608
Ne. to ni bil le  blisk!   Dan je vstal . . solnce je planilo po nebu ... po vrheh .. . po dolini... Da, solnce po vsi dolini!
Nič res, da je bil to kak resničen krmar! In morje ... in zvezde ... in skale in brezna ... nič res! In „nebo poezije", in »dežela duhov" — nič ni res to kje v He-speriji, nič ni to pravljica! Sedaj umemo. In ta čolnič ... in ti drzni brodarji ... in ta zima in ta vihar . . . vse to nikak resničen vihar, nikaka resnična zima, nikaki resnični brodarji, nikak resničen čolnič . . .
razmere so bile zaostale. Zima, ko že pomlad drugod. Naša slovenska javnost je bila neprijetna, brez narodnostne zavednosti, bile pokrajine naše so domovje mrzlo jeznih viharjev. Zima. Viharno morje. In tedaj so se zbrali: Smole, Kastelic, Zupan, Prešeren, drugi „Čebelarji". Ustvarili so „Kr. Čbelico". „Nov čolnič", ki se ni navadil ogibati ne skal ne brezen, ki ni poznal zvezda neba. Brez prave glave so bili ti možje, brez voditelja: brodarji — brez krmarja. Tedaj je stopil med nje — on, zgrabil krmilo, prevzel
ŠKOFOVI ZAVODI V ŠT. VIDU NAD LJUBLJANO.
Sedaj umemo:  razumeti nam je vse to
—   drugače.
Ni li, kakor bi stopil iz jutranjega mraku po strmi poti — na vrh gore, ko je ravno planilo sem nanj veselo solnce?
In to je bilo tam — v tistem o smem distihu naše elegije!
Ali ste me umeli? Ali ni res, da je imel velik kompozijski motiv naš poet za svojega nejasnega Lelja?
Uganke ni tu več nam.
Bili so časi, ko je bilo po naši domovini
—   kakor pozimi. Našega naroda kulturne
čolnič. . . Njih duša je bil on, Čop, velikan učenosti. Učitelj in kritik naši takratni »moderni", je vzel veliki Čop mlado umetnost našo, ki je njeno glasilo bila „Čbelica", v svojo šolo: pokazal jim je slavne vzglede drugih slovstev. Edini on je to zamogel. Kar je slavnih, velikih del umetnosti v jezikih staroklasičnih latinskem in grškem, kar v jezikih romanskih, laškem, francoskem in španskem, kar v jezikih germanskih, nemškem in albionskem   (t. j. angleškem)1), kar
')  Albion  je  ime  baje  iz  keltovskega, nam temnega   korena Albu;  rabi je  n. pr.  Plinij, dobiva