Odgoja v raolitev. in. Vzrok, da pri odraščenih božja beseda ne obrodi dovolj sadii, je tudi ta, ker niso že od mladih nog navajeni, da bi jo prav poslu.šali, in si jo v seree vtiskovali. Ze pri otrocih se mora tedaj budili veselje do božje besede. Pri dobrih keršanskih družinah je stara lepa navada, da gospodarji v nedeljih in praznikih iz cerkve prišle otroke in djužino prašajo, kaj so v cerkvi pridigovali, ali od česa je bil keršanski nauk i. t. d. Tudi učitelj naj tako dela. Učenci naj že v saboto ali v dan 16* pred praznikom zvedo, kteri evangeli bo to nedeljo ali praznik na versti; v ponedeljek ali v dan po prazniku pa naj učitelj sprašuje, kaj so učenci pretečeni dan v ccrkvi slišali in vidili. Večji učenci naj potera poglavitne nauke iz pridig in keršanskih naukov tudi zapisujejo in učitelju ali g. katehetu pokažejo. Bavno tako naj učitelj, ali še bolje, g. katehet otroke vadi, kako naj bo/jo besedo v cerkvi poslušajo in si jo v serce ia spomin vtiskajo, da jim bo teknila za časno in večno srečo. VTidil sem kako je v uekein kraji g. dutiovnik s palico v ccrkrv podil fanlaline, ki so nied pridigo sedeli po zidu zunaj cerkve, in sem mislil: žalostno je res, da jih morate v cerkev goniti, toda še bolj žaloslno pa je, ker jih že v. mladega niste vadili in navadili spoštovati božje besede; šola, šola je kraj, kjer naj se inlada serca resno odgajajo za vse to, kar se pozneje tirja od dobrega kristijana in poštenega človeka. Keršanski duh se posebno budi', živi in povzdiguje v svetih časih in praznikih, ki jih ima cerkveno leto, kterega morajo tudi že otroci dobro poznati. Ni doyolj, da učitelj učrncfiu po versti našteva svcte čase in praznike cerkvenega leta; otroci naj se tudi posebno vadijo, da se vdeležujejo čutil, ki jih bude posamni sveti časi in prazniki; pa tudi vnanji cerkveni obredi naj se otrokom pri tej priliki razlagajo. Razlaga naj se, n. pr. zakaj inia inašnik v adventu plavo barvo, in zakaj se slava (Gloria) in naleluja" ne moli in ne poje; zakaj inašnik na sveti dan tri sv. maše bere; kaj pomenijo sveče, ki jih mašnik na svečnico blagoslovlja, in se prižigajo; kaj pomeni pepel na pepelnico; kaj so cvetno nedeljo oljkine veje in bigance; kaj pomenijo opravila velikega tedna; kaj kaže velikonučna sveča; čenm je procesija na sv. Marka dan in križev teden; kaj je praznik sv. rešojega telesa i. t. d. Posebno pa je treba učence skerbno pripravljati za pervo spoved in pervo sv. obhajilo. i\aj pervi vzrok, da se odraščeni slabo ali celri nič ne pripravljajo za spoved in sv. obhajilo, ali še celri ne prejemajo teh svetih zakraoientov, je zopet la, da so bili v mladosti o tem premalo ali slabo podučeni in za pervo spoved in pervo sv. obhajilo prenialo pripravljeni. Poverhni starši in učitelji sploh menijo, ker otrok nima velikih grehov, da je otroška spuvrd le nekako bolj vnanja privada. Ta misel pa je silno slaba in pogubna. Otrok se mora vaditi veljavno in vredno prejemati sv. zakramente, ne pa iz navade. Duhovni učitelj niora pred vsem obdelovati in gledati otroško serce, preden spusti otroka k pervi spnvedi ali k pervemu sv. obhajilu. Kaj pomaga, če človek še toliko ve, če pa ima zraven tega prazno serce — brc» višjega duha, ktero se nikdar ne more povzdigniti do pravili, vrednih namenov. — Ljubi učitelji! ako hočemo, <ia bodo naši učenci lepo in s priduin inolili, odgojujmo jih za to; skerbimo, dajiin v serce sadiroo seme prave pobožnosli, iz kfere izvira naj lepša, priserčna molitev.