Pavel Golia: Brez sna . . .                                      371
Dragi prijatelj!
Ne morem se prečuditi temu, kar mi pišeš. Kdaj mi je dejal že Jurčič, da Ti je poslal že vso povest! Včeraj še sem govoril na Dunaji ž njim — vprašal sem ga, ali ve kaj, kako je z Mladiko. Dejal mi je, da nič ne ve, ker mu [ni] ničesar ne poročiš. Ravnokar sem mu pisal dve pismi, eno na Dunaj, eno v Maribor (ker mi je dejal da pojde kmalo tje) in sem mu poročil — kar mi pišeš!
Vse to je prav neprijetno, in malo na korist Mladiki, ki tako strašno počasi poganja — ljudem bo že dolg čas!
Ne bodi hud, da se Ti toliko sitnosti dela! Tudi ne zameri — kar sem dejal o Taliji, v take reči se ne bom več mešal!
Dobro se imej — serčno Te pozdravlja
Tvoj                       stari
Vosi. 4/7 68.                                                               Stritar.
(Dalje prihodnjič.)
Pavel Golia:
Brez sna .. .
Iz zbirke: Harpa izgnanika.
svetilka dogoreva,
a ena le ni in ni.
In noč čez okno zeva.
Zdaj se zabliska.    Zagrmi.
Spet tiho.   Noč in molk.
In^padanje dežja za steno,
kot da teko obilne solze
za strašen dolg,
ki zanj ni odpuščanja, ne odveze.
In leno, leno
gre čas naprej.   Ne gre, a leze.
¦¦-¦ «-
24*