UDK 808.63-55
Robert Hammel in Werner Lehfeldt Univerza v Göttingenu
SESTAV TVORBE SEDANJIŠKIH OBLIK V SLOVENŠČINI
V pričujočem prispevku gre za odgovor na vprašanje, v kolikšni meri so v slovenskem knjižnem jeziku posamezne sestavine sistema tvorbe sedanjiških oblik -pregibalne končnice, oblikoglasne premene in naglas - med seboj povezane. Izhaja se od predstave, daje sedanjiški vzorec vsakega slovenskega glagola rezultat povezave določene podstavne oblike tega glagola z določenim razredom pregibalnih končnic, oblikoglasnih premen in tudi določene naglasne uvrstitve. Cilj raziskave je poleg tega primerjava slovenske tvorbe sedanjika s tvorbo sedanjika v drugih slovanskih jezikih.
The present study attempts to answer the question to what degree the elements in the system of Slovene present tense formation, i.e., inflectional endings, morphonological alternations and stress, are interrelated. The underlying assumption is that every Slovene verb's present tense pattern is the result of a connection between its base form and a certain class of inflectional endings, morphophonemic changes and accentological type. Another goal of the study is a comparison of the Slovene present tense formation with the present tense formation in other Slavic languages.
1 Uvod: Cilj in metodična načela
To delo ima za cilj opisati sestav tvorbe sedanjika v modernem slovenskem knjižnem jeziku, po možnosti popolno. Ker so temu področju tvarine že posvečene številne raziskave (prim. npr. Breznik 1911; Lenček 1966; Lunt 1966; Paternost 1963; Svane 1958, 71-81; Stankiewicz 1993, 73-95; Toporišič 1978, 186-195; 1991, 282-342) in ker se ne potegujeva za to, da bi podala kakšna nova jezikovna dejstva, je opravičilo za ponovno razčlembo tvorbe slovenskega sedanjika lahko le posebni cilj in s tem povezana metoda.
Cilj te raziskave je, da bi slovensko tvorbo sedanjika - natančneje rečeno: tvorbo določnih oblik sedanjika - vključili v tipološko primerjano tvorbo sedanjika vseh drugih slovanskih knjižnih jezikov. Namen, da bi glede tega primerjali slovanske knjižne jezike, je s svoje strani del obširnejšega projekta, v katerega okvirju naj bi bili raziskani in med seboj primerjani tudi preostali sestavi obliko-tvorja, da bi tako končno dosegli tipologijo oblikotvornih sestavov slovanskih knjižnih jezikov.
Tipološka primerjava tvorbe sedanjiških oblik v slovanskih jezikih, h kateri s tem delom prispevava, meri na odgovor na vprašanje, v koliki meri so posamezne sestavine sistema tvorbe sedanjiških oblik - pregibalne končnice, oblikoglasne premene, kakor tudi v mnogih jezikih naglas - med seboj povezane, tj. katera im-plikacijska razmerja so med njimi. Za ta namen je zgrajeno tipološko merilo, ki
za določen jezik prejme določeno vrednost, ki jo je mogoče neposredno primerjati z drugimi jeziki.
Tukaj - seveda le prav splošno nakazana -tipološka usmerjenost najinega namena (k podrobnostim prim, enoto 4) dela potreben poseben opisni nastavek. Da stopnjo sovisnosti med posameznimi sestavinami tvorbe sedanjiških oblik lahko določamo, jih moramo najprej opisati osamljeno in zase. To se bo tu zgodilo v razdelku 3.2, potem ko bodo pred tem v razdelku 3.1 podana pravila, s katerih pomočjo se za vsak glagol lahko določi nanašalna točka za opis vseh sestavin. V razdelku 4 bo uresničen tipološko zastavljeni cilj.
Opis oblikoglasnih premen, ki jih je mogoče opaziti pri tvorbi sedanjiških oblik, nam nalaga, da si za zapis besednih oblik, ki naj jih raziščemo, izberemo način prikaza, ki zagotavlja zajetje vseh ustreznih fonemskih premen. To pa vsekakor ne pomeni, da bi bilo treba imeti za naše delo vseskozi fonološki prepis. Z drugimi besedami: pri tem se v veliki meri lahko držimo sredstev slovenskega pravopisa. Od tega se moramo odmakniti tam, kjer se v slovenskem pravopisu za nas važne fonološke zadeve zakrivajo. O tem v naslednjem razdelku.
Ta raziskava je del cikla razprav, v katerega okviru so bile doslej že obdelane tvorbe sedanjiških oblik in deloma tudi struktura drugih področij tvorbe glagol-skih oblik naslednjih slovanskih jezikov: ruščine (prim. Lehfeldt 1978; 1993; Berger 1981a), ukrajinščine (prim. Lehfeldt 1983; 1985), beloruščine (prim. Kempgen 1986), češčine (prim. Berger 1981b), slovaščine (prim. Lehfeldt 1979), srbohrvaščine (prim. Lehfeldt, Kempgen 1978), bolgarščine (Kaltwasser, Kempgen 1981), makedonščine (prim. Kempgen 1979). Namera je, da se zadelajo še doslej obstoječe vrzeli - poljščina in lužiška srbščina, čim prej bo mogoče.
Doslej najobsežnejši opis nastavka, ki se tu uporablja za opis slovenskega jezika, imamo v monografiji W. Lehfeldta (1985) o spreganju ukrajinščine (prim, o tem tudi obsežno recenzijo A. L. Ščarandina in S. I. Alatorceve (1989) kakor tudi Muravyc'ke (1991)). Tudi v preostalih zgoraj imenovanih delih se to pojmovanje zmeraj bolj izčrpno pojasnjuje, tako da tu ni treba predstaviti vseh podrobnosti. To posebej velja za konstrukcijo tipološkega merila.
2 K zapisovanju slovenskih besednih oblik
Kakor že pokazano v 1. razdelku, je v okviru te raziskave treba zapisati zani-majoče nas glagolske oblike tako, da lahko zajamemo vse oblikoglasne premene tvorbe sedanjika. Zato je sedaj treba skratka razložiti fonemski sistem slovenskega knjižnega jezika, da bi potem na podlagi te razlage lahko razvili načela zapisovanja glagolskih oblik.
Po podatkih Toporišiča ( 1978, 19; 1991, 68-69), Nartnika ( 1972/73) ter Pravopisa (1990) ima slovenščina naslednje soglasniške foneme: /p-b, d-t, g-k, z-s,
ž-š, dž-č, f, c, h, m-n, r-1/. V naslednjem bomo pri zaznamovanju teh soglasniških fonemov uporabljali ustrezne grafeme.
Pri fonološki razlagi slovenskega konzonantizma znanstvena literatura izkazuje komaj katere sporne točke. Omeniti je tu le s strani Toporišiča 1. 1978 še zastopano mnenje, daje treba nastaviti tudi fonema /17 in /n'/ (prim. Toporišič 1978, 19). Toporišič je takrat ta fonema predvideval med drugim na podlagi minimalnih dvojic kot pol -polj in ban - banj, je pa sam priznaval, da gre pri izgovoru palataliziranih /n'/ oz. /l'/ v teh primerih za idealiziran izgovor. Pri Toporišiču (1991, 68) beremo: »Namesto palataliziranega n v knjižnem jeziku navadno govorimo navadnega zobnega ali mehkonebnega (tega v primeru kot manjka).« Podobno je pri palataliziranem /1'/: »Vendar namesto palataliziranega / v knjižnem jeziku običajno govorimo navadnega« (69).
Pri glagolih kot svaljkâti, manjkati, pOdaljšati, tanjšati, pOnEdEljkOvâti (k O in EgI. nižje) in nekaterih drugih se zato postavlja vprašanje fonološke razlage teh glasov, zlasti ker dvočrkji Ij in nj ne ustrezata fonetičnim danostim. - Pri manjkati je idealizirani izgovor [mańkati], navadno pa je po Toporišiču (1991, 68) pač treba nastaviti [mânkati] ali [mâr)kati], pri boljšati v idealnem primeru [bol'/ati], v resnici pa [bSl/ati]. Torej smo upravičeni izpostavljati na ustreznih mestih fonema /1/ in /n/. Ker Toporišič ( 1991, 68 in dalje) in Pravopis ( 1990) fonemov /l'/ in /n'/ sploh več ne omenjata - očitno posledica ravnokar opisanih fonetičnih danosti - se odločamo za naslednji način pisanja: Glagoli kot manjkati in pOdaljšati podajava kot mân0kati in pOdal0šati, pri čemer 0 naznanja, daje fonološki prikaz ustreznega glagola različen glede na ustrezno grafemsko podobo.
Zlogotvorni /r/, kakor ga imamo npr. v sedanjiku glagola vreči - prim, vržem -, Toporišič (1991, 86) vrednoti dvofonemsko, tj. kot /з + r/. V najinem delu so te zveze fonemov grafično podajane z r.
Slovensko pravorečje dopušča tako jakostni kakor tudi tonemski naglas (prim, npr. Rigler 1968). Pri tem slovenske slovnice uporabljajo deloma prekrivna ločevalna znamenja za označevanje tako jakostnega kakor tudi tonemskega naglasa. Jakostni naglas: ' (ostrivec) zaznamuje naglasno mesto, dolžino in ozka e in o, л (strešica) naglasno mesto in širino dolgega e ali o in 4 (krativec) naglasno mesto, kračino in širino e in o. —Tonemski naglas: ' (akut) označuje naglasno mesto, nizki ton (naslednji nenaglašeni zlog je visok), " (cirkumfleks) označuje mesto naglasa, dolžino, visoki ton (naslednji nenaglašeni zlog nizek),4 (brevis) označuje mesto naglasa, kračino, nizki ton (naslednji nenaglašeni zlog visok), ~ (dvojni brevis) označuje naglasno mesto, visoki ton (naslednji nenaglašeni zlog nizek). — Pri zaznamovanju tonemskega naglasa se ozka e in o navadno zaznamujeta s piko spodaj: e, o.
Oznaka vlog " in ~ je po Toporišiču (1991, 66). Ta seje lotil določanja pro-zodičnega naglasa v slovenščini stavčnofonetično (prim. 1978, 263-299), potem koje dotlejšnje poskuse določitve slovenske prozodije kritiziral kot nezadostne (1978, 223-265). Ker tu upoštevamo tonemski naglas, bodo tu uporabljena ustrezna tradicionalna ločevalna znamenja, vključno z zaznamovanjem ozkega ę in o s piko pod njima. Da se izognemo nesporazumom, pa pri označevanju jakost-nega naglasa uporabljamo naslednje vrste zapisa:
Tonemski naglas Jakostni naglas
prEgnésti	prEgn'e:sti
Oglušeti	Ogluš'e:ti
Odtisniti, Odtisnem	Odt'i:sniti, Odt'i:snem
prEsójati	prEs'o:jati
m0či	m'o:či
Na večje težave zadenemo pri zapisovanju slovenskih glagolov glede fonološke razlage samoglasniških fonemov. Samoglasniški sestav se da deliti na tri podsestave: 1. Dolgi samoglasniki, ki se pojavljajo le naglašeni: /i:/, /e:/, /e:/, /a:/, /o:/, /o:/, /u:/. 2. Kratki naglašeni samoglasniki, tu najprej v fonetičnem prikazu: [i], [e], [a], [o], [u], [з]. Če to razlagamo fonološko, vidimo, da gre za nasprotje v odprtostni stopnji pri /e:/ in /e:/ oz. /o:/ in /o:/, ki se pri kratkih samoglasnikih nevtralizira. Toporišič (1978, 19) to predstavlja kot: /i/, /e-e/, /a/, /o-o/, /u/, h/. 3. Kratki nenaglašeni samoglasniki fonetično: [i], [e], [a], [o], [u], [з], torej enako kot pri kratkih naglašenih, in ista je tudi fonološka razlaga: /i/, /e-e/, /a/, /o-o/, /u/, hI.
Glede na pri 2. in 3. opisane razmere iz pravopisnega prikaza ni mogoče ugotoviti, za kateri fonem gre. Prim, glagol npr. zatogotiti se, od katerega si oglejmo varianto z akutiranim tematičnim samoglasnikom v nedoločniku, tj. fonetično (zatogotiti se]. Tu se ne da določiti, ali je [o] alofotj /o:/-ja ali /o:/-ja. Primeri kot peljati, fonetično [pelj'a:ti|, fonološko (po Toporišiču, glej zgoraj) /p(e-e)lj'a:ti/, 1. os. ed. sed. /p'e:lj(e-e)m/, toda velelnik /p'e:lji/ in deležnik /p'e:ljal/, ali hotęti, fonetično [hot'e:ti), fonološko /h(o-o)t'e:ti/, 1. os. ed. sed. /h'o:č(e-e)m/, toda vel. /h'o:ti/, kažejo, da ni mogoče na podlagi e in o velelnika ali sedanjika sklepati o ustreznem fonemu v nedoločniku. Čisto enako iz oblike velelnika /b'oj/ ne moremo glede o v 1. os. ed. sed. /b(o-o)j'ini/ odkriti, ker, kot ponazarjajo naši primeri, od vzorca do vzorca lahko pride do premen fonemov. Z naslonitvijo na nekatere zastopnike moskovske fonološke šole, ki vzpostavljajo t. i. nadfonem, če se na podlagi absolutne fonološke nevtralizacije ustrezni fonem ne more določiti, bomo za nevtralizacijo e- in o- fonemov v slovenščini nastavili nadfoneine E in ü. V bistvu gre tu za grafično konvencijo: lahko bi jih po Toporišiču tudi zapisovali kot /e-e/ oz. /o-o/ ali pa na kak drug način.
Stankiewicz je 1. 1959 ugotovil, daje nasprotje med ozkimi in širokimi samoglasniki pri cirkumflektiranih samoglasnikih odpravljeno (prim. Stankiewicz 1986, 86). To, na Skrabca opirajočo se ugotovitev, prevzema tudi Paternost (1963, 18), medtem ko Toporišič nazadnje (1991, 65) d in ë navaja kot foneme. Dejstvo je pač, da sta o in e v slovenskem knjižnem jeziku razmeroma redka (prim, pripombo Priestlyja 1993, 390), okoliščina, utemeljena zgodovinsko. Nanju naletimo npr. v or. ed. ženskih samostalnikov (npr. nogo nasproti nogo) ali pri prevzetih glagolih pogovornega ali ljudskojezikovnega značaja, prim, pokam 'pakiram' nasproti pokam 'počim'. Za to delo je vprašanje o fonemih /5/ in /e/ v zvezi z oblikoglasnimi in naglasnimi premenami pomembno (gl. 3.2.2).
Za hI v slovenščini ni posebne črke, navadno se zapisuje z e. V tem delu pa bomo uporabljali jasnejši simbol з, razen pri zložnem r, fonološko /ar/, ki ga bomo kot prikazano pisali z r.
Podatki o naglasu slovenskih glagolov so iz SSKJ. Pri naglasnih variantah -kot prim. npr. kupiti, kupiti in kupiti - določamo za vsako varianto samostojno podstavno obliko. Kar se tiče variant sedanjiške spregatve, kot npr. glodam in glójem, bomo ustrezni podstavni obliki pripisali samostojne izrazne vzorce.
3 Razčlembeni del
3.1 Določitev podstavnih oblik
Vsak sedanjiški vzorec slovenskega glagola si na izrazni strani lahko mislimo kot rezultat povezave določene podstavne oblike z določenim razredom končnic (prim. 3.2.1), oblikoglasnih premen podstave (prim. 3.2.2) kakor tudi določene naglasne uvrstitve (prim. 3.2.3). To so sestavine tvorbe sedanjika, o katerih je bil govor v razdelku 1. Za vsak glagol potrebujemo podstavno obliko (PO), tj. tako obliko, na katero se mora nanašati opis izraznih sredstev tvorbe sedanjiških oblik. Za to je potrebno najprej podati pravila, po katerih določamo podstavne oblike. Izhodiščna ugotovitev podstavne oblike glagola je zmeraj nedoločnik, tj. oblika iz slovarjev in slovnic. Pravila za to ugotavljanje so:
1.	Če se ned. oblika končuje na -Vti, se podstavna oblika dobi s črtanjem -ti.
2.	Pri drugih oblikah je podstavna oblika tista iz 3. os. ed. pred končnico:
k 1. Nedoločnik	PO	Nedoločnik	PO .	Nedoločnik	PO
lOvfti	lOvf-	pritEgniti	pritEgnf-	venčati	venča-
lOvîti	lOvî-	pritEgnîti	pritEgnî-	venčati	venča-
tabOrfti	tabOrf-	gOréti	gOré-	blEbEtäti	blEbEtâ-
tabOnti	tabOn-	kipeti	kipé-	ObiskOvâti	ObiskOvd-
mOtiti	mOti-	gledati	gléda-	pOspEšEvdti	pOspEšEvd-
mOtîti	mOtî-	glodati	glóda-	Obuti	Obü-
motiti	móti-	glódati	glóda-	s liti	sü-
dvfgniti	dvfgni-	mîgati	mîga-	Odpluti	Odplü-
pritegniti	pritégni-	brbati	brba-		
Nedoločnik	3.0s. ed.	PO	Nedoločnik	3.os.ed.	PO
blésti	blédE	bléd-	grébsti	grébE	gréb-
cvasti	cvatè	cvat-	dólbsti	dólbE	dólb-
cvésti	cvétE	cvét-	skübsti	skübE	skub-
gristi	grîzE	gnz-	zebsti	zébE	zéb-
lésti	lêzE	lêz-	leči	ležE	lež-
mésti	médE	méd-	m0či	mórE	mór-
mesti	médE	méd-	seči	sečE	seč-
nâjti	nâjdE	nâjd-	seči	sežE	sež-
nésti	nésE	nés-			
Obstaja omejeno, čeprav ne neznatno število glagolov, katerih nedoločniška oblika se sicer končuje na - Vti, pri katerih pa se podstavna oblika vendarle določa po pravilu 2. Prim, listo teh glagolov, vendar brez predponskih:
Nedoločnik	3.0s. ed.	PO	Nedoločnik	3. os. ed.	PO
bâtisE	bOjisE	bOj-sE	pléti	plévE	plév-
brati	bérE	bér-	plüti	plôvE	plôv-
déti	dénE	dén-	pOvédati	pOvé	pOv-
dréti	dérE	dér-	prâti	pérE	pér-
gnâti	ié nE	ïé n-	rjüti	rjdvE	rjôv-
fti	gré/grè	gr-/gr-	slüti	slôv-	slôv-
-	pój dE	pójd-	stati	stOjf	stOj-
jéti	jâmE	jäm-	stlâti	stéljE	stélj-
klâti	kóljE	kólj-	tręti	târE	târ-
kléti	kólnE	kóln-	vreči	vržE	vrž-
méti	mdnE	mân-	vzéti	vzâmE	vzâm-
mléti	méljE	mélj-	začeti	začne	začn-
pęti šE	pnè sE	pn- sE	-zvâti	zôvE	zóv-
péti	pójE	pój-	zväti	zôvE	zóv-
plati	póljE	pólj-	žeti	žinjE	žinj-
3.2 Opis izraznih podvzorcev 3.2.1 Opis pregibnostnih podvzorcev
Za izražanje slovničnega pomena tistih besednih oblik, ki sestavljajo vzorec sedanjika, ima slovenščina na razpolago tri razrede pregjbnostnih končajev, ki se deloma razlikujejo. Te razrede zaznamujemo s Fi, F2 in F3:
	-am.	-aš,	-a		-em.	-eš,	-e
Fi:	-ava,	-ata,	-ata	F2:	-eva,	-eta,	-eta
	-amO,	-atE,	-ajO		-emO,	-etE,	-ejO
	-im,	-i š.	-i				
F3:	-iva,	-ita,	-ita				
	-imO,	-itE,	-ijO				
Pri F2 ni določeno, za kateri izmed fonemov It.I, /e:/ ali /E/ gre, se pravi, da c
predstavlja vse tri možnosti. Da lahko določimo ustrezno možnost, uporabljamo naslednje pravilo: Če je samoglasnik e v vseh končajih sedanjika ali akutiran ali cirkumflektiran, gre za fonem /e:/. Če je v edini /ë/, sicer pa /ë/, gre za fonem /e:/. V vseh drugih primerih, tj. pri nenaglašenem lel v končnici gre za/E/.
Ta opis ima prednost, daje število pregibnostnih podvzorcev mogoče omejiti na minimum. Ta prednost pa je dosežena za ceno, daje zgoraj postavljena zahteva, v skladu s katero morajo biti različna oblikotvorna sredstva opisljiva neodvisno od drugega, deloma prekršena, saj je F2 odvisna od naglasnih podvzorcev (prim, razdelek 3.2.3). Da se temu izognemo, podvzorce F2 razdelimo na F2a: -em,..., Fît,: -em,... in F2C: -Em,... Pri taki razdelitvi pregibnostnega podvzorca F2 se ne moremo nanašati na naglasne podvzorce, tako da se zdi, daje zahteva po neodvisnem opisu različnih sredstev izražanja sedanjika izpolnjena. Vendar je ta opis deloma preobilnosten, ker je npr. podvzorec F2C mogoč le, če sedanjik ni na-glašen na končaju, obratno sta F2a in F2b mogoča le, koje sedanjik naglašen na končaju. Z drugimi besedami, tudi pri razdelitvi podvzorca F2 na tri variante ne moremo ustrezati zahtevi po neodvisnem opisu. Zaradi tega bomo pri opisu uporabili le tri podvzorce.
Pri F2 v 3. os. mn. ima lahko poleg -ejO tudi knjižno obarvano varianto -o, npr. nésti - 3. os. mn. nésEjO in nesó\ biti - 3. os. mn. bijEjO in biję. Podobno je pri F3 -ijO tudi -ë, npr. kaditi - 3. os. mn. kadijO in kade. Obe varianti sta akutirani.
Pri t. i. atematskih glagolih so končaji -asta in -astE oz. -esta in -estE (nedol. jësti, dati, (ti, grëm, vëdEti, vem in predponski glagoli iz njih, npr. snésti, pOvëdati itn.). 3. os. mn. ima fakultativno -dó nam. -jO, pri čemer je -dó akutiran. Toporišič (1991, 307) glede pogostnosti daje prednost obliki dâjO, medtem ko ima pri sestavljenkah z dati končnice -ta, -tE in -jO za »skoraj bolj navadne« (r. t.).
3.2.2 Oblikoglasni podvzorci
Za izražanje slovničnega pomena sedanjika ima slovenščina na razpolago oblikoslovja oblikoglasnih premen, kijih imenujemo oblikoglasne podvzorce:
(a)	Podstavni obliki se dodaja soglasnik -j-: gré—> gréj-.
(b)	Samoglasnik podstavne oblike se krne: klama—> klam-; kadi' —> kad-; plača—> plač-; uspe—» us p-.
(c)	-Ova-, -uva-, -Eva- se v izglasju zamenjuje z -ü-, npr. zavarOvâ—» zavaru-.
(č) Soglasnik ali soglasniški par izglasja podstavne oblike ali tudi zaradi samoglasniške krnitve okrajšana podstavna oblika se zamenjuje z drugim soglas-nikom ali soglasniškim sklopom:
b—»bij	d—	z —»ž
Р->Р1Ј	t—>č	s —>š
m—>mlj		
v—»vlj	g-)ž	sk->šč
	k—»č	si —> šlj
	h—»š	č—>k
Da bi vsakemu glagolu lahko pripisali oblikoglasni vzorec, moramo obliko-glasne premene pojmovati tako široko, da se da razložiti tudi tip kot brâti s pod-stavno obliko bér-, ki se pri nobeni sedanjiški obliki ne spreminja.
Sedaj lahko opišemo oblikoglasne sedanjiške podvzorce:
Mi Če se podstavna oblika končuje na samoglasnik, se ta krni. Soglasnik v izglasju podstavne oblike oziroma s krnitvijo samoglasnika okrajšana podstavna oblika ostaneta nespremenjena.
M2 Samoglasnik na koncu podstavne oblike se krni. Samoglasnik ali samo-glasniški sklop v izglasju se zamenjuje z drugim soglasnikom.
M3 Podstavna oblika se razširja z -j-. Če se -j- dodaja na -Ova-, uva- oz. -Eva-, se ta premenjuje z -u-.
Če ima korenski morfem podstavne oblike nadfonemov /E/ ali /O/, se /E/ premenjuje /e:/ oz. z /e:/, /O/ z /d:/ oz. z /o:/, če naglas pride nanju. Premena /E/ z /8/ oz. /O/ z /6/ je zelo neverjetna, saj nismo mogli najti nobenih takih primerov. Ker je vsaj teoretično mogoča, bomo vedno naznačevali, s katerimi fonemi se hiper-fonema /E/ in /O/ premenjujeta.
Primeri:
Mi:		smuča-	smuč-am
		bér-	bér-Em
	(P)	mOtî-	mót-im
	(0)	prEpOgni-	prEpógn-Em
	(?)	vlEpî-	vlép-im
	(e)	prEgnî-	prégn-Em
M2:		kâpa-	kâpIj-Em
	(?)	plEsâ-	pleš-Em
	(e)	jEmâ-	jćmlj-Em
	(9)	pOsIâ-	pošlj-Em
Mi:		gré-	grêj-Em
		zavarOvâ-	zavaruj-Em
		lOčEvd-	10čuj-Em
		Opljdva-	Opljüj-Em
	(9)	Orâ-	órj-Em
	(0)	Ord-	óij-Em
3.2.3 Naglasni podvzorci
Slovenski knjižni jezik pozna v sedanjiku šest tipov naglaševanja; imenuje jih naglasne podvzorce in zaznamujemo z Ai, A2 itn.
Ai V vseh oblikah naglas kakor v podstavni obliki. A2 V vseh oblikah je prvi oz. edini zlog končaja akutiran. A3 V vseh oblikah je prvi oz. edini zlog končaja cirkumflektiran. A4 V oblikah ednine so končaji kratki naglašeni, v vseh preostalih oblikah pa je prvi zlog končaja akutiran. A5 Nasproti podstavni obliki se naglas v vseh oblikah sedanjika premika za en zlog proti začetku besede. V vseh oblikah je naglašeni zlog akutiran. A6 Nasproti podstavni obliki se naglas v vseh oblikah sedanjika premika za en zlog proti začetku besede. V vseh oblikah je naglašeni zlog cirkumflektiran. Če v podstavni obliki tak premik naglasa ni mogoč, prihaja do metatonije, in to sicer v naslednjih primerih: (i) Podstavna oblika je na-glašena na začetnem zlogu ali na prvem zlogu, ki sledi predponi oz. predponam; (ii) podstavna oblika ima brez predpon(e) najmanj tri zloge in poleg tega ni na-glašena na začetnem zlogu. To pomeni, da se (a) v slovenščini naglas ne more premikati na predpono; da se (b) v večzložnem korenu naglas ne more premikati; in daje (c) premik naglasa mogoč le tedaj, če je podstavna oblika naglašena na tematičnem vokalu.
	Primeri:					
Ai:	ščipa-	ščfp-am		A5:	plačž-	pldč-am
	zov-	zóv-Em		(9)	krOži-	krož-im
	rîsa-	nš-Em		A6:	lOčEvi-	10čuj-Em
	bér-	bér-Em			ljubî-	ljub-im
A2:	trpé-	trp-i'm		(i)	déla-	dêl-am
	lOvî-	lOv-im			OdpOčf-sE	OdpOčij-EmsE
a3:	kOnčd-	kOnč-am			iznakâzi-	iznakâz-im
a4:	žgž-	žg-em,...	žg-čva	(ü)	pOlOviči-	p010vič-im
	dajâ-	daj-êm,..	.daj-éva		pOkatrâni-	pOkatrân-im
	začn-	začn-em,	... začn-čva,...			
4 Sintetični del: zgradba in struktura izraznih podvzorcev
Iz dosedanjega obravnavanja sledi, da ima slovenščina za tvorbo sedanjiških oblik na razpolago tri pregibnostne, tri oblikoglasne in šest naglasnih podvzorcev. Vsakemu konkretnemu sedanjiškemu vzorcu katerega koli glagola z ustrezno podstavno obliko lahko pripišemo kombinacijo enega pregibnostnega, enega oblikoglasnega in enega naglasnega podvzorca tipa (Fj, Mj, Ak), pri čemer je i = 1, 2, 3; j = 1, 2, 3; k = 1, 2, 3, 4, 5, 6. Vzorec sedanjika glagola kOnčati s podstavno obliko kOnčd- npr. ima podobo: konč-Sm, -Sš, -5, itn., je torej kombinacija Fi, Mi in A3.
Seveda nas zanima vprašanje, koliko takih kombinacij se v sodobnem sloven-
skem knjižnem jeziku dejansko uresničuje. Preden se lotimo te empirične raziskave, je smotrno ugotoviti število teoretično mogočih kombinacij. Rešitev te kombinatorične naloge ni težka, če upoštevamo, da nobena kombinatorično mogočih kombinacij a priori ni izključena. Pod pogojem, da se vsak podvzorec danega razreda lahko kombinira z vsakim podvzorcem preostalih dveh razredov, je število kombinacij 3 x 3 x 6 = 54 možnosti. V maksimalnem primeru ima torej slovenščina lahko 54 sedanjiških izraznih vzorcev. To maksimalno število zaznamujemo s K™*.
Seveda je Kmax le teoretična veličina, saj ni pričakovati, da se vse mogoče kombinacije dejansko uresničujejo. Vendarle je Kmax za nas pomemben, saj število dejansko uresničenih sedanjiških izraznih vzorcev lahko ocenimo le, če ga primerjamo s številom teoretično mogočih vzorcev. Če bi bilo res uresničenih vseh 54 teoretično mogočih izraznih vzorcev, med posameznimi pregibnostnimi, oblikoglasnimi oz. naglasnimi podvzorci, ne bi bilo mogoče ugotoviti nobenih povezav. Če npr. dani glagol svoje sedanjiške oblike tvori s pomočjo F2, v tem primeru ne bi bilo mogoče »napovedovati« ustreznega oblikoglasnega ali pa na-glasnega podvzorca ali vsaj omejiti števila možnosti.
Obratno velja: čim manj izraznih vzorcev se uresničuje, tem lažje je na podlagi določenega podvzorca napovedovati preostala dva podvzorca ali pa najmanj omejiti število možnosti. Kolikor število uresničenih izraznih vzorcev upada, toliko »povezanost« oblikoslovnega sestava raste. Dosega maksimum, če število uresničenih izraznih vzorcev sovpada s teoretičnim minimumom. Tole minimalno število je enako številu podvzorcev v najobsežnejšem razredu podvzorcev. To sledi iz dejstva, da mora vsak podvzorec nastopati v najmanj enem izraznem vzorcu - drugače ne bi obstajal. Minimalno število izraznih vzorcev, tj. kombinacij tipa (Fj, Mj, Ak) zaznamujemo z Kmi„. V pričujočem primeru je Kmi„ = 6, torej enako številu naglasnih podvzorcev.
Tipološka naloga našega obravnavanja sedaj sestoji v natančni določitvi mesta, ki ga slovenski knjižni jezik zavzema med obema ekstremoma, tj. med popolno nepovezanostjo na eni in popolno povezanostjo na drugi strani. Najprej naštevamo vse podvzorce, ki so v sodobni knjižni slovenščini uresničeni:
(Fi,Mi,Ai)		našteva-	naStév-am
(FI,MI,A2)		dä-	d-iim
(FI,MI,A3)		sval0kä-	sval0k-âm
(Fi, Mi, As)	(9)	kOpâ-	kóp-am
(Fi, Mi, Ab)		sküha-	skûh-ain
(F2,M|,A|)		strež-	strež-Em
(F2.M1.A2)		pOv-	pOv-ém
(F2.M1.A3)		smç-	sm-çm
(F2.M1.A4)		vpn-	vpn-èm
(F2.M1.A3)	(?)	smEjâ- šE	smçj-EmsE
(F2,MI,A6) (e)	pEljâ-	pêlj-Em
	dvfgn-	dvîgn-Em
(F2, M2,AI)	ščipa-	šči'plj-Em
(F2,M2,A5) (e)	ščEbEtš-	ščEbeč-Em
(F2,M2,A6)	ubrisa-	ubnšEm
(F2,M3,AI)	kli-	klij-Em
(F2,M3,A5)	kOvâ-	kuj-Em
(F2,M3,A6)	prEprEčEva-	prEprEčuj-Em
	nabî-	nabîj-Em
(F3,Mi,AI)	lóti-	lót-im
(F3,MI,A2)	prEkadi-	prEkad-im
(F3,Mi,A5)	krstî-	krst-im
(F3,Mi,A6) (0)	skOči-	skoč-im
	pOsndži-	posnaž-im
Naslednji glagoli se iz različnih razlogov v okviru pričujočega nastavka ne dajo opisati, zato jih obravnavamo kot izjeme:
1.	Glagol iti s podstavno obliko gr- ima tri knjižne oblike, od katerih imata dve izrazna vzorca (F2, Mi, A2): gr-em, gr-eš, itn. oz. (F2, M,, A4): gr-êm, ... gr-éva, itn. V naslednji varianti je zadnji zlog povsod naglašen, okoliščina, ki se s pomočjo navedenih izraznih vzorcev ne da opisati; prim.: gr-êm, gr-eva, gr-emô, itn.
2.	Sedanjik glagola umęti s podstavno obliko urnę- se oblikuje navadno v skladu z izraznim vzorcem (F2, Mi, A3), prim.: um-ęm, um-eš, itn. V SSKJ najdemo poleg tega tudi varianto z izraznim vzorcem (F2, Mi, A5), prim.: um-Em, um-Eš, itn. Poleg teh dveh variant navaja SSKJ še naslednjo, označeno kot redkejša: umęj-Em, umej-Eš, itn. Te oblike imajo izrazni vzorec (F2, M3, Аб). »Izjema« je v tem, da tu prihaja do metatonije, čeprav bi se naglas v skladu z A6 moral premakniti. Breznik (1911, 426) navaja še več glagolov tipa umęti, umęjem iz slovenskih narečij.
3.	Sedanjik glagola biti je v vsakem pogledu »izjema«, prim, sšm, s7, je, sva, stâ, stâ, smo, stê, so.
4.	Pregibnostni vzorec prihodnika biti se ne sklada z nobenim naših izraznih vzorcev: b-dm, h-oš, b-б, b-çva, b-çsta, b-çmO, b-ôstE, b-ôdO/b-çjo. Zgodovinsko gledano so te oblike ali skrčki oblik bôdEm/bçdEm, bodEš/bodEš, itn. (PO bod-/bod-), ki se tvorijo po (F2, Mi, Ai), ali pa so nastali po naliki.
Da vse odnose med izraznimi podvzorci pregledno predstavimo, sedaj vsakemu podvzorcu priredimo po en graf, v katerem puščice od danega podvzorca, ki je na levi strani, vodijo do tistih podvzorcev, s katerimo oblikuje izrazni vzorec:
Kakor vidimo, je od 54 teoretično mogočih kombinacij uresničeno 21.
Na podlagi tega števila sedaj lahko izračunamo vrednost t. i. mere povezanosti tvorbe slovenskih sedanjiških oblik, s katero lahko označimo sedanjiški oblikotvorni sistem v celoti. V splošni obliki to mero takole pišemo (za njeno izpeljavo gl. Lehfeldt 1985, 58 si.):
Kot vidimo, je vrednost te mere v mejah intervala <0;1>. S pomočjo te mere torej lahko primerjamo različne slovanske jezike med seboj. V primeru knjižne slovenščine s Kmax = 54, Kmjn = 6 in Kreai = 21 dobimo:
V primerjavi s preostalimi južnoslovanskimi jeziki - prim. M(V)Boig = M(VW = 1, M(V)skr = 0,719 - je torej povezanost sedanjiškega oblikotvornega sestava slovenskega knjižnega jezika najnižja. To pomeni, daje v knjižni slovenščini relativno manj pogosto mogoče od enega izraznega podvzorca sklepati na drugega ali pa najmanj omejiti število možnosti. Kot kažejo risbe, je v sedmih primerih od enega razreda izraznih podvzorcev mogoče enoznačno sklepati na drugi, Fi in F2 implicirata Mi, od M2 in Мз lahko sklepamo enoznačno na F2, medtem ko A2, Ai in A4 implicirajo Mi. Le v enem primeru lahko na podlagi enega izraznega podvzorca ugotovimo ves preostali izrazni vzorec: A^ implicira ne samo Mi, temveč tudi F2.
Najbližja je glede povezanosti knjižna slovenščina slovaščini z M(V)Sik = 0,667. Se nižji sta meri za ukrajinščino in beloruščino -0,645 oz. 0,600. Zelo nizka je mera za ruščino: 0,440 (gl. Lehfeldt 1993), medtem ko se češki t. i. minimalni sistem (prim. Berger 1981b) približuje bolgarskemu in makedonskemu ek-stremu maksimalne povezanosti. Za češčino je bila izračunana mera 0,850. Za poljščino in lužiško srbščino raziskavi še manjkata.
Seveda moramo na navedene številke gledati z zadržanostjo: imajo samo tolikšno obvestilnost, kolikor je analiza pravilna in popolna. Kar se tiče popolnosti, bi se lahko vrednost mere povezanosti značiJno spremenila, če bi se izkazalo, da v ustreznem jeziku kakršen koli izrazni vzorec, za katerega seje doslej menilo, da ni uresničen, vendarle obstaja. Pri kvantitativni raziskavi, upoštevajoči tudi sistemsko ali pa pragmatično pogostnost izraznih vzorcev, tak doslej neopazen izrazni vzorec, ki se le redko uresničuje, ne bi imel tako velike teže. Kvantitativna raziskava je za knjižno slovenščino predvidena.
Ne glede na zgornje pridržke moramo vendarle ugotoviti, da je mera povezanosti pomemben tipološki parameter, ki bi se moral postopno določiti za vsa področja oblikoslovja tako slovenščine kot tudi drugih slovanskih jezikov.
M(V)L =
54-21
M(V)siov = ^^ = 0,688
Navedenke
Tiltnan Berger, 1981a: The Formation of the Imperative in Modern Russian. Russian Linguistics 6, 65-80.
—	1981b: Die Präsensformenbildung der tschechischen Schrift- und Umgangssprache.
Kwartalnik Neofilologiczny 1, 55-83. Anton Breznik, 1911: Die Betonungstypen des slavischen Verbums. Archiv für slavische
Philologie 32, 399-454. Jörg Kaltwasser, Sebastian Kempgen, 1981: Die Präsensflexion im Bulgarischen. Die
Welt der Slaven 26 (N. F. 5), 285-309. Sebastian KEMPGEN 1979: Die Formenbildung des Präsens im Makedonischen. Die Welt der Slaven 24 (N. F. 3), 55-65.
—	1986: Das Präsens im Weißrussischen. Zeitschrift für slavische Philologie 45, 349-75. Werner lehfeldt, 1978: Formenbildung des russischen Verbs - Versuch einer ana-
lytisch-synthetisch-funktionellen Beschreibung der Präsens- und der Präteritumflexion. München: Otto Sagner.
—	1979: Das System der Präsensformenbildung im Slovakischen. Die Welt der Slaven 24
(N. F. 3), 380-404.
—	1983: Das System der Präsensformenbildung in der modernen ukrainischen Litera-
tursprache (im Vergleich mit anderen slavischen Sprachen). Slavistische Studien zum IX. Internationalen Slavistenkongreß in Kiev 1983, hrsg. von Reinhold Olesch. Köln-Wien: Böhlau, 317-28.
—	1985: Спрмжение украинского глагола, München: Otto Sagner.
—	1993: Русское e/iaeoAbHoe слоаоизменение, Göttingen (razmnoženi rokopis). Werner Lehfeldt, Sebastian kempgen, 1978: Das System der Präsensformenbildung im
Serbokroatischen. Folia Linguistica 12, 137-63. Rado L. LENČEK, 1966: The Verb Pattern of Contemporary Standard Slovene. Wiesbaden: Otto Harrasowitz.
Horace G. LUNT, 1966: Attempt at a Generative Description of the Slovene Verb. V:
Lenčck 1966,133-187. Vlado Nartnik, 1972/73: Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema.
Jezik in slovstvo 17,81-91. Marharyta muravyc'ka 1991: Rccenzija knjige (Lehfeldt 1985). Мовознанство 5, 76-78.
Jože paternost, 1963: The Slovenian Verbal System: Morphophonemics and Variations.
Ann Arbor (Diss. Indiana University). Pravopis, 1990: Slovenski pravopis. 1. Pravila. Ljubljana: DZS. J. Toporišič et al. Tom M. S. Priestly, 1993: 'Slovene'. Bernard Comrie, Grcville G. Corbett, cds. The Slavonic Languages. London-New York: Routledge. 388-451. Jakob Rigler, 1968: Problematika naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku. Jezik in
slovstvo 13, 192-199. Sskj, 1970-1991: Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5. Ljubljana: DZS.
Edward stankiewicz, 1986: The Vocalic System of Modern Standard Slovene. The Slavic Languages. Unity in Diversity. Berlin-New York-Amsterdam: Mouton de Gruyter, 85-91.
—	1993: The Accentual Patterns of the Slavic Languages. Stanford, California: Stanford
University Press.
Gunnar O. svane, 1958: Grammatik der slovenischen Schriftsprache. Kopenhagen:
Rosenkilde und Bagger. A. L. ščarandin, S. I. Alatorceva, 1989: Recenzija knjige (Lehfeldt 1985). Zeitschrift
für slavische Philologie 49, 419-427. Jože TOPORIŠIČ, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Ljubljana: Obzorja.
—	1991: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Zusammenfassung
Das System der Präsensbildung in der slowenischen Schriftsprache auf der Grundlage des sogenannten »analytisch-synthetischen funktionellen Ansatzes« ermöglicht den Vergleich der Bildung von Gegenwartsformen slawischer Sprachen auf eine genaue, d.h. numerische Art und Weise. Die Präsensform in einer slawischen Sprache kann beschrieben werden als Verbindung der sogenannten »Basisform« des Verbs mit einer bestimmten Endungsgruppe, dem formenlautlichen Wandel und in vielen Sprachen auch dem Akzentwechsel. Zuerst wird für jedes Verb die Basisform bestimmt, die im Falle der slowenischen Schriftsprache aus dem Infinitiv bzw. der 3. Person Sing, abgeleitet wird. Danach werden die einzelnen Klassen der Ausdrucksmittel des Präsens, jede für sich, beschrieben ~ die Endungen, der formenlautlichen Wandel und die Akzentwechsel. Diese Klassen werden als »Ausdrucksuntermuster« bezeichnet. Der nächste Schritt eruiert, welche der theoretisch möglichen Kombinationen verschiedener Flexions-, Akzent- sowie formenlautlicher Untermuster sich in der zeitgenössischen slowenischen Schriftsprache verwirklichen. Diese Kombinationen einzelner Ausdrucksuntermuster nennen wir »Ausdrucksmuster«. Der Vergleich der Zahl der realisierten Ausdrucksmuster mit dem theoretischen Maximum und Minimum in der Zahl der Ausdrucksmittel zeigt an, wie stark die sogenannte »Verbundenheit« im System der Präsensforinenbildung ausgeprägt ist. Je kleiner etwa die Zahl der realisierten Ausdrucksmittel, umso stärker ist die Systemverbundenheit, d.h. umso leichter lassen sich auf der Grundlage eines Ausdrucksuntermusters die übrigen zwei »vorauszusagen«. Die Werte des Maßes an Verbundenheit einzelner slawischer Sprachen sind direkt vergleichbar. Das Slowenische erweist sich innerhalb der südslawischen Sprachen als die Einheit mit dem niedrigsten Wert dieses Maßes.