90
Kdaj in kako so se začele fabrike, ki cuker
delajo iz pese?
Po prof. J. B. Lam bi-a. *)
Pred 50 leti so skor le Angleži (Englendarji) cuker delali, ne ravno na Angležkem, ampak v svojih indijanskih naselbinah, ktere pa so do Angležkega ko hčeri do matere. Angleži so prodajali svoj cuker po celem svetu in si h to kupčijo vsako leto pridobili več milijonov goldinarjev. Cesar Napoleon I., v vojski z Angleži, je dobro vedil, da jim zaveže bogato žilo, ako zapre angležkemu cukru pot čez morje v druge dežele. In to je res storil; Angleži niso smeli s svojim cukrom nikamor. Kdo bi bil takrat mislil, da ta prepoved bo kadaj za kmetijstvo cele Evrope tako silno važna. Ko namreč ni ne francozka in nobena druga dežela angležkega cukra dobivala, so vse te dežele res pomanjkanja cukra terpele — Napoleon je to sam dobro čutil; al modra njegova glava je našla kmali pot iz te zadrege. Ukazal je namreč učenim možem parižke akademije, naj skusijo za angležki cuker kak namestek znajti, ker mora vendar kakih drugih domačih sadežev biti in ne samo ptuje cukreno terstje, iz kterih bi se dal cuker na-rejati. Učeni možje so mislili in mislili, skušali in skušali, in najdli so, da domača bela sladka pesa utegne namestnica unanjega cukrenega terstja biti — in kmali so se začele fabrike, ki so začele iz pese delati cuker, ki je kolonialnemu zlo enak in se najbolje v ceni od njega loči, zakaj v Indii je dober kup delavcov pa tudi cukrene moke veliko, pri nas pa so delavci in tudi pesa dražji. Vendar se, na priliko v našem cesarstvu, toliko pese pridela, da bi imeli domačega cukra čez in čez dovelj. Za kmetijstvo je to velik dobiček, ker ostanki pri izdelovanji cukra iz pese pridejo kmetijstvu na dobro. Od konca je domačim fabrikam dobro šlo; pesa ni bila z nobenim davkom obložena, in na vsaki cent iz p tujega v naše cesarstvo pripeljane moke (kolonialnega cukra} je bila postavljena čolni na s 7y2 gold. sr. dn. Leta 1850 je bila pesa per-vikrat z davkom obložena; za cent pese so mogle fabrike plačati 5 kraje. To ni bilo veliko, in tudi pozneje na 8 in 12 kr. povikšani davek ni bil še prehud. Al leta 1857 je bil na 18 kr. povikšan in verh tega je ministerstvo še čoln in o za cukreno moko iz ptujih dežel pripeljano znN žalo. Tako so v hudo stisko prišle domače fabrike, ki so ravno začele s pesnim cukrom si dobro pomagati.
Majhni dobiček, ki ga v takošnih okoljšinah imajo fabrike, ki cuker kuhajo iz pese, jim tedaj ne dela dosti veselja; zraven pa je poslednjih 10 let tudi cena cukra skor za tretji del padla. Ni tedaj čuda, da se ne začenjajo nove fabrike, ker še tistim, ki so že, žuga pogin; al to bi bilo za kmetijstvo škoda velika, ker ravno te fabrike. ki delajo cuker iz pese, so kmetijstvu in živinoreji velike velike podpornice.
V rokah previdne vlade leži prihodnja sreča ali nesreča kmetijstva od te strani. Kmetovavci in obertniki so storili, kar so storiti mogli.
*) Pod naslovom; ,,Oesterreichische Feldbausysteme, Riiben-zucker- und Spiritusfabrikation vom agricultur- chemisehen Standpankte" Prag 1859 — je spisal slavni prof. L a m bi bukvice, iz kterih smo pričujoče verstice vzeli, ktere mnogo zlatih resnic zapopadajo za povzdigo kmetijstva.