URN_NBN_SI_DOC-TYN4HLO0

JOSIP RIJAVEC Saj si ne moremo misliti, da že odhajaš. Saj te je še vedno polna naša hiša, tista hiša, v kateri si prebil sedemnajst let svojega bogatega življenja. Zdaj zdaj — se nam zdi — boš stopil skozi vrata. Ljubeznivo se boš vsakemu izmed nas nasmehnil. Morda nam boš povedal kako šalo in že bo stekla beseda o bibliotekarskih problemih, o stvareh, ki bi jih bilo treba še narediti, morda tudi o izkušnjah iz nekdanjih dni, ko je bilo treba postavljati temelje za organizacijo periodičnega od­ delka, ki si ga vodil celih dvanajst let. In še bo tekla beseda o domu, pa tudi o domovini, ki si jo tako ljubil, o tvoji sončni Goriški in ne nazadnje o goriškem slavcu Simonu Gregorčiču, ki ti je bil tako blizu. In zdaj — listal sem po tvoji uslužbenski mapi. Polna je porume­ nelih listov s pečati in podpisi, cela dolga vrsta odločb z obrazložitvami in pravnimi pouki, šop potrdil, spričeval in ocen — vse to pisano v suhoparnem uradniškem jeziku — mar naj bo to res tvoje življenje, dragi naš tovariš Rijavec? Ne, kljub množici podatkov to nisi ti. Natančno so sicer popisane postaje tvoje življenjske poti od rojstva v Gorici pa preko bridkega begunstva med prvo svetovno vojno, šolanja v Mariboru in potem na vojaški akademiji v Beogradu, bleščeče vojaške kariere, ki te je pred drugo svetovno vojno peljala v Rim, med vojno pa v London in na Bližnji Vzhod tja do domovine. Vsa ta dolga in vznemirljiva pot, ki te je končno s štiriinštiridesetimi leti prav na tvoj rojstni dan privedla v Narodno in univerzitetno knjižnico in tvoje tako plodno delo v knjiž­ nici pa tudi tvoje publicistično delo na knjižničnem področju — vse je zvesto zabeleženo v tvoji stari personalni mapi, ki bo v arhivu čakala na zgodovinarja. Samo eno, zadnjo zabeležko bomo morali dodati — datum tvoje smrti. Ne, ti porumeneli papirji, to nisi ti. V njih ni tvoje tople človeške osebnosti, v njih ni tvojega tovarištva, ki smo ga bili deležni, v njih