tmm
Vampir.
Povest, spisal dr. Fr. Detela.
V	Mokronogu je Tone kmalu dobil Škendra, ki se je precej začudil, ko je zagledal prijatelja, in še bolj, ko je videl tudi 'lončka. Tone irnu 'je isulio odgovoril, da mu bo pri kosilu vse razložil, in Škender se je pripravljal na ester razgovor.
»Tončku pogrnite tam pri peči, kjer je gorko!« je naročil Tene v gostilnici, ker je hotel s Škendrom samim nemoten govoriti.
Pri kosilu sta oba dolgo časa molčala. Tone je nejevoljen pričakoval, da bo Škender kaj vprašal, Škender pa, da bo Tone kaj povedal.
»Ali veš, zakaj sem te poiskal?« je dejal naposled Tone.
»Ne,« je dejal Škender in si prižigal smotko. »Najbrž mi imaš kaj povedati«.
»Da, najbrž. Ali veš, zakaj imam Tončka s seboj?«
»Najbrž ga popelješ za čez praznike domov«.
»Zaikai imi nisi pisal, da zahaja Tončkova mati k Olgi?«
»Res? Tončkova mati k Olei? Ti. tole je na nekaj novega. Zakaj mi nisi ti nič oisal? Odkod se je pa vzela? To je zanimivo«.
»Ali ne poznaš Mete?«
»Te, ki Olgi streže? Čedna punca. Tonček mi je že veliko o njej nakvasil, a da je to njegova mati. tega mi nista ne on ne Olga nikoli povedala. Vsekako zanimivo«.
»O zanimivo in zate naibrž tudi zabavno. Ti si bil ko dober varili mojega sina. Samo ti si kriv, da se je Olga seznanila z Metko in razdrla zaroko«. Pripovedoval je. da je on zdai gospodar na Lenartovim in b;i Olgo takoj lahko odipeiliad na svoj in njen dom; a Škendrova malomarnost je preprečila izvršitev.
Škender se je razveselil, da se je zaroka razdrla; zato .pa je njegovo sožalje Toneta razjezilo, in ker je imel Škender za prepire precej naravnega daru, sta se tiho in previdno, da ne bi ljudje poslušali, nrecej hudo zbesedila. Škender se je odločno zagovarjal in v dokaz svoje požrtvovalnosti pripovedoval, kako grozovito je trpel njegov ugled, ko so z^nali ljudje glas, da je Tonček njegov, Šken-drov, sin.
»Kaj pa jaz? Ali nisem jaz nič trpel?« ie dejal zamolklo Tone.
»To je druga, prijatelj.« je šepetal škender. »Ti si bil kolikor toliko> prizadet: iaz pa sem trpel kot nedolžno jagnje, mlado jagnje, lepo, belo«.
»Račun!« je zavpil Tone in se ozrl za Tončkom -»Kje pa je Tonček?« se je zavzel. ko ni videl dečka pri peči.
Stopil je v vežo. na dvorišče, v hlev, iskal in klical; Tončka ni bilo nikjer. Po-praševal je. a tiinče ni vedel, kdaj in kam da bi bil deček odšel. Prijela ea je nova niiejevolja; poleg drugih neprilik ga je zadela še ta. Ali naj se vrne brez otroka? Ali naj ga prer.usti materi? Nikdar! Preveč ga je ljubil in to ljubezen je zdaj še podnetila jeza m Irma.
»Kaj praviš, kam ie šel?« se je obrnil v svoji stiski do Škendra.
»Najbrž se je vrnil v našo vas,« ie dejal Škender. »Po Olgi in po Meti se mu toži. Kar v'dim ga, kako gazi sneg no rebri. Da bi le pota ne zgrešil, ker je cesto sneg zametel!«
»Kaj čem?«
»Če ti ne veš, jaz tudi ne.« je menil Škender. ;>Zase vem. da pojdem zdajle domov. Spotoma bom gleda'1 na levo In desno in če koga srečam, bom poprale-
val: morda bom tudi klical. Najbrž ga bom dobil že pri Olgi«.
»Jaz pojdem s teboj,« je odločil Tone; »ampak takoj pojdiva in hitro stopiva !«
Napotila sta se proti Podlogu nazaj, popraševaila po hišah in spotoma, kadar ju je kdo srečal, če so videli šest ali sedem let starega dečka, šolarja, v sivi suknji in sivem klobuku. Nihče ni vedel nič novedati. Hiše so tod tudi redke in v takem vremenu gre iz hiše samo. kdor mora. Kadar sta šla skoz gozd, sta tudi klicala; a dobila nista nobenega odgovora. Hodila sta vzporedno, a daleč vsaksebi, da sta pregledala več sveta, če bi bil morebiti deček zašel s pravega pota. Tone je priganjal, da naj hitreje hodita; Šken-der je zadrževal, češ, da je treba velike pozornosti, če ie morda deček utrujen med potom obležal. Toneta je stresal mraz pri takih besedah. Če je zašel, je izgubljen; zaspal bo in zmrznil. Boljše bi bilo, če bi ga bil pustil materi. Mati bi bila ohranila živega; oče ga je gnal v smrt. Misel, da bi ga prepustil materi, se mu ni zdela več tako strašna. Izkazalo se je bi-
lo,	da mati ni tako brezsrčna, kakor si jo je bil on naslikal; sin pa jo ljubi bolj kot svojega očeta in bi se od očeta najbrž brez bridkosti ločil. Kako je objemal mater! S silo ga je moral iztrgati iz njenega naročja. In kako je Meta jokala in prosila! Za deklo hoče priti k njemu! Kaj bi pa ljudje govorili, ko ie tako mlada in brhka! Izključeno. Ponudila se mu je tudi drugačna rešitev in mu zbudila gorke spomine in taka rešitev bi odstranila enkrat za vselej vse neprilike, ki čakajo še njega in njegovega sina. Prav živo so ga napadale te izkušnjave. mu pobijale ugovor za ugovorom in se sklicevale na razum, na srce, na vest, ga dolžile trdosrčnosti in mu budile misel, da se že zopet pokori za svojo krivico in da pride morda še hujša pokora. In kakor bi hotel še Škender tem napadom na pomoč nriskočiti. ie začel! ta prijatelj razkladati Tonetu, da je čisto prav, da ga Olga ne vzame.
»Čeprav si ti boljši od njenega očeta,« je dejal, »bi bila ona vendar sirota. Kmet smatra ženo za brezplačno deklo, za deklo, ki ne sme službe odpovedati. Zatorej je treba kmetu krepke in zdrave ženske, takšne, ki si ne žene k srcu moževih sitnosti, ki ima v jeziku piljeno žago za hlode in klade: takšna drži dedca in dom in otroke pokoncu«.
Tako ga je učil Škender in Tone bi se bil zoipet lahko sprl ž njim: toda preveč je bil zatopljen v svoje misli. Čim dalje je hodil, tem tesneje mu je postajalo
pri srcu. Kaj bo, če ga ne dobi! Kak hrup bodo zagnali ljudje, če se kaj pripeti! Teh misli si ni upal do konca gnati; vsiljevale pa so se mu nekakšne obljube, ki naj bi jih izpolnil, če se po sreči izide. Vezati se ni še s temi obljubami; ampak čim bolj iih je razmišljal, tem manj neprijetna se mu je kazala izpolnitev.
Prisopihala sta v Podlog in hitela v škendrovo stanovanje; zakaj tukaj ali pa pri Olgi mora biti deček, je trdil Škender. Pri Škendru ga ni bilo. Potrkala sta pri Olgi, ko sta si bila v veži cdtresla težki mokri sneg z obleke. Olga se je zavzela, kaj da se ie Tone vrnil, in se prestrašila, ko je čula, da je Tonček izginil.
»Če ga ni pri Metki v Št. Petru.« Je dejala, »potem se je zgodila nesreča. Pojdimo doli!«
»Kako daleč pa je?« je vprašal Tone malodušen. »Oh. saj mi je že Tonček pokazal«.
»V dobre pol ure pridemo,« je dejaia Olga in vzela plašč in dežnik iz omare.
Napotili so se vsi trije :po celem snegu proti Št. Petru.
»Oh, Tone,« je prigovarjala gredoč Olga, »ne Hoči matere od iotrolka. Če bi bila Metka lahkomiselna, vihrava ženska, iaz bi ti ne prigovarjala:	amoak jaz jo
zdaj poznam in vem, kako dobra in pohlevna je, in vem. da so jo samo nespametne ženske zapeljale, da je storite, kar je storila. Ti pa tudi veš. kako se je kesala in kolikrat ie' nazaj prosila svojega otroka. Naj bo enkrat konec njenemu trpljenju in njeni pokori! Kako bridko, kako (protinaravno je, če se mora otrok preti očetu za mater potegovati!« Domislila se je nesrečnega razmerja v domači hiši. ki je njej toliko brliidkositii prizadevalo. -Ganljiv spomin na mater je njo še zdaj odvračal od očeta.
»Da ima Meta otroka rada in da im;i otrok njo rad,« je dejal Škender. ki ga 'e vse to iskanje zelo jezilo, »tega jima ti vendar ne moreš za zlo vzeti. Meti bi pač mogel kdo, ampak kdo drug. oponesti, da ima otroka; drugega ii ne more nič očitati: ti ji pa še tega ne moreš oponesti. Če se otroka sramuješ kot ugleden farizej, pusti ga materi: če ne. se pa tudi matere ne smeš sramovati. Pošten in vesten človek bi sploh ne mečkal tako dolgo in ne premišljeval tolikanj«.
Ti lepi nauki so Toneta žalili: a bil je tako inotrt, da se ni jezil. Pravega sc pa tudi ni dalo kaj ugovarjati. Hrepenel ie po otroku in želja in strah sta mu spešila ko>-rake. Ko so dospeli do Metkinega doma. je stopil prvi v nizko sobo Tone s hlastnim vprašanjem, če jc Tonček tukaj.
»Tiše! Tiše!« se je oglasila tiho Metka, ki je sedela pri postelji, kjer je 'ležal otrok iin poliožia iprst na usta: »Spi«.
Pri peči je sedel Metkin oče in starejša sestra, ki sta se tiho vzdignila in zapustila sobo, ko sta spoznala, kdo da je prišel. Tonetu je odleglo, ko je zagledal otroka, in Olga in Škender sta si oddehniia. Tone je sedel k vznožju in gledal sinku v sveži obraz, ki je rdel v toplem spanju: Olga pa je vprašala, (kalko da je prišel k njim. Metka si je obrisala oči in pripovedovala. kako ni mogla preboleti ločitve in da je hotela otroka nazaj dobiti kakorže-koli. Tako se je bila napotila proti trgu. Komaj pa je bila iprehodila pol pota, jo je zagledal Tonček in jo začel klicati, upehan in razbeljen, ker je tekel, kolikor so ga nesle noge, vso pot. Vzela ga ie s seboj in spravila v posteljo, da se ne bi prehladil.
»Pojdimo, pojdimo!« je silil Škender. »Fanta ne moreš s seboj vzeti: nocoj mora tukaj ostati«.
»Meta ga je rešila,« je dejala Olga.
»Pusti mi ga, lepo te prosim,« je šepetala Metka, si brisala oči in prijela Toneta za roko. In Tone ji ni odtegnil svoje roke, ampak njeno je pridržal. Zbudil se ie stari sipomin in mu pognal gorak val krvi po vseh žilah. Iz dna srca so mu pri-kipela nekdanja, toliko let zadrževana čuvstva in vest jim ie podala roko v pozdrav in kakor led pod pomladnim soln-cem se je tajala pod dihi prisrčnega sočutja in hvaležne ljubezni prejšnja mržnja.
»Jutri pridem zcipet.« je dejal in vstal, »in potem bomo govorili. Škender, ti me boš prenočil«.
Ob hrupu, ko so se odpravljali, se je orebudil Tonček in se sladko nasmejal Metki poleg sebe, izvlekel ročico in jo položil na njeno roko; ona pa mu jo je zopet skrila pod odejo. Ko pa je zagledal očeta, se mu je izresnil obraz.
»Ali pojdeš z menoj, Tonček?« je vprašal prijazno oče. »Boš konjička jahal«.
Deček je zamišljen gledal; odgovoril Pa ni nič.
»Kaj pa. če pojde tudi Metka s teboj?« je nadaljeval Tone in fant je vesel orikimal.
»Torej, Metka, jutri bomo govorili. Ti si mi rešila sina. — Kje pa so oče?«
Metka je poklicala očeta, ki je kazal nrecej neprijazen obraz.
»Ne zamerite, oče,« je dejal Tone. »če nam je prišlo kaj navzkriž! Časi misli človek, da ravna prav: pa dela narobe. Zato je treba pozneje obrniti in poravnati. Zdravi! Jutri se vrnem«,
Meta je objemala Tončka in solze radosti so ji tekle ipo mladem licu. Podala je Tonetu še enkrat roko, kakor bi hoteia njega izkusiti in sebe prepričati, ali je res, kar se je zgodilo. In Tone je odgovoril tako krepko na ročno vprašanje, da ji je srce od veselja zaigralo.
Tone je odšel s Škendrom in Olgo in pustil Metkino hišo polno solnčne radosti. Prišla sta še brat in sestra in vsi so stali tihi ob postelji in se smehljali otroku, ki jim je napravil to veselje. Vsak je vedel, kai se godi v vseh drugih srcih; zato se je zdelo tudi vsem odveč odkrivati svoja čuvstva.
Naši trije prijatelji pa so se vračali v mraku in metežu proti Podlogu. Najčistejše zadovoljstvo je čutila Olga. ki je iz. celega srca privoščila ljubi Metki dvojno srečo, kakršne se sirota niti nadejati ni upala. Škender si je mislil, da sta se mu trud in pot izplačala; Toneta pa so obhajala prijetna in neprijetna čuvstva. Da je našel sina. to ga je veselilo: zastran Metke pa mu je nekoliko ugovarjal užaljeni ponos in strah pred neprilikami doma. Mirila pa ga je zavest, da je ravnal pošteno in plemenito, in isti ponos ga je bodril kljubovati vsem neprilikam.
»Kdaj se boš pa ti, Škender, oženil?« se je začel Tone šaliti na trudljivem potu proti domu. »Glei, Olga! Dva snubca si imela, mene in Škendra. Mene si odbila; usmili se vsaj Škendra, ki te takoj vzame, če mu le migneš!«
»O takoj, rajši nocoj kot jutri,« se je zasmejal Škender in umolknil. Zavedel se ie, da je rekel preveč in da mu utegne Olga zameriti.
Olgi pa res ni bilo za smeh. Šaljivcu Škendru ni zamerila; pač pa so se ji zdele Tonetove besede neokus/ne in brezsrčne. Dopoldne je njej poklanjal svoje srce; popoldne ga je oddal drugam in zdaj razpolaga že z njenim. Molčala je in v neprijetnih mislih gazila mokri sneg.
Škender, ki je njen molk svoji pre-naglici pripisoval, se je trudil ipooraviti napako in oživiti razgovor. Trudil se je zaman in nazadnje se je tudi sam svojega samogovora naveličal. Dobra volja pa ga ie bila popolnoma minila, ker ga je bolela misel, da smatra Olga njegove besede za pusto, neprimerno šalo. Tako se maščuje nad šaljivcem šaljivost, si je dejal. Kakrr se lažniku tudi resnica ne verjame, tako se smejejo ljudje tudi resnobi šaljivčevi ali pa mu jo zamerijo. Spomnil se je. kako je tožil nekoč zdravniku v Mokronogu, da ga večkrat glava 'boli, iin zdravnik mu ie svetoval, nai pije vsak večer dva vrčkn piva. In ma neki kioniferenai je bil častita! tovarišu, da je izborno predaval, tovariš
pa se je razjezil in ga začel oštevati, da je moral predsednik miriti. Ln ta večer je zopet naletel, dasi mu ni bilo za šalo in bi tudi pod pnisego ne bil drugače govoril.
Pred Olginim stanovanjem sta se spremljevalca poslovila in Olga si je oddahnila dama ipo 'tolikih dušnih 'in teilesnilh naporih tega odločilnega dne. (Dalje.)
Akordi srca.
Iz rožnate daljave v večerni mrak. klavir zveni; ljubeča duša pošilja pozdrave, moje srce drhti, drhti.
Zastani roka - utihni srce: hrepenenja, bolesti neznane, da svet iz akordov ne zve za želje, naj bodo na dnu pokopane.
Henrik Hebat.
Zimska.
In bila nekoč pomlad je in cvetje in solnce in smeh in ptička - kukavička je pela v tistih dneh.
Zdaj ni več rož ne smeha in kukavička molči — in koder je solnce sijalo zdaj beli sneg prši...
Albert Širok.
V Srarlinju.
Napisal Narte Velikonja.
VII.
Mati Jera je vsa objokana hodila po veži. Odstavček se je drl in tašča je kre-hala in vzdihovala v izbi.
»Kje je Filip?« je hreščala starka. »Kje je, da bi vsaj on bil tu. Nande, pokliči ga! Saj nikogar ni. Le midva sva tu; ti v zibelki, jaz na postelji in nihče se ne spomni naju«...
Toda sredi besedi je ujela z očmi čmo piko na lesenem stropu in se začudila, da je ni videla prej. Od črne pike so ji oči šle do Kristusovega življenja v slikah in od tam v kot, kjer se je prašilo razpe-
lo.	Domislila se je, da bi moralo biti razpelo v omarici:
»Filip! Oh, nikogar ni in lahko bi u-mrla, pa nikogar ni.« Poizkusila se je dvigniti, pa je omahnila nazaj in se tolažila, da bo takrat, ko bo zunaj solnce.
»O, ti moj Bog, da Človek tako o-slabi.«
Filip je pa ravno zunaj odbijal ranto, ki jo je privlekel iz erarnega gozda: kai bi ljudje kunMi. aiko bi ne bilo tega. Kadar kaj manjka lesenega pri hiši. gre gospodar iskat v erami gozd. Velik je in gozdarjev je malo v njem; z eno, ranto se lahko zmerom uide. In kadar fant nima lire v žepu, gre ;po platišča in jarme. Nihče nima za greh; saj jc kralj zato na svetu, da žive ob njegovi milosti ubogi.
Filip je videl objokano mater in poiskal Lojzo. Ta jc drobila kuhano otavo za prašička.
»Kaj je materi?«
»Bergamaška ji je včeraj zvečer pokazal iz štacune vrata in dejal, da ne da na knjižico nič. Če fant lahko okoli rogovili, bi tudi lahko služil, ji je dejal.«
»Saj bi«, se je opravičeval Filip, »u zdaj res ni dela. Samo Moro ima tesanje. in k Moru ne pojdem!«
»In Moro je 'nahujskal Bergamaško.
O,	saj se poznamo, drži z Lahom.«
»Če ne bo imel Rupar dela. pojdem pa ko-kontrabantit« se je bolestno nasmehnil Filip. »Saj gredo nocoj«.
In res, še tisto noč se je dvignilo dvajset fantov, ki so si dali besedo, da ne gredo Lahu tesat, če jim plača kubi k z zlatom. Z njimi je šel Filip. Šli so čisto ix) vojaško s predstražo in obljubili poveljniku pokorščino.
Ko so stopali mimo Škvarčeve bajte, je eden izmed objestnežev sunil v vrata in dejal:
»Rilec, zdaj pa vohaj za nami!«
In odvriskali so proti vzhodni strani. Tihotapcu gre pot čez drn in strn. po grdi rebri navzgor in lepi cesti navzdol. 0-prezno, lahko kakor mačka se rije skozi grmovje, lega v žito in koiprive in je zmerom zvitejši nego financarji, ker ga nevarnost in sila uči tuhtati si in misliti na nove zvijače,	_
Odšli so in pustili so plaha srca za seboj in matere cele noči brez spanja.
Preteklo je štiri dni. Škvarčev Polde si ,j'e inataikml na bose noge breapetni-ke in se stisnil oprezno skozi smrekov gozdiček k finančni postaji.
»Pridejo!« je potiho pokimal starejšemu stražniku. »Danes pridejo čez Ledenik, sem izvedel.«
»Per bacco«, se je nasmejal stražnik. »Če je tako, potem ne pridejo čez Ledenik. Ti si osel, un vero asino!« odšel je v hišo.
Polde je ostal osupel pred vrati. Mencal je z nogami in nato vstoipil v vežo:
»Gravnarjevega ujemite, ta je z njimi in nosi še meni tobak.«
»Per bacco, pa dobro!«
Stražniki so sneli puške.
»Kaži pot!«
Polde je pobledel in grizel trsko, ki jo je pobral na tleh.
»Če me vidijo?«
»Se bomo skrili!«
»Samo, če se bomo skrili. In Gravnarjevega ujemite prvega.«
Ravno tisti čas pa je dva dobra stre-ljaja pred njimi naglo sopel Jaka.
»Čakajte, vragi, ta bo spodletela!«
Mislil je pri tem Poldeta in financarje. Preštel jih je in dejal: »Premalo vas je in tepec vas vodi!«
Umaknil se je s poti v grmovje in jih pustil naprej. Nato pa jo je ubral naravnost na vrh hriba in legel za skallo. Ko so financarji prelezli greben, je izvlekel izpod skale veliko rdečo cunjo in dvakrat zamahnil z njo. Iz precejšnje daljave je odjeknili preko jam in goličav oster strel.
»Razumejo!«
Nato je zamahnil še enkrat in menil:
»Pustiti morajo!«
Iz daljave sta zabobnela dva strela hkrati. »Dobro. Ej, Polde, zdaj bomo pa tebe potegnili!«
Zvil je cunjo zadovoljno pod skalo in šel za financarji. Dohitel jih je na drugem grebenu in vprašal, če so videli kje belega psa.
Polde se je bil skril za grmovje, a Jaka ga je takoj zapazil in planil k njemu:
»O, ne zameri. Iščem belega psa. Od-kdaj si pa leblajtar, Polde?«
Govoril je glasno, da se je čulo daleč na okoli.
»Pst!«
Financarji so ipolegli za skale in Jake niso pustili naprej. Polde se je izkušali izmuzmiti, Jaka ga je potegnil nazaj in dejal:
»Počakaj, zdaj dobiva tobaka!«
Na drugi strani so na preseki zagledali fante s polnimi nahrbtniki, ki so se spuščali v dolino.
»Presneti okleščenci!« se je razjezil sam pri sebi Jaka. »Ali niso razumeli, da vlačijo polne vreče s seboj. Vse bi pretepel! Ti, Polde,« je potihem zagrozil, »ti si Judež, toda to 'ti pa povam, da boš sedel živ v mravljišču za to svoje delo. Vse si izdal!«
Polde je otresel njegovo roko.
»Koga bi izdal?«
»Bomo že govorili!«
Fantje so sopihali po poti naravnost financarjem v roke. Jaka je stiskal pesti in grdo gledal predse, da se ga je Polde bal in se mu umikal vedno bolj v hrib. Za njim se je potiskal Jaka.
Fantje so že brli v jami In začeli testo navkreber.
Jaka se je ozrl in videl, da Polde sedi na kamnu, rahlo pritisnjenem na pobočje. Šinila mu je rešilna misel. V dveh skokih je bil nad njim in se potem, kakor da se mu je spodrsnilo, zaletel vanj. Polde je zavpil in se zavalil po grmovju, čez njega je v močnem skoku butnil kamen v dolino.
Fantje so za hip posluhnili, a se niso nič zmenili za krik; Jaki je postalo vroče.
»S pahom jim <pamet vbijaš, pa so cepci!«
V	tistem hipu so planili tudi financarji pokoncu in obkolili fante.
»Roke kvišku! Nahrbtnike dol! Kaj je v njih?«
»Kaj je v njih? Mah za jaslice!« je povlekel poveljnik Lazkar. »Zdaj je še čas, dokler ni snega. Saj veste, kako je hudo, če otroci nimajo jaslic!«
»Maledetto!«
In prevrgli so vse nahrbtnike. Povsod samo mah.
Financarji so grdo gledali in zagrozili: »A rivederci!« in so odšli, ne da bi se zmenili za Poldeta, ki je stokal pod grmom. Jaka je bliskal z očmi in ves srd se mu je stopil v smeh. Ko so izginili financarji v grmovju, je pokazal:
»To je pa Polde! Ta novi leblajtari«
Filip je stopil k njemu in dejal:
»Tvoj de-denar za to-tobak sem iz-gubii, pa .nimam drugega! Kar toži!«
»Duša Judeževa!« mu je zapretil Jaka. »Sreča, da je bil mah!«
In so ga pustili pod grmom.
Ko se je zvečer privlekel po klancu, so šli za njim otroci:
»Škvarča, ta šantavi leblajtar!«
Zalka je imela tiste dni težke ure.
Tretji dan po srečanju s finanearji, so peli fantje po klancu in razločila je dobro med njimi Filipov glas. Veseli so bili, kajti po noči so prinesli tobak v vas in drugi dan so že romaili s šolarskimi torbicami od hiše do hiše in barantali s iprepove-danirn listjem. In po vseli sosednjih vaseh na okoli so prodajale sestre »repno« zelje. Tista o mahu za božične jaslice je šla preko dežele.
Ljudje so se smejali, toda Zalka je tiste dni jokala. In jokala je tudi tretji dan do ponesrečenem napadu financarjev na fante.
Po dnevu je bil spet Škvarča pri hiši in prinesel materi škrnicelj kave in očetu Jerneju klobaso tabaka. Jože mu je bil v hipu, ko je sedel, izpodmaknil stol, da se je zvrnil in udaril po kotlu s pomijami:
»O, ne sedati, je umazan!«
Na to so ga vzdignili in prvo, kar ga je Jože vprašal, je bilo:
»Kako je s finanearji?«
Škvarča je grdo pogledal in mati Ži-znova je zavihtela poleno. Očeta Jerneja ni bilo doma, tesa'1 je Moru trame.
Ko je prišel zvečer tudi oče. je slišala Zalka novo pridigo, ki se je končala:
»Če ne bo drugega, ravno vzela ga boš, še pred adventom ga boš in še rada ga boš!«	’***
Mati je stresla koruzne žgance v skledo in jih polila z zabelo.
»Pojdite večerjat!«
Otroci so sedli okoli sklede m a goia tla. Ogenj jim je svetil. Takoj .le nastal krik radi zamenjanih žlic. Mati je rekla: »Moli!« in oče Jernej se je pokrižal. Šc preden so napravili zadnji križ, je izbruhnila vojska radi ocvirkov: udarili so si po žlicah in po preteku nekaj sekund je najmlajši stal v sami srajci in kričal, aa mu izbili žlico..
»Svojat!« je otresel oče Jernej.
»Ne kolni otrok!« ga je pogledala mati ter potegnila jokavčka k sebi. Pobrala mu je žlico in mu dala žgance v ponev.
Pri skledi so se muzali, ker je bili e-den manj. Jože je menil: »Zato. ker ta o-tročaj vse oslini in okefta!«
Zalka pa je strmela v kotu in ni večerjala.
»Trma!« je dejala mati. »Pitali te ne bomo!«
Ko so dali še mački večerje, se je o-če Žizen pretegnil na stoličku in dejal:
»Zdaj pa spat in molit!«
»Kaj boš gonil, saj gredo še sami prezgodaj!« je rekla mati.
»No, mislim za reda voljo!«
In so šli: eden k peči na skrinjo, eden na peč, Jože in še eden na seno. Zalka je spala v kuhinji. Najmlajši med očetom in materjo. Pravzaprav na očetovem mestu, kajti mati je zavzela zmerom več nego pol ipostelje — ostalo sta delila oče in sin. Nato sta šla še oče in mati.
Zalka je ostala pri ognju in zrla v žerjavico. V oči jo je pekla čudna bridkost in vriskanje fantov, ki se je razlegalo od daleč, ji je burkalo dušo.
Med tem pa je bil v izbi Sledeči pogovor:
»Kaj misliš; če ga ne mara, je ne moreva siliti?« je dejal oče Jernej in sezul čevelj.
»Saj sama ne ve, kaj hoče. Kam pa naj z njo? Dvajset let že ima. In Polde ima precej premoženja!« je rekla mati.
»Pa tisto o leMajtarju tudi ni prijetno. Meni se zdi nekoliko trčen!«
»Trčen!« — je oponesla mati. »Bo vsaj ona gospodinja v hiši. O leblajtarju se pa takoj pozabi, če ima ženo. In kar je poglavitno: enega lahko vzame k sebi. Da mu le da jesti in ga obleče!«
»To je pa res!«
»No, in če ni trčen, ga ne bi mogia ustrahovati. Zmerom bii gospodarili in stiskal.«
»To je pa prav res!« je rekel ves vesel, da njega nihče ne strahuje. »Potemtakem bosta kar dva naenkrat z glave!« je pripomnil z glasom, ki je pričal, da ima veliko očetovsko skrb do otrok.
»Dostikrat tudi vsi!«
»A?« — to mu je očividno ugajalo. Ko je legel, je prekrižal roke pod glavo in dejal tehtno in s poudarkom:
»Torej ga mora vzeti!«
»Kako mora?« mu je oporekala žena. »Če ga /pa noče!«
»Mora!« Vzpel se je na ipostelji in u-daril po suhem kolenu: »Hudir. bomo videli, ali bo ubogala!«
»Ne preklinjaj!« je rekla žena. »Kar tako otroka ne smemo zavreči. Najina je.«
»To je pa res!«
»Pa slabo bi ji ne bilo.«
»To je pa tudi res! Kaj praviš, ali ga bo vzela?« je skrbno povprašal.
»Seveda ga bo!«
Oče Žizen se je očividno zadovoljen pritisnil k steni in zaspal čez par trenutkov.
V	tistih hipih ipa je Zalka sklenila v svojih mislih:
»Nikoli!«
In strmela je v žarjavico in mislila trudne misli: Ogel za oglom je zamrl in ko se je v kuhinji popolnoma stemnilo, so jo ščemele oči in v zraku je migljala zele-
na lisa. Potegnila je slamnico iz kota in šla zapirat vrata.
Po stezi skozi gozdič je nekaj škro-botalo. Zalka je vztrepetala čudnega pričakovanja in posluhnila. Koraki so se približevali ; spoznala je hojo in srce ji je začelo burno biti. Toda na ovinku so se koraki obrnili in oddaljevali, dokler niso vtonili v temi. Kakor bi ptiču porezal krila, je vse upadlo v nji. Zaprla je vrata in se nato vrgla na obraz na Slamnico:
»Ali prideš, ali prideš kdaj?« je je-cljaje vzklikala v blazino in ni mogia zaspati.
Koraki so bili Filipovi.
Neki glas ji je šepetal na uho:
»Ne pride nikoli, neumnica ti!«
Zalka je jokala in jokala.
IX.
Z'v ir k je sedel pri Be.r ga ma ski in vlekel že četrti poliič. Zraven niega sta sedela Ziizen iin Škvarča.
>Ce si ženin, Škvarča, pa bi dal še za poliič? Držiš se kaikor kosmulja; kar zagrabiš, ne izpustiš. Veš, Jernej, takega zeta bi pa jaz ne pogledal.«
Škvarča se je premikal na stolu in razlagal, da ga boli noga.
»Noga? Ali boli tebe, Jernej, grlo?
I o je važno in ne noga. Zakaj pa ne tožiš lalotov, radi noge?«
»Saj bi, pa je sodnik rekel, da sem sam kriv, če si kamen izpodvalim«.
»Ali so ti kaj dali financarji?«
»Niso. Zagrozili so mi, češ, da sem jili potegnil!«
»O, saj si jih tudi, pa še prav potegnil!« Zizen je 'pogledali ina uix>'in menil, da bo treba iti.
»Kaj boš hodil; Škvarča bo še plačal. Sram te bodi. stiskač; jaz bi te tepel.«
»Pa naj bo!« je Škvarča potegnil izza nogavice štiri lire. »Kar Iker, Berga-rnaška!«
In Bergamaška si je pogladil brado in stopil po vino.
»Vidiš, se je razgrel Zvirk, »ali si ti Zizen prej kdaj pil? Nikoli! Zdaj ko so prinesli Lahi demar, zdaj lahko plača Škvarča. Ali je njemu kaj mar, odkod je? Božji denar je in če zasluži, zasluži. Koliko ti dajo financarji, če se posreči!« Zvirk je pogledal izpod obrvi pomenljivo.
»E, malo, če ne bi bilo domačije!« —
»Bilo, tailo! Izplača se!« se je smehljal Zvirk in si že nalival iz polnega litra.
»Škvarča je pa le ženin!«
»Kaj ibii!« se je branil Šikvarča in dobro se mu je zdelo.
Pri drugem kozarcu iz novega litra, je pa Zvirk postajal otožen, naglo je pil tretjega in postal otožen.
»Veš,« je začel čez nekaj časa, »ampak če prav pomisliš, je to vendar svinjarija, Zizen! Daj, stopi tja k tisti uri in reci, naj stoji. Cez tri ure bo spet devet in vse je svinjarija, kar počneš.«
Zizen je preplašeno zrl vanj.
»Da«, je topo srtrmiel Zvirk vanj, »da, čisto gotove, da si ti podel človek, navadna baraba, li piješ in piješ in nič ne pomisliš. Ali si kdaj kaj pomislil: čez tri ure bo spet devet in ti boš pijan za Škvarčev denar!«
»Saj ne bo za vašega«, se je pritaknil Škvarča.	_
»Molči ti, ti si leblajtar!« Zvirk je grdo pogledal in zamahnil z roko. »Toda to pa napravi: ustavi uro, da ne bo devet«
Nihče ga ni razumel, kaj hoče.
^Bergamaška, zdaj ti povej, ali je to pošteno ah ne, da pijem pri teh dveh, teh dveh«.... zamahnil je z roko in se opotekel. »Na, prinesi za moj denar in ustavi vse ure v hiši. Ob devetih, Zizen, ti boru dejal, da sr lump! In čez tri ure bo in kako naj &rem jaz domov!«
Naslonil se je na mizo in začel jokati.
»Zdaj pa še to povej, Zizen, tisto o pridigi. Kako je mislil in koga je mislil? Škvarča, spravi se, če govorita poštenjaka, kar tspravii se, zaje dača vražja«, grabil je za ikozarec, da imiu ga vrže, ipa sil ie vino razlil po mizi. »S.praivi se. Škvarča, ms, ti grda, od najine mize!« in Zviirk je bil po mokri mizi, da je vse pršelo na o-koli. »In pri vratih povej, kako je mislil in koga je mislil?«
«Kdo je mislil?« je vlekel Škvarča.
»Uš, ti si uš! Tja stopi, uro ustavi in potem povej! Ali te ni sram, da tu plaču-ješ in to zaradi dekleta. O, Zizen, tudi tebe je mislil, le nikar ne zavijaj oči in domov me pelji!«
Zizen je videl, da je Zvirk pijan in pomignil Škvarči, naj pomaga. Toda Zvirk se je otresel in poudaril:
»Samo Zizen! Škvarča, pojdi naprej! Toda če misliš, Zizen, da si nedolžen, si še zelen. In ta salamenska ura še zdaj ne stoji!« Udaril je s palico po uri, da je zabrnelo v nji: »Na, zdaj bo pa le konec!« in omahnil pod drobce, ki so leteli s stene.
Bergamaška je prestrašen prihitel iz kuhinje in videl tri pijance ležati ob steni, na njih je ležal leseni obod stare ure.
»Boste plačali, boste plačali!«
»E, pa bomo plačali!« se je razžalostil Zvirk. »Bo vsaj konec!« in vrgel je na nrizo denarnico in dejal: »Tu je in plačaj si!^ Bergamaška je pijance posadil nn klop in štel denar.
»Premalo!«
»Jaz, jaz«.... je mencal Žizen. »jaz nimam!«
»O, ima pa Škvarča!«
»Za ikozio, z a 'kozo« je blodno kimal z slavo Škvarča.
»Ali slišiš, Žizen?« je sunil Zvirk. »to se tebe tiče. Tvojega dekleta!«
Bergamaška je tudi Škvarči pobral denar, denar za kozo. Nato je prijel trojico in io postavil pod kap.
In šli so.
Dober streljaj od Morove lriše pa je Zvirk postal oblasten:
»Škvarča, ti kair pojdi. Zdaj povej. Ži-zen, ali je uš ali ni?«
»Ne vem, kaj misliš?« je ugibal 2i-
zen.
»Skloni se bliže!« je veleval Zvirk. Žizen je nagnil uho:
»Pri meni se začenja ob devetih in to je mislil, kaj tajiš. Ti si tak lopov kakor jaz. enakovredna bratca!«
v in pograbil ga je z zobmi za uho, da je Žizen zavpil in udaril Zvirka po glavi. Ta je omahnil pijano itn ponavljal:
■->...enakovredna bratca....«
Dalje.
Zidanje Skadra.
Mesto zidali so trije bratje.
Trije bratje Mrnjavčeviči:
Eden brat je bil kralj Vukašine, Drugi bil je Uglješa vojvoda, Tretji Ml Mrnjaivčcvič Gojiko; Zidali so Skader na Bojani.
Zidali so mesto si tri leta.
Ceia leta tni in s tri sto mojstri. Niso mogli temelja zgraditi,
A še manj sezidati si mesto:
Kar čez dan so mojstri dogradili, To čez noč vse vila je podrla.
Matisse : Tihožitje.
Ko nastalo leto je četrto.
Jim tedaj s planin zakliče vila: »Le ne muči se, kralj Vukašine, Le ne muči se, ne troši blaga;
Saj ne moreš temelja zgraditi,
A še mamj sezidati si mesto,
Najti moraš Stojo — in Stojana, A obadva brata in sestrico.
Da sezidaš temelje trdnjavi;
Le tako se temelji vzdržijo,
In tako si boš sezidal mesto.«
Ko začuje to kralj Vukašine,
Om pozove slugo Desimira: »Desimire, moje dete drago! Dosedaj sti bil mi veren sluga,
Ali zdaj, ti moje dete drago, Vpreži, »sine, konje pred kočijo.
In naloži šest tovorov blaga.
Idi, sinko moj, po belem svetu.
In poišči dve slnčni imeni.
Išči. sine, Stojo in Stojana.
A obadva brata in sestrico;
Kupi kje jih, ali jih ugrabi,
In pripelji v Skader na Bojano, Da zgradimo 'temelje trdnjavi,
Da se temelji nam izdržijo.
In da slednjič si zgradimo mesto.« Ko to čuje sluga Desimire,
On zapreže konje pred kočijo In naloži šest tovorov blaga.
Ide sluga s tem po belem svetu. Ide iskat dve slični imeni.
Išče sluga Stoja in Stojana,
Išče sluga jo tri dolga leta,
A ne najde dve slični imeni,
A ne najde Stoje in Stojana,
Pa se vrne v Skader na Bojano, In da kralju konje in kočijo.
In mu da še šest tovorov blaga: »Tu so, kralj, vsi konji in kočija, Tu imaš še šest tovorov blaga, Nisem našel dve slični imeni. Nisem našel Stoje in Stojana.« Kadar čuje to kralj Vukašine,
On pozove Rada si zidarja,
Rade pa pozove tri sto mojstrov. Zida kralju Skader na Bojani. Kralju zida, vila pa podira.
Ne pusti, da temelj se postavi,
A še manj. da se sezida mesto.
In zakliče iz planine vila:
»Ej. me čuieš li? kralj Vukašine! Kaj se mučiš in blaga le trosiš! Saj ne moreš temelja zgraditi, Kaj še, da bi si sezidal mesto.
Ali vas je troje rodnih bratov In vsakteri ima verno ljubo; Cigar jutri na Bojano pride, ln prinesla mojstrom bo kosilo. Vzidajte jo v temelje trdnjave,
Le tako se temelj bo obdržal.
Le tako se bo zgradilo mesto.«
Ko začuje to kralj Vukašine.
On pokliče svoja rodna brata: »Cujeta-li moja brata draga!
Glejte, vila mi s planine kliče.
Vse zastonj je, da blago se trosi,
Ne pusti nam temelja zgraditi,
A še manj sezidati nam mesto.
To še govori s planine vila:
Glejte, mi smo trije rodni bratje, ln vsakteri ima verno ljubo,
Čigar ijutrd na Bojano pride Im pminesla mojstrom 'bo kosilo,
Da jo vzidamo v trdnjave temelj,
Le tako se temelj bo obdržal,
Le tako se bo zgradilo mesto.
Kaj si bomo, bratje, mož - beseda. Da nobeden ljubi ne poreče,
Ampak, da pustimo jim na srečo, Ktera jutri na Bojano pride?
In besedo moško so si dali.
Da nobeden ljubi ne poreče.
V	tem jih črna noč je dohitela.
In odšli so vsi v prebele dvore,
Tam večerjali so po gosposko.
Vsak z nevesto šel je na ležišče.
A da vidiš to veliko čudo!
Vukašin besedo je prelomil, ln je prvi svoji ljubi rekel:
»Da se čuvaš, moja verna ljuba,
Ti ne hodi jutri na Bojano.
In ne nosi ti mojstrom kosila,
Ker boš svojo glavo izgubila. Vzidana boš v temelje trdnjave.«
Še Uglješa je besedo snedel.
Tudi 011 je rekel svoji ljubi:
»Čuj me dobro, moja verna ljuba!
Ti ne hodi jutri na Bojano,
In ne nosi tja mojstrom kosila,
Ker boš mlada morala umreti. Vzidajo te v temelje trdnjave.« Gojko pa besede ni prelomil.
In on svoji ljubi nič ni rekel.
Ko je zjutraj jutro zasijalo.
Vstali so tnrfe Mrnjavčeviči,
In odšli so v mesto na Bojano. Pride čas, da nese se kosilo.
Vrsta pa je na gospe kraljici,
Ona stopi k svoji dragi svasti. svasiti svoji, Uglješevi ljubi:
»Čuješ mene, moja svasita draga! Nekaj me je zabolela glava.
Ti si zdrava! Jaz pa res ne morem; Daj, pa nesi ti mojstrom kosilo.« Govori ji Uglješeva ljuba:
»Moja svakinja, gospa kraljica! Nekaj me je roka zabolela,
Ti si zdrava! Jaz na res ne morem, A'la reci naši mlajši svasti.«
Ona gre še k svoji mlajši svasti: »Svast predraga, mlada Gojkoviča, Nekaj me je zabolela glava,
Ti si zdrava! Jaz pa res ne morem; Daj, pa nosi ti mojstrom kosilo.« Govori ji Gojkoviča mlada:
»Čuj me, draga ti gospa kraljica!
Jaz bi rada tebi to storila,
A okopano mi dete ni še.
Belo platno pa še ni izprano.« Govori ji to gospa kraljica:
»Mi,« pravi, »moja svasit predraga, In le nesi ti mojstrom kosilo.
Jaz bom že oprala sama platno, svast -okopala 'bo tvoje dete!«
Nič ne reče Gojkoviča mlada.
Gre in nese tja mojstrom kosilo,
Ko na vodi bila je Bojani,
Jo zagleda Mnnjavčevič Gojko,
Srce je junaka zabolelo,
Žal mu je za ljubljeno nevesto,
Žal mu je za deteta v zibeli.
Kjer je šele mesec dni ležalo.
In po liiciu bridke sollze točii;
In zagleda drobna ga nevesta. Krotko hodi, dokler k njemu pride, Krotko hodi, tiho beseduje:
»Kaj je tebi, gospodar moj dobri,
Da pretakaš solze po obrazu?« Govori jii Mrnjavčevič Gojko:
»Zlo je, moja ljubljena nevesta! Glej, imel sem jabolko od zlata.
Pa mi padlo danes je v Bojano,
In ne morem zdaj ga preboleti.«
Ne spominja se drobna nevesta, reče te besede gospodarju:
»Moli k Bogu zdaj za svoje zdravje, Še za boljšo jabolko ti žal bo.«
Bolj še se junak razžalostil je.
In po strani je okrenil glavo.
Ni več hotel gledati neveste:
Ali prišla ista Mrnjaivčeviča-Oba svaka Gojkoviče mlade.
Vzela sta jo za prebele roke^
In jo vedla v mesto, da se vzida,
In pozvala Rada sta zidarja.
Rade je poklical tri sto mojstrov; Smeje se samo drobna nevesta. Ona rnisli, da je vse le šala.
Gnali sio jo, da se >v mesto vzida, Rulšilo sedaj je trii sito mojstrov, Rušilo je diva in kamenje.
Vzidali s1' ]o že do kolena,
Je se smeje le drobna nevesta.
Še se nada, da je vse le šala.
Rušilo je drva in kamenje,
Vzidali so jo skoro do pasa,
Takrat stiis-ne les jo in kamenje,
Takrat vidi šele kaj jo čaka,
Ljuto sikne kakor ljuta kača,
In tako zaprosi milo svaka:
»Vsmilita se me, za božjo voljo,
Vzidate me mlado in zeleno!«
Prosi ju, a vse nič ne pomaga,
Ker se svaka v njo še ne ozreta.
In tedaj jo sramežljivost mine,
In zaprosi svojega gospoda:
»Ne dovoli, gospodar moj dobri,
Da me mlado vzidajo v trdnjavo,
Pošlld koga k mojii stani majfoi,
Moja majka ima mnogo blaga,
Naj ti kupi sužnja ali sužnjo,
Vzidajte jo v temelje trdnjave.«
Prosi, ali nič ji ne pomaga,
Kadar vidi to drobna nevesta,
Da ji prošnja nič več ne pomaga,
Prosi takrat Rada še zidarja:
»V Bogu brat, moj, Rade, ti graditelj! Pusti mi vsaj linice pri dojkah,
Vrži ven mi moje bele dojke,
Kadar pride moj slabotni Jovo,
Kadar pride, da podoji dojke.«
To ji Rade za bratstvo obljubi.
Pustil ji je linice pri dojkah,
In ji dojke vrgel je iz zida,
Kadar pride k nji slabotni Jovo,
Kadar pride da podoji dojke.
Zopet žalostna je Rada zvala:
»V Bogu, brat moj, Rade ti graditelj! Pusti linice mi na očesih.
Da jaz gledam na prebele dvore,
Ko mi bodo Jovana nosili.
In potem ga zopet v dvore nesli.«
Tudi to ji Rade je obljubil.
Pustil ji je line pri očesih.
Da bi gledala na bele dvore.
Kadar bi Jovana ji prinesli.
In ga zopet v beli dvor odnesli.
In tako so vzidali jo v mesto.
In prinesli dete še v zibeli.
In dojila ga je celi teden.
Čez en teden glas je izgubila,
Ali detetu je dala hrane.
In ga celo leto je dojila.
Kakor takrat, vse ie še ostalo.
Tudi danes tam še teče hrana.
Radi čudeža in radi leka,
Ako ktera žena nima mleka.
Srbska narodna pesem Alojz Gradnik,
Rušilo sedaj je tristo mojstrov.
Blazne noči.
COdlomek iz blodenj mladega človeka.}
I.
Noč tiha, sveta noč poletja...
Ah. k tebi hoče duša nema, da bi sred tvojega objema jo našla ura razodetja !
In kakor zvezde, ki bliščijo se nad teboj srebrno čiste, od sile vžgane vedno iste, mi v srcu misli plamenijo.
Daj, vse skrivnosti jim odkleni, kar skrivaš jih globoko v sebi, kar jih imaš na daljnem nebi, da bo jih svet spoznal po meni.
II.
Odkod nebeška ta obzorja
in solnca v njih, in zvezde jasne; in daljnih vetrov pesmi glasne in ta široka, daljna morja?
Odkod te gore, širna polja in zemlje pisana obleka ?
Odkod življenje je človeka, njegov razum, njegova volja? —
O ti, skrivnost sveta globoka, nikomur še ne razodeta !
Od groze in slasti poeta čuj zdaj jecljati kot otroka...
In ti, skrivnostna zagonetka in sfinga trdih ust v puščavi; kako se tebi, žena, pravi, ki hodiš z nami od začetka ?
V.
III.
Duh, ki razprl si zdaj peroti, skrivnost življenja mi razreši in srce bolno mi uteši!
Odkod in kam vse naše poti ?
Al Bog je morda, ki ustvarja iz nič, da v nič vse spet se zruši? Dom silen vstaja v moji duši — in nihče mu ne odgovarja...
Od tam miljonov je trpljenje,
od tam svoboda drugim sije ? — Ljubezen božja — ni je... ni je ..
Iz sebe samo je življenje!
IV.
Pred mano lice se prikaže pokojno mojega očeta :
,, Beseda Ivoja je prokleta in duh tvoj mračni, sinko, laže...
In bil je Bog, in je... in bode živel nad nami večne čase ; a vrednim le kot roža rase mu milost iz srca — posode !“—
Duh v meni je — ne jaz! — ki hoče do dna resnico izpoznati, ki nista mogla meni dati je mati in ne ti, moj oče !...
Al mrzel grob si hrepenenja, al vročih želj si izpolnitev, ko dokončana je daritev krvava našega življenja ?
V	obrazih trdih in ledenih sem tvojih žrtev skušal brati, a niso mogle, glej, izdati skrivnosti tvojih mi nobenih...
Janko Samec.
Domače živali
Lovro Koder.
GSodavct.
Srečno smo prijadrali h glodavcem. Glodavci so živali, ki glojejo, kakor so kopitarji živali, ki imajo kopita. Kopitarji imajo kopita vedno, ponoči in črez dan, ob delavnikih, nedeljah in praznikih, v nadobudni mladcsti in v breznadni starosti. Oni svojih kopit nikdar ne sezujejo, nikdar se ne preobujejo, zato pa so in ostanejo vedno kopitarji. Glodavci pa ne glojejo vedno, ker se tu pa tam nasitijo in spati tudi morajo. Siti in speči va ne glojejo. Ali spadajo v teh dveh slučajih živa-
li,	katere je krstila naravoslovna veda za glodavce, tudi med glodavce? Po mojem skromnem mnenju ne, ker je odpadlo bistvo. ki jim je pripomoglo do imena. Kam naj na vtaknemo glodavce v času, ko ne glojejo? Ta slučaj nam kaže, da je tudi naravoslovje površno, pomanjkljivo, kakor je bila v pasjem slučaju zgodovina. Nočem si več beliti glave, ker sem že v uvodu priznal, da nisem kdove kak strokovnjak. Rad bi pa videl, da bi dovedla ta moja ugotovitev mlajše naravoslovce glede glodavcev na pravo pot.
Izmed domačih živali spadajo h glodavcem zajec, miš, podgana in morski prašiček. Kot psovke ne igrajo giodavci posebne uloge. Večkrat slišimo praviti natakaricam: miškica, podganica, a te dve se izgovarjata s tako nežnostjo, da jima odpadejo na mah vsi glodači iz čeljusti.
Narava je ustvarila dvoje zajcev: divjega in domačega. Samo o zadnjem bodi tu govor. Zajec, z a j k a, zajček so dobili svoja imena edino le radi svoje bojazljivosti in plašljivosti, ker jim že pri najmanjšem šumu v listjji zleze srce v hlaCc. To srce jim pa nič ne ovira hitrega bega, ker imajo čudovito dolgi zadnji nogi. Za-iec nima skoro nobenega repa, ker ni hotela narava, da bi človek sam proizvajal iz domačih zajcev divje. Če bi se namreč ponašal domači zajec z večjim oziroma daljšim repom, bi mu ti lahko stopil na rep, zajec bi od samih bolečin zdivjal, ti bi pa imel na ta način okusno divjačino pred seboj. Ako ti pripuščajo razmere in čas, lahko zajca potom posebnega pouka tako udomačiš, da ga imaš pod posteljo v svoji spalnici, kjer te brez mrmranja sezuje, kadar koli in kakršen koli prideš po-
noči domov. Žalibog, da se ne more zajec braniti. Ne mislim tu psov. Zajec je dovolj bistroumen in ve, da pomeni mnogo psov zajčjo smrt. V mislih imam krivico, katero mu dela človek in kateri se ubogi zajec ne more ubraniti. Človek mu namreč cdreka vsak muzikaličen čut in vsak muzikaličen posluh, trdeč, da ne zna na boben. Ali je pa človek sploh nudil zajcu kdaj priliko, poskusiti 'boben? Ne, kako more torej trditi, da je boben zajcu španska vas?! Mogoče je zajec celo virtuoz na boben?! Ni dolgo temu, ko sem vprašal gospodično, če zna na gosli gosti. Kaj mi je odgovorila? »Ne vem. nisem še poskusila!« V čem se torej razlikuje ta slučaj od zajčevega slučaja? Na koncu konca pa imamo mi Zajca, ki je vešč ne samo bobnu, marveč vsem godalom, Zajca, ki je uglasbil prvo hrvaško opero: Nikola Šubic Zrinsky (1. 1876.). Ne bobnajte torej vedno iste stare pesmi o zajcu in bobnu, imejte usmiljenje s pohlevnim zajčkom, in ne pregrešujte se, ker ljudje lahko pridejo na boben, zajci pa nikoli.
Ker se domači zajci neizrečeno hitro plcde, si lahko vsaka gospodinja oskrbi malo mesnico doma! Meso je zelo tečno, komur ugaja, lačnemu je celo slasčica, nevednemu in neukemu pa teletina. Narava je sicer znala preprečiti, da bi človek izpreminjal domače zajce v divje, ni pa megla ubraniti, da bi brezvestne hotelske kuharice ne pripravljale iz mesa domačih zajcev okusne telečje pečenke sredi pečenih krompirčkov.
Menda ni med nami nobenega, ki bi ne poznal miši. Miš, m i š a k, miška so manjši cd podgane. Miš živi povsod, kjer koli se je nastanil človek, večkrat jo dobiš v basnih, nekaterih pregovorov brez miške si niti misliti ne moremo. Človeka samega se nikdar ne loti, vkljub temu jo prištevajo ženske med zveri, saj imajo tak strah pred njo, da skočijo takoj na stol, čim jo ugledajo. Da se miši ne zarede preveč, zato skrbe mačke in mišnice. Radi mišnic so zasloveli Slovaki po vsem svetu. Oni namreč izdelujejo najrazličnejše mišnice od najbolj preprostih do pravih umotvorov. Človek mora dolgo časa o-gledovati tako zapleteno napravo, preden izsledi pravi mehanizem. Miišika ie pa vsekakor bolj prebrisana. Na mah reši uganko, seveda žrtvuje pri tem sebe. Če Jo iz-
pustiš, se miška nikdar več ne vlovi v do-tično mišnico, ker pozna že ves ustroj, pač pa v drugačno. Znana je miška, ki je prišla iz mišnice in ki je napravila v zadnji kitici tako zmešnjavo, da so se snedle naposled skoro vse divje in domače živali vštevši lovca. Ce se ta pesem lepo poje, se mora na splošno zahtevo ponovili, kar pač kaže. da je naše občinstvo zelo krvoločno, čim prestopi prag veselične aii koncertne dvorane. Kadar postanejo miši stare, oslepe in služijo otrokom kot priljubljena igra. Ta igra ni hazardna, zato tudi ni prepovedana, ne izključuje pa slepari], Kdor slepari pri slepih miših, ni,vreden te nedolžne igre, njegovim soigralcem pa svetujemo, naj takoj objavijo sleparjevo ime v vseh tukajšnjih in inozemskih listih.
Podgana, (samec nima posebnega imena), podganica je večja od miši. Ce jo gledaš skozi povečevalno steklo, je še večja. Toda ne misli si, da je podgana postala v resnici večja, ne, to je le prevara oči, nekaka »Fata podgana«. Podgana v starih časih še ni bila domača žival. Brižinski spomeniki (10. stoletje) je še ne oimemjaiio, 'iz česar sklepamTO, 'da je stopila mnogo pozneje v naše domove. In res smo jo z imenom vred dobili iz Itali'e (primerjaj pantegana ~ podgana) približno v sedemnajstem stoletju menda prav o sv. Treh kraljih. Podgane se ne love v mišnice, ker so 1, podgane prevelike, 2. mišnice premajhne in 3. bi morale izpre-meniti v nasprotnem slučaju svoje ime ali podgane ali mišnice. Podgane ne služijo otrokom kot igra niti ne v svoji najbolj slepi starosti, zato sc pa pripognimo k morskemu prašičku.
Morski prašiček je mala živalica, a vendar dovolj velika, da jih tvori dvanajst en ducat. Na celi živalici ni druge posebnosti kakor njeno ime. Morski se imenuje, ker ne zna plavati, prašiček pa, ker je čeden. Prav tako bi se lahko imenoval planinski tiger, kisla kumarica ali pa orehova omara. Zdi se mi, da so naravoslovci krstili to žival na pustni torek, drugače si ne morem razlagati te kolo-
bocije.	■
S tem morskim prašičkom zaključujem glodavce. .lež me milo prosi, naj ga vtaknem v to poglavje, češ med domačimi živalmi ni drugega žužkojeda cd njega, sam pa nikakor noče živeti v celem prostornem poglavju. Gotovo bi mi zamerili vsi naravoslovci, če bi spravil ježa pod glodavski klobuk. Ker poznam predobro basen o ježu in lisici,, se ga skoro bojim. Nekaj časa bi čepel jež zvit v klob-
čič pri izhodu, kmalu bi pa začel zbadati svoje sostanovavce, dokler bi ne izrinil in izbodel vseh glodavcev iz tega poglavja. Ne, ne, jež že pride pozneje na vrsto, če se sploh spomnimo nanj pravočasno.
Perutnina.
Misli si poljudno domačo žival izmed dosedaj tu opisanih, izpremeni ji gobec v kljun, sprednji nogi v peruti, izpuu ji dlake, vsadi na njihovo mesto perje, daj temu novemu stvoru posebno ime m pred sabo imaš ptiča. Ptiči se imenujejo zato, ker irče. Ni še vse, kar irči in leti po zraku, ptič. Smodnišnico, ki je zletela v zrak. nikakor ne moremo prištevati med ptiče, in od zrakoplovcev porečemo edino le onemu, iki izvaja vrato- in strojelomne zračne polete, »ta je tič!« Ako dostavimo, da imajo ptiči rdečo gorko kri kakor mi, da se ženijo na Gregorjevo (O. Zupančič, Duma.) kakor Vi in da se opevajo v pesmih bolj kakor oni kopitarji in parkljarji, smo povedali o pričah vse, kar mora znati človek, ki se ne uči samo za šolo in dober red, marveč za življenje.
Seveda imajo domače živali svoje zastopnike tudi med ptiči. Vse domače živali so bile v davnih časih divje, a človek, to najpopolnejše bitje na svetu (.ne mišim pri tem samo sebe), sii je znai z uma svetlim mečem, zanko in jarmom usuž-njiti te divjake n jih prisiliti, da so siu-žili njegovemu delu in jelu. Kakšno metodo je uporabljal pri krotenju ptičev, ni mogoče dognati, ker so stopile kure skupno s človekom v zgodovino. Mi vemo te toliko, da so rešile gosi (prave gosi in ne morda ikake mlade Staro Rimljanke)
1.	2iS7. pred Kr. r. rimski Kapitel in da ie znal petelin že pred dvajsetimi stoletji šteti, ker drugače bi ne bil zapel prav trikrat, preden je sv. Peter dvakrat izdal svojega učenika.
Aiko mi do vol e cenjeni bravci, pričnem takoj z domačo perutnino. Hvala lepa za dovoljenje! Na delo torej!
Petelin, kokoš, kura, koki] a, kopun, p i š č e letajo črez dan po dvorišču, zvečer pa gredo zelo zgodaj spat v kurnik. Samo radi dveh piščancev seti pa ne izplača kupiti hišo s prostorn.m dvoriščem, ako ga nimaš, ker živita piščanca tudi črez dan v kumiku, aiko ga imaš. Da razločuješ te živali drugo od druge, pomni: petelin poje, kakoš kokodaka, piščeta piščejo. Če je petelin hripav, ga spoznaš tudi po ošabnem vedenju na gnoju. Radi tega se ti pa zopet ne iz-
plača nabava treh košev prvovrstnega gnoja za slučaj, da nimaš zanj primernega prostora. Ako je petelin napet, se kaj rad sproži, potem pa gorje tebi, če nimaš pri sebi orožnega lista. Orožnik stopi k tebi, po telesu začutiš kurjo pdlt, ker si ‘prepričan, da oblasti niso udarjene s tako kurjo slepoto, 'da 'bi ne videle v tem dejanju poskusa političnega prevrata. Kurje oko je tako občutljivo, da najde kura, četudi slepa, zrno, in da jo mora celo tvoj najboljši prijatelj, ki ti je stopil na kurje oko, takoj odkuriti, sicer se seznani s tvojo pestjo. Stara kokoš da dobro juho, kar vedo posebno porodnice, medtem ko se mora presrečni oče daviti s trdim kokošjim mesom. Položaj se izpremeni v štirinajstih dneh. Potem uživa mati mehke piščance, presrečni oče pa mora lokati redko juhico. Tako posegajo te domače živali v naše življenje že takoj po našem rojstvu, in ni čuda, da imenujemo zdravljenje v bolezni kratko malo zdravniško kuro. Vse te živali dobe po svoji smrti drugo ime kakor rižoto, ajmoht, nadevane prsi i. t. d. Iz jajc napravljamo jajčjo jed, ki nam pa ostane na želodcu, ako smo u-porabili štirinajst jajc in jih vse nakrat snedli in še pol kilograma kruha zraven. Bodimo 'torej pri 'takih jedeh oprezni in ne zanašajmo se le preveč na svoj dobri želodec. Kot psovke ne igrajo omenjene živali nobene posebne uloge, to pa iz e-nostavnega stališča, ker bi prekoračili pravdni stroški ceno živali.
Gos, gosak, g o s k i c a so znamenite domače živali. Ce bi gos ne živela, hi ne omeli gos-podarstva, ne domačega, na narodnega, ne državnega. Če bi gos ne živela, bi ne bilo ne gos-podarjev, ne gos-podov. Tu vidimo, kaj zmore ena sama žival, saj je povzročila cel prevrat na sociainem polju. Gos velja za neumno žival. Ceinu naj bi bila neumna? Ker gaga ves dan, samo da prisili ljudi k mnenju, da zna šteti do sedem sto in da prekaša v matematični vedi svetopisemskega petelina. A mi ljudje se ne damo prevariti, in ker se ne damo od nje prevariti, smatramo sebe za pametne, a gosi za neumne živali. \kljub temu sloni vsa naša svetovna kultura na tej neumni živali. Če bi ne bile gosi, bi ne bila gosja peresa in če bi ne bila gosja peresa, b i naši predniki im njihovi pradedje ne mogli pisati. Balii so res idilični časi! Vsak pisatelj je imel zraven sebe gos kakor sv. Martin. Kadar koli je porabili pisatelj pero. je 'izpulil svoji spremljevalki novo, da je mogel delo na-dalljevati dn dokončati. Ko 'je postala gos
na ta način gola, ji je odsekal glavo, spekel jo je in snedel. Ker pa njegov pisateljski želodec ni bil vajen taki izredni iitani, je pisatelj legel v posteljo, dvakrat cebnil in umrl. Sovrstniki so tedaj trdili, da se je izpisal. Iz takih slučajev se pa sestavlja kultura; čim več jih je biio, tern slavnejša je postala. Dandanes pa služi gos iboilj v prozaične (svrhe. Na njenem perju počivajo glave naših trudnih sovrstnikov, i/, njenih jeter se pa izdeluje posebna pašteta, Ki nosi po jetrih tudi ime: gosja pašteta. Gosak ne igra skoro nobene uloge. Njega poznajo edino le naravoslovci. med katere bom začel kmalu tudi sebe prištevati. Gos ga ima baje popolnoma v oblasti, plesati mora kakor ona gaga. To so pravi, da nosi gos hlače. Znan je tudi gosji red, ki pa ni nikakršno državno odlikovanje. Njega se poslužujejo navadno veseli študentje, ko imajo že izpričevala v zepu in 'Se jim ni bati, da jim popravijo strogi profesorji radi gosjega reda red v naravnem obnašanju.
Raca, racak, racman, r a č i c a, biribirihirica so manjši od gosi, pa 'tudi okornejši. Raca se ziibije pri noji sedaj ina eno sedaj' na drugo 'stran, iracman pa narobe, sedaj na drugo sedali na eno stran. Po tem iu lahko ločiš. Raca vali skoro mesec dmi. Če ipa vali mesto nje kak urednik, se izleže tako ,zvana časnikarska raca. Poprečno se izležejo take race poleti, ko pritiska sednce skozi slamnik in plešo na človeške možgane.
Puran, pura, p u r i č, p u r č e k so prišli k nam iz Amerike oziroma pripeljali :sio se na ladji. Imena te ladje si nehvaležno Evropsko človeštvo niti zapomnilo ni, dasi prekaša puranovo meso gosje v okusu lin dobroti. Ni čuda, da je ta žival tako razdražljiva, saj ni prišla niti v pratiko, medtem ko je zasedla gos kar celi enajsti november. Puranu škoduje zelo rdeča barva. Vsaka rdeča stvar ga neznansko razkači. Iz tega sklepamo, da pozna barve in da ima barvni čut zelo razvit. Če trdimo o slavcu, da je Caruso med ptiči, potem moramo imenovati purana za Raffaela Santi med njimi.
Golob, golobica, golobček. Prijazna, priljudna živalica. Edini podu-radnik med ptiči kot pismonos. Noben golob pa ne dočaka svoje upokojitve, ker se vsak prej utopi. Ne mislimo pa s tem, da so golobje samomorilci, nikakor ne, to je tako pravilo v naši slovnici. Uršo Plut se ne sme utopiti, ker je to proti slovniškim zakonom, a tudi Urša Plut se ne sine utopiti, ker je to proti kazenskim
zakonom. Tako je prihranjena Urši Plut vsaj smrt v valovih, ki je bojda precej grozna in strašna. Golobje se pa zato utone, ker je njihov; meso tečno in okusno, kar se o Urši Plut nikakor ne more trditi. Onemu, ki ima radi tega golobe rad, pravimo, da je golobrad.
Pav, pavica, pavček so prišli k nam iz Vzhodne Indije, To pa že v starem veku. Dasi pav ne zna plavati, tiči vedno v Vipavi. Krasno je njegovo perje, katero posoja velikodušno tu pa tam sra-kii, a njegov glas ie grd- Je že tako. vseh dobrot ne sme imeti posameznik! Eni smo lepi, a nimamo lepega glasu, drugi so grdi, pa lepo pojejo.
S pavom smo končali domačo perutnino. Toda, kaj vidim?! Ali se mi spraviš
proč, pa le hitro! Kaj mislite, da me slu-ša? Odleti, pa je takoj zopet tu. Ne morem se ga odikirižatii. Na' vsak način hoče priti v to poglavje k perutnini. Pa bodi! falot je in ostane falot!
Vrabec, v r a bi c a, v r a b i č so nikdar sitd iparasitii na našem dvorišču. Tu nimajo sicer nobene domovinske pravice, a za talke stvari se iprav nič ne menijo. Najbolj jih sovražijo ljudje radi tega, ker ne znajo molčati in izčivkajo na strehi vsaktero, tudi največjo družinsko tajnost. In kadar vedo vrabci to tajnost, pride kmalu vse v javnost, v časopise, di:> O'-valdb, do tožb! Kdo ‘je vse to zakrivil? Vrabci na strehi! To ibo pa vedno talko, dolkiler bodo živeli iljudje, vrabci ,m strehe na svetu.	(Dalije.)
Rudnik.
Iskre se krešejo, krampi zvenijo mrko, trdo.
Kakor nešteto krtov rijo pod zemljo, v blatu in vodi tiče do pasu, duša, srce, oči — polne strahu, duša, srce, oči — kam hrepenijo želje ujetnikov v grobe zaklenjenih v urah neskončnih trenutkov domenjenih,
kadar za hip nad zemljo pohitijo?.. Leto in dan
kopljejo rudo ob luči zastrti, leto in dan
tiho nad njimi se zagrinjajo prti smrtni, krvavi od tisočih ran.
Leto in dan.
jama poglablja se, hodnik se širi, leto in dan
mirno nad svetom se pnejo večeri, leto in dan
prsi se stiskajo, težje se diha, leto in dan
moč blagodejna v telesih usiha...
Leto in dan
rovi se daljšajo, vlažne pečine naglo se bočijo v hladne temine, leto in dan
rakev se roga prostorna, razmahnjena, leto in dan
v jamo vseh dvomov so trupla jim
pahnjena,
leto in dan
hrbti pod težo skrbi se krivijo, leto in dan
solnce jim sije poslednji adijo...
Leto in dan
srečne vrnitve na oni breg čakajo, leto in dan
duše uklenjene mrejo in plakajo, leto in dan
mesece, tedne in dneve preštevajo in se za dom in družino ogrevajo, potlej pa pride čas prerokovan...
Stano Kosovel.
	
Stari rokopis.
Spisal V. nceslav Bele.
V	stari dinivni sobi je dišalo po plesni in preperelem papirju; solnce je motno sijalo skozi gosto zamirežena okna; dve, tri muhe se brnele pod. stropom svojo monotono pesem. Sedel sem v starem, do žime odrgnjenem, vegastem naslonjaču «in brali iz droone knjižice, ki je bila popisana s tresočo ir bledično pisavo.
» Na današnje jutro mislim. Vse
vedro in sveže se je vzdramilo iz sna in se smehljalo preko polja, travnikov, po vasii-po dolini. Pluli so z gore v dolino, iz dcline v goro valovi jarke Luči, valovi svežega zraka. Oči so bile žejne luči, pljuča so bila željna zraka; a žgala je luč v očeh in rezal zrak v pljučih. — V dolini je zakipelo in zavrelo živčen je- in je zahrepenelo po njem. To neodoljivo hrepenenje, ta neutolažljiva sla je kakor razpalljena strast, ki razjeda srce in muči dušo. Čim bližja je smrt, tem ljubše mi je življenje. Cim večja je gotovost, tem večji je strah, ki se izpre-minja že v blazno grozo.
Mediitiraim, pa je v meditaciji več groze kot tolažbe.
Molim, če je to molitev — brez utehe.
»Gospod, čemu si mi naložil poleg vsega telesnega še to neznosno duševno trpljenje! — Moram umreti in želim živeti! — - Zakaj, o Gospod, Ako mora biti, daj, da bi bilo brez strahu in groze, brez malodušnosti!« —
Sveže in vedro jutro je bilo poino mladosti; žarki, solnčni dan, poln življenja. In sedaj je noč! Okna so širom odprta, da pluje zrak s polnimi valovi v sobo, prsa pa sopejo, hropejo. lovijo zraka, kašljaj'), lajajo.
Roka je trudna, še bolj trudna je duša.
»Moj Bog! Moj Bog!«-------------
>We živeti! Samo ne umreti! Ne hrepenim po tistem šumnem življenju, polnem glasnega smeha in razuzdanega veselja; ne po življenju uživanja, ampak po življenju dela. Saj sem se hotel odtrgati od sveta iin se vsega Tebi varovati. Ti pa si mi& zavrgel; preklel si me, prodno sii me sprejel.
Zakaj, o Gospod! Zakaj si me obsodil na smrt, ko sem hotel Tebi posvetiti življenje? Ali ni to prehuda kazen? Ali ni to preklestvo? — Morda me je samo za-
radi tega tako groza smrti; zato tako ftrepenun po življenju.«
»Noč brez spanja, polna mučnega polsna, polna slutenj, bojazni, pošastnih halucinacij, opolznega, mrzlega potu, votlega kašljanja v črno temo, v giiuhoto nemo noči kaikor v žrelo zvenire, prežeče pošasti. — Kljuje o pljučih, kljuje v srou, duša medii v grozoti teme. Zraka! Življenja! Luči!
»Moj Bog! Moj Bog! — Vlij vsaj v srce miru, daj duši pokoja, zaduši to hrepenenje po življenju, preženi ta grozotni strah pred smrtjo!«
Tihota, polna glasne groze. —
Samota, polna nevidnih strahov. —
»Ti, o Gospod ‘sii ine preklel, ker me nisi sprejel, in življenje me je preklelo, ker me je tako zgodaj obsodilo na smrt.«
Ali je to prokletstvo moj strah in moje trpljenje; ali je ves moj strah samo ne-inožata malodušnost?
»Ali je moj strah porojen iz hrepenenja, da bi bil smel Tebi služiti, ali iz hrepenenja, da bi smel na svetu živeti. Ali je vse moje trpljenje samo Tvoje prokletstvo, ali prokletstvo življenja?«
Ni dovolj blaznega strahu pred smrtjo in bolestnega hrepenenja po življenju; ni dovolj tega tripljienja; treba še novega, podvojenega tirpljenja, dvoma.
Dvom: ali me je Gospod zavrgel, ali s?mo življenje?
In dvom nad samim seboj: ali je zaradi Gospoda, ali je zaradi samega golega življenja ves inoj strah in vse moje hrepenenje; li ljubim življenje zaradi Gospoda, ali ga ljubim zaradi samega sebe?
Kdo mi je več:	on	ati	jaz?
Ko bi megel pogledati svoji duši pravdo dna, v njene najbolj bajne globine in v najbolj skrite gube svojega srca.
»Gospod, samo Ti me poznaš vsega in popolnoma; samo Ti veš, kaj in kakšen sem. Ali je vse tisto v meni samo nizkotna malodušnost ali sveti strah? Pošlji mi znamenje, o Gospod, da me rešiš straha in dvoma, groze in obupa!«
Škof je tu na oddihu in me obišče. — Kakor jeklo iz kremena svetlo iskro, tako je ukresala iz mojega trpljenja ta vest jasno misel. Pred njega stopim z veliko besedo in predrzno prošnjo. Ali mi jo od-
PORTRET.
4 BUCIK.
4-' '
VENO PILON
OBRAZ STARCA
Hran Kralj: Legenda'. Fantje po polj' gredo.
VENO PILON. LAKOTA
A. BUCIK.
LASTNI PORTRET.
bije kot blazneža, ali me usliši. Če se res izpolni na smrt obsojenemu vsaka prošnja, se mora tudi moja izpolniti.
Njegov odgovor mi bo od Gospoda poslano znamenje, da bom vedel, ali me je hotel samo preizkusiti, če sem vreden, in me še v zadnjem hipu pusti čez prag svojega svetišča, ali me je pa popolnoma zavrgel kot nevrednega in me le zato pustil prav do svojega praga, da do dobra izpoznam vso svojo nevrednost in toliko bolj bridko čutim svojo zavrženost in svoje prekletstvo.
Vse moje misli so se zaokrenile v eno samo smer: »Gospod, pošlji znamenje, da bom vedel, ali sem nevreden, ali nesposoben! Tik pred svojim pragom me sprejmi, ali pa me zavrzi v zadnjem trenutku!« Znamenja čakam! Gotovosti čakam!
»Bog, Ti veš, da moja mladost ni bila mladost angela ali svetnika, ampak samo mladost človeka, ki se je pa prostovoljno obrnil z vsem svojim srcem k Tebi, da bi ga Ti sprejel. In omagal sem na potu življenja; tik pred pragom Tvojega svetišča so se zlomile moje telesne moči. predno sem mogel, predno sem smel stopiti vanje. Zakaj tako, o Gospod!« — Znamenja čakam: ali je Gospod bolj strog in pravičen, ali je bolj dobrotljiv in usmiljen«.
»Zdravnik je majal z glavo; ni mi hote! določno povedati, koliko časa mi je še odmerjenega, a zagotovil mi je, da si prikrajšam nekaj tistega časa, če dosežem kar hočem: jaz, ki se tako bojim smrti.
Pa jaz se ne bojim smrti tako, kakor on misli, ampak vse drugače; ne ve, zakaj sem tako ljubil življenje; še sam se nisem zavedal tega. Sedaj mi ni več toliko za smrt in življenje, za strah in hrepenenje, sedaj mi je samo za odgovor in znamenje«.	_______
»Škof je prišel in sem ga pozdravil z najprimernejšim pozdravom: »Ave, Pater, moriturus Te salutat!« Zdrznila sta se pri tem pozdravu in pri pogledu na moj pošastno upadli obraz on in njegov kancler. In zaprosil sem ga s čudovito napetostjo v obrazu in v glasu:
»Prevzvišeni, izpolnite na smrt obsojenemu zadnjo željo!«
»Iz srca rad, samo če je v moji moči!«
»V Vaši moči je, samo če bo tudi v
Vaši volji!«
»Govorite, da se Vam želja izpolni!«
»Posvetite me!«
Zgrozila sta se s kanclerjem in se spogledala in potem sta strmela name kakor v blazneža. Ne vem, ali ju je bilo bolj groza besed ali glasu.
»Za mašnika me posvetite, prosim!«
»Pa kako je to mogoče!«
»Zakaj bi ne bilo mogoče? Saj je mogoče poročiti umirajočega, ki je za življenje in zakon nesposoben. Zakaj bi ne bilo mogoče umirajočega posvetiti? Blagovolite me poslušati in potem me boste blagovolili morda tudi uslišati; saj ni bilo druge ovire kakor samo moja bolezen, ki me je zadnji hip zadržala pred vrati svetišča Gospodovega«.
Izpovedal sem se mu; vso svojo dušo s em ir azgrnil p red n j im in mu do din a razodel svoje srce.
»Prevzvišeni, rešite me najstrašnejšega trpljenja: dvoma in —■ obupa! Bo sam Gospod izpregovoril po Vaših besedah, — ker sem ga prosil znamenja«.
Dolgo je molčal in mislil in jaz sem trepetal. Z energično kretnjo je dvignil glavo in rekel z odločnim,; a trepetajočim glasom:
>Bog Vas kliče! Naj se Vam zgodi po Yaš: besedi!« in mi stisnil roko.
> Gospod kancler, da bo v najkrajšem času pripravljeno, kar nam .je za ta izredni slučaj potrebno!«
Nemo se mu je ikancler potkilonil«.
»Moj Bog! Moj Bog, Ti me nisi zapustil, Ti sne nisi zavrgel; Ti me kličeš in vabiš! (:fispoa, pnpravljen sem! Pred Tvojimi '.im mi so opešale moje človeške moči, a 1 i mi v zadnjem trenutku odpiraš svoje svei-šče in mi podajaš svojo roko.
Nisem nevreden! Nisem od Tebe preklet!
Ne, tušem vreden, a Ti si neskončno dobrotljiv in usmiljen.
Et introibo ad altare Dei.-------
Tvoje usmiljenje je moja moč in Tvoja ljubezen moja tolažba.
De profundvs clamavi ad Te Domine.
Amen!«
»Jutri! — Jutri že ne bom več svoj, ampak ves Tvoj, o Gospod!
Zdravnik mi vztrajno prerokuje, da s* prikrajšam še tistih par dni, ki so mi odmerjeni. Preveč duševne napetosti; pre-intenzivna sila duševnih doživljajev strč moje šibke telesne sile in moči! —
Če tudi! Potem bom mogel vsaj mirno zaklicati:
»Unde dimittiis servirni tuum Domiine«.
Samo danes še ne! Danes me je še groza smrti! O, danes najbolj! Če bi moral danes umreti, bi bila to najstrašnejša kazen, najgi oznejše prokletstvo.
O	Gospod, danes — pusti me še!
Jutri posvečenje, pojutranjem nova maša, — prva. Kedaj bo zadnja?
Moje moči so krepke!«
»Moje moči so šiibke. P resi'Iti a je ta zavest, da si mi poslal svoje znamenje, o Gospod, da si me v zadnjem hipu sprejel in me nisi zavrgel.
Hvala Ti, Gospod!
Moja duša je vesela in moje srce ie mirno. Samo moja roka je trudna in moje moči so šibke. Daj mi moči, Gospod, da Ti doprinesem, potem ko si me sprejel, svojo prvo daritev. Nisi mene zavrgel, tudi moje daritve ne zavrži!«
Pripis.
»Veličastno žalostna je bila slovesnost posvečenja na smrt bolnega novomašnika v naši župnijski cerkvi.
Zdelo se je, da je luč njegovega življenja bolj močno vzplapolala; popoldne, po dovršeni slovesnosti je pojemala; z vso
silo je zadnjič vzplapolala drugi dan, na novomašniško jutro. S krepkim korakom je stopil novomašnik pred oltar. Ko je ob-liajal očeta in mater, se mu je začela tresti roka. —
Ko je rekel: »lte, missa est!« se mi je zgrudil v naročje in pristavil:	»Deo
gratias!«
Toliko, da je bilo še razumeti njegov zadnji vzdihljej:
»Unde diimittis senvum tuum, Domine«. S pridušenimi, plakajočimi glasovi so krog njega strnjeni sobratje recitirali:
»— secundum verbum tuum in pace!«
V	novomašniški obleki smo ga položili na mrtvaški oder na sredi cerkve k večnemu počitku.
Nikogar na svetu nisem še tako blagroval kakor njega. R. I. P.«
S starim rokopisom na kolenih in z glavo na prsih sem sedel v naslonjaču, dokler me ni zdramil iz zamišljenosti večerni Ave. Mrak je bil med tem vse konture v sobi zabrisal o pošastne prikazni. Preživ molk zbujajoče se noči je zijal vame.
Tista ura je bila izmed najtežjih v mojem življenju.
f Kralj Peter I.
Prvi kralj vseh Jugoslovanov, junah med junaki, 5 svojim narodom v trpljenju in radosti eno, ki je umrl dne 16, avgusta v Belgradu, slavljen in žalovan od vsph, ki jih je privedel v zarjo svobode.
VENO PILON.	MOJ	OČE.
Starček na skali.
Mlado jutro vseokoli.	Vse postaje od zibelke
Starček na temenu skale	duša zlahka mu obhodi,
drobno čredo zvesto pase.	a k postaji najbridkejši
Zatopljen v življenja čase	trnjeva sedanjost vodi...
tiho moli.
Mlado jutro vseokoli, svetlo solnce kvišku plove.
Starček na temenu skale drobno čredo zvesto pase:
Sin odšel je v temne rove, vnuk v brezdelnosti mu rase.
Fr. Ločniškar.
Čudni priimek.
Spisal Anton Cehov. — Poslovenil Jože Toroš.
Vpokojenega generalnega majorja Bullidjeva so boleli zobje. Prail sd je usta z vodko in konjakom, nakladal je na bclni zob tobačni sok, terpentin, opij, petrolej, mazal je lice z jodom, v ušesih je imel v vinski cvet namočen bombaž, vse to pa, ali ni nič pomagalo, ali ga je celo dušilo. Posetil ga je zdravnik. Podrsal je po zobu, predpisa1! kinin in tudi to ni nič pomagalo. 'Ko mu je ipredlagal izdreti zob. je general kar odrekel. Vsi domač,ni -žene. otroci, sluge, celo mali kuhar Peterček, so ponujali vsak svoje sredstvo.
A. P. Čehov,
Med drugimi je prišel tudi oskrbnik Buldjejeva, Ivan Evsejič, k njemu iin mu je svetoval zdravljenje z zagovarjanjem.
»Tu v 'našem okraju, ekscelenca«, je rekel »je služil pred desetimi leti finančni uradnik Jakob Vasiljič. Zagovarjal je zobe — imenitno. Zgodilo se je: obrne se k oknu, pošepeče, pljune in v trenut-"ku, kakor da bi z roko odvzel! Dana mu je bila takšna moč....«
»Kje je sedaj?«
»Odkar so ga od finance odslovili, živi pri tašči v Saratovu. Sedaj živi samo od zagovarjanja zob. Ako koga boli zob, gre k njemu in on pomaga.... Sara-tovčane leči kar doma, ako ga pa pokliče kdo iz drugega mesta, potem pa z % brzojavko. Brzojavite mu, ekscelenca, da je stvar tako in tako... sužnja božjega,
A/leksaja, bolijo zobje, prosim, ozdravite ga. A denar za lečenje pošljite po pošti«.
»Neumnost! Šarlatanstvo!«
»Pa poskušajte, ekscelenca. Vodko prav rad pokuša, ne živi z ženo, ampak z neko Nemko, preklinjalec, no. lahko se reče, čudodelen gospod!«
»Pošlji, Aljoša«, je prosila generalova žena. »Ti ne veruješ v zagovore, a jaz sem jih poskušala sama na sebi. Akorav-no ne veruješ, zakaj bi ne poslal? Saj ti ne odpadejo radi tega roke.«
»No, dobro«, je pritrdil Buldjejev. »Tu ne saano fiman oarjiu, tudi vragu lahko pošlješ brzojavko. Ah! Moči ni! Kje pa živi tvoj financar? Kako naj mu pišem?«
General se je vsedel k mizi in vzel pero v roko.
»Njega pozna v Saratovu vsak pes na cesti,« je rekel oskrbnik. »Pišite, eikscelenca, kar iv Saratov, tako... Njegovemu blagorodju gospodu Jaikobu Vasiilja-ču, Vasiljiču....«
»No?«
»Vasiljiču... Jakobu Vasiljiču.... a priimek... Na, priimek sem pa pozabii!.. Vasiljiču... Vrag.. Kako se že imenuje po priimku? Zjutraj, ko sem se napravi!! sem, sem se še spominjal... Dovolite....«
Ivan Evsejič je povzdignil oči K stropu in migal z ustnicami. Buldjejev in generalica sta nestrpno čakala.
»No, kaj je? Misli hitreje!«
»Takoj... Vasiljiču... Jakobu V^siJIi-ču... Pozabil! In še tako preprost priimek... Kakor nekak konjsk:... Kob.lin? Ne, ne Kobilin. Stoj... Zrebcov, kaj? Ne tudi Zrebcov ni. Vem, da je konjski priimek, a kateri — ušel mi je iz glave...«
»Zrebjatnikov?«
»Ne. Stojte... Kobiličin... Kobiljatni-kov... Kobelev«
»Ta pa je že pasja, a ne konjska. Zrebčikov?«
»Ne, Zrebčikov tudi ne... Konjinin... Konjakov.... Zrebkin... Niso pravi!«
»Kako pa naj mu nato pišem? Pomisli!«
»Takoj! Konjkin... Kobilkin.. Lisec;..
»Liskov?« je vprašala generalica.
»Ne, Sivec... 'Ne, ni to! Sem pozabil!«
»Kako se pa upaš, bes te plentaj, laziti k meni s svetom, če sd pozabil!« se ic razsrdil general. — »Glej, da izgineš!«
Ivan Evsejič je počasi odšel, general pa si je položil roko na lice in tekel po sobah.
»Oj, očka!« je vpit. »Oj, majka! Oh. ne vidim belega sveta!«
Oskrbnik je odšel na vrt in povzdignil očri Ik nebu, 'ter iskal v možganih priimek fmancarja.
»Zrebčikov... Žrebkovski... Žreben-ko... Ne, ni to!.. Konjinski.. Konjevič . ŽreD-kovič... Kobiljanski..«
Čez nekoliko časa so ga poklicali k gospodi.
»Si se spomnil?« ga je vprašal general.
»Nisem ekscelenca!«
»Morda Konjavski? Konjikov? Ne?«
In v hiši so začeli vsi brez izjeme in odmora iskati priimek. Pretresli so vse starosti, spole in pasme konj, spomnili se na grivo, kopita, opravo... V hiši, v vrtu, v kuhinji in celo v sobah za sluge so hodili ljudje semtertja in so praskaje se po čelu, iskali priimek...
Neprestano so klicali oskrbnika v
hišo.
»Stojanov?« so ga izpraševali. »Kc-pitiii? Žrebkovski?«
»Nikakor ne,« je odgovarjal Ivan Evsejič in povzdignil oči; tako je nadaljeval misliti na glas:	»Konjenko....
Konjičenko.... Žrebjejev... Kobiljejev...«
»Papaša!« so kričalt otroci. ;»Troj-kin! Uzdečkin!«
Zašumelo je povsod. Nepotrpežljivi in izmučeni general je obljubil pet rubljev onemu, ki bi se zmislil na pravi priimek in za Ivanom Evsejičetn so lazile cele tolpe...
»Vranec«, so mu govorili. »Dirkač! Kcnjenicki!«
Nastopil je večer, a priimka niso še našli. Tako so odšli spat. ne da bi odposlali brzojavko.
General ni spal celo noč. liodil je iz
kota v kot in stokal.... Ob treh zjutraj je šel iz hiše in potrkal na okno oskrbnika.
»Ni li Kljuse?« je vprašal jokaje.
»Ne. ni Kljuse, ekscelenca,« je odvrni! Ivan Evsejič in skesano vzdihnil.
»Mogoče, da priimek ni konjski, je kakšen drugi!«
»Moja beseda, ekscelenca, konjski je... Tega se prav dobro spominjam.«
»Eh, kako kratek spomin imaš ti, bratec moj... Meni je sedaj ta priimek dražji nego vse na svetu. Izmučil sem se!«
Zjutraj je poslal general zopet po doktorja.
»Naj ga izdere!« je sklenil... »Ne morem več trpeti.«
Pripeljal se je doktor in izdrl zob. Bolečine so prenehale takoj in general se je pomiril. Ko je končal doktor svoje delo lin dobil, kair mu pr iti če za trud, se je vsedel na voz an oddrdratf proti domu. Zunaj za glavnimi vrati je srečal Ivana Evsejiiča. Oskrbnik je stal ob 'robu ceste in gledaje uporno v tla, je nekaj mislil. Sodeč po gubah na njegovem čelu, so bile njegove misli mučne, napete...
»Sedlov... Vranski...« je mrmral. »Konjski... Vranov.«
»Ivan — Evsejič!« ga je poklical doktor. »Ali bi mogel kupiti pri vas, golobček, pet četrtov ovsa? Kmetje mi prodajajo zelo slab oves....«
Ivan Evsejič je topo pogledal doktorja, nasmehnil se je nekako divje In ne da bi odgovoril, je plosknil z rokama in zbežal k hiši, kakor da bi ga podil stekel pes.
»Spomnil sem se, ekscelenca,« je vpil veselo, z izpremenjenim glasom, sko-čivši v generalovo, sobo. »Spomnil sem se, daj Bog doktorju zdravja! Ovsov! Ovsov je priimek financarja! Ovsov, ekscelenca! Pošljite brzojavko Ovsovu!«
»Odveč!« je< rekel general prez;mo in mu pomolil svoje dve pesti pod nos. »Ne Dotrebujem več tvojega konjskega priimka! Prepozno!«
Kaplja..
Kaplja kane v morje
in v neskončnost je objeta,
nima meje nje obzorje — —
Kaplja živega srca kane v pesem: v vaših srcih zazveni, v dušo mojo se smeji...
Fran Tratnik.
Lakič: Portret.
Kopriva in
Po Dannertu „Idile iz narave1
V	senci žive meje je živelo pred leti pisano ljudstvo rastlin. Brezskrbno so gledale, kako prihajajo in odhajajo dnevi, pile so vodo iz tal in srkale zrak, ki je poigraval krog njihovih listov in tkale iz obeh svojo zeleno obleko; prisluškovale so slavčkovemu spevu in živele enako brez skrbi, pa naj jih je božalo ljubo gori-ško solnčece s svojimi vročimi žarki ali pa naj so mrzle jesenske deževne kaplje škropile vejice žive meje z glasnim: trip, trip, trip!
Kaj ne, mila sestra, dragi brat! vidva sita prepričana, da je vladalo med temi rastlinami krasno in mirno očakovsko življenje? Saj bi se jim bilo vendar lahko Redilo tako dobro in nobenega vzroka ni bi-
lo.	da bi grenile druga drugi živijenje! Toda oh! Ljubega miru ni bilo, preveč raznolične so bile. Naj vam raje kar predstavim nekatere izmed rastlin.
Tu se je šopirila kot prva, kot zmagovalka, gospodična k o ip r i v a; vmešava,la se je v vse zadeve svojih sosedov, zato je tudi nihče ni mogel prenašati. Edino z g.doim o s a t o an, ki ni stanoval daleč proč
—	deloma sta se celo neljubo dotikala drug drugega — sta sc prenašala šc dosti dobro; čutila sta pri svojih ostrih jezikih v sebi nekaj sorodnega in sta zato sklenila med seboj začasno prijateljstvo, poza-bivši na to, da sta si sicer sorodna tako
Lukič: Portret.
vijolica.
Frančišek Pengov.
ilo kot noč in dan in da sta se svoje dni sovražila na življenje in smrt. A 'orodne duše se že najdejo — tudi za grmom med rastlinami.
Ker je gospodična kopriva gliavna junakinja maše ridiile, sli moramo vsaj nekoliko natančneje 'seznaniti ž njo.
Ime že veste. Ker je romanskega rodu,-se najraje nnzivlje za vladarico, če mogoče cellega sveta in sanja kot taka o svetovnem 'imperiju. In ne ravno brez vzroka. Zakaj zgodovina uči, da je kopniva svetovljanka ali kozmopolitka orve vrste. Po celem svetu se potika s trebuhom za kruhom, povsod se obeša tujcem za pete in odjeda domačinom kruh. Najdeš jo v meriškem pragozdu, celo ledeno obrežje grenlandsko mi brez nje. Ker je na splošno bolj majhne rasti, lahko spravi nieno seme že vsak vetrič iz krain v kraj. Glavni vzrok njenega kajnovskega značaja pa je ljubezen do dušičnate hrane (poleir Doletite), ki ie doma ne najde zadosti. Zato uspeva kopriva v 'blazini človeških bivališč, kier ie vse nolno organskih odoadkov. Posebna naslada za njo.se pa — gnojišča. Nečem. cenj. čitatelj. osramotiti tvojega botaniškega znanja s tem. da bi ti to resnico šc le dokazoval na dolgo in široko.
Tudi to za večino naših prijateliev ne bo tajnost, da hude vojske ustvarjajo razen velikih pokopališč tudi orjaška gnoji-
šča. In za vsakega pravega rastlinoslovca zadovoljivo dejstvo je, da se je kopriva po takih grdih morijah že parkrat močno razširila na zemlji. Tako je bilo 1. 1866, tako tudi 1. 1918.
Rastlinam, kii so 'lakotne za amonija-kcm in redilnimi nitrati, pravimo rude-na'lne ra's#ine. Kopriva je prav tako »gno-jeljuba«. Pa tudi sfcer nii izbirčna naša junakinja, gre celo v puščavo, n. pr. eritrejsko v Afriki, ne ugaia ji pa abesinski sever, pasebno ne -dkoV, mesta A da.
Njen tako... tako... oriiatelj. gospod osat ima silen kolon izatoričen talent. Če ga pustiš nekaj let nri miru. ti ne zaraste samo v^ake slovenske njive in nota, ampak ti bohotno preprede ves Bailikan, se razširi po Rusiii. po velikih delih Afrike in zleze celo na Kitaisko. Pred malo leti P"d ie bilo mnogo okoli mesta Kiaiučau; a prišla je huda slana in navadni nemški osat. ki je ra«tel todi. je preminul, ali na se snre-menil v oslovski osat (Int.. Onopor-don acanthium). Ta ;e visok kot mož. V slovenskem Korotanu ni nobenega rodo-vitneišega kraja, kjer bi fe bilo fpgra nle-vela z ostrimi listi v zasedi. Nevarnost ie. da snremeni s svojo kruto brezobzirnostjo npilenše dele Slovenre v nedostopno divjino.
Med raznimi vrstami trav, rastočih ob živi meji se je nahajala 'tudi prijazna rastlinica. Imela je oblaste liste, govorila je le redko in še takrat skromno in šepetajo. Kot žalujoč je povešala svoje male cvetne popke proti tlom, le redko je obračala modra očesca proti solnčni luči, kot da zanjo ni vstvarjena sreča te zemlje. V njeni bližini sta rasitda gr enk u (1 jd c a (jezikoslovci menijo da je to isto kot -»grenka uscdica«) lin veronika alii je-t i č n i k; kjer ni kruha in pravega stanovanja. pač pa nasilstvo, se rada naseli morilka človeškega rodu, jetika. S tema dvema je morala naša neznana znanka — hočeš ali nočeš — skleniti prijateljstvo.
Ko je nekega dne pošiljalo nebeško solnce posebno tople žarke na zemljo, tedaj se je povspel najstarejši cvetni popek in razširil, kolikor se je le dalo in glejte!
Čašni toslti so se odprli im nežna vijolic a je stegnila svoj duhteči cvet proti blaženemu življenju in srebala v hrepenečih požirkih dražestni vzduh nebeški. Radovedna sta ji zrlla grenkuljica in veronika v modni obrazek, nato pa vsiklikmila oba hkrati vsa očarana:
(Konec prih.)
Lukič: Kip■
Krizantema v gumbnici.
Niz naših kulturnih delavcev, (književnost, slikarstvo, glasba.)
Odtrgani smo od jugoslovanskega telesa, od skupne jugoslovanske kulture .n umetnosti. Dasi je resnica, kar trdimo venomer, da nam skupnosti duše in srca niso raztrgali, morairo vendarle priznati, da nas je usoda vrgla na drugo pot, pod drugačne vplive, ki bodo pisali svoja posebna znamenja v nas in na nas. Vez s svobodnimi brati — pa naj bo še tako trdna
—	ostane zaenkrat le vez in ni eno telo, ker živimo drugačno duševno in gosp. življenje, ki bo oblikovalo našo kulturo in našo umetnost po svoje.
Silno mnogo nam so ustvai ili naši ljudje v ipreteMotsti. To bogastvo moramo rovdarjati bolj kot kdaj prej. Iz samozavesti, da so ravno naši ljudje dali slovenski skupni kulturi naj večjih vrednot, moramo graditi novo kulturo in novo umetnost. 2e zato, ker je to eden izmed pogojev, da se vzdržimo. Odtrgani od vseh virov, odvisni od milostne volje drugega naroda, bomo samo to resnično imeli kar si bomo ustvarili sami. Instinktivno so 1o vedeli ljudje, ki nikoli niso pisali, a so pričeli radi tega, da 50 zamašili književno vrzel pri nas.
Pretekli sta dve leti. Danes se ustvarja pri nas že umetnost, ki se pričenja razvijati in oblikovati po svoje in dobiva svoj poseben pomen. Postali bomo sčasoma kulturen otok sredi vse te bede in bera-štva. Od vsega, o čemur smo sanjali In kar smo že grabili z rokami, nam je ostala samo ta — s Cankarjem rečeno — prepro. sta 'krizantema v gumbnici beračevi — kultura naše preteklosti in sedanu>sti — naša umetnost in vrhutega hrepenenje po zlatih dneh.
Doba lik pred vojno nam je dala silno mnogo. Težišče našega znanstva in naše umetnosti se je selilo na jug. Gorica je postajala kulturno središče, ki ni zaostajalo za drugimi mesti. Oči vseh so bili o-prte v ta del domovine. Svetovna vcjtia je vse razpršila in razsekala; danes je pretežna večina teh delavcev izven te zemlje.
Nas zanimajo predvsem tisti, ki si; ostali tu. v kratkih potezah jih bomo imenovali, ker je dobro, da vemo zanje in ker nam je danes vsak človek dragocen.
Po svojih razpravah v »Casu« in po svojih črticah v »Dom in svetu« se je bil že simpatično predstavil občinstvu Venceslav Bele, rojen v Brdih, sedaj na Ponikvah. V literarnih razpravah je najboljši, v črticah ga zanima psihološka stran; či-tateljem »Mladike« ga ni treba šele predstavljati.
Istotako si je po plodovitem sotrua-ništvu pri »Dom in svetu«, »Mentorju« in drugih listih napravil pot med občinstvo France Bevk, doma iz Zakojce, urednik »Mladike. Pesnik in pisatelj je, izdal je svoj mladinsko zbirko »Pastirčki pri kresu in plesu«, par knjig je še v rokopisu.
Tih nelavec v svoji samoti je Peter Budkovič na Lokvah, ki ljubi vse tri panoge umetnosti; v leposlovju prevladuje miselna stran; bil je sotrudnik »Mentorja« in tudi »Dom in sveta«.
Dr. Andrej Budal iz Štandreža, zdaj prof. v Tolminu, je bil sotrudnik »Ljublj. Zvona«; spisal je znano tolminsko povesi »Križev pot Petra Kupljenika«. Piše tudi pesmi. Ima odličen slog..
Med slovenskimi humorističnimi pisatelji zavzema po svoji plodovitosti in dobrini spisov lepo mesto Feigel Damir zdaj v Oorici ki nam je podal že tri knjige in ki je tudi čitateljem »Mladike« že znan. (»Domače živali«, ki jih marsikdo ne čita, meneč, da so od Franca Erjavca.)
Slano Kosovel, po poklicu urednik, nam je znan kot pesnik »Ljublj. Zvona« in »Dom in sveta«; njega zanima po večini socialna stran življenja, oblikovno je med mlajšimi eden najzrelejših, njegovi ve rzii so zveneči. Knjigo pesmi ima v rokopisu.	^
Eden, ki ni Primorec in ki je tudi že odšel nazaj v svojo domovino, a ga vendar imenujemo, ker je ravno v teh dneh os/tail tu in mnogo in pridno delal, jeFranc Ločniškar, učitelj. On je v prvi vrsti mladinski pisatelj. Uredil je tudi nove čitanke.
Naš novelist — poznamo ga po delih v »Dom in Svetu« in po noveli »Dvig« — je Franc Pahor, učitelj v Sežani. On je e-deni izmed redkih, kii je opisoval naše morje in naše ribiče.
Mladinsko igro smo dobili od .losipa Ribičiča, učitelja v Trstu. Ta ljubi pravljične motive. »V kraljestvu palčkov« je
naša najboljša mladinska igra. V »Kralju Matjažu« je podal globoko alegorijo.
Med tiste, katerih ime bo imelo pomen v naši kjiževnosti, lahko imenujemo Janka Samca. Zvest sotrudnik »Ljubljanskega Zvona« in »Mladike« je; oblikovno so njegove (pesmi dozorele, čustvo iim misel si stojita v ravnotežju, plodovit je in živi umetnosti z ljubeznijo. Danes je učitelj v Trstu in urednik »Novega roda«.
Albert Širok, učitelj v Trstu je še malo znan. Pesmi, ki smo jih videli, kažejo iskanje zagonetnega in neizraženega, skritega za zastori duše in to bodi delo umetnika.
Karel Širok, tudi učitelj v Trstu, je njegov brat; nam je znan po svoji zbirki »Jutro«, ki je izšla v najhujših dneh okupacije. On je mladinski pesnik in pisatelj; dve njegovi knjigi sta še v rokopisu.
Andrej Čebokli je znan kot sotrudnik »Dom in Sveta« in »Mladike«; spisal je nekaj krepkih, v modernem ekspresionističnem slogu pisanih novelic.
Ne smemo prezreti niti dr. A. Resa, -ki ‘bo, 'upaimo, tvoril pri 'nas stailmo vez ined umetnikom in občinstvom. Najzna-inenitejše njegovo delo bo ureditev knjige
o	Danteju.
Vsa ta imena, ki bodo več ali manj pomembna za nas, še niso edina. Bogve koliko tihega dela in pomena se skriva za drugimi, da ne mislimo niti na znanstvenike, ki niso organizirani 'krog kaike revije.
Če 'liisitamo inalše knjige in liste, vidimo ime Frana Žgurja iz Vipavskega, ki je znan kot mladinski pesnik. Naš Ivan Matelič nam je podal par vtisov iz Rusije, en dober prevod iin pair satiri onih basni. Tudi Radoslav Silvester, ta veteran domačih pevcev in Filip Marješič sta že poznana. Dalje smo videli imena Fran Tratnik, Ciril Vuga, dr. Pavlica (ta dva imata psevdonime) in Kovačiča, Plesničarja tar Jos. Abrama, ikaiterega igre je že igralo ljublj. gledališče. G. Baudaž je podal že par črtic.
Med mlajšimi jih je cela vrsta. Naj-nadarjenejši je Henrik Hebat iz Rihember-ka, katerega lirične pesmice pričajo nedvomno o talentu. D. Dragotin in Nemec sta med drugimi začetniki tudi vredna, da in posebej omenimo.
Omenili smo le tiste, ki bivajo ali delujejo stalno med nami. Imamo pa še vrsto odličnih slovenskih književnikov, ki jih je dala naša zemlja, a danes vsied razmer ne žive pri nas. O vseh teli ne moremo reči, da se nas nikoli ne spominjajo.
Nasprotno, njih srca iso med nami, njih beseda nas išče, celo osebno se radi povra-čajo med nas.
Med prve izmed onih, ki so nas naj-češče spominjajo in se povračajo med nas z osebo in besedo, je dr. A 1 o j z i j Grad-n i k, doma iz Medane v Brdih. Njegove »Padajoče zvezde«, ki izidejo zdaj ilustro-vane v drugi izdaji, so ga dvignile na častno mesto med našimi pesniki, danes ima že zopet celo zoirko pesmi, v katerih opeva izključno samo našo južno zemljo, presadil nam je indijsko čudo, Rabindranatha Tagoreja, na naša tla, tudi Sem Beneiiija smo dobili v njegovem prevodu, največje zasluge: pa lima v tem, da nudi s prevodi iz srbščine vez in spoznavanje med bratskimi kulturami in umetnostjo. »Mladika« je prinesla že mnogo njegovih prevodov, katere zvest sotrudnik je.
Drugi naš rojak je Nabrežinec dr. I g o Gruden, dovzeten za našo lepoto in naše ljudstvo; ta nam je podal dve zbirki pesmi. Prva je ljubezenska zbirka »Narcis«, druga so »Primorske pesmi«, nam posvečene in popolnoma naše. V njih je naša zemlja, naše južno solnce, radost naših ljudi in tudi kelih našega trpljenja .
Joža Lovrenčič je čitateljeni »Mladike« že dobro znan. Spisal je »Sočo vodo« in več pesmic, srečavali simo ga v pouiistkih goriških listov in v »Dom in Svetu«. V zbirki »Deveta dežela« je vrsta pesem, ki nas spominja na naš dom; ni ga pesnika, ki bi bil bedo begunstva tako globoko in občuteno zgrabil, kot je to storil Joža v »Oče nasu« in nekaterih pesmih »Dom in Sveta«. Danes priobčuje celotnega »Trentarskega študenta«, sina naše zemlje in v Gorici izidejo »Gorske pravljice«, tudi naše blago.
Ne smemo pozabiti pesnika V o j e-slava Moleta; tudi tega lahko štejemo med Goričane; doma je od Kanala. Njegovim »Ko so c vele rože« je čez deset let, po svetovni vojni in po sibirskem ujetništvu sledila »Tristia ex Siberia«, ki bodo marsikomu, ki je doživel bridke gorje vjetništva, globoko oživljanje scominov,
Popolnoma naš je d r. I v o P r e g e 1 j, kot ga nekateri imenujejo, najkrepkejši glasnik tolminske sla^e, danes — mirno rečemo — eden najboljših in najplodovi-tejših slovenskih pisateljev. Ustvaril si je svoj jezik ir svoj poseben način pisanja, da ga danos ne moremo porazdeliti v ta ali oni lok obstoječih literarnih struj — sam svoj je in to je njegova vrlina. On piše, kot miti narekuje njegovo iskreno srce. Ko je spisal »Tlačane«, zgodovino našega
trpljenja, smo videli mi in tud! on, kako je naš. Od tedaj se nam ni izneveril. PreKo »Otrok solnca« nam je podal eno najlepših zgodovinskih del, »Plebanusai Joannesa«. Tudi za »Mladiko« je pisal zelo mnogo m bo še oisal; načrtov je mnogo in če je kdaj treba mnogo povedati svojim bratom, je danes tisti čas. Da bi naštevali vsa njegova dela in vse njegove načrte, tu ni prostora.
Tudi d r. Lojze Remec, doma iz Oseka nam je že znan po svoji v dveh izdajah razprodani knjigi »Veliki punt«, katero lahko štejemo med najpoljudnejše pisane knjige med nami. Srečavali smo ga potem v »Dom in Svetu« in drugod. V vseh njegovih spisih je naša zemlja, so naši ljudje. Letos izide v Gorici njegova zbirka novel in črtic »Naši ljudje«, na mariborskem gledališču so igrali z uspehom »Učiteljico Pavlo«. Za prihodnje' leto nam je dal lepo povest.
Dr. Ivo Šorli je doma iz Pod-melca na Tolminskem. Vsak naš izobraženec pozna njegove knjige »Človek in pol«, »Pot za razpotjem« in »Novele in črtice«. Pisal je tudi za Mohorjevo družbo in v »Dom in Svet«. Priredil je »Bob in Tedi« za mladino in nam pripravil še več prevodov in izvirnih del, ki se še nahajajo v tisku. Tudi on ne more zatajiti one zemlje, ki nam ga je dala. Skoro iz vseh njegovih spisov diha naša južna zemlja in njen človek; s svoje posebne strani nam ga je podal v prvi zgodbi o krščanskih čednostih in nečednostih v »Ljub. Zvonu«. Kako visi njegovo srce na, naši grudi in na spominih nanjo, priča njegovo »Pismo« v
1.	št. letošnje »Mladike«, katero se bere kot samoizpoved.
Povest »V Smrlinju« je gotovo opozorila uitatelje še ma N a r t e j a V e 1 i k o-n j o, iki 'je dama na iDollu pri Otlici. Segava črta, ki je v njem, takoj priklene či-tatelja nase, ob enem nam odgrne one tajne probleme naših ljudi, ki ostanejo navadnim očem sedemkrat zaklenjene. Le berimo novelice v »Dom in Svetu«. »Med dvema stenama«, »V suši«, »Stric« in druge. Naš rod in naša skala. Tudi v »Smr-linju« je ostal zvest sebi in svojim.
Med one, 'ki so se preselili čez mejo moralni« š/tetii tudi M li 1 a n a 'K ju r e it a s svojo razglabljajočo pesmijo; izdal je »Jeklene maske«, eno dramo (ima 'v rokopisu; danes živi v Zagrebu.
Tuidi v slikarstvu smo bogati:
A. Bucik, sedaj v Rojanu v Trstu je, kot sam pravi, konservativen za vsako ceno, ni iskalec novih lepot in revolucionar, vse njegovo delo nosi pečat že od nekdaj priznane umirjenosti, skoro bi rekli salonske uglajenosti. V linijah je mehak, skoroda ženski, zato perceptiven duh, sila dovzeten za vtise od zunaj, ki jih v sebi preoblikuje, jim da lepo črto, fino obliko, izloči vse, kar mu ne prija. Barve ima sočne, harmonične, skoro bi rekli akademično ubrane prelite v njegove linije z južno gorkoto. Je priznan portretist in eden prvih ilustratorjev.
Mlad talent, pohi •terperamenta, živega čustvovanja ,in nemirnega hrotenja je Čargo iz Goniče, Iki danes študira v Kumu; najikrepkojši je 'v barvah, zato nismo mogli prinesti nobenega posnetka 'njegovih del.
Zelo Jer epik a indiviildualmosit je Veno Pilon iz Ajdovščine. Ko je ipriišel dtz -Rusije, je prinesel s seboj mnogoobetujoče akvarele; po študijah v Pragi in Florenci je krenil koj na drugo pot. Silno se je poglobil, danes se peča večinoma z grafiko Prinašamo dve radiranki:	»Lakota« in
»Glava starca«. Tretja, »Moj oče«, je linolej. Vse pozornosti sta vredni prvi dve. Silno življenje diha iz njih, življenje ki priča io uimeitnišiki sili,'Iki nas me more varati za upe.
Še cisto neznan je Špacapan iz Gorice. Karikaturist in ornamentik. Za prihodnji letnik »Mladike« je narisal krasne nove platnice. Upamo, da nam se bo v bodoče večkrat predstavil.
Ne smerno pozabiti Metoda Peternelja liz Cerlkna. Menda je prvi pri nas, ki se peča z intarzijo: s posameznimi koščki lesa različne naravne barve sestavlja slike podobno kot mozaik in je dosegel že lepe uspehe. Enkrat prihodnjič bomo posvetili večjo pozornost ti umetnosti. Ema s Uka prihodnjič.
Še je morda ta ali oni. Med njimi Ščuka iz Trsta, iki je tudi študiral v Italiji in slika po deželi. V glavnem je v teh par vrsticah izčrpano ivse.
Par slikarjev je v Jugoslaviji. Med temi g. Klemenčič, ki vodi marijonet-no gledališče v Ljubljani in je prvi počet-nik tega pri Slovencih. Kos G o j m i r, slovi kot izvrsten portretist, poleg tega je dober ilustrator; na vseh razstavah je dosedaj uspel s pohvalo. Saša Šan-t e 1 in njegova sestra sta priznana. Saša nam je ilustriral vrsto knjig. (N. pr. »Veli
Jože«.) Slikar Stiplovšek iz Trsta je razstavil v Mariboru. Tudi zinani ilustrator Viktor C o t i č, je razstavil z uspehom v Mariboru.
Med glaslbeniiki so:
Bevk Gabrijel, rojen v Cerknem 12.
11.	1881. Obiskoval šolo »Glasbene Matice« v Ljubljani, dovršil 1899. orglarsko šolo v Ljubljani. Nekaj skladeb je izšlo v »Cerkvenem Glasbeniku«, mnogo skladb ima še v rokopisu. G. Bevk, je izvrsten organist in pevovodja, ki ima nevenljive zasluge za prospeh glasbene umetnosti na Cerkljanskem.
Laharnar Ivan, roj. na Šentviški gori 4. V. 1866, se učil glasbe pri pokojnem č. g. Harmelu in č. g. Kokošarju, sedaj organist in župan na Šentviški gori. Izdal je več latinskih maš in več ’ zvezkov svetnih pesmi (Planinke) za mešan in moški zbor. Izšle so njegove skladbe tudi v raznih letnikih »Cerkvenega Glasbenika-< in v raznih nabožnih zbirkah. V dobi preporoda cerkvene glasbe na Primorskem (Cecilijanstvo) je bilo eden prvih delavcev za reformo.
Kokošar Ivan, rojen v Hudijužni (O bloke) 13. 4. 1860, bivši župnik »na Travniku« v Gorici, biva sedaj v pokoju v Grahovem. Kokošar je bil eden najprid-ne'jših in gotovo najamionejšii delavec pni preporodu cerkvene glasbe na Goriškem, izvežbal je mnogo organistov, ki so potem razširjevali ceciljansko idejo po Go-
i	iškem. Taki at se je vstanovilo tudi »Ce-'.'lijansko društvo« v Gorici, ki je delovale do začetka svetovne vojne. To društvo je bilo velikanskega pomena za našo glasbeno kulturo. Glavni stebri tega društva so bili: Dr. Franc B. Sedej, sedanji knezonadškof^ Ivan Kokošar, Danilo Fajgelj, Angelj Čargo, P. Aleksander Vanopti. in se drugi uneti m zmožni glasbeniki. »Cecilijansko društvo« je izdaja-vsako leto en zvezek cerkvenih skla-
deb.	Vse te publikacije pa so Kokošarje vo deli:, rj/ven zadnjih zvezkov inštru-mcntalne glasbe, ktere je izdal pok. Danilo Lajgelj Na uan svete Cecilije je diu-štvo vsako ktr‘ priredilo uzorno pevski produkciio v Go^ci ali pa v kakem uru gem večjem kraju. Te produkcije so silno povzdiguj le n. v J naše glasbe. Aran^c *<’ slavnostni dirigent teh produkcij je bil zopet Kokošar Suadeb ni izdal^ mno..-.. par zve/.kov litanij in menda štiri zve/, ke slovenskih cerkvenih narodnih pesmi. Uglasbil je pevske točke k igri Dr. Pav-
lice: Pastirci in kralji. Letos je izdal zbirko Marijinih pesmi za troglasni ženski zbor. Veliko blaga ima še v rokopisu: Pevsko šolo in silno veliko narodnih pesmi, ktere je večinoma sam nabral med ljudstvom, jih postavil na note in harmo, niziral.
Daviti Doktorič, rojen 24. X. 1887 v Našioi, Talentiran skladatelj moderne struje. Dosedaj je izšlo nekaj njegovih skladeb v »Cerkvenem Glasbeniku«. Posebej je izdal dve skladbi v Čast Sveto-gorske kraljice. Glavna njegova zasiuga za povzdigo glasbe je njegov sloveči cerkveni pevski zber v cerkvi Sv. Ignacija v Gorici.
Ivan Grbec, glasbenik v Trstu, je zaslovel v novejšem času po svojih pesmih, ki so bile dovršeno prednasane po priznanih umetnikih (Trst, Idrija), Večje njegovo delo, ki je vzbudilo splošno pozornost, je glasbeni del spevoigre v »Kraljestvu palčkov«.
Vasilij Mirk, glasbenik v Trstu. Njegove skladbe so izhajale zadnja leta v »Novih akordih«. Globoko občutene skladbe, ki se skrbno izogibajo starih iz-hojenih potov in imajo v sebi glede ritmike in harmonije nekaj novega, modernega. Izdal je letos obširno zbirko koncertnih iklavirskih' skladih.
Vinko Vodopivec, rojen 16. I. 1878 v Ročinju. Prve njegove skladbe so izšle v »Cerkvenem glasbeniku«. Dosedaj je izdal sledeče skladbe:	1.) Moški zbori.
2.) Kovačev študent. 3.) Pesem Slovenske straže. 4.) Latinska maša v čast Marije Device.) 5. Staroslovenska sv. maša. 6.) Lavretanske litanije. 7.) Orlovske himne za mešan zbor, moški zbor in za klavir. 8.) Razne skladbe za tambu-raški zbor, izšle pri J. Stjepušmu v Sisku.
9.	Skladbe za moški in mešani zbor, tiskane 1921. 10.) Osem moških zborov (v tisku). 11.) Pet mešanih zborov »v tisku.
12.) Pet Tantum ergo za mešan zbor (v tisku).
Emil Komel, glasbeni učitelj v Gorici. Nekaj njegovih skladeb je izšlo v »Novih akordih«. Veliko učinkujočih skladeb ima v rokopisu. Komel je pevovodja mešanega zbora »Pevskega in glasbenega društva« v Gorici. Ta je najboljši mešani zbor na Goriškem.
Med skladatelji, ki žive med nami, in ki so naše gore listi, ne smemo pozabiti tudi Vogriča, !ki ije znan ipo več skladbah, priljubljenih med domačimi glasbenika.	Vinko	V.
Med tistimi našimi glasbeniki, ki danes žive izven naše ožje domovine zavzema najodličnejše mesto skladatelj Marij Kogoj, doma iz Kanala; njegove skladbe so težke, globoke; od njega smo prvega dobili nekaj skladb za klavir, ki niso samo poizkusi; zdaj je izdala »Glasbena Matica« v Ljubljani več njegovih kompozicij. Janko Leban, eden izmed bratov, Kanalcev, živi tudi v Sloveniji; ta spada v starejšo dobo. Morda smo koga teh prezrli; naj nam oprosti! —
Izmed vseh umetnosti, mislim, da bi se bila razvila na Primorskem še najbolj gledališka umetnost; seveda, ako bi bile dane možnosti za neoviran razvoj našega odra. Ali že od prvih početkov pa skoro do zadnjega časa se je bilo treba boriti z gmotnimi težkočami, v poslednjem času pa so zaustavile razvojno pot našega odra (ki se je visoko dvignil posebno v Trstu pod režijo gosp. Milana Skrbinška), politične razmere in nekulturni politični dogodki, ki so vsem dobro znani. Kljub temu, da sta uničena dva največja in mnogo manjših odrov, na Primorskem, vendar še ni popolnoma zamrla gledališka umetnosti. To kažejo mnogi diletantski odri, ki delujejo še vedno po raznih krajih Primorske, posebno živahno pa v Ajdovščini, v Skednju in na Proseku.
Primor sika iima mnogo igralskih moči; naraščaj je bil številen in dober. Ali marsikdo je bil sedaj prisiljen vsled razmer popustiti oder in iskati kruha drugje. Tako bo izgubila Primorska mnogo talentov.
Sedaj živeči poklicni igralci so sledeči Primorci:
B r a it d n a V a I o, iz Ajdovščine (pri gled. v Mairib.); Bir a it u s C i r i 1, iz Šte-verjana pri Gorici (pri drami in operi v Ljubljani); Gabršček Ivan, iz Trsta ' (gled. v Ljublj.); Gradišarjeva Iva, iz Kobarida (gled. v Splitu); Kavčič Ida Pregarčeva, iz Trsta (gled. v Splitu); Kralj Emil, iz Trsta (gled. v Ljublj.); Mezgečeva Slava, iz Trsta (drama in opera v Marib.); Mikolič Franc, iz Trsta (gled. v Marib.); Pregare Rado, iz,Trsta (gled. v Splitu); S id a M a ir i j ja, iz Trsta (ostal zaradi druž. razmer v Trstu); Škrlj Silvester, iz Trsta (gled. v Marib.); Šimenc Marij, iz Gorice (drama in
opera v Marib.); Terčic Kristijan, iz Trsta (drama in opera v Ljublj.); V e-lušček Ciril, iz Trsta (gled. v Marib.); Že| L e z ni k Valerija Silo-v a, iz Trsta (zaradi druž. razmer ostala v Trstu.)
Izmed velikega števila primorskih diletantov, so vredni omenjanja posebno sledeči:
M e k in Id o Iv arnik a Paiiorie-v a, iz Trsta, Janova Angela, iz Barkovelj, Požar Anton, iz Trsta in R e i n e r Hlača, iz Trsta (sedaj v Ameriki.)
K. š.
Ne z majdinim (ponosom J a luko imenujemo tudi našega klavirskega virtuoza Srečka Kutnarja, Iki je doma az Brd in živi med nami. Končal ie konservatorij v Trstu, učil se je dalje pri znamen tem klavirskem učitelju Rombauerju. lina tudi klavirsko šolo, ki ima izborne uspehe. — Med dobre klaviriste moramo šteti tudi tihega Eržena, ki smo ga že večkrat z veseljem poslušali igrati. Tega ni pri nas.
V	Jugoslaviji sta tudi Sancin Karl. violinist, član slovitega kvarteta in P o-
1	i č Mirko, ki je kapelnik v Osijeku.
Med pevce, ki so nesli naše ime po svetu moramo šteti Josipa Rijavca iz Gorice, ki je bil pri operi v Zagrebu, kjer je nastopal s sijajnim uspehom; imel je tudi turnejo po Evropi. Imenujemo lahko tudi Roberta Primožiča, opernega! pevca v Zagrebu in Cirilo Medvedovo, ki ni več članica kakega gledališča. —
Tega pregleda nismo podali radi nas, pač pa radi onih, ki vedo malo ali nič o nas. Ni popiollin in ne tak (kot 'bi si ga želeli; izpopolnil in popravil se bo. Vsem tu imenovanem, ki žive med nami in izven nas: naša dolžnost je, da posvetimo svoje najdražje misli in čustva tistim, ki s kladivom in plugom v roki čuvajo našo zemljo, zakaj iskrega duha tolažbe potrebujejo. Vsem tistim, ki mislijo, da smo že umrli: Pritisnite uho na zemljo iin čuilii 'boste udarec (pod itllakom; inovi rastejo v zemljo. Rod, ki v takih dneh gradi kulturo, ne more biti obsojen v smrt, ker ne more umreti. Ne!
Puštalska dolina.
Zarezana v zemlje srce je puštalska dolina od topega noža, na rebrih so v kamnu zloženem sledovi; ob jamah brez vode neskončna je pot med domovi, položena v senco na burji, potrjena s potom trpina.
Spominjam na te se, ko hodim po nji, domovina: zarezana bridka na tebi je rana po nožu pravice.
Res v tebi za sužnja le pot je ? Brez solnca z vic gre v vice, potrjena z našim molčanjem in vdanostjo v kupo pelina.
Peter ButkoviC.
Fran Kralj: Molitev.
V deveto deželo.
Kjer solnce nikdar ne zatone, kjer večna smehlja se pomlad, kjer, dragi popotnik, ni treba ti v sreči več nad, — tja bi jaz rad !
Kjer vlada le rajsko veselje, kjer nikdar ne splazi se mrak nedolžnim dekletom v cvetoči obraz, — tja šel bi še jaz!
S seboj pa bi vzel tudi tebe, da se ti odprejo oči, da žalost zazrejo globoko, ki v duši mi trudni kipi — greš tja tudi ti ?
Glej, slavčki nam bodo tam peli, na vejicah polnih zlata, in tvoje srce bo dobrotno, a moje bo brez gorja —
Ah, pojdiva tja!
Kasto Nemec,
C zn NAŠE MALtl^E (§
Maček gre k mišku v svate.
Ženil se je mišek mlad v selu Šilišali; vse na pir so vabili, mačka niso zvali.
MaCek reče: »Čakajte, kdor se mi zameri, zabil me ne bo nikdar!« Vpreže zajce štiri.
Dirjala kočijica ie po cesti beli, svatje so se šalili, vriskali in peli.
Ali nekdo sporoči mišku brzojave:
»Skrijte, skrijte, svati se, gre za vaše glave!«
Maček se pripeljal je že prekasno k cilji: svatje miškavi so že v luknji vince pili.
»Mnoga leta!« klicali so do bele zore.
V	varrti luknji tukaj smo, kdo pa nam kaj more!«
Joža
Še šibak sem Joža mali, gOske so zato mi dali, da jim dajam piti, jesti, in da gonim jih po cesti.
pase goske.
Ce pa pojde vse po sreči, in če bom že Joža večji, pasel bele bom ovčice, pasel rjave bom telice.
Kar Bog da, vse meni prav je. Ce mi dal bo dobro zdravje, bom dočaika'1, da v dobrave gonil vole bom in krave.
Po počitnicah.
Bilo je odmora hvala Bogu dosti, kakor ptička v zraku bili ste zdaj prosti.
Vem, da boste zopet pridni in marljivi — tudi če sedaj ste malo še bolj živi.
V vodi ste ležali, v vetru, v solncu, v senci zdaj zberite zopet v šoli se, učenci!
Cika Jova-Uradnik. h knjige »Malaj in Malon
Iz naše književnosti._______________
Zadnje novosti.
Življenje, ki je !bHo ]X) vojni zaplulo skozi naše leposlovje, še na ponehalo. Knjiga za knjiigo 'izhaja, da moremo ko-maj sproti pisati v slednji in jo predstaviti bravcem 'kot se spodobi. Ni vse prvovrstno, avendar to življenje 'dokazujoče 'gibanje že sama na sebi ne more 'biti slalbo, iker gre vsaj dalje, četudi ne gre vedno tudi navzgor.
Marija Kmetova je izdala povest »Helena«. Zenska je in ženska piše vedno 'kot življenje saima prečustvuje in doživlja, včasi naivno an silno subjektivno, da je knjiga ravnoitalko dokument nje, kakor njene junakinje »Helena« pa stoji še vedno pred »Bildami«.
Fran Milčinski je izdal >*Drohiž«, (kam bi z Gasparijevim ovitkom?), v naši borni humoristični 'literaturi 'lep do-neeisek, 'tem lepši, ker je neprisiljeno življenje v njem in krasen iezik. šala in satira ob enem. S knjigo bomo bravce še seznanili.
Dr. Ivan Prijatelj nam je podal bogato knjigo »'Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma. Ta knjiga ni samo plod njegovega znanja, pol njegove duše je v nji, zato je prikupna in 'ti s sugestivno sillo prikaže rojlshvo m ustvarjanje idej velike dobe velikega naroda. Bral boš knjigo, soditi je ne boš mcigel.
Alojz Gradnik je prestavil zopet Cika Jova stroške pesmi in jih imenovali »Ma-laj in Malon«. Zbirka ni taka kot »Kala-mandarija«, a še vedno opravičena, da izide in je donesek k našemu mladinskemu slovstvu.
Nepričakovan 'književni dar je Ivana Cankarja »Grešnik Lenart«. Knjiga napisana 'v vojnih dneh, a z vsebino daleč od vojne, po svojih socialnih 'idejah taka podobna toku, ki ga je 'vzzorela vojna v tmpečih ljudeh, ob enem tako prisrčna, tako simbolična sanjava in globoko razmiš-Ijujoča knjiga od poglavja v poglavje. V
dec.	'številka jii posvetimo pozornost.
ZENSKI SVET. 0 0 0 B 0 0 0 S 0 0 0®
Ne govori preveč!
Napisala. G B.
(Konec).
Kdo zamore popisati vse zlo, ki ga povzroču-jo obrekljivi jeziki? Preobširna bi bila knjiga, a-ko bi se hotelo napraviti statistiko vseli onih, ki so se pregrešili — ne, ki služijo tej neokusni lastnosti. Nepravično bi bilo, ako bi trdila, da izhaja vsako obrekovanje iz hudobnega srca. Mnogo jih je — žal — ki občutijo slast v sebi, ko svojega bližnjega oskrunijo in ga razgalijo pred drugimi. Ko da bi imeli zato zadoščenje, tako se vesele! A ne »omislilo, pri tem, da z opravljanjem same sebe razgalijo.
Kdor Vidi le grehe drugih, temu manjka poglobitev v samega sebe, ker se trese pred svojimi lastnimi napakami, ali pa ni zmožen globokih misli. liavi se le s površno plastjo, bavi se le s tem kar vidi s svojimi telesnimi očmi, ker rabi pri tem manjše duševne sposobnosti. Odkrivati pregrehe drugih, je kaj lahka stvar, ki zahteva le nlaiU bistroumnosti. Svoje napake spoznati in jih s trdno voljo odpraviti, v tein leži moč posameznika
Ako boš sam skušal biti dober, plemenit, li bo duševno šibkejši sledil nehote in bo posnemal, kai je dobrega v tebi. Koliko plemenitejše ie, pripraviti na ta način slabiče na pravo pot, nego umazano obrekovanje in opravljanj:. Kdor je sam slab, vidi dejanja drugih vedno v temnejši luči, zato začni prenovljenje in prerojenje najprej pri sebi
Najčešče je obrekovanje	brezmiselni.sli
in pomanjkanja okusa do lepoti. Kdor ljubi le t'». k.:* je lepo, se ne bo ukvarjal *. nelepimi •tčmi. en ne ho raznašal nikdar umazaio»ii cd ust do ust - obrekljivih jezikov je mnogo, k a: so kaj ceni — kak^r iiznaša veter smeti iz ko*a v kot.
Sv Auguštin je pripovedjvai nekoč v s\oiih spisih o svoji materi, ki jo je cerul Ir. ljubil nad vse. Kila je priprosta ženska, a *ai finih čustev, ki si imela nikdar v svojem življenju ti de besede na jeziku. Pravi nadalje: »Ko ji je nek;-č prijateljica razkrivala o odsotni osebi nelepe skrivnosti in jo opravljala, tega moja mati ni raznašala cd us: do ust. V kali je hotela zatreti obrekovanje in se je skušala sovražnici približati s prijazno besedo«.
Bila je to žena, ki bi ji lahko postavili spomenik. Da bi le imela mnogo posnemovalk!
TQ m ANO
Književnost in umetnost
Knjige v Julijski Benečiji so izšle od okupacije sem: Karel Širok, Jutro (Samozaložba, Trst.) Vedež, koledar (Štoka, Trst) Koledar za 1. 1920. (Na ocina tiskarna, Gorica.) Koledar za 1. 1921. (Narodna tiskarna, Gorica.) Gradnik, Božje solze (Narodna tiskarna, Gorica.) Molitvenik (Narod"a tiskarna, Gorica.) Dr. Orel, Volilni zakon (Odsek Edinosti, Gorica.) Zbirka narodnih in <'rugih pesmi (Nar. tiskarna, Gorica.) Gradnik-Wilde, Pravljice (Nar. tiskarna, Gorica.) AnJrejev-Vovk, A niisa (Tiskarna Edinost, Trst.) Žnidarčič, Za tretjo goro (Samozaložba, Godca.) Damir Feigel, Bacili in bacilke (Samozaložba, Gor ca.) Enodejanke, (Samozaložba, Gorica.) Malčki In palčki 'K. 1'. T'., Gorica.) — V tisku jo knjige: Gorška nrat kii, Ko'edar za 1. 1922, Lovrenčič: G.Jrsk-a pravljice Remec: Naši ljudje, Vcdež za 1. 1922 :ii še ena knjiga Kostafljjvčevih spisov. 7'alaga-telji so: Narodna tiskarna in K. T. D. v Gorici, Tiskarna »Edinost« in J. Što^a v Tr tu ter »Naša založba« v Trstu, ki 'izda do fcožiča dve kniigi.
Naše časopisje: V ,'uliiski Benečiji izhajajo sledeči ča&pisi: »Edinost«, politično glasilo, vsak dan, v Trstu. — >:Goriška Straža«, pnlitični tednik, v Gorici. — »Učiteljski list«, glasilo »Zveze«, dvakrat na mesec, v Trstu. »Proletarec«, socialistično glasilo, tednik, v Gorici. — »Mladika«, družinski leposlovni list, dvakrat na mesec, v Gorici. — »Zbornik«, glasilo zbora svečenikov, enkrat na mesec, v Gorici. — »Novi rod«, list za mladino, enkrat na mesec v Trstu. — »Jadranka«, glasilo našega ženstva, enkrat na mesec, v 'Trstu. — »Pravni vestnik«, enkrat na mesec, v Trstu. — (»Delo« je izhajalo večkrat na teden, komunistično glasilo, v Trstu; zdaj izide zopet. /> Njijva«, tednik-revijjai, prenehala izhajati. { Od vlade plačanega tednika »Goriški Slovenec* ni vredno omeniti.)
Naše ilustracije. Tri reprodukcije Veno Pi Iona so omenjene že v članku; glejte »Lakoto«, glejte »Obraz starca«, vse govorita podobi sami in beseda bi ju ne mogla bolje razložiti. — Posrečena sta Bucikova portreta; zelo dober je njegov »Lastni portret«; s tem se je Bucik predstavil ves kakoršen je kot portretist. — Kralja Frana smo prinesli, da ga pokažemo še s te strani. Kdor ga doume, ga ho doumel že, ko prc-bere podpis in se bo ustavil ob njem, drugi bodo listali dalje. — Lukič je mlad srbski umetnik, ki študira v Rimu in mu s tem odpiramo skromne. stezo med občinstvo. »Kip« nosi letnico 19iy,
je močnejši, a pod vplivom, bolj samosvoja sta »Portreta«, le poti navznot bo še treba. Ostalim Ilustracijam ni treba pripomb.
Dantejeva jama pri Tolminu. Prinašamo sliko te jame, ki je zadnjič izostala. Vse je fantazija;
slikar je vpodobil v neko staro sliko Danteja, sedečega ob vhodu jame, v daljavi se vidi tolminska dolina.
Narodno blago.
01) SREBRNE ZIBKE.
(Srpenica.)
Stoji, stoji suho drevo, že sedem let ni zeleno b’lo.
Matija se nizko prikloni, ic suho drcvce obzeleni.
Je spodaj hladna senčica,
Marija Ziblje Jezusa.
Srebrna zibka, zlat tečaj, notri se ziblje Jezus sam.
Pomagajmo ga zibat vsak en čas, da uode Jezus znvr pri nas!
V rokah drži celi svet;
Jezus je majhen ino svet,
Jezus je usmiljenga sred, vse kar ga prosmo, vse nam jai
Alojz Filipič.
. ; •\ V ' -'‘'V ■ ■' ■ ■; \ ■■
’
.
Vsebina devetnajste in dvajsete številke:
LEPOSLOVNI ČLANKI:
Vamp ir. Spisali dr. Fr. Detela, (dalje.)
V San r 1 in ju. Napisali Narte Velikonja. (Dalje.)
Domače žival i. Spisal Lovro Koder. Stari rolk opis. Sipisail Venceslav Belle.
Čudni priimek. Anton Čehov - To-roš.
POUČNI ČLANKI:
Kopriva in vijolica. Po Dannentu
- Fr. Pengav. (Konec prih.) Krizantema 'v gumbnici, (književnost, slikarstvo, glasba.)
PESMI:
Alko r d« Srca. (Henrik Hebat.) Zimska. (Aiibert Širok.)
Zidam e S kadra. (Srbs. mar. pesem.
— Al. Giradniik.)
Blazne noči, I. IT. III. IV. V. (Janko Samec.)
Rudnik. (Stano Kosovel.)
S	t a r č ek na skali. (Fr. Ločniškar.) Kanina. (Fran Tratnik.)
Pusta'Iška dolina. (Peter Butko-viič.)
V d e v e it o deželo. (Ravto Nemec.)
ZA NAŠE MALČKE:
Maček grekmi'šku v s v a t e. (Čika Jova - Gradnik.)
Joža pase goske, (čika Jova -Gradnik.)
Po počitnicah. (Čika Jova - Gradnik.)
IZ NAŠE KNJIŽEVNOSTI:
Zadnje novosti.
ŽENSKI SVET:
Ne govori preveč! (G. B.) Konec. TO IN ONO.
Književnost in umetnost: Knjige v Julijski Benečiji. Naše časopisje, Naše ilustracije, Dantejeva jama. Narodno b J ag o: Od srebrne zibke. SLIKE:
Matisse: T i h o ž ii t j e. t K r a 11 j Peter I.
Veno Pilon: Mogoče.
A. P. Čehov.
Lukič: Portret I.
Lukič: Portretu.
Lukič: Kip.
Fran Kralj: Molli it e v.
Dantejeva jama pri Tolminu.
UMETNIŠKA PRILOGA:
Vemo 'Pilon: Lakota.
A. Bucik: Lastni portret.
A. Bucik: Portret.
Veno Pilon: O !b r a z s i a r c a.
Fram Krallj: Legenda »F a n t j e p o polj’ gredo«.
MLADIKA izhaja dne 15. in 30. vsakega meseca. Izdaja jo Katoliško Tiskovno Društvo v Gorici. — Tiska Narodna Tiskarna v Gorici. — Stane na leto 16 L« pol leta 8 L, četrtletno 4 L. Denar se pošlje naprej. — Posamezne številke po 1 L. Za inozemstvo, tudi za Jugoslavijo, stane 20 L letno. Uredništvo in uprava je v ulici Carducci 4. Urejuje t FRANCE BEVK.
Listnica uredništva. Čemu ta »Mladika«? Treba fie bilo .vsaj enkrat, da pokažemo deli tega, kar imamo, da ne postanemo matadušni in nas ne bo pred samim seboj sram, če zamolčimo že drugi Vzrok, ki nas ije napotil k temu. Ureditev ni popolna, in na vseh koncih ima vrzeli
Manjka del Špacapan oviti ‘m Od čariea, tudi Pefrerneljeva intarzija je došJa žali-hog prepozmo im uride orihodmiič. Mamka tsrlaSbeni del. celo nagi pesniki niso .vsi sodelovali, nrositior ie že itak roritisnil zadrge irubrikei 'fiPS*o ob Siteno. Vendar smo v 'trda vnem moktaili vKal okostie naSe^a dela in bogastva '(iniproistite. če ga tako ilmenu-iem) in bo v bodoče >lai?ie graditi'. Naii1 ne-
točnostim vsakdo otpmosti im jih morda naznani uredništvu. Zdaj pa na deJo!
Prih. 'številka 1»o Gregorčičeva. Do
10.	okt. bo uredništvo sprejelmailo rokopise. vsaka drobtina o našem velikem pes-niiku je dobrodošla.
Krasnopoljski i. t. d. Manj psevdonimov, manj pesmli, 'le boP} dobre, pa 'bova nriiatelja. Malo disciplinirati se morate. Misli so že še misli, ali pesem mora imeti nekaj, da zasluži ime »nesem«. Kaj? To morate uganiti in ustvariti Vi.
Nekaterim, »Jutranje misli« ni bil spisal dr. Joža Lovrenčič, kot pada neupravičeno sum nanj.
V Gorici, dne 30. oktobra 1921.
Poštno tekoči račun St. 50
„Adrija“ čevlji
»Čevljarska zadruga" v Mirna pri Sorici
Edino domače podjetje te stroke
Izdeluje l i ima v zalogi vedno 98 raznih vrst čevljev vseh velikosti in za vsak stan. •
Čevlji našega izdelka so delani lično in trpežno, ter se za izdelavo rabi samo prvovrstno, lično in trajno usnje. Kaka druga primes je izključena.
Pazite na varstveno znamko, ki je vtisnjena na podplatu ali nadplatu.
Ako čevlji nimajo znamke, niso naš izdelek.
Varstvena znamka.
Čevlji našega izdelka se lahko naroče naravnost iz tovarne v Mirnu pri Gorici ali kupijo v naših prodajalnah: v Trstu, Via Rettori, it. 1 blizu magistrata, v Gorici, Corao Verdi 32, v hiši Centralne posojilnice, Zahtevajte čevlje „ADRIJA“ pri vseh trgovcih. Trgovci so dolžni prodajati naše izdelke po od zadruge določeni ceni, pomnoženi za poštnino. Na zahtevo kupca moraio trgovci pokazati originalni, tiskani cenik »Čevljarske zadruge".
V	krajih kjer trgovci ne drže čevljev našega Izdelka, se iščejo zastopniki v svrho naročanja za privatne stranke. — Zastopniki dobe za svoje delo
primerno odškodnino.
Zadruga je izdala, nov bogato ilustriran cenik, katerega pošlje na zahtevo brezplačno.
Vsi dopisi in naročila naj se pošljejo na naslov;
»Čevljarska zadruga" v Mirnu pri Gorici.
£
;
»Prilogar«, Pesmi še >nisto zrele, a kair ni, se morda še lahko naredi. Vadite se, če imate veselje. Priobčujem eno pesem. Ali se vam ne zdi, da poleg drugega rima zadnjega, verza pride prepozno, ko njena tovaričica »svira* že izzveni, zato stoji
osanijjena in pesem zija nesklenjena.
Večerna idila.
Tiha noč tna zemljo Ikri Ja razprostira, bleda lunica na nebu plava,
•svetle zvezde luni iz srca smehljaje kličejo skrivnostno šepetaje:
—Lunica ostani zdrava! —
Zdaj prelestna godba v tihi .večer svira: bistrega potoka žuborenje, vonj cvetlic in hladnih sap šumenje, vse se zliva v sladke melodije, vsaki stvari -srce burno bije, ribice v potočku z valčki se igrajo, v polju si drevesa šepetajo, svoje strune vsak ubira....
Bojko: »Ojoj, ha hoja! Duša ne da.uri več pokoja.« — Ojoj, ha hil Pesem v koš leti.Pa brez zamere. Drugič kaj boljšega. S. D. Trst. Pod Prešernovim uplivom. J.. V. Premalo pesem, preveč proza.
Aleksander /. kralj Jugoslavije.
delavcev, z one strani meje. List je urejevan v toplem jugoslovanskem duhu in posveča veliko pažnjo ne samo sodobni književnosti tki se razvija med Slovenci v svobodni domovini, ampak tudi srbski in hrvatski književnosti. Pred nami leži deset številk, v katerih se nahaja večje število prevodov iz srbske književnosti* ki jih je pripravil znani slovenski pesnik in prevajalec Alojzij Gradnik. (Tu našteva list prevode, ki smo jih prinesli.) Prevodi so opremljeni s potrebnimi opombami. (Ta notica konča z apelom, naj se vse stori in z vseh strani, da ta list ne preneha izhajati.)«
»Jutro« (21. okt. 1921.) prinaša poročilo o kulturnem delu v zasedenem ozemlju in piše med drugim o »Mladiki«:
Najprej se je iz potrebe rodila »Mladika«, le skromen poizkus delovanja kulturnih amaterjev, ki so vkljub italijanskemu pritisku ostali na svojj rodni grudi. V drugem letu svojega obstoja pa se je »Mladika« izpopolnila. Urejevanje je prevzel goriški rojak, pesnik in pisatelj France Hevk. Njegov polumesečnik je nekake vrste prebod jz družinskega lista v literarno glasilo. Na tej stopnji je publikacijo seveda težko držati, ker mora ustrezati vsem slojem, ki so naročeni nanjo, jnteligentom in preprostemu kmetskemu ljudstvu. Pa vkljub vsem tem težkočam »Mladika« izhaja, uspeva, se izpopolnjuje ter nudi užitka in informacij dovolj na vse strani.
Telovadna dvorana v Rojanu, požgana dne 8. septembra 1921.
GLASOVI O »MLADIKI«.
Niajodlioneša srbislka književna revija »Srbski književni glasnik« prinaša v eni avgustovih številk:
»Mladika. Pod temi imenom izdaja v Gorici mladi slovenski pesnik g. France Bevk književni družinski list, nairtenjen Slovencem v . ozemlju, ki jih je rapalska pogodba prepustila Italiji. Poleg tržaškega »Novega roda« mladinskega lista je to naiš lleposloviiti list iv Julijski (Benečiji Mladika izhaja dvaikrat na mie-sec v precej obširnih zvezkih, na lepem papirju z ilustracijami in prinaša po' večjem dela silov. književnikov in narodnih
Uganke. 1. Demant.
		c	e	e	•
	e	e 1	e	i	
k	k		1	1	1 jo
	P	P	r	r	s
	-	t	t	v	1
			v		
črka
svojstvo str8h divjačine pisatelj in pesnik moško ime
babilonski kialj črka.
V vodoravni in navpični črti bereš iste besede.
2. Komični napis.
Las je
za toč.
3. Rebus.
(Domen.)
1X16 ti tCjaz vse Bog
Kdor prav razreši vse tri uganke in bo izžreban, dobi v dar knjigo:	Cika
Jova-Zmaj; Malaj in Malon in druge pesmi za deco. Rešitve je treba poslati do 15. novembra.
REŠITEV UGANK V 15.—16. štev.
1. Besedna uganka: Dokler je drevo mlado, ga lahko pripogneš, kamor hočeš.
2. Konjiček:	Bogu posojuje, kdor Ubožcu kaj podela. N. pr.
3. Deset nadarjenih otrok je enajst sreč.
Žreb je določil g. Jakoba Pivka v Ajdovščini št. 60.
Rešitev ugank v 17-18 St, „MIadike“.
1.	Številne uganke
.k
slama, slana, maslo, nos, lan, sol, ana, osla, slon, las.
2.	Diagonalna uganka.
/N	a	m	e	N,
B	,a	n	a,	t
1	0	,n,	e N	c s
L	o,	1	,0	n
s,	a	m	0	/S
3.	Uganka.
Ponarejen denar.
Prav je rešil in bil izžreban g. Ivan Kosmina, učitelj v Nabrežini.
Kratkočasni oe.
amerikanski humor.
Neki dijak je prišel natrkan domov. Vinska duhovi so povzročali ipreveilik .ropot 'v njefgavii sobi. Pod in jim je stanoval drugi dijuk. Razdražen je prišel k njemu in dejal, ida ne mere spati. Pijani dijak pa sc je hudoval: »Če hup — ne morete spati hup — pojdite k — zdravniku. Toda ne motite — hup — drugih ljudi — iiup — po noči — hup!«
V	MRAKU.
»Nikar ne tajti. Berta; natančno sem videla, ikako te 'je <v temi neki mežiki poljubi'!. Jaz bi se sramovala.«
»Kaj to! Kolikrat sem videla, kako te je tvoj zaročenec poljubil.«
»iDa; toda ne pustim se poljubiti nikomur drugemu razen Juriju.«
»No, saj to je bil tudi Jurij.«
PRIMEREN NAPIS.
V	za vodju je bife šolska slavnost, fotografiral se je tudi profesorski zbor, obstoječ iz samih žensk in sicer v konferenčni sobii. Nad njih glavami je bil v veliko veselje učenk viden napis stenske table, ki je bila sicer zakrita: »Nase strupene rastline-;
VOJNI DOBIČKAR NA KONCERTU.
»Kaj igrajo ta hip?«
»Deveto sinfonijo Beethovnovo.«.
. Skoda. Osem smo jih zamudili.«
BREZ SPANJA,
»Zdaj pnihajaš domov? Vso noč nisem zatisnila očesa.«
»Jaz tudi ne, ljuba Amalija.«
POTOVANJE DUŠ.
»Ali verujete v potovanje duš?«
»Ali morda zato, ker sem bil osel, ker sem vam posodil 300 lir?«
POZNO.
Gospod Cičo sedi v gledališču zelo dobre volje. Igrajo Ibsenove »Strahove«. Od dejanja do dejanja bolj se smeje. Sosedje ga ogorčeni opozorijo na nezmitsel-■nost itega početja. »Kaj?« pravi, »jaz se smejem burki, ki sem jo prešnji teden videl.«
Nove knjige.
Fr. Milčinski: Drobiž. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1921. 8. 131 str. Cena broš. 30 K, po pošti 2 K 60 vin. več. Trinajst lahkokri-lih humoresk vsebuje najnovejša knjiga Milčinskega. Ko je »nova žival s svojo kuharsko umetnostjo »v znamenju slane luže« pomagala preleviti srečnega samca v še srečnejšega zakonca, tedaj se začne zanj intimna rodtiinsko življenje, o katerem nam ve pripovedovati toliko zanimivega. Najprej je kupil ženi 'za druščino prijaznega, živega otročička, mlado Bredo, ki že peti dan svojega življenja razvija bogate talente. Komaj je bila zvrhano poltretje leto stara, je imel njen bratec že poldrugo leto, in sredi bojnih operacij so si omislili še enega malčka in potem še enega, imenovanega »morski strah«. Toraj »drobiža« dovolj v slabih časih, o katerih nam avtor tako drastično pripoveduje v črticah: »Naši in vojna«, »Aprovizacija« in »Tonda Lala««, posebno zadnja, je pikra satira na medvojno vohunstvo in bujno cvetoče špiceljstvo. Razen teh so mu priljubljen predmet razni pravdni strokovnjaki, le neznatno karikirani po živih tipih, pisatelji, gostilniški dobrovoljčki itd. Ko knjigo odložiš, pa bodisi prijatelj neprisiljenega humorja ali čmeren filister, si avtorju iz srca hvaležen za kopo dobre volje, ki si je bil v teh slabih časih deležen tako poceni.
Splošno knjigovodstvo. Spisal Franjo Sič. Založila lg. Kleinmayr in Bamberg. Cena 100 krom. Knjiga obsega dva dela. Prvi del govori o pomenu knjigovodstva, o bilanci, o trgovskih knjigah. Drugi del pa obravnava razne vrste knjigovodstva: amerikansko, nemško itd. Knjiga bo posebno trgovskim krogom zelo dobro došla.
Dr. Ivan Prijatelj: Predhodniki in idejni utemeljitelj) ruskega realizma. (Pota in cilji. 7.—9. zvezek.) Izdala »Tiskovna zadruga«. Cena mehko vez. 90 K, po pošti
6	K več. V tej knjigi obsegajoči 26 tiskanih
-	pol (414 strani), opisuje pjsatelj prehod romantike k realizmu v mišljenju, v umetnosti in socialnem življenju ruskega naroda. Središče razprave tvorijo znamenita štirideseta leta, v katerih ima svoje korenine današnja Rusija. Delo je zasnovano tako, da stoji na treh vogelnih kamenih: na Gogolju, od katerega izvaja svoj rodovnik moderni ruski umetnik, na Bjelinskem, o-četu ruske kritike in na Hercenu, katerega smatra vsak Rus za idejnega roditelja novega ruskega človeka, zlasti z ozirom na njegova socialna iskanja. Kdor hoče spoznati ruskega duha, vseobsežnega recep-
torja svetovnih idej in mladostno smelega graditelja novih duševnih in socialnih stavb za vse človeštvo, bo našel v tem delu zanesljivega vodnika, ki mu bo osve-til marsikatero pot v ruskem duševnem labirintu. Knjiga, nastala na podlagi malone dvajsetletnega študija ruske literature in na osnovi poldrugoletnega osebnega o-pazovanja ruskih razmer na licu mesta, je edini pojav te vrste v naši znanstveni literaturi in je napisana tako, da jo bo razumel vsak naš inteligent. Knjiga se dobi tudi v Gorici.
»Primorski odmevi« se imenuje nova kompozicija izpod peresa znanega skladatelja Jos. Fr. Breznika. Opozarjamo že sedaj ljubitelje romantične glasbe na ta pojav v glasbeni literaturi.
Gerhart Hauptmannova šestdesetletnica. Prihodnje leto praznuje Gerhart Hauptmann svojo šestdesetletnico. V avgustu priredijo v Vratislavi serijo predstav \t Hauptmannovih dramatičnih del. Nemški državni predsednik Ebert je izrazil željo, naj bi se vršila proslava šestdesetletnice v znamenju splošnega narodnega nemškega praznika.
Buriška zveza gospodarskih zadrug in društev v Buriti
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v (Sorici, Corso Verdi 32,
I. nadstr.,
aradnje vsak delavnik od 8. do 141 stranke ae sprejemajo le do poldneva«
Andrej Mavrič, !$£c ‘J
Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci), se najtopleje priporoča slav. občinstvu v mestu in na deželi, posebno pa preč. duhovščini, za obila naročila, katere izvršuje točno in po znižanih cenah. — — —
PrtVEL NETZBflNDT
OTVORITEV ZOBOZDRflVNlSKEGfl ATELJEJA
SPREJEMA OD	GORICA
9-12, 14-17	UL	DANTE	12-»^
Veletržca z vinom
GORICA
Via S Antonio 4 in na Kornu št. 8 (prej Kaučič)
prodajata na debelo
navadna : vipavska, islrska, briška, dalmatinska, furlanska in italijanska vina ;
fina vina in šampanjce v butiljkah, maršalo ; raznovrstne likerje, kakor : Fernet Branca, Cognac ; razna žganja (tudi na drobno), Vermouth in Špirit.
M. Krainer
VELIKA ZALOGA MANUFAKTURHEBA BLAGA
Na drobno O Na debelo.
GORICA, VIA RASTELLO 34—37.
Volneno in bombažasto snkno ~ sea moške in ženske. --------
Velika izbera perila, šifona, raznovrstnega platna za rjuhe, brisač vsake vrste, serviet, belih in barvanih namiznih prtov vsake velikosti, žepnih robcev, volnenega, bombažastega in sukanega blaga za blazine, volnene in bombažaste odeje, bele in barvane posteljne prevlake, z volno napolnjene in s klotom raznih barv, volnenim porhatom, zefirjem, eta-minom in batistom prevlečene odeje.
Velika izbera
potrebščin za krojače - - in šivilje - -
Obleke za moške, dame in otroke. Bele in barvane moške srajce spodnje hlače.
in
I
Sprejemajo se tudi umerjena naročila oblek in perila za moške, dame —in otroke.	~111
im:
MMMM® MM MM MM MM M MM MMMMM
PODRUŽNICA	|
| Ljubljanske kreditne banke 1
M	::	V GORICI, ::	M
M	Corso Verdi »Trgovski Dom.“	M
n	—	CW	Brzojavni naslov:
0	*®»® Telefon St. 50. ®*®s gg L j u b 1 j a n s k a^ b a n k a.	g
gg	.	'	'	    ;.- - - ■	'	0
tesf Delniška glavnica	6ENTRALA:	Rezerva SHS
SHS kron	kron	ES
gg so milijonov. LJUBLJANA. 45 milijonov.
PODRUŽNICE 1 Brežice, Bdrovlje, Celovec, Celje,	igr
Maribor, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst.
M
Obrestuje vloge na knjižice po 4°/0- Na daljšo odpoved vezane vloge i' t	po	dogovoru.	;	:
M Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvriuje vse v
bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše.	JB>1
H	- ©
M	Uradne	ure	za občinstvo 81/2 —12 in od 3—5.
^	Ob	sobotah popoldne, ob nedeljah in praznikih se ne uraduje.	“
mmm	m	mm	m®	mmm	n	n
c/j
>0000€»000"000€>0^
Oglejte si pred nakupom veliko zalogo vsakovrstnega pohištva, v kateri Je
g: nad 100 kompletnih šob
priprostih in najfinejših.
Kompletne spalnice od 1000 Lir naprej.
«=0 Za obilen obisk se priporoča
jLB.t0X3. ^ST©#©alg
> cd
;
Si c
n £
<£l
V)
Via Carducci 14 (Gosposka ulica).
m ,	
	
	
! •	
	
	
o o	
	
-2-a	rt
<a	ir
n O	■
	
■s a	lil
N <U	
nj >	
D- ©	ffll
t/J	u