NAŠ ROJAK IN SLOVENSTVO
Danes objavljamo predgovor Louisa Adamiča k delu BOJ (Struggle, prvič objavljen v angleščini leta 1933), ki je izšlo leta 1969 pri Državni založbi Slovenije. Louis Adamič je napisal Boj po vrnitvi iz Jugoslavije, kjer je v letih 1932—33 preživel enajst mesecev. Predgovor je bil namenjen ameriški javnosti, ki je še slabše poznala naše razmere kot današnja.
Prepričani smo, da boste predgovor z zanimanjem prebrali in morda vzeli v roke še katero od del Louisa Adamiča.
Jugoslavija, kjer sem v letih 1932—1933 preživel enajst mesecev, je ena najlepših dežel v Evropi; ena največjih in poteneialno najbogate-jših med malimi državami. Njena na-ravna boga?tva, ki jih za zdaj le malo ižkoriščajo, so razsežna in morda tako raznovrstna kot v Združenih državah. Njen človeški material je odličen. Gospodarsko, družbeno in politično pa je v agoniji — in tako je že vrsto iet.
Iz bistveno važnih rariogov, ki so v tesni zvezi s svetovno gospodarsko krizo, se jugoskivanske — srbske, hr,-vatske in slovenske — delavske in proletarske množice, ki sestavljajo devetdeset odstotkov prebivalstva, in tudi večina inteligence močno nagiba na levo in si z ostalimi balkanskimi in vzhodnoevropskimi narodi želi, da bi se končno pridružili Zvezi sovjetskih socialističnih republik ali prišli pod njcno-pokroviteljstvo. Vendarje maj-hna klika domačih tntlitaristov, kapi-talistov in politikov, ki sestavljajo v tej driavi vrhnjo plast, pod vodstvom kralja Aleksandra in s sodclovanjem militaristov, diplomatov, denarnih mogotcev in antikomunistov zahod-nih velesil, posebno Francije, našla načine in sredstva, da je v zadnjem desetletju obdržaia Jugoslavijo na skrajni desnici. In na tej desnici tako domači veljaki kot njihovi tuji »prija-telji« (v resnici njihovi gospodarji) iz-koriščajo deželo in jo hkrati z Bolgari-jo, Romunijo, Madžarsko in Poljsko držijo pripravljeno kot frorito za ver-jetno vojno proti Rusiji in komuniz-mu v bližnji prihodnosti.
Kljub nasprotovanju pretežne ve-čine ljudstva je Jugoslavija zdaj že skoraj štiri leta in pol pod milita-ristično-fašjstično diktaturo kralja Aleksandra in njegove dvorne stran-ke.
Ljudstvo se upira diktatun v glav-nem na dva načina: pasivno in aktiv-no. Kmetje kot razred vztrajajo v pa-sivnem odporu, ki je tradicionalen način, s katerim se balkanske kmečke množice upirajo vsem tujim in domač-im zatiralcem; v preteklosti se je izka-zalo, da tak način po daljšem času do-seže svoj učinek. Aktivno se upirajo predvsem intelekftialci in industrijski delavci (njihov povprečni dohodek je bil leta 1932 manj kot 26 centov na dan za deset ur dela), čeprav zadnje čase, ko se gospodarska kriza, še stop-njuje, postajajo tudi kmetje manj pa-sivni. Tisti, ki delajo aktivno, pred-vsem skušajo dvigniti pasivne upor-nikc in organzirati revolucjo. To so y prvi vrsti komunisti, potem hrvaški nacionalistični revolucionarji, pri-padniki kmečke štranke ali »zeleni in-ternacionalisti« in nekaj manjših sku-pin; po zakonu o zaščiti države so vse te skupine nezakonite, vse imajo skri-te podtalne organizacije in publikaci-je, podobne tistim, ki sojih imeli re-volucionarji v carski Rusiji, vse delujejo neodvisno druga od druge in bolj ali manj druga proti drugi.
Za zatiranje teh revolucionarjev, posebno komunistov — ki so najbolj številni, bojeviti, logični in uspešni v spodbujanju množic — ima diktatura posebno silo 15 000 tajnih agentov (samo y Beogradu jih je 4500), ki se skoraj izključno ukvarjajo s politič-nimi »zločinci«, in 60 000 uniformi-ranih žandarjev, ki poleg svojih dru-gih dolžnosti nenehno prežijo na rdeče. Tajna policija in žandarmerija spadata pod notranjega tninistra, ki ni nič drugega kot uradnik kralja Alek-sandra. Tudi na stotine vojnih ob-veščevalcev budno pazi na revolucio-narje vseli vrst. Seveda spadajo pod vojnega ministra, ki je vedno general in neposredno odgovoren samo kia-Iju—diktatorju, kateremu pa spet dajejo namige in mu ukazujejo gene-ralni štab Francoske republikc ter mednarodni finančniki in dobičkaiji, ki se okoriščajo s prodajo orožja. Končno ima kralj skupino osebnih vohunov, katerih število cenijo različ-no, od 30 do 100, ki podobno oprezu-jejo za radikali in gledajo, da drugi vohuni opravljajo svoje deio.
Kmalu po prihodu v Jugoslavijo maja 1932 setn spoznal, da imajo skrbno izdelan teroristični sistem. Ko so se moji novi prijatelji in znanci po-govarjali po restavracijah in kavar-nah, so večinoma šepetali. tudi če niso razpravljali o politiki ali gospodar-skih razmerah. To jim jje prišlo že v navado; tako so šepetali že vrsto let. Zvedel sem, da je veliko natakarjev policijskih agentov, petdeset odstot-kov verjetnosti pa je bilo, da sta tudi človeka pri sosednji mizi preoblečena detektiva. Treba je bilo biti previden tudi v hotelih in na vlakih; pravzaprav kjer koli v Jugoslaviji. Moški in žen-ske, ki so prihajali v kavame in proda-jali cvetje, cigarete, čokolado alt raz-glednice. so bili kaj lahko posebni agenti. V nekaterih mestih ni bilo mogoče dobiti dovoljenja za te nedo-nosne poklice, če nisi bil poleg tega posla pripravljen delati za teroristično tnrežo. Koje kdo postal politični voh-ljač, je dobil ne" samo dovoljenje, temvefi tudi majhno mesečno plačo. Policija je pla&vala tudi veliko holel-skih vratarjev in sobaric, tramvajskih in železniških sprevodnikov, proda-jalcev časopisov, tovarniških delav-cev in študentov. Zatrjevali so mi, da je v Beogradu koraj 300 študentov policijskih vohunov. Večinoma so bi-\\ xo kmečki famje. ki so dobivali državno štipendijo, da so lahko študi-rali. Velikojih ni moglodobiti štipen-dije ali brezplačnega bivališča v štu-dentskem domu kralja Aleksandra, če niso bili pripravljeni »sodelovati« s policijo; ko so privolili, so pogosto dobili dve štipendiji in brezplačno bi-vališče. Nekateri izmed teh vohunov so za denar, ki jim ga je plačevala po-licija, seveda naredili, čim manj se je dalo; nemalo pa se jih je spremenilo v strastne zasledovalce... Pripovedovali so mi te in druge stvari, in preden sem odSel iz Jugoslavije, sem lahko preve-ril večino trditev, o drugih pa sem pripravljen verjeti, da so ravno tako resnične.
Prihajal sem v stike z mladimi pri-jatelji, profesorji, študenti in delavci v Sloveniji in Hrvatski ter z novinarji in pravniki v Beogradu in Sarajevu, pri katerih so pred kratkim naredili pre-iskave, jim premetali sobe in zaplenili knjižnice ali pa jim je policija odpirala pošto in jo prebirala. Seznanil sera se s tem in onim, ko pa sem teden dni po-zneje vprašal po njem, sem zvedel, da je v zaporu.
Slišal setn o »skrivnostnih« ubojih; vendar se je zdelo, da vsi vedo, kdo jih je zakrivil. Malo preden sem prišel v Jugoslavijo, so nekoč ubili v Zagrebu štiri komuniste v stanovanju enega izmed njih. To se je zgodilo takole: policijski morilci so vdrli v stanovanje in jih pobili z revolverji z dušilcem — in to se je ujemalo z zaupanim uka-zom (katerega prepis sem sam videl) notranjega ministra kralja Aleksan-dra šefom policije v glavnih mestih, v katerem so ti dobili navodilo, naj opravijo z vodilnimi radikali na nji-hovem področju.
Neko noč v začetku junija 1932, ko sem bil v Zagrebu, so trije moški napadli dr. Mileta Budaka, znanega hrvaškega radikalnega odvetnika in pisatelja; napadalci so bili nedvomno policijski agenti. S poškodbami na glavi in dvakrat ustreljenega v hrbet so ga pustilina pločniku kot mrtvega. Oropati ga niso niti poskušali. Vendar je okreval in je danes živ — drugače kot nekaj žrtev policijsketa terorja, ki so pred kratkim izgubile življenje.
Do mene so začele prihajati zgod-be o strahotnih mukah »političnih osumljencev« v beograjski glavnjači (policijskem poveljstvu) kakor tudi v podobnih središČih za zakon in red v Zagrebu, Sarajevu in drugih mestih. Končno sem v raznih krajih po drža-vi, kjer sem bival in preučeval razme-re, začel srečevati može in fante, ko-muniste in druge, bilo jih je kar na ducate (eden me je spravil v stik z drugim), ki sojih bili mučili ali so bili nekaj Časa v zaporu ali pa oboje. Pri-povedovali so mi, kaj so doživeli sami in tudi drugi. Nekaterim sem predla-
gal, da so mi svoje zgodbe napisali, potem pa sem jim odkupil rokopise.
Na naslednjih straneh objavljam pripoved mladega komunista, ki sem ga srečal v Dalmaciji (kjer pa ni do-ma) kmalu potem, ko se je vrnil iz ječe. To je tipičen primer. Jamčim, da je resnična vsaka podrobnostigodbe, kijoje napisal ta mladenič. Pri preva-janju sem spreminjal samo toliko, ko-likor je bilo potrebno, da sem skril av-torjevo identiteto in nisem izdal ničesar v zvezi z delom komunistične partije Jugoslavije, česar policija še ne ve. Izpustil sem nekaj odlornkov, ki bi nejugoslovanskega bralca lahko sa-mo zmedli, vmes pa sem v oklepajih nekaj malega dodal in razložil. Mi-mogrede je ta pripoved tudi učinkovi-to napisano delo, prispevek k študiji sodobne revolucioname psihologije in vedenja ter osvetljuje boj med sta-rim in novim redom na svetu.
Vrhu tega ta zgodba razkriva, da Dimitrov, Bolgar, ki se je lani med obravnavo proti poiigalcem Reich-staga nekaj mesecev sijajno in po-gumno upiral vsej organizirani moči Hitlerjeve oblasti, nikakor ni razred zase med balkanskimi revolucionarji, temveč je v resnici le njihov tipičen predstavnik.
Teror, ki je opisan v tej knjigi, vla-da v Jugoslaviji že od leta 1921. ko so prepovedali komunistično partijo in jo prisilili, da je začela delovati pod-talno; to se je zgodilo po tem, ko so komunisti in njihovi simpatizerji izvc^ lili 59 članov parlamenta in zavzeli mesto Beograd. Od tedaj pa do leta 1928 je že samo skozi beograjsko glavnjačo šlo približno 15 000 moS-kih, žensk in mladih dečkov, delav-cev, kmetov in intelektualcev. Koliko jih je šlo skozi podobne prostore v drugih mestih, ne da bi jih poslali v Beograd, ni znano; vendar gre tudi njibovo število v tisoče.
Januarja 1929jekralj Aleksander razglasil diktaturo in odtlej druge re-volucionarne in opozicijske skupine trpijo teror. Cenijo, da je v zadnjih šti-rih letih šlo skozi beograjsko glav-njačo Stiri do pet tisoč »političnih osumljencev«. Mogoče so dve tretjini teh ljudi mučili na način, ki ga opisuje naslednja pripoved. Kolikojihje pad-lo v mrežo terorističnega sistema v drugih mestih, ne da bi jih poslali v Beograd, je spet neznano. Ko sem bil proti koncu decembra 1932 v Saraje-vu, so v tem mestu v enem samem dnevu zaprli 82 moških in žensk za-radi političnih zločinov.
Avtor pripovedi pravi, da je jugo-slovanska tajna policija od leta 1921 mučila do smrti ali preprosto ubila >weč kot sto« revolucionarjev. Natanč-no število do mojega odhoda iz Jugo-slavije konec marca je bilo 128. Med tetni so biii vsi razen dveh komunisti.
V to število ni vštetih na stotine moš-kih in žensk, ki so pomrli v zaporih med prestajanjem kazni. Večina »poli-tičnih zločincev« v zaporu živi od kruha in vode. Veliko jih podleže bo-leznim. Nemalo komunistom dajo bacile tuberkuloze in drugih bolezni. To niso samo govorice, temveč sploš-no priznano dejstvo. Jetnice pa so na voljo paznikom.
Ko to p&m, je v dreavnih zaporih v Mitrovici, Zenici, l^poglavi, Nišu, Mariboru, Požarevcu, Skopju in dru-god 2460 »poljliinffi zločincev«, ob-sojenih na eno do dvanajst let. Kakih dvesto jih je v »preiskavi« in čakajo obsodbo ali prostost.
Kazni so takšnele: za posest komu-nistiČne propagandne literature eno do dve leti; za njeno razpečevanje pet let; za stike s komunistično organiza-cijo izven države ali vtihotapljanje li-terature pet do deset let; če je bil kdo v Rusiji, dobi deset do petnajst let.
Tukaj dpisane metode lahko po njihovi grozovitosti primerjamo z inkvizicijskimi; v resnici pa so meša-nica metod iz carske Rusije in stare Turčije. Ruski vpliv je prišel v Jugo-slavijo po vranglovcih; eden teh je bil v začetku dvajsetih let nekaj časa šef beograjske glavnjače. Zadnja leta so bili vodilni teroristi večinoma Srbi, v katerih zgodovinsko in rasno prete-klost sodijo tudi stoletja straJnega sa-dističnega mučenja pod turškim jar-mom. S tem nočem očrniti srbskega naroda kot celote. To je sijajen narod.
V vsakem narodu so posamezniki, ka-terih prevladujoča značilnost sta sadi-zem in bestialnost. Te posameznike v Srbiji (in tudi nekaj Hrvatov in Slo-vencev) so povezali v organizacijp, ki terorizira revolucionarje v vsej Jugo slaviji ter tako podpira sedanji režim in ščiti sistem svetovne ureditve, kate-re del je.
Ali kralj Aleksander do podrobno-sti pozna teroristični sistem svojega režirna? Ko sem govoril z njim v nje-govem dvorcu, sem bil seveda dovolj pameten, da ga nisem vprašal. Vendar sem prepričan, da mu je vse znano. Malo preden je razglasil diktaturo, je o večini dejstev, omenjenih v tem se-stavku, razpravljala skupščina in so jih nadrobno obravnavali mnogi ju-goslovanski časopisi, nato pa so jih zbrali v brošuri, kateri je napisal predgovor vodilni jugoslovanski pisa-telj Miroslav Krleža; brošuro so za-plenili, režimski cenzorji pa so jo pre-povedali. Vsekakor je neovrgljivo dejstvo, da se Aleksander drži na oblasti predvsem s terorjem. 10.januarja 1934
Louis Adamič