Poštnina plačana v gotovini	Sped.	in	abbon.	postale	-	II	Gruppo
Katoliški
		
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIšTVO: 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Polletna naročnina . . . Letna naročnina . . . Letna inozemstvo . . . Poštno čekovni račun: št	I. 1.250 L 2.500 L 3.500 ev. 24/12410
Leto XXI. - Štev. 9 (1039)	Gorica - četrtek, 27. febr. 1969 - Trst	Posamezna številka L 50
URA LAIKOV NESMISEL RAZNARODOVALNE POLITIKE
Med problemi, ki jih je prerešetal II. vatikanski koncil s posebno pažnjo, je zelo pomemben problem laikov v Cerkvi. Zadnji papeži so proglasili sedanji čas za »uro laikov«, koncil pa je uzakonil novo gledanje na ustroj Cerkve in še zlasti vlogo, ki jo imajo verniki v Cerkvi in v svetu. Prešel je čas, ko so bili verniki samo poslušalci in gledalci, zdaj pa veljajo za zrele in polnopravne ude katoliške Cerkve, poklicani, da sodelujejo pri odrešilnem delu Cerkve v svetu. »Katoliški laikat«, je rekel papež Pavel VI. dne 3 januarja 1964 v nagovoru katoliškim lavreatom, »je most med Cerkvijo in človeško družbo in ima dragoceno vlogo, da spaja versko življenje Cerkve s posvetnimi zadevami človeške družbe.« Katoliški laik naj se venomer zaveda, da istočasno pripada Cerkvi in človeški družbi in da ima zato težavno nalogo, da vskladi v harmonično sintezo in višjo enoto probleme obeh območij, cerkvenega in svetnega.
LAIKI V CERKVI
Dne 21. novembra 1964 je izšla dogmatična konstitucija o Cerkvi. Vse četrto poglavje je posvečeno laikom v Cerkvi. V tem delu konstitucije je nekako uzakonjeno mesto, ki ga imajo laiki v Cerkvi in njihovo poslanstvo v svetu, ali bolje pri »posvetitvi sveta — consecratlo mun-di«.
»Z izrazom laiki,« pravi konstitucija, »označujemo vse vernike, ki ne spadajo k duhovniškemu in redovniškemu stanu in ki, s krstom utelešeni v Kristusa, tvorijo božje ljudstvo.« Na svojski način so deležni duhovniškega, preroškega in kraljevskega poslanstva Kristusovega. V Cerkvi in v svetu vršijo, v kolikor se njih tiče, poslanstvo krščanskega ljudstva.
V	čem pa je to poslanstvo? Konstitucija ga takole označuje: Poslanstvo laikov je v tem, da »soustvarjajo kraljestvo božje na zemlji, upravljajoč po božji volji posvetne zadeve.« Živijo sredi sveta, v krogu svojih družin, v svojem poklicnem okolju. Bog jih kliče, da od znotraj, kot kvas, so-Posvečujejo svet s tem, da izpolnjujejo svoje stanovske dolžnosti in da z življenjem po veri izpričujejo Kristusa pred svetom.
Kristus je ustanovil katoliško Cerkev, Pravi koncilska konstitucija, kot telo, v katerem je več udov, vsak ud pa ima svojo posebno nalogo. Laiki so kot živi udje Poklicani k rasti v svetosti. Ta rast v svetosti pa je dvojna: osebna, t. j. da se osebno posvečujejo in družabna, da z laičnim apostolatom soposvečujejo vse cerkveno občestvo, vso Cerkev. S krstom so laiki postali udje katoliške Cerkve, s sv. birmo pa apostoli, sodelavci pri zveličavnem delu Cerkve. Cerkev namreč vrši svoje zveličavno delo na več načinov, z vsemi udi. Noben ud ne sme biti zgolj Pasiven, nedelaven; vsi cerkveni udje, tudi laiki, so dolžni, da skupno z vsem ostalim cerkvenim organizmom težijo k cilju, za katerega je ta organizem postavljen. Zato pa je krščansko zvanje dejansko zva-nje k apostolskemu delovanju, k apostolatu. To izhaja iz same narave Kristusove Cerkve, iz njene smotrnosti in poklica. Apostolat je torej dolžnost, kateri se sve-sten kristjan ne sme in ne more odtegniti.
APOSTOLAT LAIKOV
Bog je vsej Cerkvi, duhovnikom in laikom, podelil posebne odlike, duhovne darove in celo dar prerokovanja, to je zmožnost, da jasno vidijo božje načrte v sedanjosti, imajo globok vpogled v potrebe sedanjega časa in spoznajo, kaj Bog pričakuje od svojega ljudstva. Sam Sv. Duh razsvetljuje tudi laike in jih sili k »dejanjem dobrote in popolnosti«, da bi obrodili bogate sadove duha: vsa njihova dejanja, molitve, apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, dnevno delo ‘n razvedrilo in celo življenjske preskuš-nje, če jih prenašajo s potrpežljivostjo, so v božjih očeh dragocene žrtve in zaslužna dela.
Laiki so tako božji pričevalci v zasebnem, družinskem in družabnem življenju. Naj bodo vedno otroci obljube, ki pričakujejo po tem življenju večno srečo v nebesih. Onstranskih upov pa naj ne zaklepajo vase, pač pa naj jih odkrito izpovedujejo v javnem življenju, zlasti s tem, da delajo dobro in odklanjajo zlo. Laiki naj bodo glasniki in oznanjevalci žive vere in preroki posmrtne slave. Če bodo z življenjem in besedo izpričevali Kristusa, dan za dnem, zasebno in javno, bodo evangelizirali svet. čeprav se laiki ukvarjajo s posvetnimi zadevami, ako to vršijo v skladu z božjo voljo, pokristjanjujejo svetne zadeve same. Da bodo temu kos, naj poglabljajo spoznanje razodetih resnic in molijo za dar modrosti.
KATOLIŠKI LAIKI IN SEDANJI SVET
Bog, Gospod vsega stvarstva, hoče, da mu vse stvari priznavajo absolutno gospostvo. Ko govorimo o božjem kraljestvu na zemlji, hočemo reči, naj se Bogu klanja vse stvarstvo, ljudje in stvari. Prav laiki imajo svojsko dolžnost, da čim bolj spoznajo naravo in naravne moči, zemljo in pozemeljska bitja ter sile, da bi vse to posvetili Kristusu. Z znanjem v posvetnih vedah in z vsestransko dejavnostjo naj prispevajo k temu, da se bosta veda in znanost razvili in da bo vzpon in napredek na vseh področjih pomnožil človeško blaginjo. Cerkev namreč želi, da bi se njeni verniki udejstvovali na vseh področjih človeške dejavnosti. Že papež Janez XXIII. je v okrožnici »Mir na zemlji« zapisal:
»Opominjamo naše sinove, naj se živahno udeležujejo dela v javnih zadevah in naj se prizadevajo za pospeševanje javne blaginje. Razsvetljeni od luči od zgoraj in gnani od ljubezni do bližnjega naj si prizadevajo, da ustanove z gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in političnimi nalogami ne bodo ljudi ovirale, marveč jih bodo podpirale v njihovem lastnem izpopolnjevanju v naravnem in nadnaravnem redu.«
In koncilska konstitucija dostavlja, naj laiki združijo vse svoje sile, da bodo ozdravili ustanove in pogoje v svetu, ki zdaj vodijo v greh, in napolnili z moralnimi vrednotami vse človeško kulturno delo.
Severnoameriški predsednik Nixon se nahaja od 23. februarja v Evropi. »Želeli smo — je dejal italijanski zunanji minister Nenni — da bi Nixon našel Evropo čim bolj enotno; namesto tega je pred njim Evropa, ki se nahaja v mnogih ozirih v kaotičnem položaju, žrtev samoljubja, napačnega ponosa, ljubosumnosti in medsebojnega nezaupanja.«
Nixon se je najprej ustavil v Bruslju, kjer ima Atlantska obrambna zveza (NATO) svoj sedež. Za Nixona je ta zveza vogelni kamen severnoameriške zunanje politike. V torek, tj. 25. februarja, se je mudil v Londonu, kjer je poudaril, da obstajajo med ZDA in Vel. Britanijo »posebni« odnosi prijateljstva.
V	sredo, 26. februarja je Nixon odpo-
Medtem ko je Dubček proslavljal 21. obletnico komunističnega udara v češkoslovaški in kritiziral »desničarske sile«, ki predstavljajo po njegovem mnenju »največjo nevarnost trenutka«, sta se pa na bližnjem trgu sv. Venceslava v torek, 25. februarja zažgala dva mlada 17-letna fanta: Jan Zajic in Viljem Beck. Prvi je opeklinam že podlegel, drugi pa se bori s smrtjo.
Preden sta se mladeniča zažgala, sta vrgla okrog sebe množico letakov, ki pa jih je policija naglo pobrala. Na enem izmed njih je stalo baje zapisano: »Grem
Leta 1929 je kralj Aleksander državo Srbov, Hrvatov in Slovencev samovoljno prekrstil v Jugoslavijo. V bodoče naj bi ne bilo več srbskega, makedonskega, hrvaškega ali slovenskega jezika, temveč le še jugoslovanski; tudi narodi, ki sestavljajo državo, naj bi se ne imenovali več, temveč dali prostor nekemu umišljenemu jugoslovanskemu narodu. Toda kralju Aleksandru namera ni uspela; nasprotno : narodna zavest Slovencev, Hrvatov in Makedoncev se je še bolj utrdila. Poizkus troedinega naroda se je žalostno končal v razpadu kraljevske Jugoslavije. Komunisti so iz tega potegnili pravilen zaključek: ne gradi večnarod-ne države na vsiljeni podlagi ene narodnosti ali enega jezika, če hočeš, da bo država prospevala in bo v njej vladal mir.
Nekaj podobnega kakor Jugoslavija leta 1929 je doživela španska država že sredi preteklega stoletja. Kdor misli, da obstaja španski narod ali španski jezik, je v veliki zmoti. Španijo sestavljajo kot dr-življani Kastiljanci, ki jih je največ in imajo trenutno vso oblast v svojih rokah, potem Katalonci na severovzhodu in na Balearskih otokih (središče Barcelona) ter starodavni Baski na severozapadu (središči sta Pamplona in Bilbao). Vsi ti narodi imajo svoje lastne jezike in običaje; jezik, ki mu mi pravimo španščina, je dejansko ka-stiljanščina, kakor je italijanski uradni jezik praktično toskanšči-na. Zato v Latinski Ameriki nihče ne reče, da govori špansko, ampak kastiljansko.
Nehote se vsiljuje tudi primerjava med narodi Španije in Jugoslavije: Srbom odgovarjajo po svojem vplivu v državi Kastiljanci ; Katalonci sličijo Slovencem po svoji pridnosti in industrijski razvitosti, Baski pa so navdušeni nacionalisti kot Hrvati.
V prejšnjih stoletjih so imeli Ka-
toval v zahodnonemško prestolnico Bonn. Tudi obisk Zahodnega Berlina je na programu, a le za dve uri. V Zahodnem Berlinu je ozračje napeto že zaradi napovedanih volitev novega predsednika nemške zvezne republike, ki naj bi bile 5. marca v tem mestu, kar pa še ni čisto gotovo.
V	teku so namreč pogajanja med Moskvo in Vzhodno Nemčijo na eni in med Bonnom na drugi strani. Bonn je pripravljen predsedniške volitve preložiti in zanje izbrati kak drugi kraj (govori se o Frankfurtu na Maini), a oblasti Vzhodne Nemčije bi morale pristati na to, da bodo prebivalci Zahodnega Berlina lahko neovirano obiskovali vzhodni sektor bivše nemške prestolnice.
v smrt iz istih razlogov kot Jan Palach.«
Oba protestnika sta doma z dežele, iz kraja Zumberak, kjer sta obiskovala obrtno šolo. Pretekli teden sta se spopadla s sovjetskimi vojaki, ki so ju nato oklofutali, aretirali in zaprli za 24 ur v svojo vojašnico. Ze tedaj sta zagrozila, da si bosta z ognjem vzela življenje. Namero sta v torek tudi izvršila. Prebivalstvo se čuti znova ogroženo v svoji že itak omejeni svobodi: vsak tak samosežig krepi neostalinistične sile, ki zagovarjajo močno roko in popoln naslon na Moskvo.
talonci in Baski precejšnjo samoupravo, tako imenovane »privilegije«. Toda ko je v preteklem stoletju prišlo v Španiji do državljanske vojne zaradi prestolonasled-stva in je zmagala stranka, ki so jo podpirali Kastiljanci (tj. kraljica Isabela) proti bratrancu Carlosu (odtod ime njegovih privržencev »karlisti«), so Katalonci in Baski kot karlisti bili kaznovani s tem, da je zmagal kastiljanski centralizem s sedežem v Madridu nad idejo zvezne ureditve Španije, ki mu je ostal zvest tudi general Franco vse do danes.
Do proglasitve španske republike leta 1931 so se vrstile v Madridu liberalno-kapitalistične vlade, ki so bile kot v Franciji in Italiji silno zaverovane v centralistično vodenje oblasti. Ena država, en narod, en jezik, eno središče, to je bila misel, ob kateri so se opajali. Žrtev te miselnosti so na ta način nujno postali i Baski i Katalonci, ta dva pridna in delavna naroda. Centralistična birokracija je z u-vedbo pokrajin državo prepletla z umetnimi mejami, kakor se je to zgodilo v Italiji (province), v Franciji (departamenti) ali kasneje v Jugoslaviji (banovine). Baski in Katalonci so tako prišli ob svojo deželno samoupravo, niso mogli več razpolagati s svojim narodnim dohodkom in namesto da bi mogli zahtevati svoje pravice, smejo le beračiti v Madridu.
KATALONCI IN BASKI HOČEJO SVOBODO
Med zadnjo državljansko vojno so se Baski razdelili: tisti iz Navarre so se postavili na stran generala Franca, oni iz Bilbaa in San Sebastiana pa na stran republikancev, ki so jim v primeru zmage obljubili avtonomijo. Tudi Katalonci so bili v pretežni meri na strani republike.
Po zmagi nad komunisti pa je general Franco kot prepričan cen-
Italijanski škofje so zasedali
Predsedstvo italijanske škofovske konference je imelo 12., 13. in 14. februarja svoje zasedanje, pri katerem so preučili razna vprašanja, ki zanimajo versko življenje v Italiji. Škofje so povedali svoje mnenje v zvezi z nameravanimi spremembami konkordata med Italijo in Sv. sedežem. Poudarjena je bila posebno potreba ožjega sodelovanja med škofi, duhovniki in laiki. Posebno skrb so ponovno posvetili preučitvi raznih težav organiziranega laičnega apostolata in težav, na katere naletijo v sedanjem času razne vrste katoliških organizacij. Govorili so tudi o katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu in njenem pomenu v sedanjem času.
Plenarno zasedanje italijanske škofovske konference bo od 14. do 19. apr. letos.
Nov statut za grško Cerkev
V	Grčiji je bil objavljen nov statut, ki ureja odnose med državo in grško pravoslavno Cerkvijo. Kakor znano, so vse pravoslavne Cerkve v večji ali manjši odvisnosti od civilnih oblasti, kar zelo hromi njihovo moč. Iz poročila o tem novem statutu ni razvidno, ali je grška Cerkev postala z njim bolj neodvisna.
Francoska prisotnost v misijonih
V	misijonih deluje 6500 francoskih duhovnikov in bratov. Duhovnikov je 5500; od teh jih je pet tisoč članov raznih redovnih kongregacij.
tralist (in vsi diktatorji so centralisti, ker tako lažje obvladajo položaj ) prezrl vse upravičene težnje Baskov in Kataloncev po samoupravi; ne v baskovski deželi ne v Kataloniji ne sme izhajati noben časopis v domačem jeziku ; ker ima španski državni poglavar na podlagi konkordata pravico imenovati škofe, so vsi ti režimu vdani in kastiljanskega porekla; šole so seveda vse v kastiljanskem jeziku.
Ta raznarodovalna politika je Baske, ki so narodno bolj raz-boriti kot Katalonci, privedla do več podtalnih organizacij, izmed katerih je najbolj znano separatistično gibanje ETA, ki postavlja zahtevo po iberski konfederaciji (iberski polotok obsega dve državi: Španijo in Portugalsko) ali po samostojni državi Euzkadi (tj. baskovska dežela), ki naj bi obsegala vse zgodovinske dežele, zato tudi tiste predele (Biarritz), ki so v Franciji.
Prvi so se zavzeli za pravice Baskov in Kataloncev njih duhovniki. Večkrat so že javno demonstrirali za jezikovne pravice in za izboljšavo gospodarskih razmer. S tem so si nakopali seveda cerkvene kazni svojih predpostavljenih kastiljanskih škofov, kar pa jih ne spravlja v zadrego. Baskovski duhovniki javno opravljajo sv. maše za rojake, ki so padli ob priliki demonstracij, preganjane pa skrivajo po župniščih in samostanih.
Pri Kataloncih je glavni buditelj narodne zavesti benediktinski samostan Montserrat pri Barceloni; tam je tudi največja knjižna založba v katalonskem jeziku, zelo važna za ohranitev in razcvet tega jezika. Tudi Katalonci poznajo razna podtalna gibanja, od katoliških preko komunističnih do anarhističnih. Njih cilj je podoben kot pri Baskih: ali popolna samouprava ali pa samostojna država, h kateri bi se morala seveda pridružiti tudi pokrajina okrog Per-pignana v južni Franciji.
Ker se žal Francova Španija, ko naprej vztraja na svoji raznarodovalni politiki do Baskov in Kataloncev, vse prevečkrat opira na krščanske fraze, ni čudno, da se je zadnje čase mnogo Baskov in Kataloncev oprijelo marksistične miselnosti in se predajajo revolucionarnim načrtom. Poleg tega pa obstajajo številni socialni problemi : baskovska dežela in Katalonija doživljata krize, ki so značilne za industrializirane kraje, Ka-stilja in jug Španije (Andaluzija) pa sta še vedno v rokah maloštevilnih veleposestnikov, ki so brezbrižni za socialno bedo svojih najemnikov. Tako je sedaj Španija po tridesetih letih, odkar se je končala državljanska vojna, znova sod, poln smodnika. Ce bo eksplodiral, bi bilo krivično obtoževati podtalne elemente; pretežno krivdo bodo imeli nosilci oblasti, ki se v vsem času po zmagi niso znali otresti raznarodovalne miselnosti in so državo upravljali oprti na anahronistični fevdalni sistem, ko sedanji časi vpijejo po temeljitih in človečanskih reformah.
Bil je nezakonit ukrep
Leta 1950 so na Češkoslovaškem razpustili vse redove in redovne kongregacije, zaplenili njihovo imetje, člane pa razpršili ali zaprli. Vladne oblasti so sedaj priznale, da je bil ta ukrep nezakonit. To daje upanje, da se bo redovniško življenje vsaj deloma obnovilo.
Dr. R. Klinec
Nina Bhiskuie evropske prestolnice
Spet dve živi plamenici v Pragi
Kritni večer za liizeion Mižen
Lepi svečanosti poimenovanja trga pred cerkvijo v Podgori po narodnem mučeniku Lojzetu Bratužu je sledila zadnjo nedeljo prav tako lepa in prisrčna proslavitev njegovega spomina v Katoliškem domu v Gorici, ki jo je pripravila Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem, saj je bil pokojni Lojze Bratuž postal zlasti kot nadzornik slovenskih cerkvenih zborov v goriški nadškofiji last ne le go-riškega mesta, kjer se je bil 17. februarja 1902. rodil, temveč vse goriške dežele.
Prostrana dvorana Katoliškega doma je bila polno zasedena, dokaz, da so naši ljudje čutili za svojo moralno dolžnost, da se oddolže spominu tega velikana pojoče slovenske besede. Navzoči so bili pokojnikovi svojci, deželni svetovalec dr. Štoka in vsi slovenski občinski svetovalci za Gorico.
Uvodno razpoloženje v večer je ustvaril mešani pevski zbor, ki nosi Bratuževo ime, s pesmima »Ecce quomodo moritur justus« in »V duši nam plamen čist gori«.
Zelo lep spominski govor je imel Maks Komac, osebni prijatelj pok. Bratuža. Za uvod je povedal, da je 32 let, ki so 16. februarja letos potekla od Bratuževe nasilne smrti, veliko že v življenju posameznika, še več pa v življenju narodov. Če dogodkov iz preteklosti mladini ne bomo znali posredovati, jo bomo težko tudi navdušili za ideale, za katere so živeli, delali in umirali najboljši sinovi našega naroda.
Nato je govornik poslušalcem pričaral pred oči kratko, a tako plodovito živ-
skem govoru prebrala nekatere odlomke iz tega venca. To pot so jih vsi navzoči še posebej globoko dojeli, saj je bila tako zaznavna poleg fizične navzočnosti žene-trpinke in otrok tudi duhovna prisotnost moža-mučenika. Ni čuda, da so v hipu pošli preostali izvodi te literarne umetnine. Leta 1957 je ta zbirka izšla v bibliografski izdaji 300 izvodov; preostale izvode je avtorica poklonila slovenskemu vzgojnemu zavodu Alojzijevišče v Gorici, da bi izkupiček šel v korist tega zavoda. Preteklo nedeljo so alojzijeviški gojenci zbirko pesmi ponudili navzočim v dvorani. Bila je takoj razprodana, podoba Lojzeta Bratuža pa je tako postala last številnih naših domov, kjer bo navduševala za ideale, ki so iz Bratuža napravili junaka slovenske besede in moža, ki živi iz vere.
Na zelo topel način se je pokojnika spomnil v imenu bivših dijakov tudi dekan Slavko Podobnik iz Vipave, ki mu je bil Lojze Bratuž učitelj petja v goriškem semenišču. »Lipče (Filip Terčelj), Lojze, Joško (Bratuž), Vinko (Vodopivec), bili so v poljani cvet, vrhu gore hrast.« Lojze Bratuž ni bil le učitelj petja, bil je mnogo več: idealist, poln upanja, vzgojitelj, luč mladim rodovom. S svojo smrtjo je vsemu svetu oznanil: "Narod naš umreti noče!” Hvala mu za lepi zgled, zlasti pa za daritev življenja.«
Kulturni večer je nato zaključil moški zbor »Mirko Filej« s štirimi pesmimi, ki jih je pokojni Bratuž sam skomponiral: Sonce vstajaš in zahajaš, Spavaj deček
Številne proslave v čast sv. Cirila v Rimu
V soboto, 15. februarja je bila velika proslava 1100-letnice smrti sv. Cirila v slovaškem zavodu v Rimu. Obletnico so proslavili z bogoslužjem božje besede, ki so se ga udeležili številni gostje. Vse je ob koncu pozdravil nadškof Pangrazio, tajnik italijanske škofovske konference. V svojem nagovoru je omenil, da je rojen v slovaški škofiji Košiče, ki je tedaj pripadala Ogrski, in da je več let vodil goriško nadškofijo ter tako stopil v stik s slovenskimi verniki, kateri prav tako kot razni drugi slovanski narodi že dolga stoletja razvijajo svoje versko življenje na podlagi duhovne dediščine sv. Cirila in Metoda.
V nedeljo, 16. februarja je bila na Vzhodnem inštitutu v Rimu slavnostna akademija, posvečena isti obletnici. Akademije so se udeležili kardinali, škofje in predstavniki pravoslavnih skupin. Med gosti je bil tudi poslanik Cvrlje, predstavnik jugoslovanske vlade pri Sv. sedežu. Prvi govornik je bil rimski vikar Dell’Ac-qua, ki se je v daljšem govoru spomnil sv. Cirila in njegovega zaslužnega dela med Slovani. Kardinal Dell’Acqua je za to priliko in v pozdrav romarjem iz slovanskih dežel naslovil na rimsko prebivalstvo poseben razglas. Za kardinalom je govoril slovaški jezuitski pater Mihael Lacko, ki je bil pred kratkim v Trstu. Kot zadnji je govoril rektor Vzhodnega inštituta naš rojak pater Ivan žužek. Pri akademiji so nastopili razni zbori.
Na proslavo 1100-letnice smrti sv. Cirila je prišla v Rim tudi delegacija iz Bolgarije, ki jo je vodil minister za šolstvo prof. Stefan Vasilev. Minister je v ponedeljek, 17. februarja imel predavanje o sv. Cirilu na rimski akademiji »dei Lincei«. Bolgarska delegacija je obiskala cerkev sv. Klementa, kjer je grob sv. Cirila. Na proslavah je bilo prisotno tudi odposlanstvo makedonske socialistične republike iz Jugoslavije.
Trg pred cerkvijo v Podgori pri Gorici, ki nosi od 16. februarja dalje napis : PIAZZA (Trg) LOJZE BRATUŽ
Ijenjsko pot Lojzeta Bratuža, ki mu je večni spomin ustvarila prav njegova prezgodnja smrt. Že trinajstleten je orglal po cerkvah, petnajstleten se je moral umakniti z družino po italijanskem umiku za Piavo na jug Italije, leta 1919 je prišel nazaj, postal leta 1920 učitelj, služboval v Šmartnem pri Kojskem, v Solkanu in v Batujah, bil nato prestavljen v notranjost Italije v bližino Pescare, pa se po zaslugi nadškofa Sedeja spet vrnil v Gorico. Tedaj so pod njegovim vodstvom zaživeli slovenski cerkveni zbori, postal je skladatelj novih pesmi, brat Joško in Vinko Vodopivec sta mu bila pri tem za mentorja, Goriška Mohorjeva družba pa je začela objavljati njegove skladbe. Nestrpni duh fašizma te njegove dejavnosti, ki je pomagala poleg duhovščine goriškemu slovenskemu prebivalstvu ohranjati jezik in narodna izročila, ni mogel več prenesti. V oktobru 1930 je bil na Travniku v Gorici prvič divjaško napaden; sledili so meseci hišnega pripora, policijskih preiskav, političnega opomina, ječe v preiskovalnem zaporu. Decembra 1932 mu je umrla draga mati, ki je z njih sodoživljala vse preganjanje. Nato je prišel žarek sonca na njegovo trnovo pot. Leta 1933 si je Ljubko Šorli jev o izbral za družico življenja in si z njo osnoval svoje družinsko ognjišče. A ta sreča je bila le kratkotrajna. 27. decembra 1936 je v Podgori pod silo groženj moral piti strojno olje, 16. februarja 1937 pa je podlegel zastrupitvi. Drugi dan bi bil spolnil 35 let življenja. Bil je to čas, prežet sovraštva do naše besede, čas, ko je kot v Hitlerjevi Nemčiji morala umolkniti po besedah francoskega pisatelja Mauriaca deveta Beethovnova simfonija, ki oznanja, da smo vsi bratje med seboj.
Lojze Bratuž je umrl, a le telesno. Prav smrt, tako kruto mu prizadejana, je napravila njegov spomin večen. K temu je veliko pripomogla tudi njegova zvesta in vzorna družica. V sonetnem vencu »Spominčic možu na grob« je izpela vso svojo veliko ljubezen, bol pa tudi krščansko predanost v voljo božjo. Ga. Pregarčeva in Mirko Špacapan ml. sta po spomin-
moj prekrasni, Monotono pojo mi kra-guljčki in Kaj viharjev bi se bali.
Potem je padel zastor in zagrnil Lojzetovo podobo. Toda ljudje so jo v tihem pogovoru odnesli s seboj domov. Svetila jim bo, saj če je bila kdaj potrebna, jo potrebujemo zdaj, sredi zmaterializiranih časov.
Stališče jugoslovanskih škofov glede splava
Zagrebški list »Vjestnik u sredu« je objavil daljši članek z naslovom »Izmedju pilule i genocida«: Članek netočno prikazuje stališče katoliške Cerkve glede splava in kontracepcije. Zato je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik poslal uredništvu lista pojasnilo, v katerem pravi med drugim:
»Katoliška Cerkev zelo natančno razlikuje splav od kontracepcije. Splav je zločin, ki se kaznuje z izobčenjem, medtem ko je kontracepcija samo več ali manj težak greh. Vprašanje splava je moralno vprašanje in Cerkev ima dolžnost ter pravico, da pove o tej točki naravno-moralnega zakona svoje mnenje.«
List »Vjestnik u sredu« je nadškofovo pojasnilo v celoti objavil in to brez komentarja.
lllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIimillllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIII!
10
I
Prejšnji četrtek se je vršilo v Katoliškem domu drugo predavanje iz cikla o slovenski ljudski nabožni umetnosti, ki ga prireja SKAD. Na sporedu je bilo predavanje o temi »Slovenska znamenja«, ki ga je imel dr. Marijan Zadnikar iz Ljubljane. Dr. Zadnikar je umetnostni zgodovinar in konservator pri Spomeniškem varstvu Slovenije. Študiral je pri Francetu Steletu in doktoriral s tezo o romanski arhitekturi na Slovenskem. Izpopolnjeval se je tudi v tujini, v Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Švedskem in na Poljskem. Svoje glavno zanimanje posveča slovenski srednjeveški arhitekturi in vprašanjem umetnostne topografije. Izdal je več samostojnih knjig in publikacij, kot »Romanska arhitektura na Slovenskem«, »Umetnostni spomeniki v Pomurju«, »Hrastovlje«, »Znamenja na Slovenskem« i. dr. Nekatere od teh so izšle tudi v tujih jezikih.
V	svojih izčrpnih izvajanjih se je dr. Zadnikar dotaknil številnih vprašanj s področja umetnosti nasploh in še posebej njenih vplivov na slovensko ustvarjalnost zlasti še ljudsko. V začetku se je zaustavil ob splošnem evropskem pojavu znamenj in ugotovil, da so ta umetnostne karakteristike našega kontinenta. Prikazal je nadalje vpliv raznih umetniških struj v zgodovini, od romanika in gotike dalje do renesanse, baroka in rokokoja. Prav od teh imamo na Slovenskem celo vrsto lepih spomenikov, ki razodevajo bogato dediščino naše umetniške, čeprav malo znane preteklosti. Glavna značilnost te dejavnosti se pri nas kaže v znamenjih, ki so lepo posejana po vsej slovenski zemlji.
Kdaj naj bo birma ?
llllllllllllllllMllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIlMIIIIIIlllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIflllllllllllfllllllllllllllllllilllllllllllllllllll
Zadnja številka revije »Cerkev v sedanjem svetu« je posvečena zakramentu svete birme.
Kdaj je treba iti k birmi?
Danes se vedno bolj uveljavlja težnja, naj ne hitimo z birmo. Otroci naj že nekoliko dorastejo, da bodo lažje razumeli važnost tega zakramenta. Ponekod predlagajo peto leto osnovne šole ali še celo poznejša leta.
Pri nas nismo o tem še veliko govorili. Se kar nekako bojimo načeti to vprašanje. Počasi se bo treba le sprijazniti s to novostjo.
Prva težava se pojavi, ko se dotaknemo obleke. Kdo bo delal novo obleko? Dvojni stroški: za obhajilo in potem še za birmo?
Odgovor na to prvo težavo je vsaj na videz zelo enostaven: Kje pa je rečeno ali predpisano, da morajo deklice imeti belo in drago obleko? Ali ni dovolj lepa praznična obleka? In zopet drugi ugovor: In moda, kaj pa z njo? Ta se pa lahko popravi ali odpravi.
Lani na binkošti sem bil v Churu v Švici. Popoldne je bila v stolnici birma za vse otroke iz petega razreda osnovne šole. Vsi birmanci in birmanke so bili v navadni praznični obleki. In reči moram, da je bilo lepo.
LOJZE ŠKERL
Najbogatejše na njih so morda Štajerska, Koroška, Gorenjska, nekoliko manj pa Primorska. Mnogo je še neraziskanega, čeprav je bilo na tem področju opravljenega veliko dela.
Zelo zanimivega in strokovno tehtnega predavanja se je udeležilo številno občinstvo, ki je živo sledilo izvajanjem in predavatelja ob koncu nagradilo z zasluženim aplavzom. Sledila je krajša debata.
Da se bomo bolj zavestno vživeli v zgodovinski pomen teh znamenj za slovensko kulturno zgodovino, naj zaključimo z Zadnikarjevimi vrsticami: »Res, naša zemlja ne premore katedral iz počrnelega kamna, premajhna je zanje in kaj bi tudi z njimi? Ima pa vse polno po sebi umerjenih pomnikov, ki jih je stoletja ustvarjala in jih varovala, da jo še zdaj napolnjujejo z lepoto, ki je ni nikoli preveč. Skladno se pridružujejo njenemu naravnemu obrazu in ustvarjajo z njo kulturno pokrajino. Ti "spomeniki”, kakor jih danes imenujemo, pričajo o nekdanjih ustvarjalnih hotenjih in nevsakdanjih prizadevanjih našega človeka, pa čeprav so le od daleč podobni katedralam, palačam in drugemu tujemu bogastvu. Naša kulturna ostalina zaradi takega značaja prav nič ne izgublja na svoji pričevalnosti, ne za nas, ki ob njej in z njo živimo, saj je del naše zgodovine in naših predstav o njej, pa tudi ne v širši osvetljavi, saj izpolnjuje na zemljevidu evropskih kulturnih spomenikov prav tisti prostor, ki je eno najzanimivejših evropskih umetnostnih vozlišč in vplivnih tokov.«	Spectator
Izjava odbora Slovenskega ljudskega gibanja
Odbor Slovenskega ljudskega gibanja se je sestal dne 21. februarja 1969 in preučil politično stanje na Tržaškem ter izjavil naslednje:
1. Slovensko ljudsko gibanje odobrava dosedanje politično delo, ki ga je Slovenska skupnost opravila in ga še opravlja v korist vseh Slovencev, ki žive v zamejstvu.
2. Ugotavlja, da je bil zadnji občni zbor Slovenske skupnosti ploden poskus pozitivnega reševanja notranjih razmer organizacije. Samovoljna dejanja, izstopi in proglasi posameznikov ne krepe skupnosti, ampak ji samo škodujejo.
3. Prav tako se distancira od različnih brošur in člankov, ki so se pojavili v zadnjem času iz osebnega nasprotja, ker to ni način politične borbe. Takšno delovanje onemogoča sožitje v skupni organizaciji.
4. Slovensko ljudsko gibanje ugotavlja — kakor občni zbor Slovenske skupnosti —■ da sta Slovenska skupnost in Odbor za pomoč razlaščencem dve različni, povsem samostojni organizaciji in da je Odbor deloval kot popolnoma samostojna organizacija, ki je položila obračun svojim članom, katerih koristi je ščitila.
5. Slovensko ljudsko gibanje odobrava politični sporazum, sklenjen z levo sredino, in ugotavlja, da je bilo s tem sporazumom v danih okoliščinah doseženo največ, kar se je doseči dalo. Občni zbor Slovenske skupnosti je z absolutno večino odobril sporazum in je popolnoma razumel nesoglasje nekaterih s tem sporazumom.
6. Slovensko ljudsko gibanje poziva vse zavedne in demokratične Slovence in skupine, da še naprej vztrajajo v politični organizaciji Slovenske skupnosti, ker more le-ta najbolje ščititi naše skupne koristi, zato poziva vse demokratične sile v zamejstvu k strpnosti in enotnosti ter vabi vse, naj pustijo ob strani osebne prepire in obračunavanja ter osredotočijo svoje delo za skupne koristi zamejskih Slovencev.
V. seminar za slov. šolnike
V	ponedeljek se je začel v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu V. seminar za
slovenske šolnike s Tržaškega, ki bo trajal do vključno 1. marca. Seminar je obvezen za vse šolnike. Predavatelji so ugledni univerzitetni profesorji iz Ljubljane in razni drugi priznani strokovnjaki: dr. Anton Bajec (Osnove slovenskega književnega jezika), dr. Franc Pediček (Mladostnik in spolna vzgoja), dr. Boris Paternu (Ivan Cankar in slovenska literarna tradicija; Neke tematske značilnosti v razvoju slovenske poezije od baroka do moderne), prof. Stane Mihelič (Formalizem pri pouku in v znanju učencev; Obravnava berila v šoli), dr. Franc Zadravec (Cankarjeva satira v poeziji, prozi in dramatiki; Interpretacija hrepenenja pri Ivanu Cankarju [Lepa Vida]), dr. Breda Pogorelec (Sintaksa slovenskega knjižnega jezika), prof. Stanko Uršič (Metodika pouka matematike v osnovni šoli), prof. Stane Sever (Recitacija in deklamacija v šoli), prof. Tomaž Weber (Metodika pouka zgodovine), prof. Nuša Kolar (Prehod otroka iz predšolskega v šolsko obdobje) in prof. Roman Oberlintner (Delo s slabšimi 'učenci v šoli).
Premiera Slovenskega gledališča
V	soboto, 22. februarja je bila v Kulturnem domu v Trstu četrta premiera v letošnji sezoni Slovenskega gledališča, in sicer komedija v treh dejanjih »Zares čuden par« ameriškega dramatika Neila Simona. Komedijo je prevedel Dušan Tom-še, režiral pa Jože Babič, ki je poskrbel tudi za sceno in kostume. Glavni vlogi igrata Silvij Kobal in Livij Bogateč.
Uspela stavka šolnikov in osebja slovenskih šol
Ob priliki enodnevne stavke, ki je bila pretekli četrtek, je odbor Sindikata slovenske šole izdal naslednje sporočilo: »Odbor Sindikata slovenske šole v Trstu obvešča svoje člane in slovensko javnost, da je stavka na slovenskih šolah vseh vrst in stopenj na Tržaškem popolnoma uspela. Stavke se je udeležilo 95 % šolnikov in osebja. S tom so slovenski šolniki izrazili svoje ogorčenje, ker po toliko letih in številnih obljubah, šolske oblasti še niso začele konkretno izvajati zakonov in upoštevati njihove upravičene zahteve.«
Prosvetna dejavnost pri Sv. Ivanu v Trstu
V	februarju smo imeli v novem Marijinem domu precej razveseljivih obiskov. Na Svečnico nam je pokazala gdč. Ivanka Furlan diapozitive z romanja v Fatimo in Lurd. Vmes je prepeval znani dolinski »Veseli trio«. Dne 9. februarja je gostovalo v naši dvorani Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki je prej opravilo kratko pobožnost v cerkvi. Dne 16. februarja so nastopili na našem odru »Rokovnjači« iz Ljubljane. Preteklo nedeljo, 23. februarja pa nas je popeljal g. Vinko Zaletel v daljni Hongkong. V slikah in muziki smo uživali čar Daljnega Vzhoda.
Najprej omenim težave, ki jih zadeva organizacija teh prireditev. V mestih ljudje drug drugega ne poznajo, cerkvenih oznanil ne poslušajo, obvestil na oglasnih deskah ne berejo, tiskana vabila, ki jih najdejo v poštnih predalih v hišnih vežah, mečejo v smeti. Naše prireditve so bile na splošno precej obiskane, kljub temu je marsikdo izostal, ker sploh ni vedel o prireditvi in je to obžaloval, ko je zvedel od udeležencev o krasnem petju, godbi, nadvse zanimivem predavanju. Za-
to velja vsem nujno vabilo: poslušajte oznanila v cerkvi, berite, kar je na oglasni deski v cerkvi, poslušajte obvestila na slovenskem radiu, berite »Katoliški glas«, poglejte, če ni med ničvredno reklamo, ki prihaja s pošto, tudi kak listek, ki vas vabi v naš dom.
Posebno o predavanju g. Zaletela je treba pripomniti, da to ni bil navaden potopis. Na slikah nismo gledali le zanimivih podatkov o tej pravljični deželi, temveč je bilo vse prežeto z globokim sočutjem do trpečih ljudi, ki ondi prebivajo, bila je to pesem o junaški ljubezni do bližnjega, ki lajša drugemu bedo in stisko. Zato je treba opozoriti posebno mlade ljudi, da niso vsebina življenja le popevke, plesi, šport in hlastanje po modi. Mladi ljudje morajo spoznati svet tudi od druge strani, odprte oči in čuteče srce je treba imeti za tisti del človeštva, ki živi v največji bedi, da bo med nami manj sebičnosti in več krepostnih dejanj. Zato so skioptična predavanja g. Zaletela posebno mladim ljudem nadvse potrebna in koristna.
Jubiiei zaslužnega kultura delavca Razmišljanje ne več mladega Slovenca
Rojstna hiša, stara sto let, pisatelja dr. Metoda Turnška v Budini pri Ptuju. Pri hiši se pravi »Pri Zelenkovih«
Bržčas je vsem slovenskim besednim umetnikom od Vodnika, Prešerna in Slomška dalje domača hiša, domača vas, domači kraj bil vir prvega umetniškega navdiha, celo več, tisto duhovno bogastvo, iz katerega so črpali na svojem leposlovnem delovanju. Gotovo je, da sleherni pesnik in pripovednik še danes vnaša v skupni jezikovni sklad iz svojega kraja, iz svoje dežele in jo bolj ali manj tudi predstavlja.
Pisatelja dr. Metoda Turnška, ki je 21. februarja letos obhajal 60 let svojega življenja, slovstveni zgodovinar dr. Anton Slodnjak imenuje Panonca. S tem ga uvršča med književnike onstran Drave in Mure. Res je dr. Turnšek doma na robu Panonije in sicer v prvi vasi za Ptujem, v Budini. Pečat razgibanosti je tej vasi vedno dajala velika deželna in državna cesta v smeri proti Ogrski in Hrvatski.
Pred dobrimi sto leti si je v Budini postavil nizek, s slamnato streho krit dom Zelenkov Jura iz sosednjega Spuhlja. K tem Zelenkovim se je leta 1904 priženil Prane Turnšek, kmetiški sin premožnega gospodarja v Hajdošah na desnem bregu Drave. V družini se je rodilo šest otrok. Naš jubilant je prišel na svet kot četrti.
Otroci so rastli v glavnem ob materi, saj je bil oče hitro ob izbruhu prve svetovne vojne mobiliziran in je nato zašel v rusko ujetništvo, iz katerega se je pozno vrnil. Mater je odlikovala globoka vernost, velika prijaznost in dobrosrčnost. Vsak berač in popotnik je vedel, da se je vredno zglasiti pri »Zelenkovi materi«. Goriškim beguncem in ruskim vojnim ujetnikom je sočutno pomagala, čeprav si je sama pritrgovala. Le materina zasluga je, da je mogel iti naš jubilant leta 1922 v šole. Dr. Turnšek je tej materi postavil skromen spomenik v noveli »Pot za Dravo«, v avtobiografskih črticah »Domače stezice« ter v romanu »In hrumela je Drava« (1955). Drava je bila sploh pri Turn-škovih del življenja. Pela jim je mogočno pesem, za očeta pa je bila sploh življenjski poklic, saj se je bil specializiral za gradnjo nasipov ob Dravi. Še v pismih z vojske je povpraševal, kako je na Dravi...
Leta 1935 je dr. Turnšek dovršil bogoslovje na ljubljanski bogoslovni fakulteti kot član cistercijanskega reda v Stični na Dolenjskem. Takoj nato je moral prevzeti od univ. prof. dr. Grivca uredništvo unionistične revije »Kraljestvo božje«, hkrati pa tudi uredništvo novoustanovljenega liturgičnega glasila »Božji vrelci«. Kot ured-nik-liturgist je prejel od ljubljanskega škofijskega ordinariata nalog, da pripravi izdajo celotnega slovenskega misala. Med tem je mladi stiški menih nadaljeval svoje bogoslovne študije in leta 1942 doktoriral na ljubljanski univerzi, potem ko je uspešno branil razpravo o krstu v prvi Cerkvi. Stiški opat dr. Avguštin Kostelec je hotel nato dr. Turnška poslati v Rim
na papeško univerzo Vzhodnega zavoda. Toda dr. Turnšek je smatral za bolj potrebno, da ostane v Ljubljani, kajti prva izdaja celotnega slovenskega misala je bila pred durmi. Res je misal zagledal beli dan leta 1944.
Poleg tega je v tistem času pripravil dr. Turnšek veliko zbirko verskih običajev skozi vse cerkveno leto »Pod vernim krovom«, katere prvi dve knjigi sta izšli leta 1943 in 1944 v Ljubljani, ostali dve pa leta 1946 v Gorici. Prav to etnografsko delo, dopolnjevanje in nadaljevanje narodopisnega nabiranja ga je privedlo na Primorsko, kjer je leta 1946 postal profesor na slovenski srednji šoli v Trstu. Tu se je posvetil v glavnem slovstvenemu ustvarjanju, po čemer je vedno hrepenel. Zanj je bila literatura vedno zelo resna zadeva, važno življenjsko poslanstvo.
te dolgo vrsto let živi dr. Turnšek na slovenskem Koroškem, kjer upravlja ku-racijo Rebrca. Ves prosti čas porabi za svoje literarno udejstvovanje. Ni še dolgo tega, ko so v Mohorjevi tiskarni v Celovcu končali s tiskom njegove aktualne knjige bogoslovnega značaja »S krstom v Kristusovo Cerkev«.
G. jubilantu želimo, da bi še desetletja bogatil slovensko leposlovje s svojimi tako raznolikimi deli in mu želimo še dolgo Življenje!
Amicus
Nadaljujemo z dialogom o naših slovenskih političnih problemih, ki trenutno tarejo našo zamejsko družino na Tržaškem in Goriškem. Avtor pisma »Jakob Urba« iz Trsta nam je znan, zato so v pismu iznesene misli njegove, ne pa od uredništva. Bralci bodo presodili, ali ima Jakob Urba prav ali ne. (Ured.)
Ne smete mi zameriti, če bo to pismo bolj politično kot se to spodobi za ljudi v moji starosti. Veliko sem že videl na tem svetu, posebno dosti pa zla, ki si ga ljudje med sabo povzročajo Je zato, da potem spoznajo, da so zgrešili in da bi na miren način veliko več dosegli.
Predvsem me je k temu pismu vzpodbudilo dosti reči, ki jih slišim med tistimi svojimi tovariši, ki se zanimajo še za kaj drugega in ne samo za penzijo. Veste, rad prebiram slovenske časopise, ki izhajajo na tej strani meje, včasih pa tudi tiste z one strani. Rad jih tudi spravljam in potem primerjam, kaj so pisali včeraj in kaj danes.
Toda ne bi Vas rad dražil s svojimi osebnimi zadevami. Raje bi Vam povedal, da sem se odločil pisati za Vaš časopis o nekaterih stvareh, ki so posebno pritegnile mojo pozornost v zadnjem času. Meni se zdi, da je Vaš časopis edini, ki v glavnem resnično tolmači potrebe in stvarno stanje Slovencev v teh krajih. Imamo sicer »glasilo vseh Slovencev v Italiji«, ki izhaja vsak dan, a mnogo več piše o stavkah in resolucijah PCI kakor o delu slovenskih malih, a tem bolj prepotrebnih, slovenskih organizacij, katerim so center župnišča, katoliška društva in drugi krožki. Zato ostajate Vi in Vaš tednik edino resnično glasilo naših ljudi.
V	naši družbi ne več mladih fantov smo v zadnjem času veliko govorili o Slovenski skupnosti in nekaterih stvareh, ki se razpletajo med nekimi skupinami, ki sestavljajo to skupnost. Prijatelj Tone, ki ima večkrat opravka z ECO, mi je rekel, da se bo Slovenska skupnost razbila, ker je to slišal od nekoga, ki je baje izsto-
Nastop folklorne skupine »Tine Rožanc"
Polna je bila dvorana gledalcev v soboto zvečer, 22. februarja, ko je nastopila v Katoliškem domu v Gorici folklorna skupina »Tine Rožanc« iz Ljubljane. Presenetila je velika udeležba naših ljudi z goriškega podeželja — znamenje, da so te vrste prireditev za širšo publiko mikavne in da si jih želi.
Folklorna skupina »Tine Rožanc« je zelo močna po zasedbi, saj šteje skupaj s tamburaškim orkestrom nad 50 članov in članic. Zelo so ugajale narodne noše, ki so odgovarjale pokrajini, kjer so posamezni plesi doma. Oblačila so bila zares lepota zase in gledalec skoro ni vedel, kaj bi bolj občudoval: ali sproščenost kretenj ali bogastvo barv, ki so se na plesalcih prelivale.
Program je trajal dve polni uri in je zajemal razne plese iz vse Jugoslavije. V prvem delu je bila zastopana predvsem Slovenija: najprej Bela Krajina s svojimi izrazito liričnimi motivi, nato Gorenjska s svojimi prešerno-šaljivimi plesi in potem še 'naše Prekmurje s šegavimi motivi, ki prikazujejo ljubezensko snubljenje z izmikanjem poljubu ter z mešterskimi ali cehovskimi plesi, kateri ponazarjajo značilne gibe raznih obrtnikov. Prav prijetna točka je bil tudi nastop Mojce Cankar na
citre, ki je zaigrala več koroških narodnih. Tamburaški zbor je predvajal s svoje strani več rajanj, za zaključek prvega dela pa so sledili hrvaški plesi iz Slavonije. Barvita podoba bogatih noš, spevna pesem in dinamični ritmi se zlivajo v skladno celoto, polno življenjske moči, živahnosti in hudomušnosti.
V	drugem delu so prišli na vrsto najprej plesi iz Makedonije, zelo razgibani, razigrani in temperamentno predstavljeni. Dinamiko in ritmično podlago daje tem plesom tapan, veliki boben, ki z značilnim glasom obarva plesno vzdušje. Nekaj posebnega in za oko privlačnega je bil sledeči »šopski oro«, pastirski ples s hitrimi poskoki in koraki, ki je ponazarjal gibanje in korake konj. Šopi ali hribovci so pastirsko ljudstvo, ki se pretežno peča s konjerejo ter biva na srbsko-makedonsko-bolgarski meji. Zadnja točka sporeda pa je bil splet plesov iz starodavnega srbskega mesta Vranje. Ponosnim umirjenim plesom begov in begovic so sledili temperamentni ciganski plesi, ki so se končali v divjem ritmu »čočka«. Poseben čar so dali tem plesom orientalski ritem, pristni instrumenti, med njimi tarabuka — majhen boben ter izredno bogate noše.
pil iz Slovenske skupnosti. Sam v samouničenje Slovenske skupnosti ne verjamem, kajti le kaj bi Slovenci še politično pomenili, če se odpovemo svoji lastni stranki? Zato sem sklenil sam pri sebi, da se bom lotil in prebral vse, kar so pomembnejšega pisali slovenski časopisi v zadnjem letu o naši problematiki.
Zadnji časopis, ki mi je prišel v roke, je bila »Demokracija«. Poslali so mi jo domov gratis. Nisem je utegnil prebrati cele, a na prvi strani je mojo pozornost pritegnilo sledeče ugotavljanje: Žalostno bi bilo, če bi prav mi priznali režim, katerega ogromna večina (podčrtal sem sam) jugoslovanskih narodov odklanja. Do danes vem, da so bili edino Albanci oziroma albanski narod tisti, ki so se nedvoumno izrekli proti sedanjemu režimu; vsi ostali so bili do sedoj tiho. Veste, naša nevesta me pelje vsako toliko čez mejo, da tako lahko prinese domov kaj več mesa za številno družino. Odkar hodim tja gor, res ne uvidim, da bi se katera koli večina Titu upirala. Na Češkem sem slišal, da so se nekateri polili z bencinom in zažgali, da bi tako protestirali proti Rusom in proti stalinizmu. Na oni strani meje pa ni nobenih znakov, da bi se kaj podobnega dogajalo proti sedanjemu režimu.
V	»Demokraciji« me je bolj zanimalo ono, ko je govora o naših stvareh in o naši listi, ki jo vedno volimo. Nekaj citira »Katoliški glas«, pa nisem mogel razumeti, za kaj pravzaprav gre. V kolikor sem lahko uganil, piše »Katoliški glas«, da bi med raznimi skupinami, ki sestavljajo Slovensko skupnost, morala zavladati demokracija, to se pravi strpnost in upoštevanje vseh pametnih predlogov. »Demokracija« pa nekaj momlja o razbija-štvu in pravi, da je SDZ iz Trsta izstopila iz Slovenske skupnosti zaradi, če sem pravilno potegnil zaključke, naslednjih razlogov: 1. ker ni bila notranja organizacija Slovenske skupnosti spremenjena (toda če se ne motim, so sedanji statut in sedanjo obliko dali tudi tisti ljudje, ki so okrog SDZ ali ki se proglašajo za SDZ); 2. ker se ni razčistilo vprašanje Odbora za pomoč razlaščencem: toda po mojem je to problem tistih ljudi, ki so bili v Odboru in tistih, ki so se obrnili na Odbor, ne pa Slovenske skupnosti kot take, pa čeprav je Slovenska skupnost prva podprla nesebični boj vseh Slovencev za svojo zemljo; 3. če so kot tretja točka ali razlog bili predstavniki SDZ v svetu Slovenske skupnosti deležni »kvečjemu pomilovalnih nasmeškov ali zasmehovanja«, ko so kaj predlagali oziroma zahtevali, pomeni, da je tistih »trideset do petdeset posameznikov«, ki so bili prisotni na seji sveta Slovenske skupnosti smatralo te predloge za smešne ali neutemeljene. Kje se danes dobi še tako število Slovencev, ki bi bili zbrani na seji, da se izključno pogovarjajo o političnih zadevah, kot ravno v svetu Slovenske skupnosti? Še v naši družbi penzionistov smo le trije, ki se zanimamo za politiko! 4. SDZ se pritožuje, da ji Slovenska skupnost ni dovolila, da bi po svojih vidikih dala svoje ljudi na listo Slovenske skupnosti za zadnje volitve. Ce me spomin kljub starosti ne vara, sta bila na tej listi tudi Rudolf in Berenhardt, ki sta na nekem shodu javno trdila, da spadata v SDZ. Sprašujem se, kdo potem ne govori resnice: ali oni ali »Demokracija«. Druge izbire ni. Če sami nimajo med sabo urejenih razmer, naj za to ne zvra-čajo krivde na Slovensko skupnost.
»Katoliški glas« je v št. 5 pravilno za-
pisal, da je Slovenska skupnost »ubrala pravo pot« in da si je s svojim delom pridobila »ugled« v italijanskih krogih in v matični domovini. To po mojem mnenju pomeni, da je postala močna in enotna v zahtevi naših pravic. »Demokracija« pa skuša vso zadevo prikazati kot da gre za »načelna vprašanja, za ideološke probleme kot npr. vprašanje odnosa do diktatur in komunizma«. Zdi se mi, da bi »Demokracija« bolje storila, če bi več govorila o resničnih problemih slovenskega človeka in o stvarni socialni in družbeni ureditvi na podlagi zapadne krščanske kulture. In pa tudi sploh: le koliko more vplivati naša manjšina, da se reši odnos do »diktatur in komunizma«? Če ga ne bodo rešile velesile, potem ga tudi naša manjšina ne bo.
Veste, zagovoril sem se. Hotel sem pisati tudi o »Novem listu«, ki pravi, da »biti koalicija z vladnimi strankami samo ali predvsem zato, da si deliš po nekem ključu mesta s slovenskimi socialisti, še ne pomeni voditi manjšinsko politiko«. Bom kratek! Rad bi vedel, kdo lahko vodi manjšinsko politiko razen vlade države, v kateri se manjšina nahaja. Naj vodi manjšinsko politiko manjšina? Ampak to je po mojem skromnem mnenju nesmisel. Manjšina lahko vodi le politiko obrambe za svoj obstoj, ne pa manjšinske politike. Poleg tega bi rad malo iz porednosti vprašal: kako je pa šla »manjšinska« politika v devinsko-nabražinski občini? Zakaj je odstopil A. Terčon? Zato, da je njegovo mesto zasedel socialist Flo-ridan? Lep zgled za Slovensko skupnost! Zdaj pa moram res končati, v nasprotnem primeru mi ne boste mogli objaviti pisma, ker bo predolgo. Končal pa bi rad z željo, da bi. tudi slovenski politiki in stranke, ki imajo Slovence med sabo, podprle sindikate, ki se borijo za pravično in pošteno ureditev pokojnin. Edino tako bomo lahko tudi mi »en malo zaživeli«.
Hvala in iskren pozdrav
Jakob Urba
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 2. do 8. marca 1969
Nedelja: 9.30 Po domače. 10.50 Filmska matineja: Daktari. 13.30 London: Svetovno drsalno prvenstvo. 14.25 Saga o Forsytih.
15.15	Polet vesoljske ladje Apollo 9. 15.35 Košarka Crvena zvezda : Železničar. 16.00 Svetovno hokejsko prvenstvo: Jugoslavija : Italija. 18.15 Ukradeni balon - film.
Ponedeljek: 16.30 Svetovno drsalno prvenstvo. 17.35 Andersen: Cesarjeva nova oblačila - otroška oddaja. 18.00 Po Sloveniji. 19.20 Kalejdoskop. 20.30 Svetovno hokejsko prvenstvo:	Jugoslavija: Avstrija
22.30 Glasbena oddaja.
Torek: 16.15 Svetovno drsalno prvenstvo, 17.45 Risanka. 18.20 Vokalno instrumentalni solisti. 19.00 Po sledeh napredka. 19.30 in 20.30 Svetovno hokejsko prvenstvo, tekma ZRN : NDR. 21.35 TV film.
Sreda: 18.45 Skrivnosti narave. 20.35 Niti našega življenja - quiz. 21.35 Nogomet: Ra-pid : Manchester. 22.20 Hokej.
Četrtek: 18.15 Po Sloveniji. 20.30 Hokej.
22.30 Wojeck - film.
Petek: 17.25 Daktari. 19.00 Svet na zaslonu. 22.00 Bela jutra.
Sobota: 16.00 Mladinska igra. 17.00 Hokej. 19.15 Nova obdobja Jugoslavije. 19.40 Pet minut za boljši jezik. 20.35 Zabavno glasbena oddaja. 21.15 Rezervirano za smeh. 22.50 Atletika v dvorani.
iiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiimiiiiiiMmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiii^^
t Msgr. Janez Hladnik
17 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Naš ravnatelj je bil msgr. Janez Gnidovec, pozneje svetniški škof v Skopju. Njegova beseda, zgled in molitev, vse to nas je prepričalo, da moramo življenje resno vzeti.
Ostali prefekti, med katerimi je bil Kovač, so pa imeli dobre oči, da so kmalu razbrali med zrnjem tudi pleva in tako je bilo za božič že kakih deset odslovljenih. Niso se več vrnili po počitnicah. Bilo je pač pametneje pravočasno izključiti jih. Morda je kdo odletel tudi, ker ni imel glave za to, ali zaradi vojnih razmer. Vsekakor se je naše število zmanjšalo. Vojna je zadela tudi našo miselnost. Kot so se bili avstrijski vojaki v Karpatih, tako smo se udarili tudi mi. Bila sva dva generala: Tone Hren in jaz. Bila sva menda najbolj močna in sva bila v večni tek-
mi, kdo bo na vrhu. Ta najina borba se je razširila tudi na razred in že smo se udarili. »Orkamacola« je zakričal Hren bojno povelje in takoj so se usuli njegovi s kepami p/oti nam. Mi pa proti njim. To so bile bitke, da smo se sredi mrzle zime potili in imeli rdeče nosove, pa ne od mraza temveč od vročine ali pa tudi od krvi...
O poteku vojne nismo v zavodu skoro nič vedeli. Šele za božič doma, ko sem prebiral revijo »Vojska v slikah«, sem zares zvedel, kako gre ta stvar, ki je bila v začetnih mesecih silno zmagoslavna za Avstrijo in Nemčijo in to na vseh bojnih črtah.
Za veliko noč sem šel na počitnice k stricu na Trebelno. Mnogo novega in neverjetnega sem tam doživel: da se denejo tudi pomaranče na mizo in da sem jih lahko jedel, kolikor sem hotel. Take velike noči pa res še nisem imel. Najedel sem se pomaranč do sitega. Trebelski župnik, stric gospod, ki je bil tedaj državni in deželni poslanec, je bil res velik gospod, če je imel toliko pomaranč na razpolago, tako sem preumeval jaz. In sem ga začel
še bolj spoštovati, čeprav sem ga od nekdaj visoko cenil.
ITALIJA NAPOVE VOJNO
Avstrijo so imeli ljudje na splošno radi. »Domovje moje, Avstrija, ti biser vsega si sveta, zate jaz gorim, za te jaz živim. Če bi na izbiro dal mi Bog, da dom poiščem si okrog: ne dvomil bi in rekel koj: o Avstrija, ti dom si moj!«, te pesnikove besede so ob izbruhu vojne prevzemale tudi nas, saj zlasti proti Italiji nismo bili nikdar dobro razpoloženi. Njihova irre-denta, njihov tržaški Oberdank, vse to nas je dražilo. Naj bi bili vsaj na miru, tako smo si želeli in upali v zmago in v pravico Avstrije.
V	napetem ozračju leta 1915, že spričo pomanjkanja, ki se je začelo javljati po enem letu boja, je uprava šentviškega zavoda sklenila skrajšati šolo za en mesec. Tako smo končali prvo leto sredi junija in ravno za binkošti, ki smo jih praznovali že doma.
Pri hiši so bile od pamtiveka čebele. Ena najlepših poezij moje mladosti so bile čebelice. Legel sem v senco poleg ul-
njaka in prisluškoval melodiji njihove čudovite pesmi, odišavljene z opojem cvetnega prahu, ki so ga prinašale.
Neki dan sem varoval malo sestrico. Pa kar nenadno jo vidim pred panji, kako vtika ročico v žrelo, tja med čebele. Ves prestrašen, ne da bi vedel, kaj naj storim, sem hitel povedat materi, kaj se je zgodilo. Mati pa čisto mirno: »Nič hudega! Saj ima otrok svojega angela varuha. Boš videl, da se ne bo nič zgodilo!«
Res je ni pičila nobena čebelica. Mene so pa takoj opikale, kadar so me imele preblizu.
Včasih me je zadelo tudi ogrebati roje. A bilo je to le tedaj, kadar ni bilo ne očeta ne Petrčka. Vedno me je katera pičila ob takih prilikah.
Tisto leto na binkoštni ponedeljek sva praznovala s Petrčkom moj srečni povratek k čebelam. Oče so nažgali cigaro, da jih ni pičila nobena. Tudi midva sva hotela posnemati to moško vlogo. Pa se nama je zdelo premalo cigare, ker sta bila le kratka končka, zato sva se odločila, da jo prav po moško počikava, kar je
ostalo. Seveda sva takoj začutila vrtoglavico, bruhala sva in občutila vse zoprnosti, ki jih nisva mogla pregnati ne s hruševo vodo ne z ničemer drugim.
Očeta ni bilo doma. Ko so z nočjo prišli, je prišla pa tudi novica: Italija nam je napovedala vojno. Še tega je bilo treba!
Vstop Italije v vojno je bil za naše kraje naravno resen dogodek, vsaj po očetovi besedi: »če ni cesar pripravljen, Italijan bo tukaj prej kot v enem tednu!«
Na srečo se je Italijan obotavljal, da hitro in odločno udari. Mene je pa minila pijanost spričo te novice in spričo druge, da bomo še ta teden romali v Rajhenburg.
NA BOŽJO POT V RAJHENBURG
Prvo leto v škofovih zavodih se mi je zgodilo, da sem z desno peto trdo udaril ob končnico postelje. Peta se mi je razbolela, tako da je postalo nevarno, da se mi ponovi mladostna bolezen.
Bilo je v zimskih mesecih, ko je bilo izredno lepo biti v hišni bolnici, kajti zunaj je bil strupen mraz.
(Se bo nadaljevalo)
Občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete
V	ponedeljek, 24. februarja je bil v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici 7. občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete na Goriškem. V to zvezo so trenutno vključena štiri prosvetna društva: »Mirko Filej« iz Gorice, štandrež, »Jože Abram« iz Pev-me in »F. B. Sedej« iz Števerjana, Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) iz Gorice, moški pevski zbor »Mirko Filej« in cerkveni pevski zbor iz Podgore.
Predsednik dr. Kazimir Humar je imel kot prvi poročevalec zelo tehtno poročilo,
V	petek, 7. marca bo v Katoliškem domu v Gorici predaval o papeški encikliki
HUMANAE VITAE
prof. dr. STEFAN STEINER iz Ljubljane. Ob 16. uri bo govoril duhovnikom, ob 20.30 pa zakoncem.
Lepo vabimo vse naše zakonce, posebno še mlajše, da se tega predavanja udeležijo. Predavatelj je profesor na teološki faikulteti v Ljubljani in strokovnjak v moralnih vprašanjih. — Vstop prost.
v katerem je poudaril več načelnih stvari: da je Zveza konfederacija enakovrednih organizacij in skupin, ki so se povezale v iste namene; da Zveza vrši prosvetno-kul-turno dejavnost; da je slovenska, t. j. hoče krepiti v članih slovensko narodno zavest, saj je z njo v tesni zvezi tudi naše versko prepričanje; in da je katoliška, kar pomeni, da gradi na krščanskem svetovnem nazoru ter odklanja marksističnega, ki predstavlja, kot so se ovedli zadnje čase v sami Sloveniji, nevarnost za slovensko kulturo in samobitnost naroda.
Prav zanimivo je bilo tudi poročilo tajnika Zveze Marijana Terpina. Poleg raznih prireditev in nastopov, ki jih je Zveza podprla ali omogočila, je zlasti v javnosti, tudi v italijanski, odjeknila raz-
Zopet slišimo iz Doberdoba glas nejevolje. To pot zaradi davčne politike občinske uprave.
KAKO SE ODMERJA DRUŽINSKI DAVEK
Zakon ukazuje, da so občani dolžni prijaviti do 20. septembra vsako leto svoje dohodke za odmero družinskega davka.
Ce občinska uprava meni, da je prijava točna, odmeri davek in dotičnega vpiše v seznam davkoplačevalcev (ruolo dei con-tribuenti).
Ce se občinska uprava s prijavo ne strinja, sporoči to prizadetim. Tistim, ki prijave sploh niso napravili, prav tako sporoči svojo uradno ugotovitev dohodkov s pripombo, da je vsakemu dana možnost pritožbe v roku tridesetih dni.
Tistega, ki se ne pritoži ali ki rok zamudi, vpiše uprava v seznam davkoplačevalcev z odmero davka na podlagi uradne ugotovitve.
Tiste pa, ki so se pritožili, ima občinska uprava pravico (in seveda tudi dolžnost) vpisati v seznam za vsoto, ki so jo sami navedli, odnosno za 2/3 uradno ugotovljenega dohodka.
Če pristojni organi pritožbo v celoti zavrnejo ali pa ji samo delno ugodijo, je uprava dolžna sestaviti nadomestni seznam (ruolo supplettivo) in sicer v roku šestih mesecev po rešitvi pritožbe, in izterjati davek. Po tem roku pravica občine zapade.
Seznami se vsekakor morajo vsakikrat izstaviti na ogled. Tudi v tem primeru je dana možnost pritožbe iz razlogov, ki jih zakon točno navaja.
Ker so pred zakonom vsi državljani enakopravni, je občinska uprava dolžna ugo-tovljati dohodke in odmerjati davke strogo pravično in brez vsakega diskriminacijskega kriterija.
KAKO SE POSTOPA V DOBERDOBU
Doberdobci pravijo, da je občinska uprava zamudila sestaviti nadomestni seznam (ruolo suppletivo) in izterjali razliko davka za leto 1964.
To zamudo sta opozicijska svetovalca Slavko in Marija Ferletič ugotovila, ko je
stava slovenske ljudske nabožne umetnosti v Katoliškem domu. Z njo smo se vsi zamejski Slovenci uveljavili pred italijansko kulturno publiko. In to ni malo.
Blagajniško poročilo je vedelo povedati, da se je zelo povečal denarni promet, -kar je spričo raznih in včasih precej dragih prireditev razumljivo. K sreči so razne podpore pripomogle, da Zveza ni zašla v kake finančne stiske.
Tudi poročila zastopnikov včlanjenih društev, zborov in organizacij so nudila lep vpogled v njih pestro in pogumno dejavnost. Od društev sta bili zlasti podjetni Štandrež in Števerjan, qd zborov »Lojze Bratuž« in »Mirko Filej«, SKAD pa se je postavil z vrsto zelo uspelih kulturnih večerov, lani s temami iz polpretekle slovenske zgodovine, letos pa v zvezi z razstavo slovenske nabožne umetnosti.
Po dobljeni razrešnici staremu odboru so sledile volitve novega predsednika. Ponovno je bil izvoljen dr. Kazimir Humar, odbor se bo pa skonstituiral na prvi redni seji prihodnji teden. Občnemu zboru je poslala pozdrave Slovenska prosveta, ul. Donizetti 3 iz Trsta; v pismu je izražena želja po čim tesnejšem sodelovanju. Naj bi bilo tako!
Števerjan
Po več letih interveniranja občinskih upraviteljev pri pristojnih oblasteh lahko sporočimo končno dobro vest za nekatere predele Števerjana, kjer je električna energija tako šibka, da ni mogoče uporabljati gospodinjskih in drugih strojev. Pred dnevi je namreč javil ENEL občinski upravi, da bodo v kratkem vsaj delno ojačili tok. Zgradili bodo tri nove kabine. Tako bo elektrika močnejša v predelih, kjer je bila do sedaj prešibka. Pripravljajo pa tudi širši načrt, ki predvideva 22 milijonov stroškov, s katerim bodo dokončno rešili ta problem.
Pred dnevi so merili cesto od Bukovja do Jazbin, katero bodo razširili (na 6 metrov) in asfaltirali. Upamo, da bo tudi to delo kmalu steklo, tako da bodo tudi Jazbine in Valerišče povezane s števerja-nom in Gorico z lepo moderno cesto.
svet razpravljal o obračunu tistega upravnega leta.
Zgodilo pa se je, da je naslednje leto ali v enem naslednjih let občinska uprava uradno znatno povišala dohodke in posledično tudi davek, nekaterim občanom, med temi zlasti tistim, pri katerih je zamudila rok izterjatve davka iz leta 1964.
Odtod vznemirjenje in zaprepaščenje, ko so lansko leto prizadeti občani ugotovili tako visoke poviške, ki so jih smatrali za pretirane. Sumili so, da se je uprava hotela oddolžiti in doseči povračilo zamujene izterjatve razlike iz leta 1964.
Pravijo tudi, da je uprava kljub pritožbam in pred rešitvijo le-teh vpisala v seznam davek v višini uradne ugotovitve dohodkov, namesto samo 2/3, odnosno na podlagi prijavljenega dohodka, kot določa zakon.
In še to: pri letnem pregledovanju dohodkov (revisione annuale) za leto 1968 je uprava baje izvršila revizijo samo za nekatere in ne za vse občane, ene da je obdavčila na podlagi nizkih dohodkov, ki so jih imeli prejšnja leta, druge pa na podlagi višjih, tj. iz leta 1967. Vse kaže, da je občinska uprava, ko je slišala pritožbe od vseh strani, tudi za leto 1969 povabila nekatere in jim obljubila znižanje davka. Ljudje so bili s tem zadovoljni in so pustili, da jim je zakoniti rok za pritožbo zapadel. Toda 4. decembra 1968 je uprava nekaterim od teh pismeno sporočila, da je odbor 28. novembra davke pregledal in jim jih znižal, da pa bodo dobili davčne karte (cartelle) neizpremenjene, kljub temu, da bodo manj plačali, kot je r.a karti zapisano! Drugi bodo seveda morali plačati ves davek, ker so zamudili rok za pritožbo!
Tako nelogično postopanje prizadene tudi kakega dijaka, saj so v občini dijaki, ki ne dobijo dijaške podpore, ker izhaja, da plačujejo njihove družine visok družinski davek. Torej imajo tudi visoke dohodke!... Med temi je tudi sin nekega težkega invalida!
Opozicijski svetovalci se proti takemu postopanju stalno pritožujejo, se upirajo in stavljajo vprašanja, na katera župan ne odgovarja, ali odgovori pozno, nezadovoljivo in ne na vse točke.
ZA KMETOVALCE
Škropljenje pečkastega sadja
Ob koncu zime in preden se začno očesa napenjati, lahko zatremo razne škodljivce in bolezni na hruškah ter jablanah. Takšno škropljenje navadno izvedemo le takrat, kadar je sadovnjak močno okužen.
V	primeru lažje okužbe pa zadostuje, če opravimo škropljenje na ozelenelem drevju. Kje in kako prezimijo škodljivci pečkastega sadnega drevja?
Uši (afidi) — zelene in rdeče — prezimijo največkrat v obliki jajčec, ki jih navadno najdemo na konceh vejic. Včasih pa prezimijo samo odrasle samice, ki se zadržujejo na raznih mestih po drevesu.
Bolšice (psilla) so podobne malim mušicam, velike pol milimetra in rumenozelene do rdeče barve. Prezimijo kot odrasle živali v razpokah lubja in se ob prvem toplem vremenu preselijo na očesa, kjer srkajo sokove.
Med listoiere spadajo razne žuželke, ki objedajo liste. Večina prezimi v obliki mladih ličink, dočim gosenice najdemo zapredene v bubo.
Pršice (acari) — med katerimi sta znana rdeči in rumeni pajek — prezimijo v obliki jajčec, ki so skrita v razpokah lubja. Nekatere pa prespijo zimo kot odrasle živalce.
Za hruške in jablane so nevarne tudi nekatere glivične bolezni, ki prezimijo na drevesu.
Oidij ali bela plesen prezimi v raznih oblikah in na raznih mestih. Pozimi lahko zatiramo samo tisto plesen, ki se naseli na zakotnih delih vej, dočim oidiju, ki pre-
VABILO NA OBČNI ZBOR
Vsi poverjeniki Goriške Mohorjeve družbe so vabljeni na redni občni zbor, ki se bo vršil v Katoliškem domu v Gorici v četrtek, 13. marca ob 15,30.
Dnevni red:	1.	Zapisnik zadnjega
rednega občnega zbora. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Poročilo nadzorstva. 5. Volitve odbora in nadzorstva. 6. Slučajnosti.
Pravilnik dovoljuje zadržanim poverjenikom, da lahko pooblastijo drugega poverjenika. Vsak poverjenik sme imeti le eno pooblastilo. Poverjeniki smejo staviti na občnem zboru predloge, katere pa morajo vsaj 14 dni prej sporočiti odboru, če gre za važne stvari o uredbi družbe. — Odbor.
zimi v očesih, takrat ne moremo do živega.
Rak (cancro) povzroča na vejah otekline, na katerih se razvijejo drobna živordeča telesca ali micelij.
Škrlup (fusicladium) povzroča krasta-vost na sadežih, ki ostanejo kržljavi, se posuše ter obvisijo na drevju vso zimo. Na njih prezimi škodljiva glivica.
Kako naj zatremo take škodljivce v zimskem času?
Prvi ukrep naj bo čiščenje drevja. Suhe in bolne veje odrežemo, pregoste pa razredčimo. Mah in lišaje ostrgamo z vej in debla, vse ostanke pa skrbno sežgemo.
Nato izvedemo škropljenje s kalcijevim polisulfidom (polisulfuro di calcio), kateremu lahko dodamo pripravek iz organskega fosforja (parathion). Koristno opravimo škropljenje tudi z barijevim polisulfidom (polisulfuro di bario), kateremu naj nekoliko kasneje sledi rameno olje. Zimsko škropljenje izvedemo tako, da temeljito zmočimo vse veje in deblo. Le tako bomo uničili dobršen del škodljivcev in glivičnih bolezni in si olajšali zatiranje istih nadlog v času, ko bo drevje zeleno.
Ob stavki v ladjedelnici v Tržiču
Odbor varilcev in sindikalni predstavniki delavcev v tržiški ladjedelnici so povabili za sredo, 26. februarja vse izvoljene predstavnike goriške pokrajine na javno zborovanje, da bi jim neposredno obrazložili upravičene zahteve, za katere se že dalj časa bijejo.
Vabilo so prejeli tudi trije goriški občinski svetovalci Slovenske demokratske zveze; ker pa so bili zadržani, so prirediteljem zborovanja takole brzojavili:
»Goriški občinski svetovalci Slovenske demokratske zveze priznavajo upravičenost vašega odločnega sindikalnega boja, izražajo popolno solidarnost ter želijo skorajšnjo zasluženo zmago.«
RADIO
H TRST A
Spored od 2. do 8. marca 1969 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Alma Meille Calvino: »Modra čepica«. Dramatizirana mlad. zgodba. Drugi del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Rovetta: »Dorinina trilogija«. Igra v treh dejanjih. 18.45 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: Bednarik: »Pratika«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade po-slušavce: Car glasbenih umetnin. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »Aquilee« iz Basiliana. 19.20 Znane melodije.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Postni govori (4): Dr. France Oražem: »Pokorščina v ljubezni do bližnjega«. 19.20 Priljubljene melodije. 19.45 Moški zbor »Slava Klavora« iz Maribora.
20.35 Šostakovič:	»Katarina Izmajlova«, opera v štirih dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo o-snovnih šol. 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Marica Stepančič-Gregorič«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.55 Ščepec poezije. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«.
19.15 Prijetne melodije.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Iz potne torbe Milka Matičetovega.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 18.30 Sodobni slovenski skladatelji. 19.10 Simonitijeva: »Pisani balončki«.. 20.35 Kranjc: »Detektiv Megla«. Veseloigra v treh dejanjih.
Petek:	11.40 Radio za drugo stopnjo
osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Postni govori (5): France Dolinar: »Ljubezen do bližnjega v preroku Izaiji«. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Iz starih časov. 13.30 Glasba po željah. 16.45 Bogomir Magajna: »Gornje mesto«. Dramatizirana povest. Drugi del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.30 Vokalni sekstet, vodi Vrabec. 19.10 »Družinski obzornik«.
20.35 Teden v Italiji. 20.50 Lovrečič: »Naša gospa«. 21.30 Vabilo na ples.
ZAHVALA
Ob priliki spominske proslave za Lojzetom Bratužem v okviru poimenovanja trga pred cerkvijo v Podgori po njegovem imenu, čutimo dolžnost, da se prisrčno zahvalimo vsem, 'ki so proslavo organizirali in pri njej sodelovali. V prvi vrsti velja to Podgorcem, zlasti dr. Karlu Brešanu in g. župniku Bernardu Špacapanu za sv. mašo in spominske besede. Zahvala naj gre nato vsem štirim govornikom, dr. Karlu Brešanu, msgr. dr. Rudolfu Klincu, dr. Avgustu Sfiligoju in dr. Teofilu Simčiču za njih tople in plemenite besede. Enako vsem pevskim zborom, podgorskemu moškemu zboru in pevovodju g. Mirku Špacapanu, moškemu zboru »Mirko Filej« in dirigentu g. Zdravku Klanjščku, mešanemu zboru »Lojze Bratuž« in dirigentu prof. Stanku Je-riciju ter mešanemu zboru iz Podgore, zboru »Fantje izpod Grmade« in ostalim pevcem. Zahvala gre tudi recitatorjem gg. Miri Blažič, Majdi Juretič in Mirku Špacapanu ml. Končno se prav iz srca zahvalimo vsem rojakom, ki so prišli na proslavo.
Obenem izrekamo iskreno zahvalo Zvezi slovenske katoliške prosvete v Gorici za spominsko proslavo v Katoliškem domu. Tudi tu naj velja naša zahvala vsem sodelujočim, v prvi vrsti predsedniku Zveze dr. Kazimirju Humarju, glavnemu govorniku g. Maksu Komacu in vipavskemu dekanu g. Slavku Podobniku za lepe in prisrčne besede, recitatorjema gg. Ireni Pregare in Mirku Špacapanu ml., mešanemu zboru »Lojze Bratuž« in prof. Stanku Jericiju ter moškemu zboru »Mirko Filej« in g. Zdravku Klanjščku. Zahvala pa tudi vsem prijateljem z Goriške in Tržaške za njihovo udeležbo.
Družina Bratuž
Naše čestitke
Pred kratkim je slavila prof. Mara Bla-žina, ravnateljica srednje šole »Ivan Cankar« pri Sv. Jakobu v Trstu svoj življenjski jubilej. Ob tej priliki ji iskreno čestitamo.
OBVESTRA
Nabirka za naše zavode
Kot običajno bo na kvatrno nedeljo, 2. marca nabirka pri slovenskih mašah za naša zavoda Alojzijevišče in Zavod svete Družine.
»Za Bogom vredna največje časti«. Tako se imenuje knjiga, ki je izšla v Argentini na 256 straneh in jo je spisal dr. Filip Žakelj. Knjiga se lahko uporablja kot šmarnično branje, saj je razdeljena na 31 poglavij. Pisec nam v knjigi prikaže prisrčno, iskreno in dušnopastirsko vnemo našega svetniškega kandidata škofa Barage do Matere božje. Tudi naslov knjige je vzet iz enega Baragovih spisov. Knjiga se naroča na upravi našega lista in stane 1.000 lir, po pošti 250 lir več.
DAROVI :
V	počastitev spomina Lojzeta Bratuža
daruje njegova družina: za župno cerkev' v Podgori 10.000, za Katoliški dom 10.000, za Alojzijevišče 10.000, za Zavod svete Družine 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. N. v spomin pokojnih Minke Tušar, Emilije Varlec in g. župnika Filipa Kavčiča 3.000 lir.
Skupina darovalcev je nabrala: za Zavod sv. Družine 10.000 lir; za Alojzijevišče
10.000	lir; za Katoliški dom 3.000 lir; za »Katoliški glas« 3.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
SLOVENSKO GLEDALIŠČE IZ TRSTA
gostuje v nedeljo, 2. marca ob 17. uri
v kino dvorani v Bazovici z otroško igro
RDEČA KAPICA
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Vabljeni vsi otroci in tudi odrasli.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več &% davek na registrskem uradu.
Odgovorili urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Inž. Janko Košir
S Prešernove proslave v Doberdobu ob 120-letnici pesnikove smrti 9. februarja 1969. S proslavo je bila združena tudi prireditev v korist katoliškega tiska
Nokai o M notitikj v Doberdoba