442
Listek.
Njemu, ki je naše društvo vzbudil v življenje, hočemo pokloniti „Lepos7ovni zabavnik" ter mu tako pokazati, kako je napredovala beletristika slovenska v zadnjih petdesetih letih.
Ker tudi Vi, blagorodni gospod, v literaturi naši zavzimate odlično mesto, obrača se podpisani odbor do Vas s prijazno prošnjo, blago izvolite poslati v „Lepo-slovni zabavnik" donesek Svojega izbornega peresa in pripomozite nam izdati knjigo, dostojno svojega plemmitega namena.
V »Leposlovni zabavnik* se sprejemajo samo spisi beletristične vsebine n. pr. pesmi, kratke povesti in novele, potopisi, črtice iz književne in kulturne zgodovine in prirodoznanstva, životopisni spomini o zaslužnih pesnikih in pisateljih slovenskih i. t. d.
Rokopisi, ki naj ne bodo preobširni, pošiljajo naj se blagovoljno podpisanemu odboru, oziroma načelniku njegovemu g. dr. Jos. Vošnjaku v Ljubljano.
Nadeje se, da ustrežete prijazni prošnji naši, priporoča se Vam, blagorodni gospod, z odličnim spoštovanjem
Odbor »pisateljskega podpornega društva"
Vašo Petričič,                                                      Dr. Jos.   Vošnjak,
Ivan Hribar,                                                            Fr^ Leveč,
Ivan Tomšič.                   Ivan  Vrhovec.                   Anton JRaič.
Božidar Raic f Po daljnem bolehanji je dne 6. junija 1886. leta ob s/4 na 7 zjutraj v Ljubljani zatisnil oči svoje Božidar Raič, državni poslanec in župnik pri Sv. Barbari v Halozah, porojen 9. februvarija 1827. 1. pri Sv. Tomaži na Štajerskem, mož, katerega je ves slovenski svet visoko čislal, ljubil in spoštoval zaradi njegovega plemenitega srca, njegove slovanske gostoljubnosti, redke zgovornosti, mladostne navdušenosti, visoke učenosti. Življenje in delovanje tega političnega prvoboritelja, odličnjaka štajerskih Slovencev, pisatelja na glasu in narodnega do-brotvora opiše nam v prihodnjih zvezkih „Ljubljanskega Zvona" gospod, ki je pokojnika dobro poznal in dalje časa živel v njegovem obližji.
Ivan Dolinar f. V nedeljo 6. junija t. 1. ob desetej uri dopoludne je na pošti naglo preminol Ivan Dolinar, urednik šaljivega „Jurija s pušo", bivši pr-vosednik ali odbornik mnogim domačim društvom, znani narodni buditclj, neustrašni prvoborec za naša prava v Trsti in njega okolici in vstrajni pospešnik vsega Slovanstva
Gašparja Dolinarja, hišnega gospodai'ja in črevljai'ja ter Marije roj. Vilfanove sin porodil se je Ivan v 26. dan avgusta 1840. 1. v Skofji Loki hiš. štev. 83, učil se doma na osnovnem učilišči in potem v Ljubljani, kder je prebival pri sestri svoji Ani, a zaradi obilne odškodnosti se vrne kma]u domov učit se slikarstvu k rajnemu Subicu. V devetnajstem t. j. 1859. letu gre dobrovoljno v vojsko na Vlaško, kder se je desetnik v lovskem bataljoni hrabro boril in bil zaradi tega odlikovan s sreberno svetinjo, a bil je i ranjen, ujet in odveden v Pariz. Svoje vojne dogodjaje nam je za-nimljivo pripovedal »Samovič1' v podlistkih „Edinosti:'. 1881. in 1882. 1. »črtice (odlomki) iz mojega dnevnika." — Služil je potem v carinami ali dogani v Trsti, dokler ga niso imenovali uradnika delavskega podpornega društva; naposled je uredoval  „Jurija s pušo"  do svoje smrti
Narodnostne razpore 1868. leta v Trsti so vzdramile in obodrile Dolinarja k smelemu borjenju proti tujinstvu, kadar so se s krvjo krstile razne čitalnice po okolici, za katere se je umrši neprestano trudil. Ivan si je stekel s svojo soprogo mnogo zaslug tudi z gledališkimi igrami, ustanovil je s pomočjo nekaterih drugih
Listek.                                                          443
rodoljubov n. p. Nabergojevo, Trobčevo i. d. slovensko politično društvo in njega glasilo „Edinost", čegar urednik s Cegnarjevo podporo je bil štiri leta t. j. od 8. januvarija 1876. do zvršetka 1879. 1., ko je drugo uredništvo prestrojilo polumesečnik v tednik; osnoval je delavsko podporno društvo, telovadno društvo sSokol" in po-mogel utemeljiti še marsikatero drugo ; založil je več slov. knjižic n. pr. Križma-nova .Krajna imena v tržaškej okolici,' ,Jurijev koledar', ,Lira in Cvetje' i. d. Pod mnogimi dopisi v „Novicah" in ostalih novinah se je podpisaval ,Podlipčan' ali ,Frickov Janez.' S slovnico se je Dolinar sicer vedno prepiral in v obče ni bil korenito naobražen, kar je sam najbolj čutil ia cesto tožil prijateljem svojim: ,oh! zakaj se nisem več učil!'; a vrhu tega nedostatka so bili nekateri njegovi članki s tolikim mladostnim oduševljenjem napisani, da jih je „Slov. Narod' večkrat ponatisnol iz ^Edinosti". Bil je jako podjeten, neutruden agitator sosebno o volitvah, vnet za blaginjo naroda našega, usmiljen, zvest prijatelj, umel je z ljudstvom prijazno občevati, a tudi brzdati je in držati je v stegi. Kdo ni poznal onega krepkega, gibkega moža, vedno v slovanskej noši, ki je bil navzočen malone o vseh narodnih zabavah blizu in daleč? Da ga je hvaležni narod ljubil in spoštoval, da je narod osupnol čuvši o njegovej smrti, uvei'il nas je veličastveni sprevod 8. junija ob 6. uri zvečer: do tritisoč pogrebcev spremilo ga je k poslednjemu počitku, znanci in različna društva so položili premnogo krasnih vencev na krsto.
Da Ti je zemlja lehka, blagi Ivane!                                                     Ž.
Nove knjige slovenske. Zbornik cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu. Zbral in na svetlo dal Anton Žlogar, kapelan pri mestni fari sv. Jakopa v Ljubljani. Z dovoljenjem vclečastitega knezoškofijstva ljubljanskega. Čisti dohodek je namenjen družbi ss. Cirila in Metoda. V Ljubljani 1886. Založil izdatelj. — Tisek , Katoliške tiskarne". Vel 8. Str. XII + 286. Cena 1 gld. 60 kr. Dobivati je pri g. Žlogarji in v „Kat. bukvami".
V sv. apostolih Cirilu in Metodu vajeni smo Slovenci strinjati vse naše jade, vse naše nade. Nja opevajo naši pesniki, njiju dobe lotevajo se naši zgodovinarji, njijino delovanje in trpljenje predočevajo naši prostonarodni pisatelji ljudstvu v živih, slikovitih prizorih. Najkrepkejše pa se oznanja njijina čast z naših prižnic. Gotova priča temu je Zlogarjev „Zbornik", obsezajoč 40 govorov na slavo sv. Cirilu in Metodu. Pogodil je g. izdajatelj, pritisnivši knjigi na čelo pristno slovansko besedo. Naj se stalno udomači v našem slovstvu. V uvodnih vrsticah navaja namen, ki naj ga doseza knjiga: razširja naj v Slovencih ono sveto navdušenje za naša sv. blagovestnika, ki sta ga v poslednjih letih razvnela Lev XIII. in škof Stross-mayer. Potem našteva vso literaturo slovensko o sv. Cirilu in Metodu, z „Danico" 1. 1852. počenši, pa do dr. Kosove „Spomenice". Pred in za papeževo okrožnico ,,Grande munus", ponatisneno v ,,Zborniku" v g. T. Zupanovem vrlo točnem prevodu, nameščeni sta dve cerkveni himni o sv. apostolih slov. (prevod Bilčev). Venec cerkvenih govorov otvarja ,,Krščanska beseda" pokojnega vladike Slomška (vzeta iz ,,Drobtinic" 1853!>. Po pravici pristaje njemu prvo mesto; saj je on prvi seznanjati jel narod naš s sv. bratoma, založivši njima na čast posebno bratovščino. Kot spomenika pi*ve tisočletnice slovanske 1. 1863. dičita ,,Zbornik" govora rajnega celovškega spirituala K. Durnwirtha in ljubeznivega pevca f J. Virka Na to se čredi govor za govorom. Vse vrste duhovne homiletike so zastopane — slavo-govor, pareneza, homilija, dogmatiški, moralni, liturgiški, zgodovinski govor. Med poslednjimi se odlikujejo proizvodi Žlogar j evi, Fekonjev, T. Zupanov, Ivan Pavličev. Le-ta nam je jako izborno opisal ,,češčenje ss, Cirila in Metoda