List 2.
Angeljček.
(Po nemškim Antona barona lilesheima. *)
 Na grobu novim križ stoji, Ta križ iz kamna zdelan ni, Brez vse lepote je sveta, Križ ta je 'z mehkiga lesa.
Pri grobu pa kleči nekdo In ven'c dišeč derži z rokoj Na vencu solze se bliše Ko demanti tako svitle.
Prelite so od matere
Za njeno ljubo detice,
Čez vse je imela rada ga, —
Zdaj skriva zemlja ga hladna.
Globoko spi na postljici
U večno mirni hišici,
Iz ktere — kakor slednji ve —
Nihče več prebujen ne gre.
Pa neče mat' tega verjet', De smert človeku vse zna vzet', Z rokami koplje u zemljo , In dete če imet' ljubo. —
Al merzle zemlje brez serca Ne omeči potok solza, Ker zemlja je kakor morje: Kar pride v njo, nazaj ne sme.
Ko mat' v obupu britkimu, Britkosti toži te Bogii, Po neb' priplava lunica — In koj britkost ji mine vsa.
In vzgete se na nebesi Dve mili zlati zvezdici,
*                      v
Oci otroka so bile,
Ki pravi: „Vstavite solze!"
„$ej nisim zgubil nič na svet', „Med angeljcke sim tukaj vzet; „Ne jokajte se, mamica, „ V nebesih 'mate angeljčka!"
In kadar noč spet zvezde vžge,
Zgovarja mat1 z otrokam se,
Tak dolg', tak rada govori,
De dom nad zvezdam tud' dobi.             Malavašič.
¦ lil     —.....¦    ¦¦   ¦                    ¦                 ¦   I        U          I   M.     ¦        I                .       ¦   —
*) Iz nabere Klesheim o vili v 49. listu lanjskiga leta pohvaljenih ljudskih pesemT