ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 5.
V Ljubljani, 1. maja 1888.
Leto XVIII.
Kolédnica.
(Kadar nabirajo za nove zvonove.)
arni vani zvone zvonovi Oj zvoné takó lepó. Težki, lepi so in novi, Vsak dan kaj vam povedo. Pa buči naj, ali klenka, Vsak vas milo prosi evenka : Plačan nisem, kdaj pač bom? Dajte evenka. bini, bam, bom!
Zdaj Marije v večnej slavi Več ne zbäda oster meč, To zvon veliki vam pravi, Ne samó to, oj še več: Kana, oh, boli me huda, Ce boli me, saj ni čuda: Plačan nisem, kdaj pač bom? Dajte evenka. bim, barn, bom!
Peter, Pavel brez nehanja Grešni sta svarila svet, To zvon drugi vam oznanja, Toda vmes vam toži spet: Kdor uči vas, kdor vam pöje, Naj dobi piacilo svóje: Plačan nisem, kdaj pač bom? Dajte evenka, bim, bam, bom!
Sveti Florijan varuje, Da vam hiša ne zgori, To zvon tretji oznanjuje Vmes pa tudi to brenči: Vi možje, dekleta, žene, Fantje spomnite se mene; Plačan nisem, kdaj pač bom? Dajte evenka, bim, bam, bom!
Kdo v nedeljo k maši kliče? Kdo vam ognja brani väs? Kdo vam spremlja v grob mrliče? To zvonov vam dela glas. Torej dajajte veseli, Da ne bomo več vam peli: Plačan nisem, kdaj pač bom? Dajte evenka. biiu, bam, bom!
F. Krek.

Prva šola.
(Slike iz otroškega življenja.)
IV. Nebesa.
iliec ni mogel pozabiti Nežike. Vedno je izpraševal babico, kam so jo dejali in če jo bo on še kdaj videl. Ni mu šlo v glavo, da bi bila Nežika zdaj v zemlji zakopana in da se nikdar več ne vrne. „Vidiš, Mihec Ijnbi, Nežikina dušica je zdaj pri Bogu. • samó njeno truplo so zagrebli v zemljo," takó ga jo poduče-vala babica. „Nežiki se zdaj dobro godi v nebesih. Zdaj ni nič več bolna in tudi ne joka več, ampak vedno je vesela. In z angeljci se igra in Boga prosi zate, da bi tudi tebe jedenkrat vzel k sebi v svitla nebesa!"
„Ali so nebesa daleč?" vpraša Mihec. „Poglej, nebesa so tukaj gori nad nami," pokaže mu babica, a mi jih ne vidimo. Kadar boš pa umrl, odprl ti jih bode sveti Peter, ako bodeš priden!"
Mihec gleda neprenehoma k nebu ter napenja na vso moč oči. morda se 11111 vender pokažejo nebesa. Oj. kako rad bi on šel v nebesa; če Iii le ne bilo tako daleč! Kakor bi trenil, zaiskré se mu oči. misel mu šine v glavo, smehljaj se mu zaziblje okolo ustnic. Nepremično zrè tja, v daljavo.
„Babica, babica," reče Mihec v jednoj sapi. „poglejte tja. kjer so tiste visoke gore! Vidite, tam se nebo dotika tal. tam mora biti tako blizu v nebesa, ila bi tudi jaz dosegel. .Jaz pa pojdem tjà in potrkam na nebesa in milo poprosim sv. Petra, naj mi odprè nebeška vrata. Izvestno me bodi1 uslišal. In potem bodem pri Bogu in pri angeljcih in pri Nežiki. Oj, to bode veselje!"
„Oj. Mihec, do ónili gora je predaleč, da Iii ti mogel priti tjà In kaj Iii rekla mati, če bi še tebe izgubila, ko Nežike nima več! Potem bi od žalosti umrla." reče babica.
Mihcu se stori bridko in debele solze mu žalijo oči in 11111 tekó po cvetočem lici, ko izprevidi. da se njegova želja ne more izpolniti. Oj. ko bi bil velik! Nebesa mu ne gredó iz glave.
Zvečer je zopet gledal k nebu. Vse polno zvezd je migljalo po nebu. Mihec je od nekdaj rad gledal lučice. „Kako lepo mora biti v nebesih, ko je toliko tako lepih lučie gori!" misli sam v sebi. Zdi se 11111. kakor bi te zvezdice šle proti njemu ter ga vabile k sebi, govoreč 11111: „Pridi góri k nam. Mihec, tukaj je mnogo lepše, nego doma. Tukaj so nebesa! Nežika je tudi pri nas!"
Vso noč bi bil Mihec rad gledal zvezdice in se z njimi pogovarjal. A babica ga pelje v hišo — spat.
Zatisne oči. Nebesa in zvezdice mu ne gredó iz spomina. Zvezde zopet ožive pred njegovimi očmi. Vse polno jih je, vse miglja v najlepših barvah. Mihec ni še nikoli trgal tako lepili cvetic, kakeršne so te zvezdice. In glej čuda — Mihec
gleda in gleda in komaj verojame svojim očem — zvezdice imajo obrazke, roke, noge, peroti. Zvezdice sò postale angeljci in Ne/.ika je mej njimi, ravno taka, kakor drugi. In angeljci tako neizrečeno lepo pojó. Boli k Mihcu se spuščajo, vedno niže in niže, so vže tù in Mihca vzemó s seboj — v nebesa . . .
Mihec spi. Sanja se mu o nebesih. Sladke sanje . . .
V.
Prvič pri sv. maši.
„Tinček, Tinček, meni pa je mati óni dan. ko so bili možje odnesli Nežiko, obljubila, da pojdem kmalu k sv. maši in bodem videl cerkev in Nežiko,'- pripoveduje Mihec nekoga dno sosedovemu Tončku.
„0. saj pojdem tudi jaz." reče Tinček. „Prosil bodem mater, da mi kupi nove hlače in srajco in rokavnik, pa pojdem!"
Tinček se je prehitro livalU. Krojač je napravil samó Mihcu praznično obleko, Tinčku pa ne.
V nedeljo zjutraj pride Tinček gledat Gorjanovega Milica. Ves je bil izpre-menen. Kakor bi ga bil vzel iz škatljice, tak je bil danes naš Mihec. Novo zlikano srajco ima. nove hlače platnice, nov telovnik, kaj bi rekel — vse novo! In i kako čisto je danes Mihec umit! Drugekrati je morala mati vselej Mihcu zapretiti, da se mu bode repa zarasla v ušesih in za ušesi, če se ne bode dal umiti. Danes pa tega ni bilo treba. Mihec je potrpežljivo pustil, da ga je mati umila, kakor je sama hotela. Potem pa ga je še počesala in omuzala. Babica je rekla, da Mihec še nikoli ni bil tako brdàk, kakor danes. In kako možko se drži! Tinčka komaj pogleda. Drži se po konci, kakor bi imel kol v hrbtu. Zdaj pa zdaj mu uidejo oči nehoté doli po obleki, da bi videl, kako mu stoji, in večkrat se mu tudi glava zasuče, da bi videl, kakšen je od zadej. Ustnice pa mu lezejo neprenehoma vsaksebi — na smeli. Kar samó se mu je smijalo!
(las je bilo iti. Mihec steče skozi vrata in gre pred vsemi drugimi. A mati ga pokliče nazaj, ter mu da še vse polno naukov, kako se mora vésti in kako moliti, da ga bode Bog imel rad.
Kjer Mihec doteče kakega človeka, reče mu: „Jaz pa grem k sv. maši!" Nekdo mu je dejal: ..Saj ne bodeš mogel nazaj, ker je tako daleč in ti si še tako majhen, kakor zapétnik. Izvestuo te bode morala mati v košu nazaj nesti!" A Mihec se odreže: „Tebe bodo nesli v košu, tebe! Jaz pa lehko sam letim, da me še ti ne dotečeš!" Keksi, steče Mihec zopet naprej po poti, potem pa zopet počaka mater.
Mej potjo premišljuje Mihec, kakšna je cerkev. On še ni nikoli nobene videl. Pravili so mu domä, da je v cerkvi vse polno svetnikov, da je zelò lepó, vse zlato in srebrno, vse v lučicah. kakor v nebesih . . . Mihec misli in misli, ali nikakor mu neče v glavo in neče, kakšna da je cerkev.
Pridejo iz gozda na piano. Cerkev se pokaže. Mihec se kar ustavi in ostruii, ko vidi tako veliko hišo.
..Kaj pa je, tisto, ki je tako visoko V" vpraša Mihec mater. Mati mu razloži, da je to cerkveni stolp, kjer so obešeni zvonovi. Zdaj zapojó. Mihec ni še nikoli slišal tako lepe godbe. Kar od veselja bi poskakoval, če bi se no sramoval ljudi.
Pridejo k cerkvi. Mihec zré le na zvonik in opazuje zvonove, ki tako lepó pojó. Zagleda jabolko vrhu zvonika. Zlato je, in sveti se. kakor solnce. Kdo je neki nesel to jabolko gori na vrh, misli si. Tudi on bi rad splezal gori na tisto jabolko in gleđal bi na okolo. Vse ga veseli, vse mu je novo.
Tako je zamaknen v cerkev, da ga mora mati kar s silo vleči v cerkev. Mihec je notri. Mati mu naredi križ na čelo, a Mihec ima vže po vsej cerkvi oči.
Vse je v lučicah, vse se blesti, da Mihcu kar oči jemlje. Sam ne ve, kaj bi najpred gledal. Ce bi imel Mihec sto oči, bilo bi jih še premalo. Mati mu dà molek v roke, a kaj Mihcu zdaj molek mari, spusti ga na tla in mati ga mora pobrati. Srečno pripelje ali pripehä mati Mihca do klopi, ter ga spravi vä-njo. A Mihec neče sesti. Vspnè se, kolikor more, po konci, da bi bolje videl. Z očmi pride do sv. Petra, ki je bil izsekan iz belega mramora.
„Mati, mati, kdo pa je tisti mlinar, ki ima tako velike ključe v rokah," oglasi se Mihec skoraj na glas. Mati mu hitro pritisne roko na usta, rekoč: „Tiho bodi, tiho, ali ne veš, da se v cerkvi ne sme govoriti?- Potem pa nm prišepne: „To ni mlinar, to je le sveti Peter, ki nebesa odpira s ključi. Le lepo moli. pa jih bo tudi tebi odprl."
Mihec pregleduje zdaj od vseh strani sv. Petra, kakšen je. Vsako gubo vidi na njegovem lici. Opazuje ga. če je kaj hud, če se kaj jezno drži. ali če je prijazen. Premišljuje, ali bi hotel njemu odpreti nebesa, če bi ga prav lepo poprosil. Spomni se Nežike. Tedaj to je tisti sv. Peter, ki je odprl Nežiki nebeška vrata. Oj, če bi jih hotel odpreti tudi meni," misli si Mihec in začne sam v sebi premišljevati, kako bi prosil sv. Petra, da bi ga vzel v nebesa. Začel je moliti.
Maša se prične. Orgije zapojó, in pevci in pevkinje se oglase. Mihec si je kar ušesa mašil in poskušal, kako se sliši, če zatisne samó jedno uho, ali pa. če za-tisne obé ter ju zopet odmaši — tako lepo se mu je zdelo. Mati ga opomni, naj moli. Mihec začne zopet moliti, a ne gre mu dolgo, oči ga zopet zapeljejo. Zdaj zagleda smijočega se angelja ter si misli : taka mora biti Nežika. zdaj zopet Boga Očeta z veliko kroglo v roe i. Po maši pa Mihec zopet ni vedel, kaj bi mater najpred vprašal.
„Mati, ali v nebesih tudi tako lepo godejo, kakor v cerkvi?" izpregovori Mihec vže na cerkvenem pragu.
„Ne bodi neumen, ne bodi," reče mati; Mihec pa si misli, kako lepó mora biti Nežiki.
„Kam pa so nesli možje Nežiko?" hoče zopet vedeti radovedni Mihec.
Mati pelje Mihca na Nežikin grob ter mu pokaže: „Tukaj notri so jo za-grebli."
„Zakaj je pa Nežika umrla? Saj je bila pridna in smo jo tako radi imeli," pravi Mihec.
„Zato, ker jo je Bog rad imel. pa jo je vzel k sebi med angelje," odgovori mati.
„Ali ni več Nežike tukaj notri, kamor so jo zagrebli možje?" vpraša Mihec in kaže s prstkom na rumen kupček prsti, na katerem je bil vsajen lesen križec.
„Kolikokrat naj ti še povem, da je Nežika zdaj v nebesih. Tukaj notri je samo njeno telo. Na sodnji dan bo pa tudi telo vstalo iz groba in ti boš zopet videl Nežiko," reče mati.
Mihec se spomni, da mu je to vže babica pripovedovala. Vender mu je tako nekako čudno pri srci.
„Jelite. mati, da jaz še ne bom umrl," zajecljà Mihec, da se je komaj
slišalo.
..To, dete moje, ve le Bog sam, le priden bodi in Boga se boj, in prideš k Bogu, kadar pojdeš s tega sveta."
Domóv gredé pa Mihec nič več tako hitro ne hodi. Vedno ječi: „Počakajte, počakajte," in toži neprenehoma, da ga črevelj kreše, da je lačen, žejen in Bog si ga vedi, kaj še vse.
Mihec ni nikoli pozabil, kako je bilo, ko je bil prvič pri sv. maši in ko je videl prvič cerkev.
VI. C e b e 1 e.
Mihec je bil sicer dober otrok, a vender je bil malo presiteli, kakor je večkrat dejal oče. Vse kote je hotel iztakniti in vtikal se je v vsako stvar.
Pri sosedu so imeli čebele. Nekoč pride k čebelnjaku, ko je ravno najbolje , pripekalo solnce. Mihec gleda in gleda, kako letajo čebele iz panja v panj. Nerazumljivo mu je. od kod pride toliko čebel. Rad bi vedel, koliko jih je v jednem panji, a kako to zvedeti? Vže jo ima! Poišče si tenko šibico ter pobezä ž njo v panj. misleč si. da bodo čebele prišle gledat, kdo jih kliče. Res so prišle gledat, a Mihec ni imel časa premišljati, koliko jih je. Kakor toča vsujejo se mu v lase. ter ga pikajo, da Mihec misli, zdaj in zdaj bode po njem. Vpije na vse grlo, maha z rokama, a čebel je bilo vedno več. Na dečkov krik pridejo sosedovi ter vidijo, koliko čebel je okolo Mihca. Stari oče sosed pa je takòj pogodil, kaj mu je storiti, da bi dečku pomagal. Pelje kričečega Mihca, ki je bil ves opikan, h koritu ter mu izlije, meni nič tebi nič, poln škaf vode preko glave. Takó mu izpere iz las in obraza žela in čebele, katerih je bilo še vse polno v laseh.
„Otrok bi bil še umrl," reče potem, „če bi mu ne bil jaz pomagal. Saj je imel toliko žel v laséh, da je bilo vse belo. Voda pa jih je odnesla in izprala strup."
Mihec je seveda mislil, da mu je prišla zadnja ura. V jedno mer je kričal, da je bil vže ves hripav. Začelo je tudi otekati, kjer ga je kaka čebela pičila, a le malo, ker mu je stari sosed pritiskal mokro prst na pičena mesta in ga še vedno zmival z vodo. Potem ga pa zadene na rami in nese domóv. Lehko si mislite, kako so se prestrašili doma, ko so zagledali Mihca vsega objokanega in oteklega. Stari sosed pové. kaj se je dečku zgodilo. Mihcev oče pa reče: „Prav mu je! Vedel bode drugič, kaj se pravi: povsod imeti svoj nos! Saj to niso božje reči, kako je ta otrok siten. Nekaj mora iztakniti. Prileže se mu!"
Mihca so deli v posteljo. Otekel je bil po vsej glavi, celo na ustnicah, ker ga je bila jedna čebela prav na ustnico pičila. Še jedel je težko. Videl pa tudi skoraj nič ni, takó je bil zalit okolo oči. Ali otók je kmalu izplaknil in Mihec je zopet vstal.
„Pa pojdi še dražit čebele, opikale te bodo takó, da umreš." reče mu oče.
A Mihec je storil sam v sebi trden sklep, da ne bode nikdar več dražil čebel.
Babica je Mihcu dala še drugih nankov. Rekla je: „Mihec, čebele dražiti je greh! Vsaka čebela, ki te je pičila, morala je potem umreti. Poglej, te čebele si vse ti pomoril, ko si je dražil. Bog je ustvaril vse živali, takó tudi čebele. Zato se pa Bogu zameriš, ako mučiš živali, ker 011 skrbi za nje. Čebele pa ima Bog še posebno rad, ker delajo vosek, iz katerega so sveče, ki v cerkvi gore Bogu na čast. Zato tudi pravijo, da čebele umirajo, druge živali pa crkajo."
Ali ni bilo za Mihca dobro, da so ga bile čebele opikale?
VII.
B o ,j.
Mihec in Tinček sta se zelò rada imela. A Mihca niso več pustili k sosedovim, odkar so ga bile čebele opikale. Zdaj je hodil Tinček k Gorjanovemu Mihcu.
Nekoč pripoveduje Tinček Mihcu, kako mu je bilo všeč pri sv. maši; v tem so bili namreč tudi Tinčka vže peljali v cerkev. Kar se zmisli Mihec, da bi sezidala cerkev, ravno tako, kakor je óna, v katerej sta bila pri sv. maši. Takój se lotita dela. Zidata jo iz višnjave ilovice. Precej visoka je vže. Ali Tinček je preveč neučakan in hoče takój poskusiti, kako bi bilo, če bi 011 šel v to cerkev. Ne pomišlja se dolgo. Stopi naravnost vanjo, a premajhena je. Tinček je vso z nogama pohodil. Mihec jezno sune Tinčka z nogo, rekoč: „Zdaj boš pa ti novo sezidal, tepec neumni!" Tinček sune Mihca nazaj, skočita si v lasé in boj je pričet. Tinček je močneji od Mihca. Ko Tinček dobi Mihca pód-se in ko si ta ne more nič več pomagati, pljune v jezi Tinčku v obraz in steče, kar so ga noge nesle. V tem se dere na ves glas. Tinček pa upije za Mihcem: „Le počakaj, Mihec, te bodem vže zatožil materi, da si mi pljunil v obraz!"
Kar stopi babica z resnim licem izza košatega jesena te prepreči Mihcu pot.
„Le čakaj, ti grdin, ti! Bodeš vže 11a sodnji dan mačjo kri lizal, ker pljuje» v obraz, kakor židje! Fej te bodi, Mihec!" reče babica. „Kaj sta pa imela s Tinčkom skupaj?" vpraša ga.
„Tinček mi je podrl cerkev." pravi Mihec.
„Le tiho bodi, sem vže vse slišala! Saj je ni mislil podreti. Tinčka moraš prositi za odpuščenje, potlej sva zopet prijatelja, poprej pa ne!"
Babica pelje Mihca za roko v hišo in 11111 pokaže sveto razpelo (bridko martro) v kotu.
„Poglej Mihec, ti si ravno tak. kakor židje, ki so Bogu v obraz pljevali in ga potem še celò 11a križ pribili. Zato so pa tudi vsi šli v pekel in na sodnji dan bodo lizali mačjo kri. Tudi ti si Bogu v obraz pljuval, ko si pljunil v Tinčka. Poglej Boga na križi, kako je žalosten, kor si ti tako hudoben! Ali boš še kdaj kaj takega storil?" vpraša babica Mihca.
„Nikoli več ne!" pravi Mihec z jokajočim glasom.
„Oni dan si dejal, da bodeš tako priden, da bode tvoj angelj varuh vedno vesel," reče babica dalje, „pa si vendor takó hudoben, da se mora angelj od tebe obračati in solzo točiti." — Mihec se zelò kesä, da je bil tako hudoben.
V hišo stopita oče in mati. Babica pove vse, kar se je bilo zgodilo. Oče pošljejo takoj po Tinčka. Tinček pride, Mihec pa ga mora prositi odpnšconja. rekoč: „Tinček, nič ne buli hud. saj t« imun rad!" In Tinček je odgovoril:
„0. saj nisem!" Potlej je oče še oba poučil, da morata ljubiti drug drugega, če hočeta, da ju bode tudi Bog ljubil in vzel v nebesa.
Mihec je prosil tudi Boga na križi odpuščen ja. ker ga je razžalil. Za južino pa je imel zopet sam kruh za to. da je pomnil, kdaj se je pregrešil. Še le po-póludne dala mu je mati tudi nekaj druge južine, ker. je lepo prosil in obetal, da bode odslej vedno poslušen in priden.
S Tinčkom se nista nikoli več stepla.	(Dalje prihodnjič.)
Starec in mladeneč.
(Indijanska pripovedka iz severne Amerike.)
4 feriamoteli starec je bival v koči na bregu zamrznene reke. Vže je zima slovó jemala in ogenj na starčevem ognjišči je pojemal. Bil je starec ubog in zapuščen. Lasje so mu osiveli, udje so se mu tresli. Dan za dnevom je mineval, a 011 ni slišal drugega, ko tulečo burjo, ni videl drugega, ko na novo padajoči sneg.
Nekega dne, ko mu je ogenj vže skoro ugasnil, približa se koči zal mladeneč. Lice se mu je rudečilo samega zdravja, bistro oko se mu je svetilo, a okolo usten se mu je zibal sladek smehljaj. Hoja mu je bila lehka in hitra. Okolo čela se mu je vil venček lepo dehtečih cvetic in v roki je držal vejico.
—- „Oj sine moj!' dejc mu starec, ..kako sem te vesel. Stopi v kočo in pripoveduj mi. kaj si videl v raznih zemljah. To noč bodiva skupaj. Tudi jaz ti povem, kaj delam in kaj premorem. Drug drugemu bodeva pripovedovala in tako nama noč hitreje mine."
—	„Glej, jaz samo dahnem," reče starec, „in reka se ustavi. Voda zledeni in postane trda kakor kamen.
—	..In če jaz dahnem," odgovori mu mladeneč, — „cvetje po ravninah poganja."
—	„Streseni s svojimi lasmi," nadaljuje starec, — „in sneg pokrije zemljo. Kadar govorim, pada listje z dreves, moj dih ga vrti in vzdiguje v zrak. Ptičice spuste se niz reke in odlete v daljne zemlje; zveri se skrivajo pred mojim dihom in zemlja otrdi kakor kamen."
—	„Streseni s svojimi lehkimi kodri," odgovori mladeneč, — „in gorak, miren dožek ovlažuje zemljo. Cvetice vzdigujejo radostno svoje glavice, kakor otročiček svoje oči. Moj glas kliče ptičice nazaj. Moj dih odtaplja zmrznene reke ; koder koli potujem jaz. vse poje, vse raja."
Prikazalo se je solnce; mirno in gorko je razlilo svoje žarke po pokrajini in starčev jezik je onemogel. Taščica in grlica ste začeli žvrgoleti in goleati vrhu starčeve kolibe. Pred vrati je začel žuboreti potoček, a vzpomladni veterček je raznašal vonjavo cvetočih cvetic.
Ko se je pokazala jutranja zärija, spoznal je mladeneč svojega gospodarja. Pogledavši v nebo, zagledal je pred seboj lice Peboanovo (zime), bistri potočki vreli so iz njegovih oči. Cini bolj se je solnce vzdigovalo na nebu, tem manjši je bil gospodar mladeničev in kmalu izginil popolnoma. Na njegove koče mestu ni ostalo drugega, nego mala cvetica z bledočrnim venčkom (okrajkom), ki je vzrasla ondii kot prva cvetica na severu.	(jg češkega prevel J. Barle.)
in steze. Las«» pa jej preveva južen veteve in hladi vroče solne,ne žarke. A sama ne hodi. Zvestega spremljevalca ima. Kodrasti Belinček jej prestriže vse korake in skače in leta. kakor bi bil nor.
Pa glej vrabca! Kdo bi si mislil, da ima Belin tako piko na petelina? Kakor bi trenol. skupaj sta. Katrioa še opazila ni. kdaj je zginil Belin za ogrado. Vže sta se spoprijela — petelin in pes. Belin skube petelina, petelin pa Belina. Pa drug drugemu ne prideta do živega. Petelin je bil skoro hujši. Kar prime Belin petelina za rožo. Takrat pa bi se bila huda godila petelinu, da ni pritekla Kattien na pomoč. Belin takój odstopi, ugledavši Katrico. Ane tako petelin. Se precej časa gode po svoje in misliti je bilo. da se še celò Katrice loti Tako hudih petelinov je pač malo.
Zdajci se Katrica ojunači in zavpije: Ša-ša! A petelin je ne uboga takój. Nekako ponosno zré uà-njo, počasi odhajaje. Belin pa moli jezik tjà v zeleni svet. ves upehan iu razjarjen. Hudo je morala Katrica pogledati zdaj petelina, zdaj Belina, da je kaj izdalo.— Le poglej jo. čitatelji kako hudo se drži!	—c,
a dolgočasna zima je vender le pobrala svoja kopita. Pač je tudi po zimi časih prijetno, ali Katrici je presedala vže čez in čez. Kdo bo vedno tičal za pečjo ali pri peči, kdo bo vedno stopal po tesnej izbi in gledal čme-rikave obraze domačih ? Tega vsega je bila Katrica sita do grla.
In zdaj se je vsula prelepa spomlad po zemlji. Oj. to je veselje! Kako se Katrici smeje obrazek pod milim nebom, kako jej utriplje srce v zelenej naravi! Kamor pogleda sama svežest, sama krasota, samo življenje! Oj to so vse druge podobe nego v belej, mrzlej zimi! Zelenje in cvetje se izkušata, vedro nebo se smeje zemlji in gorko solnčice trosi in rosi leskeče se žarke.
In Katrica vidi vse to z očmi, čuje ptičev petje iz grmovja in duha cvetic vonjavo iu slast. Košarico drži v roci in tako lahno napravljena stopa čez travnike
Katrica v spomladi.
-«-
S planine.
T ÜjS jubo solučice seje izgubilo za gorami. Pastirjev rog je trobil pogrebno pesen dolgemu dnevu. Neumorni ptički so žvrgololi le zdaj pa zdaj še. Goved se je odpovedala svojemu jednakomernemu „nm-mu", drobnica pa svojemu ..bé-é-é". Kuretina je posela svoje prostore pod hlevnim podstrešjem in race in gosi so se zgnetle v nizko račnieo.
Tam okolo koče in hleva pa še dolgo ni zavladala nočna tišina. Okrog ognjišča se suče ročna planšarica in na ognjišči sedi mirni život pastirjev. Zdaj pa zdaj se mu za-zdéha in na to zine jedno ali drugo. Planšarica pa prime za posodo in odbiti mlest. Pri dverih in vrzelih ob stenskih tramovih pa se vale dimove meglice tjà v mirno noč.
In evo ti deklice pastiričice! Oberoč nese v kablah od studenca hladno stu-denčnico, da napoji žejno živinieo. Belka in sivka jo vže čakate. Niti v hlev ne
odidete poprej, dokler je ne pozdravite še jedeukrat s svojimi pogledi, kakor vže veste in znate. In sivka jej je še posebno uljudna! Takó prikupljivo jo pogleda — kakor le to kravica more — in gobec se jej odpre in nosnice se jej raztegnejo — smijala se je. A pastiričica je ne utegne pogledati. Celò belke ne opazi, ki poveša glavo k tlom, kakor kaka sramežljiva deklica. Pastirica pa stopa počasi proti hlevu. Težka je voda — takó kislo se drži dekličin obrazek, da je joj! Menda se jej vender sivka zato ne reži! Pa ti večerni komarji — brez teh tudi ue more biti! Ne samo jedenkrat se je vže jeden ali drugi zakadil v pasti-riein segreti obrazek iu ga malo pobožal, da je dekletce z vso jezo otresalo z glavico. Šibke ročice se jej tresejo — trikrat je vže morala postaviti posodici na tla in se malo oddahniti in nekoliko odpočiti. In še tega gosjaka je bilo treba! Vsa perjäd se je vže spravila spat, le ta gosjak se nikdar ne užene. Zdaj pa se zaletava še celò v svojo dobro gospodaričjco in kako nagajivo jo povprašuje s svojini narečjem: kva? kva?
—	Jaz ti bom vže dala, kva? V kraj!" hiti se kregat pastiričic-a.
V tistem trenotji se začuje tudi votU glas sivkiu: „mu-u".
—	No, še ti se mi posmehu j sivka! Le počaki! Alò. v kočo!
Copastej jarici se še tudi ne mudi. Se brska po tleh in stoče po kurje. In uzrok ima stokati. Njene sestrice jo sovražijo iu preganjajo. Nikoli ne sme prenočevati mej njimi. Milosrčna pastiricica jo ima pa vender najraje. Vsak večer jo vzame v svoje naročje in posadi v koči na poličico pod sklednikom.
Pa še koliko takih skrbi in opravil ima deklica pastiričica. In vse opravi iu vse poskrbi vsak večer in vsako jutro, dokler ne potekó spet dnevi življenja na planinah za jedno leto------—c.
sem v gozdu za majnikovega jutra oprt ob star javor. Listje na drevesih
je stoprav razvijalo iz popkov. Solnce je moglo sijati vže z vsemi žarki
na vzpomlàdno-zeleno travo, na beli pljučnik in višnjave gluhe vijolice — iu je tudi sijalo tako jasno in polno, da se je vsa rósa blestela v njegovem lesku.
In nad menoj na vejah in mladikah, to vam je bilo piskanja in žvižganja, cvrčanja in kukanja, ukanja in grulenja, smehu in vriskanja in vrhu tega še toliko sladkih in žalnih glasov, da sem kar omamljen zatisnil oči in kakor v sanjah poslušal to čarobno godbo.
„Oj ti, moj Bog!" vzkliknol sem. „kako krasen je tvoj svet!"
Tn šel sem dalje po prekrasnem gozdu in koder sem hodil, povsod so po-kukavala na me zvedavo črna očesca in pozdravljali so me sladki glasovi. Ustavim se pri mladem ptičku: ..Kje, prosim te za Božjo voljo, mili moj ptiček, vzel si ta prekrasni spev? Saj mi veselja kar srce poskakuje."
„Gospod i «V zagostoli ptiček, „tega me je naučil moj oče."
Ptičkov oče je sedel zraven na veji. Zaslišavši najin pogovor, prikima prijazno z glavo ter zažgoli: „Dà. dà, jaz sem ga naučil."
„Kdo je pa tebe?"
„Mene je naučil tudi moj oče, — a temu je vže davno — davno!"
„Tn kdo je naučil tvojega očeta?"
..Ded — in od tega je pa vže cela večnost. Dalje nazaj ne pomne več nikdo."
Na bližnjem drevesu je sedel star. osivel škvorec. resno in mirno povešajoč glavo. Pri zadnjih ptičkovih besedah nagne glavo na našo stran, kakor oglušel človek, in privzdignovši ponosno peroti. odprè oglodan svoj kljun ter pravi počasi s hripavim glasom: „Ni res, da dalje nazaj ne pomni nikdo! Ti vedno blebetaš. Jaz pomnim in vem, kako in kaj je bilo od početka. Poslušajte, da bodete znali."
In škvorec si otäre kljun ob peroti, kakor kak govornik, ki si obriše usta z ruto, predno začne govoriti, ter jame pripovedovati tako-le:
Kdo je naučil ptičice peti?
(Iz „Kukätka" V. Kosmàka, preložil Bo rort i n o v.)
.Ko je gospod Bog ustvaril ta svet, kričali so na početku vsi ptiči, kakor je kateri znal, kakor jim je kljun vzrastel. Letali so sem ter tja, skakali po vejah, radovah se, — ali v tem njihovem kriku in vršenji ni bilo nikake krasote, nikake nežnosti. Hvalili so sicer Boga, da jih je djal v tako krasen svet ali ta hvala ni bila blagoglasna in tudi Bogu ne po godu. Zdaj si misli Bog: „Naučim jih peti !" in kar je mislil, to je storil. Nekega krasnega jutra slišijo ptiči s travnika tja gori nekaj tako sladkega, da jim kar sape zmanjkuje. Ne vedo, kaj bi to bilo? Pogledajo doli in vidijo tri angelje, ki godejo in godejo takó sladko, takó milo, da še nihče, odkar je živ, take prijetne godbe ni slišal in je tudi slišal ne bode nikdar, razven óni, kdor pride v raj. od koder so ti trije angelji prileteli. Ves gozd je takrat utihnil in poslušal strmeč to rajsko godbo.
Angeljci dogodejo ter kličejo ptičkom: „Ne bojte se in priletite bliže. Ako vam je drago, naučimo tudi vas peti.
Sraka se porogljivo zasmeje in pravi skromnemu slavcu: „Le leti tjà, ti sivec in uči se, da bodeš jedenkrat pameten. Jaz godcem ne verujem ničesar, ker se vsi trije lažejo," to rekši, odleti.
Tihi in verni slavček, takrat mej ptiči še zaničevan, vzleti prvi in sede jed-nemu angelju ravno na ramena. Drugi ptiči lete za njim. Ta sede bliže, drugi zopet dalje, nekateri «o ostali na drevesih, — kakor se je kateremu najbolje zdelo. In angelji začno peti, da se je razlegalo na daleko in široko po gozdu in gozd same krasote niti poznati ni bil.
Pisana šoja, ponosni fazan in krasna papiga pravijo : „čemu potrebujemo mi takega petja?" in odlete. — Vrabec videč iz daleka rudeče črešnje, pozabi petje in zleti na nje; ž njim je odletelo še več ptičev.
In glejte: óni ptiči, ki so bili odleteli, niso se naučili peti; óni pa, kateri so poslušali, peli so od te dóbe takó krasno, da se je po vsem gozdu razlegalo in verni slavček, ki je kar na besedo verojel in sedel najbliže, poje še danes slajše, nego vsi drugi ptiči. On se je največ naučil iz raja. Kdor nas tjà pride in bode slišal angelje peti, spozna, da govorim resnico. A vi, mladiči, starcem ne veroja-mete ničesar!" — Skvorec strese glavo, sklone jo ter začne zopet premišljevati.
Mula in muha.
(Basen.)
^llfll^ula je v klanec počasi voz vlekla, a muha se je na oje vsela ter jo jela flvl^ priganjati: „Gani, se gani! — hitreje vózi, ako ne, opikam te s svojim želom po vsem vratu." — „Za tvoje besede se pač ne brigam," odgovori mula. „a onega se bojim, ki spredaj na vozu sedi ter z jedno roko vitek bič vihti, z drugo pa uzdo nateguje. Pusti torej to neslano pretenje, kajti vže sama vem, kdaj mi je pohiteti, kdaj vzdržati korak, da se oddahnem."
Videti je, da ta basen na óne meri, ki se v stvari mešajo, o katerih nimajo nobene besede.	ph.
Otročji glasi v majniku.
(Prieor v dramatičnej obliki.)
Osobe : Iranko, Zorko, Milan, Dragica, otroci. — Pozneje več drugih otrok. (Pozorišče: Zelena griva (trata). V njenem obližji grmovje. Čarobni majnik trosi na zemljo svoje
cvetne darove. — Lepo popóludne.)
Ivanko.
Juhé, juhé, kako krasno Nam sije solnčice zlató, Kakó dobrotno siplje žarke Čez polja, loge, dole, jarke, Kakó poživlja vse stvari. —
Dragica.
Iz zemlje mlade, glej, dehti Cvetic tisoč ljubó in milo — Kdo drag kot solnčice vzbudilo Iz spanja jih je zimskega?
Zorko.
In tii in tam, glej Dragica Kako cveto vže vsi grmiči ' —
Milan.
Po njih skakljajo drobni ptiči, In gnezdeča si snujejo, Prisrčno se radujejo, In Njega — Stvarnika častijo, Glasne mu pesence žgolijo.
Dragica.
In drevje tudi vže brsti —
Milan.
Oživlja vse se in mladi —
Kaj bi vže pač še dalje šteli?
Zorko.
Vse, vse. In mi čvrsti, veseli Bi ne bili?
Ivanko.
Pa res. Juhé! Badiij, veséli se sreč!
(Zavrti se in poskoči.)
Milan.
Nò, nò, sedàj mi še ne skakaj, Počakaj, mirno tu počakaj, Da preje zgovoriino se, Kako naj veselimo se.
Dragica.
Jaz vem! Najprej tu-le postojmo In lepo pesenco zapojmo. —
Ivanko.
Nè! Kaje plešimo „koló"! Vzprimimo se! Haló, haló!
Zorko.
Saj res —
MIlan.
Pst! Zdaj še nè! Mirujte, Kaj vam povćm, predragi, čujte! Radostni vsi, veselih lic Nabirat idiino cvetic, Iz njih pa venček lep spletimo In — Dragico ž njim okrasimo. Kraljico, Dragico lepó Postavimo potem v ..kolo", In potlej bomo se vrteli. In k temu pesence si peli. Li hočete?
Ivanko, Zorko, Dragica.
Dà, dà.
Milan.
Z menój
Tedàj! A brž!
Ivanko, Zorko.
Takój, takój!
Dragica (plesne veselo z rokama). Le pojdimo!
(Za-sé.)
Kakó bom zäla, Kakó krasna kraljica mala!
Ivanko, Zorko.
In sebi tudi si za trak Zatakne krasen šopek vsak.
(Gredo. Razprsivši se okolo grmièev, nabirajo evetie. Nabravši jih dovolj. 7.1>eró se zopet na prvotnem mestu, posedó pn travi in prično plesti venček. — V tem se bliža voč drugih otrok.)
Ivanko (ugledavši jih. opbzori Zorka. kažoč mu:) Poglej, poglèj, tam. dragi Zorfe Veljakov Jakee, Mihec, Dorče —
Zorko (veselo iznenađen). Saj res' In Jožek, Kadivoj Celjanov. — Ju -juhé ! (Tstane in zakliče bližajočim se na ves glas.)
Hój! hój! Le brzo. brzo mi stopite, Da z nami tu se veselite!
Milan, Drasrica se tudi ozreta po prihajajočih. Slednji so vže tii. Tovariše pozdravijo jednoglasno, potem sedejo. — Po kratkih otročjih pogovorih je venček spleten. Vsi poskačejo veselo na noge, dobé vsak svoj šopek, ki si ga zataknejo za klobuk. Potem polože Dragici slovesno venček na
glavo, proglaseč jo za svojo kraljico.)
Milan.	Dragica (radostno).
Poglejte zdaj kraljico jo.	Zdaj plešimo rkoló"
Kraljico našo miljeno, •	In pojmo mično pésenco.
Kakó jej venček pristoji,	Kot prej smo dali si besedo.
In v solnčnih žarkih se blesti!	Otroci. Otroci (vsi).
Oj, oj —	Milan.
Dragica le brž sem v sredo!
(Podadó si roke. obstopijo Dragico in plešejo v krogli. Dragica se tudi vrti v sredi. Plešoč pojci:)
Stotisočkrat	Spet si prispel
Pozdravljen, majnik zlati,	In solnca si gorkoto,
Najkräsnejäi mej brati,	In cvetja si krasoto Nosilec nad! S seboj privél.
Ti sam krasan Okrasil še zemljo si Okrasil dèi, goró si, In širno plan.
Zdaj vse cveti . . . In tu na cvétnej trati Veselo je skakati, Igrati si . . .
Juhé, juhe! Cvetó nam zlati òasi. Zató le k višku gläsi : Juhé, juhé!
—•♦< 86 >♦•— Prirodopisno-natoroznansko polje.
Divje živali.
Zajce je naš naj večji glodavee. Dolge in urne i ina zadnje noge, da se hitro umakne vsakej nevarnosti. Oči ima debele in izbuljene ter jih ne more pokriti, ker so trepalnice premajhene, zato pa spi zajec z odprtimi očmi. Zajčja plahota in boječnost je prišla v pregovor. A vender ni tako neumen, kakor se navadno misli. Ako mu gre za kožo, skače in šviga sem ter tja, da mu ne moreš priti na sled. V begu rad postoji, potrepljc z nogo, ogledava se za sovražnikom, postavi se tudi un zadnji nogi in prevrača ušesa. Ako človek živega dobi v roke, grize in praska, brca in veka, kakor malo dete. Zajec prebiva na polji in po hostah, po gorah in v gozdih. V živež mu je vsakovrstna sočnata zelenjava. Posebno rad ima repo, zelje deteljo in ozimino, po vrtih mu pa najbolje diši pe-teršilj. Po letu se rad skriva v žitu, v jeseni po strniščih, po zimi se pa umakne v gozd. ter le zvečer pride na polje. — Zajec ima mnogo sovražnikov; nanj preži mačka, kuna, podlasica, lisica, pes, volk. orel, sova in tudi krokar, a najhujši neprijatelj mu je človek, ki ga preganja zaradi mesa in kože. — Zajčje meso je jako tečno in okusno. Ker rad objeda mlada drevesca, posebno v gozdih in sadovnjakih, zato je kvara večja nego dobiček, ki nam ga daje zajčje meso.
Medved je po naših krajih največja in najmočnejša zver. Da-si velik in močan, vender je le smešen in neumen trapec zaradi svoje velike neukretnosti. Rep ima kratek, čelo izbočeno, oči majhene in kratka ušesa. Na nogah ima šape z močnimi kremplji in golimi podplati, ki so vzlasti na zadnjih nogah podobni človeškemu stopalu. Dlako ima kocasto, sivo-rujavo-črnkasto. Medved zna dobro plezati, kakor bi mignil, pa je vrhu drevesa. Mladi medvedje plezajo tudi za kratek čas, a stari in težki ne marajo za tako zabavo. Tudi plavati zna medved; če mu preti kaka nevarnost, preplava deročo reko.—Od ubitega medveda ima človek dosti dobička. Kocasta koža se drago proda in tudi meso je užitno, ako je poprej nekoliko dni ležalo v vodi.
Divja mačku je večja od naše domače. Najbolje jo je poznati po repu, ki je krajši in jednakomerno debel, v sredi črno pasast. na konci pa vedno črn. Divja mačka je jako krvoločna in nevarna zvér. Ranjena se zakadi v človeka, ter ga s kremplji in ostrimi zobmi strahovito obdelava. Pri nas se še dobi divja t) mačka po vseli večjih gozdih, vzlasti jelovih. — Divji maček I' ima zelò močne in ostre zobe, velike brke in grozen pogled. Vse njegovo življenje.in navade podobne so risu. ki je najkrvoločnejša zver mačjega plemena.

la CT^tJ^
Drobtine.
Naš narod sloveuski izgubil jo zopet jednega svojih najboljših sinov. Na véliki petek, rekše v 30. dan marca meseca je umrl |>o vseh slovenskih pokrajinah obče priljubljeni in spoštovani gospod
dr. Valentin Zarnik,
odvetnik, mestni odbornik, bivši deželni poslanec itd., v 51. letu svoje dòbe. Rajnki gospod Val. Zarnik se mora prištevati óiiim plemenitim našim narodnim boriteljem. ki so si pridobili največ zaslug za naš ubogi narod slovenski. Pri vseli narodnih društvih in podjetjih bil je glede gmotne in duševne podpore vedno mej prvimi. Kot izvrsten govornik in zagovornik naših pravic omilil se je našemu narodu takó, da mu bode njegov spomin večen v zgodovini slovenskej. — In tudi našemu „Vrtcu" je bil prijatelj in gmotni podpornik vsa leta, kar ga izdajemo. Bodi mu torej hvaležen spomin ohranen tudi v našem listu in v srcih mladine slovenske. Bog mu daj večni mir in pokoj !
Deček in lastovica.
Deček:
Preljuba moja lastovka, Vesela spet si k nam prišla! In kdo ti je povedal té, Da tii pri nas je spet gorkó?
Lastovica:
To ljubi Bog tam v daljnem kraji Skrivnostno je povedal mi, Da tukaj v mojem rojstnem raji Mrzlote več in snega ni.
In to me k vam je napotilo: —-Veselo hočem zopet peti, Ker muh, komarjev je obilo, Lehko mi bode tii živeti.
r. G.
Otročja pesenca.
Tiho, dete mi, ne plakaj Ni ne hrumi, ni ne skakaj, Da bi zlč ne priletelo Ter nožice ne prijelo. Vzelo drobno ti nožico, Ugrabilo še ročico, Ugrabilo, zavviščalo, V svoje duplo nam zbežalo.
Demant.
(Priobči! Fr. .lamšek.) H
a a	a
a h o	e	č	i
č «le e	e	e e
e e e e li	i	i i i
i j j k k k	k	I 1 1 1
Ml 111 111 ill 11 11 11 II 11 II 11 11 O
O O O O O O O O 1» 1» p
I* r r p r r r s s
s s s š 5 š s t t t t t u v v v
Zamenjajte pismena v tem demantn takó med seboj, da se bode čitalo v 18. vrstah 13 besed od leve na desno : a srednja, rekše 7. vrsta naj se cita tudi od zgoraj nizdolu po sredi posamičnih besed.
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. nekaj, česar se malokdo brani: 3. lovčevo opravo; 4. stvar, brez katere ni nobena predica; 5. priljubljena hrana : (S. desna roka Slovencu ; 7. ime in priimek slovečega pesnika in pisatelja slovenskega ; 8. priporoča se vzlasti bolnikom; 9. dragocena stvar velike živali: 10. majhna poslopja; 11. del leta; 12. najde se v vsakej vinskej kleti; 13. so-glasnik.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
* Angeljček, otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton Kržič. IV. zvezek. V Ljubljani. 1888. Samozaložba.— Tiskala „Katoliška tiskarna". 8°, 48 str. s podobami. (O en a 12 kr.) — To je naslov najnovejšej knjižici za našo slovensko mladino. Kilo bi odveč, ako bi na dolgo in široko govorili o „Angeljčku", ki je vže iz prejšnih treh zvezkov dobro znan povsod, koder otroci radi čitajo knjižice, namenjene jim v pouk in prijetno zali :ivo. Četrti zvezek, izdan za pirnlie našim dobrim otroèicem, odlikuje se pa še posebno z jako dobro
izbrano vsebino in z ličnimi podobicami, ki bodo izvestno v veliko veselje nftšej mladini, čitajočej ..Angeljčka". ki je v resnici učitelj in prijatelj otrokom, skrbeč, da se nam naša mladina ne pokvari. marveč se poučuje in unéraa za vse dobro, kar plemeniti človeško dušo in srce. Zatorej le hitro po četrtem zvezku, da tem preje dobimo še več novih zvezkov v roke.
V Blaznikovili naslednikov tiskarni izišli ste dve knjižici na svitlo pod naslovom:
*	Razne pravljice in povesti. V Ljubljani. 1887. mal. 8". 54 str. (Cena 15 kr.)
*	Razne povesti., Abel. Očetov maček. — V Ljubljani, 1888. Natisnili in založili J. Blazni ko v i nasledniki. V mal. 8°. 39 str. (Cena 15 kr.) — Obe knjižici imati jako lično vnanje lice in tudi cena je primerno nizka.
*	V J. Krajčevi zalogi v "Novomestu je izišel 24., 25. in 26. snopič Krajčeve „Narodne Biblioteke".
24.	snopič: Spisje. Priredil P. Mi klavec. 67 str. (Cena 15 kr. ) — Obsega 11 krajših sestavkov.
25.	in 26. snopič: Bea t in dnevnik. Roman. Spisala Lujiza Pesjakov a. 164- str. (Cenä 30 kr.)
Krajčevo „Narodno Biblioteko" priporočamo prav živo vsem. ki se zanimajo za naše domače slovstvo.
Rešitev čarovnega kvadrata in zabavne naloge v 4. „Vrtčevem" listu.
I. Rešitev čarovnega kvadrata:
Rimska številka IX. v sredi kvadrata znači, da štej vselej do devet. Začni pa pri prvej črki na (lesno od zvezde. Tu dobiš najpred črko A ; potem štej od tukaj zopet dalje do devet, da dobiš črko X ; od tukaj nadaljuj, a ne izpusti noben-krat niti zvezde niti kake črke. tako dolgo, da si vzel vse črke. Naposled dobiš ime slavnega škofa in pisatelja slovenskega: Anton Marti« Slomšek.
IT. Rešitev zabavne naloge:
Trobentica,	O-ko,
setev,	tro-bentica.
sever	ci-gani,
pogača,	se - tev,
dinja,	ve -ja,
mladenič,	se-ver.
leto,	le - to,
veja,	po-gača,
cigani	mla-denič,
oko.	di-nja.
Začetni zlogi teh besed, ako je bereš od zgoraj nizdolu, povedo ti: Otroci se vesele pomladi.
C a r o v n i kvadrat in zabavno nalogo so prav rešili: fig. Ant. Petelin, duh., pom. v Tomaji ; J. Kas. Zemljak, klerik v Naza-retn pri Mozirji; J. Inglič, naduč. v Idriji; Iv. Zarnik. učit. v Nevljah: Egid. Fiix v Šempetru: Mir. Korén. realec v Ljubljani; Jos. Čeh. tretje-letnik v Mariboru ; Vilko Ledenik in Iv. Železniki»-, dijaka v Ljubljani: Bogumil Kosér, učenec v Idriji : Ant. Pečar, uč. v Št. Jurji ob juž. žel.; Pel. Bé-nedek, uè. v Planini in Rud. Andrejka, uč. v Ljubljani ; Ema in Micka Gantar, uč. na Stud<»nci.
Čarovni kvadrat je rešil: G. Pr. Var-janovié, realee v Zagrebu.
Zabavno nalogo so prav rešili: Gg. Fr. Staufer. učit. pri Sv. Katarini (Štir.) ; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. goricah (Štir.); J. Šinko; Ad. Kovačič. dijak v Celovcu; Gust. Galle, dijak v Celji . Pr. Krajne, četrtoletnik v Mariboru; Val. Lešnički. prvoletnik v Zagrebu; Rud. Maister, dij. v Klanji; Drag. Vučnik. dij. v Mariboru; A. Di-mitri v Ljubljani; Iv. Stabelj. Al. Pogačnik in P. Vončina, dij. v Ljubljani ; Iv. Kersnik, realec-v Ljubljani; Vlad. Škerlj. dij. v Rudolfovem; Iv. Radej in Živko Lapajne. uč. mešč. šole v Krškem : Pr. Vučnik in Pr. Seifriz, uč. v Mariboru : Ernest širca, uč. v Gorici: K. Hodnik v II. Bistrici; P. Vodopivec, uč. v Mirnu (Gor.); Al. Krajgher. uč. v Postojini: Ot. Meglio, uè. na Vranskem; Jos. Coiner in Karl Geršak, uč.' v Orešji (Štir.) ; Jan. Ratej. uč. pri sv. Venčeslu (Štir.) . J. Rebuzaj. H. Petemel, M. Godec. J. Öset, M. Jager. F. Puchs. R. Dobovišek. J. Lubaj, J. Fennevc, K. Paradiž in L. Ulčer. učenci 5. razreda v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.) : Vladimir Kosér. uč. v Idriji ; Rud. Walland in Rud. Tomšič, uč. v Ljubljani. — Zmagoslava Peče v Staremtrgu p. Loža: Sof. Vilhar v Vel. Žabljah ; Ivanka Budal v Gergarji (Gor.); Ivana Leben v Horjulu; Emilija in Marija Thutna in Apolonija Fatur v Postojini : Marijca Kelhar. Katarina Noe. Jos. Petaci in Valburga Petan, učenke v Rajhenburgu (Štir.) : Gabriela Jeršinovič. Marija in Rafaela Rupnik v ('rnomlji : Leopoldina Gangl in Anka Güstin, učenki v Metliki : Mici Vučnik in Lojzika Plasnik v Mariboru; Pranica Grahov. F ran i ca Rudolf. Ivanka Žumer, Marijca Simončič in Terezinka Sajovie, gojenke v Repnjah ; Marija Koželj pri sv. Got-hardu; Terezija Hudina. Marija Posteržim in Joz. Kozjak, učenke v Orešji (Štir.) ; Mici in Josipina Koderman v Frankolovem (Štir.) ; Mici Bénedek. Josipina Bianzani, Mirni Lenassi. Mieika Volonte. Matilda Zoreč. Tončika Godeša. Metka Pogorelec in Emilija Hanusek, učenke v Planini; Minka Mazi in Ivanka Hladnik v Rovtah ; Ivana Pirš in Antonija Rebernak, učenki pri sv. Venčeslu (Štir.); Než. Dobovišek, Mici Šešerko, Amalija Kosér, Mici Cmok, Anička Paradiž in Terezija Velaj, učenke v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.); Miroslava Požar, Ana Herman, Alojzija Jakhel in Ivana Sterniša, učenke v Radečah; Pavlina Tomšič, učenka v Ljubljani: Ant. Jeglič in Ant. Jane. učenki v Traici.
„Vrtec" izhaja 1. dno vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.