Štev. V Ljubljani, I. kimavca 1915. L> Leto XVI. Majca. Brinjevka tam v gori poje, tam, kjer gaber raste mlad: „Kdor bo zjutraj zgodaj vstal in bo jagode tod bral, v grmu ključek najde zlat. Zlati ključ goró odpira, v gori zlat leži zaklad; bisere, demante štel in cekine bo imel, kdor bi našel kjjuček zlat." Majca brinjevko je čula, pa je rano šla v goró, h grmu jagode šla brat. Da bi ključek našla zlat, željo to ima samó. Majca sedem let vam šteje, pa le robec bel ima; nima rdečega zastorčka in v ušesih ne „zamorčka" — samo žalost sred srca. Majca do večera bere jagode, a ključka ni. Majca plaka, a tam z veje brinjevka se glasno smeje , in ji poje, žvrgoli : „Rada bi k zakladu ključek, kupiš da nakit krasan? Majca, ker si ptička zvita, ptička grda, neodkrita, ključek iščeš pač zaman." V potok ptica vrže ključek, ribica ga najde tam . . . Majca ptico poslušala, v dlan si lice je skrivala, v srcu jo je bilo sram . . . Jos. Vandot. BORISOV: Moji učitelji. nogo sem jih imel. a dva sta mi ostala najbolj v spominu. S hvaležnostjo in ponosom se sicer spominjam vseh, dva sta se pa še posebno globoko zapisala v moje srce. Ali sem bil v teh dveh dobah jaz tako dovzeten za vtiske, ali sta bili to tako izraziti osebnosti, tega danes ne morem presoditi. Prve žarke modrosti mi je delila gospa učiteljica H. Dobro se še spominjam, s kakim strahom sem stal pred njo, ko me je prvič nagovorila. ^ »No, čigav si pa ti, dečko?« me je vpra- šala. Če bi se bilo vršilo to zunaj, pod milim nebom kje, bi me ne bila več videla, tako bi jo bil popihal izpred nje. A v šoli sem čutil, da sem prikovan. Toliko, da sem se v tistem hipu spomnil, kako pravijo po domače pri naši hiši. Bal sem se pa zaradi tega, ker so starejši šolarji pravili, kako je gospa huda. A v par tednih sem spoznal, da ni tako. feili so namreč le oni moji sošolci hudi — lenuhi. Res je bila gospa stroga, a le z lenuhi, ki se niso hoteli učiti. Ti so se večkrat šele fia večer vračali iz šole, ko sem jaz že trikrat jedel in bil že v četrto hudo lačen. V šoli sem dobro izhajal, ker sem se moral tudi doma učiti, kar pri nas na kmetih v tistih časih ni bila navada. Moj oče pa je skrbno pazil, da sem vsaj zvečer vzel v roke kako knjigo, če sem čez dan imel kako drugo opravilo. Poleg tega mi je pa tudi zabičal, da se bom tri dni postil in da jih dobim prav pošteno z leskovko, če bom kdaj po šoli zaprt. Nobene stvari se pa nisem tako bal kot leskovke. ki je v očetovi roki dobila čudovito moč do mojih tankih hlačic... To sem že izkušal in zato sem se izogibal vsake priložnosti, da bi ne prišla s palico zopet v neprijetno dotiko. Prvo šolsko leto je minilo srečno. Zaradi šole nisem imel pri očetu nikdar sitnosti, o drugih zadevah naj pa molčim ... V drugem šolskem letu pa bi me bila kmalu zadela neljuba nezgoda. Nekega dne mi ni dala žilica miru, da bi ne ponagajal sosedovi Francki, ki je sedela vštric moje klopi. Imel sem pri sebi kratek žrebljiček. Iztegnil sem se skrivaj do njene klopi in pritrdil njen predpasnik h klopi. V tem hipu vstopi gospa učiteljica. Vstali smo in pozdravili. Med pozdravom sem slišal razločno nesrečni »resk«. To me je tako prestrašilo, da se nisem upal ozreti. V tem pa je že nekaj zajokalo poleg mene. Spoznal sem Franckin glas. »Kaj pa je, Francka?« vpraša učiteljica. »Nekdo mi je pribil predpasnik h klopi, da se je raztrgal,« odgovori jokaje Francka. »Kdo je naredil to?« Strog je bil gospejin glas, in videl sem, da je zrla naravnost vame. »Ti boš vedel!« Pokazala je s prstom name. Jaz pa sem molčal in gledal v tla..'. Zdelo se mi je, da mi čita na obrazu mojo krivdo. »Govori! Si videl ali ne?« >-0ti ie! Sam ie pribil,« blekne v tem nekdo za menoj. Skoro hvaležen sem mu bil, da je odgovoril namesto mene. »Tako? Tudi ti si tak? Boš po šoli malo posedel.« Nato smo molili, in pričel se je pouk. A ta dan nisem bil prav nič zbranega duha. Nikdar nisem bil še zaprt, zato me je skrbelo, kaj bo to in kako se bova doma pogledala s strogim očetom. Čim bolj se je bližal konec pouka, tem bolj tesno mi je postajalo pri srcu. Ko je odbila dvanajsta ura, smo odmolili, in drugi so odšli iz šole. Jaz sem bil pa kar hipoma sam v sobi. Tako' tesno in dolgočasno se mi je zdelo samemu, kot bi bil sredi velike puščave. »Zakaj si storil to?« reče učiteljica, ko se vrne v sobo. »Prosim, pustite me domov, saj ne bom več!« Šlo mi je skoro na jok. »O, saj pojdeš, kadar prebiješ kazen!« »Prosim, pustite me! Drugače jutri ne bom mogel priti v šolo!« sem zaprosil še mileje. »Zakaj ne boš mogel priti? Saj ne boš do jutri zaprt,« pravi učiteljica, smehljaje se moji zgovornosti. »Pa me bo oče tako hudo s palico, da bom bolan ...« »Ali se bojiš očeta?« »Pa jako ...« in zajokal sem še bolj. »No, pa pojdi! Toda drugič bo hujša kazen, če boš tako poreden.« Ubral sem jo domov, kolikor so me nesle noge. Na vsak način sem hotel dohiteti sosedovo Francko in jo prositi, da bi ne povedala doma, kaj sem ji storil v šoli. To je bil tudi vzrok, da sem učiteljico prosil, naj me pusti domov. Francko sem dohitel že blizu doma. O moji prošnji ni hotela sprva nič slišati. »Pa mi kupi nov predpasnik,« je rekla. Jaz siromak sem ji ponujal dva krajcarja, ki sem ju imel prihranjena, ona pa se mi je še smejala povrhu. Obljubljal sem ji vse mogoče stvari. »Branil te bom pred dečki, če te bodo hoteli kdaj tepsti.« »Kako me boš branil, saj še sebe ne moreš! Vsak te vrže po tleh .. Zdaj sem bil pa zares jezen na Francko, ker me je tako podcenjevala. V tem hipu pa sem se spomnil, da ima Francka neizrečeno rada med. Kolikokrat me je prosila, naj ji prihranim košček, kadar je videla, da ga je ded jemal čebelam in navadno tudi meni odločil droben sat. »Le počakaj,« sem ji rekel, »jutri me boš spet prosila medu, pa ti ga ne bom dal, če me le zatožiš doma.« Zadel sem pravo struno. Francka se je začela pogajati z menoj, in res sva po kratkem besedičenju naredila sklep, da bo Franckla molčala, jaz ji bom pa od svojega sladkega deleža dal polovico. V tem pa sva prišla že tudi do doma. Prav s hvaležnostjo sem se spomnil gospe učiteljice, ki me je izpustila iz zapora, da sva se lahko s Francko pobotala še pravočasno. Nekoč me je poslala učiteljica iz šole v bližnjo prodajalnico po črnila. Vesel sem bil, ker me je zadela ta čast, in hotel sem naročilo tudi hitro izvršiti. V prodajalnici sem nekaj časa čakal; zato sem hotel to zamudo nazaj grede nadomestiti. Ubral sem jo nazaj proti šoli, kolikor so me nesle noge. Pa — ojoj! Spotaknil sem se ob kamen, steklenica je za-žvenketala, in cela ploha črnila mi je pljusknila v obraz, črnilo se je razlilo, steklenica ubila, jaz pa sem sedel sredi teh razvalin. Premišljal sem. kaj naj storim. Najrajši bi jo bil popihal naravnost domov. Toda pri sebi nisem imel niti klobuka niti šolskih priprav. In tako bi ne bilo varno priti domov. Ni mi kazalo nič drugega kot iti v šolo. Bal sem se pa, kaj bo rekla gospa učiteljica. In sram me je bilo pred sošolci, ker sem se štel žle) med velike, pa sem tako grdo padel kot kak samosrajčnik. Ves v strahu sem prestopil šolski prag. A tu me je zadelo1 nekaj, česar nisem pričakoval. Jaz sem se držal na jok, moji sošolci so se pa vsi naenkrat na ves glas zagrohotali. Pogledal sem učiteljico, kaj bo iz tega. A tudi ona se je smejala, smejala prav iz srca. »Kaj si se šel v črnilo kopat? Ubogi siromak,« je izpregovorila prva ona. Zdaj mi je bilo šele jasno vse. V obraz mi je pljusknilo črnilo, jaz sem se pa kar z rokavom obrisal. V strahu se nisem niti spomnil, da se bom s tem še bolj namazal. Roke sem imel sicer tudi črne, a te sem lahko vtaknil vsaj v žep. Pobit in zadovoljen obenem sem odšel v svojo klop; pričakoval sem namreč vse kaj hujega. Gospa učiteljica se nam je zdela vedno jako resna. Mi smo rekli seveda, da je huda. Čudno se nam je zdelo, da je bila vedno črno opravljena. Pa zlato uro in verižico je imela, in jaz sem sklepal, da mora bitu jako bogata. Nekoč sem šel po hodniku mimo njene sobe, ki je bila ravno napol odprta. Jej, kako je bilo notri lepo! Kar obstal sem, začuden nad prelepo omaro z zrcalom, dolgim stolom — zofo — ki je bil prevlečen z zelenim blagom in videti jako mehak. Tako lepo je bilo kot v cerkvi pred oltarjem, in rad bi bil pokukal skozi vrata; a v tem hipu sem zaslišal neki šum, ki ine je prepodil. Pozneje sem nekoč pri ključalnici gledal v sobo, a videl nisem ničesar. Tri leta sem hodil doma v šolo, potem sem pa šel v mesto. Isto leto je odšla tudi gospa učiteljica od nas. Nisem je videl več, a spominjal sem se je čestokrat s hvaležnostjo. Navzlic temu, da sem prišel s kmetov v mestno šolo, sem tukaj vendar dobro napredoval, ker sem pri »strogi« učiteljici dobil trdno podlago. Videč, da nič ne zaostajam za mestnimi učenci, sem dobil pogum, da sem z lahkoto premagoval vse težave. Prvega učitelja v mestu smo v kratkem izgubili. Odšel je na drugo šolo. Zato mi ni ostalo drugega v spominu kot to, da nas je s svojim lepim pripovedovanjem kar pričaral na klopi in da je znal jako lepo igrati in peti. Novega gospoda učitelja pa smo se prvi hip kar prestrašili. Bil je take postave, kakor kak orjak iz devete dežele, pa brke je imel. dolge in košate kot kak Turčin in gledal je tudi precej hudo. — Toda že prvb uro smo spoznali, da nas je njegova vnanjost varala. Spravil nas je hitro v dobro voljo, ker je vedno kaj takega povedal, da smo se morali smejati. Moj sošolec je bil na primer nekaj vprašan, a siromak se je tako bal novega učitelja, da so se mu hlačice kar vidno tresle. Tudi učitelj je to opazil in mu smehljaje rekel: »Nič se ne boj, saj nisem tako hud, kot je bil Kara Mustafa, čeravno imam še večje brke, kakor jih je imel ta mušta-car!« Pa smo se zasmejali, in z nami se je smejal tudi učitelj. Hipoma pa je bil njegov obraz zopet resen — znamenje, da je konec šale. To je bilo nekaj čudnega pri njem: znal je biti šaljiv, a v hipu spet resen, in po tem smo se tudi mi nehote ravnali. Njemu ni bilo treba nič opominjati, vse je šlo samo prav. Celo lenuhi so se pri njem izpreobračali v dobre učence, ker je imel za vsakega izpodbudno besedo, če je kazal količkaj dobre volje. Naš gospod učitelj je bil velik hribolazec. Vse višje vrhove naših gora je že obiskal in prehodil vse slovenske dežele. Jako smo se čudili, ko je semtertja koga vprašal, kje je doma, pa mu je naštel znamenitosti njegovega rojstnega kraja in vedel za vsako staro razvalino, za vsako najmanjšo vodico in vasico. Tudi meni je povedal, da so se za Francozov potikali po moji ožji domovini vojaški beguni, zvani rokovnjači, kar me je zanimalo in sem pozneje doma izpraševal stare ljudi natančneje o tem. Spomladi in poleti smo šli popoldne večkrat na izlet v okolico mesta, najrajši pa na kak hribček. Spotoma in na mestu smo se seveda kaj učili, bodisi zemljepisa ali rastlinstva, pa tudi zgodovine, sploh na kar je gospod učitelj navedel pogovor. Ti izleti so mi še danes živo v spominu. Na njih smo se igraje učili. Sli smo na primer na staro mestno ozidje, ki je bilo takrat že skoro popolnoma razdejano in pokrito čezinčez z ruševino, kjer smo najprej začeli s kako igro. Kraj je bil za to kot nalašč; skrivali smo se za nasip, izkušali drug drugega presenetiti in ga izvleči na svojo stran ali smo pa na širokem nasipu skakali kozla. Ko smo bili dovolj utrujeni, smo pa posedli po nasipu, in začela se je po kratkem odmoru šola. Govorili smo o pomenu tega nasipa v davnih časih. Takrat je bilo na tem mestu močno obzidje, ki je varovalo mesto pred sovražniki. Slišali smo o divjih Hunih in njihovem kralju Atili, o Rimljanih in drugih sovražnikih. ki so se na tem mestu trudili, da bi udrli v mesto in si priborili bogat plen. »In glejte, kako je dandanes,« je končal gospod učitelj. »Ni se nam več treba bati navalov divjih narodov, zakaj vsa tista ljudstva, ki1 niso hotela sprejeti omike, so izginila z zemeljskega površja. Le molčeči spomeniki nam še govore o burnih časih preteklosti. Danes se nam ni treba nikogar bati. Omika je naredila iz trdega, sirovega prirodnega človeka omikano bitje, ki ne ljubi samo samega sebe, ampak vsakega zemljana. In čim višjo stopnjo omike bodo dosegli naredi, tem manj bo prepirov in sovraštva med posamezniki, pa tudi med narodi in državami. Zato mora vsak že mlad skrbeti, da bo kdaj s svojo omiko delal čast svojemu narodu.« Tako je govoril gospod učitelj. Kadar je govoril o ljubezni do domovine in naroda, so mu žarele oči v svetem sijaju, a nam so trepetala srca, ko smo videli pred sabo moža, orjaškega po telesu, a še večjega po duši in ljubezni do vsega pravega in dobrega. Samo en takih izletov mi je ostal v žalostnem spominu. Bili smo na gradu in se učili zemljepisa. Sedeli smo v bregu, vsak s svojim zemljevidom v roki. V sredi med nami je bil gospod učitelj. Ne vem, kaj me je zmotilo tisti dan, da sem začel spredaj sedečemu sošolcu nagajati. Menda sem mu vtikal bilke za ovratnik. Trda trava pa je tovariša najbrž zbodla v vrat, ker se je nenadoma zganil in nekaj zagodrnjal. V tem hipu se ozre gospod učitelj. Videl je, da sem odmaknil roko od tovariševega vratu. »Če se misliš igrati, pa pojdi rajši domov,« reče resno gospod učitelj. Nisem vedel, ali je to opomin ali že ukaz in nisem se ganil. »Le pojdi!« Vzel sem knjige, pozdravil in odšel. A bilo mi je tako tesno pri srcu, da bi se bil kmalu razjokal. Hudo mi je bilo, ker sem razžalil dobrega gospoda učitelja, a' tudi poslušal bi bil rad, ker me je zemljepis jako veselil. Krenil sem po bregu vstran in se za grmom ozrl. Videl sem svoje tovariše, ki so bili vsi zaverovani v zemljevide. Razločil sem še tudi besede gospoda učitelja. Tedaj mi je prišlo na misel, da bi se skril v grmu in tam poslušal. Vzel sem v roke zemljevid in napenjal ušesa. Res sem čul skoro vsako besedo. Govorili so ravno o močvirju blizu mesta in o starodavnih naselbinah v tem kraju, o stavbah na kolih. Oh, to me je zanimalo. Skoro bi bil zlezel iz grmai, da bi bolj slišal, a sem se bal. Pouk se je končal. Tovariši so odšli z gospodom učiteljem skupaj do mesta, jaz sem pa počakal v svojem skrivališču toliko časa, da so mi vsi izginili izpred oči. Potem sem pa krenil po najbližji poti na stanovanje. Nekaj dni nato sem bil v šoli vprašan zemljepis. Znal sem prav dobro in povedal sem vse, kar smo se učili na onem izletu. To se je zdelo učitelju čudno; zato me vpraša: »Kje si vse to zvedel? Saj te ni bilo pri pouku.« Povedal sem, da sem iz dalje poslušal in si zapomnil. — Tedaj sem bral učitelju na obrazu, da mu je vkljub moji nerodnosti hudo, ker me je spodil od pouka. Od takrat nisem več motil pouka, in z učiteljem sva ostala najboljša prijatelja. Ej, lepi časi so> bili to. Kadar se snideva s kakim sošolcem, vselej nanese pogovor na ta leta. Pozneje smo se razšli na vse strani. Nekateri so nadaljevali ljudsko šolo, drugi smo se pa po dovršenem četrtem razredu razkropili po gimnazijah in realkah. Kadar me je pozneje srečal gospod učitelj, me je vselej vprašal, kako je v latinski šoli. In bil sem ves srečen, ko sem lahko odgovoril, da ni hudega. A nisva se dolgo srečavala. V njegovem razredu se je že prihodnje leto razširila nalezljiva bolezen, ki se je lotila tudi njega. V kratkem času ji je podlegel, in jokajočih src smo ga spremili na zadnji poti. Vsi, ki smo bili prejšnje leto še njegovi učenci, smo se zbrali pred hišo, kjer je umrl, in vsem je bilo pri srcu, kot bi bili izgubili drugega očeta. Tak je bil naš dobri gospod učitelj. Blag po srcu in velik po duši, zato ostane vsem, ki smo ga poznali, v neizbrisnem spominu. ooc: :ooo Ptičice pojejo Ptičice pojejo, vzdramljen je gaj; ali zdaj pride moj bratec nazaj? — Saj le predolgo se v boju mudi, zanj se mi srčece drobno boji. — Krogla zadene ga lahko v srce, zanj bi točila grenke solzé. Zmago oznanite, gromom zabranite, da bi še dalje pretresali dom, vrli junaki vi: bratec se vrne mi, cesar se vzveseli: ah, kako srečna bom, srečen ves ljubi dom ! Andrej Rapè. ooo: :oo« ž' " i [ IBS V ' vm - \ ^^WKhT ^^fffi^^B 1 'u 1 Mjegovo Veličanstvo cesar Franc Jožef 1. z nadvojvodo Francem Jožefom Otonom, sinom nadvojvode-pre- 1 stolonaslednika j SVEN HEDIN — F. PALNAK: Za morjem. . (Konec.) 11. SKALNATO GOROVJE. omaj je končal viteški »Bivol« svoj govor, ko obstoji vlak na veliki postaji. Indijanec vstane, po-kima važno in lahno v pozdrav in v trenutku je že izginil med množico tam zunaj. Namesto njega pa je vstopil učen prirodoslovec ter sedel na isti prostor. Prašan in truden je bil, uredil svoje kovčege in prtljago in zdaj je bil zadovoljen, da lahko malo počije. Kot prirodoslovec, ki je navajen ostro opazovati, je kmalu spoznal v Ivanu Evropejca, in vlak še ni prekoračil meje Kansasa in Kolorado, ko mu je že moral Ivan poročati o svojih dogodkih in načrtih. Tedaj se dvigne na zahodu dežele svetlorumena stena, ki so nje robovi v oblake zakriti vršaci. Ivan, ki je postal ob žalostnem pripovedovanju Indijančevem in ob enakomernosti brezkončne prerije že pobit, oživi zopet, ko ugleda sveže, hladne vrhove skalnatega gorovja ter začne izpraševati svojega sopotnika, kaj je njega prineslo na daljni zapad. »Dobil sem državno podporo,« razlaga učenjak, »da nabiram po državah na zapadu rastline in živali, da pa mi ne zmanjka drobiža, potujem kolikor mogoče poceni. Ampak rad imam to veliko, lepo Amerikoi Ali še niste zapazili, kako v velikem je tu vse napravljeno, pa naj je že naredil Bog ali ljudje? Če vidite to-le Skalnato gorovje in njegovo nadaljevanje, Ande v Južni Ameriki, je to- kar najdaljše gorovje na vsej zemlji. Če sä peljete čez reko Misisipi-Misuri,že slišite,da je to najdaljša reka, kar jih je. Če se vozite s parnikom po Kanadskih jezerih, zveste, da so to največja sladkovodna jezera na vsem svetu. In ta mnoga velika mesta, ki so zrasla v sto, kvečjemu v dvesto letih iz nič! Te železnice, ti mogočni mostovi, ti neizčrpni prirodni zakladi in ta vsesvetovna trgovina! Kako probujeno in delavno je to ljudstvo, kako hitro se tu vse razvija, koliko živahnejše je tu življenje kot v starem svetu, v trudni Evropi; odkoder je šlo na milijone ljudi sem, da si izboljšajo svojo usodo-.« Ivan si je mislil pri sebi, kako prenaglo sodi ta učenjak; zakaj njegove dosedanje izkušnje so že jako ohladile njegovo prvo navdušenje za novi svet. Pa sram ga je bilo, da bi to priznal, zato je rekel samo: »Lepo je videti, kako vedno natančneje se kaže Skalnato gorovje, in grebeni so jasnejši, čim bliže jim prihajamo.« »Seveda! 2e na teku vlaka spoznate, da gremo navzgor. Glejte, kako prehajajo prerije počasi v bregovito znožje! Kmalu preidemo v svet, kjer raste dobje in mahagoni. Šele višje zgoraj pokrivajo tla krasni iglasti gozdovi, in ob potokih in rekah rasto vrbe in jelše, kakor pri nas doma.« »Vi kot prirodoslovec mi pač lahko poveste: Na M,išigenskem jezeru mi je pravil neki čolnar, da so tu na zapadu drevesa, ki so visoka nad sto metrov. Ali je to res?« »Prav res! Vaš znanec je imel v mislih bržkone obe vrsti iz družine iglavcev, ki ju imenujemo mamutova drevesa, ker so velikani v rastlinstvu, kakor mamut v živalstvu. Oboji rastó v Kaliforniji, na zapadnem pobočju Siere Nevade. Če gledate na ta, v nebo kipeča drevesa1, mislite, da ne rastó nič za drugega, kot da zro njihovi vrhovi prosto čez grebene Obrežnega gorovja prosto na Tihi ocean. Eden teh velikanov, ki je že dolgo podrt, je bil visok 144 metrov in je imel pri tleh 35 metrov obsega! Rekli so mu »gozdni1 oče«. Njegovo deblo je bilo votlo. Pravtako votlo je bilo pri drugem podrtem mamutovem drevesu, ki mu pravijo »jahalnica«, ker jahaš na konju lahko daleč vanje. Ta drevesa so stara bojda več tisoč let. Ko bi znala govoriti! Ali pa če bi imela napisane na svojih letnih kolobarjih vse dogodke, ki so se zgodili v tem času v njih okolici! Videla so prihajati in odhajati rdečekožce rod za rodom. Za njimi so prišli beli. Pred kratkim— bi rekla mamutova drevesa1; zakaj kaj jim je starost nekaj stoletij! Prostor v Sieri Nevadi, kjer stoje ti zadnji drevesni velikani, je last vsega naroda. Nihče jih ne sme posekati. Če bi jih ne varoval zakon, bi se jim godilo, kakor bizonom in Indijancem.« »Ali so tu v Skalnatem gorovju tudi take narodne lastine?« »Da, Narodni park. To vam je čudež! Cele knjige so že pisali o njem. V njegovih dolinah izvira kakih štiritisoč vročih vrelcev in kakih sto geizirov, presihajočih vodometov z vročo vodo. Geizir »Velikan« meče vodo blizo sto metrov visoko, in »Stari, zvesti geizir« meče vodo vsako uro. Razentega je v parku še drugih zanimivosti, čreda bizonov, antilope in jeleni so tu varni pred lovci. Tudi bober je svoboden na obrežju reke.« 12. MEDVED GRISLI. »Ali je v Skalnatem gorovju tudi kaj nevarnih zveri?« vpraša Ivan prirodoslovca, ko je sopihal vlak navkreber v temno dolino. »Gotovo! Največji med njimi je medved grisli. Tako strašno sicer ni nevaren in je gotovo boljši kot njegov glas. Ce ga pustiš v miru, ne stori človeku nič zalega, in še. če ga napadeš, zbeži. Če pa je ranjen in vidi svoje zasledovalce blizu, pa je strašen. To je najmočnejša žival v okolici, in v prejšnjih časih je bil znak največje hrabrosti, če je nosil kdo okolo vratu nanizane medvedove zobe in kremplje. »Lepo je videti žival, ko stopica po gozdu in goščavi, kjer se smatra za neomejenega vladarja vseh živali na svetu. Grisli medved je časih rjav, časih siv, in sivi so neki nevarnejši kot rjavi. Večji je kot naš rjavi medved in je dolg časih do 2x/z metra. Drugače pa živi kakor navadni medved, ima svoje brloge, žre jagode, lesnike, orehe in korenine, pobija pa tudi živali in je dbber ribič. Tu se ravno spominjam neke lovske zgodbe. »Bel lovec bi rad dobil medveda grislija, in mlad Indijanec ga odvede na kraj, kamor je eden hodil. Lovca sta nastavila za vabo ubitega jelena ter se skrila za malo skalo. Indijanec je poznal medvedove navade in ni se zmotil. Kmalu prihlasta iz gozda velik medved; pri hoji je bil tako smešen, da se beli lovec ne more vzdržati smeha. Indijanec pa ostane tih in resen. Medved postoja, voha v zraku ter se ozira na vse plati, če ni nobene nevarnosti. Kar obstane na nekem mestu, povoha svoje prednje šape, se vrže na zemljo ter se valja nekaj časa po tleh; bržkone se je hotel namazati s kako dišečo rastlino. »Potem gre počasi dalje. Čez nekaj časa sede na tla, se popraska po kožuhu, pregleda šape ter si obliže podplate. Nato se popraska z zadnjo šapo za ušesom. Ko se je tako pripravil, steče proti prostoru, kjer je ležal jelen. Ko vidi žival pred seboj, se začudi, sede v vsej svoji dolgosti na zadnje noge, postriže z ušesi, naguba čelo in se kar ne more odločiti. Naposled Ie uvidi, da je jelen mrtev, gre previdno bliže ter ga vsega ovoha. Obrne ga tudi na drugo stran, da se prepriča, če je jelen res mrtev. »Naprej pa ni utegnil pregledovati. Lovec izproži, medved se zdrzne, pa se kar spet popne na zadnje noge. Lovec napravi pravtako ter se prav neprevidno pokaže izza zavetja,ne da bi poslušal Indijančevega nasveta, ki mu je pravil, naj se hitro skrije, ker bo zdaj medved napadal. In že je bilo prepozno! Ranjena žival komaj ugleda lovca in se že zapraši proti1 njemu. Zdaj je videl lovec svojo rešitev edino le v begu, in minuto pozneje sta že sedela z Indijancem na veji debelega hrasta. Tu nabašeta zopet vsak svojo puško, medved pa je po treh poizkušal, da pripleza na drevo. Dve krogli ga prebodeta, pade na tla, koplje s kremlji1 zemljo in travo ter obleži naposled mrtev.« »To pa vendar ni prav, da streljajo te kralje Skalnatega gorovja kar iz veselja do lova. Bržkone so že tudi obsojeni, da pojdejo isto pot kakor Indijanci in bizoni.« »No, tako kmalu še ne! Ti se že dalje vzdrže v nepristopnih gorskih krajih in neobljudenih delih Kanade. Pa prav že ni na noben način, da jih uničujejo tako brez potrebe. Slišal sem. da si je vzel neki potnik mladega medveda grislija s seboj v Evropo, in ta medved je bil ljubljenec vseh na ladji. Zrl je, kar so mu dali, ter se je igral z mornarji. Mlado antilopo, ki mu je bila družica, je imel najrajši. Ko so ju v Evropi izkrcali ter ju peljali po cesti, napade mesarski pes antilopo. Medved na verigi vidi, v kakšni nevarnosti je njegova prijateljica, se iztrga svojemu vodniku, skoči na psa ter ga pošteno razmrcvari. — Ali ni to lepo od živali brez razuma? Tu bi se lahko učili lovci1!« 13. JAGVAR IN PUMA. »Morebiti pravite prav,« reče Ivan čez nekaj časa, »da je v Ameriki vse imenitno. Ampak, kar se tiče živali, to ne velja; levov in tigrov tu ni.« »Ne, namesto njih pa sta jagvar in puma. Oba sta najti bolj pogosto v Južni, kakor v Severni Ameriki. Tukaj je jagvar le še v jugozapadnih državah in v Mehiki. Oba živita ob gozdnih robovih iti po visoki travi, kjer drvé za njimi napol divji jezdeci, jih love z zanjko ter vlečejo toliko časa poleg konja, da se zaduše. Jagvar je rad tudi1 v goščiavi po obrežjih rek in močvirij. Ostaja na tleh, drzni' in vitki puma pa pleza za opicami tudi po drevju. Z velikim krikom, da svare tovariše, beže opice od drevesa do drevesa, a puma jim sledi tudi tam, spolzne do konca šibke veje ter skoči od tu na bližnjo vejo sosednega drevesa. Oba sta krvoločni ujedi, pa jagvar je večji, močnejši in divjejši. Puma postane krotek kot pes, samo da mu gospodar ne sme preveč zaupati, če se igra z njim. Puma se skrije za šalo, ko pa si gospodar najmanj misli, skoči nanj; no, meni bi taka prijaznost že ne bila ravno všeč. »Puma ne napada človeka; pred jagvarjem pa ni varen. Oba sta sovražnika čred; puma sicer ne trga navadno večjih živali kot so ovce, jagvar pa krade tudi konje, mule in mlado govedo. Na lov hodi le podnevi ali pa v mesečini; puma lovi zvečer in ponoči. Puma je temen, rdečkasto-rumen, jagvar pa ima po rjastem kožuhu temne m a roge in kolobarje. Pu-movi mladiči so prav ljubke živalce kakor mlade mačke, samo da večji'. Spregledajo šele po desetih dneh. Potem začno kobacati okolo, padajo pri vsakem drugem koraku ter plezajo po starki. Kmalu pa stoje krepko na nogah in se igrajo kakor mlade mačke s starkinim repom. »Jagvar je zvit lovec in jako potrpežljiv in vztrajen. Počene kakor mačka in opazuje iz zasede v goščavi z nepremičnim pogledom izbrano žrtev. Jako spretno se priplazi blizu in ko misli, da pogodi', skoči, pregrizne antilopi, ovci ali povodnji svinji na vratu žile ter zavleče svoj plen v goščavo. Male živali požre s kožo in kostmi. Pri konju pa žre. kolikor more, potem pa gre v goščavo spat. Ko se zbudi, se vrne k mrhovini, kakor dela to tudi tiger v Indiji. »V Južni Ameriki so raztrgali na neki cesti jagavrji v petdesetih letih dvajset Indijancev. Če se človek zmisli, da kriči in razsaja nad zverjo, je rešen. Drugače pa je izgubljen. Zakaj če ostane tudi pri življenju, so rane, ki jih je zadala zver s svojimi topimi kremplji in zobmi, strašne in nevarne. V Južni Ameriki love Indijanci jagvarja na ta-le način: Svojo levico ovije.io z ovčjo kožo. V desnici pa drže dolg, oster, dvorezen meč. Tako pripravljeni poiščejo jagvarja, ki ga spode psi. Ko se dvigne na zadnje noge kakor medved ter gre proti Indijancu, mu pomoli ta svojo levico, da se zagrize vanjo, v istem trenutku pa ga zabode z nožem v srce. »Neki potnik mi je pravil čedno zgodbico o jagvarju. Na bregu neke južnoameriške reke so se ustavili evropejski pomorščaki k počitku. Hipoma vidijo, kako plava po vodi z onega bregai proti njim jagvar. Hitro pograbijo puške, poskačejo v čoln ter mu veslajo naproti. Strel poči, jagvar je tudi zadet, pa se za to čisto nič ne zmeni, pač pa spleza k njim v čoln brez strahu pred mornarji, ki so ga obdelavah z vesli. Ko skoči jagvar v čoln, se zazdi posadki najbolj pametno, da poskočijo zdaj sami v vodo ter plavajo na suho. Jagvar pa obsedi v čolnu, ki ga nese s seboj naprej po reki. Nižje spodaj so ujeli drugi pomorščaki čoln, in zdaj si namisli jagvar, da skoči v vodo, plaviai h kraju ter se izgubi v goščavo. Vsekakor se je pošteno obnesel, da je ostal živ vzlic obema posadkama.« 14. KANJONI REKE KOLORADO. Vlak je nadaljeval svojo šumno vožnjo naprej skozi gorovje. Temne, divje soteske so se odpirale na obeh straneh njegovega pota. Enakomerno drdranje koles po progi je uspavalo, in naša znanca sta napravila, kakor drugi popotniki, ter se zleknila v svoje kote. Ko pa je vlekla neutrudna lokomotiva svojo težko vrsto voz čez visok most, ter je začel peti odmev v drugačnih, jasnejših napevi'h kot do-zdaj ravnokar v ozki dolini, je postalo v vozu zopet živahnejše. Potniki so se ozirali skozi okna ter zrli v globok zevajoč prepad pod seboj, kakor da vozi vlak v zraku kam gor proti nebu. Prirodoslovec si nažge smodko ter začne zopet pripovedovati svojemu hvaležnemu poslušalcu. »Zdaj se vozimo čez en izvirek reke Kolorado. Ti izvirki se pač ne strinjajo z mojo prejšno trditvijo, kako veličastno da je vse v Ameriki. Vzlic temu se lahko prepričate, da se ne more primerjati nič na svetu z velikimi kanjoni reke Kolorado. Lahko mi pripovedujete o ognjenikih, o koralnih otokih, o najvišjih zemeljskih vrhuncih, o najgloblji morski globini, o naših sinjih Alpah v Evropi in o najtemnejših gozdih afriških, pe-ljite me po svetu, kamor hočete, vedno bom trdil, da nima svet ničesar, kar bi se dalo primerjati s temi veličastnimi, prelepimi kanjoni. »Čujte! Ta reka, katere voda se izliva v Mehikanski zaliv, nastaja iz vsepolno potokov, ki prihajajo iz deževnatih, visoko ležečih krajev Skalnatega gorovja. Ko zapusti združena reka1 Utaho ter prestopi v Arizono, prestopi v suho planoto in tu se je zajedla skoro dva kilometra globoko v apnenec. Kameni skladi so naloženi vodoravno, in vodna sila je s pomočjo proda in valečih se skal izbrusila sčasoma vso to vrsto skladov. Od začetka sveta je opravljala vedno ta posel, in ta čas računimo na milijone let. Priznati moramo, da je čas, teh šesttisoč let, kar jih pozna človeška zgodovina, komaj zadnja sekunda v času večnosti.« »Oprostite, ne razumem popolnoma vsega, kar pravite.« »Pazite: tam, kjer zmr.r.ikr. r:.radi i omanjkanja dokazov zgodovinarju niti, ki drži v najstarejše del c, rričt c geolog, mož, ki se peča z vedo o stvarstvu sveta. To, kar imenuje zgodovinar prastaro dobo, je geologu najnovejši in najmlajši čas. Zgodovinar se giblje v letih s 365 dnevi, geolog pa je zadovoljen šele z dobami tisoč in milijon let. Priznati morate, da za vodo nikakor ni lahko delo, da si izdolbe dvetisoč metrov globoko strugo v trdo kamenje. In ta struga, ta kanjon je dolg nad tristo kilometrov in širok sedem do osem kilometrov! — , »S svojim delom je izrezala reka zemlji pokrajine, da postaja gledalcu kar tesno, če misli nanje. Kaj so proti temu slike, ki jih je že gledal! Ko je stal v znožju Alp, je zrl na večno zasnežene vrhove in skalnate grebene. Če pa stoji na robu kanjona Kolorado, zre navzdol ter vidi le zeva-jočo praznoto. Na drugi strani te doline pa se dvigajo strme pečine zdaj navpično, zdaj v rahlih pobočjih. V steno pa so vdolbene jame in votline. Ob njih pa mole naprej skale kakor stolpi in stolpiči. Navpične stene so najbolj temne, sploh pa zaré v rdečem, rumenem, svetlejšem in temnejšem rjavem, in solnce zlati s svojimi žarki vso to veličastno puščo. Nobena tratica, nobeno rastlinje ne prinese v te navpične stene zelenja. Le tupatam pobarva z zelenjem kaka jelka s svojim vrhom nad robom prepada, in njeni češarki padajo v globino. »Zgodaj zjutraj, ko je zrak po nočnem hladu čist in jasen, ter je solnce že vzšlo, leži kanjon še v temni temini, in za ožarjenimi skalami in stebri leži senca, temna kakor saje. V mirni noči, ko obliva ščip zemljo s svojo srebrno mesečino, leži kanjon v najglobjem molku. Niti reke spodaj ni čuti, predaleč je. Kakor v pravljici se zdi človeku, ki to gleda. Kakor da je v začaranem svetu, v pravi deveti deželi, mu je, in da mora stopiti čez rob prepada, da poleti na perutih tja na ono stran, kjer se mu vidijo pravljični gradovi.« »To pač mora biti krasno! Ampak v par minutah smo v mestu ob Solnem jezeru, in tam ste namenjeni izstopiti. H Kolorado kanjonu ne pridem le nikdar. Vsekakor pa vam hvala lepa za vaše razlage — in zbogom!« Učenjak, ki se je čisto izgubil v podobah svoje domišljije, je zbral svojo prtljago ter izstopil; ob velikem Solnem jezeru in njegovi okolici je nameraval nadaljevati svoja raziskavanja. Ivan pa se je peljal dalje skozi gorske kraje Nevade in Kalifornije, in ko je obstal vlak v San Fran- cisku, je dospel do svojega smotra. Tukaj je v mestu, ki je med najlepšimi na svetu in leži na polotoku ob globokem, mehkem, od gorovja obrobljenem morskem zalivu. Sledovi strahovitega potresa, ki je porušil mesto pred par leti, so skoro izginili, in nova krasna poslopja iz železa in kamenja so se dvignila na podrtinah. Kmalu je spoznal, da je San Francisko za svetovno trgovino Tihega morja pravtako važen, kakor Novi Jork za svetovno trgovino Atlantskega oceana. Ivan je ostal v glavnem mestu najskrajnejšega zapada. Kakor je hotel sam, tako se mu godi. Upajmo pa z njim, da si res pridobi nekaj imetja ter se vrne v svojo domovino srečen in zadovoljen, da bo eden onih redkih, ki se vrnejo! EZ] „Zbogom, zbogom, drobne ptičke, zbogom, zbogom, rodni krov! Ladja čaka, da odplava preko zelenih valov. (Po narodni). Slovo. Tiho, tiho ladja plava, breg izginja, rodni krov: pol srca mornarček s sabo, pol ima tostran valov. preden se boi nadejala, zopet, zopet bom doma." u Drago Širok. Alku naproti . . . Vpraševal je mali Bine: .Ah, povejte, ljuba mati, je li daleč bojno polje? Kdaj se vrne atek zlati?" „„Daleč to je, sinko, daleč, tamkaj za deveto goro. Ali če me rad boš slušal, atek tvoj se vrne skoro "" Priden bil odslej je Bine, zvesto pazil na sestrici in o atku rad je pravil mali Anici in Miei. Ali atek se ne vrne, deco potrpljenje mine: „To je vendar že predolgo." Kaj si zmisli umni Bine ? „Kdo bi čakal!— Jaz konjič bom. Anica, ti se boš „čiri," lepo sedi, mirna bodi, ti pa mi potiskaj. Mici!" Bine, Mici, Ančka mala — glejte danes jih na poti! Sreča jim z obrazkov sije, atku vsi gredo naproti! Manica. CVETINOMIRSKI: Jagnje. (Konte). III. T iste dni — bilo je pod jesen — se je zgodilo, da je prišel po »njeno« jagnje nenadoma mesar. Tolsto-nog in zabuhel, desnico v hlačnem žepu, je odgnal krotko žival skozi vas. Marica je tekla za njim in kričala na vse grlo, da je jagnje »njeno«, samo njeno in nikogar drugega na svetu; ali mesar se n? zmenil za njeno vpitje, gnal je jagnje svojo pot dalje ... Takrat se je sesedla Marica na rob ceste, in solze so ji stopile v oči. »Moje jagnje so mi vzeli...« Vsa objokana se je vrnila po cesti domov, kjer sta jo že čakala pred pragom Potokar in Potoka-rica; kraj njiju je stal tudi Tinko, lica na smeh, roke nad glavo sklenjene. »Čemu si tekla za mesarjem?... Čakaj me, potepenka!« In Potokarica je planila z vzdignjenima rokama nad njo. Marica si ni upala bežati. »Tinko, varuj me... prosi zame!« — se je z rahlo nagnjenim tilnikom ozirala proti smejočemu se dečku. A Tinko je ni varoval, ni prosil zanjo... Že so padale Potokaričine močne pesti trdo na njeno glavo, na njene prsi, na njen hrbet. »Le še, le še!« — je s hohotajočim se glasom prigovarjal Potokar, Tinko pa se je smejal zadovoljno kakor prej. Marice niso boleli toliko težki udarci, bolela jo je Tinkova malobriž-nost, ki je bila skoraj podobna zlobi. Čemu je bil obljubil na pašniku, da bo stal vedno na njeni strani ter da bo vedno govoril zanjo? Zdaj, ko je prišla priložnost, da bi jo zagovarjal, je pa noče zagovarjati, ampak se ji celo hudomušno smeje! Pod ploho udarcev na tla padla se je obrnila proti Tinku. »Sram te bodi! Obljubo si prelomil, lagal si!« Takrat sta skočila vanjo Potokar z ene, Tinko z druge strani; kdo izmed njiju jo je bolj bil, tega Marica ni mogla dognati, zakaj pred očmi se ji je ielo temniti; čutila pa je, da se vzdiga v njenem srcu sovraštvo proti Tinkovi nenadni izpremembi in proti njegovemu zahrbtnemu postopanju ... Toda njeno sovraštvo ni trajalo dolgo časa. Ko so jo odnesli naposled docela zbito in obtolčeno v hlev, kjer je imela na stelji blizu živine svoje ležišče, je odpustila vsem skupaj, tudi Tinku... Njeno srce je bilo tako dobro, tako rado je odpuščalo in pozabljalo na vse prebite krivice... Drugo jutro zarana jo je poslala Potokarica v prodajalnico. Ker je bila sobota, je obstala Marica mimogrede pri mesarjevi hiši, da bi videla še enkrat »svoje« jagnje. In videla ga je. V prostorni klavnici je stal zaliti mesar, jagnje privezano ob močan steber; hipoma je zavihtel ogromno sekiro v zrak, tako da se je doteknila skoraj stropa; nato je lopnil z njo naravnost na jagnjetovo čelo... Brez vzdiha, brez najmanjšega glasu se je zgrudilo jagnje mrtvo na tla ... Marica je kriknila, kakor da je bila udarila mesarjeva sekira po njeni glavi; takoj je skokoma zbežala proč od klavnice, skozi vas, proti domu... Od tega časa dalje je postala še bolj tiha in mirna. Bala se ie ljudi, bala Tinka, celo sama sebi ni zaupala. Nič več ni vriskala na pašniku; zakaj »njeno« jagnje, njeno največje veselje in tolažba, je bilo mrtvo... Pričela se je šola; ali Marica ni mogla v šolo, zakaj iznenada je prav hudo zbolela, tako da je morala leči. Potokar je spoznal, da je zbolela samo zaradi svoje »hudobije in ničvrednosti«, mati Potokarica ni šla v svoji sodbi tako daleč. »Prehladila se je!« — je tarnala pred možem. »Kdo bo pa zdaj pasel?« — Materine misli' je bil tudi Tinko. Lepi jesenski dnevi so nastopili, preko polja in senožeti je vel mlačen veter, trgatev se je bližala — Marica je pa ležala na smrt bolna v hlevu na stelji, v mračnem kotu, ki je bil ves s pajčevinami preprežen. Temačno je bilo v hlevu, vzduh težak, čudno nasičen s toploto, ki je prihajala od živine. Marica ni vedela, ali je zunaj dan ali noč; vedno isti mrak ie ležal pred njenimi očmi. Tudi ni mogla dognati, čemu je bila pravzaprav zbolela; samo toliko se je spominjala, da so jo nabili Poto-karjevi enkrat do nezavesti. Razen starikave dekle, ki ji je nosila vsak dan v hlev nekoliko jedi; se ni zmenil nihče zanjo, kakor da leži tam v kotu kup gnoja. Marica ni zaradi tega nikomur zamerila; hvaležna je bila, da ji ni bilo treba ležati zunaj ob cesti', da je bila vsa