Blaž Prapotnik
Pet pesmi
Boj za glavno vlogo
Nočem biti list
ali samo poglavje
v zgodbi iz tvojega dnevnika.
Zdavnaj sem preživel Wertherja
a sem še vedno premlad,
da bi umrl z vzdihom
v kaki romantični tragediji.
Lahko mi odrežeš lase -
nič mi ne bo,
jaz nisem Samson.
In če ne veš,
Romeo in Julija sta bila
navadna amaterja,
žrtvi nesrečnih okoliščin,
in sedaj sta mrtva.
Zato spremeni scenarij. Jaz se ne prepuščam naključju, ker sem prestar za zajebancijo (na svoj račun). Če bom dal, bom dal vse, drugače pa bom iztrgal stran in ti pokvaril zgodbo. Oprosti,
ampak jaz ne igram statista.
L i T
E	R	A	T	U	R	A
9
Imam te
Imam te skrito, pa ne v srcu, ne, to je fraza senilnih romantikov. Imam te, ker so te izdali
prstni odtisi na mojem spominu.
Kljuješ skrita, globoko v glavi,
tam, kjer so možgani najbolj mehki. Smehljaš se,
tam nekje zraven hipofize.
Varno zavetje tople sive gmote.
Ostani, kjer si,
prijetno je.
Ne bo te mrazilo
in ne bo ti vroče, obljubim!
Možgani se ne segrevajo med obratovanjem!
Srečanje z Venero
Bilo je...
Nekje v mraku vesolja
sta se najini orbiti skoraj dotaknili
in pogled je spolzel po oblikah obraza,
odtipal po volumnih telesa in
se dvignil v oholo odmaknjenost.
Morda sem zaznal tudi vonj
ali pa sem si samo domišljal
to strupeno atmosfero,
ko si drsela mimo.
Nihče ni opazil,
nihče ni niti pomislil,
da na Veneri ni življenja -
a jaz sem vedel zagotovo:
da si mrtva in pusta,
ker sem nekoč, zdavnaj že -
raziskal tvojo površino.
Skoraj idealna ženska
Nedosegljiva si,
a se ti približam
in te občudujem,
ker vem, da se nikoli
ne hihitaš brez vzroka.
Nikdar pomenljivo ne šepetaš s prijateljico
in ne hodiš
z njo skupaj na sekret. Nikoli ne zvijaš zapestja navzven z navpičnim stebrom dima med prsti in s pametnim izrazom na fasadi, nikdar ne puhaš svinjarije poševno v zrak... Ko bi te imel,
me ne bi vprašala po horoskopu,
ne bi govorila v egoistični dvojini,
ne bi, z ovčjim leskom v očeh - takoj
začela odsotno sanjariti o
biološkem smislu življenja,
naravni reprodukciji
in takih stvareh...
Elegantno bi prikrila,
da je življenje sestavljeno
iz tisoč drobnih banalnosti.
Čeprav slutim odgovor,
nežno dahnem dve besedi,
da začneš izginjati v meglici
toplo izdihane sape na izložbenem oknu.
Z obredno kretnjo se dotaknem
stekla v bližini tvoje dlani
in ti poklonim ledene rože.
12
L I T H	R	A T
URA
Nekaj trenutkov me ti zasipaš z lučjo in jaz diham vate življenje -takrat sva srečna, čeprav tako sama,
vsak na svoji ploskvi neskončne polravnine,
ti v svoji negibni lepoti,
ujeta v stožce svetlobe,
in jaz v svojem gibanju
proti ožini mraka prazne ulice.
Bežen, skoraj boječ pogled nazaj
te objame in spet zdrsne s tvoje popolnosti -
ti pa se sploh ne ozreš.
Moj kamen
Korenine drevesa tvoje ljubezni so se ovile okrog mojega kamna
v prsih. Z najtanjšimi nitmi si segla v vse obskurne razpoke tega kamna.
Tvoja usodna napaka, ker... So razpoke,
ki vanje svetloba ne sme vstopiti. So razpoke,
iz katerih veje strupeno hladen mrak, ki zledeni še tako vroče želje. In korenine zmrznejo.
Veš, moj kamen je poln razpok, zato mora tvoje drevo umreti.
E	R	A	T	U	R