Ali mora biti živalski vrt res
finančni »bolnik«?
Ob nedavni hudi gmotni škodi, ki jo je Ijubljanske-mu živalskemu vrtu prizadejal sneg, se je spet pojavilo vprašanje, ki siccr že nckaj časa pretresa slovensko javnost: kako rešiti to svojstveno družbeno ustanovo nenchnih finančnih zagat oziroma ji omogočiti nemo-ten nadaljnji razvoj?j
To, za naše razmerc že kar simptomatično vprašanje, že samo po scbi vzbuja začudenje, kajti živalski vrtovi naj bi že tam od ustanovitve sem predstavljali eno tcmeljnih družbenih ustanov, pri katerih dcnar ne bi smel biti vprašanjc. Tega se še kako zavedajo v števil-nih, tudi najrevnejših. državah po svetu, ki svojim zoološkim vrtovom izkazujejo kar največjo pozornost, toda tega se, kot kaže, ne zavedamo mi. Toda če že ne pozna nikakršnih finančnih težav zoološki vrt, kot je denimo v Nevv Delhiju, ki sicer ždi sredi dežele, kjer milijoni Ijudi umirajo od lakote, kako more potem biti to vprašanje pri nas, ki vcljamo za deželo sorazmerno visoke življenjske blaginje...? Ali gledamo mi na te »človeške ustanove z živalskimi akterji« (kot je pore-kel nek naravoslovec) le kot na privesek zabavnega in razvedrilnega življenja, in ne kot na del naše kulture? Pri mnogih narodih pa so vendar živalski vrtovi in rezervati nacionalni ponos. A tu pravzaprav ni kaj: živalski vrt jc v prvi vrsti učnovzgojrta, torej kulturna institucija, in šele potem vse kaj drugega, in kol taki ji tudi gre kar največ pozornosti. In če smo našli denar za številne šole, vrtce in inštitule, kako to, da ga potem nc najdemo tudi za ta naš edini eksotični košček zemlje? Toda če že odgovorne organizacije nočejo slišati na to uho, ali ne bi potem kazalo tp razreševati v naši širši družbeni skupnosti? Saj se vendar vsi v tisočih gnetemo v tem kotičku pod Rožnikom. Zatorej, če smo lahko v obliki samoprispevka in druge pomoči odšteli svoj dinar za razne vzgojne in solidarnostne namene, zakaj ga potem ne bi mogli odšteti tudi za naš edini živalski vrt? S tem bi ga najbrž v prccejšnji meri razbremenili hudih finančnih bremen in mu omogočili kolikor toliko nemoten nadaljnji razvoj. Ali pa skupaj z odgovornimi zamižimo na obe očesi in čakajmo, da bo usoda sama poskrbela za ta kotiček pod Rožnikom.
':                 BRANKO VRHOVEC
Horjul