563
BAROČNE PESMI
Milček Komelj BAROČNE PESMI
BENEŠKI ANGELI
Angeli so kupolo spustili nad laguno, da lebdi, in se v njeni luči raztopili, da vsa drhti.
Časi so se spremenili, hrup let molči. Angeli so jih raztalili v brezčas, ki v kupoli živi.
Pod kupolo vsa večnost tli in se ozira v vse strani s svojimi zlatimi očmi.
Kdor ima angelske oči, se vsakič vanjo prebudi, kjerkoli v mraku že zaspi.
BENEŠKA PROCESIJA
Nad glavo v dvignjenih rokah s procesijo potuje zlata knjiga in iz luči pogledov kres prižiga, ki v zlate orgle ga spreminja Bach.
Glas božje roke se raztaplja v ples breztežnosti zamaknjenih svetnikov in vžiga v čelo jim nevidno vez med smrtni hip in večnost mozaikov.
Milček Komelj
SVETNIKI
Svetniki so nebeški stenj, ki sveti v mrak iz belih sten, v lepoto stkana mučeništva in v plodnost utrgana devištva, svetilniki iz morskih pen.
V brezkončnih vrstah se vrstijo, v zlatih krstah se medijo kot cvetje za relikviarij, koščeno stanjšani v herbarij, iz svetlih sanj in brez oči, kot iz življenja so odšli.
A njihovo življenje tli in se obnavlja v novi zarji, ki jo obljubljajo oltarji iz živih ran in iz krvi.
A njihovo življenje spi
in živo se le zdi, le zdi
na stenah, kjer njih božji stenj
sije iz davnih sanjskih tenj
in kot skrivnosten vzdih molči.
SVETI KRIŠTOF
Telo se pogreza v noč,
povsod že temni modrina.
Le duh prozoren
gre svojo pot
na ramah snovi.
V njegovem soju svetli
se mu svet pokoren.
Daleč je še od tod in blizu do doma, ki z luno in ribami roma, duhov domovina.
564
BAROČNE PESMI
NEZNANI SLIKAR (Viteška dvorana v Brežicah)
Hefajst, krajine, ptice, Galateja, plesalke s cimbalami, Polifem: umetnost zračna, ki srce odžeja. A pod njo mladi avtor, davno nem.
Izpod lasulje se v skrivnost zapeto smehlja skozi oddaljen mrtvi čas in živ ostaja kot pobarvan glas, ki ga Ovid poslal je čez paleto.
KRONIST
(lesorez Franceta Miheliča)
Nad ostanki zemeljskega pogorišča je svet oblit s svetlobo iz krvi.
V lobanji z votlimi očmi njen sij žari
v trohnobo
skoz pogled poslednjega kronista,
ki v molk kriči,
da zgodba v svetu je ena in ista.
Da pelje skoz požare do grobov,
ki straži jih le tolpa mrtvih psov
in stolpov iz drevesastih kosti -
zadnjih statistov gledališča
iz drame o strašljivosti ljudi.
MRTVI KURENT
(lesorez Franceta Miheliča)
Življenje, polje zasneženo, zapustili so bogovi.
V njem se zbirajo strahovi, ki so truplo obstopili.
Srhljivi obrazi, trhle spake radovedno vanj strmijo. Ker so pod masko mu enake, na lasten konec v njem prežijo.
565
Na glave jim sneži neskončnost in jih v tihoten nič zasipa. Nad truplom jih drži pokončnost, ki je le suha veja hipa.
OBLAK
Oblak, v nebo zarisan, vse pove. Razkošen jezdec znova skozenj gre, kot ga je nekdaj videl že Mantegna. In vsa usoda se v belini drenja.
Vse pokrajine, morja in gore. V njegov omot se vsa preteklost zliva, prihodnost vsa se zarisuje v njem in dih sedanjosti se v njem umiva.
Vse se usmerja v njegov objem.
A vsak pogled je drug, vse se spreminja.
Vse možnosti se iztekajo v oblak,
ki v njem je vse, a sam ni sebi enak. Hudiček v njem je pravkar kot boginja, iz Leonarda pa nastaja Braque.
PATINA
Starost lepote patina obliva, zelenje kupol žametno zveni v zvok bolečine, ki jo čas prekriva in z njo odpornost duše si krepi.
V glinenih vrčih ostarelo vino pustilo v grlih je zamolklo sled prekratkih ur, obdanih z bolečino vseh dolgih let.
Milček Komelj
566
BAROČNE PESMI
SAMOTA
Na robu duha samota prebiva. Spremenjena je v otok zelen. Severni hlad jo obliva, v spominov zaliv spremenjen.
Vse poti so iz nje se razšle in zapustile še tišjo samoto. A vanjo se vrača vse kot v edino večno toploto.
SENCA
Senca telo v dvoje teles poveže in mu doda odmev brez lastne teže: zrcalno formo, spremenljivo rast, ki z njo igra le sončna se oblast.
VPRAŠANJE
Je treba
bežeči trenutek zapresti
v tkanino s spomini,
prežeti z njim vse, kar še pride,
ali ga zamesti
v praznino pozabe,
v polnost, ki je odsotnost vsega,
ujeta v bitje srca
na poti k tišini?
•
567