Razstava goveje živine, konj, ovac in prešičev
v Celovcu. III.
Tudi v konjereji je Koroška dežela lep korak napredka storila. Po mnogih dolinah nahaja se veliko kislega sena, zarad katerega rede konje, ki tako krmo,
katere bi se goveda nerada poprijela , dobro sporabijo* Na planinskih pašnikih dobijo posebno mladi konji obilo dobre hrane in pri tem se vadijo v prostem ietaje in skakaje telesne gibčnosti, ki je ena glavnih lastnosti dobrega konja.
Dandanes se izreja dvojno konjsko pleme, in sicer Noriško in neko težko pleme iz kobilarij (Gestiitschlag).
Noriski konj Koroški je navadno bolj lahek in hitreji od Pincgavskega in kaj spreten za težko vožnjo kakor tudi za poljedelstvo, oranje itd. Za hribovske kraje pač ni boljšega konja od Noriškega, ki, že v mladosti odgojen v mrzlih planinah, je jako trdne postave, čvrst. Noriski konj hitro doraste in dozori, zato se že 2 leti stari konji morejo brez škode vpregati, 3 leta stare kobile pa ubrejiti. Najboljši Noriski konji se nahajajo v Dravski, Labodski in tudi v Belanski dolini. Ker so ti konji jako utrjenega života in čvrstega zdravja, zato so jako čislani in imajo kupca dovolj ; zato se pa sedaj tudi to pleme najrajše redi po vseh Koroških dolinah , kjer so sploh krajne razmere primerne za konjerejo. Koliko Nemci, posebno Bavarci cenijo to pleme, nam kaže pač to, da se vsako jesen na stotine mladih žebet pokupi in na Bavarsko odpelje, in da se plačujejo miada 1—2letna žebeta po 150 do 300 gold. Triletni lepi žrebci ae pogostoma prodajajo vladi za 1200 in še več gold., dobre kobile pa se ne dobe* spod 400 gold. Niso li to lepi denarci ? — Največi trg za konje Noriškega plemena je na zgornjem Koroškem v Požarni c i (Pussarnttz)   v pondeljek  po cvetni nedelji in
na sv. Mihela dan.
Drugo tako imenovano kobilarijsko pleme se odgojuje v Celovški okolici, v Velikovcu, Kožni dolini. To pleme se je odgojilo iz nekdanjega domačega plemena Noriške krvi, katero se je požlahnilo z žrebci Spanj skega in Angleškega p.emena. Ti konji so krepki, 151/,, do 16 pesti visoki in kaj lepi ter spretni za kočije. Največi trg za to konjsko pleme je v St. Vidu na sv. Mihela dan.
Tudi v reji ovac Koroška dežela ni zaostala; ona slovi že po svojih Trbiških in Jezerskih ovcah, katere se tudi za požlahnjevanje ovac na Kranjskem rabijo. Posebno Jezerska ovca je sloveča zarad svoje velikosti in ker se rada opita; nog je visokih, vratu dolgega, glavo ima primeroma veliko, težko z visečimi ušesi. Vsakako je to pleme izvirek iz Bergamaške ovce (Bergamo na Laškem). Tej sorodna in blizo enaka je Ukviška ovca, ki je kaj rodovitna ter v letu navadno dvakrat mlada ima; tudi je kaj čvrsta in utrjena ter za vsako še tako mrzlo pokrajino sposobna. Družba kmetijska Kranjska posebno rada Ukviško pleme nakupuje ter ga razdeluje s pridom po deželi.*)
Razstavili so najlepše ovce: Edvard Pichler v gornjem Dravbergu (Oberdrauburg), Ivan Rud v Mlinski vasi (Muhldorf) in Peter Stuler na Jezeru (Seeland).
Razstavljeni prešiči pa so me zopet vtrdili v svojem prepričanji, da čista kri Angleškega svinjskega plemena ni prava za naše razmere, ampak mešana kri naših domačih svinj z Angleškimi mrjasci. Angleško Bvinjsko, posebno Sufolško pleme je jako občutljivo in razvajeno, — bolj utrjeno je Berkshir-sko pleme — in naši mrzli kraji, kjer se prešiči res še prav v „svinjskih hlevih" rede, pač niso priležni za preobčutljivega Angleškega Sufolkca.
Tudi mlekarski izdelki bili so čedni in za ogled mikavni, posebno surovo maslo (puter).    Pozabiti
*) Preč. gosp. župnik Skarbina v U k vi ca h kaj vljudno podpira družbo kmetijsko o tem nakupovanji.              Vred.
¦
pa tudi ne smem razstavljenih suknenih izdelkov, fci so bili napravljeni iz domače volne. Blago je bilo lepo in trdno, in kakor želim, da bi moja draga domovina Kranjska se ravnala po zgledu sosednih Koroških živinorejcev ter če tudi še le v 10 letih, pa vendar takrat tako znamenito in častitljivo razstavo živine Kranjske napravila, tako bi tudi želel, da bi moji rojaki po kmetih ohranili še staro šego in napravljali si pozimi na domačih sukno tkainih strojih domačo robo za obleko, katera jih bo malo stala, pa dobro grela ter dolgo trpela, ne pa kakor žalibog sedaj navadno rabljena štacunska roba, na videz fina roba, ki pa nič ne trpi, veliko pa stane. Ali ne bi bilo nekoliko tudi v tem iskati vzrokov, zakaj da zmirom težje izhaja naš kmečki stan? S tem, da naši kmetje čedalje bolj dajejo slov6 lepi stari svoji noši, nakopali so si na glavo tudi marsikaj potrebščin, za katere atari naši očetje niso še vedeli. Ni tedaj s tem vse opravljeno, da mrmrajo o slabih časih , ampak treba tudi premišljevati, od kodi težnje in kako jim v okom priti? Naj mi ne vzemo v zlo dragi moji rojaki teh opazek , al stvar je velike pomenljivosti in vredna, da se včasi kaka besedica spregovori, predno popolnoma zgine naša Stara častitljiva obleka iz dežele.                  Fr. P .. . e.
     332