ZGODOVINSKI ZBORNIK.
PRILOGA
„LAIBACHER D10ECESANBLATT-U."
«©© Izhaja v nedoločenih obrokih.
četrto leto.
 <o
Ljubljana, meseca maja 1891.
Številka 15.
Iz zapuščine škofa Tomaž-a Chron-a.
(Biblia ma:
I.
Semeniška knjižnica ljubljanska hrani isub sign. B. I. 1.) rokopis, ki je prav dragocen ne le zavoljo svoje vsebine, ampak tudi iz zgodovinskega obzira. Mali oktant je, v sedaj zelo obrabljeni baržunasti vezi; oropan vsega lepotičja vogelnikov in rozet, katerih sledovi se še dobro poznajo; tudi zlata obreza je že močno otemnela. \ se te hibe pa svedočijo, da je bil svoje dni krasno opravljen ter namenjen služiti — ne kaki občni knjižnici, temuč v priročno rabo kakemu odličnjaku, naj si že bo duhovskega ali svetnega stanu. 1 udi notranja oprava njegova nam isto potrjuje. Na najlinejši pergameno dist le po ‘/n«1"» debel, torej kakor naš papir za pismai /. lepimi malimi črkami čisto pisan, s preinnozimi barvanimi inicijalami okrašen kaže zadostno, da je bil že od začetka odmenjem kakemu dostojanstveniku. — Kdo da je bil prvi njegov lastnik, tega ne vemo; zgodovina njegova nam je neznana blizo do 1. 1(514. N' začetku tega leta pa ga je poklonil tedanjemu škofu ljubljanskemu grof llervard Turjaški, kakor nam priča njegova lastnoročna dedikacija na prvem listu rokopisa, glaseča se:
J)no . D . Thomae, !>.</■ 1‘rincipi et, Episcopo Labacensi ve-verendisshn» haecce Biblia muuiiscriptu,
Tali Kpittcopo digna.
J). 1>.
Horwardius Auerspergius et.
Sehonbergius Jiaro et Dominus m. p.
Labari.M
‘) Spodaj je še zapisano, pa od druge roke in s prav zelo obledelimi (sicer pa enakodobnimi) črkami:
W: K: Coni: ah Auersperg p. p.
us or i p ta.)
Nasprotno notranjo stran platnic zavzema veliki turjaški grb, nad katerim stoji zapisano:
M. DC. XIV. prid. Cul. Febr.
1. M.	1).	S. M.
Pod grbom pa:
Verbum tuum lucerna pedum d lumen semitarum nostrarum. Psalm. 119.8)
Knjiga naša je, kakor smo ravnokar iz dedika-cije zvedeli, »Biblia manuscripta« in sicer celotno sveto pismo stare in nove zaveze. Pridejani so tudi skoraj vsem svetopisemskim bukvam bolj ali manj obširni predgovori inekaterim še celo po dva ali trije), in ob koncu glossa rij obsegajoč blizo 7000 ptujih besedij, katere tolmači. Vse to v mali knjigi, ki je le 15 c»' visoka, 10«» široka in 5«» debela, torej enaka kakemu »popotnemu« brevirju.3! Res, ako še v poštev vzamemo deloma že označeno lepoto pisave in slik, ter ne malo starost rokopisa, potem ložje razumemo besede darovalca: »haecce Biblia Tali Episcopo digna«.4!
Znabili je to Wolf Engelbrecht Turjaški (t 1590), sin junaškega Herbarta, padlega 1. 1575 pri Budaškiju. —- Težje bi bilo umeti, da je to zapisal imenitni Wolf Engelbrecht Turjaški, ustanovitelj (1655) znane knjižnice knezodvorske.
Razun teh napisov ima knjiga tudi na zadnjem listu še enega:
In uno momento dependet salus humana. M: a: G: J£: B:
Polit: Symb: Quantum potes Succurrere Prox. fac. Item: Fide et difide.
Pripomniti je, da vsi ti napisi in grb se nahajajo na listih
veliko debelejših in še le pozneje (okoli 1. 1600) knjigi pridejanih
(po štirje na vsaki strani, a zadnji trije so že izrezani).
8) Mogoče je to le zaradi tnalih črk, ki so le po 1 mm visoke, pa zaradi mnogih v srednjem veku navadnih okrajšav.
4)	Škof Tomaž Chron- je nasproti v darilo poklonil Hervardu Turjaškemu >Dietenberger’s Katholische Bibel«, ki je bila
II.
Oglejmo si sedaj knjigo natančneje!
Rokopis broji 473 listov5), tedaj 946 strani j, ki imajo po dve kolumni, po 103»'«' X 33""» veliki. Vrstic imajo posamezne kolumne v začetku in proti koncu po 50, v sredi pa po 51. Pisala je skoraj gotovo cel rokopis ena roka; črnilo pa je v zadnjem oddelku novozaveznih bukev (ne pa v glossarijui močno obledelo, med tem ko je drugod lepo črno.
Vsake b u k v e svetega pisma krasi velika začetnica, slikana v romanskem slogu; poglavitna barva ikot podlagal je modra; pridruženih ji je več družili milega značaja. Za ornament so pogosto vporabljene razne živali, posebno pa romansko prepleteno vejičevjc.#j
—	V vodi (prologus) v posamezne knjige imajo nekoliko manjše začetnice v iza tisto dobo karakterističnii modri in rudeči (cinoberi barvi, katerima je pa v arabeskah mnogokrat pridružena modro-zelena boja. — Posamezna poglavja slednjič zaljšajo še manjše začetnice v redno se vrsteči rudeči in modri barvi z drugobarvenimi arabeskami. — Ravno tako se vrste barve pri posameznih besedah v celem glossariju, da, še celo v posameznih rimskih številkah, ki zaznamujejo poglavja. Kolika pazljivost! — Pripomnim naj še, da izvzemši hibe na vezi in razven nekaterih fvsled zamokaj razmazanih inicijalij je cela knjiga prav dobro ohranjena.
Kar se tiče teksta, že kratek pregled kaže, da naš rokopis podaje »V u 1 ga to «7!; v dobi, v kateri je bil pisan, kaj druzega tudi ni pričakovati. Sicer tudi že
1.	1883 tudi v deželni razstavi v Ljubljani (Katal. str. 28, št. 44). Knjiga ta (iz 1. 1607) nosi Škofovo lastnoročno dedikacijo. »in festo s. Martini Ep. Confessoris 1614«; sedaj krasi knežjo Turjaško »Haus-bibliotbek« v Ljubljani. — Imenovani nemški prevod učenega do-minikana Janeza Dietenberger-ja (1475—1537) je bil takrat jako razširjen; doživel je nad 100 izdaj celega sv. pisma. Cfr. H. Wedewer, Joh. Dietenberger, Freibg. 1888.
5) Združeni so v male zvezke, po 22 (pa tudi 20 ali 24J listov obsegajoče.
6) Slikar kaže bogato domišljijo; tako n. pr. med trinajstimi velikimi P, s katerimi se začenjajo pisma sv. Pavla, ne najdeš dveh. katera bi imela enak ornament.
’) Razlike med sedanjo oficijalno vulgato in rokopisom kažejo se le redko in v neznatnih rečeh; n. pr. (besede ined oklepi so one našega rokopisa); (Jen 12, 1. monstrabo (monstravero); 12, 12. uxor ipsius (quod uxor ipsius); 3 Reg. 8, 2. Ethanim (be-thanim); Eccles. 48, 3. dejecit de coelo ignem ter (dejecit a se ignem terrae); 48, 11 te viderunt (te audierunt); Dan. 2, 2. steterunt (sederunt); 2. 12. in furore et (in furorem versus est); Joh. (i, 3. subiit (abiit): (i, 5. dixit (dicit); (i, 15. ergo (autem); Apoc. 12. (5. pascant (pascat); 3. Reg. 8. 3, Dan. 2, 11., Apoc. 12, 8. so iste besede razno razvrščene. Gen. 12, 7. ima naš rokopis \eč »et invocabit ibi nomen ejus« in .lob. (i, 13. enako »et duobus piscibus«. (Večinoma so te razlike pač le pogreški pisalca!) Vse drugo pa je
začetek rokopisa: »Incipit epistola s. Jeronymi presbyteri ad Paulinum de omnibus divinae historiae libris« (katera epistola je tudi sedaj v vsaki Vulgati natisnenai na to jasno kaže. —- Tekstno-kritičnega pomena seveda naš poznosrednjeveški rokopis nima8i, pač pa je zanimiv zaradi razvrstitve svetih bukev. Tako n. pr. je red novozaveznih sledeči: Evv. Matthaei, Marci, Lucae, Johannis; XIV epistolae s. Pauli, Actus App., epp. s. Jacohi, II Petri,
III	Johannis, Judae, Apocalypsis.!’i Tudi naj omenim, da ima naša knjiga še in corpore tretje bukve Esdrove10); v oficijalni vulgati ne stoje zdaj več na tem mestu, temveč h' v »appendix-u«.
Kar zadeva predgovore (prologus) k posameznim bukvam svetega pisma, so ti pri starozaveznih večinoma11! vzeti iz »Divina Bibliotheca« sv. Jeronima13);
v primerjanih oddelkih do besede soglasno.	Bukve psalmov
(fol. 188 a, sqq. »Incipit liber hymnorum vel soliloquiorum David prophetae de Christo«) so Psalterium Gallicanum.
8)	Kot zanimivejšo posebnost naj navedem, da v znanem »Comma Joanneum« (I. Joh. 5, 7—8) manjkajo ob koncu 8. verza besede »et hi tres unum sunt«.
!1) Ta red njihov, kakor znano, ni sedanji; tudi ne oni. ki se nahaja v papež Damaz-ovem (366—384) določilu — in enako v
I. delu »decreti Gelasiani (492—96), ki je bil 1. 520 vnovič potrjen od papeža Hormizde; ravno tako se ne strinja z redom naznanjenim v dekretali (cap. VII.) papeža 1 n n o c e n c i j a 1. do škofa Eksuperija Tolozanskega iz 1. 405 (Migne P. L. (. 20, col. 502).
10) Te bukve so smatrali dolgo časa kot kanonične; grški in latinski cerkveni očetje so jih pogostoma citirali. Pisane so najbrže v 2. stoletju pred Krist.; broje 27 poglavij.
”■) Izjema je »prologus Macchabaeorum«; tu namreč stojiti zaporedoma dve pismi slavnega R a b a n a M a u r a (opata Fulden-skega, 775—856); prvo »Domino excellentissimo et in cultu chri-stianae religionis strenuissimo L o u y c o (Louis!) regi«; drugo pa »Reverendissimo et omni charilat's officio dignissimo Gero ld o . sacri palatii archidiacono«. Obe pismi do besede soglasno stojiti int. opp. Rabani Mauri ap. Migne, P. L. t. 109. coli. 1126—28. — A v naši kniigi sti malo umestni; ker skoraj nič »ad rem« ne povesti. ampak le naznaniti, da je njiju pisatelj »expositionem« in »commentarios« k bukvam Makabejcev »sensu historico simul et allegorico« sostavil in ji zdaj ponižno adresatoma pokloni. -- Ali ne smemo - glede na to — iskati predloge našega rokopisa v stari Franciji? Kot'tretji predgovor sledi potem še kratek summarij Makabejskih bukev.
u) Naj podam tu kratek pregled, oziroma primer, z onimi v Migne-jevi Patrol. lat. t. 28. et 29. natisnenimi. Popolnoma s o -glasni so predgovori: In Pentateuchum, in Josue. Regum, I. et
II. Paralip.. in Esdrae. Tohiae. Judith, »Hester«, Job (pa naš rokopis ima še tretjino teksta več), in Parah. Sai., Isaiae, Jerem., Ezech Daniel. Osee. Pri bukvah Ecclesiastes. Joel, Amos in Jona sv. Jeronimova »divina bibliotheca« nima nobenega predgovora; a v naši knjigi se nahajajo (pri bukvah Amos še celo trije). Nasproti pa naš rokopis pri psalmih nima Jeronimovega predgovora »ad Sophronium« (Migne t. 28, col. 1123). — Zanimiva je oblika: Incipit prologus in libro (sic) Josue, ali Regum, Job in Ecclesiastes (drugod ne). — Znani »zlati alfabet žena« (Mulierem fortem quis inveniet ete Proverb. 31. 10—31) ima ob robu imena hebrejskih črk rudece izpisana (Fol. 215, b.)
pri novozaveznih bukvah so od drugod: oni k listom sv. Pavla so prav kratki. 13i
Bogati allabetični glossarij lAat-Zuzimi 1Ji na koncu našega rokopisa kaže toliko različnosti j s knjigo sv. Jeronima »Liber de nominibus bebraicis« |ap. Migne, P. L. t. 23., coli. 773—858), da se ne sme smatrati kot navadna alfabetična13) reprodukcija njena; pač pa se je delo Jeronimovo pri njegovi sostavi zdatno vporabljalo. (Videzno neporabljen pa je »Lexicon Origenianum«, ap. Migne, P. L. t. 23. coli. 1199—1254.1
Vprašanje o starosti našega rokopisa se da kratko rešiti. Gotovo je, da pred letom 1240 n i bil pisan : kaže namreč svetopisemske bukve povsod že v »capita« razdeljene, in to se je v prvič zgodilo še le okoli 1. 1240 po dominikanu (pozneje kardinalu! llugonu a S. (Jaro. Vrh tega se nahaja v njem črka r nekaterekrati tudi
ls) Za poskušnjo naj sledita dva: Fol. 384 a. Ep. a d Roni a n o s. »Romani sunt in partes (sic) Ytaiie. Hij praeventi sunt a falsis apostolis et sub nomine Domini nostri Jesu Christi in legem et prophetas erant inducti. Hos revocat apostolus ad veram et evangeličani fidem scribens eis a Corintho*. Fol. 39? a. E p. ad Ephesios. »Ephesii sunt Asiani. Hij accepto verbo veritatis perstiterunt in fide. Hos collaudat apostolus scribens eis a Roma ile carcere per Tyticum diachonem« (sic).
14)	Besede se v njem ne tolmačijo samo etymologifino, temveč ladi allegorično in tropologično. N. pr. A b i m e 1 e c h , pater meus rex, vel patris mei regnum ; B e e U e b u b , vir muscarum vel princeps muscarum, seu vetustus deus habens muscas, aut vetustas devorans muscas; Capharnaum, ager pinguedinis vel villa consolationis; Paulus, os tubae vel os eorum seu electum mirabile, aut electionis miraculum; Petrus, agnoscens vel discalciens sive agnitus aut dissolvens; Roma, magisterium frangens? vel magisterii fractio; Roma, tonans vel sublimis sive tonitruum aut sublimitas; Tymotheus. beneficus vel beneficium sive bonum faciens aut benefacientia; T y t i c h u s (sic), tacens vel taciturnitas, sive silentium aut taciturnitas Etc.
lr') Sicer je tudi sv. Jeronim v omenjenem delu rabil alfabe-tični red, a tega za v s a k e svetopisemske bukve posebej; v našem rokopisu pa ima celo sveto pismo le j e d e n sam alfabe-tičen vspored. Pripomniti pa je, da so spravili tudi Jeronimov »liber nominum hebraicorum« že zgodaj v tak jednoten alfabetičen red; 1 1498 je bil tako vrejen tiskan v Benedkah »per fratres Joannem et Gregoriutn de Gregoriis« (cf. Migne, P. L t.. 23, col. 12011.
že v oni obliki, ki jo je imela v 14. stoletju Icfr. Wat-tenbach, Anleitg. z. lat. Palaogr.. 3. Aull., S. 48 & 49.)
—	Inicijale res da so romanske, torej navidezno nekoliko stareje, a to nas ne sme motiti. (V Kranjskem mis-salu se še koncem 15. stoletja nahajajo romanske reminiscence v začetnicah.! Vendar pa glede čisto romanske oblike inicijalij moramo tudi nekako na nje se ozirati pri določitvi dobe rokopisu: menim, da 1 1300 ne bo daleč od pravega.
III.
Zdaj še nekoliko o na dal j ni zgodovini našega rokopisa.
Kam da je prišel po smrti škofa Tomaža Chron-a, ne vemo; znabiti se mu je godilo tako, kakor lastnoročno pisanim škofovim diarijem16): prišel je v tuje roke, ki niso lepo z njim ravnale, temveč ga oropale (srebrnih ali celo zlatih) vogelnikov in rozet.17i
Kaj gotovega zvemo o njem še le leta 1847.18) Meseca julija tega leta, ko so bivali ravno knezoškof Anton Alojzij \Volf na Goričanah, jim pošlje takrat iz Celovca v Medvode došli vpokojeni profesor Jakob Zupan na pergameno pisano knjigo, obsegajočo celo sveto pismo stare in nove zaveze; pridejano je bilo pismo. Prevzvi-šeni so sprejeli knjigo, ter mu dostojno darilo zanjo poslali: knjiga ta je bila naša ravnokar opisana biblija, nekdanja Chron-ova lastnina. Dne 25. oktobra istega leta (kakor pove napis na praznem listu knjigei so jo prevzvišeni darovali semeniški knjižnici ljubljanski.	,/.	,s.
1<S) Njih drugo polovico hrani sicer še sedaj knezoškofijski arhiv ljubljanski; a prva polovica je v metropolitanskem arhivu zagrebškem (skupaj zvezana z Schonleben-ovimi genealogičnimi noticami o kranjskem plemstvu); prišla je tje doli z Valvazorjevo knjižnico 1. 1690.
”) Že zgoraj, opom. 1., sem omenil, da je sicer mogoče — pa težko umljivo da je rokopis čez nekaj časa zopet prišel v lasi Turjačanov.
lR) Nastopno mi je povedal prečast. monsignor Mihael Potočnik, tedanji knezoškofijski dvorni kapelan.
------
Doneski k zgodovini cerkva po Slovenskem.
Nastopne vrstico nam jo podal neutrudljivi štajarski zgodopisec o. g. Matej Slekovec, župnik pri sv. Marku niže Ptuja. Prepisal jih je doslovno iz izvirnih zapisnikov, katere lirani knezoškofijski arhiv v Mariboru. Obsegajo pa posvečevanje cerkva in alta r jev, katero je izvršil l. 1511 lavantinski škof' Leonard 1. Peiverl (od 1.1508 do 1533),
s pooblaščenjcm oglejskega patrijarlia Dominika kardinala Grimana v pokrajinah spadajočih, pod oglejski patrijarhat.
In patriarchatu.
Anno domini Millesimo quingentesimo vndecimo Reuorendissimus in Christo pater et dominus dominus
16*
Leonhardus Episcopus Lauentinus ac Suffraganeus et Visitator a Reverendissimo in Christo patre et domino domino (trimano Episcopo portuen. Sacrosancte Romane ecclesie Cardinalis s. Marci ac sancte sedis Aquilegiensis patriarche extra patriam specialiter deputatus Infrascriptas ecclesias et cimiteria in dicto patriarchatu consecrauit et reconciliauit,
Die Jouis vicesima quarta mensis octobris Consecrauit altare chori totumque chorum ecclesie parochialis s. margarethe prope Michelstettn1) dicte Aquilegiensis dioc. et in honorem prefate s margarethe, Dorothee et appolonie vnacum Reliquiis introclusis videlicet s. viti, anastasii, de ligno sancte crucis et vnum agnus dei.
Die XXV. octobris Consecrauit in filiali ecclesia s. apostolorum Simonis et Judesj ad ecclesiam beate marie virginis in Cirt/.netz pertinentem vnum altare in latere sinistro ah introitu ecclesie et in honorem s. primi et feliciani, Johannis et pauli vnacum Reliquiis introclusis videlicet s. viti, christophori et vnum agnus Dei aliorumque plurimorum. quorum nomina propter vetustatem nesciuntur.
Anno incarnationis ut supra die vero XXVI. dicte mensis octobris dictus R. p. et dominus dominus Leonhardus Episcopus prefatus Consecrauit ecclesiam paro-chialem in Cirknitz 3i cum quinque altaribus videlicet intrando a dextris consecravit altare in honorem s. Ka-therine, Appolonie et Genofefe virginum et martirum inclusisque in eo reliquiis videlicet de presepio domini, de lapide super quo sancta Katherina decolata fuit.
Aliud altare intrando a sinistris Consecrauit in honorem s. Nicolai inclusitque in eo Reliquias de lapide vbi Christus assumptus est in colum de monte oliveti et de loco vbi gloriosa virgo sepulta fuerat.
In medio vero ecclesie Consecrauit altare corporis Christi, s. achacii sociorumque suorum necnon s. < teorgii martiris inclusitque in eo sacras Reliquias videlicet s. Lau-reneii, Christophori et Blasii martirum.
Quartum intrando a sinistris in honorem s. Anne, Cristophori et sanctorum primi et feliciani martirum inclusitque in eo de palio virginis gloriose, Johannis apostoli et evangeliste deque loco in quo lapidatus fuit s. Stephanus.
Quintum altare consecravit in honorem s. Mieliaelis et omnium spirituum beatorum necnon sanctorum Fabiani et Sebastiani martirum inclusitque in eo Reliquias sacras
‘) Farna cerkev sv. Marjete na Trati, sedaj poddružnica fare Velesovo.
*) Poddružnica sv. Simona in Jude na Spodnjem Brniku, fare cerkljanske.
*) Farna cerkev v Cerkljah na Gorenjskem. Ime je v zapisniku sicer jako čudno spačeno, a ne more biti nič druzega, nego Cirklach.
videlicet s. Hermachore martiris, de lapide in quo s. Katherina decollata fuit.
Die XXVIII. consecrauit vnum altare chori eclesie filialis s. Katherineh ad ecclesiam parochialem beate marie viginis in Stein pertinentem et in honorem s. marie magdalene et helenc inclusitque in eo Reliquias s. marie magdalene, s. Hermachore martiris et vnum agnus dei.
Eadem die consecravit vnum altare in parochiali ecclesia s. Michaelis in Monspurg5! in latere sinistro chori introeun. et in honorem s. Stephani, Wolfgangi et Erasmi inclusitque in eo Reliquias s. Marie Magdalene, vndecim milia martirum et vnum agnus dei.
Die vero prima mensis Novembris consecrauit a novo Capellam sancte Trinitatis oppidi Cili cum duobus altaribus. Et primum in latere dextro introeundo in honorem s. Trinitatis, Maximiliani et Ursule inclusitque in eo Reliquias s. Ursule virginis et martiris de camisia s. Bartholomei, de sepulchro domini et aliorum plurimorum, quorum nomina propter vetustatem nesciuntur.
Aliud altare introeundo in latere sinistro et in honorem s. Andree apostoli, Anthonii et Barbare inclusitque in eo Reliquias videlicet Ursule virginis et martiris. de pepulo beate marie virginis et vnum agnus dei.
Eodem die consecrauit vnum oratorium et in honorem s. Andree apostoli, Philipi et Jacobi apostolorum et Eloriani martiris inclusitque in eo Reliquias s. Andree apostoli, Christophori, Eloriani martirum et Vrsule virginis et martiris.
Die vero secunda mensis Novembris consecrauit a nouo Carnarium ad ecclesiam parochialem s. Leon-hardi in Newkirchen ®i cum vno altari, et in honorem s. Mihaelis Archangeli. Jacobi apostoli et Cristophori martiris vnacum Reliquiis introclusis videlicet s. Andree apostoli, Egidii confessoris et vnum agnus dei.
Die vero quarta Novembris consecrauit in Monasterio sanctimonialium beate Marie virginis in Studenitz7) alias fonte sacro vnum altare intrando in latere sinistro et in honorem corporis Christi Eabiani et Sebastiani martirum inclusitque in eo Reliquias videlicet de mantello et velo sancte Sophie, de lapide vbi Christus in monte oliueti orauit ad patrem et s. Vrsule virginis et martiris.
Die quinta mensis Novembris consecrauit vnum altari; in filiali ecclesia sancte crucis ad ecclesiam parochialem sancti Jacobi in Lapriach pertinentem et in honorem sancti Michaelis Archangeli, Andree apostoli et Sebastiani martiris inclusitque in eo Reliquias s. Petri
4) Poddružnica sv. Katarine na Rovi, sedaj farna cerkev.
°) Mengeš.
'*) Nova cerkev na Štajarskem.
7)	Studenice.
et Pauli apostolorum, Bernhardini confessoris et vnum agnus dei.
Anno incarnationis ut supra, dic VI. Novembris consecrauit ecclesiam et vnum altare in liliali ecclesia s. Anne prope Frouhaim8) ad ecclesiam parochialem beate Marie virg. in Slewnitz pertinentem et primum intrando in latere sinistro in honorem s. Johannis apostoli et evangeliste, Christophori martiris et Katherin«; virginis et martiris inclusitque in eo Reliquias s. Ka-therine, Dorothee virginum et martirum et vnum agnus dei.
Die VIII. dicti mensis Nouembris consecrauit capellam beate Marie virginis in Wintenaw ad ecclesiam parochialem s. Georgii in Khotsch9i pertinentem cum vno altari sc. Chori et in honorem beate Marie virginis, Andree apostoli et Sebastiani martiris inclusitque in eo Reliquias s. Laurencii et sancte crucis et vnum agnus dei.
“) Frajham (Frauheim).
!l) Hoče.
Die Lune X. Novembris consecrauit vnum altare in Filiali ecclesia s. Crucis ad parochialem ecclesiam s. Laurencii10) pertinentem et in honorem beate Marie virg., Johannis Evangeliste et Floriani martiris inclusit« [ue in eo Reliquias S. Francisci confess. Stephani martiris et vnum agnus dei.
Die vero XI. Novembris consecrauit in ecclesia parochiali sancti Nicolai in Seydelhofennu) duo altaria primum intrando in latere dextro et in honorem s. Sebastiani. Rochi, et Floriani martirum inclusitque in eo Reliquias S. Nicolai Ep., Stephani, Georgii, Crisancii et Darie martirum.
Aliud altare in sumitate ecclesie vulgo porkhirchen et in honorem s. marie magdalene, Pangracii et Christophori martirum inclusitque in eo Reliquias S. Laurencii martiris, s. Lucie virg. et martir. et vnum agnus dei.
l0) Sv. Lovrenc v puščavi.
■U Vuzenica.
 _____________
br
Slovstvo.
Zgodovina cerkljanske fare.
(Spisal Ivan Lavrenčič, založil Anton Golobič. —
V Ljubljani 1890. Tiskala „Katoliška Tiskarna«. —
IV	-j- 158 str. osmerice. Cena 90 kr. in 1 gld. v „Katoliški Bukvami“ in pri gospodu založniku v Cerkljah.)
To je naslov zgodovinski knjižici, ki je lansko leto zagledala beli dan. Spredej ima izvrstno fototipovano sliko sedanje farne cerkve v Cerkljah. Leji, močan papir, krasen tisek z lepimi inieijalami dela zunanjo obliko jako prikupljivo, lahko rečemo elegantno.
V	vvodu našteva gospod pisatelj razne vire, iz katerih je zajemal, arhive, katere je prebrskal in časopise, katere je rahil. Zdelo se nam je pa koj na prvi pogled, da si je stavil pretežko nalogo: tako delo zvršiti v teku jednega leta. Ako sploh pri kakem spisu, velja gotovo pri zgodovinskem pisateljevanju rek: »Nonum prematur in annum«. Ako bi se zgodopisci po tem geslu ravnali, ne bilo hi jim treba zopet in zopet ponavljati onih cesto neopravičenih »baje«, »menda« itd., ki vrednost spisov zdatno zmanjšujejo. Ta opomin hi veljal več ali manj za prejšnje zvezke »Zgodovine fara« ; no, pričujoči zvezek pa, ki po svoji zunanji obliki vse druge nadkriljuje, odlikuje se — v kolikor smo sc mogli pri površnem pregledu prepričati — tudi v natačnosti, a žal,
da smo tudi v tem zvezku naleteli na mnogo nedostat-kov in pogreškov, ki trudapolno delo kaze ter mu vrednost zdatno zmanjšujejo. Da se nam pa ne hode očitalo, da je naša sodba pretrda in neutemeljena, hočemo po vrsti zaznamovati, kar se nam zdi potrebno, da se popravi ali dopolni. Seveda naj nihče ne misli, da smo s tem že tudi dali aprobacijo vsemu, česar ne omenjamo, ker za natančni pregled cele knjige hi potrebovali prav toliko ali pa še več časa, kolikor ga je rabil gospod auktor za spisovanje.
I iragocen je prvi odstavek: »P r i r o d o z n a n s k i opis cerkljanske fare«. Popisuje se v njem lega fare, nje hribovje, vode. flora ifauno pogrešamo tukaj popolnoma, dasi bi bila tu bolj na mestu, nego v statističnem delu, str. 22 in 23), podnebje, vasi in gradovi. Mimogrede omenimo, da se nam ne zdi umestno, v »prirodo-znanski« oddelek devati opis vasij in zgodovino gradov v fari. Naj bi se temu opisu odločil poseben odstavek, da bi ne bil pomešan s tamošnjo floro. Hvaležni smo gospodu pisatelju za to, da nam piše vsa topografična imena strogo po ljudski izgovarjavi, to nam bodi pri pisanju krajevnih imen sploh pravilo, od katerega naj se n«' krene brez tehtnih vzrokov in jasnih razlogov.
Na str. 5. in 6. piše gospod pisatelj o premnogih požarih v fari. Slišali smo iz verojetnega vira, da so
okoli leta 1860 v neki poddružnici cerkljanske fare pokradli v noči tatje posvečene hostije in zlatnino. Svete hostije so raztrosili; ptiči so jih dobili in v kljunih nosili okrog. Star vpokojen duhovnik je na to s prižnice zapretil, da bodo v 25 letih vpepeljene vse one hiše, kolikor daleč so ptiči hostije nesli. In besede duhovnikove so se do pičice izpolnile.
Pomuditi se nam je še nekoliko pri gradovih, (iospod pisatelj nam omenja le dva: str molski in pa p o ženski. O strmolskem gradu piše med drugim Istr. 7), da so gospodovali v njem tudi gospodje »Kamniški Ivon Steini na pr. Jurij Kamniški 1. 1578«. Ta trditev je pač popolno kriva, ker — vsaj kolikor je nam znano — »kamniški« gospodje niso nikdar gospodovali v Strmolu. Od kod ima g. pisatelj to trditev, ne vemo. Valvazor o gospodih »kamniških« na navedenem'| mestu nima niti besedice. Ce bi bili res »kamniški« gospodje v 16. veku imeli v lasti Strmol. bi nastalo sploh vprašanje, kateri »kamniški« so to bili? Oni iz »Kamna« iFrauenstcini so po Valvazorju *i izumrli že leta 1473, a tudi družili tega imena kranjska zgodovina v 16. stoletju ne pozna. Zato smo močno radovedni, v katerem viru je zasledil gospod pisatelj Jurija »Kamniškega« v letu 1578? — Napačnost te trditve spričuje tudi fakt, da so že mnogo pred letom 1578 »Rainski« gospodje gospodovali v Strmolu. Tako nahajamo 1. 1543. Frančiška Iiainskega3! (Franz von Rein zu Stermoli. — Ti »Rainski« gospodje so imeli še ob Valvazorjevem času svoja posestva po Kranjskem, dasi so morali nekateri udje te rodovine za časa protireformacije kot strastni pristaši protestantovske vere deželo zapustiti. Ta osoda je zadela Frančiška Krištofa Rainskega z dvema sinovoma.4)— Leta 1582. nahajamo Jurija Rainskega |( leorg von Rain) med protestantskimi stanovi;5; leta 1581 pa Frančiška Rainskega i Fran z. von Rain) med protestantskimi plemiči, "i Pri inventuri po ljubljanskem škofu Petru Seebachu Imeseca januvarija in februvarija 1569) je sodeloval kot komisar deželnega oblastva tudi Jurij Rainski (Georg von Rein zu Stermoli, pooblaščenec deželnih stanov.7) — Iz navedenega je jasno, da zgornja trditev gospoda pisatelja o »Kamniških« gospodih ne more biti resnična.
‘) V dotičnem citatu (1. opomnja na str. (>) je tiskovna pomota. Mesto II. knjiga lii moralo stati XI. knjiga.
а) XI. knjiga str. 3(17.
3) Valvazor IX knj. str. 8o.
4) Dimitz: Geschiclite Krains, lil. Band, str. 378.
б) Dimitz: Geschichte Krains, III. Band, str. 91.
*) Dimitz: III., str. 8(1
’) Mitth. d. hist. Ver. f. Kram ]. 18(15, str. (19.
Pišoč o poženškem gradu, hi bil gosp. pisatelj lahko omenil, kako je frizinška cerkev prišla do njegove posesti. Willebirgis, hči Konrada Oall-a, soproga Werso-nova, odpovedala se je 1. 1248 lastninski pravici do posestev v Poženku ter dovolila v izročitev zemljišč, katere je dal njen soprog Werso frizinški cerkvi proti temu, da sme imeti za slučaj, ko bi njen mož pred njo umrl, dosmrtni vžitek dotičnih zemljišč.8) Werso požen-ški se je bil namreč zelo zameril lrizinškemu škofu Konradu i.. ker mu je mnogo škode napravil. |V čem je škoda obstala, tega listina ne pove.) Zarad tega je padel v nemilost. Da bi si pa milost zopet pridobil, je obljubil leta 1248 plačati odškodnine 30 mark ljubljanskega denarja in pa odstopiti 16 zemljišč (mansos) v Poženku.")
Tudi v Zalogu je bil v starejših časih grad, katerega pa naša knjiga ne pozna. Svedočijo nam to nekatere listine, v katerih se ob jednem s poženškim gospodom imenuje kot priča tudi zaloški graščak. Tako se nahaja v listini izl. 1300 priča Ulricus de Zalog,10) in v drugi listini iz leta 1302 Wslinus de Zalog.11) Kedaj da je bil ta grad razdejan, nam ni znano. V neki listini (okoli 1. 1200i se sicer omenja kot priča tudi neki llaeinricus de Saloch,12) vender si o tem zadnjem Zalogu ne upamo trditi, da hi bil identičen s cerkljanskim Zalogom.
Tudi drugi odstavek: »Statistični opis cerkljanske fare« je bogat, da, zdi se nam še celo pre-raznovrsten, čeprav se z druge strani lahko reče, da se da v statistiko vse spraviti. Poroča nam o »ljudskem gibanju« (rojstne in krstne, mrliške in poročne knjige, število Stanovnikov), dalje o verskem življenju cerkljanskega ljudstva, o luteranih, o premnogih bratovščinah, o živinoreji, konjarstvu, sadjarstvu, gozdih, trgovcih in rokodelcih. Vse to se nam dozdeva vender nekoliko preveč pisano — bratovščine in živinoreja v istem oddelku. Zgodovino o luteranstvu v fari, o procesijah, bratovščinah itd. bi bil moral gospod pisatelj popisati v posebnem odstavku z naslovom »versko življenje«, ne pa med statistiko pomešati.
O luteranski dobi bi se dalo morda kaj več povedati, kakor to, kar je na str. 14. Ako pomislimo, da sta velesovski kapelan Sebastijan Semničar in vodiški župnik Matej Železnik postala krivoverca, ter da so bili do malega vsi sorodniki tedanjega cerkljanskega župnika
8) Mitih. d. histor. Ver. f. Krain 1.1847, str. 59. — Schumi: Urkunden- und Regestenljudi II., str. 117.
9) Schumi: Urkunden- und Regestenbuch II., str. 115.
10) Schumi: Arehiv f. H. K II., str. 243.
“) Schumi: Arehiv f. H. K. II.. str. 261.
la) Schumi: Urkunden- und Regestenbuch II., str. 1.
Schwaba, ki se je sam precej nagibal k luteranstvu, tako strastni pristaši novotarij, da so zapustili raje domovino in se preselili v Nemčijo ina pr. Fran. Schw ab, Janez Žiga, Eva Marija, Neža in clr.i kakor da bi zvesti ostali katoliški veri, in da ste bili mesti Kranj in Kamnik za te dobe popolno v rokah krivovercev, moremo sklepati, da je moral biti tudi v veliki cerkljanski fari ondaj ne mal vihar.
Ko našteva g. pisatelj razne starejše bratovščine jstr. 17—19), ki so v fari že davno prenehale, bilo bi pač jako umestno in zanimivo, ljudstvu v par stavkih tudi pojasniti vzroke, zakaj so prenehale razne prelepe bratovščine, omeniti cesar Jožefovo dobo, janzenizem itd., sicer si priprost čitatelj, ki tudi želi pri vsakem dogodku vzroke znati, pri takih važnih premembah ne ve nič pravega misliti.
Tretjemu odstavku »v e r j e t n e misli o zač e tk u fare« Iji pa skoro raje dali naslov »neverjetne« misli o začetku fare. Pri svoji razpravi se opira gosp. pisatelj zlasti na ljudsko pripoved, ki pravi, da je bila v Šmartnem prej fara nego v Cerkljah. Imponuje mu pa posebno to, da je šmartinska cerkev posvečena v čast sv. Martinu, ki je na svojem potovanju znabiti tudi na sedanjem cerkljanskem svetu oznanjeval sveto vero ter da st) mu potem prav zgodaj sezidali cerkev. Sklicujoč se na Letopis (1. 1884i g. pisatelj najprej trdi po Fekonji, da je bila že v IX. stoletju v Cerkljah cerkev, kar se tudi nam zdi popolno verjetno, neverjetno pa se nam zdi, da je bila fara tedaj v Šmartnem. Imeli bi mnogo vzrokov, ki govore za to, da ta ljudska pravljica nima zgodovinskega jedra. Navedemo naj le nastopno: Prvič velikost sedanje šmarske cerkve ničesar ne dokaže, ker — kakor g. pisatelj sam pravi ..........
dobila je svojo sedanjo obliko in gotovo tudi svojo velikost še le v pretečenem stoletju; blagoslovljena je namreč leta 1742. Dalje vas Šmartin sama na sebi ni tako neznatna, ker obsega 38 hiš. Tudi ne leži tako ekscentrično, ker gosp. pisatelj sam pravi, da je Šmartin od farne cerkve, ki je v »središču«, oddaljen »jedva četrt ure«. Ta malenkost bi našim prednikom pač ne bila zadosten vzrok, da bi bili laro premestili v/, častitljivega, po starosti in drugih svetih spominih posvečenega kraja le zarad gole zložnosti. Le pomislimo si našega starega, še skozi in skozi konservativnega * »o-renjca. in gotovo mu ne bomo kaj tacega prisodili. Y tej sodbi nas potrjuje pogled na druge kraje po naši škofiji. Koliko časa nahajamo v ljubljanskem mestu edino farno cerkev pri sv. Petru, ki je bila skoraj toliko oddaljena od notranjega mesta, kakor Šmartin od Cerkljam a Ljubljančanje farnega sedeža niso preložili. Sploh so bili v starejših časih ljudje mnogo bolj kon-
servativni v teh zadevah in ni jim prihajalo na misel, sedež fare prelagati iz tako malenkostnih vzrokov. Saj bi še celo dandanes, ko se je od dobe cesarja Jožefa toliko svobodnejšega duha zasejalo, komaj prišli do tega sklepa, da bi iz takega malenkostnega vzroka sedež fare prestavili. Cela vrsta vzgledov nam to spričuje. Omenimo jih le nekaj. Mesto Lož ima isto oddaljenost od farne cerkve v Starem Trgu, a tudi za časa, ko je mesto najbolj cvetelo, so imeli meščani svojo farno cerkev v Starem Trgu. Isto opazujemo pri Stari Loki; pri Leskovcu in Krškem; dalje v Svibnem, kjer imajo sedaj novo cerkev tik farovža, a se farani krčevito drže stare farne cerkve. In zgodovina brezniške fare na (Gorenjskem, kjer živi že tretji rod, odkar je bila fara iz Rodin v Rreznico prenešena, a Rodinci še niso pozabili, da so faro izgubili. iSicer pa je cerkev šmarska tako stala skoraj v središču fare, če vzamemo v poštev poddruž-nico sv. Urha na Šenturški gori in ono sv. Leonarda na Rebru, ki ste pripadali cerkljanski fari do konca 18. stoletja.i Ce je sploh bila fara premeščena, morali so biti odločilni povso drugi, tehtnejši vzroki, navedeni vsaj mam nikakor ne zadostujejo.
V	IV. odstavku »fara pod oglejskim patri-jarhatom« giblje se gospod pisatelj na zgodovinskih tleh ter prav dobro riše razvoj cerkvenih zadev v tej dobi. Koliko je istinitosti na zameni nekaterih fevdov med cerkvijo sv. Marije v Trnovijah-Cerkljah in kapelo sv Tomaža v Velesovem ll 1239i, ne moremo soditi, ker v viru, na katerega se sklicuje na označenem mestu iSlov. Mat. Letopis 1870, str. 19i tega fakta ne najdemo zabeleženega.
Na strani 35. govori gospod pisatelj o ustanovitvi kostniške kapelanije ali beneiicija .sv. Tomaža 1. 1494. Ključarja farne cerkve, ki sta podpisana na ustanovnem pismu kot priči, se ne zoveta (lašpar Močnik in Vrban Drysa, ampak (lašpar Maček in Vrban Desa, tako vsaj je Citati v nekem prepisu ustanovne listine, ki se hrani v knezoškolijskem arhivu ljubljanskem.
O kratki dobi, kar je bila »fara pod goriško nadškofijo« nimamo posebnega dostaviti, pač pa se hočemo nekoliko pomuditi pri VII. poglavju, kjer so kaj obširno opisane; »cerkve v fari« in sicer farna s 13 poddružnicami.
(dede kapele sv. Tomaža na farnem pokopališču istr 4(j. nam je opomniti, da je stala brezdvomno že v prvi polovici 13. stoletja (znabiti pa tudi že mnogo preji, ne pa še le koncem 13. stoletja, kakor sodi g. pisatelj. Kot ustanovitelja te kapele in ž njo združenega beneiicija se imenujeta Rerhtold idecanus Carnioliael in njegov sorodnik Henrik. Potrdil je to ustanovo patrijarh Bertold, ki je vladal od leta 1218—1251, bržkone pred
letom 1280 lime dekana Bertolda čitamo v letih 1221 in 1228). Leta 1239 pa, ko dekana Bertolda ni bilo več med živimi, prenesel je isti patrijarh ta beneficij deloma od kapele sv. Tomaža v Cerkljah v Velesovo ter ga vtelesil ondotneniu samostanu, kapelo sv. Tomaža pa je odločil materi fari za kostnico icarnariumi. Jeden del dohodkov beneilcija sv. Tomaža je ostal za dotacijo karnerja ter za vzdržavanje luči pri altarju sv. Nikolaja v Cerkljah, drugi in sicer večji del dohodkov te kapele — namreč dve zemljišči v Trnovljah in tri zemljišča na Visokem — pa je bil prideljen velesovskemu samostanu. Samostanu je bilo naloženo postaviti altar v čast sv. Tomažu, kjer naj opravlja beneilcijat Florentius, ki je na željo patrijar-hovo na zgornji benelicij resigniral, službo božjo ter vživa svoje žive dni dohodke vtelesenega beneficija.13)
Besede »Cirehlach« ne čitamo, kakor piše g. pisatelj (str. 46) vprvič 1. 1288, ali kakor se popravlja na str. 161 1. 1271, ampak čitamo jo že lecclesia sancte Marie in Cirkelach) v listini iz 1. 1239.14j V isti listini čitamo tudi besedo Trnovlje iTirnovlachj, kar nekako kaže, da so tedaj še razločevali med Trnovljami in Cerkljami.
Pri opisu farne cerkve opozarjamo na zapisnik lavantinskega škofa Leonarda, ki je ponatisnen v pričujočem listu fstolp. 2311. Ondi je popisano, katerim svetnikom v čast so bili posvečeni altarji v prejšnji cerkvi, kar je vsakako zanimivo za primerjanje s sedanjo cerkvijo. Zlasti je čudno, da je sv. Nikolaj, ki je imel gotovo že začetkom 13. stoletja, ako ne že mnogo prej, svoj poseben altar, v sedanji cerkvi svoj altar izgubil ter so ga le prislonili k sv. Antonu Pad. — Altar sv. Katarine ima na evang. strani bržkone sv. Genovefo, ne pa — kakor piše g. Lavrenčič (str. 50) — sv. Lucijo, ker altar sv. Katarine je bil v stari cerkvi posvečen tudi v čast sv. Apoloniji in sv. Genovefi. Dalje nas moti to, ker bi imeli sicer v cerkvi dvakrat sv. Lucijo, ki stoluje tudi na altarju sv. Ane.
Za farno cerkvijo se najprej opisuje cerkev sv. Martina v Šmartnem. Znano nam je že, da je ta cerkev g. pisatelju posebno k srcu prirasla ter da bi jo po vsej sili rad proglasil za prvotno farno cerkev. Pri njenem opisu govori zopet dvakrat zapored o njeni starosti ter meni, da je zasledil celo njeno staro pokopališče. Piše namreč (str. 57) »da je izkopal Blaž Hubad na svojem sadnem vrtu uprav tikoma cerkve mnogo mrtvaških kostij, med njimi lobanjo« ter pristavlja:
1S)	Glej Schumi: Urkunden- u. Regestenbuch. II , str. 79 in SO.
14) Schumi: Urkunden- u. Regestenbuch. II., str. 7!).
»vprašamo, od kod kosti, da niso tam pokopavali? in sicer, ko je bila v Šmartnem fara ali pa za časa reformacije.« Ne glede na to, da bi bile v prvem slučaju (po domnevi g. pis.i kosti v zemlji nestrohnene najmanj 700—800, v drugem pa do 300 let, kar se nam zdi malo verjetno, iz najdenja nekaterih kostij še ne moremo sklepati, da je bilo tam skupno pokopališče, pač pa so mogoči drugi vzroki, zarad katerih so pred nedavnim časom tam kako truplo pokopali.
Prav i tudi (str. 57), da so imeli v Šmartnem do novejšega stoletja svoje duhovnike. Zal, da ni dokazov. (iospod pisatelj je zasledil samo tri duhovnike in sicer iz dobe od 1. 1776—1790. In med temi tremi je bival eden le adventni čas v Šmartnem. To se je pa v prejšnjih stoletjih pogosto dogajalo, da so pošiljali za adventni ali postni čas duhovnike od farne cerkve tudi k takim poddružnicam, katere niso nikdar imele za stalno svojega duhovnika.
Pač popolno neutemeljena je trditev (str. 62), da je cerkev svetega Florijana v Lahovčah zidana v slogu romanskem. Zidala se je v letih 1642 in 1698. V tej dobi pa niso nikjer zidali v romanskem slogu, marveč brez izjeme v renesančnem slogu, kar sploh svedočijo istodobne cerkvene stavbe po Kranjskem.
O Lahovčah naj bi g. pisatelj omenil, da je rajni Belec našel tam nekaj rimskih posod in nekaj ogrodij. Neki strokovnjak je rekel, da je bila tam rimska lončarska tovarna; Belec sam pa je menil, da so imeli prvi kristijani za časa Rimljanov tam svoj coemeterium, ker se dotični kraj še dandanašnji nazivlje »Kalvarija«. Ime Laboviče pa spominja na Rimljane.
Pri poddružnici sv. Matije v Zalogu (str. 63) bi se bilo dalo pripomniti, da so tudi njo za časa cesarja Jožefa II. nameravali povzdigniti v lokalno kapelanijo, a kasneje so to misel opustili.
Pišoč o poddružnici sv. Nikolaja v Dvorjah (str. 67) omenja g. pisatelj ljudsko govorico, »da je o shodih duhovnik na prostem maševal.« Zdi se, da to v prejšnjih stoletjih ni bilo nič nenavadnega, ker čemu bi bili sicer postavljali tako pogosto altarje zunaj cerkve pod milo nebo? V protireformacijski dobi imeli so namreč vizita-torji mnogo trucla, predno so bili odstranjeni altarji izpred cerkva. Sicer se pa pri nekaterih poddružnicali še sedaj nahajajo, dasi se nikjer na njih ne mašuje.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Unnhinn zapuščine škofa Tomaža Chron-a. (Bihlia
V	UUUlllui manuseripta.) Doneski k zgodovini cerlevfl po Slovenskem. — Slovstvo: Zgodovina cerkljanske fare.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Pogačar. — Tiska »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.