
zaroda.» Tob. 10. 4. Srečin tak otrok, kterimu starši
tako dobro spričevanje dajo; Bog in dobri ljudje ga lju¬
bijo, in blagoslov bo prejel od svojiga Boga.

Dober otrok tudi na zadnje svojih staršev ne za¬
pusti, ce pred njimi umerje, kolikor zamore, jih po smerti
preskerbi, de pomanjkanja ne terpe, ker vidi, kako je
Jezus za svojo ljubo mater še na križu skerbel, in jo
svetimu Janezu perporočil, de naj za njo skerbi. Ako
III. DM. ’ 25

386

pa starsi pred umerjejo, kot on , njih voljo ali izročilo
popolnoma dopolne, kakor so mn izročili, naj so bile pri¬

če zraven ali pa ne, njemu je vest zadosti.

odlaša

berz ko berz, posebno če

Pa tudi ne
ve , de so

komu kako krivico storili, berz poravna, de bi ne bili
zavoljo nje od gledanja obličja božjiga zaderžani.

Keršanski otroci skerbe za dušo svojih staršev.

Vsaki dan molijo za nje, de bi jih Bog zdrave in srečne

ohranil, in jih dolgo živeli pustil; tako še bolj za njih
dušo prosijo, de bi jih Bog v svoji gnadi ohranil, jim
dal sveto živeti in jih enkrat zveličal, 'rudi skerbe, če

jih vidijo, de se po keršansko ne zaderže, de bi jih z
lepimi in krotkimi besedami in z vsim spoštovanjem od-
vernili; jih prosijo, de bi greh in hude navade opustili,
in nehali Boga žaliti, ker jih ljubijo in se za nje boje,
de bi v smertnih grehih ne živeli, v njih ne umerli in

pogubljeni ne bili. Zato prosijo Boga, de bi jih s svojo
gnado od grehov odvernil, iti k svetiinu življenju nape¬
ljal. V bolezni jih tolažijo, jim z veseljem radi strežejo,
jih pred vso nevoljo in mermranjem v poterpežljivosti
ohranijo, skerbe, de so s svetimi zakramenti prevideni,
de bi v gnadi božji umerli. Molijo za nje, ko so v bo¬
lezni, in ko umerjejo , dobre dela za nje opravljajo.
Varjejo se prepira in pravd po njih smerti zavoljo časni-
ga blaga, de bi njih greh tudi staršem ne škodoval v
večnosti.

Kar Bog otrokam v četerti zapovedi zopove do star¬
šev, ravno tako zaderžanje zapove proti starim staršem,
očmam in mačaham, kteri namest staršev, ko so odiner-
li, za nje skerbe. Otroci so dolžni vse stare ljudi spo¬
štovati; dolžni so tudi spoštovati svoje botre in jerafe,
in jim v pravičnih rečeh pokorni biti. To sv. Pavel za¬
pove, rekoč: »Staršiga ne zmerjaj, ampak prosi ga ka¬
kor očeta, mlajši kakor brate; stare žene, kakor mate¬
re, mlade, kakor sestre v vsi čistosti?’ 1. Tim. 5. 1. 2.

387

Kako se pregrete’ otroci zoper četerto božjo zapoved?

Pregreše se, če starše zaničujejo, se jim posmehu¬
jejo, jim gerdb ali terdo odgovarjajo, jih pisano pogle¬
dujejo, od njih hudo mislijo, jih kolnejo, niso s tem za¬
dovoljni, kar jim starši dajo; če se jih sramujejo, ker so
v imenitnišim stanu ali službi, kot starši, v pričo družili
spodobno od njih ne govore, se za nje ne potegnejo, ko
druge slišijo od njih hudobno govoriti Sv. Duh od gre¬
ha, ako otroci svojih staršev ne spoštujejo, strašno go¬
vori, ker pravi: „Ok6 tistiga, kteri očeta zasramuje, in
porod svoje matere zaničuje, naj od potokov krokarji
izkljujejo, in mlade postojne snedo.” Prip. 30. 17. »Kdor
svojiga očeta ali mater kolne, mora smerti umreti?’ 3. Moz.
20. 9. »Preklet bodi, kteri ne spoštuje svojiga očeta
in svoje matere, in vse ljudstvo poreče: Amen.” 5. Moz.
27. 16. »Spoštuj očeta in mater; in kdor kolne očeta
ali mater, naj umerje.” Mat. 15. 4.

Greše, če slabosti in zmote svojih staršev voljno
ne preterpe, so jim nehvaležni, jim smerti žele, jih ža¬
lijo, dražijo, jeze, jim v dušnih in telesnih potrebah ne
pomagajo, za nje ne molijo, naj so še živi, ali že mert-
vi, jim s hudobnim življenjem žalost in sramoto napra¬
vijo in življenje prikrajšajo; jim kradejo ali jih goljufajo,
ali, kar ni za izreci, sujejo, iz hiše preganjajo ali do
vdarijo. Sv. Duh pravi: »Kteri svojimu očetu ali materi
kaj vzame, in pravi, de to ni greh, je tovarš ubijavcov.”
Prip. 28. 24. »Neumni sin je očetova žalost.” Prip.
19- 13. »Kteri svojiga očeta in mater kolne, tega šte¬
vilo ho v sredi teme ugasnilo.” Prip. 20. 20. »Kako
huda slova je tega, kteri očeta zapusti; preklet je pa
od Boga,  kteri mater razserdi.” Sir. 3. 18. Kdor bo
svojiga očeta ali mater udaril, ima smerti umreti.” 2.
Moz. 21. 15.

Greše, če staršev ne ubogajo, kar jim zapovedo,
ali ko preč ne store, ali pa z merrnranjem, in ne tako,
25*

388

kakor storiti ukažejo. Zato naj si starši globoko v svoje
serca utisnejo, kar jim sv. Duh pravi: »Sinu in ženi,
bratu in prijatlu ne daj, dokler ži viž, oblast čez se, ne
daj tudi drugimu svojiga blaga, de se ne boš kesal, in
de ne boš mogel za tisto prositi, dokler živiš in sopeš,
ne pusti se od nobeniga človeka pregovoriti. Zakaj boljši
je, de te tvoji otroci prosijo, kakor de bi mogel ti svo¬
jim otrokarn v roke gledati.” Sir. 33. 20—22.

Kako morajo bratje, in sestre, in žlahta med seboj
živeti ?

Ljubiti se morajo med seboj, v miru živeti, eden
druzimu dobro želeti in storiti, kar je treba, k sreči po¬
magati, eden drugimu postreči, posebno v bolezni, eden
za druziga delati, nevošljivosti se varovati, edin druzimu
z lepim zaderžanjem izgled dajati, eden za druziga mo¬
liti, se ne žaliti, dražiti, ne zamerljivi biti, eden druziga
pred greham varovati, in k bogaboječimi! življenju na¬
gibati in opominjati. Sv. Duh pravi: »Poglej! kakč do¬
bro in veselo je, kader bratje zastopno vkupej prebiva¬
jo.” Psi. 132. 1. »Tri reči moji duši dopadejo, ktere
so od Boga in ljudi poterjene: »Enovoljnost med brati,
ljubezen med sosedi, mož in žena, kader se dobro med
seboj zastopita.” Sir. 25. 1. Tak lep izgled nam da
Abraham v zaderžanji do Lota, svojiga strica, in Jožef
do svojih bratov.

84. Itako keršanski gospodar božjo
voljo do svojili služabnikov dopolne?

Božja zapoved zaveže gospodarja in gospodinjo od
svojih služabnikov dobro misliti, jim dobro želeti in sto¬
riti; za njih dušo in telo po očetovo skerbeti, jih za svo¬
je brate in sestre imeti, ker so otroci nebeškiga Očeta,
kakor ona dva in domači otroci; vstvarjeni in odrešeni
za nebesa, vsi služabniki božji, med kterimi je gospodar

389

pervi. On je od Boga postavljen, de se v hiši vse po
lepim redu godi, in de skerbi, de se čast božja viksa,
in vsa njegova družina zveliča. Bog po svetim Pavlu
zapove, kakosni de morajo gospodarji do svojih služab¬
nikov biti, rekoč: „ Gospodje storite hlapcam, kar je pra¬
vično in prav; in vedite, de tudi vi imate Gospoda v
nebesih.” Kolos. 4. 1. »Gospodarji storite jim ravno
tisto, opustite žuganje, in vedite, de je tako njih, kakor
vas Gospod v nebesih, in ne gleda na stan ljudi.” Efez.
6. 9. »Ako pa kdo za svoje, in zlasti domače skerbi
nima, je vero zatajil, in je hujši, kot neverniki.”
1. Tim' 5. 8.

De bo pa gospodar lahko svoje dolžnosti dopolnil,
ktere mu je Bog naložil do njegovih služabnikov, mora
gledati, de si dobre posle ali služabnike izvoli, kteri so
skerbni Bogu služiti, so krotki, se radi dajo učiti, in so
pokorni. En sam hudobin posel per hiši, veliko hudiga
napravi in pohujsa, in gospodarju težko rajtingo pred
Bogarn napravi; in če je nerodin, len, veliko spridi, in
per hiši veliko škode napravi.

Gospodarji naj dajo svojim služabnikam take dela
delati, ki jih zamorejo opraviti, in ki niso čez njih moč,
pa jih tudi pred lenobo morajo varovati, de ne postopa¬
jo, ker postopanje je že veliko hudiga naučilo. Sir. 33.
29. Kakor imajo gospodarji pravico svojim poslam delo
nakladati, imajo tudi dolžnost jim potrebni živež in pla¬
čilo pošteno in ob pravim času odrajtati. Ravno to so
dolžni tudi najemnikam storiti. Plačilo pa naj dajo po¬
slani tako, de bo njih delu primerjeno. Greh bi bilo,
ako bi poslani težke in velike dela nakladali, plačilo pa
majhno dajali, zato ker bi lahko posle dobivali za majhno
plačilo. Res je, kdor služiti mora, gleda de le službo
dobi, de se preživi; kaj pa hoče druziga storiti v sili ?
Gospodarji naj dela prevdarijo, in naj jim primerjeno
plačilo odločijo; dobrim in zvestim poslam naj pa se kaj

390

poverhi dajo; zakaj Bog pravi, de se jim mora dati,
kar je po pravici in prav. S slabim plačilam in pomanj¬
kljivim živežem dajo pdslam perložnost, de si sami pra¬
vico delajo in kradejo, goljufajo in lažejo, kar Bog pre¬
pove, in gospodarji so krivi greha. Zato je veliko ne¬
zvestih poslov.

Ako posel zboli, je dolžnost gospodarjeva, mu k
zdravju pomagati, skerbeti za njegovo potrebno postrež¬
bo iz zdravila, ker takrat posel se več , kot drugikrat
usmiljenja potrebuje. Stotnik v svetim evangeliju, ki je
nevernik bil, pokaže kersanskim gospodarjem, kaj naj
store, kader kak posel per hiši zboli, kako je on sker-
bel, in Jezusa prišel prosit, de bi mu hlapca ozdravil.
Samarjan se je še ptujiga neznaniga človeka usmilil, mu
usekane rane z vinam izpral, olja va-nje vlil, na svojo
živino posadil in ga gostinčarju izročil, de naj mu dobro
postreže, in bo za-nj vse lepo povernil.

Ako je posel od mladosti zvesto služil, svojo moč
per hiši pustil, ga ne smejo v starosti zavreči, de bi
ubogajme prosil. Ljudje terdiga in neusmiljeniga serca
mislijo, de smejo svojiga podložniga iz službe spoditi,
kader hočejo, ker druziga ne vedo govoriti, kot od svo¬
jih visocih pravic, nikoli pa ne mislijo, Bog hoče
ljubezen in milost. S. Duh pravi: »Nikar hudo ne rav¬
naj s hlapcam, kteri zvesto dela, tudi ne z najemnikam,
kteri se tebi ves podverže. Zastopniga hlapca, kot svojo
dušo za ljubo imej, ne krati mu prostosti, tudi ga ubo-
ziga od sebe ne spusti?’ Sir. 7. 22.

Dol žni so skerbeti svojim dobrim in zvestim pdslam
k sreči pomagati, de, če je mogoče, jih v stan spravijo,
de si sami kruh pridobe. Morajo pa tudi za dušo svo¬
jih poslov skerbeti, jih ne smejo od službe božje zader-
ževati, gledati morajo, de kader je čas v cerkev iti, tudi
res gredo, in se drugod ne potikajo ali vlačijo, in de iz
cerkve ob pravim času pridejo; de večkrat med letam

391

k spovedi gredo; de zjutrej in zvečer, pred jedjo in po
jedi, in če k angeljskimu češenju zvoni, molijo, gledati
na nje, kakšno drušino de ljubijo. Kader so vredni, jih
svariti z ljubeznijo in krotkosljo, nobene nezvestobe jim
pregledati, de se ne navadijo zmikati. Hudobnih, razuj-
zdanih in pohujšljivih poslov pa ne terpeti per hiši, če
so še tako pridni per delu ; ker po njih pride veliko hu-
diga k hiši. Gospodarji morajo vediti, de, dokler je po¬
sel per hiši, jim je na dušo dan, in naj mislijo, de njih
hiša mora biti božja, pa ne zhirališe hudobnih ljudi.

Skerbeti morajo, de so posli v veri dobro poduče¬
ni, in še pred, ko ga v službo vzamejo, naj skerhe zve-
diti, ali so, ali ne. Ko so že v službi, naj jim dajo prilož¬
nost k nauku hoditi, in naj jih doma sprašujejo, de vejo,
ali so se v cerkvi kaj naučili. Nad pomanjkanjem do¬
brih poslov je nemarnost gospodarjev veliko kriva, ker
ne skerbe, de bi bili posli v veri dobro podučeni.

Kjer je več poslov v hiši, morajo gospodarji sker¬
beti, de v miru med seboj žive, edin drugimu ne naga¬
jajo, ne klubujejo, ali eden druziga ne čemijo, in de se
vse v božjim strahu godi. De se bo pa vse po volji
božji v hiši godilo, morata gospodar in gospodinja dru¬
žini lep izgled keršanskiga življenja dati, de lahko re¬
četa: Storite, kakor vidite naju storiti. Zaderžanje go¬
spodarjev in gospodinj stori hiše dobre ali pa slabe; to
poterdi izgled kraljičev v Kaparnavmu, ker je on v Je¬
zusa veroval, so vsi v hiši za njim verovali. Keršan¬
skiga pobožniga gospodarja družina spoštuje in ga ubo¬
ga. Dobri gospodarji v svojih hišah sveti roženkranc
molijo z družino, de so vsi skupej zbrani per molitvi,
ker vejo, de tam je tudi Jezus med njimi, kar je Jezus
sam povedal.

Kar hišnim gospodarjem Bog storiti zapove, tudi
gostincarje zadene, tudi njih hiše so božja lastina; dol
zni so skerbeti pod greham, de se v njih hišah nic ne-

.392

sramniga in druziga hudiga ne godi, kar bi Boga zali¬
lo; vse hudo gre na njih rajtingo pred Bogam, karniso
hotli odverniti, in vsi izgovori so prazni. Skerbeti mo¬
rajo, de se vse po božjih, cerkvenih in deželskih posta¬
vah godi; de se ljudje ne vpijanijo, de med službo božjo
ne točijo ob nedeljah in praznikih, nesramnih ljudi pod
streho ne terpe in vsako nerodnost iz hiše odženejo.
Gorje enkrat tistim gostinčarjem, kteri zavoljo goljufni-
ga dobička vse nerodnosti v hiši terpe; grehi ž njih ve¬
denjem v hiši storjeni so tudi njih grehi. Blagor gospo¬
darjem, ki svojo družino v božjim strahu imajo, dobra
družina jim bo srečo in blagoslov za ta in uni svet spro-
sila, in Bog jim bo skerb, ktero so za njegove otroke
imeli, obilno v nebesih povernil.

Jiakb se pregreše gospodarji zoper božjo voljo zavo¬
ljo družine?

Pregreše se:

1) Če poslani ali drugim služabnikam polrebniga
živeža in pravičniga plačila ne dajo, ž njimi terdb dela¬
jo, in jih nimajo za otroke božje.

2) Če jim čez moč težke dela nakladajo, de se na
zdravji poškodjejo, ali pa če jih puste postopali, de ima¬
jo čas, si hudo domisljevati.

3) Ce za njih dušo ne skerbe, jih pred perložnostjo
greha ne varjejo, k molitvi, k službi božji in k posluša¬
nji božje besede ne napeljujejo in ne pošiljajo.

4) Če jim s pobožnim življenjem lepiga izgleda ne
dajejo.

85. Kako pAsli v svojim stanu voljo
božjo dopolnejo.

Kersansk služabnik po veri podučen spozna, de ga
je Bog v ta stan postavil, de v tem si mora prizadjati,
ljubezen do Boga skazati in se zveličati, zato je svojiga

393

stanu vesel in Boga hvali, ker ve , de je vedno otrok
božji, de Bog je njegov pravi Oče in Gospod. Njegov
stan ni tako zaničljiv, kakor si ga svet misli. Sv. Pavel
pravi, de naj se posli za hlapce Kristusove mislijo , de
naj bodo svojim gospodarjem kakor Kristusu pokorni z
dobro voljo, kakor Gospodu, ne pa kot clovekam, ker
bo tudi vsak od njega plačilo prejel, kar je v službi do-
briga storil. Zato si keršanski posel per svojim delu
misli, zdej Bogu sluzim, ker njegovo voljo spolnujem,
in vem, de Bog mi bo bolji plačilo dal, kakor moj go¬
spodar. Pa tudi, kar mu gospodar da, za božji dar
spozna, kteriga mu je treba za časno življenje. Kteri
služabnik svoj stan tako premisli, ga ni žalosten, ampak
vesel, ker ve, de v njem Bogu služi, če svoje dolžnosti
dopolne. Sv. Pavel pove, kakosni morajo služabniki biti,
de bodo po volji božji, ker pravi: »Hlapci bodite pokor¬
ni svojim telesnim gospodarjem s straham in trepetam v
preprostosti svojiga serca, kakor Kristusu; in nikar ne
služite na oko, kakor de bi hotli ljudem dopasti, ampak
kakor hlapci Kristusovi storite voljo božjo iz serca ra¬
di, in služite z dobro voljo, kakor Gospodu in ne kakor
ljudem." Efež. 6. 5—-7. »[n veste, de boste od Gospo¬
da povračilo jerbšine prejeli. Služite Gospodu Kristusu."
Kolos. 3. ‘24.

De služabniki v svojim stanu voljo božjo dopolnejo:
1) Spoštujejo svoje gospodarje in gospodinje iz ljubezni
do Boga. Keršanski posel si misli svojiga gospodarja
višjiga od sebe, kterimu je Bog oblast čez-nj dal; on
spozna, de mu je Bog spoštovanje zapovedal, in po vsim
svojim unanjim zaderžanji kaže spoštovanje do nje¬
ga, z njim vselej krotko in ponižno govori. On ne
gleda, kdo de je njegov gospodar, ali kaj de je nekdaj
bil, in tudi ne gleda na druge nerodne posle, kteri po
zapovedi božji njega prav ne spoštujejo, ampak le na
božjo zapoved misli in jo hoče dopolniti, in vse druge

394

misli na stran dene. Gospodarji imajo dolžnosti očetove
do poslov, in posli otročje do njih, in kar Bog- v četerti
zapovedi otrokam zapove, to tudi poslani. Sv. Pavel
zapove, rekoč: »Hlapci, kteri koli so pod jarmam, naj
svoje gospodarje vse časti vredne čislajo, de se ime Go¬
spodovo in nauk ne bo klel. Kteri pa verne gospodarje
imajo, jih ne smejo zato zaničevati, ker so bratje, temuč
naj jim še bolj zato služijo, ker so verni in ljubi in evan¬
geljske dobrote deležni?’ 1. Tim. 6. 1—2 »Hlapci bo¬
dite gospodarju z vsim straham podložni, ne samo do¬
brim in krotkim, temuč tudi čmernim. Zakaj to je pri¬
jetno, ako kdo zavoljo Boga žalost prenese, in po kri¬
vici terpi. Zakaj kakošna čast je, če zavoljo pregreše-
nja tepeni terpite? Ako pa prav delate in voljno terpi-
te, je to prijetno per Bogu.” 1. Petr. 2. 18. 20.

De bo keršanski posel po volji božji svojiga gospo¬
darja in gospodinjo spoštoval, naj si prizadeva vedno
sebe in svoje, slabosti spoznati, de bo v ponižnosti ra-
stel; lepa čednost ponižnosti bo storila, de ho lažej spo¬
štoval oblast v svojih višjih ; varje naj se hudobnih, svo-
joglavnih soposlov, naj njih neumniga govorjenja ne po¬
sluša, in se jim ne pridruži; odloži naj svoje srovo,
terdo zaderžanje, kteriga se je morebiti od mladiga na¬
učil, ker ga ni nobeden učil priljndin in nezatnerljiv biti;
tak sirov človek ne spoštuje druziga, kot sebe. Nikar
naj ne gleda slabost svojih višjih, de bi jih zaničeval;
vse ljudi moramo spoštovati, ker so vsi otroci božji, še
več pa svoje višji, le sebe gerdi per pametnih ljudeh,
kdor se zaničljivo zaderži do svojih gospodarjev.

2) Posli so dolžni svoje gospodarje in gospodinje
po keršansko ljubiti, to je , jim dobro želeti in storiti,
jih pred škodo varovati; če jim dobro gre, se njih sreče
veseliti, k sreči pomagati, ako jim pa hudo gre, če jih
kaka nesreča zadene, jim mora v sercu tako žal bili,
kakor bi se bila njim zgodila. Bogaboječi posli so go-

395

spodarjem in gospodinjam, kot svojim staršem dobri, in
ravno tako zaupljivo ž njimi delajo, kot otroci s starši,
ker dobri gospodarji tudi za svojo družino, kot starsi
za svoje otroke skerbe za zveličenje njih duše in prid
telesa. Pobožin posel, ki Boga ljubi in za zvelicenje
svoje duše skerbi, tudi cmerne gospodarje ljubi, on ne
gleda, kakosni so, temuc le, kaj Bog hoče, de to stori,
naj jih potlej višji ljubijo ali ne, ker si misli, sej Bogu
služim, in on me bo boljši plačal v večnosti, kakor me
vsi gospodarji sknpej plačati zamorejo.

Posli morajo pa tudi v djanji pokazati, de svoje
višji po keršansko ljubijo, de veselje do njih kažejo, jih
vselej prijazno in nikoli pisano ne pogledajo, prijazno,
odkrito in le, kar je res, govore, jim z besedo srečo
vosijo, kakor jim jo v sercu žele; jih tolažijo, če se jim
slabo godi; zoper njih in od njih nikoli nič slabiga ne
govore.

Vse to se mora pa v strahu božjim zgoditi brez
vse posebne prijaznosti, ktera nebesa zapira in pekel
odpira. Morajo prejenljivi bili, in ko jih vidijo razdraže¬
ne, molčati, ne mermrati čez nje, de so sitni, ali drugim
to perpovedovati, in raji sami terpcti, kakor jim nasproti
delati; njih slabosti in sitnosti zakrivati in izgovarjati,
kar keršanska ljubezen zapove. Tudi ljubezen zapove,
ako bi ne bilo mogoče svojih gospodarjev in gospodinj,
če so v grehih, od grehov odverniti, jim k spoznanju
resnic svete vere pomagati, ravno tako tudi njih
otrokam.

De bodo v kersanski ljubezni do svojih višjih rastli,
morajo večkrat misliti na to veliko dolžnost kristjana, se
večkrat izprašati, kako jo dopolnijo; spomnijo naj se,
de gospodarji bodo mogli za nje pred Bogam odgovor
dajati. Prosijo naj Boga gnade, de bi jih zamogli prav
ljubiti, naj se svoje srovosti do njih odvadijo, de bodo
vselej spoštljivo in krotko ž njimi govorili; naj se več-

396

krat svojih nerodnost spovedo, de se jih popolnoma od¬
vadijo, in ne greše v tem. Boga naj imajo vselej pred
očmi, in varjejo naj se prilizovanja, de se kaka mesena
ljubezen ne vname v njih, in se večno ne pogube; in
kjer je njih duša v nevarnosti, naj hišo zapuste. Spom¬
nijo naj se taki na Egiptovskiga Jožefa.

3) Morajo v vsim pokorni biti: to je, preč, rado-
voljno in z vesel jem storiti, kar jim je ukazaniga, ker Bog
tako hoče imeti, kakor de bi jim Kristus zapovedal. Po¬
korni pa morajo biti ne zavoljo časniga dobička, ali iz
želje ljudem dopasti, ampak iz ljubezni do Boga, de Bo¬
gu pokažejo, kako ga ljubijo, ko ljudem vse le zavoljo
njega store. Oni služijo Bogu in ljudem; zemeljski go¬
spodarji jim dajo plačilo za ta , Bog jim ga bo dal pa
za uni svet.

Kako malo je per poslih praviga spoštovanja, prave
ljubezni in radovoljne pokoršine? Koliko jih je, ki ho¬
čejo več biti, kakor njih gospodarji, nobene ne zamolče,
in le toliko in takrat ubogajo, kader se jim ljubi. Po¬
korni morajo vselej in naglo biti; tode le takrat, ka¬
der ne zapovedujejo kaj taciga, kar Bog prepove; ako
bi pa kaj taciga zapovedali, kar je zoper božjo zapoved,
naj pa z lepo povedo, de ne morejo storiti, ker morajo
Boga bolj, kot ljudi ubogati. Noben keršansk človek
ne bo šel v tako službo, kjer bi svojo dušo pogubil, in
tudi noben gospodar tega od otrok božjih tirjati ne sme,
prostosti Bogu služiti ne sme noben posel zgubiti, in se
mu ne sme odvzeti; ta bi bila nar veči krivica, ktera
bi se otrokam božjim storila, v ktero pa nikoli dovoliti
ne sme; godi naj se mu hudo, kakor hoče. Spomni naj
se, kaj ga v nebesih čaka, če Bogii zvest ostane.

Kaj naj posli večkrat premislijo., de bodo v vsim radi
in z veseljem pokorni?

Mislijo naj, de volja božja je, de so v tem stanu,

397

in po božji navedbi dolžni, pokorni biti; spomnijo naj se
na Jezusovo zaderžanje; on, Gospod nebes in zemlje,
je postal postrežnik vsili; zatirajo naj napuh v svojim
sercu, in spomnijo naj se, de pokorsina je Bogu ljubši,
kot dar, in vadijo naj se v nar manjših rečeh na tanko

pokorni biti, potlej

tudi v težjih lahko stalo.

Večkrat naj pogledajo proti nebesam, kjer jih oblilno
plačilo čaka.

4) Morajo zvesto služiti. Zvesto služijo, če na mogočne
viže gospodarja pred škodo varjejo, in za njegov prid in do¬

biček skerbe. Zvesti posli varjejo gospodarja pred vso škodo
na blagu, pred tatvino, pred goljufijo, ne zapravljajo, nič ne
zamude, vestno in pridno delajo, ali jih kdo vidi, ali ne; nič od

hiše ne dajo, nobene reči v nemarne puste; kar jimjeizroče-

niga, dobro varjejo; živino dobro rede, sploh povsod le
za prid hiše skerbe. Skerbe za čast hiše, in za dušo
hišnih otrok, de ni po njih nobeden pohujšan, in v greh
zapeljan. Sv. Pavel zapove Titu učiti, rekoč: »Hlapcam
reci, de imajo svojim gospodarjem podložni, v vsili rečeh
dopadljivi biti, in ne zoper govoriti, ne goljufati, ampak
povsod pravo zvestobo skazati, de čast nauku Boga
Zveličarja per vsim delajo.” Tit. 2. 9. 10. Zvesto mo¬
ra posel ostati v službi za kolikor časa se je s svojim
gospodarjem pogodil, de bo per njem služil. Sme pa
službo pustiti ob vsakim času, če je v nevarnosti svojo
dušo pogubiti, ker bi previdil, de bo gotovo v greh padel.
kako se bodo posli uterdili v zvestobi do svojih go¬
spodarjev ?

Uterdili se bodo, če bodo resnice svete vere večkrat
premišljevali, | e v ^ ra  stori človeka zvestiga; človek brez
vere ni zvest Bogu, in ne cerkvi, tako tudi človeku ne.
Skerbe naj po zapovedi svete vere vselej in povsod sto¬
riti, tako bodo tudi gospodarjem zvesti Premislijo naj
večkrat, de z nezvestobo svoje dobro ime zgube, in nih¬
če jih ne bo hotel več v službi imeti? Ogibajo naj se

398

nezvestih poslov in njih govorjenja, in posnemljejo naj
dobre, vestne posije; in Boga naj prosijo, de bi jih pred
grehain nezvestobe s svojo pomočjo obvaroval, de, ako
bi jih skušnjave zoper zvestobo obhajale , bi vanje ne
pervolili.

5) Služabniki morajo tudi molčeči biti, hiše ne raz¬
našati; kar mora na tihim ostati, ne smejo drugim pri¬
povedovati.

Keršanska ljubezen in pravica zapoveste vsiga tega
storiti, kar ne želimo, de bi nam drugi storili. Judež
Iškarjot je bil izdajavec svojiga gospoda, ker je povedal,
kje in kdaj bodo sovražniki Jezusa najdli. Opravljiv in
raznašljiv posel veliko hudiga v hiši napravi, sovražniki
gospodarjevi vedo razodeti skrivnosti k speljanju svoje
hudobije za se k pridu oberniti. In kako hudo in zo-
perno je za gospodarja, če mora vsako besedo prevda-
riti, preden jo izreče, de bi ga posel ne slišal in naprej
ne pripovedoval. Posebno molčati mora posel vse , kar
se mu na serce zaupa, ali je na skrivnim slišal, in tudi,
če več v tisti službi ni; molčati, kar gospodar in gospo¬
dinja ali domači delajo ali storiti mislijo; tudi med njima
zdražb s podpihovanjem ne napravljati; ne smejo nju
slabost ali grehov drugim pripovedovati, kako de živita,
ali kje kaj skritiga imata; sploh vse zamolčati, kar vejo,
de gospodar hoče, de bi na tihim ostalo.

/tli se ne sme nikoli nobene skrivnosti povedati?

Ako posel ve, de njegov gospodar ali njegovi do¬
mači hočejo zoper gosposko kako hudobijo speljali, ktera
bi deželi škodovala, ali zoper kakiga nedolžniga človeka,
so dolžni povedati; pa le tistimu na tihim, kterimu je
mar zato, drugim pa ne. Zakaj nobeden ne sme bliž-
njiga poškodovati; torej če ga misli, in posel ve, je dol¬
žan odverniti krivico nedolžnimi! bližnjimi!. Postavim:
hlapec ali dekla sliši tate se pogovarjati, ki ga okrasti

399

hočejo, tega ni dolžan molčati; ljubezen do bližnjiga mu
zapove, nedolžnimu na tihim povedati, drugim ne, de se
ve škode obvarovati. To morajo vselej storiti, de greha
niso deležni, ko bi mogli zavoljo molčanja drugi škodo
terpeti. Posel je dolžan povedati, če vidi, de kdo per
hiši gospodarju škodo dela, ali če imajo posli kako pre¬
grešno zavezo med seboj, in pred gospodarjem in gospo¬
dinjo zakrivajo, de je ne moreta zvediti. Pa take mora
na pervo sam svariti, in če ne marajo, potlej se le po¬
vedati ob pravim času in ne zamuditi, de se potlej mo¬
rebiti več popraviti ne da.

Kako se posel navadi molčečnosti?

Nar lažej se je bo navadil s tem , de ne bo rado-
vedin; manj kot bo vedil, lažej ho molčal; nikoli naj se
ne peča, kar mu mar ni, naj ne oprašuje, naj ne želi
vsiga vediti, vsiga slišati; naj ne posluša pred vratini,
naj ne stikuje vsili kotov, in vse naj pusti tam, kjer je
najdel, vidil ali slišal. Vadi naj se tudi v nar manjših
rečeh molčeč biti, in z blebetači naj se ne peča. Naj
večkrat misli, de to je greh, in kaj hudiga iz blebetanja
pride, in de je dolžan vso škodo popraviti, ktera se je
zavoljo njegoviga blebetanja per hiši zgodila ; de ga mora
vsak pameten človek zaničevati, in se ga varovati, in
koliko si sam na svoji sreči škodje. De se bo tega
varoval, naj večkrat čez dan ponovi svoj sklep molčati,
in Boga naj prosi gnade, de bi v svoji dobri volji sta-
novitin ostal, in vselej molčati, kar se ne sme govoriti.

6). Posli so dolžni dobre izglede dajati, in jih po¬
snemati. Dober izgled dajo, ako v božjim strahu žive,
radi v cerkev k službi božji in k spovedi hodijo, vestno
svoje dolžnosti opravljajo, mirno, trezno žive, so poter-
pežljivi in v vsili zopernostih z voljo božjo sklenjeni. Ce
kaj nerodniga per svojih višjih vidijo, ne svare z bode¬
čimi in nepriljudnimi besedami, ampak bolj z nedolžnim

400

in svetim zaderžanjem, s teni pa brez prenehati svare,
desiravno so morebiti sperviga zaničevani, na zadnje bo¬
do vender hvaljeni in spoštevani. V pervih časih ker-
šanstva so večkrat posli s svojim svetim življenjem svoje
neverne gospodarje in gospodinje k Jezusovi veri spreo-
bernili. Posli pa tudi morajo dobro posnemati, kakor
sv. Pavel zapove, kaj de naj posnemljejo, rekoč : Vse,
karkoli je resnično, sramežljivo, pravično, sveto, ljube¬
znivo, dobro ime pernese, kar k čednosti in hvale vre¬
dnimi! poducenju pelje, vse to morajo posnemati, de bo
Bog ž njimi. Filip. 8—•(). Morajo slišati svoje višji, ki
jih svare in od nerodnih ljudi odvračujejo.

Dober keršansk posel se nikoli nič ne pertoži, še
svojimu prijathi ne, vse mu je prav, če se mu tudi sla¬
bo godi; misli si sam per sebi, Bog hoče tako. Ztnirej
je veseliga serca, Boga hvali, de ga je ponižal, in gleda
na Jezusa, kteri je podobo hlapca na se vzel , in prišel
na svet drugim streči. Vročino, pot, mraz in težo dela
lahko preterpi, ker se plačila v nebesih veseli. Tako
živi sveto pred Bogam, desiravno ga svet ne pozna, ker
v njegovo serce ne vidi.

7) Posli morajo tudi varčni biti, de kar v mladosti
zaslužijo za prihodnje čase pervarjejo, ker vejo, de v
starosti in bolezni ne bodo mogli delati in ne služiti.
Kako nespametno in pregrešno nekteri hlapci delajo, ker
vse na pijači zapravijo, nektere dekle pa za nečimerne
oblačila vse razmečejo; veliko let služijo, ako jih pa moč
zapusti, nimajo kaj ne obleči, ne jesti. Taki prederzno
upajo na božjo milost, zato je toliko poslov beračev. Dobri
posli pa skerbe za svoje stare dni, in precej v mladosti
varjejo, in v starosti jim prav pride.

Kako se morajo posli med seboj  p službi zaderiati ?

Radi se morajo imeti, ker so vsi skupej udje ene
družine, edin drugimi! pomagati, se med seboj k svetima

401

življenju opaminjati, eden druziga slabosti nositi, de bo¬
do vsi hlapci Kristusovi, v miru živeti, se ne sovražiti,
ne dražiti, nagajati, prepirati ali eden druziga cerniti per
svbjim gospodarji ali gospodinji.

S6. liako gres6 pdsli zoper božjo
voljo?

Kdaj se pregrese zoper spoštovanje?

Pregrese se, kader od svojih gospodarjev ali gospo¬
dinj slabo mislijo, jih nič več ne obrajtajo, kot kako
drugo družinče per hiši, ne spoznajo v njih božje obla¬
sti, in jih ne časte, kakor svojih višjih, proti njim niso
ponižni, njih svarjenja, njih naukov in zapoved ne po¬
slušajo, jih po svoji glavi sodijo, in le po svoji glavi
delajo. Ako z njimi prijazno in priljudno ne govore, jim
odgovarjajo, se jim posmehujejo, jih dražijo , jim naga¬
jajo, njih besede pregrizujejo, proti drugim slabo od njih
govore, druge posle zapeljujejo, ki se dobro od njih mis¬
lijo; ali se jim v obraz prilizujejo , za herbtam jih pa
opravljajo, njih napčnosti drugim perpovedujejo.

Kdaj se pregrese zoper ljubezen?

Zoper ljubezen se pregrese, kader gospodarje in
gospodinje v sercu sovražijo, jih nemorejo lepo pogle¬
dati, jim hudo vosijo, se vesele, če jih kaka nesreča za¬
dene, jim sreče ne vosijo in ljubezni po zunanjim ne
»kažejo, jim zoperno in zabavljivo odgovarjajo, ali pa
mutajo ;  jim v bolezni radi ne postrežejo, temuč vse kar
morajo storiti, le nevoljni store, če jih drugi žalijo, se
za n J e  “e potegnejo, in jih ne zagovarjajo. Če se go¬
spodar in gospodinja med seboj slabo zastopita, ju ne
tolažijo; sploh če za nju dušni in telesni prid po svoji
moči ne skerbe.

Kdaj store posli greh nepokoršiiie?

A e preč ne. store, kar jim je zapovedaniga, ali si
HI. Del. 26

402

zapovedovati ne dajo, kaj in kako de morajo storiti, in
ne store po volji gospodarjevi, ampak po svoji glavi, ko
per delu mermrajo, odgovora ne dajo, ali tje v en dan
nemarno delajo, kar se jim zdi, naj je koristno, ali ne,
de se mora za njimi se popravljali, ali pa clo ukazaniga
dela delati ne gredo, ali če se gluhi in slepi store, kader
se jim kaj ukazuje, ali pa rote in kolnejo, kader se jim
ukazuje. Tudi so greha nepokorsine krivi, ker se no¬
čejo po hiši in po redi hiše ravnati, kakor gospodar ho¬
če, in se druge posle motijo, nočejo doma hiti, pohujšlji-
viga govorjenja ne opustiti, zvečer z drugo družino sve-
tiga roženkranca ne moliti kakor je v kersanskih hišah
navada, ne hodijo v cerkev k sveti masi, pridigi in h
keršanskimu nauku, kakor kersanski gospodar hoče, sploh
vselej greh nepokorsine store, če ne store, kar jim je
zapovedaniga, ali pa če store, kar jim je prepovedaniga.

Kdaj store posli greh nezvestobe ?

Vselej ga store, če svojiga gospodarja škode ne
varjejo, ali pa za njegov in njegove hiše dobro ne sker-
be. Greh je, če posli vejo, de drugi posli, ali ptuji ali
domači otroci očeta goljufajo, mu kradejo, pa ne povejo,
tatu ne odpode, ali mu clo priložnost ukrasti dajo; če
soposlov ne opominjajo, de bi škode varovali, orodja ne
pokazili, posode ne pobili, ali škodljive posle se zago¬
varjajo; če gospodarjevo orodje, vozove ali kar si bodi
brez njegoviga vedenja posojujejo, dobro ne zapirajo, ali
se dajo z denarjem preslepiti, de h krivicam molče, ali
če komu več dajo, kakor je gospodar ukazal, ali od go-
spodarjeviga ubogajme dajejo. Kjer koli bo gospodar
po nemarnosti poslov poškodovan, so posli greha nezve¬
stobe krivi rt* dolžni poverniti, kar jim je vse na zveste
roke zatipaniga; le nesreča, ki se po nevedama zgodi
gospodarju, škodje. Greh store, če se ponoči okoli vla¬
čijo, de podnevi ne morejo pridno delati. Ce živino pre-

403

tepljejo, čez moč obkladajo, in ji s tem škodjejo; kar
tudi priča, de imajo neusmiljeno serce. Se hujši, če se
pregrešno z gospodarjem ali gospodinjo zastopijo, i. t. d.

Kako greše posli zoper dolžnost molčečnosti!

Vselej greše, kader hišo raznašajo. Če povedo, kar
jim je skrivaj povedaniga, in če tudi le enimu samimu
človeku, tudi le svojimu prijatlu, in za gotovo vedo, de
ne ho drugod razglasil. S podpihovanjem in perlizova
njem, ko hoče kdo več veljati, pove gospodarju, kar je
gospodinja govorila, in gospodinji, kar gospodar dela ali
je govoril. Taki posli napravijo sovraštvo, kreg in ne-
vosljivost med njima. Ravno tako taki podpihovavci gre¬
se, če med brati in sestrami sovraštvo napravijo, de se
večkrat nikoli več ne ljubijo in zmirej merzli ostanejo.
Tudi med družino s podpihovanjem zdražbe napravljajo,
tovarše ali tovaršice čemijo, de gospodar in gospodinja
za nje ne marata. Torej se je perliznjenih in potuhnje¬
nih poslov vselej varovati. Greše, ko iz hiše drugod
pripovedujejo, kako se per hiši godi, kaj se govori ali
dela, kar družim ne gre vediti. Drugači bi bilo, ko bi
kaj hudiga bližnjimu storiti sklenili; takrat je posel dol¬
žan povedati bližnjimu, kaj mu je nakanjeniga, de ga pred
škodo obvarje, pa ne povedati, kdo ga misli poškodovati.
Ni perpušeno slabost svojih višjih drugim razodevati, tudi
ne od otrok in druzih poslov, ne kako žive, ali kako se
nbnašajo; vse to drugim nič mar ni, i. t. d. Koliko gre¬
hov store posli z jezikam, ki se jih ne spovedo in jih ne
obžaljujej o

Kako greše’ zoper dolžnost dober izgled dajati ?

Velik greh store posli, kteri per dobrih keršanskih
gospodarjih služijo, pa jih ne posnemljejo; pa še huje
grese, če druge in otroke per hiši pohujšajo. Pohujšajo
pa, če kak greh v pričo druzih store, 'ali kaj dobriga
ep ust e, kar so dolžni storiti, drugi vidijo, in se po njih

26*

404

spridijo. Gre.se, če resnice svete vere, pobožne ljudi,
cerkvene zapovedi in ceremonije, duhovne i.t.d. zaničujejo;
če se iz molitve in iz družili božjih reči norca delajo. Ce
gospodarja in njegovo delo kolnejo , mu zoper govore;
vse take hudobije drugi posli kmali povzamejo

Od kcrsanskih dolžnost gosposke.

Kristjani žive na zemlji v družbi; dolžni so sker-
heli edin za druziga dobro, časno in večno. Deželske
gosposke so za telesni in cerkev za dušni prid ljudi od
Boga postavljene; zato ima kristjan dolžnosti do dežel¬
ske gosposke in do cerkve. Glava cele družbe so kralji
ali cesarji, ali kakor naj jih že imenujemo, kteri imajo
pervo in nar viksi oblast, in vsi drugi so njih podložni,
kar zemeljsko in časno zadene, pa ravno tisti podložni
so tudi otroci in udje cerkve, kteri so v njih dušnih re¬
čeh pokorsino dolžni. Kralji imajo pa veliko dežel in
ljudstev pod svojo oblastjo ; ne morejo povsod biti, in za
dobro svojih podložnih sami skerbeti, tedej svoje namest¬
nike postavijo po deželah , kteri ljudstva po njih zapo¬
vedih vladajo, pred hudim varjejo in k dobrima na¬
peljujejo.

Ob vsili časih, kar svet stoji, so bile gosposke, in
bodo do končanja sveta. V začetku so bili očetje in
stari očetje od Boga pooblasteni, de so vladali družino,
in ker je ljudi zmirej več bilo, so tudi drugi postavljeni
bili, ljudstva vladati. Bog je tako hotel, in to je se zdej
njegova sveta volja, in to je potrebno in koristno; kaj
bi bilo na zemlji, ako bi gosposk ne bilo? Veliko ljudi
skupej živi, vsak človek ima svoje pravice in zaveze, in
edin mora druziga pravice spoštovati, in svoje zaveze dopol¬
niti, scer bi ne bilo za živeti na zemlji, in bolj bi bilo med zve¬
rinami, kakor med krivičnimi in raziijzdanimi ljudmi biti. De
vsak v svojih pravicah v miru ostane, in slehern stori, kar je

405

svojimu bližnjimu dolžan, je treba vikših, de jih varjejo,
in k dopolnjenju nasprotnih zavez morajo, in vsi v miru
in edinosti skupej žive. Ako bi gosposk ne bilo, kakšna
zmotnjava bi bila na zemlji? zakaj kolikor glav toliko
misel, vsak po svojim bi hotel imeti, nikoli bi ne bilo
zastopnosti. To se že v malim vidi. V eni soseski, ko
možje skupej pridejo, de bi se kako reč zmenili, vsak
svojo ve, nazadnje se skregajo, gredo jezni narazen, in
nič ni sklenjeniga; in večkrat se zgodi, de en sam hudob¬
než nar boljši soseskin namen razdere; zakaj pametni
se nočejo z napuhnjenim hudobnežem prepirati; mir lju¬
bijo, gredo in vse na miru puste, desiravno bi bilo to
potrebno, za kar so skup prišli se pogovorit. Potrebno
je gosposke, de zapove, kar je treba, in de se tu¬
di zgodi.

Če bi gosposke ne bilo, bi hudobni ljudje delali, kar
bi hotli; dobri, krotki in mirni deželjani bi pred njimi

terpeli,

in bi ne bili ne

še zdej, ko so gosposke,

dobri

ne blaga si svesli, ker
pred hudobnimi velike

krivice terpe. Zemlja brez gosposke bi bila jama razboj¬
nikov. Tudi dobre in koristne naredbe bi ne ostale, če

bi jih gosposka v redu ne ohranila. Kdo bi v sili, v
nadlogah pomagal, ako bi gosposke ne bilo? Zato jih
je Bog postavil, ker je vedil, kako potrebne so ljudem.

Bog vlada ves svet, pa mi ga ne vidimo , zato je
postavil vikše, kterim je oblast dal, njegovo ljudstvo vla¬
dati v njegovim imenu in po njegovi volji. Sv. Duh
pravi: »Oblast čez deželo je Bogu v rokah, in on bo
pridniga oblastnika čez njo ob svojim času postavil.”
Sir. 10. 4. Gosposke so služabniki božji, zato mora
njih poglavitna skerb biti, Bogu služiti, povsod in vselej
gledati, kaj Bog zapove, in se bati božji volji kaj na¬
sproti storiti. Ne smejo biti, kakor sodnik, od kteriga
Jezus pove, de ga je uboga žena prosila, de bi jo ušli-
šal, in njeno reč razsodil, pa je ni hotel uslišati, in ker

406

ga je vedno nadleževala, je rekel: »Ako se ravno Boga
ne bojim in za človeka ne maram, vender jim bom pra¬
vico storil, de zadnjič ne pride prav hudo me nadlego¬
vat” Luk. 18. 4. 5. Sv. Duh pravi: »Nastavite ušesa
vi, kteri čez množice gospodujete, in si v čast štejete
veliko ljudstva pod sabo imeti; zakaj oblast vam je od
Gospoda dana, in moč od Narvišjiga, kteri bo čez vaše
dela izpraševal, in vaše misli pregledoval, ker dokler ste
oskerbniki njegoviga kraljestva bili, niste prav sodili,

tudi niste postave pravice

in po božji volji rav¬

nali. On se vam bo grozovitin in naglo perkazal; zakaj
čez te, ki podložne imajo, bo nar ostrejši sodba.” Buk.
modr. 6. 3—6. Torej je strah božji oblastnikam potre¬
ben, in jim je treba Boga prositi modrosti, ker jih tudi
ojster odgovor čaka; vsa učenost ne pomaga, če Bog
svojiga Duha ne da; zato morajo vikši za-nj prositi, de
bi po njem razsvetljeni ljudstvo po volji božji vladati za¬
megli, ker so namest Boga postavljeni. Pobožni judovski
kralj Jozafat je svojim podložnim sodnikam zapovedal,
rekoč: »Glejte, kaj imate storiti; zakaj ne sklepate člo¬
vekove sodbe, ampak Gospodovo, kakorkoli hote sodili,

bo na vas nazaj padlo. Strah Gospodov bodi z vami,
in storite vse skerbno, zakaj Gospod naš Bog ni krivi-
čin ; ne gleda na veljavo ljudi, in ne želi darov.” 2.
Kron. 19. 6. 7. In sv. Pavel pravi: »Zakaj oblastniki
niso k strahu dobriga, ampak hudiga dela. Hočeš pa,
de bi se oblasti ne bal, stori dobro, in boš hvalo od nje
imel. Zakaj oblastnik je namesti Boga tebi k do bril mi.
Ako boš pa hudo delal, boj se; zakaj ne nosi zastonj
meča, zakaj božji hlapec, maševavec k strahovanju tega,
kteri hudo stori.” Rimlj. 13. 3. 4.

Bog hudo kaznuje in dobro plačuje; tako mora tudi
gosposka dobriga varovati, hudobniga pa kaznovati, zato
ji je Bog oblast dal. Tudi sodniki morajo po pravici
soditi, ne gledati koga sodijo, ampak le, de po pravic

407

sodijo, naj je domač ali ptuj človek. Ne smejo nikogar
se bati, ker vsim ne morejo vstreči; le Boga, svojiga
sodnika, naj se  boje. Ravno tako se gosposke ne sinejo
bati ljudi, nekteri bodo vselej vpili, naj store, kakor ho¬
čejo; za vse ne bo nikoli prav.

Gosposka mora pravična biti, pa zato ne neusmi¬
ljena, de bi terdb s podložnimi ravnala. Zaterti, ubogi,
vdove in zapušeni otroci jim morajo posebno pri sercu
biti, de jih pred krivico varjejo po izgledu božjim, ker
se Bog sam Očeta nbozih imenuje. »Kader sodiš, bodi
sirotam kakor usmiljeni oče, in njih materi, kakor njeni
mož. In boš ubogljiv sin Narvišjiga, in on se bo čez
te bolj, kot mati usmilil.” Sir. 4. 10. 11.

Kakšin namen mora gosposka vselej imeti per svojih
delih in zapovedih ?

Taciga, kot ga Bog ima. Bog hoče, de bi ljudje
poznali, častili in zveličani bili, zato kaznuje in dobro
<aje, svoje veličastvo razodeva, de bi ljudi srečne in
zeličane storil; ta namen mora tudi gosposka imeti,
čst božjo vikšati k sreči in zveličenju ljudem pomagati.
Gisposka mora biti oče svojih podložnih; kakor oče za
doro svoje družine skerbi, tako tudi keršanska gospo-
sk skerbi, de se vse v lepim redu godi, in ljudstvo v
min živi. Zato so pa tudi vikši dolžni ljudstvu dober
,z ged pobožniga življenja dajati, skerbeti de ljudstvo v
vedno močneji, v zaderžanju zinirej pobožniši per-
k temu pa njih dobri izgled veliko pomaga. Tudi
ljudivo take verne gosposke časti, ko vidi njih keršan-
sko aderžanje, de Bogu služijo in se na njih besedo
zaneft. Sv. Duh pravi: »Kakoršin je ljudstva sodnik,
taki o tudi njegovi služabniki, in kakoršin je poglavar
mesta taki so tudi prebivavci.” Sir. 10. 2.

Ižka je služba gosposkina, že Mozes je zdihoval
pod tea vojvodstva; prosil je Boga, de bi mu ga od-

408

vzel. Pa če ona po namenu božjim dela, in za dobro
hožjiga kraljestva na zemlji skerbi, jo bo Bog pa tudi
čez veliko postavil, kakor uniga hlapca, kteriga je go¬
spod čez deset mest postavil, ki je zvest bil v zaupanih
talentih. Ojstro jo bo Bog pa tudi kaznoval, če ne bo
po njegovim svetim namenu ljudstva vladala, kakor je
gospod nezvestiga hlapca. Luk. 19. 20.

88. liako kristjan voljo božjo dopolne
do kralja ali cesarja, in do družili od
njega postavljenih gosposk?

Kako kristjan voljo božjo v tem dopolniti mora, nas
Bog sam uči. Po svetim Petru nam zapove, rekoča
»Bodite vsaki človeški stvari podložni zavoljo Boga, ali
kralju, kot narviksimu, ali vojvodam kakor od njega po¬
slanim?* 1. Petr. 2. 13. Kristjan spoštuje svoje viksi,
ker ve, de Bog to zapove, ker se druge spoštuje po za¬
povedi božji, koliko več svojiga cesarja. Kristjan vidi
v svojim cesarju božjo oblast, in de ga je Bog names
sebe postavil. Sv. Peter pravi: »Bojte se Boga, kralj
v časti imejte?* 1. Petr. 2. 17. In Jezus, ki je reke,
de ni na svet prišel postave ovreč, ampak spolnit, e
Pilatužu rekel: Ti bi nebene oblasti ne imel, ako biti
od zgorej ne bila dana. On je v svojim krivičnim sd-
niku spoznal, de mu je Bog tako oblast dal. Človekje
grešil v raju, se je Bogu vstavil, ni hotel njegovi zao-
vedi pokorin biti; napuh je njegove otroke posedel, de
imajo od natore nagnjenje le po svoji in ne po druiga
volji storiti, in ko napiih v kteriga sercu gospoduje, ?žje
se podverže druziga volji. Bog, ker je previdil, dfčlo-
vek k hndimu nagnjen ne more sam sebe gospoariti,
de, ako bi vsak storil po svojim nagnjenju, hi nasvetu
hudo bilo, ker je že zdej tolikanj hudiga, česar so si
ljudje voči del sami krivi, kaj bi se le bilo, če bi 1‘aljev,
gosposk ne bilo, zato je Bog postavil kralje in gcposke ?

409

in jim dal oblast, de vladajo njego ljudstvo. Od tega
prepričani kristjan svojiga cesarja v sercu spoštuje, in v
njem Boga časti, ker vidi božjo oblast v njem, namestni¬
ka božjiga, in ga časti, kakor mu Bog zapove. Pa tudi
po unanjim mu visoko čast skaže, se pred njim odkrije,
se mu globoko perklone, v veliki ponižnosti svojiga ser¬
ca i.  njim govori, vselej dobro misli in spoštljivo od nje¬
ga govori, ker dober kristjan ne gleda le na njegovo
telo, ki ga vidi, ampak po veri podučen vidi v njem svo¬
jiga od Boga pooblasteniga gospoda, kterimu je Bog
pravico do njega dal. Sv. Krizostom pravi: Kristus ni
dal svojih postav, de bi kraljestva razderal, temne de bi
jih se bolj uterdil in v se boljši red postavil. In sv. Pa¬
vel pravi: »Ni je oblasti od drugod, kot od Boga, ktera
pa je, je od Boga postavljena. Zakaj oblastnik je na
mestu Boga tebi k dobrimu. Ako bos pa hudo delal,
boj se; zakaj ne nosi meča zastonj, zakaj božji hlapec
je on; masevavec k strahovanju tega, ki hudo stori.
Zavoljo tega morate podložni biti ne samo zavoljo stra¬
hovanja, ampak tudi zavoljo vesti. Zato tudi davke da¬
jete; namreč hlapci božji so, in ravno to je njih služba.
Dajte tedaj vsim, kar jim gre, komur davk, davk; ko¬
mur col, col; komur strah, strah; komur čast, čast.”
Himlj. 13. 1—8. Ko sv. Avguštin te besede svetiga
Pavla razlaga, pravi, de ne iz strahu pred kaznijo mora
kristjan dolžnosti do oblastnikov dopolniti, ker kazni z
hlinjenjem in tajenjem odide, ampak zato , de je v svoji
vest * miren, in iz ljubezni do njih, de jim je na povelje
Jezusovo pokorim S perliznjenimi besedami se scer go¬
sposka ogoljufa, ktera le zunanje vidi, ali Boga ne mo¬
re nobeden goljufati, ki misel serca vidi. Zato Bog pre¬
pove, de se od kralja se v sercn hudo misliti ne sme.
Pridig. 10. 20. Sv. Pavel je v tem lep izgled dal, ka¬
ko se morajo vikši spoštovati. Zgodilo se je, de je sv.
Pavel pred sodbo stal, Ananija veliki duhoven ga je

410

ukazal po ustih udarili. Na to je reke! sv. Pavel: Bog
bo tebe udaril, ti pobeljena stena; ti sediš, de bi me po
postavi sodil, in zoper postavo velevaš me biti. In zra¬
ven stoječi so mu .rekli: Veliciga duhovna božjiga kol-
neš. Sv. Pavel je preč obstal, de je napak storil, in je
rekel: »Bratje! nisim vodil, deje velik duhoven, zakaj
pisano je: Višjiga svojiga ljudstva ne smeš kleti.” Djanj.
apost. 23. 1. 5.

Kristjan je dolžan svojiga cesarja ljubiti. Jezus nas
uči, de je dvojna velika oblast na zemlji, duhovska in
deželska, de obe ste od Boga; tedaj smo dolžni eno in
drugo spoštovati, in oblastnike ljubiti. Kakor so otroci
dolžni zavoljo Boga svoje starše, in služabniki svoje go¬
spode in gospodarje iz serca ljubiti, jim dobro želeti,
tako smo dolžni ljubiti tudi tiste, ki so namestniki božji
na zemlji in v njegovim imenu nas vižajo. Jezus zapo¬
ve Bogu dati, kar je božjiga, in cesarju, kar je cesar-
jeviga. Mat. 22. 21.

Kakor otroci svoje starše v sercu ljubijo, in po zu¬
nanjih delih svojo ljubezen do staršev kažejo, tako ker-
šanski podložni svojimu cesarju store, ker on za njih do¬
bro skerbi, de v miru in v svojih pravicah ostanejo, in
so pred sovražniki obvarovani. Pa nar boljši cesar, ki
svoje podložne ljubi, kot svoje otroke, in želi vse srečne
imeti, ne more per svoji nar boljši volji, in še tako ve¬
liki skerbi vsiga htidiga od njih odverniti, kakor oče od
svojih otrok in družine ne, se še zmirej kteri nezadovolj-
nji vmes dobi, de čez kako reč mermra, desiravno je
majhna družina; koliko men j zamore cesar vsim prav
storiti. Tudi si morajo podložni misliti, če najdejo nad
njim kake slabosti, de je človek, in de obrekovavci do¬
stikrat še vse huje govore, kakor je res, in de tudi sla¬
bosti nad bližnjim nobeniga od dolžne ljubezni ne zgo-
vore, ker kristjan svojiga kralja ne ljubi samo zavoljo
dobrih lastnost, temuč zato, ker je namestnik božji.

411

Kristjani so dolžni svojim« cesarju pokoršino v vsih
rečeh, kar ni zoper kako božjo ali cerkveno zapoved.
On ima oblast zapovedovati od Boga, in kdor jim ni po-
korin, se Bogu zoperstavi. To sv. Pavel zapove Titu,
rekoč: »Opominjaj jih, de naj bodo višjim in oblastnikam
podložni, njih besedi pokorni, in k vsakimu dobrimu delu
perpravljeni.” Tit. 3. 1. In pokoršino do gosposke je
cerkev vselej med poglavitne dolžnosti kristjanov stela
in učila, ker sv. Pavel pravi: »Kteri se tedaj oblasti zo¬
perstavi, se božji volji zoperstavi. Kteri se pa zoper¬
stavijo, sami sebi pogubljenje nakopavajo.” Rimlj. 13. 2.
Sv. Krizostom, od božje volje prepričan, je rekel: Vsak
naj bo gosposkim oblasti pokorin, naj je apostelj ali
evangeljist, ali prerok, ali kdor koli naj je. Kdor je po¬
korin, je Bogii pokorin, ker po pokoršini gosposki voljo
božjo spolne.

Pervi kristjani so za vse čase nam podložnim lep
izgled zapustili, ki so bili svojim nevernim cesarjem in
kraljem v vsim pokorni, desiravno so terdo in neusmiljeno
njimi delali, jih terli, mučili in morili. Pokorni pa jim
niso bili, ker so jim zapovedovali malike moliti, kar jim
je Bog prepovedal; pa pozabili niso tudi v tacih okoli¬
ščinah, kdo so cesarji, in jih spoštovali z vso častjo. Po
odgovoru svetiga Mavricija se prepričamo, kako so mi¬
slili in se zaderžali. Cesar Maksimilijan je zapovedal
svojim keršanskim vojšakam malike moliti. Sv. Mavrici
je bil vojvoda Tebanskiga legijona, on in njegovi podlož¬
ni vojsaki so cesarju odgovorili: Mi smo tvoji vojšaki,
pa tudi služabniki praviga Boga. Tebi smo dolžni po¬
korni biti, i fl v  vojski ti služiti, pa svojiga stvarnika in
Gospoda ne moremo zatajiti, zakaj on je tudi tvoj Go¬
spod, desiravno ga še zdej zaveržeš. Prepričan si, de
smo vselej perpravljeni bili, in smo tvoje povelja dopol¬
nili, ktere niso zoper njegovo zapovej. Postavi nas ka¬
mor hočeš pred sovražnikam stati in se bojevati, mi smo

412

perpravljeni, pa z nedolžno kervjo svojih rok omadeže
vali, nam ni dopušeno. Pred smo Bogu, kakor tebi per-
segli; ali bi se mogel na našo zvestobo zanesti, ako bi
pervo prelomili? Ti hočeš, de bi mi kristjane kaznovali,
ker smo kristjani. Mi verujemo v Boga Očeta, stvar¬
nika vsili reci, in v Jezusa Kristusa , njegoviga Sina.
Vidili smo, kako so nase brate morili, in zato nismo ža¬
lovali, le veselili smo se, ko so zavoljo vere kri prelili-
linje se nam ni moglo zgoditi, pa vender ne mislimo se
zoperstaviti. Orožje nosimo, pa puntali se ne bomo, ker
raji po nedolžnim umerjemo, kakor de bi kot grešnik 1
živeli. Tacih misel so bili pervi kristjani, tako na tanko
so bili pokorni božji oblasti per svojih cesarjih; če so
pa kaj čez božjo zapoved zapovedali, so bili pa ravno
tako Bogu pokorni, de se niso dali kar nič vkreniti, in
so raji umerli. Dali so cesarju, kar je cesarjeviga, in
Bogu, kar je božjiga. De bi bil pa kdo punt vzdignil,
ni nobenima na misel prišlo, če se jim je še tako hudo
ffodilo.

Svetimu Petru je veliki zbor prepovedal od Jezusa
pridigovati, ali on je zbor vprašal: Možje sodite, kaj je
bolj prav, ljudem ali Bogu pokorin biti! Dolžni smo
vselej in v vsaki reči pokorni biti; kar je pa zoper božjo
zapoved, pa ne smemo storiti , naj zapove kdor hoče.
Kakor smo pa dolžni cesarju pokoršino , takd tudi od
njega namesti sebe postavljenim. Sv. Peter nam zapo¬
ve, rekoč: »Bodite tedaj vsaki človeški stvari podložni
zavoljo Boga; ali kralju, kakor narvišjimu, ali vojvodam,
kakor od njega poslanim na maševanje nad hudodelniki,
pohvaljenje pa dobrih.” 1. Petr. 2. 13. 14.

Ako pa gosposka svojim podložnim krivice dela,
stori velik greh, Bog jo bo sodil po svoji pravici; pa
zato kristjan ne sme nepokorin biti, ker tudi krivična
gosposka ima oblast do Boga. Pervi kristjani so bili
nevernim in ajdovskim cesarjem vselej pokorni, desiravno

413

so jih terli, kar se per keršanskih kraljih vedama ne
zgodi. Ce bi se pa tudi zgodilo, naj se takrat spom¬
nijo na Jezusa, ki je bil krivičnima sodniku pokorin do
smerti na križu; kteri je Petra svaril, ko se je hotel z
mečem braniti. Pervi kristjani niso nič vedili od stru¬
penih naukov sedanjih modrijanov, kteri mirne ljudstva
podpihujejo, kakor de bi kralji od ljudstva oblast preje¬
li, in de zato se smejo zoper njih zapoved puntati. Sve¬
to pismo ne imenuje ljudstva božjiga, ampak kralja. Bog
je Gospod ljudstva, in le on ima oblast čez-nj, in jo da,
komur jo hoče dati namest sebe. Taki hudobni ljudje,
ki se oblasti vstavljajo, so tudi cerkev že zapustili, in
kdor se od cerkve loči, se bo tudi, če se ni že, od kra¬

lja ločil; cerkev in kraljestvo je od Boga; kdor cerkve
ne posluša, tudi kralju pokorin ni. Zato se taki skriti
sovražniki kraljestva najprej cerkvi vstavijo , in jo za-
veržejo, in druge tako slabo napotujejo , ker vejo, de
potlej jim je lahko kraljestvo podkopati. Boga in nje¬
govo sveto cerkev dobrim iz sere preženejo; potlej je
lahko vsako hudobijo speljati. Kristjani ! ne dajte se
motiti od tacih angeljev teme, ki bodo k vam prišli kot
angelji luči, vse na vašo stran govorili; zraven pa vas
ob Boga in mir pripravili.

Podložni morajo svojima cesarju zvesti biti, posebno
tisti, ki so v njegovi službi; oni morajo na vso moč
skerbeti za dobro cesarja in dežele, perpravljeni morajo
bili tudi svoje življenje za-nj dati; spomnili se, de so se
posebno persegli, zvesto svojo službo odpravljati, in po¬
stave na tanko dopolniti.

Podložni so dolžni na povelje cesarjevo na vojsko
iti, v vojaštvo stopiti. Težko je za starše in za sinove
to, pa volja božja je, in on ve vse k dobrimu oberniti,
kdor se volji božji radovoljno podverže. Soldaški stan
je potrebin, de so podložni pred unanjimi in notranjimi
sovražniki obvarovani, in zapovedim nepokorni v strahu

414

deržani, in k pokoršini permorani, de vse v lepim in pra¬
vim redu ostane. To je vselej bilo na svetu in bo. Kteri
gre voljan v ta stan, naj misli, Bog hoče to , ima per
Bogu veliko zaslug, in ob svojim času mu bo Bog vse
plačal, če se bo po njegovi sveti volji zaderžal; za svoje
brate življenje v nevarnost postaviti ali ga dati, kakor
ga je Jezus dal, je posebno veliko delo keršanske
ljubezni.

Starši se boje za svoje sinove, de bi se ne spridili,
nedolžnosti in vere ne zgubili. Res je, v veliki nevar¬
nosti so; pa tudi pervi kristjani so še med ajdovskimi
vojšaki služili, pa vender v veri in v keršanskim zader-
žanji stanovitni ostali, in veliko število zmed njih so še
svetniki postali. Torej učite take tolikanj bolj v strahu
božjim živeti, de bodo tanke vesti, de kader v take ne¬
varnosti pridejo, svojo vero in nedolžnost stanovitno ohra¬
nijo. Pa tudi ne zamudite tega per svojih hčerah, kterih,
desiravno na vojsko ne gredo, jih je vender veliko razuj-
zdanih, in nekteriga vojšaka zmotijo in v hudobijo zape¬
ljejo, de zgubi Boga in nedolžnost per njih.

Podložni so dolžni cesarju in svoji gosposki davke
dajati. Sv. Pavel pravi: Dajte davk, kterimu davk; col,
kterimu col gre. Jezus nam da tudi v tem izgled; on,
božji Sin, Gospod gospodov, kralj kraljev, ni bil dolžan
davkov dajati, kakor je sam svetima Petru na znanje dal,
de kralji od svojih otrok davkov ne tirjajo; pa vender,
de bi se drugi nad njim ne pohujšali, in ker denarja ni
imel, je zato čudež storil, in rekel Petru: »Pojdi k mor¬
ju, in verzi ternik, in pervo ribo, ki se vjame, vzemi, in
odpri ji usta, in boš našel stater (denar), tega vzemi, in
jim ga daj za me in za se.» Mat. 17. 26. Jezus je imel
za greh, ko bi bil druge pohujšal s tem, ako bi ne bil
dal. Zato je tudi zapovedal: Dajte cesarju, kar je ce¬
sarjevega.

415

Cesar ne mora ljudstva v božjim imenu vladati, in
voljo božjo dopolniti brez davkov. Njegova dolžnost in
skerb je svoje dežele v miru, v pravicah in lepim redu
ohraniti, in za večno in časno srečo svojih podložnih
skerbeti. On pa tudi sam ne inore povsod biti; treba
mu je veliko višjih in nižjih služabnikov; treba mu je
veliko vojšakov; treba je veliko dobrih naredb po kra¬
ljestvu, de imajo podložni perložnost se učiti, in se v
stan spraviti, si svoje sreče iskati, in Boga častiti;
treba je cest po deželah, i. t. d. Za vse to mu je de¬
narja treba; zato moramo davke dajati. In komu spet de¬
nar v roke pride, kteri je za davke dan? Tistim, kteri davke
dajejo. Cesarski služabniki kakor soldatje morajo živeti,
si za denar živež, obleko, in vse potrebno kupiti; tedaj
spet denar dajo nazaj tistim, ki zemljo obdelujejo. Tako
je Bog ljudi na zemlji zvezal, kakor vse ude v telesu,
de eden druziga potrebujemo; zato so bili vselej davki
na zemlji, in bodo do končanja sveta. In pravičin kri¬
stjan jih brez mermranja iz pokoršine do Boga pošteno
odrajtuje.

Anj pa naj kerianski podložiti misti, če se mu davki
prehudi zde?

Misli naj, de okolišine so take, ki cesarja morajo
davke nakladati, de to tudi njemu ni prijetno; pa sila ga
mora, Bog pa že ve, zakaj se mora zgoditi, in iz po¬
korsine do Boga jih zvesto in rado voljno odrajta, in ter-
dno upa v Bo^a, de ffa bo na drugo vižo blagoslovil,
rte ne bo v pomanjkanju živel, če bo le sam dobro go¬
spodaril, in pridno delal.

Ravno tako so dolžni podložni svojim zemeljskim go¬
spodam davke zvesto in pošteno odrajtovati; vsacimu dati,
kar je po pravici njegoviga, in nič krivičniga od njih
ne tirjajo. Ako bi več tirjali, kot jim gre, imajo pravi¬
co se per višji gosposki pertožiti; 'tode ne z goljufnimi

416

zvijačami, hlinjenjem in lažmi; sami se pa puntati in
vstavljati nimajo pravice, in je tudi greh zoper Boga.

Keršanski podložni so dolžni za cesarja moliti. Po
Jezusovi in njegovih aposteljnov zapovedi so kristjani
dolžni moliti za svojiga bližnjiga, in se za svoje sovraž-
nike, in za vse ljudi; in koliko bolj še za svojiga cesar¬
ja in gosposke, de bi jim Bog dal moč in modrost, svoje
podložne prav vladati, in zdravje in dolgo življenje. To
dolžnost so že judje v stari zavezi spoznali in jo dopol¬
nili, ker Bog jim je to zapovedal. Od tega prerok Ba¬
nih pove, de so Izraelci, ki so bili v Babilonski sužno-
sti, so veliko denarja skup nabrali in ga velicimu duhov¬
nu Alcimu v Jeruzalem poslali, de bi nakupil darov , in
jih na altarju za kralja Nabuhodonozarja in njegoviga
sina Baltazarja daroval, in za nju molil, de bi bili nju
dnevi, kakor dnevi v nebesih, to je, de bi dolgo in srečno
živela. In kralj je bil malikovavec. Ezdra pove, de so
Hebrejci za kralja Darija v tempeljnu dari darovali in
za nj molili. To so storili judje po zapovedi božji, de
so take kralje molili, ki niso bili njih vere, in jih zraven
se hudo terli; in očitno v tempeljnu so za nje molili in
Boffii darovali.

Od te keršanske dolžnosti tudi sv. Pavel Timoteju
piše, rekoč: »Prosim tedaj nar pred, de se store prošnje,
molitve, perporoeenja, zahvale za vse ljudi: za kralja in
vso gospošino, de bi mirno in pokojno živeli v vsi po¬
božnosti in čistosti. Zakaj to je prav in prijetno pred
Bogam, našim Zveličarjem, kteri hoče, de bi vsi ljudje
zveličani bili, in k spoznanju resnice prišli.» 1. Tim. 2.
1—4. Sv. Pavel pove dolžnost moliti in tudi zakaj: De
bi mirno in pokojno živeli. Keršanska ljubezen hoče,
de moramo vsaciga človeka ljubiti, mu dobro vošiti; te¬
daj tudi za vse ljudi Boga prositi, tedaj tudi za kralje,
de bi jih Bog k dobrimu vladal, de bi pod njimi mirno
in bogaboječe živeli, in svoje duše zveličali. In tud’

417

pravi: To je prav in prijetno pred Bogam našim Zve¬
ličarjem. De tudi zato za nje moliti, ker to Bogii do-
pade. Ob času svetiga Pavla so bili kralji malikovavci
in preganjavci kristjanov, »in vender Bog zapove, za nje
moliti; in ne le po samim moliti za nje, ampak per služ¬
bi božji v cerkvi per sveti masi, pred vsitni drugimi proš¬
njami. Tako razlagata sv. Avguštin in sv. Krizostom
besede svetiga Pavla. S. Krizostom pravi: Ko je apo-
stelj zapovedal za kralje moliti, ko so se udje bili, ko¬
liko več smo mi dolžni za nje moliti, ker so kristjani.

Kralji se vojskujejo za svoje podložne, de oni doma v
miru žive, in noč in dan skerbe za nje, kakor dober
oče za svoje otroke; tako so tudi dolžni iz hvaležnosti
za nje moliti. Pervi kristjani so molili, in Bog jih je
uslišal, de so neverni cesarji in kralji kristjani postali,
in potlej za dobro cerkve božje in za pobožno življenje
kristjanov pervo skerb imeli, in si prizadjali malikovanje
zatreti, in vero v praviga Boga in Kristusa po svojim
kraljestvu razširiti.

De so kristjani svojim kraljem in gosposki dobro
vošili in za nje Boga prosili, pričajo cerkveni učeniki v
vsili časih, cerkvene molitvine bukve in litanije od starih
časov; torej ne smejo tudi sedanji kristjani te velike
dolžnosti opustiti, ker imajo keršanske in dobre kralje,
kteri jih kakor svoje otroke ljubijo , in jih pred krivico,
kolikor je nar več mogoče, varjejo, in po dobro premi¬
šljenih postavah vladajo. Zato cerkev uči in moli ža
kralje in gosposke. Če kteri kralj po pravici ne ravna
z ljudstvam, g a  i, 0  jj o g sodil in kaznoval, in jih je tudi
že kaznoval na zemlji; ako bi pa ljudstvo nepokojno bi¬
lo, in liotlo jarm otresti, ga bo Bog kaznoval, česar niis
zgodbe prepričajo. Molimo tedaj vsaki dan in recimo z
Davidam: »Gospod ohrani kralja , in usliši nas na dan,
ob kterim bomo na te klicali.« Psi. 19. 10;

HI. Del. ‘ 27

418

Kako se pregreže podložni zoper božjo voljo v dolž¬
nostih do cesarja in gosposke?

1) Če jih iz serca ne spoštujejo in ne ljubijo, ka¬
kor namestnikov Narvišjiga. ’0d njih hudo misliti, jih
hudo soditi, njih slabosti in pregreške oznanovati, jih
opravljati, zoper njih lagati, zaničljivo govoriti ali clo
jih kleti, je greh. Kdor to dela, pokaže, de je vero
zgubil, de ne živi v strahu božjim; mu ni več mar, de
bi Bogu pokorin bil; za Boga več ne mara. Kolikokrat
se mora kak hudobnež slišati gosposko kleti; pa samo
zato, ker ga je po postavah in ne po njegovi volji ob¬
sodila, ali ker njegovo hudobijo in nepokoršino kaznuje.

2) Z nepokoršino, ker se postavam ne podverže,
ktere niso zoper božjo zapoved. Kdor po nauku svete
vere gosposko gleda, spozna, de je Bogii pokorin, ako
njene zapovedi spolne, in kdor se vstavlja, se zoper Bo¬
ga vzdiguje, in Bog ga bo kaznoval ob svojim času.

3) Če davkov in kar je dolžan po pravici ne odrajta,
kako reč zataji, ali gosposko ogoljufa, in

4) če za cesarja in gosposke ne moli.

89. Kakti se kristjan proti svoji deželi
In sosčski zaderzi?

Dober kristjan ljubi svoje deželjane in sosede, in
nikoli ne dela tako, kakor de bi sam na svetu bil, in
kakor de bi hotel vse pod se spraviti. On vsaciga pusti
per miru v njegovih pravicah, svojiga pa varje; s svojimi
pravicami ni nikjer drugim nadležin, on vse ljubi, kot
božje otroke. Ako se mu kaka krivica stori, si nikoli
sam pravice ne dela; da gosposki razsoditi, ni zato ser-
dit na svojiga bližnjiga, mu odpusti, mu dobro za hudo
povračuje, gleda, kako bi mu kaj dobriga ali prijetniga
storil, de bi ne bilo sovraštva med njima.

Zato, 1) skerbi za svoje, svojih bližnjih in za do¬
bro cele dežele, kolikor mu je le mogoče, in je per-

419

pravljen drugim k sreči pomagati, jih pred vso škodo
varovati.

2) Si prizadeva, de bi k spoznanju božjima in svete
vere pomagal, in svojima bližnjima lep izgled daje, ker
ve, de dober kristjan, kteri v božjim strahu živi, je do¬
ber sosed in deželjan. Vstavlja se hudobii, uči nevedne,
svari hudobne in škodljive, zmotene napelje, de svoje
zmote spoznajo, in svetuje jim, ki si ne vejo po¬
magati.

3) Derži vse postave in dobre navade dežele in so¬
seske, in če je kaka skladinga za kako soseskino potre¬
bo, se nikoli ne vstavlja, je preč pripravljen , in da,
kar inore.

4) Ob času lakote, dragine in nesreče stori, kolikor
zamore, in nikoli na druge ne kaže, če ni tudi sam v
nadlogi. Smilijo se mu njegovi bratje in sestre, ki la¬
koto terpe; ni vesel dragine, de bi veči dobičke delal,
siromake terl, in revsino se veči delal.

5) Vse svoje deželjane in sosede ljubi; za nje Bo¬
ga prosi, de bi jim dobrote delil, njih grehe pozabil, jih
ne kaznoval z nadlogami in križi. Bog pravi po Davi¬
du, de naj ga kličemo v nadlogah, rekoči »Kliči na me
ob času nadloge; hočem te odrešiti, in me bos častil.”
Psi. 49. 15.

6) Varje se krega in sovraštva, in kjer ga najde,
n c podpihuje, de bi se večiga napravil, ampak le spravo
storiti, si prizadeva. Ljubezen božja in bližnjiga vlada
vse njegove dela; zato je dober kristjan, pravičen in
miren sosed, j n  dober za deželo vneti rojak.

90. Od dolžnost kristjanov do duhov¬
nov Gospodovih.

Kako se morajo kristjani proti dtihovnaui zaderzati ?
Kristjani so dolžni duhovne spoštovati in ljubiti, zato,
27*

420

ker so namestniki Jezusovi, jim od Boga dani, jih k
zveličenju napeljevati.

Jezus jim je dal svojo božjo oblast, in jih na svo¬
je mesto v svojini kraljestvu na zemlji postavil; dal jim
je tako oblast, ktere nimajo ne angelji v nebesih, ne
kralji na zemlji, pravi sv. Krizostom. Dal jim je oblast
grehe odpušati, ali zaderžati, kruh in vino v telo in kri
Jezusa Kristusa spremenjati, per sveti masi Jezusa Bo¬
gu darovati, vernim svete zakramente deliti, kar nobeden
ne zamore, kakor le Gospodovi mašniki. V njih je Je¬
zusova božja oblast; oni so scer ljudem v vsiin enaki;
pa po njih imenitnim visokim stanu od vsili ločeni. Zato
je Bog vselej ojstro zapovedal, duhovne spoštovati.
»Kdor se vas dotakne, se dotakne zerkala mojiga očesa.”
Cahar. 2. 9. Tedaj kdor ne spoštuje od Boga poslanih,
Boga razžali, in Bog ga bo zato kaznoval, ker je njega
razžalil, nad njim se pregrešil. »Iz cele duše ljubi svo-
jiga Boga, in njegove duhovne spoštuj.» Sir. 7. 33.
Tako Bog že v stari zavezi zapoveduje jih spoštovati,
ko še posvečeni niso bili, in niso imeli take oblasti, ka¬
kor jo Jezusovi namestniki imajo, od kterih Jezus pra¬
vi : »Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas za¬
ničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje
njega, kteri me je poslal » Luk. 10. 16. »Masniki, kteri
so dobri predpostavljeni, naj se dvojne časti štejejo,
zlasti kteri se trudijo v besedi in podučenji.” Tim. 5.17.

Od imenitnosti mašnikoviga stanu so bili sveti kri¬
stjani močno prepričani, in so ga po vsili časih keršan-
stva vselej visoko častili, ker so v njem božjo oblast
vidili, in v njih Boga častili. Sv. Ignaci škof in muče¬
nec pravi v svojim listu do Smiljanov: Maštvo ima v.
sebi vso čast, ktera se per ljudeh najti, ali se ljudem
skazati zamore. Sv. Ambrož pravi; Kolikor dražji je
zlato od svinca, toliko častitljivši je mašnik od kraljevi-
ga stanu. Torej se mora tudi nar manjši mašnik visoko

421

častiti, ker v njem je božja oblast. Sv. Frančišk Se¬
rafih pravi: Ko bi me srečala mašnik Gospodov in an-
gelj, tako bi pred pozdravil mašnika, potlej se le angelja.
Tako so sveti in učeni možje vsih časov mislili in se
mislijo, in svoje visoko spoštovanje mašnikam v sercu
ih z unanjim zaderžanjem skazujejo, ker, ko masnika
vidijo, se preč na Kristusa spomnijo, in v mašniku svo-
jiga Zveličarja in ne človeka časte. Še Jezus sam je
judovske duhovne častil, ko je gobove ozdravil, jim je
ukazal se duhovnam skazati.

Žalostno je viditi, kako malo so mašniki Gospodovi
spoštovani, ker to je spričevanje, kako so kristjani ob
pravo vero prišli. Desiravno vse store, kar je vernim
k zveličenju treba; oznanujejo božjo besedo v pridigali
in keršanskih naukih, mašujejo, spovedujejo, bolnike pre-
vidujejo s svetimi zakramenti v mrazu in vročini, v dežji
in snegu, ponoči in podnevi, revnim pomagajo, žalostne
tolažijo, in umirajočim zadnjo pomoč skazujejo; pa ko¬
liko spozna hudobni svet vse njih dela in terpljenje;
godi se jim, kakor kmetu, ki z delam svojih rok vsim
živež perdela; pa je vender povsod zadnji in nar manj
obrajtan.

Pravoverni kristjani spoštujejo mašnike Gospodove
zavoljo Kristusa, kteriga čez vse ljubijo, in občutijo
svojo slabost, de ga nikoli zadosti ne časte. Pred
vsim drugim časte papeža, ker on je oče vsih vernih,
in so njegovim zapovedani pokorni; časte svojiga škofa,
in  po unanjim razodevajo svoje spoštovanje, ker pred
njim poklekujejo , de jih blagoslovi, in časte vse druge
duhovne.

Le neverni, ali za vero vsi merzli, in v hudobii
uterjeni ljudje mašnikov ne spoštujejo; ker so se že
tako dalječ zgubili, de vero zaničujejo, ali pa nečisto,
ali kakor si bodi, pregrešno žive, de bodo tudi kmali
Boga zatajili. Vsi krivoverci so po tem začeli svojo

422

krivo vero kazati, de šobili čez papeža, škofe in druge
duhovne. Pomislimo tudi, ktere duhovne svet nar hi¬
treje v sovraštvo vzame? kteri nar bolj zvesto dolžno¬
sti svojiga stanu opravijo, se hudobii vstavljajo. V dru¬
žinah, po goslivnicah se čeznje pogovarjajo, jih v slabim
spominu imajo, čez nje mertnrajo, in vse hudo jim na
glavo obesijo, in kar iz človeške slabosti store, jim za
velik greh zarajtajo, sebe pa ne vidijo, in njih nar bolj¬
ši namene na hudo obračajo, desiravno jim v serce ne
vidijo. In laku se zgodi, de bodo večkrat nedolžni od
Boga odpeljani, in v nar veči grehe zapeljani skozi to,
ko zapeljivci čez duhovne govore, in jih po svojim vat-
Iju merijo, in s takim govorjenjem bo nedolžni in neve¬
den lahko v nar veči grehe zapeljan.

Bog take ljudi, ki duhovnov ne spoštujejo, jih hu¬
do odgovarjejo in zaničujejo, že na tem svetu kaznuje
s slepoto uma in terdovratnostjo njih serca, jih pusti
v hudobii, kakor Faraona v Egiptu; ali jih pusti brez
svetih zakramentov umreti, ali pa de jih brez prave
perprave prejmejo, in tako v svoji terdovratnosli urner-

so dolini kristjani tudi tiste, mašnike Gospodove
častiti j kteri se prav ne zaderie?

Tudi, ker zmirej oblast od Jezusa jim dana v prid
vernih kristjanov v njih ostane, kakor v pobožnih.
Bolnik se ne peča s tem, kako njegov zdravnik živi,
ampak le, de bi um v bolezni k zdravju pomagal; tako
tudi verni le na to gleda, de bi mu duhovni v dušnih nad¬
logah pomagal po oblasti, ktero mu je Jezus zavoljo
ljudi dal. Kdor bi hotel, de bi bili mašniki brez vsih
človeških slabost, in brez vsiga greha, bi hotel, de bi
ljudje ne bili zalo, ako se kteri sgubi, ne sinejo dru¬
gih zato pogubiti, ki po duhovsko žive. Kdo ho rekel,
de, ako je eden sodnikov nezvest, de so zato vsi hudob-

423

ni, ali ko je Judež Iškarjot Jezusa izdal, de so vsi
drugi aposteljni tudi tako hudobni. Ako se je eden v
kaki veči reci pregrešil, naj pa pogledajo, koliko je pa
druzih dobrih; zakaj bi bili drugi zavoljo eniga zaniče¬
vani. In če si ti, ker vidiš slabosti ali grehe nad du-
hovnarn, tako popolnoma, kje je ljubesen biižnjiga v
tebi? ali je perpušeno njega opravljati, ker te ljubezen
uči, grehe svojiga biižnjiga zakrivati, ne pa raznašati,
in jih perpovedovati, ker imaš svojih zadosti; delaj po¬
koro, de sodbi odideš, ne bodi vesel njegove nesreče;
sej je za-nj zadosti hudo, ako je v kak velik greh pa¬
del. Konštantin, pervi keršanski cesar, je rekel: Ako
bi vidil božjiga namestnika grešiti, bi šel k njemu in bi
ga hotel s svojim cesarskim plajšem pokriti. Zalo pa¬
metni kristjani, ko vejo, koliko opravljanje duhovnov
škodje, ne poslušajo opravljivcev, ker tudi vejo, de so
slahi ljudje.

Kristjani! spoštujte namestnike božje, skazite jim
vso čast per vsaki perložnosti z besedami in zunanjim
zaderžanjem; govorite vselej ponižno in krotko, v pričo
drugih jih s častjo v mislih imejte, pred zaničevavcam
se za nje potegnite, in v miru ž njimi živite; pa mislite
de v njih Kristusa častite; zakaj tudi duhovni vedo, de
njim skazana čast le Jezusu gre, kteriga namestniki so.
Učite tudi svoje podložne jih spodobno častiti.

Kristjani so dolžni mašnike Gospodove ljubiti. Kteri
kristjan Jezusa ljubi, bo tudi njegove namestnike ljubil,
jim bo hvaležin, zato, ker za njegovo zveličenje skerbe,
in si vedno prizadevajo, z nauki jih k Bogu oberniti, in
k evangeljski popolnomosti pripeljati.

Kristjani so dolžni svoje duhovne pastirje poslušati,
in jim v vsim pokorni biti, kar je k vikšanju božje časti
in k zvelicenju duše potrebno; zakaj kteri jih poslušajo
in ubogajo, ker le njegove besede in zapovedi oznanit-

424

jejo in razlagajo, in kdor jih dopolne, bo večno srečin;
kdor jih pa ne dopolne, bo pogubljen.

Ne mermrajte čez nje, kader se čez grehe in hu¬
dobije vzdigujejo, zakaj oni so namest Boga, in dolžni
svoje svete dolžnosti zvesto dopolniti. Bog greh sovraži
ih duhoven ga mora tudi sovražiti, ker po njem se duše
pogube, in ko bi molčal, bi se hudo pregrešil zoper Bo¬
ga in njemu zaupane kristjane; težak odgovor bi ga ča¬
kal pred Bogam. Sveti Pavel pravi: »Pokorni bodite
svojim višjim, in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo,
kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali, de
to z veseljem store ne zdihovaje; zakaj to za vas ni
dobro.” Hebr. 13. 17. Bog bo kaznoval take kristjane,
kteri zoper svarjenje duhovnov mermrajo.

Torej vi, kteri ste vedno zoper duhovne, ste oslep¬
ljeni in terdovratni, vam ni več mar za svoje zveličenje;
skerbite saj zavoljo svojiga telesniga dobička, de boste
nehali od hudiga opravljanja duhovnov; zakaj kakšni bo¬
do vaši otroci, posli, žene in vaši delavci, in sosedje,
ko jih boste ob vso vero perpravili? Skušnja nas uči,
žene brez vere so nezveste, otroci razujzdani, staršem
oči pokrivajo, posli nemarni in nezvesti, ravno taki so
vaši najemniki; noben dober kristjan vas ne obrajta; so¬
sedje so nemirni in vam škodljivi, ker beseda duhovna
per tacih nič več ne zda. In kdo drugi je kriv njih hu¬
dobije, kakor vi opravljivci duhovnov? vi ste hubobni, in
po vas so tudi drugi vam enaki postali.

Kristjani so dolžni za duhovne moliti. Kteri žele
Boga prov častiti, in se zveličati, žele tudi prav podučeni
biti, zato pa tudi za duhovne Boga prosijo, de bi jih raz¬
svetlil, de bi jih vselej prav učili, jim zamogli k sercu
govoriti, jih od grehov odvračevati, de bi nikoli iz člo-
veškiga strahu resnice ne zamolčali, ali iz kakih človeš¬
kih slabost ne pregledali jim, temuč jih skerbno učili in
svarili , de bi gotovo zveličani bili. Potrebo molitve je

425

že s. Pavel občutil, ko seje kristjanam perporocal, de
bi za-nj molili, rekel je: »Prosim vas po Gospodu našim
Jezusu Kristusu, in po ljubezni svetiga Duha, de meni
pomagate v svojih molitvah za me k Bogu." Rimlj. 15.
30. Posebno so pa tudi dolžni Boga prositi, de bi jim
dobre pobožne duhovne dal, kteri bi jih sercno učili, in

jim s svetim sivljenjem svetili.

Kristjani so dolžni svoje duhovne pastirje preživiti,
jim dati kar jim gre brez vsiga mermranja in pertergo-
vanja in goljufije. Se v stari zavezi ni dal Bog rodu Levi
dela v obljubljeni deželi, ko je deželo med rodove razde¬
lil, de bi ne bili duhovni moteni, s časnimi opravki in
skerbmi, in lažej le skerbeli zato, kar je za službo božjo
v tempeljnu in za duše ljudstva potrebniga, in je drugim
rodovam zapovedal, ta rod rediti, ker iz njega so bili
judovski duhovni. In Jezus pravi: Vsak delavec je svoje
jedi vredin. Mat. 10. 10. Sv. Pavel pravi: »Ako smo

vam duhovne reci sejali, je kaj veliciga, de vaše telesno
žanjemo? Ne veste, de, kteri v svetišu službo oprav¬
ljajo, tudi od tega, kar je od svetiša jedo, in kteri al-
tarju služijo, se z altarjem dele ? Tako je tudi Gospod
tem, kteri evangeli oznanujejo, ukazal, od evangelija ži¬
veti.” 1. Kor. 6. 11—13. Volja božja je, in po pravici,
de verni kristjani prežive duhovne, kteri jim nebeške
dari dele. Vsaka skerb dobrih duhovnov je le za dušno
dobro vernih kristjanov, noc in dan skerbe za zvelicenje
njih, klere jim je Bog zaupal, in jih bo iz njih rok ter¬
jal, kakor gospodar svoje ovce iz rok pastirja terja; cu-
jejo, kakor pastir čez svojo cedo, ki jo pase. Kakor
pastir ne molči, ko volk med cedo pride, ampak vpije,
de ga odžene; to stori duhovni pastir, ko vidi, de se
hudobneži vzdigujejo Jezusove odrešene zapeljevati. In
ko svari svoje ovčice, stori svojo dolžnost. Ali ima kdo
zato pravico mu odtegniti, kar mu po pravici gre? Le
hudobni ljudje, kteri se zavoljo vsaciga dajanja vzdigu-

426

jejo, hočejo tudi svojim duhovnam to malo utergati, in
posebno zato, ker so svarjeni; in taki, kteri to za hudo
vzamejo, pokažejo, de so sovražniki resnice. Taki ob-
mermrajo vsaki vinar ali pest žita, ki ga po sili dado,
ali mu pa nar slabši dajo, kot Kajn, ki je nar slabši
žito Bogu daroval. Res je, dober duhoven ne čaka pla¬
čila od ljudi, ampak le od Boga; pa če hoče živeti in
svoje dolžnosti opravljati, mora za telo vender tudi ži¬
vež imeti.

Kristjani! ne poslušajte tacih skopnežev; sej vidite,
de zato niso nič bogatiši, kar duhovnam ne dajo, ali jim
utegnejo, ali nar slabši odrajlajo, in vi tudi nic ubožni-
ši, ki pešteno odrajtate, vi voljo božjo dopolnite, in Bog
je vedno vsigamogočin, in vam ve nadomestiti. Zraven
pa tudi pomislite, de so svojiga plačila vredni; zakaj oni
uce vas, vaše otroke v resnicah svetiga evangelija, var-
jejo jih pred pohujšanjem, uče jih bogaboječnost in
pokoršino do vas; svoje življenje zavoljo bolnikov v ne¬
varnost postavijo, in ko vedo, de bodo na dolgi poti v
slabim vremenu svoje zdravje in tudi morebiti življenje
zgubili, vender grejo voljno, kakor bi nič za nje nevar-
niga ne bilo, ker jim Bog zapove, in Jezus jim izgled
da, ko je za svoje'ovčice življenje na križu dal.

Kakšne dolžnosti imajo farmani sosebno do svojih
fajmoštrov ?

Farmani morajo misliti, de lajinošter je namest Je¬
zusa njih pervi dušni pastir, kteri per njih prebiva, de
bi Jezusovo delo per njih naprej delal, njegov vinograd
obdeloval; njemu je izročil njih duše še posebno bolj,
kakor drugim gospodam, kteri so mu k pomoči dani.
Zato ga morajo kristjani kakor svojiga duhovniga očeta
spoštovati, in vse odverniti, kar bi bilo zoper njegovo
čast, ga poslušati in ubogati, kakor dobri otroci svojiga
očeta ubogajo; ga ljubiti, ker on je za vse v fari, vsim

427

dolžan postreči v rečeh, ktere so farmanam k zveličenju
potrebne, in si morajo prizadevati z zvesto pokoršino mu
veselje storiti. Ni ga večiga veselja za-nj, kakor viditi,
de ima dobre farmane, kteri vsi z eno željo za nebesa
delajo in Boga daste, in mu pomagajo dolžnosti njego-
viga stanu lažej dopolniti, ker tudi eden druziga z lepi¬
mi izgledi kersanskiga življenja in z besedami k svetima
življenju spodbadajo. Njegoviga svarjenja ne smejo za¬
metovati; on mora svariti po božji zapovedi, in iz lju¬
bezni do svojih farmanov, de bi jih pred greham obva¬
roval; če zamudi, mu ga bo gorje, kakor tudi nepokor¬
nim farmanam; zakaj oni ne zaveržejo njega, ampak
Kristusa, ker on mu zapove po svetim Pavlu svariti, naj
mu bo perložno, ali ne.

Farmani morajo s svojim fajmoštram v miru in edi¬
nosti živeti; le tistima bo zamogel pomagati na duši, ki
ima zaupanje va-nj, in se varje ga žaliti. Ako se pa
od njega loči, z njim v zavezi noče živeti, se loči tudi
od cerkve in Jezusa ne posluša. Le, če bi krivoverstvo
učil, bi se mogel od njega ločiti. In dolžni so farmani
za-nj Boga prositi, de bi ga sveti Duh vladal, vse tako
voditi, de bi jih v nebesa pripeljal.

VII. POGLAVJE,

NAUK OD CERKVENIH ZAPOVED.

1. Dolžnost kristjanov do svčte cerkve.

Bog želi vse ljudi srečne in zveličane imeti; zato je
Jezusa na svet poslal, de bi jih učil kaj verovati, upati
in storiti, de bi se njegova sveta volja zgodila. Ko je
pa Jezus v nebesa šel, je cerkev namest sebe postavil,
poslal ji svetiga Duha, kteri od Boga Očeta in Sina
od vekomaj izhaja, de z njegovo in Jezusovo pomočjo
naprej delo dela, kteriga je on na zemlji začel, ljudi k
zvelieenju napeljuje. V nji je Jezus postavil papeža,
škofe in druge duhovne pastirje, kakor sv. Pavel uči,
rekoč: »On je ene postavil aposteljne, ene pa preroke,
ene pa evangeljiste, ene pa pastirje in učenike v popol-
nomost svetih v opravljanje službe v razširjanje telesa
Kristusoviga.” Efež. 4. 11.

Ker je cerkev naša sveta duhovna mati, ktera nas
je v Jezusu Kristusu skozi svetiga Duha po svetim ker-
stu prerodila, de smo otroci božji, tako smo dolžni jo
spoštovali, jo visoko častiti, in za vikšanje njene časti
na mogočne viže si prizadevati.

Ona skerbi, kakor dobra in usmiljena mati naših
duš, vodi od svetiga Duha razsvetljena svoje otroke,
pravoverne kristjane po poti večniga življenja; uči jih
po svetim evangeliju živeti, jih preobrača v dobre'in
svete ljudi, kteri se večniga življenja vredni store. Ona

429
vse stori, kar je za zvelicenje kristjanam treba. Ze
otroke začne učiti resnice svete vere, odrašene še bolj
na tanko uči, deli jim svete zakramente, po kterih jih
sv. Duh posvečuje. Ako je kdo grešil, ga vabi k po¬
kori, ker se boji, de bi pogubljen ne bil; tudi v bolezni
in v smerti, in tudi po smerti ga ne zapusti; moli vsaki
dan za-nj. Ona je zares za nase zvelicenje skerbna
mati. Tedaj je vsak kristjan v sercu gnanj jo v resni¬
ci častiti, in ji iz serca hvaležni biti. Zraven castenje
cerkve pa dobri kristjani nobeniga ne sovražijo , ki ni
prave vere, in ni v pravi Jezusovi cerkvi; veliko več se
jim smili, de je tako nesrečin, ko ni v pravi cerkvi; in
žele in Boga prosijo za-nj, de bi se ga usmilil, in ga v
svojo cerkev vzel, de bi ga prav častil in se zveličal.

Kristjani so dolžni ubogati cerkev v vsim, kar jim
zapove, ali prepove. Jezus jo je že pooblastil, ko nam
jo je za mater dal, de naj zapovedi daje, kar previdi, de
je po okolišinah in časih treba, de bodo kristjani bolj
gotovo zveličani. Zapovedovati pa imajo v cerkvi papež
in škofje, ker oni so poklicani cerkev božjo vladati, ker
je Jezus na pervo svetimu Petru rekel: »In tebi bom
dal ključe nebeškiga kraljestva, in karkoli boš zveval na
zemlji, bo zvezano tudi v nebesih.” Mat. 16. 19. Ključe
komu izročiti od svojiga pohištva, blaga in shramb je
toliko, kakor mu oblast dati, varovati njegovo blago, ga
namesti sebe gospodarja postaviti, kteri ima oblast in
pravico na njegovim mestu zapovedovati in soditi, kar je
prav in koristno, ali kaj je potrebno, ali kaj škodljivo in
ni prav. In potlej je Jezus tudi drugim aposteljnam re¬
kel : »Resnično vam povem, karkoli bote zazezali na
zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli bote raz¬
vezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.” Mat. 18.18.

Dolžni so kristjani cerkvi pokorni biti pod greham,
ker Jezus pravi: »Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo,
kakor nevernik in čolnar.” Mat. 18. 17. S temi bese-

430

dami reče: Ako kdo poglavarjev cerkve ne posluša, imej
ga, kakor taciga, kteri ni v družbi cerkve, ki se je po
svojim hudobnim življenji in terdovratnosti sam ločil od
Jezusove cerkve, kteri noče pokore storiti; taciga naj
duhovni pastir znaniga stori, de se ne bodo drugi nad
njim pohujšali, ko bodo vedili, de ni več ud Jezusove
cerkve. In sv. Ciprijan pravi: Kdor noče cerkve za
mater imeti, ne bo imel Boga za Očeta.

Cerkev ima dolžnost skerbeti za kristjane po Jezu-
vi zapovedi, de bi bili zveličani; tedaj ima pa tudi dolžnost
in oblast zapovedovati, kar kristjanam k zveličenju služi,
in prepovedovati, kar jim na duši škodje, jih od nebes
odvrača in v pogubljenje napeljuje, ker Jezus je rekel:
Kakor je mene moj Oče poslal, tudi jest vas pošljem.
Kakoršno oblast je meni moj Oče dal, tako tudi jest
vam dam. Vodite tedej verne kristjane tako, de bodo
zveličani; torej so kristjani tudi dolžni storiti, kar cerkev
zapove, in ne storiti, kar prepove, če hočejo zveličani
biti. In za svoje zveličenje skerbni kristjani radi in z
veseljem store, kar jim mati katoljška cerkev zapove,
kakor bi jim Jezus sam zapovedal. Oni sebe po ker-
šansko ljubijo; zato se pa greha boje.

Po oblasti, ktero je Jezus aposteljnam dal, so tudi
zapovedi dajali. Od te resnice se prepričamo po pervim
velikim zboru, ki so ga  v Jeruzalemu imeli, kar je bilo
že povedaniga. Tam so dali zapoved tistim, ki so ajdov¬
sko vero zavergli in v Jezusa verovali, rekoč: „ Zakaj
sveti Duh in mi smo spoznali, vam nobene teže več na¬
ložiti, razun tega potrebniga: de se zderžite od zakla-
niga malikam, od kervi, od zadavljeniga in od nečistosti,
ako se tega zderžite, bote prav storili/* Djanj. apost.
15. 28. 29. In ta sklep ali zapoved so sv. Pavel in
drugi aposteljni povsod vestno dopolniti zapovedovali,
koder so hodili. Zraven tega so aposteljni tudi druge
zapovedi dajali, in naredbe storili v Jezusovi cerkvi; za

431
njimi tudi papeži in škofje po oblasti, ktero so od Jezusa
prejeli; in te zapovedi so kristjani zvesto deržali, in tem
zapovedani pravimo cerkvene zapovedi. In kteri kristjan
se jim ni podvergel, so ga iz družbe kristjanov zbrisali,
in ga krivoverca imenovali; in ni imel več deleža nad
duhovnimi dobrotami Jezusove cerkve.

Žalostno je viditi, kako so kristjani v sedanjih ča¬
sih vero zgubili; cerkvenih zapoved ne derže, jih clo
zaničujejo, in vender se se med prave kristjane štejejo,
desiravno nimajo druziga vec, kot ime; keršanskiga za-
deržanja nič več ne poznajo, le po svoji spačeni natori
žive, in se z dobroto in milostjo božjo per svojim razujz-
danim življenji tolažijo, kakor de bi Bog hudobijo in hu¬
dobneže ljubil, in pot greha, pot v nebesa bila k svetimu
in pravičnima Bogu!

Med božjimi in cerkvenimi zapovedi je tudi razlo¬
ček ; božje zapovedi mora vsak in vselej dopolniti, naj
pade v kakoršno nadlogo si bodi, cerkvene pa kristjanov
tako ne vežejo, ker mati katoljska cerkev pregleda, ko
hi človek njenih zapoved ne mogel brez velike škode
deržati, postavim: ako bi bil kristjan slabiga zdravja, in
se brez škode ne mogel popolnoma postiti, mu zavoljo
slabosti telesa, ali, če bi bolan bil, mu cerkev spregleda
post; ali, ko bi ne mogel vsiga od kraja jesti, mu spre¬
gleda , de sme ob prepovedanih dnevih mesene jedi
jesti; tode mora škofa za dopušenje prositi; sam se
ne sme prederzniti, i. t. d. Tudi cerkvena zapoved kri¬
stjana ne veže, če jo cerkev sama vzdigne, ko previdi,
de za kristjane ni več tako potrebna.

Ktere so cerkvene zapovedi?

Je teh pet:

1) Posvečuj zapovedane praznike.

2) V nedeljo in zapovedane praznike pobožno »lisi
sveto maso.

432

3) Posti se zapovedane postne dni, namreč štiride-
setdanski post, kvaterne in druge zapovedane postne dni,
in v petek in saboto se mesnih jedi zderži.

4) Spovej se svojih grehov pooblastenimu spovedni¬
ku nar manj enkrat v letu, in o velikonočnim času prej¬
mi sveto resnje telo.

5) Ne obhajaj ženitovanja v prepovedanih časih.

2. Perva cerkvena zapoved.

Kako se mora nedelja posvečevati, je bilo že pove¬
dano. Kakor se nedelja moro posvečevati, tako tudi
prazniki, ktere je cerkev postavila; kar je v nedeljo
zapovedano ali prepovedano, je tudi o praznikih.

Bog je že per judih zraven sabote se druge prazni¬
ke postavil in jih praznovati zapovedal. Po praznikih
jih je Bog vsako leto opomnil na velike in posebne do¬
brote, ktere jim je v nekdanjih časih delil, de bi ga bili
za nje hvalili in ga častili; se po tem spominu z svojimi
dušami bolj z njim sklenili, in ga bolj goreče ljubili.
Jezus ni scer nobeniga praznika postavil, pa njegovo
življenje je dalo cerkvi perložnost več praznikov v spo¬
min skrivnost njegoviga odrešenja postaviti. Prazniki
so tudi kristjanam potrebni, de imajo perložnost za duše
skerbeti, ako jih po mislih cerkve posvečuje. Zato je
tudi Jezus cerkvi dal oblast praznike postaviti. Po ti
oblasti so aposteljni saboto na nedeljo prestavili; posta¬
vili so praznik velikenoči, Jezusoviga v nebohoda in bin-
kušt, kakor nas ustno izročilo uči. V bukvah apo¬
stolskih postov so že veči del vsi naši veliki prazniki
imenovani. Libr.  8. C.  33.

Ustno izročilo nas uči, de le papeži in škofje so
sploh praznike stavili; če je pa kdo drugi kteriga posta¬
vil, je bil še le zapovedan, kader ga je papež za vso
cerkev ali škof za svojo škofijo postavil, in posvečevati
zapovedal. Več praznikov si je tudi keršansko ljudstvo

433

po deželah izvolilo, kakor je bolj kakiga svetnika pozna¬
lo in častilo, ko je v tisti deželi v življenji več dobriga
storil, ali pa je Bog po njem kak čudež storil, in ko je
kak praznik že bol j v navadi bil, ga je škof ali kak zbor
zapovedal posvečevati. In ko jih je sčasama le od več
bilo, jih ljudstvo ni več tako posvečevalo, in je za delo
preveč dni zgubljenih bilo, so jih škofje s pervoljenjem
papeža opustili in v delavnike spremenili. To je tudi
storilo, de nimajo po vsih škofijah enaciga števila zapo¬
vedanih praznikov; in v nekterih škofijah in deželah ima¬
jo kakiga posebniga pomočnika , in dan njegoviga spo¬
mina je zapovedan praznik, ki v druzih krajih ni.

Cerkev je nektere praznike postavila v spomin skriv¬
nosti nasiga odrešenja, ktere Gospodove praznike ime¬
nujemo ; nektere pa k časti Marije, matere božje in
druzih svetnikov. V svetim pismu je povedana skriv¬
nost nasiga odrešenja, in kteri dan se je godila, kar sv.
evangeli pove; praznik Gospodov pa to živo pokaže;
kristjan se tisti dan spomni na skrivnost, in Boga očitno
za njo hvali in ga časti. Po praznikih tudi kristjani očit¬
no pričajo svojo vero, de to skrivnost verjejo, postavim,
de je bil Jezus rojen svet odrešiti in zveličati, de je za
grehe sveta umeri, de je tretji dan od smerti vstal, de
je v nebesa sel, svetiga Duha poslal, kar v apostoljski
veri molijo; po prazniku očitno pričajo, in edin druziga
v veri poterdijo, in sklenejo si prizadevati vse pregrešno
zapustiti, grehu odmreti, se prenoviti za večno življenje.

3. Praznik rojstva Jezusa Kristusa.

Na sveti božični dan premišljujejo kristjani veliko
božjo dobroto, de nam je Bog Oče svojiga fjiina na svet
poslal, brez vsiga nasiga zasluženja iz gol j svoje milosti,
de nas je odrešil in za to neizrečeno veliko dobroto ga
hvalijo, in obhajajo spomin njegoviga rojstva; de se je
tisti dan rodil na svet, in s praznikam, ki ga posvečujejo

III, Del. 28

434

pričajo očitno svojo vero, de se je Jezus na svet rodil,
v odrešenje in zveličenje sveta.

Praznik spomin rojstva Jezusoviga obhajati je bil
v katoljški cerkvi preč v začetku keršanstva v navadi,
ker že sv. Krizostom od njega govori v pridigi, ktero
je v letu 386 na sveti božični dan v Antijohii deržal,
govori, de ta praznik po starini izročilu že dolgo časa
posvečujejo. In tudi ni drugači misliti, de so pervi kri¬
stjani vneti od hvaležnosti in ljubezni do Jezusa s praz¬
nikom spomin njegoviga rojstva za njih čez vse srečni
dan obhajali. In ob času svetiga Avguština so bi¬
le molitve vso noč, de bi ne bili kristjani zamudili ob
tisti nri Boga hvaliti, ko je Jezus rojen bil. In tudi je
bil zapovedan post pred svetim dnevain ob času svetiga
Avguština. Ta velik praznik ima tudi se to posebniga;
če pa na petek ali saboto pade, se smejo mesene jedi jesti,
in de mašniki smejo tri svete mase brati, in kakor ne-
kteri cerkveni učeniki pravijo zato, de v pervi obhajajo
spomin telesniga rojstva Jezusoviga na zemlji, v drugi
spomin, ko se Jezus v naših dušah rodi; in v tretji v
spomin večniga rojstva Jezusa Kristusa od Boga Očeta.

Kaj posebniga naj kristjani premišljujejo na sveti, dan,
de ga bodo k pridu svoje duše obernili ?

Premišljujejo naj, de dokler je človek nedolžin bil,
se je le Boga veselil, in je bil čez vse srečin; ko je pa
grešil, se je od Boga ločil, ni najdel več tistiga prej¬
šnjima veselja v svojim sercu, ker ni več Boga ljubil.
Prazno serce pa iše drugih reči, de jih ljubi, in tako se
je nagnjenje do njih obernilo; ker Boga ni več v sercu,
iše pa zunaj serca sreče in veselja. Od te ločitve od
Boga so žalostni nastopki, napuh, lakomnost in poželje-
nje mesa; iz teh treh korenin izvirajo vsi grehi, kteri
dušam zveličenje jemljejo. In Jezus se je rodil nasvet
zato, de nam je gnado zaslužil, s ktero zamoremo se

435

spet k Bogu oberniti, ponižno, ubožno, in v zatajenji
samiga sebe živeti; zraven pa tudi Jezus s svojim sve¬
tim življenjem nas spodbada, de ga tudi posnemati si
prizadevamo. Tedaj naj vsak kristjan ta dan svoj dobri
sklep ponovi, se svojim« napuhu, lakomnosti po blagu
in poželjenji mesa vstavljati. V tem je dal Jezus izgled
preč per svojim rojstvu.

Premišljuje naj kristjan, kako je Jezus nas napuh
s svojo ponižnostjo premagal. Pokorin je bil volji svo-
jiga Očeta, ker je prišel na svet, pokorin je bil cesarju
že pred rojstvam, ko je sel v Betlehem k popisu. Ro¬
jen je bil v hlevu skrit in neznan pred svetam. Premi¬
sli naj vsak samiga sebe, kako ga napuh moti in zapeljuje, in
ga tako močno oslepi, de se takrat, ko svoj napuh pre¬
maguje, misli, de ga je premagal, in že ta misel je na¬
puh. Boga prosi, de bi napuh premagal, pa se že za¬
voljo svoje prošnje napihuje. Lastna ljubezen človeka
slepi, de bolj od sebe misli, kakor pa je v božjih očeh.
Kaj je hujsiga za človeka, kakor pokorsina; že naši per-
vi starsi, zapeljani od napiihnjeniga duha, so se hotli
Bogti odtegniti, de bi bili sami svoji, in ne več njemu
pod pokorsino, in ta žalostna jerbsina je v sercih njih
otrok ostala.

Jezus da izgled nar vedi ponižnosti, ko se je v hle¬
vu roditi dal. Zaničevan biti, je človeku hudo, ga boli;
če pa Jezusa premisli, kralja nebes in zemlje , praviga
Roga, ga vidi že kot deteta zaničevaniga, od sveta za-
verženiga v jaslih na slami ležati; obudi se v njem duh
ponižnosti, in sklene sam per sebi vse zaničevanje sveta,
posebno, kader ga bodo ljudje zavoljo zvesliga dopolnje¬
nja božjih zapoved zaničevali, voljno preterpeti, in za
pokoro svojih grehov Bogti darovati, nikoli po prazni
časti hrepeneti, vselej krotak in ponižin biti.

Premisli naj, de lakomnost je korenina veliko gre¬
hov: iz nje izvirajo krivice, kreg, sovraštvo, krive per-
28*

436

šege, neusmiljenje do ubogih, sploh neusmiljeno terdo
serce do bližnjiga. De bi bil nas Jezus od te rane za¬
celil, in ljubezen do uboštva učil, si je izvolil uboštvo,
in je hotel v hlevu rojen biti, kjer je bilo vsiga pomanj¬
kanje. Tam je dal izgled, de stan ubogih ni zaničljiv, in
de ubogi na blagu so Jezusu podobni, če so tudi ubogi
v duhu. Bogat se zanaša na svoje premoženje, ubog
pa na Boga. Zato prosijo kristjani Boga, de bi jim dal
gnado uboštvo ljubiti, po bogastvu ne hrepeneti, in s
svojim stanam zadovoljnim biti.

Kristjan naj tudi premisli, ko vidi Jezusa v uboštvu,
kolikanj hudiga iz poželjenja mesa pride, kteriga Jezus
križati zapove. Nezmerna ljubezen do veselja, do krat¬
kih časov, nezmera v jedi in pijači, v spanji, ljubezen
do zložniga življenja, lenobe, do postavanja, nečistosti in
do vsiga, kar telesnim počutkam dopade; vse to hudo
iz poželjenja mesa pride. Od te hudobije rešiti, nam Je¬
zus že kot otrok v svojim zaderžanji kaže, de zataje-
nje samiga sebe in terpljenje nas od hudiga poželjenja
resi, in ga v nas zamori. On si terpljenje na zemlji
izvoli, in vse to terpi, kar si grešnik terpeti zasluži;
on je nase grehe na se vzel, in nam pokazal, po kterim
poti mora grešnik hoditi, če hoče iz terpljenja v večno
veselje priti. Kteri kristjan bo na sveti božični dan vse
to bolj na tanko premišljeval, dobre sklepe v svojim ser¬
cu ponavljal Jezusa posnemati, bo ta dan sveto obhajal,
in nad njim se bo v delih kazalo Jezusovo življenje, in
ker bo tukej posnemal Jezusovo ponižnost, uboštvo in
zatajenje, se bo tudi v nebesih njegove časti in veselja
vdeležil.

4,  Praznik obrezovanja Jezusovima, ali
novo leto.

Spomin obreze Jezusove obhajamo pervi dan leta,
to je, osmi dan po prazniku rojstva Jezusa Kristusa.

437

Tudi ta praznik je star v cerkvi, že v četertim stoletji
se bere, de je Ceno, škof v Veroni na noviga leta dan
dolgo pridigo imel.

Kako praznujejo kristjani ta sveti praznik^ de namen
cerkve dopolnejo ?

Premišljujejo Jezusovo pokorsino, de se je postavi
obrezovanja podvergel, kteriga ni potreboval, ko je bil
božji Sin brez vsiga madeža greha, de je pokazal, de
je zares Abrahamove rodovine; de je že kot otrok za¬
čel kri prelivati v odrešenje sveta, in zadobil ime Jezus,
in de je nas učil, se na duši in na telesu na duhovno
vižo obrezovati. Obrezujejo se pa kristjani na duhovno
vižo, ko svoje misli, želje, besede in dela opuste, ktere
so zoper zapovedani svetiga evangelija, ker brez tega
obrezovanja nimajo pravice božjih otrok, ker dokler člo¬
vek svet ljubi, ne ljubi Boga, in svet le zavoljo Boga
ljubiti sme. Per takim premišljevanji se zbude želje Je¬
zusovo pokorsino posnemati, sklenejo božje, cerkvene in
deželskih viksih zapovedi zvesto dopolniti v prihodnjim
letu, sklenejo stariga človeka, ki je v grehih, sleči, in
noviga obleči, kteri bo Jezusu podobin.

Kristjani naj premišljujejo sladko ime Jezus, kteri¬
ga je Jezus na dan obreze dobil, kakor je hotel nebe¬
ški Oče svojiga Sina imenovaniga imeti, zato ker je
ljudstvo od grehov rešil. Hvaležno se spomnijo , de v
nobenim drugim imenu ni zveličenja upati, kakor v ime¬
nu Jezusovim, ker on nas je odrešil od oblasti hudičeve,
iz njegoviga kraljestva, od večniga terpljenja v pekli,
od sužnosti greha; odvzel nam je strah pred smertjo,
in dal upanje boljsiga življenja v nebesih, ker nas je v
svoje kraljestvo vzel. Spomnijo naj se, de Jezus je
prišel na svet iskat nas grešnikov, ne zato , de bi nas
pogubil, ampak zveličal; de tudi zdej, ko sedi na desnici
božji v nebesih, za nas skerbi, je nas srednik in besed-

438

nik per Bogu Očetu. Če kdo v temi hodi, je Jezus luč,
ktera sveti, de ve vsak po pravim potu hoditi v večno
življenje. Ako kdo pesa na poti pravičniga ali spokor-
niga življenja, mu Jezus moč da, vse skušnjave prema¬
gati, de močan postane po zapovedih božjih storiti.

Ker je ta praznik tudi pervi dan začetiga noviga
leta naj ga vsak kristjan Bogu daruje, naj sklene, de
pretečeno leto je zadnje njegoviga lahkovoljniga življe¬
nja; naj se izpraša, kako je živel, ali ga bo zaderžanje
v pretečenim letu na smertni postelji veselilo ali s stra-
ham napolnilo; obudi naj serčno žalost nad vsimi v sta¬
rim letu storjenimi grehi; hvali naj Boga za tolikanj
dobrot, ki jih je dosihmal prejel, in prosi naj ga za nove,
ki jih bo spet v novim letu na duši in telesu potreboval.
Premisli naj, morebiti ne bom več konca danes začetiga
leta doživel; zato naj si preč pervi dan svoje življenje
zversti, kako bo po zapovedih svetiga evangelija živel
in s kersanskim življenjem si nebesa služil, in naj Boga
pomoči prosi.

5. Razglasenje Jezusa, ali svčti trije
kralji.

Praznik svetih treh kraljev, kakor ga po navadi
imenujemo, ali razglasenje Jezusa je v pervih časih ker-
šanstva postavljen bil. Imenuje se razglasenje Jezusa,
ker je bil Jezus nevernikam razodet; svetih treh kraljev
pa zato, ker so kralji, kakor jih prerok ali modri, kakor
jih sveti evangeli imenuje, od delječ prišli Jezusa molit.

Kaj obhaja cerkev o tem velikim praznika?

Obhaja spomin treh kraljev, ki so prišli iz jutrove
dežele, peljani od neznane in prečudne zvezde v Betle¬
hem Jezusa molit, in mu Bogu, kralju in umerjočimu
človeku darovat, kadilo, zlato in miro. Obhaja tudi spo¬
min Jezusoviga kersta v reki Jordan, kjer ga je Bog

439

Oče za svojiga ljubiga Sina svetu oznanil, sveti Duh
nad njegovo glavo prišel, in se tako sveta Trojica v
pervič očitno pred svetarn razodela. Obhaja pa tudi se
spomin Jezusoviga perviga čudeža v Kani na Galilejskim,
kjer je Jezus vodo v vino spremenil, in svojo božjo vsi-
gamogočnost pokazal. Od tega cerkveniga namena nas
prepričajo cerkvene molitve na svetih treh kraljev dan.
V starih časih je bil ta dan pred tem praznikam zapo¬
vedan post; v nekterih škofijah vse dni od božiča do
svetih treh kraljev, zdej pa ni več. V pervih časih ka¬
tolike cerkve so tudi ta dan očitno ljudi kerstili, ravno
tako, kakor velko in binkustno saboto , in so v to tudi
vodo blagoslovili, kakor jo se zdej svetih treh kraljev
vodo imenujemo. Tertul. libr. cle bapt. c.  19.

Kako morajo kristjani po mislili cerkve god svetih treh
kraljev posvečevati ?

Jezusa naj molijo in zahvalijo za dragi in veliki dar
svete vere, ki jim jo je po svoji veliki milosti dal, ker
so nekdej naši predniki neverniki bili, in prosijo naj ga,
de bi jih v nji ohranil, in bi z njegovo pomočjo resnico
vedno bolj čisto spoznali, in ga močneje ljubili. Premis¬
lijo naj, kaj bi bili brez vere, brez spoznanja Boga in
Jezusa Kristusa, in brez upanja večniga življenja? nič
druziga, kot veliki grešniki, sovražniki božji in sužni
hudobniga duha.

Caste naj svojiga kralja, in darujejo naj mu svojo
voljo, de mu bodo vselej v vsim pokorni; darujejo naj
mu svoje serce, de ga bodo vselej čez vse lju¬
bili, de bodo po smerti v nebeško kraljestvo prišli;
darujejo naj mu svoj um in pamet, de bodo vedno
skerbeli rasti v spoznanju resnic svete vere, in darujejo
naj mu svoje telo, de bodo z njim vselej voljo božjo
storili. Zderže naj se pa ta dan od vsiga posvetniga
veselja, de bodo zamogli v sercu velike dobrote premis-

440

Ijevati, ktere so po Jezusovi veri celimu kersanskimu
svetu dosle.

6. Velikonočna nedelja.

Praznik velike noči, ko kristjani spomin Jezusoviga
od smerti vstajenja obhajajo , so aposteljni postavili, in
je bil vselej velik praznik v Jezusovi cerkvi; in sveti
očaki ga imenujejo praznik veselja, praznik vsih svetni¬
kov. in ta dan, pravi cerkev v svojih molitvah, je tisti
dan, kteriga je Gospod naredil, veselimo se in od ve¬
selja poskakujmo. V spricevanje notranjiga veliciga ve¬
selja so kristjani ta dan cerkve nar lepši, kar so mogli,
osnazili, cvetje, zelenje po tleh stlali, na altarji lepe cvet¬
lice, po cerkvi bandera stavili, i. t. d. Ko so v cerkev
stopili, so se pozdravljali z besedami: »Gospod je iz
groba vstal!” Ko so v cerkev prišli, je bilo naj pervo
blagoslov mesa, pirhov in druzih jedil. In ta blagoslov
se je ohranil do danasnjiga dne, ker so bile prepovedane
mesene jedi v postu jesti, in tudi jajca, in morebiti tudi
od tod pride, de so pirhi v navadi, ker se o veliki noči
spet jesti smejo. Pred sveto maso je bila v več deželah
navada s procesijo sveto resnje telo iz groba na veliki
altar prenesti.

Kako posvečujejo kristjani po mislih cerkve praznik
velike noči ?

Kristjani se s sveto cerkevjo serčno vesele, Jezusa
molijo in hvalijo, ko je premagal smert, greh in hudiča,
in je njih odrešenje končal, in z njo veselo »aleluja”
pojejo; pa tudi sebe premišljujejo, ali so tudi oni z Je-
zusam od smerti vstali.

Kdaj se pravi s Kristusam vstati?

Nič več grešiti in sveto živeti, se pravi s Kristusam
vstati. Sv. Pavel pravi: »Jezus je bil izdan zavoljo
pasih grehov, in je vstal zavoljo nasiga opravičenja.”

441

Rimlj. 4. 25. Mi moramo grehu odmreti, nase hudo
poželjenje v sebi zamoriti, de ne bomo v grehih živeli,
ampak po Jezusovih zapovedih, de kakor Jezus več ne
umerje, tudi mi na duši vee ne umerjemo, nobeniga smert-
niga greha vee ne storimo, ampak z Jezusam sklenjeni
ostanemo. Sv. Avguštin pravi: Kristjan, ki ima pravo
vero in resnično upanje, ne stori vee greha, kteri bi
mu dušo umoril. Zakaj perva stopnja pobožniga življe¬
nja je, nobeniga smertniga greha več ne storiti.

Tudi ni lahko mogoče, kdor Boga čez vse ljubi,
de bi smertin greh storil, zakaj njegove poglavitne mi¬
sli , želje in veselje so le v Bogu, in greh mu ne more
tako naglo dopasti, se vojskuje zoper hudo poželjenje
in ga premaga z ljubeznijo božjo, ktero mu je s. Duh
v serce vlil. In s. Duh to poterdi, ker pravi: »Svet
človek v modrosti ostane, kakor sonce,
nespameti n se pa kakor luna spreminja.«
Sir. 27, 12. Ravno to tudi Caharija, oče svetiga Ja¬
neza Kerstnika v svoji hvalni pesmi govori, ktero je
per rojstvu svojiga sina veselo pel: De nam je Bog
obljubil po svojih svetih prerokih milost dati, de kader
bomo odrešeni od svojih sovražnikov , to je od hudiča,
sveta in hudiga poželjenja, mu bomo brez strahu služili
v svetosti in pravici, ne le nektere dni ali kak kratek
čas, ampak vse svoje dni celiga svojiga življenja.
Luk. 1.

Kakor se je Jezus ločil od sveta po svojim vsta¬
jenji od mertvih, tako se tudi kristjan loči, ko je iz
groba grehov vstal, svoje življenje spreobernil. Zdej
on Boga ljubi v svojim sercu, nima več veselja do sve¬
ta, do njegovih navad in njegoviga veselja, veselje ima
le v Bogu in v nebesih; s svetam ima le toliko opra¬
viti , de svoje dolžnosti in voljo božjo dopolne. Ko se
spomni, de je med svetam grešil, se ga boji, m se se
ljudi ogiblje, kteri nimajo božjiga duha, in le za potre-

442

bo z njimi opraviti ima. Prizadeva si vedno več dobri-
ga storiti, in Bog mu s svojo gnado pomaga, de ved¬
no svetejši živi, in nič več ne greši.

Praznili vnebohoda Jezusovima-

Cerkev obhaja spomin Jezusoviga vnebohoda stir-
deseti dan po njegovim od mertvih vstajenji. Pervi
učeniki cerkve govore, de so aposteljni ta praznik po¬
stavili. Med veliko maso, bo vselej na ta dan podoba
Jezusova, ki je od smerti vstal, z altarja vzeta v spo¬
min, de Jezus je v nebesa sel, ker je vse dopolnil,
kar je bilo potrebno k odrešenju sveta.

»

Kako morajo kristjani po mislih cerkve praznik Jezu-
soviga vnebohoda posvečevati?

Kristjani naj molijo in hvalijo Jezusa, kakor so
aposteljni, ko ga jim je oblak zakril, so pokleknili in
ga molili, ker je šel v nebesa nam prostor perpravit, in
se za nas Bogu Očetu vedno daruje v odpušanje naših gre¬
hov. Naj svoje misli in želje od zemeljskih reči odver-
nejo in do nebes povzdignejo; odpovejo naj se hudiinu
poželjenju; de bodo duše proste po nebesih hrepenele in
le z Jezusam v nebesih prebivati želele, kjer je naše
večno prebivališč, kakor nas s. Peter uči, rekoč: »Pre-
Ijubeznivi? prosim vas, zderžite se kakor ptuji in popotni
od mesenih želja, ktere se vojskujejo zoper dušo.« l.Petr.
2, 11 S Pavel pravi: »Ako ste tedej s Kristusam o-
stali, išite kar je tam gori, kjer je Kristus, in sedi na
desnici božji: zastopite kar je zgorej, ne pa kar je na
zemlji. »Kolos. 3, 1.

Naj obude terdno upanje v Jezusu, de kamor je on
glava šel, tje tudi mi udje njegoviga telesa pridemo,
če bomo po tisti poti hodili, ktero nam je pokazal, in je on
bodil, dokler je na zemlji bil. Premišljujejo naj besede

443

angelja, ktere so aposteljnam govorili na oljski gori,
ko je bil Jezus v nebesa vzet, de bo spet prišel na svet,
kakor so ga vidili v nebesa iti. Prišel bo sodit, vzel
bo svoje izvoljene v nebesa, in zavergel bo hudobne na
vekomaj. Prizadevajo naj si po njegovim svetim evan¬
geliju živeti, obude naj dobre sklepe s kersanskim živ¬
ljenjem Jezusoviga odrešenja vdeležiti se, terdno naj
upajo, de jim bodo grehi odpušeni, ki so jih obžalovali,
se spokorili za nje, in de pridejo v Jezusovo nebeško
kraljestvo; in perpravljajo naj se z molitevjo in premi¬
šljevanjem božjih reči na prihod svetiga Duha.

S. Binkiistna nedelja.

Ta velik praznik so aposteljni v spomin veseliga
prihoda svetiga Duha, kteriga jim je Jezus ta dan po¬
slal, postavili. Sveti očaki pravijo, de ta praznik je iz
stare zaveze v novo prestavljen, de je spomin očitniga
prihoda sv. Duha v aposteljne, in de je pervo oznanilo svetiga
evangelija, in začetik nove zaveze. Binkošti praznujemo pet¬
deseti dan po veliki noči, ko je Jezus petdeseti dan po
svojim od smerti vstajenji svetiga Duha poslal.

Judje so tudi binkušti imeli, in jih vsako leto z
posebnim veseljem obhajali petdeseti dan po njih veliki
noči. De bi kristjani veliko skrivnost svetiga binkušt-
niga praznika prav spoznali, je potrebno vediti, zakaj
je Bog judam binkušti praznovati zapovedal. Od tega
je bilo že poprej omenjeno, tukej hočemo pa bolj obilno
omisliti.

Ko so Izraelci skozi rudeče morje v pušavo in že
blizo hriba Sinaj prišli, pokliče Bog Možesa na hrib,
in mu reče: To povej Jakobovi hiši in oznani Izrael¬
skim otrokam: Vi ste sami vidili, kaj sim Egipeenam
storil, in kako sim vas, kakor na perutah postojne no¬
sil, in vas za svoje sprejel. Ako bote moje besede po¬
slušali, in mojo zavezo deržali, bote zmed vsih narodov

444

moja posebna lastina, zakaj moja je zemlja. Vi mi boste
duhovsko kraljestvo in sveti narod. In te besede povej
Izraelskim otrokam. Mozes je sel z gore, pokliče sta-
rašine ljudstva k sebi, in jim vse pove, kar mu je Bog
naročil. Vse ljudstvo je odgovorilo: Vse bomo storili,
kar je Gospod rekel. Mozes gre in vse pove Bogu,
kar je ljudstvo govorilo. Gospod mu reče: Pojdi nazaj
k ljudem, in očisti jih danes in jutri, in opero naj svoje
oblačila. Perpravljeni naj bodo na tretji dan, zakaj tretji
dan bo Gospod v pričo vse množice na goro Sinaj sto¬
pil. Mozes je vse storil, kar mu je Bog zapovedal. In
tretji dan zjutrej ob zarji so že slišali groraeti in vidili
se bliskati; gost oblak je pokril goro, glas trobente je
čedalje močneje bučal, in ljudstvo se je balo. Mozes
pelje ljudstvo iz šotorov, in ga vstavi pod goro, in Go¬
spod je v ognji oznanil svojih deset zapoved.

Vse ljudstvo je slišalo gromenje in glas trobente,
in vidilo je blisk, z dimam pokrito goro, in od veliciga
strahu in trepetanja so vsi prepadeni od delječ stali, in
Mozesu rekli: Govori ti z nami, in poslušali te borno;
nikar naj Gospod z nami ne govori, de ne pomerjemo.
Mozes reče ljudstvu: Nikar se ne bojte , zakaj Bog je
prišel vas skusit, de bi njegov strah per vas bil, in de
bi ne grešili. Na to je ljudstvo odgovorilo: Raji ti tje
pojdi, in poslušaj vse, kar bo Gospod naš Bog tebi re¬
kel, in nam boš povedal, mi te bomo poslušali in tudi
storili. In ko je Gospod slišal, je Mozesu rekel: Jest
sim slišal besede ljudstva, ktere ti je govorilo; vse' je
prav govorilo. Kdo jim bo tako pamet dal, de bi se me
hali, in vse moje zapovedi vselej deržali, de bi jim in
njih otrokam vekomaj dobro bilo? Pojdi in reci jim:
Vernite se v svoje šotore, ti pa ostani per meni, in ti
bom povedal vse svoje zapovedi, šege in sodne postave,
ktere jih boš učil. Mozes je šel na hrib, in tam je Bog
z njim govoril, in ko je z gore k ljudstvu prišel, jim je

445

vse povedal, kar je Bog z njim govoril. In vsi so z
enim glasam odgovorili: Vse besede Gospodove hočemo
deržati. Mozes je zapisal vse besede Gospodove; in ko
je zjutrej vstal, je pod goro altar naredil, in postavil
dvanajst znaminj po številu dvanajsterih Izraelskih rodov.
Zapovedal je darovati. Vzel je pa polovico kervi od za-
klaniga živinčeta, drugo polovico je pa na altar izlil.
Po tem je vzel bukve zaveze, je bral, de je ljudstvo
slišalo, in je reklo: Vse, kar je Gospod govoril, hočemo
storiti, in mu pokorni biti. Na to je vzel kri, ktera je
v medenicah bila, je pokropil ljudstvo, rekoč: To je kri
zaveze, ktero je Bog z vami storil. Ti zavezi, ktero
je Bog Izraelcam postavil, pravimo stara zaveza; tukej
je bil Mozes srednik med Bogam in ljudstvam. In tukej
je bil binkuštni praznik Izraelcam postavljen v spomin
zaveze božje z ljudstvam, in s posebno častjo so ga
vsako leto obhajali.

Desiravno je ljudstvo Gospodu obljubilo zvesto vse
dopolniti, se je vender kmali pregrešilo, zlato tele moli¬
lo, in druge pregrehe dopernasalo, tako, de je zmirej le
bolj terdiga serca bilo. Tako se vidi, de postava stare
zaveze človeka k popolnomosti ne perpelje, ga ne opra¬
viči, svetiga in zveličaniga ne stori, de človek mora ve¬
rovati in upati, de po Kristusu bo odrešen, in k Bogu
prišel, torej mora stara zaveza vzdignjena, in nova bolj
popolnoma storjena biti, kakor sv. Pavel uči. rekoč:
»Tako je prejšnja postava overžena, ker je bila presla¬
ba, in ni veliko pomagala. Zakaj postava ni nič do po¬
polnomosti perpeljala, ampak namestenje boljšiga upanja,
s kterim se Bogu bližamo.” Ilebr. 7.  18. 19.

Potrebna nam je nova zaveza, per kteri je Jezus
edini božji Sin srednik, ktera ne pove le zapoved, ki
smo jih dolžni deržati, temuč nam tudi obljubi in da
moč zapovedi deržati; de se človek ne le greha varo¬
vati zamore, temuč ga tudi oživi na duši, de grehu od-

446

merje, in v ljubezni božji živi. Staro zavezo je Mozes
s kervjo zaklanih telet pokropil, novo pa Jezus s svo¬
jo kervjo. In to je nova zaveza, od ktere s. Pavel go¬
vori, ker pravi: »De postava ni s černilain pisana, am¬
pak z duham živiga Boga; ne na kamnitne table, am¬
pak na mesene table serca. 2. Kor. 3. Od te zaveze
sta prerok Jeremija, 31. 31. in Ecehijel 36. 25. govo¬
rila. In ta božja obljuba se je na binkustno nedeljo
začela spolnovati, ko je s. Duh v aposteljne prišel, in
se začela Jezusova cerkev. In to skrivnost obhajamo
na binkustno nedeljo.

Ko je sv. Peter k ljudstvu govoril, se jih je preč
tisti dan dalo okoli tri tavžent kerstiti, in so se z apo-
steljni združili, z njimi molili, in kruh nebeški vživali.
In vsaki dan je rastlo število kristjanov, in na njih za-
deržanji se je vidilo, de so bili vsi drugi ljudje, novih
misel in želja, nagnjenja in življenja, vsi druziga duha
in serca. Kako serčno, brez vsiga strahu so apostelni
Jezusovi evangeli oznanovali, vsi vneti so bili za Jezusa,
ki so pri njegovi smerti vsi zbežali, in ga popustili, so
ga povsod pričali Odrešenika iu Zveličarja sveta, in na
ves glas judam očitali hndobijo, ker so ga umorili, in
nič jih ni tako močno veselilo, kot zavoljo Jezusa terpe-
ti, ker so za terpljenje Boga hvalili. Po spremenjenji
aposteljnov in družili kristjanov se vidi velik razloček
med novo in staro zavezo. Judje so prejeli od Boga
po Mozesu zapoved ; pa so ostali krivični, Bogu nepo¬
korni in nehvaležni, polni term, le zemeljskiga željni. Če
so tudi kaj umeli in od volje božje vedili, so bile njih
serca in volja neobčutne. Ali gnada, ki jo je Jezus po
svetim Duhu dal, je ljudi spremenila, iz grešnikov v
pravične, ponižne, Bogii pokorne ljudi, napolnila jih je
z ljubeznijo do Boga in nebeških dobrot, storila jih moč¬
ne, de so se hudim« poželjenju odpovedali; spremenila
jih v sercu in stvarila jim noviga duha. Kako velik je

447
za kristjane binkuštni praznik, ki jih na prihod svetiga
Duha spomni!

Zakaj so tedaj judje obhajali binkustni praznik?

Obhajali so ga v spomin, ko jim je Bog petdeseti
dan po odhodu iz Egipta v ognji, gromu in blisku svoje
zapovedi dal, ki so bile na kamnitnih tablah zapisane,
ko je z njimi zavezo storil; in so tudi tisti dan kruh iz
noviga žita Bogu v hvalo darovali.

Zakaj kristjani obhajajo binkustni praznik?

V spomin , ker je Jezus na binkustno nedeljo sve-
tiga Duha poslal v aposteljne in druge svoje licence,
kterim je postavo Gospodovo v serca zapisal, in jim
božjo ljubezen v serca vlil, de so vsi drugi poslali, ka¬
kor so pred bili. In v spomin, de se je tisti dan cerkev
Jezusova očitno začela, ko je bilo tri tavžent ljudi ker-
šenih; pervi perdelk pridig aposteljnov Bogu posvečevati.
Kaj morajo kristjani storiti ta velik praznikj de ga
bodo po volji cerkve posvečevali?

Premišljujejo naj velike dobrote božjiga usmiljenja,
ktere so po svetim Duhu prejeli, molijo in hvalijo naj
svetiga Duha, in prosijo naj ga, de bi njih serca in du¬
še napolnil z ljubeznijo in gnado, kakor je aposteljne, de
bodo Jezusove svete zapovedi ljubili, in po njih živeli.
Hvalijo naj pa tudi Kristusa, kteri je skončal njih odre¬
šenje in svoji cerkvi svetiga Duha dal, kteri jo s svoji¬
mi darmi napolne.

9. Praznik svetiga resnjiga telesa.

Med Gospodovimi prazniki je ta praznik naj po¬
znejše postavljen, v spomin in k posebnitnu očitnima
češenju zakramenta svetiga rešnjiga telesa, kteriga je
Jezus na velki četertek per zadnji večerji postavil. Ta
praznik scer cerkev vsaki dan obhaja, ker per sveti ma-

448

si ravno to stori, kar je Jezus per zadnji večerji storil,
ko spremeni kruh v pravo telo, in vino v pravo kri Je¬

zusovo. Posebno bi bil veliki četertek k obhajanju tega
praznika nar bolj perpravin, pa zavoljo molitev in dru-

zih cerkvenih opravil, in ker cerkev žalostin spomin Je¬
zusovima terpljenja in smerti obhaja, se veselje tega
praznika in žalost ne vzamete, s kterima je serce vsa-
ciga dobriga kristjana na veliki četertek napolnjeno;
zato ga je papež Urban IV. v letu 1264 postavil, in ga

v četertek po sveti Trojici praznovati zapovedal. Namen

tega praznika je bil, de, ker so krivoverci temu svetiinu

zakramentu nasproti učili, je papež s tem praznikam
perložnost dal, de so kristjani očitno pokazali, de verje-
jo to od tega svetiga zakramenta, kar so katoljski kri¬
stjani od začetka kersanstva zmirej verovali, de Jezus
je v njem pričijoč z dušo in telesam, s kervjo in mešam,
Bog in človek skupej. Desiravno ga z očmi ne vidijo,
ga vender pod podobo kruha molijo, in se v ljubezni do
njega poterdijo, ko se spomnijo, de jih tako ljubi, de je
za nje umeri, in se jim vživati da, de se z njimi sklene.

Procesija se je pa po pobožnosti kristjanov začela,
in papež Janez XXII. je po misli več učenikov v letu
1317 po celi katoljski cerkvi jo zapovedal, in sveti Tri-
dentiski zbor jo poterdil, de katoljski kristjani pred celim
svetam očitno svojo vero pričajo, Jezusa hvalijo, in mu
čast nadomestijo, ktero mu krivoverci in grešniki jemlje¬
jo, in Boga prosijo gnade vedno svetejši živeti, kakor
vse cerkvene molitve pričajo, ki so ta praznik zložene.

Kako morajo kristjani ta praznik po željah cerkve
posvečevati ?

Premišljujejo naj neskončno milost in ljubezen Je¬
zusovo do nas, de se je dal umoriti iz ljubezni do nas,
in de je nas se bolj prepričal, kako de nas ljubi, je za¬
pustil svoje resnje telo našim dušam v jed, po kterim

449

obilnost vsih gnad zadobimo, in ga tudi Bogu darujemo.
Naj obude gorečo ljubezen do njega, ker le, kdor ljubi,
v Bogu ostane, in je deležin gnad tega presvetiga za¬
kramenta. Uče naj se od Jezusa svojiga bližnjiga lju¬
biti, za nj storiti, kar je mogoče, de bodo z Jezusam
enakih misel in želja. Uče naj se od Jezusa potrebno
čednost ponižnosti poznati; Jezus v zakramentu skrit,
ne razodene nič od svoje božje časti in oblasti; varjejo
naj se napiihnjenih misel, de se ne bodo ljudem skazo-
vali, zato de bi jih hvalili, posebno, kader k svetima ob¬
hajilu gredo, ker le ponižnim Bog svoje gnade deli.

Premišljujejo naj Jezusovo krotkost, poterpežljivost,
in pokorsino. Koliko nečasti store grešniki v tem sve¬
tim zakramentu, in Jezus vse preterpi do svojiga časa;
pokorin je masniku per sveti masi, in pride na altar, de
imajo kristjani jed za dušo in dar za Boga. Molimo in
hvalimo Jezusa, prosimo ga odpusenja grehov, ako bi ga
ne bili vselej prav častili v tem svetim zakramentu, ali
ga clo nevredno prejeli. Po tacih mislih in premišlje¬
vanji bomo v veri, upanji in ljubezni do Jezusa poterje-
ni, in se vredne storili Jezusa v tem svetim zakramentu
večkrat prejeti, in bomo vredni ga tudi za popotnico v
večnost v naši smertni uri ga s posebno pobožnostjo
prejeti.

1O. Praznik spočetja device Marije.

K česenju device Marije je katoljska cerkev tudi
nektere praznike postavila in posvečevati zapovedala, in
so: Spočetje device Marije; očiševanje Marije, ali sveč¬
nica ; oznanovanje včlovečenja Sina božjiga; vnebovzetje
Marije, in rojstvo Marije.

Kdaj so kristjani ta praznik praznovati začeli, se
prav ne ve. Sopraznik je bil po cerkvenih pisarjih že
v letu 1110 v Litih. Na angleškim je ga škof Anselm v
enajstim stoletji v svoji skofii pervi praznovati zapove-
III. Del. 29

450

dal, potlej so ga  praznovali po vsiin Angleškim, in je
bil v letu 1287 zapovedan praznik, kakor pove mali zbor
v Londonu v letu 1328 deržan. V tem času so ga tudi
v Lijonu na Francoskim zaceli praznovati, kar jim je
sv. Bernard očital, zakaj de to store brez papeževiga
dovoljenja. Papež Sikst IV. gaje v letu 1483 po vsi ka-
toljski cerkvi posvečevati zapovedal.

Kakošni spomin obhajajo katoljški kristjani v praznik
spočetja device Marije ?

Spomin, de je bila Marija od svete Ane rojena.

Papež Klemen XI. pravi, de kristjani ta praznik z
velikim veseljem obhajajo zato, ker: Spočetje Marije je
vsimu svetu veselje oznanilo. Veselje zato, ker seje
bil čas odrešenja že tako perbližal, de je bi’a mati Je¬
zusova že rojena , od ktere je Jezus človeško natoro
na se vzel.

Kaj naj store ta dan?

Boga naj hvalijo, ki je Marijo tako visoko povzdi¬
gnil in jo s posebnimi gnadami obdaroval, de je vselej
brez madeža greha ostala, in uče naj se od nje gnado
božjo tako zvesto ohraniti, ktero so v svetih zakramen¬
tih prejeli, in z njo sveto živeti, kakor je ona živela,
de se bo nad njimi v delih vidilo, kar se od Marije
perpoveduje.

11. Ocisevanje Marije.

Cerkev obhaja ta praznik drugi dan svečana , ali
štirideseti dan po Jezusovim rojstvu. Ta praznik ni bil
preč v začetku Jezusove cerkve. Pervi so ga posveče¬
vali kristjani v Jeruzalemu in Antijohii, in cesar Justi-
nijan. v Carigradu ga je ob času kuge v letu 542 po
svojim cesarstvu praznovati zapovedal. Baroni pravi v
cerkvenih zgodovinah, de je papež Gelazi v letu 496 ta,

451

praznik postavil, in tudi procesijo peljati zapovedal. Ime¬
nujemo pa ta praznik svečnico , ker se ta dan sveče
blagoslovijo.

Kakošni spomin obhaja cerkev v tem prazniku ?

Obhaja spomin, ker je Marija Jezusa v tempeljnu
darovala, desiravno nista bila ne Jezus ne Marija pod
to postavo; in spomin očiševanja device Marije, ki se je
Mozesovi postavi iz ponižnosti podvergla. Jezus se je
daroval nebeškimu Očetu, kot sveta daritev, ktera sama
zamore Bogu zadostiti za grehe sveta; razodel je pa
tudi v tempeljnu Simejonu in Ani, ktera sta ga potlej
tudi drugim pravičnim oznanovala.

Kako morajo kristjani ta praznik po mislih cerkve
posvečevati ?

Po izgledu Jezusovim naj z njim sebe darujejo ne¬
beskimu Očetu, ker jih je le za povikšanje svoje časti
vstvaril, Jezus odrešil, in sv. Duh v svetim kerstu po¬
svetil, kjer so obljubo storili le za-nj živeti; in prosijo
naj ga, de bi jih Jezus, nebeška luč, zmirej bolj raz¬
svetlil, de bi vedno bolj popolnoma živeli po božji sve¬
ti volji.

13. Vclovecenje Sina božjiga devici
Marii oznanjeno.

Ta pi•aznik je Jezusova cerkev že ob času svetiga
Krizostoma v petim stoletji praznovala, ker Proklus, ki
je bil za njim škof v Carigradu, je več pridig od tega
praznika imel; in v Toledi v letu 656 so škofje v zboru
zapovedali, de mašniki morajo ravno tako poklekniti med
sveto mašo, kakor na svčti božični dan, kader se po
evangeliju v veri besede govore: »In je po svetim
Duhu iz Marije device meso na se vzel, in
človek postal.” Obhajamo ta praznik 25. dan sušca,
devet mescov pred božičem.

29*

452

Kakošnih skrivnost spomin obhaja cerkev v tem praz¬
niku 7

Spomin čez vse srečniga dneva, ker je Marija Je¬
zusa od svetiga Duha spočela; de je Jezus človek po¬
slal, dušo in telo na se vzel, kakor so nase telesa in
duše, je človeško natoro s svojo božjo združil, kteriga
so pobožni težko čakali, in Boga prosili, de bi jim ga sko-
rej poslal.

Kaj naj kristjani store ta dan., de ga bodo po volji
cerkve posvečevali 1

Jezusa častimo, hvalimo in molimo, ki se je poni¬
žal, in z nebes na zemljo prišel zavoljo našiga zveličenja,
sklenimo, mu v vsim pokorni biti, kakor je on svojimu
Očetu, ker on je naš Gospod in Bog. Ponovimo pa
vsaki dan ta sklep, kader angeljsko češenje molimo, ker
on je naše grehe na se vzel, kazni za nje prestal, nas s
svojo sveto nedolžno kervjo opral, in nam nebesa zaslužil.
Hvalimo kristjani božjo dobrotljivost in nezmerno milost,
ktera je dala po Jezusu grešnikam Zveličarja, zgublje¬
nim ovčicam pastirja, slabim moč, slepim luč, nevednim
učenika, in ljudem daritev in veliciga mašnika.

Poterdimo se v upanji na Boga, kteri nam je svo-
jiga ljubiga Sina dal, de nam bo vse dal, karkoli ga
bomo v njegovim imenu prosili. Zadobili bomo odpuše-
nje grehov, moč skušnjave premagati, hudiga se varo¬
vati in dobro delati. Častimo pa tudi Marijo, in prosi¬
mo svetiga Duha, kteri je Marijo z gnadami napolnil,
de bi tudi nas prenovil, de bi bili v vsim Jezusu po¬
dobni.

13. Vnebovzetje Marije,

Pobožna misel, de je Marija z dušo in telesam v
nebo vzeta bila, ko je umerla, je začetik praznika vne¬
bovzetja Marije. Kdor bi mislil, de se to ni zgodilo, bi

453

ne poznal božje moči, ne ljubezni Jezusove, ne visoke
imenitnosti matere božje, kaj deje. Verna resnica ni,
de bi jo bila cerkev razsodila, ali pobožni kristjani so
tako mislili, ker telesa in groba Marije niso nikjer naj-
dili, ko so tolikanj grobov mučencov veliko let pozneje
najdili, ktere jim je Bog po čudežih razodel; torej ni
skorej misliti, de bi bil Jezus sveto telo svoje ljube ma¬

tere v grobu pustil, ktero ga je nosilo in

; gotovo

ga je tudi v nebesa vzel.

Kdaj so kristjani ta praznik praznovati začeli, se
prav ne ve. Nekteri pravijo, de ga je papež Damas po¬
stavil, kteri je dve sto let pred cesarjem Mavricijem ži¬
vel, gotovo je pa to, de cesar Mavrici je zapovedal po
svojim kraljestvu, ga vsako leto 15. dan veliciga serpa-
na praznovati, in to se je zgodilo okoli 582. leta po Je¬
zusovim rojstvu ; on pa praznika ni postavil, le dan, de
so ga vsi ravno na tisti dan praznovali, kakorga je cerkev
pozneje dan praznovati zapovedala.

Zakaj obhaja cerkev spomin vnebovzetja Marije!

Zato, de svoje otroke spomni na srečno smert in
na čast Marije, ktero je v nebesih dosegla , in opomni
kristjane se njene sreče veseliti, njo posnemati, za njo
hoditi, de bi prišli v večno veselje nebeskiga kraljestva,
in Boga hvalili, kteri je Marijo tako visoko poveličal.
Kaj morajo kristjani storiti j de bodo ta velik praznik
prav posvečevali?

Premišljujejo naj čast Marije, s ktero je bila v ne¬
besa vzeta, ko jo je Jezus v svojim kraljestvu na sedež
posadil, kteriga ji je od vekomaj pripravil; časte naj jo,
kakor jo angelji in vsi izvoljeni duhovi mater božjo ča¬
ste; hvalijo naj božjo milost, ktera je Marijo s tako ve-
licimi gnadami obdarovala, in jo zdej njeni ljubi Sin v
nebesih krona, in ji z nebeškim veseljem za vse njeno
terpljenje in žalost, ktero je na zemlji prestala, plačuje.

454

Vesele naj se, de imajo mogočno pomočnico per
Bogu, perbežališe skesanih grešnikov, ktera jih ljubi in
za njih posvečevanje svojiga ljubiga Sina prosi; prosijo
naj jo, de hi jim pomagala Boga prositi, de bi bili rešeni
od grehov, de bi svoje serca spreobernili, moč zadobili svoje
zunanje in znotranje skušnjave premagati; de bi jim spro-
sila čednost ponižnosti, čistosti in pokoršine, ker se je
njeno življenje od teh čednost med vsimi Evinimi otro¬
ci nar lepši svetilo, in ker ve, de s temi se v nebe¬
sa pride.

141. Rojstvo Harije.

Ta praznik se je po pobožnosti pravovernih kri¬
stjanov začel, in že več let sem ter tje po nekterih ško¬
fijah obhajal, dokler ga je papež Inocenci XI. v letu
1683 po vsi cerkvi osmi dan kimovca obhajati zapovedal.
Kakošin spomin obhaja cerkev v dan tega praznika ?

Spomin, de je sveta Ana Marijo devico rodila,
ktero je Bog že v sv. raji svetu obljubil, de bo ves
svet osrečil, v kteriga so vsi pravični stare zaveze ve¬
rovali in upali, in po njem odrešenja čakali, ktero so
preroki oznanovali, de bo devica Boga in človeka rodila.
Kako morajo kristjani v prid svoje duše ta praznik
posvečevati?

Premišljujejo naj velike gnade , s kterimi je Bog
Marijo obdaroval, de je mati božja postala, in usmiljenje
in ljubezen božjo do nas, ker je vse to le zavoljo nas
storil. Od vekomaj sem jo je Jezus kot svojo preserčno
mater ljubil, in si jo je za vredno prebivališč božje per-
pravil, in sveti Duh jo s posebnimi gnadami obdaroval
in posvetil, de je bila njegov tempelj. Kdo, če prav
premisli, jo bo zamogel zadosti častiti, ker ona je zares
mati prečudna, kakor jo cerkev imenuje. Ona je pa tu¬
di naša mati, kakor sveti očaki uče, de nas je Jezus

455

na križu v svetim Janezu, kot njene otroke izročil, de
va-njo zaupamo, in jo v vsih nadlogah prosimo, za nas
Boga prositi.

Zraven praznikov device Marije je katoljška cerkev
tudi nektere praznike svetnikov praznovati zapovedala:
tako je praznik sv. Stefana, sv. Jožefa, ss. Petra
in Pavla, in vsih svetnikov zapovedan. Zapoveda¬
la jih je praznovati, de bi kristjani te dni Boga častili,
sebe po premišljevanju njih svetiga življenja k pobožno¬
sti spodbodli, tudi življenje svetnikov se nad njimi vidilo;
jih prosili za nje Boga prositi, de bi enkrat srečno v
njih sveto drušino prišli.

Kako morajo kristjani od cerkve zapovedane praznike
posvečevati ?

Ravno tako, kakor nedeljo, se od hlapčevskiga dela
zderžati, greha in grešniga veselja se varovati, Boga
častiti, v cerkev k sveti maši, pridigi, h keršanskimu nau¬
ku iti, koristne bukve brati, dobre dela delati, bolnike
obiskati, jih tolažiti, de se v pobožnosti poterdijo, in
tudi druge z besedo in izgledi k pobožnosti napeljujejo,
ali v nji poterdijo. Zraven pa v praznikih tudi še tiste
skrivnosti premišljevati, kterih spomin katoljška cerkev
obhaja, in svetnikam v prošnjo se priporočati.

15. Druga cerkvena zapoved.

V nedeljo in zapovedani praznik pobožno sveto ma¬
šo slišati.

Mati katoljška cerkev skerbi za svoje otroke, de
bi vedno svetejši, Bogu podobniši prihajali, in se zveliča¬
li; zato je tudi povedala, kako se prazniki posvečevati
morajo, de jim bodo bolj pomagljivi, in de bo pravo
posvečevanje jih z Bogam vedno bolj zedinilo. In ker
je vsak človek dolžan Boga moliti in častiti, tako so
že pervi ljudje na zemlji Bogu dari darovali, de so

456

Bogu po zunanjih delih pričali, de spoznajo, de on je
Gospod vsiga, in vsi so pod njim, kar je bilo že pove-
daniga; kakor tudi, de Bog ni imel dopadenja nad temi
darmi, in le na darovam, kteriga je Jezus Kristus na
križu opravil, ima Bog vse svoje dopadenje, ker v Je¬
zusu vidi nebeški Oče lepoto svoje božje natore, ktera
ga čez vse veseli, in jo čez vse ljubi, in ga več veseli,
kot vse češenje njegovih nar bolj popolnoma stvari. In
Jezus se nam je zapustil, de ga pri sveti masi Bogu da¬
rujemo, do končanja sveta; mi pravoverni kristjani ga
darujemo, in on se za nas nebeskimu Očetu daruje, in
z nami in za nas prosi; s svojo ljubeznijo, hvalo, če-
senjem in s svojim neskončnim zasluženjem nadomesti,
kar od nase strani manjka, de so nase molitve in da¬
rovi nebeskimu Očetu dopadljivi, in večniga zveličenja
vredni. Zavoljo visoke vrednosti svete mase, ktera je več
vredna, kakor, če bi vse dobre dela celiga življenja brez
Jezusa Bogu darovali, je sveta cerkev zapovedala kri-
stjanam saj vsako nedeljo in zapovedani praznik jo po¬
božno slišati. Jezus prosi per sveti masi, kakor je nekdaj na
križu prosil, de bi nam Bog grehe odpustil, in s svojo sveto
kervjo čisti in posvečuje nase duše. Po darovanji svete
mase zadobimo gnado spreobernjenja in vse druge du¬
hovne darove , pa tudi telesne dobrote sprosimo Zavoljo
velicih dobrot, ktere kristjani po sveti masi od Boga
zadobe in ga z njo nar bolj popolnoma počaste, naj si
z vso skerbjo prizadevajo, de bodo vselej pobožno in
skesani čez svoje grehe per nji, kakor je bilo že pove¬
dano per nauku od svete mase. In kdor sebe po ker-
sansko ljubi, in ni sam svoj nar veči sovražnik, naj sve¬
te mase nobeni praznik ne opusti, ker se po nji tolikih
dobrot vdeleži; in če je mogoče, perložno, in se brez
zamude dolžnosti stanu zgoditi zamore, naj jo tudi ob
delavnikih sliši.

457

Ta cerkvena zapoved pa ni nova, je od začetka Je¬
zusove cerkve. Od nedelje se že v svetim pismu v dja-
nji apoteljnov bere, de so verni pervi dan po saboti , to
je, v nedeljo skupej prišli, de so bili per lomljenji kruha
per sveti maši, in de so bili obhajani. Djanj. apost. 2.
Od tega piše tudi sveti Justin mučenec, in razloži, kako
so službo božjo opravljali.

Ali je kristjan kterikrat oprosten od dolžnosti ob
nedeljah in praznikih sveto mašo slišati?

Oprosten je, če je bolan, de ne more iti, ali pa
če bi šel, bi potlej še bolj zbolel; če bi nevarniga bol¬
nika imel, in bi mu mogel streči, otročnice ali matere,
ki svojih še majhnih otrok nimajo komu izročiti, in je
farna cerkev del ječ proč, ali ko zavoljo vremena ali pota
ne morejo do cerkve priti, ker ga vikši zapovedi zader-
že, ali ako mora zavoljo odvernjenja ali obvarovanja kake
velike lastne ali bližnjiga škode doma ostati. Če pa iz
lenobe ali iz praznih izgovorov brez svete maše ostane,
mu je greh. Vpraša naj vsak svojo vest, kaj bi mu od¬
govorila, ako bi pred sodnim božjim štolam stal ?

Kaj mora kristjan storiti., ki po vesti iz resničnih in
pravičnih izgovorov k sveti maši iti ne more ?

Tak mora doma moliti, in s svojimi mislimi v cer¬
kvi biti, kakor de bi per službi božji bil, de se bo vde-
ležil daru svete maše in molitve svojih bratov in sester;
doma resnice svete vere premišljevati, duhovne bukve
brati, de to dolžnost po svoji moči nadomesti, kak dar
ubogim dati, in če je moč, med tednam k sveti maši iti.
Kje je kristjan dolžan ob zapovedanih praznikih in
nedeljah sveto mašo slišati ?

Če je le mogoče v svoji fari, ker Jezus pravi:
»Ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.” Jan.
10. 4. In sveti tridentinski zbor zapove, de škofije mo-

458

rajo ljudstvo opominjati, de naj se po gostim v svoji
fari znajde, posebno ob nedeljah in velicih praznikih, de
ondi sveto maso in božjo besedo sliši. Sej. 24. 4. Iz
tega se učimo, de sveta cerkev hoče, de naj kristjani v
svoji fari sveto mašo slišijo, in dolžni so jo ubogati.

Zakaj je cerkev to zapovedala?

Zato, de bi farmani s svojim fajmoštram ob nedeljah
in praznikih, ko fajmošter za nje mašuje, sklenjeni dar
svete maše Bogu darovali, in božjo besedo od njega,
svojiga duhovniga pastirja oznanovati, in druge jim po¬
trebne oznanila slišali.

Kaj izgovori kristjana od dolžnosti v svoji fari sveto
mašo in pridigo slišati ’

Zgovori ga starost, bolehnost, če ima v drugo faro
bližej, ali če ni druge maše v njegovi fari, de morajo
varhi v drugo faro iti, in kader ga drugi resnični zaderž-
ki zaderže, de ne more k domači fari v cerkev prit.

Kdaj se pregreši kristjan zoper drugo cerkveno za¬
poved?

Pregreši se, če ni per celi sveti maši, ali ne s po¬
božnostjo, ali pa če je le po redkim per pridigi ali per
keršanskim nauku, ali pa raztresenih misel. Ce čas za-
povedaniga duhovniga opravila z jedjo , pijačo, igro in
z drugimi nepotrebnimi zmotami zapravi, ktere ga od
službe božje zaderže.

16. Od pridig in kersanskig-a natika.

Zakaj gre' tudi pridigo in keršanski nauk ob nedeljah
in zapovedanih praznikih poslušati ?

Zato :

1) Ker se je nauk od keršanskih resnic že perve
čase keršanske cerkve med pervi del svete maše štel.
Sv. pismo pravi: »Kader smo pa pervi dan po saboti

459

vkup prišli kruh lomit, jih je sv. Pavel učil?’ Djanj.
apost. 20. 7. Sv. Justin mučenec, ki je v drugim sto¬
letji po Jezusovim rojstvu živel in pisal, nam tudi to po¬
ve, rekoč: Oh nedeljah pridemo vsi vkup; po tem so
nam, kakor čas in okolišine naneso , listi aposteljnov in
prerokov brani, potem duhovni pastir vkup zbrane verne
uči, in ljudstvo opominja, de naj tako store, kakor jim
je bilo brano. Apolog. 1.

2) Ker se per pridigah in kersanskih naukih božja
beseda oznanuje in razlaga, ktera nam pove, kako nam
je živeti, če hočemo zveličani biti. Sv. Pavel pravi:
»Vsako pismo od Boga vdahnjeno je dobro k učenju, k
prepričanju, k posvarjenju, k podučenju v pravici, de bo
popolnoma človek božji k vsakimu dobrimu delu naprav¬
ljen.” 2. Tim. 3. 16. 17. In prerok pravi: »Tvoja be¬
seda je svetilo mojim nogam, in luč mojim stezam.”
Psi. 118. 105. Božja beseda pove vsacimu dolžnosti,
ktere mora spolniti, pokaže mu nevarnosti sveta, slabe
izglede, pred kterimi se varovati, ogibati mora; sploh
ona vsaciga uči, kakošin de mora biti, de bo večno sre-
čin. Ona budi grešnika k pokori, tolaži skesaniga in ga
napolne z upanjem, in napeljuje kristjana k popolnomosti.
Sv. Pavel pravi: »Zakaj živa je beseda božja in močna,
in ostrejši, kot vsak na obe strani režejoč meč, in seže
do ločenja duše in duha, sklepov in muzga, in je spoz-
navec misel in namenov v sercu.” Hebr. 4. 12.

3) Ker malo ljudi do dobriga resnice keršanske
vere ve, ktere vediti je kristjanu k zveličenju treba, in
ker v resnicah nevedin kristjan veliko hudiga stori, slabo
živi, in zato še ne ve.

4) Ker se lahko pozabi, kar se je od kersanskih
resnic vedilo, in ker človek, če ni opominjan in nagiban,
rad opusa, kar je storiti dolžan.

In ko bi bil človek še tako dobro podučen v resni¬
cah svete vere, pokaže ponižnost in pokoršino do svete

460

cerkve, in bo omečen do dopolnjenja volje božje, in
jo bo zmirej bolj spoznal in umel. Kralj David je božjo
postavo dobro spoznal in vedil, kaj je greh, in kaj ni,
in vender koliko časa je bil v grehu, in na pokoro ni
mislil, in tako dolgo ne, de mu ga je prerok Natan v
nauku razodel. On ga je se le zbudil, de je začel na
pokoro misliti, in jo delati. Ce je pa človek tudi pra-
vičin, mu bo nauk tudi se vselej kake pregreške in po¬
manjkljivosti razodel, ktere se poravnati mora, de bi ve¬
dno bolj popolnoma bil. In tudi če človek bere bukve,
v kterih so keršanske lastnosti razložene, je vender dol¬
žan, tudi k pridigam in naukam večkrat iti; zakaj nek-
tere resnice po samim branji ne zastopi, ktero po nauku
Jezusoviga namestnika razume. Izgled nam da vikši
služabnik kraljice Kandaces, kferimu je sv. Filip razlo¬
žil, kar je bral, in precej je želje obudil sveti kerst pre¬
jeti, kar se je tudi zgodilo, de ga je kerstil. In Jezus
sploh pravi: »Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša.”
Jan. 8. 47.

Kaj mora storiti j kdor hoče kak prid od pridig imeti?

1) Mora pred pridigo in keršanskim naukam svčtiga
Duha za razsvetljenje prositi, časne skerbi odložiti, de
bi božjo besedo prav zastopiti, in zvesto poslušati mogel.

Če, po Jezusovim govorjenji, božja beseda na pot,
med ternje ali pa na skalo pade, ne pernese sadu; zato
mora kristjan svčtiga Duha prositi, de bi mu um razsvet¬
lil, de bi spoznal božje resnice, in voljo nagnil tudi ži¬
veti po božjim razodenji. De bi gnada božja po božji
besedi sad v njem prinesla, mora časne skerbi iz serca
odložiti, med poslušanjem božje besede svoje serce umiriti.
Skušnja nas uči, de obilno število kristjanov pride k
pridigam in naukam, pa niso ne razsvitljeni, in ne v
sercu omečeni; nečistnik ostane nečist, krivični ostane
krivičin, preklinjevavec kolne, kot pred, grešnik ostane

461
grešnik, Gospodov namestnik ga z vsim svojim prizade¬
vanjem z večno resnico božjo ne omeči, in to stori, ker
ljudje v posvetnih mislih in skerbeh zapleteni prav iz
praviga namena ne poslušajo. De je res taka, se vsak
po sebi prepriča; če je sam, ali v tihi noči, če premiš¬
ljuje prost od vsili druzih misel in zmote svoje preteče¬
no življenje, ga strah prepade, skerbi, zdihuje, joka, ker
gnada božja se ga takrat polasti, ko serce od druzih
misel prazno najde, in se ji nič ne vstavlja. Per nevar¬
nih bolnikih na smertni postelji se tudi od tega prepri¬
čamo; vse drugači mislijo in govore od Boga in božjih
reči, svet jim ne dopade, nič jih ne veseli , kar so po¬
prej grešno ljubili; božja beseda govori v njih , očita
jim njih pregrehe, kesajo se, de so tako nespametno ži¬
veli, peče jih, zakaj so Boga žalili. Zakaj zdej toliko
v svojim sercu občutijo, kar prej niso? Zato, ker so od
sveta ločeni, drušine nimajo, ktera bi jih motila, skerbi
in dela nimajo, ktere bi jih odvračevale od premišljeva¬
nja božje besede; torej pa tudi vse drugači vidijo in mi¬
slijo, kakor so v zdravih dneh. Ravno tako bi mogli
kristjani vse posvetne misli, želje in skerbi odločiti, ka¬
der so per pridigi ali per nauki, in potlej bodo v sebi
občutili, kaj božja beseda v človeku zamore, de, ker je
od Boga, tudi zares k Bogu perpelje, dokler pa tega
ni per kristjanu, ne bo k svojimu dušnimu pridu božje be¬
sede prav poslušal, in bo zmirej nerodin ostal.

2) Kar sliši na se, ne na druge obračati. On se
mora po zaslišani božji besedi spraševati, ali je tako
živel, kakor ga resnica uči, in v drugih očeh ne pez-
dirja gledati, bruna pa v svojih ne čutiti. Mat. 23.
Kristjan, ko božjo besedo posluša, mora poslušati, de
zve, kaj je volja božja in med poslušanjem zmi¬
rej sebe soditi, ali tako živi; kaj de mora opu¬
stiti, in kako zanaprej storiti, in misliti, pridigar danes
vse le od mene pridigova, kakor de bi mu bil kdo od

462

mene povedal, kakosin de sim. Ko bi kristjani tako
božjo besedo poslušali, ne le z usesmi, ampak tudi s
sercam, bi hudobije vedno se manjšale, in število dobrih
kristjanov bi rastlo.

3) Iz dobre volje in želje poslušati, de bi potlej tako sto¬
ril, kakor je podučen, scer bo njegovo poslušanje brez zve-
ličavniga sadu. Sv. Jakob pravi: »Bodite pa delavci be¬
sede, in ne samo poslusavci, s komur sami sebe zape¬
ljete.” Jak. 1. 22. Kristjan mora iti poslušati božjo be¬
sedo, s željami zvediti, kakosin de je, in kaj de mora
storiti; in kader domu pride, premisliti, kaj je slisal,
ktere besede so ga nar bolj zadele, de ve potlej, in si
prizadeva opustiti, kar je nad njim se pregresniga, kar
ga se od Boga odvernjeniga derži, in nad njim kazi,
de Jezusu se ni prav podobin , in de z delam pokore tudi
dolg pred pravico božjo plačuje, in nadloge, ktere ga
zadenejo, za pokoro svojih grehov vzame, in voljno ter-
pr. In kdor bo tako poslušal božjo besedo, de jo bo
v delih poskusil, bi bil gotovo dober človek in pobožin
kristjan postal. Jezus pravi: »Vsak, kteri slisi te moje be¬
sede, in jih spolne, bo podobin modrimu možu, kteri je
svojo hišo na skalo postavil. — In vsak, kteri slisi te moje
besede in jih ne spolne, bo podobin neumnima možu, kte¬
ri je svojo hišo na pesek sozidal.” Mat. 7.  24—27.

It.  Trčtja cerkvena zapoved.

Posti se zapovedane postne dni, namreč stirideset-
danski post, kvaterne in druge zapovedane postne dni,
in v petik in saboto se mesnih jedi zderži.

se pravi postiti?

Postiti se, se pravi, si pritergati, kar je scer perpuse-
niga jesti ali piti, ali si pritergati, kar mesenima poželjenju
dopade; ali si pa tudi kaj taciga naložiti, kar je poželje¬
nju zoperno, tode ne sme škodljivo biti. Postiti se, se pravi

463

mesa ne jesti, ali manj jesti ali piti, kakor bi človek še rad je¬
del ali pil, ali manj ali od kake jedi ne jesti, ktero bi rad jedel ali
manj od nje jesti, ko bi jo se rad jedel iz dobriga namena,
de svoje poželjenje kroti, ko mu dopušeniga vselej ne
pervoli, ga lažej od prepovedaniga odverne, in ga bož¬
jim zapovedam pokorniga stori. Sploh pa postiti se, se
pravi, mesnih jedi se zderžati, le enkrat, to je, opol¬
dne do sitiga se najesti, zvečer pa malo, zunaj tega pa
ne jesti.

Post ni nobena nova zapoved, je od začetka sveta
v navadi. Nasi pervi starši so grešili, ko so prepovedani
sad jedli, in s poštam so se pokorili, zunaj raja (para¬
diža), ko so pomanjkanje terpeli, v raju pa vsiga obil¬
no imeli. Bog je še pred prepovedal, meso od tacih ži¬
val jesti, ki so se zadušile, kterim ni kri odtekla , ko
je Izralcam zapoved dal. Mozes se je štirideset dni postil,
preden mu je Bog zapovedi dal. Na dan, ko so Izraelci Boga
odpušanje grehov prosili, niso celi dan od večera do
druziga večera smeli ne jesti ne piti. Kader so Izraelci v
kaki nevarnosti bili, in Boga prosili, de bi jim jo odvzel,
ali jim jo odvernil, ali kako dobroto dal, so se postili. Ko je
bilo Izraelsko ljudstvo zavoljo nevošljivosti Namanove na¬
menjeno pomorjeno biti, se je Ester postila in molila, in ljud¬
stvo z njo, de bi Bog storil, de bi bila njena prošnja
za ljudstvo per kralju Asveru uslišana, in zgodilo se je.
Ko je Holofern s svojo vojsko mesto Betulijo oblegel, so
bili Izraelci v veliki navarnosti pomorjeni biti. Pravična
Judit se je postila in molila, in z njo tudi prebivavci me¬
sta, de bi jih Bog rešil, Bog je dal, de je Judit Holo-
fernu glavo odsekala, in vsi sovražniki so zbežali. Niniv-
Ijani so se postili in molili, in mesto je bilo ohranjeno..
Vse te in druge zgodbe nas prepričajo, de je bil post
že v stari zavezi v navadi, in de je bil posebin del po¬
kore. Po preroku Joelu je Bog zapovedal, rekoč: »Spre-
obernite se iz celiga serca s poštam injokam.» Joel. 2.12.

464

V novi zavezi so se tudi postili. Sv. Janez kerst-
nik se je postil v pusavi, in ravno tako tudi Jezus, in
sicer štirideset dni in noči. In tukej je zacetik stirideset-
danskiga posta kristjanov. Jezus scer posta ni zapove¬
dal, ga zapovedati je svoji cerkvi prepustil. Rekel je pa
farizejem, ki so mu očitali, de se njegovi učenci ne po¬
stijo kakor Janezovi: Svatje se ne postijo, dokler je že¬
nin per njih, tako tudi moji učenci ne; prišli pa bodo
dnevi, ko jim bo ženin vzet, in potlej se bodo postili, kar
se je tudi zgodilo. Jezusov izgled je bil za aposteljene
in kristjane zapoved. Sv, Gregor papež pravi: Nas Go¬
spod in Zveličar nas opominja nekterikrat z besedami, nek-
terikrat pa z deli. Njegove dela so nam zapoved tako
delati, kakor je on storil. Kakor nam je Jezus izgled
ponižnosti dal, ko je aposteljnam noge umil, tako gaje
tudi dal s svojim poštam. Pa ga tudi z besedo, kakor
Bogu dopadljivo delo poterdil, ker je lastnost posta po¬
vedal, rekoč: »Kadar se postite, ne delajte se žalost¬
nih, kakor hinavci; gerde namreč svoje obraze, de bi
ljudje vidili, de se postijo. Resnično vam povem, prejeli
so svoje plačilo. Ti pa, kader se postis, mazili svojo glavo, in
umi svoj obraz, de ne bodo ljudje vidili, de se postis, ampak
tvoj Oče, kteri je na skrivnim; in tvoj Oee, kteri na skrivnim
vidi, ti bo povernil.” Mat. 6.6—18. In tudi sveti očaki govo¬
re od stiridesetdanskiga posta pred veliko nočjo, de ga
je Jezus posvetil. Sv. Hieronim v 2. bukvah zoper Jo-
viniana piše: Tisti je Gospod, ki je stiridesetdanski post
kristjanov posvetil. Sv. Krizostom pravi: Jezus je nam
vsim s svojim štiridesčtdanskim poštam izgled dal. In sv.
Ambrož pravi: Bratje! ni majhin greh kristjanam, češe
ne postijo v stiridesetdanskim postu, kteriga nam je Je¬
zus naznanil.

Aposteljni so Jezusov izgled posneli, in se tudi šti¬
rideset dni postili, kakor on, kristjani so bili eniga duha
z njimi, so se tudi z aposteljni postili, ker so si priza-

465

devali popolnoma biti. Tako se je začel veliki post v Je¬
zusovi cerkvi, in je preč v začetku cerkve ob času apo-
steljnov v navadi bil, kakor sveti očaki tudi poterdijo. Sv.
Ambrož pravi: Štirideset dni nam je zapovedanih, de se
pokorimo, in večno življenje zadobimo, ko v tem času
po večini postu in molitvi kazni svojih grehov zbrišemo.
In sv. Hieronim piše devicama Evstahi in Marceli, de ve¬
liki post je od aposteljnov. Ko so pa kristjani mlačni per-
hajali v postu, v delih pokore in lastniga zatajenja, je
cerkev post zapovedala, in tudi povedala, ktere dni in ka¬
ko se postiti.

Iz kakošniga namena je cerkev post zapovedala ?

Zapovedala gaje zato:

1) De bi kristjani Jezusa posnemali, ki se je postil
in za nje terpel.

2) De se kristjani v lastnim zatajenju vadijo, ktero
je k zveličenju vsacimu potrebno , ker se odpovedujejo
dopusenim rečem, se lažej prepovedanih varjejo, ker jim
že lažej pride se jim odpovedati, ko so se pervadili ne
vsiga si pervoliti, kar poželjenje hoče. Kdor si nič do-
puseniga ne odreče, se tudi grehu ne bo odpovedal. Kdor
svoje telo mehko redi, se tudi ne bo lahko hudima poželje-
nju vstavljal, kdor ga pa ojstro ima, se bo grehu lažej odpove¬
dal. To s. Pavel od sebe govori, de tare svoje telo, de bi
ga zapovedain božjim pokorniga storil, in se pred več¬
nim pogubljenjem obvaroval. 1. Kor. 9. 27.

3) Post obudi želje pokoro delati, in ga tudi per-
pravniga stori, jo delati, ker se telesniga veselja in vžit-
ka telesnih dobrot zderži.

4) Post je nar perpravnisi perpomoček božji pra¬
vici za storjene grehe zadostiti, svoje grehe nad seboj
kaznovati, in z Bogam se spraviti. Nobeden naj ne mi¬
sli, de je zadosti, de grešnik le greh zapusti in se ga
spove, on ga mora tudi nad seboj kaznovati, in k temu

lil. DM. 30

466

je post nar perpravnisi perpomočik, in ta namen je tudi
poglavitin, de cerkev post zapove, in zato se kristjani,
kteri sebe prav ljubijo, tudi radi postijo.

5) Post vi’ednost druzih dobrih del poviša; post
molitev podpira in molitev post posveti, kar Tobija pra¬
vi, de molitev s poštam in ubogajmedajanjem je dobra.
Tedej, kdor se ne posti, skodje svoji duši in se poskod-
je na zveličenjti.

Kakor pa vsako dobro delo le takrat Bogti dopade,
ako ga  kristjan iz ljubezni do njega stori, tako je tudi
post le takrat Bogu prijetin, ko se kristjan iz ljubezni
do njega posti, in ga z molitevjo sklene. Za perve kri¬
stjane, kakor je tudi za današnje dobre kristjane, je bil
velik post čas dusniga veselja, ker so se vsi skupej po¬
stili, in v terdnim upanji živeli, de se jih bo Bog usmi¬
lil, jim grehe odpustil, jim moč dal, skušnjave premaga¬
ti , greha se varovati, in lažej pravično živeti, ko bo¬
do svoje hude nagnjenja krotili.

Veliki post je za dobre kristjane zares prijetin čas,
so dnevi zveličenja; vsi božji otroci po celim svetu se
združeni postijo, žaljujejo in jokajo nad svojimi grehi, in
v Boga kličejo, de bi jim grehe odpustil. V tem času
vsako zdihovanje, vsaka solza nad grehi veči moč ima
terdovratno serce omečiti, ker je z vsim drugim zdiho-
vanjem sklenjeno, ker so vsi nedolžni in spokorniki eni-
ga duha, vsi v Jezusu zbrani, in eden drugimu poma¬
gajo, kar nekteri zavoljo slabosti ne morejo tako popol¬
noma storiti, kakor bi radi, jim dobre dela druzih poma¬
gajo, ker so vsi udje eniga telesa, ktere sv. Duh k do¬
brim oživlja, vlada, v dobrim ohrani in poterdi.

Kdaj in kako začne katoljška cerkev post ?

Začne ga pepelnično sredo. — V cerkvi je že stara
navada pepeliti; pepelili so grešnike, kteri so bili k očit¬
ni pokori obsojeni, ko so začeli pokoro delati. Post je

467

del pokore; zato pepeli sveta Jezusova cerkev pervi
dan veliciga posta, de se vsak spomni na dolžnost in po¬
trebo pokoro delati in Boga prositi, de bi nam želje dal
se prav pokoriti, de bi nam grehe odpustil in perzane-
sel, kakor je Ninivljanam, ki so se pokorili. Pepeljenje
nas pa tudi spomni, de naj se nobeden ne povišuje, ker
vidi, kaj je bil in kaj spet bo, ker vsak mora umreti
pred ali potlej, in njegovo telo se bo v prah spreminilo;
zato govori masnik med pepeljenjem: Spomni se človek,
de si prah, in v prah se bos povernil. Tedaj postimo
se, in obžaljujmo svoje grehe, de pravici božji za nje
zadostimo, de večni smerti odidemo.

De bo veliki post za nas kristjane čas nasiga zve-
ličenja, premisljevajino v postu terpljenje Jezusa Kristu¬
sa. Obernimo se grešniki k Bogu, kakor zgubljeni sin
k svojimu očetu, recimo s skesanim sercam: Oče ! gre¬
šili smo pred tabo in zoper tebe, in nismo vredni več tvoji
otroci imenovani biti, pa vzemi nas za svoje nar zadnje
hlapce.

Hodite kristjani v postu večkrat v cerkev, kakor dru¬
gikrat, molite in storite več dobrih del, kakor scer, kar
v postu per jedi pervarjete, dajte ubogim; bežite iz
perložnosti greh storiti, zderžile se od posvetniga vese¬
lja ; opustite vse, kar vas razmisljene stori, in od pre¬
mišljevanja svetih reči odvečne, ker to so dnevi žalosti
in pokore.

Kteri postni dnevi so še zapovedani ?

V kvaternih tednih sreda, petek in sabota, v adven¬
tu sreda in petek, in nekteri dnevi pred velicimi prazni¬
ki , kakor pred sv. dnevam, pred praznikani čistiga
spočetja device Marije, binkustno saboto, pred prazni-
kam svetih aposteljnov Petra in Pavla, pred velikim
Šmarnam, in pred vsimi svetniki.

30*

468

Zakaj je cerkev kvaterne poste postavila? ,

1) De bi se kristjani spomnili na dolžnost pokoro
delati, se postili in druge dela milosti storili, in za svoje
grehe božji pravici zadostili. Slabi smo, vedno v kak
greh pademo, tako tudi zmirej pokore potrebujemo;
malo je to, kar cerkev od nas terja; ravno zato pa tudi
vestno storimo, de cerkvi pokoršino skažemo , kar Bog

hoče; zderžimo se od mesnih jedi; ne najejmo se več,
kot enkrat do sitiga, molimo, pejmo k spovedi, de bodo

kvaterni tedni zares dnevi pokore za nas, odpovejmo
se grehu in prosimo Boga pomoči, de bi se greha va¬
rovali in v dobrih delih bogatili.

2) De bi ponižno Boga prosili za dobre in zveste
namestnike Jezusove, ker tacih potrebujemo, ker so jih

škofje v kvaternih tednih posvečevali.

3) De bi Boga prosili, de bi nam sad zemlje dal in
ohranil, in ga za prejete dobrote zahvalili.

Potrebno je, de Boga že spomladi prosimo; zato je

en kvaterni teden

de, ker je sneg skopnil, in

polje lepo zeleni, de bi ga nam Bog obvaroval; ena sa¬
ma merzla noe nam lahko vse z mrazam vzame, poze-
bejo terte, mraz skodje na polji in na drevji, in proč je
nase upanje; zato nas cerkev opomni Boga prositi bla¬
goslova od nebes.

V kolikih nevarnostih so poleti vinske gore in žitno

polje, če še tako lepo kaže, pride toča , prevelika moča
ali suša, vse upanje in veselje zgine; kako potrebno je
Boga prositi za odvernjenje slabiga in hudiga vremena
in škodljivih žival in golazen; zato je poleti tudi kvater¬
ni teden postavila.

Tudi v jeseni je treba lepiga vremena, de se s po¬
lja spravi, in ozimina poseje. Le Bog je Gospod vre¬
mena; zato je pa tudi cerkev v jeseni v kvaternim te¬
dnu post zapovedala, de bi v duhu pokore Boga za-nj
prosili.

469

Pozimi imamo scer že vse spravljeno ; pa tudi po¬
zimi nam nesreča ognja, ali kar si bodi hudiga lahko
vse odvzame; tedaj cerkev tudi pozimi Boga prosi, de
bi nas pred nesrečo obvaroval. Posebno pa hvalimo
Boga za vse dobrote, ki smo jih prejeli, in storimo do¬
bro revežem, kteri niso nič perdelali, nimajo potrebniga
živeža, Bog pa nekteriin obilnost zato da, de drugim, ki
nimajo, dele.

Zakaj je cerkev adventne poste zapovedala ?

Zato, de se kristjani s pokoro in poboljšanjem k
Jezusovimi! prihodu in rojstvu po vrednosti pripravljajo.

Zakaj je cerkev poste pred nekterimi velikimi prazniki
zapovedala ?

Zato, de se kristjani s pokoro in molitevjo priprav¬
ljajo praznike bolj sveto in k večimu dušnimi! pridu pra¬
znovati.

Zakaj zapove cerkev v petek in saboto mesnihjedi se
zderžati ?

Zapove v petek se zderžati mesnih jedi v spomin
Jezusoviga terpljenja in smerti, v saboto pa v spomin,
de je ta dan Jezus v grobu ležal

Po želji svete cerkve premišljujejo kristjani v petek
terpljenje in smeri Jezusovo, de je Jezus zato umeri,
de je nase duše in telesa od večne smerti odrešil. Ako
bi ne bil umeri, bi bile nase duše večno pogubljene, in
telesa v grobu ostale. Po Jezusovi smerti so pa nase
duše za večno življenje spet oživele, in ker je umeri in
tretji dan spet vstal, bodo tudi naše telesa spet oživele
in od smerti vstale; zakaj Jezus je končal s svojo smert-
jo našo dušno in telesno srnert, in odpevi nam je nebe¬
sa, ktere bi bile zavoljo Adamoviga greha večno zaper-
te ostale.

470

V saboto kristjani premišljujejo Jezusa v grobu, nje¬
govo ljubezen do nas, de je zavoljo nas ponižan, zani¬
čevan in zapusen, kar je grešnik vredin terpeti, Jezus
za-nj terpi. Spomnijo se pa tudi, de Jezus zato v gro¬
bu lezi, de nas v upanji poterdi, de bomo le kratek čas
v grobu, in spet živi vstali; de je odvzel s svojim po-
kopam vse, kar naši pogrebi žalostniga imajo, ko je od
smerti vstal. Aposteljni so žalovali, ko so svojiga nar
boljsiga dobrotnika, Očeta in učenika zgubili; žaljujmo
tudi mi, ker smo ga z grebi zgubili, in se od njega
ločili.

Ko je Jezus tolikanj za nas storil, nam cerkev za¬
pove dva dni v tednu se mesenih jedi zderžati, de bi se
zavoljo grehov saj nekoliko pokorili, ker vsi pokore po¬
trebujemo. S tem nas k hvaležnosti budi, de bi se v
teh dnevih na dobroto nasiga Zveličerja spomnili, kteri
nam je s prelivanjem svoje svete kervi zaslužil, in de
bi se z veseljem mesenih jedi zderžali, saj nekoliko za
svoje grehe božji pravici zadostili, in se Jezusoviga za-
služenja vdeležili.

De se ta zapoved tako malo, posebno po mestih
derži, pride iz nevere, in hudobniga življenja kristjanov.
Ako komu postne jedi zares skodjejo, naj prosi škofa
dovoljenja meso jesti, ktero pa le toliko velja pred Bo-
gam, kolikor je izgovor resničen , kteriga Bog pozna in
bo sodil.

Ljubi kristjani! kteri še  kaj vere imate, ne bodite
si sami svoji sovražniki, in ne dajte se od nevernikov
pohujsati in zmotiti; oni niso s sveto cerkevjo sklenjeni,
ko je nočejo poslušati in ji pokorni biti. Prelomljenje
božje ali cerkvene zapovedi v velicih rečeh je smertni
greh, in večno pogubljenje pernese. Ta zapoved se ni
vzdignjena, nas vedno pod greham veže : bodite cerkvi
v vsim pokorni, ker Bog to zapove. Ne poslušajte jih,
kteri vam govore; sej ne ognjusi človeka, kar skozi

471

usta noter, ampak le, kar viin gre; zakaj jed ne ognju-
si človeka, ona je dar božji, temne hudobne besede, s
kterirni cerkveno oblast zaničuje, prederzna nepokorsina
proti božji zapovedi ognjusi človeka in ne meso; njego¬
va nepokorna volja in njegov napuh mu skodjeta.

Jli je post Bogu prijetin ?

Post je Bogu prijetno dobro delo, ako se kristjan iz
prave volje, po namenu cerkve posti, de bi si z njim k
zveličenju pomagal. Pravični se posti, de v gnadi božji
ostane; grešnik se posti, de gnado božjo zadobi. Jezus
ni potreboval posta, in vender se je postil, in da! nam
je izgled se postiti, ker je vedil, de post Bogu dopade
in nam k zveličenju veliko pomaga.

Ko je prerok Joel Izraelcam hude nadloge prero¬
koval, ktere bodo čez deželo prišle, jim je rekel se po¬
stiti, de morebiti se jih bo Bog usmilil, ter pravi: »Kar
je gosenci ostalo, je snedla kobilica, in kar je kobilici
ostalo, je snedel keber, in kar je kebru ostalo, je rija
snedla. Predramite se vi pijanci, jokajte, in tulite vsi,
kteri sladko vino pijete, ker vašim ustam bo odtergano.
Obropana je dežela, zemlja žaljuje, pšenica je pokonča¬
na, terta je usahnila, oljka zvenila, poljska žetev pokon¬
čana; terta je konec vzela, drevesa so se posušile. —
Napovejte post. Preobernite se k Bogu iz celiga serca
s poštam, z jokam in plakanjem. Kdo ve, če se Bog
ne bo usmilil in prizanesel.” Joel. 1. in 2. Bog je po
preroku govoril in post zapovedal, tedaj mu je tudi pri¬
jetin, in zato cerkev od svetiga Duha vladana zapove
post, kar bi pa ne storila, ako bi ne bil Bogu prijetin
in k zveličenju pomagljiv. Kako ojstro so se svetniki
postili, ker so vedili, koliko jim post k popolnomosti po¬
maga, ko so z njim svoje hudo poželjenje v sebi krotili,
in po svoji prosti volji lažej božjo voljo dopolnili.

472

dli je sam post toliko Bogii prijetin ?

Samo jedi in pijače si pertergovati, ni se Bogii pri¬
jetno, ako človek noče svojiga bližnjiga poboljšati; post
mora z molitevjo in deli milosti, posebno pa s poboljša-
njem življenja sklenjen biti, de Bogii dopade; ves človek
je grešil in hudo storil, ves se mora tudi postiti; ko te¬
lesu jed odterga, mora tudi druge počutke pokoriti in
greh opustiti. Sveti očaki pravijo: Pravi post je greha
se varovati, zderžati se od vse krivice in od nedopuše-
niga veselja sveta. Sv. Bernard pravi: Z ustmi je bil
pervi greh storjen, torej se morajo usta postiti. Pa ko
niso le usta grešile, ampak tudi vsi drugi poculki telesa
in duša, tedaj se morajo vsi postiti. Roke naj se kri¬
vičnika ne dotaknejo; noge naj ne hodijo v slabe dru-
šine; oei naj ne gledajo pluje lepote; ušesa naj ne po¬
slušajo opravljiviga in zanicljiviga govorjenja; jezik naj
se varje nesramnih besed, drnziga žaliti, kletve in krega.
Duša naj se varje hudih misel in želja, naj voljo od
greha odvrača, in žaljtije naj nad storjenimi grehi, in
prosi naj milosti in odpušenja. Kaj bi pomagalo, ako b 1
kristjan ne jedil in ne pil, greh pa vedno ljubil; htidobin
bi ostal, ako bi svojiga življenja ne spreobernil. Cerkev
hoče, de bi po posti grešniki svoje življenje spreobernili,
se pokorili, božji pravici zadostili, pravični postali, in v
gnadi božji uterjeni bili.

dli zapoved postiti se vsaciga kristjana zaveže?

Vsaciga umniga kristjana zaveže, kteriga telesne
slabosti veljavne ne izgovore. —• Kdor greši, naj se po¬
sti, in s poštam pokori, kdor je pravicin, naj spokorno
živi, de gnade božje ne zgubi. Postiti se je tudi vsa-
cimu mogoče, ker se mu ni treba truditi, kakor per de¬
lu, le žalostno je viditi, de tisti, kterim je posta nar bolj
treba, se nar manj postijo. Kdaj bodo pokoro storili ?
Cerkev je previdna in dobra mati, nikoli ne zapoveduje

473

tacih del, ktere bi človeku škodovale, torej tudi s poštam
ne obloži kristjanov, kteri se postiti ne morejo zavoljo
pravičnih izgovorov, in hoče, de naj se vsak toliko po¬
sti, kolikor mu telesna moč dopusti, in po velikosti nje¬
govih grehov.

Kteri kristjani niso zavezani se mesenih jedi zderžati ?

1) Otroci, ki se se pameti ne zavejo.

2) Bolniki, kterim jih zdravnik v zadobljenje zdrav¬
ja nasvetje.

3) Popotniki med krivoverci, ako postnih jedi ne dobe.

4) Veliki reveži, ki druziga ne dobe, in bi celi dan
mogli brez jedi biti.

5) Kteri pravično dovoljenje dobe mesene jedi jesti;
tode ob pravim času, in z mešam vred ne smejo
rib jesti.

Kteri so pa od ojstriga posta izgovorjeni?

1) Mladi ljudje, ki se rastejo, kakor se sploh vza¬
me do 21. leta.

2) Stari, kteri so na telesu že močno opešali; taki
naj namest posta slabosti in težo starosti voljno preter-
pe, in naj več molijo, in če premorejo, ubogajme
več dajo.

3) Bolniki in ljudje slabiga zdravja; zato naj pa
telesne slabosti poterpežljivo nosijo, in jih namest posta
Bogu darujejo. — Varovati se pa morajo, de se po la¬
stni ljubezni ne motijo, in se v tem premehko ne sodijo;
ni vsaka slabost pravičin izgovor; post je zato zapove¬
dan, de telo oslabi in potlej na greh ne misli, in iz meh¬
kobe ne greši.

4) Ubogi, kteri le takrat je, kader dobi; pa ie tak
revež, kteri v resnici nima toliko jesti, de bi se ob enim
na dan do sitiga najedel. Taki naj uboštvo namest po¬
sta poterpežljivo prenesejo in Bogu darujejo.

474

5) Rokodelci in posli, kteri zares težke dela delajo,
pa so slabe telesne moči; zakaj delo ne izgovori od po¬
sta, ampak le slabost telesa, če zavoljo nje delati ne
more, slabost občuti, in pod tezo dela pesa. Varje naj
se pa tudi vsak v tem, de se premehko ne sodi, de ne
greši, in se ob del pokore sam ne perpravi.

6) Popotniki, ki so celi dan na poti, tode morajo
na pot iti, ne pa tisti, ki le za kratki čas kam gredo.

7) Noseče in doječe matere so tudi od ojstriga po¬
sta izgovorjene, kolikor se pa brez škode otroka postiti
smejo, so dolžne se tudi postiti.

Noben kristjan naj ne bo sveti cerkvi nepokorin, in
naj ne zaničuje posta; vsakimu je potrebin pripomoček
k zveličenju, nobeden ni brez greha in popolnoma do¬
ber, kot Bog. In kdor se ne posti, je cerkvi nepoko¬
rin, tedaj tudi Bogu, zaničuje svojo dušo in druge po-
hujsa. Sv. Pavel pravi: »Nikar ne pogubi s svojo jedjo
tega, za kteriga je Kristus umeri?’ Riinlj. 14. 15.

IS. Ccterta cerkvena zapoved.

Spovej se svojih grehov pooblastenimu spovedniku
nar manj enkrat v letu, in o velikonočnim času prejmi
sveto resnje telo.

Kaj je  o četerti zapovedi zapovedaniga ?

De naj se vsak kristjan, kteri se že zave, kaj je greh,
nar manj enkrat v letu svojih grehov spove, in o veli¬
konočnim času sveto resnje telo prejme.

V pervih časih Jezusove cerkve ni bilo treba zapo¬
vedi, kdaj se spovedati; kristjani so se preč spovedali,
ko so grešili. Ko vest človeku miru ne da , ise sam po¬
moči brez posebne zapovedi. Pervi kristjani so sli vsa¬
ko nedeljo k svetima obhajilu , kteri so kak greh storili,
so se ga gotovo tudi spovedali, sicer bi si ne bili upa¬
li nar svetejsiga zakramenta prejeti, in ker jim ni bilo

475

dano v grehu ostati, ker jim je bilo znano , de sv. Duh
pravi: »Ne odlašaj se k Gospodu preoberniti , in ne od-
kladaj od dneva do dneva, zakaj njegova jeza bo naglo
prišla, in ob času maševanja te bo razdjal.” Sir. 5. 8. 9.

Od svetiga Ambroža pišejo, deje vsaciga spovedal,
kadar koli je kdo k njemu k spovedi prišel. In od sveti¬
ga Hilarja, de je ob nedeljah vselej veliko ljudi za spo¬
ved imel. To nas prepriča, de so pervi kristjani radi k
spovedi hodili. V četertim stoletji so posebno o veliko¬
nočnim času k spovedi hodili, kakor sv. Krizostom piše.
Homil. contra Judaicant.  Vsi so želeli se prav perpra-
viti Jezusa vredno prejeti v zakramentu svetiga rešnjiga
telesa o velikonočnim času, v kterim ga je postavil. In
veliki zbor v Lateranu v letu 1215 je zapovedal, de naj
se vsak verni kristjan saj enkrat v letu spove, in o ve¬
liki noči sveto rešnje telo prejme.

j4H so  pervi kristjani potrebovali te zapovedi ?

Niso je potrebovali, ker so bili že tako vneti od
ljubezni božje zakrament svete pokore in svetiga rešnji
ga telesa prejeti, in so vedno želeli z Jezusam sklenje¬
ni biti.

Cerkev je le potlej, ko so kristjani v veri omerznili,
to zapoved dala, ktera goreče želi, de bi verni ta dva
sveta zakramenta večkrat med letam vredno prejeli, kar
dobri kristjani tudi store, ker Jezus pravi: »Ako ne bo¬
ste jedili mesa Sinu človekoviga, in pili njegove kervi, ne
boste imeli življenja v sebi.” Jan. 6. 54.

Zakaj želi in perporoča cerkev večkrat v letu k spo¬
vedi itil

Perporoča in želi zato ,

1) Ker se grešniki v zakramentu svete pokore od
grehov očistijo.

2) Pogostna spoved pomaga sebe vedno bolj spo¬
znati, kar je vsakima k spreobernjenju življenja potre-

476

bno. Bolj ko se človek spozna, lažej po kersansko živi;
spozna se pa le, ako svojo vest večkrat sprašuje in tu¬
di spovednik ga k boljimu lastnimu spoznanju se bolj
napelja.

3) Pogostna spoved kristjana k ponižnosti napelju¬
je, brez ktere nobeniga kersanskiga življenja ni; ker
bolj ko človek svoje slabosti, napuli, grešno lastno lju¬
bezen, svojo termo in svoje nagnjenje spozna, bolj živo
občuti svojo nevrednost, bolj se tudi ponižuje, in poniž¬
nost je mati vsih čednost. Ce pa tudi premislimo, koli¬
kokrat si grešnik terdno naprej vzame se poboljšati, pa
le spet pade; ko pa svoje želje večkrat per spovedi po¬
novi, močneji prihaja, in spelja svoj sklep.

4) Pogostna spoved ga varje pred velikimi grehi.
Spomni se, de ni zadosti le spovedati se, temne de je
poboljsanja treba, de ga mora vsaka spoved boljšiga
storiti; tako si tudi prizadeva se boljšati, in s tem se
vedno bolj svetiga obhajila vredniga dela.

5) Obvarje kristjana pred pozabljivostjo kakiga ve-
liciga greha, in varje ga tudi pred majhnimi grehi, ker
si skerbno večkrat vest sprašuje. Posebno bo mladost
pred nevarnostjo obvarovana, ker je se ne pozna , ker
bo pogostim od spovednika opominjana, kje, kdaj in ka¬
ko nevarnost spoznati, in se je ogniti.

6) V spovedi prejme nauk za vse svoje okolisine,
kersanske svete, oporninovanja, tolažbo in pripomočke,
de se ve lažej greha varovati, in v kersanski čedno¬
sti rasti.

7) Zadobi mir duše in serca, če ga zgubi, ga spet
dobi, in nauk, kako ga obvarovati.

8) Po gosti spovedi da drugim lep izgled, kteriga
dati je vsak kristjan dolžan iz ljubezni do bližnjiga.

9) Vsak človek ve, de bo umeri, kdaj, pa nihče ne ve;
vsako uro se lahko zgodi. V nebesa pa nič omadeža-
niga ne pojde; torej je treba vest očistiti, de je vsaki

477

čas perpravljen pred sodbo iti, kader ga bo Bog
poklical.

Kje naj kristjan o veliki noči spoved opravi in sveto
obhajilo prejme ?

Če nima posebniga resničniga izgovora po zapovedi
cerkve v svoji fari.

Zakaj zapove cerkev, de naj kristjan o veliki noči v
svoji fari spoved opravil

Zato, de duhovni pastir svoje ovce pozna, od kterih
bo mogel Bogu odgovor dajati , in njegova dolžnost je,
na duši slabe krepčati, bolne na duši zdraviti , ranjene
celiti, razkropljene nazaj perpeljati, in zgubljene iskati.
Eceh. 34. 4.

j4H  je vsak kristjan dolžan o veliki noči sveto obhajilo
prejeti!

Vsaki, kteriga spovednik za vredniga spozna in je
prav perpravljen. Sv. Pavel nam vsiin zapove, rekoč:
»Postergajte stari kvas, de bole novo testo. Zakaj na¬
še velikonočno jagnje Kristus je darovano. Obhajajmo
tedaj veliko noč ne s starim kvašam, tudi ne s kvašam
hudobije in malopridnosti; ampak z opresnimi kruhi či¬
stosti in resnice?’ 1. Kor. 5. 7. 8.

Zakaj cerkev zapove'ga o veliki noči prejetil

Zato, ker je Jezus o velikonočnim času terpel in
umeri, zakrament svetiga rešnjiga telesa postavil, in od
smerti vstal, de kristjani posebno spomin teh skrivnost
odrešenja obhajajo in Boga hvalijo za nezmerno milost,
ktere niso vredni.

je potrebno večkrat v letu k svetimu obhajilu iti ?

Potrebno je zato, de se z Jezusam sklenemo , nas
svojiga zasluženja vdeleži, se z njim sklenjeni greha

478

varjemo, nas posveti, prenovi, in večniga življenja vre¬
dne stori.

Kako potrebno je Jezusa v zakramentu svetiga
rešnjiga telesniga vživati, nas Jezus sam uči, rekoč:
»Resnično, resnično vam povem: Ako ne hote jedli me¬
sa Sinu človekoviga, in pili njegove kervi, ne bote imeli
življenja v sebi. Kdor je meso moje, in pije mojo kri,
ima večno življenje, in jest ga bom obudil poslednji dan.
— Kdor je moje meso, in pije mojo kri, ostane v meni
in jest v njem. — Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.»
Jan. 6. 54—60. In zares treba je človeku take jedi,
ktera z nebes pride in ljudem življenje da, jih za večno
življenje redi, ker je po okusu prepovedane jedi v pa¬
radižu večno življenje zgubil.

Kakor duša telo oživi, in je tako dolgo živo, dokler
je duša v njem, tako Jezus našo dušo oživi za večno
življenje, ko ga v svetim obhajilu prejmemo, in jo živi,
kakor jed telo, daje ji moč, greha se varovati, in jo či¬
sti in posveti. Kdor ga pa pogostim ne prejme, gotovo
v smertni greh pade. Tedaj naj se vsak kristjan per-
pravlja, kar je mogoče, de bo vselej Jezusa vredno pre¬
jel, in naj se nikar ne odteguje s praznimi izgovori, de
ni vredin; zakaj, kakor enkrat opusti, bo že kmali več¬
krat opustil in kmali bo mlačin. Noben človek ni vredin
Jezusa prejeti, pa Bog ga vredniga stori, ko ga vabi,
ljubeznivo kliče, in mu clo zapove, pod zgubo večniga
življenja nebeški kruh jesti. Kdor Boga in Jezusa lju¬
bi, ve, zakaj ga je vstvaril, čuti svoje slabosti, in spo¬
zna moč tega svetiga zakramenta; zato ne bo le enkrat
v letu, ampak večkrat šel z velikim spoštovanjem k sve-
timu obhajilu.

Kdaj se perčne. in mine čas velikonočnica obhajila?

To se zgodi po volji škofov, kakor oni zapovedo.

479

V Ljubljanski škofii se začne drugo nedeljo v postu, in
v praznik Jezusoviga vnebohoda neha.

19. P^ta cerkvena zapoved.

Ne obhajaj ženitovanja v prepovedanih časih.

F kterih časih ni ženitev perpušenal

Perpusena ni od perve nedelje v adventu do svetih
treh kraljev, in od pepelnične srede do perve nedelje po
veliki noči. Trid. zbor. sej. 24. p. 10.

Zakaj je cerkev v teh časih ženitev prepovedala!

Zato je prepovedala, ker so advent, božični prazni¬
ki, veliki post in velikonočni prazniki posebno sveti časi,
klere so dolžni kristjani s spremišljevanjem božjih dobrot,
ki so jih po Jezusovim odrešenji zadobili, s postani, mo-
litevjo in z drugimi dobrimi deli posvečevati, od kar jih
obhajanje ženitve, navadne pojedine, veselje in skerbi, de
bi se vse prav godilo veči del odvračujejo. V adventu,
kakor sveti evangelii, ki so v adventu ob nedeljah brani,
nas prepričajo, kristjane cerkev na sodbo in na delanje
pokore opomina, de bi se k posvečevanju božičniga prazni¬
ka prav perpravili. V postu hoče cerkev, de bi terplje-
nje Jezusovo prav premišljevali, in si s poštam, moli-
tevjo, uhogajmedajanjem in z deli pokore prizadevali,
se Jezusoviga neskončniga zasluženja vdeležili; s takim
premišljevanjem se pa obhajanje ženitniga veselja nika¬
kor ne vzame. Pa tudi ob nedeljah in zapovedanih praz¬
nikih , o petkih, sabotih in druzih postnih dneh se ne
spodobi ženitniga veselja obhajati.

Ali se pa v teh prepovedanih časih nikoli ne sme
poročati!

V kaki sili in posebno potrebnih okolisinah se sme
poročati z dopušenjem škofovim; pa na tihim brez šuma
in obhajanja ženitniga veselja.

480

Po vsih naukih, ktere nam je Bog iz svojiga usmi¬
ljenja razodel, smo se terdno prepričali od njegove lju¬
bezni, dobrote in milosti do nas; kaj je vse storil, in se
vedno dela, de bi pogubljeniga človeka spet k sebi ober-
nil in perpeljal, ker se je po grehu od njega ločil, ga
zapustil, se na duši in na telesu popačil, in v sužnost
hudiča padel. Jezus je prišel na svet, in je popravil,
kar je greh pokazil; prenovil je ljudi, z Bogam svojim
stvarnikam in ljubeznivim Očetam spet spravil, in večno
zveličenje jim zasluzil, kteriga s pomočjo gnade svetiga
Duha zadobiti zamorejo, če po zapovedi njegoviga sve¬
tiga evangelija žive. Hvalimo Boga vse dni svojiga
življenja za neprecenjeno milost, živimo po kersansko,
odpovejmo se svetu, ker nase prebivanje ni na zemlji,
je v nebesih, zdihujmo po odrešenji iz hudobniga sveta,
de kader končamo delo, kteriga nam je Bog storiti na¬
ložil, k njemu pridemo po Gospodu našim Jezusu Kri¬
stusu. —

KAZALO

VI. POGLAVJE.

Stran

1. Od božjih zapoved. 3

2. Od dolžnosti do Boga .. 6

3. Kaj je treba verovati?.14

4. Od nevednosti.  16

5. Stanovitnost v veri ......... 18

6. Vera mora delavna biti ........ 21

7. Dolžnost vero obuditi.. 24

8. Grehi zoper vero.  26

9. Boga moliti in častiti ..46

10. Od domače službe božje ....... 55

11. Od službe božje v cerkvi.57

12. Od persege.  61

13. Od obljub ..  68

14. Tretja božja zapoved, od posvečevanja nedelje 74

15. Vera, upanje in ljubezen, morajo sklenjene biti 82

16. Kako se upanje v kristjanu začne? . . . 83

17. Zakaj kristjan v Boga upa ?.86

18. Z upanjem mora strah združen biti ... 93

19. Iz pokoršine in ljubezni mora strah priti . 96

20. Kaj kristjan upa? ..

21. Kakšno more upanje biti ? . ...102

22. Kako se kristjan zaderži, kteri v Boga upa? 106

23. Hvaležnost proti Bogu ........ 110

24. Potrebno in dolžnost je, upanje obuditi . . 114

25. Grehi zoper upanje..115

26. Izvir molitve ........... 118

27. Kristjan je dolžan moliti, in molitev mu je

potrebna in koristna ........ 125

28. Lastnost molitve . . ..129

29. Od perpravljenia k molitvi ....... 235

30. Kdaj in kje moliti? . ..137

31. Od očenaša.  ..... 141

Ul. Del. 31

482

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54

55.

56

57.

58.

59.

60.

61.

62.

Stran

Od angeljeviga česenja.  164

Od svetiga roženkranca..  . 169

Kako se ljubezen božja v kristjanu začne?. 175
Dolžnost Boga ljubiti . . ..178

Kako smo dolžni Boga ljubiti? ..... 185
Dolžnost ljubezen obuditi'.I

Od ljubezni do bližnjiga sploh.| '

Kakošna mora kersanska ljubezen do bližnji¬

ga' biti 202

Od keršanske ljubezni do sovražnikov . . . 206
Kako se kristjan proti sovražnikam zaderži? 210
Sebe ljubiti in spoštovati . ..214

Od dolžnost in potrebe sebe spoznati . . • 218
Od zatajenja samiga sebe ....... 219
Dolžni smo za svoje zveličenje skerbeti . . 225
Ke ršansko zaderžauje proti telesu .... 228
Od greha ubijanja samiga sebe ..... 231
Kdaj sme kristjan po dolžnosti življenje v

nevarnost postaviti? ........ 233
Kako se mora kristjan v bolezni zaderžati,

de voljo božjo spolne ?....... 236
Kaj je dolžnost kristjana proti Bogu po bolezni ? 243
Kako se zaderži kristjan per svojim gospo¬

darstvu, de voljo božjo dopolne? . . . 442
Kako kristjan v sreči in bogastvu voljo božjo

dopolne? ............ 252
Kako kristjan v uboštvu voljo božjo dopolne? 256
Od dolžnosti za svoje dobro ime skerbeti . 259
Ali sme kristjan veselje vživati? .... 263
Kako se po volji božji kristjan zaderži proti

tistim, ki skupej stanujejo, in proti vsacimu

Keršansko zaderžanje kristjana do prijatlov. 274
Dolž nosti kristjana do duše bližnjiga . . . 277
Od greha pohujšanja.  . 285

Kristjan tudi za telo bližnjiga skerbi . . . 290
Kako kristjan božjo zapoved proti bolnikam

dopolne ? ... 297

Kako umirajočim bolnikam zadnjo pomoč

skazati? . . . 302

483

Stran

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69’

70.

71.

72.

73. ’

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

Kako se kristjan proti mertvim zaderži ? . . 305

Ne ubijaj ..312

Kako dopolne kristjan voljo božjo , kar pre¬
moženje bližnjiga zadeva?.317

Ne krasti ............ 319

328

336

339
343
351
355

356

359

360

Dolžnost ptuje blago poverniti . .

Kristjan je dolžan skerbeti za dobro ime bližnjiga 333
Kako se kristjan pregreši zoper ljubezen bliž¬

njiga, kar njegovo dobro ime ali čast vtiče?
Od laži. r  . . . .

Od obrekovanja in opravljanja.

Od kriviga natolcevanja in krivih sodba . .
Od podpihovanja ..........
Od kletve in nudiga vosenja.

Od svetiga dopolnjenja dolžnost v vsakim sta¬

nu sploh , ,.

Dolžnost keršanske matere.

Dolžnost staršev skerbeti za telesne potrebe
svojih otrok . ... . . . 363

Kersanski starši so dolžni posebno za dušo
svojih otrok skerbeti.364

Starši morajo svoje otroke tudi od hudiga od¬
vračati ..372

Starši so dolžni hudobne otroke kaznovati . 374

Kako se starši pregreše v dolžnostih do svo¬
jih otrok?...377

Kako se imajo stari očetje in matere, očmi
in mačahe do svojih otrok zaderžati ? . • 378

Dolžnosti otrok do svojih staršev .... 380
Kako kersanski gospodar božjo voljo do svo¬

jih služabnikov dopolne?.388

Kako posli v svojim stanu voljo božjo do-
polnejo?.392

Kako greše posli zoper božjo voljo? . . . 401

Od keršanskih dolžnost gosposke .... 404

Kako kristjan voljo božjo dopolne do kralja
ali cesarja, in do drugih od njega postav¬
ljenih gosposk ?.. . . 408

Kako se mora kristjan proti svoji deželi in so¬
seski zaderžati?.418

31*

484

Stran

90. Od dolžnost kristjanov do duhovnov Gospo¬
dovih .419

VII. POGLAVJE.

1. Dolžnost kristjanov do svete cerkve . . . 428

2. Perva cerkvena zapoved.432

3. Praznik rojstva Jezusa Kristusa ..... 433

4. Praznik obrezovanja Jezusoviga.436

5. Praznik razglašenja Jezusoviga, ali svetih treh

kraljev ............. 438

6. Velikanocna nedelja ..440

7. Praznik v nebohoda Jezusoviga ..... 442

8. Binkustna nedelja .......... 443

9. Praznik svetiga rešnjiga telesa ..... 447

10. Praznik spočetja device Marije.449

11. Ocisevanje device Marije.450

12. Učlovečenje sinu božjiga devici Marii ozna¬

njeno . ..... 451

13. Vnebovzetje Marije . ..452

14. Rojstvo Marije........... 454

15. Druga cerkvena zapoved.  455

16. Od pridig in kersanskiga nauka.458

17. Tretja cerkvena zapoved.462

18. Ceterta cerkvena zapoved ....... 474

19. Peta cerkvena zapoved.  479


■

I’