Slovo in zahvala. Ko se poslavljam od učiteljstva, izre* kam svojo zahvalo vsem, ki so me podpi* rali v pravilnem umevanju mojega prizade« vanja. Ne stranka, ampak oseba in stan sta mi bila pred očmi. Zakaj, kaj je za vas prav: ali stranke ali vaš življenski poklic? Toda že čujem ugovor: »A mi imamo svoje nazore, svoj svetovni nazor!« Odgovarjam: »Res je, da ga imate, drugi ga imajo tudi, a v stanovski organizaciji ne moremo uve« ljavljati svojih konfesijonalnih ali filozof« skih ali političnih nazorov, ako hočemo skupnost, ker tu bi moralo veljati »in ne* cessariis unitas, in dubiis libertas« (enot* nost v potrebnih, svoboda v dvomljivih re* čeh). Kot učitelji ste pripadniki določenega stanu, ki ima svoj* duševne in gospodar« ske potrebe, vsem skupne; kot državljani ste svobodni, da se družite s somišljeniki, nc glede na svoj stan, kjer uveljavljate svoje nazore o vzgoji in pouku, ki postanejo potem lahko obvezni za šolo, da jih ne sme= te samovoljno izpreminjati ne na desno, ne na levo. Šola in politika, poklic in držav« ljanstvo — to sta dve kategoriji, ki ju treba ločiti, v zvezi med seboj, a vendar ne isto.« Zelim učiteljstvu, da bi s kritično iz» obrazbo in smotrno organizacijo usposobilo in uveljavilo sebc za enakopravni faktor, ki mu gre poleg politikov kot zastopnikov staršev beseda pri vzgojstvu in šolstvu. V Ljubljani, dne 11. aprila 1927. Dr. Drag. Lončar.