VI. iz vest j e knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1910/1911. Izdalo ravnateljstvo. Vsebina: 1. Naglas v šoli. Spisal dr. flnton Breznik. 2. Šolska poročila. Sestavil ravnatelj. iV7 1^5} (( misijonsko družbo ubijaj Št. Vid nad Ljubljano, 1911. Založilo vodstvo zavoda sv, Stanislava. Natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani. VI. izvest j e knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1910/1911. Izdalo ravnateljstvo. Vse b i n a: 1. Naglas v šoli. Spisal dr. Änton Breznik. 2. Šolska porodla. Sestavil ravnatelj. E°°c| Št. Vid nad Ljubljano, 1911. Založilo vodstvo zavoda sv. Stanislava. Natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani. Naglas v šoli Spisal dr. Ä'nton Breznik. Pouk o naglasu je šola v novejši dobi zelo zanemarila. Ves nauk o naglasu je v predpisani srednješolski slovnici1 obdelan na — dveh straneh. Pa to bi že še bilo nekaj, ako bi obsegal vsaj ta mali prostor glavna načela o naglasu in bi obravnaval natančno vsaj to, kar spada k njegovemu bistvu. Äli kaj takega se o tem odstavku ne more trditi; nekaj pravil je nepotrebnih, ker ne vsebujejo nič takega, kar bi ne bilo že samoposebi umevno, mnogo toček pa je naravnost napačnih, ki morejo učencu podreti še te nazore o naglaševanju, na katere bi bil po premišljevanju morebiti sam prišel. Toda pomanjkljivosti tega odstavka se ne čudimo — nazori, ki jih podaja slovnica so stari dve manj kot 50 let in bodo v dveh letih slavili zlati jubilej svojega postanka, odkar jih je vprvič zapisal rajni Janežič, posnevši jih po prvi razpravi o slovenskem naglasu, ki je izšla v Novicah 1.1863. izpod peresa Luka Svetca-Podgorskega! Odstavek je v bistvu ostal z vsemi napakami in pomanjkljivostmi še do danes tak, kakoršnega je sestavil Janežič v 3. izdaji svoje slovnice 1. 1864. V dolgi dobi 50 let pa je študij o slovenskem naglasu čudovito napredoval! L. 1870. je pričel objavljati svoje epohalne razprave o glasu in naglasu našega knjižnega jezika veleučeni frančiškan p. St. Skrabec in od I. 1878. do 1895. je priobčeval v Radu jugoslav. akademije v Zagrebu M. Valjavec svoj „Prinos k naglasu u (novo)-slovenskom jeziku“, ki ga je povzel v posebni razpravi: Glavne točke o nagi. knj. slovenštine (v Radu 132. 1. 1897.), ki je vredna vsega priznanja. Po teh delih bi bila mogla šolska slovnica prirediti svoj naglas. Ali vse te krasne študije niso mogle omajati zastarelih šolskih pravil; tako se še danes poučuje o naglasu vse kakor pred 50 leti. Danes še vlada bajno naziranje (str. 15, 1. c.): „Kateri zlog se naj v slovenščini naglaša, to se ne da natanko določiti; slovenski jezik je v tem zelo gibčen in svoboden“. Enako je pisal Janežič v 3. izdaji: „Kteri zlog se ima v slovenščini naglaševati, to se sploh ne da ustanoviti; slovenski jezik je v tem neizrekljivo gibčen in svoboden“ (str. 24). 1 A. Janežičeva Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil dr. Jakob Sket, 9. izd. V Celovcu 1906. St. Vid. 1 0 posameznih besedah se uči tole salomonsko modro postavljeno pravilo: „O naglaševanju posameznih besed pomni sledeče: a) Enozložnice so kratke, ali pa tudi dolge s potisnjenim ali potegnjenim naglasom“ (nato slede primeri). b) Dvozložnice in .večzložnice imajo naglas navadno na koreniki, pa tudi na obrazilih (slede primeri). c) S predlogi (jih nekaj našteva) sestavljeni samostalniki in pridevniki pomaknejo naglas radi na predlog (slede primeri). Vendar ostaja naglas po mnogih krajih tudi na koreniki“ (str. 15). To je še vse tako, kakor je zapisal Janežič (str. 24, 25). Kajne, klasična pravila: naglas je pri besedah dolg ali kratek, potisnjen ali potegnjen, na deblu ali na priponi (obrazilu)! Gotovo: Tertium non datur! Ta pravila povedo ravno toliko kakor Levstikov Vremenski prerok Pogodnik, n. pr.: Medarda naj solnce peče, al' dež kropi, Za njim je tako al’ tako vreme štirdeset dnij. Ali: Sveti Vid Črešenj sit; Kadar pa niso črešnje hotele roditi, Mora brez njih prebiti. ÄH pa: Sapa, ktera svetega Lorenca zjutraj zbudi, Ostane ves mesec, ali se pa spremenil Zbr. sp. II. 58, 59. Stvar se mora vendar od čisto drugačnega konca prijeti; toda o tem pozneje! Najlepši dokaz, za koliko je šolska slovnica v 50 letih napredovala, nam podajajo pa zgledi, kateri so našteti pri dolgem potisnjenem poudarku. V isto vrsto, kakor gredo pravilno besede: Bög, brämba, britva, döm itd. (str. 14), postavlja tudi besede: duša, peti, suša, žaba, želva, ki imajo ravno nasproten, t. j. potegnjeni naglas. Tako se je učilo pred 50 leti, prim. Janežič str. 23, odkoder so natančno prepisani vsi zgledi, napačni in pravilni Torej niti toliko niso dosegli Skrabec, Valjavec in za njima Pleteršnik, da bi se bile vsaj tako očitne napake popravile! Äli zavedati se je treba, da s popravo ni zmirom sreče: „popravlja“ se — lahko na boljše ali pa na slabše. In nekaj takega se je prigodilo tudi naši slovnici. Od Janežičevih časov pa do najno- 1 Če hočemo biti pravični, moramo dostaviti, da dva primera nista natančno prepisana. Janežič ima na o. m.: peta, zlato, v nasi slovnici pa stoji: peti, zlat, izmed katerih nosi drugi zgled pravi akcent, prvi pa ne. Je li to poprava ali tiskovna pomota, se ne da spoznati. vejše dobe, t. j. do osme izdaje iz 1. 1900. se je govorilo o 4-vrstni intonaciji v slovenščini, kar je popolnoma pravilno; najnovejša izdaja pa je to naziranje popravila in trdi, da je le trojna intonacija, t. j. da slovenščina potegnjenega kratkega naglasa ne pozna. Toda slovenščina ta naglas dobro pozna, poznala ga pa ni naša slovnica — tudi še takrat ne, ko ga je posebe omenjala in je navajala besede, ki ga res imajo (nekatere samo še v narečjih) pri ravno nasprotnem, t. j. potisnjenem naglasu: pod ta naglas je štela v 8. izdaji zglede, kakor pekel, sova, srebro (str. 16) ter gora, voda, kosa, koza, noga, dsa, rosa (str. 31) itd. Drugi dokaz, da se da „popravljati“ tudi na — slabše, nam podaja deveta izdaja pri rabi naglasnih znamenj. Na strani 14. izrečno poudarja, da hoče zaznamenjevati s strešico ' široki e in o ter navaja zglede, ki imajo z malimi izjemami res širok glas, n. pr. peta, roka, močen, möra (der Alp), gospoda (die Herrschaft).1 Toda kdaj je glas širok in kdaj ne, ozir. kdaj se sme to znamenje rabiti in kdaj ne, je izdajatelj slabo zadel in pri tem popolnoma pokvaril načela, katera je on sam še v 8. izdaji in pred njim tudi Janežič še pravilno podajal. V najnovejši izdaji stoji namreč (str. 4): „Pismenka (!) e nadomešča štiri glasove (!); e je tedaj po svojem glasu četver. Izrekuje se: (točki a in c tukaj izpustimo, ker nas nič ne brigata) b) kot zaprti ali ozki c, navadno z zaglasnim j ali s pred- glasnim i, n. pr. breg, dete, mesto, mleko, svet. c) kot odprti ali široki (!) e, prav globoko in raztegnjeno, n. pr. peta (to je res, toda je čisto slučajno, ker je nova tvorba), svet = heilig, vezati, pet, ježa, leča, sreča“. Le-ta e ni širok, temuč ozek, kakor pri prvi točki, kar bi bil vedel že Pohlin povedati in ga bil imenoval „Schwänzel-e“. Prav tako napačno imenuje in zaznamuje najnovejša izdaja „odprti ali široki 6“ (str. 5) pri besedah, kakor: goba, log, moka, ogor, toča. To novotarstvo je vpeljala šele najnovejša izdaja, ki je s tem pojmovanje širokega in ozkega e in o docela zmešala. Janežič in za njim tudi še 8. izdaja pišeta še pravilno: e se izrekuje: b) kot namestnik dvoglasnika e, kakor bi mu bil i ali j pritopljen; navadno se izgovarja z zaglasnim j ali s predglasnim i, n. pr. breg = brejg ali brieg itd. i Urezala se je le pri zgledu: vedel je (er führte), ker se to naglaša: vqdel, kar so že starejši slovničarji vedeli (Pohlin, Malavašič, Metelko, Ä. J. Murko) in je prav zaznamenjeval že Valjavec, Glavne točke itd. Rad 132, str. 138. Da je mogoč samo ta naglas, kažeta tudi srbohrvaščina in ruščina: veo oz. veh., c) kot namestnik starega nosnika en, kadar ima naglas (t. j. če je naglasen!) prav globoko in razteglo, n. pr. peta, svet, vezati itd. (Osma izd. str. 5; prav tako tudi Janežič, 3. str. 9.)1 Nasprotno je poprava v 9. izdaji uspela tam, kjer se je izpustilo konfuzno naziranje „o znamenitem odskakovanju ali primikanju slovenskega naglasa“, ki se je tiskalo še v 8 izdaji, str. 16, 17. Čas je že bilo, da so se konfiscirali čudoviti nauki, ki so sladili življenje slovenskih učencev že od 1. 1863., odkar jih je podal Luka Svetec-Podgorski v imenovanem spisu. Seveda posebnega pohujšanja v 50 letih ti nauki niso povzročili, ker jih ni nihče razumel in doumel; če pa je kdo mislil, da jih razume, in jih hotel prenesti v prakso, somu hitro pokazali — rožičke. Zakaj kar velja le za eno samo naglasno vrsto (prvotni končni kratki naglas se pomakne nazaj!), se je razglašalo kar za ves naglasni sestav vprek: „Naglas se premiče od začetka proti koncu 2, ali pa od konca proti začetku besede in postaja, čim bliže je koncu, tem ostrejši, in čim dalje je od njega, tem mečji. Tako postane naglas, ki je na zadnjem zlogu oster (predtegel), na predzadnjem mehek (zategel), naglas pa, ki je na predzadnjem oster (!), na tretjem od konca mehek. N. pr. dajem, daješ, daje ali dajem, daješ, daje. Tako govorimo: gora, grenka, kosa, mene, moje, rosa, tebe, ali gora, grenka, kosa, mene, moje (!), rosa, tebe itd.“ (str. 17, v 8. izd.). V resnici je stvar ta: ker je končni naglas kratek, se pomakne nazaj, ne pa narobe. Kar se čuje kot posebnost v nekaj narečjih, to se je obračalo na ves jezik kot trohejski in jambski ritem! „V slovenščini imamo dvojen ritem: trohejski in jambski; prvi stopa pred naglas, drugi pa zanj . . . Trohejski ritem se loči od jambskega samo v ostro kratkih in mehko na-glašenih besedah, v ostrih dolgih sta si pa obadva jednaka. Tako n. pr. a) ostre kratke besede: butara, delati, lipa, izgovarja trohejec, kakor da je buttara, dellati, lippa; — jambovec pa deva nekak doglas še na sledeči zlog, kakor da je: bütära, delati, lipa, in zato naglašeni zlog manj ostro izrekuje. b) v besedah, mehko naglašenih, naj so dolge ali kratke, izgovarja trohejec drugo polovico naglašenega zloga ostro, kakor da je: glaäva (glava), greeh (greh); jambovec pa mehko, kakor da je glaäva, greeh“, str. 17. Dasi je v slovnici pripomnjeno, da se „jambski ritem čuje po se-verno-zahodnih straneh, najčisteje po gornjem Kranjskem, trohejski pa 1 Kako se novejše izdaje „popravljajo“, primeri Se n. pr., kar se govori pri samoglasnikih a, i, u. Janežič ima n. pr. pravilno: „§ 13. R, vseh samoglasnikov najtehtnejši, ima . . . vselej in povsod svoj Cist in poln glas: brazda, glava itd." (str. 9). Novejše izdaje pa imajo: „Pismenka (!) a, izmed vseh samoglasnikov naj-tehnejša (I), ima vselej in povsod svoj čisti in polni glas" (str. 4). 2 Ni resnično! je v navadi po južnih in vzhodnih krajih“ (ibid.), stavim vendar, da noben dijak ni mogel iz tega spoznati, je li jambovske ali trohejske matere sin! Je pa tudi bilo tistemu, ki tvori z učencem korrelatni pojem, težko uganiti, kaj hoče knjiga s tem reči, ker ne govori vsak „jambovec“ poleg: glaäva, greeh tudi: lipa, butara, delati. Kajti glaäva, greeh govore vsi, ki imajo muzikalno naglaševanje, t. j. velika večina (zahodnih) Slovencev, dočim naglašajo: lipa, butara ozir. butara, delati oz. delati1 le v prav malo narečjih: spoznati jih je lehko po posebnem petju (to so slavnoznani Ribničani, Tolminci in Ziljani); vse to pa nima z muzikalnim naglasom jambovcev nobene zveze in nima za knjižni jezik nobenega pomena. Nasprotno naglašajo: glaäva, greeh trohejci (t. j. vsi, ki imajo ekspiratorično naglaševanje) pa se jim o naglasu: buttara, dellati, lippa še ne sanja ne. Izgovor buttara (t. j. kratek vokal za indoevropski potegnjeni dolgi vokal) je posebnost ogrskih, vzhodnošta-jerskih in nekaterih koroških narečij. Kaj ima zopet to opraviti s knjižnim naglasom, kakor bi ga imela učiti šolska slovnica? V omenjenem odstavku je obdelano samo splošno pravilo o naglasu, v kolikor spada v glasoslovje. Na naglas oblikoslovja se naša slovnica nič ne ozira in se tudi preje ni. Glede tega se zadovoljuje le z nedolžnim naukom: „Pri sklanjatvi in spregatvi ostaja naglas v obče ondi, kjer je bil v imenovalniku, oziroma v prvi osebi; le redkoma ga splošna raba potisne na kak drug zlog; n. pr. travnik, travnika; potop, potopa; človek, človeka; pletem, pleteš, plete, pleteva, pletemo, pletejo — pletö; učim, tiči se!“ (str. 15; isto ima tudi Janežič, str. 25). Naposled priporoča še univerzalno sredstvo, ki gotovo pomaga, če ne škoduje: „Prednost se naj daje tistemu naglasu, ki se opira na najimenitnejši besedni del, na koreniko (v dosedanjih izdajah je stalo tudi še: „in se tudi najbolj ujema z ostalimi slovanskimi narečji“); a vendar le tedaj, kadar splošna ljudska raba ne zahteva naglasa na kakem drugem zlogu. N. pr. molim, moliti (Boga) — molim, moliti (roko)“. Da Janežič ni čutil potrebe, zaznamovati naglas pri oblikoslovju, nas mora naravnost osupniti, zlasti če pomislimo, kako skrbno so ga oznamenjevali drugi dotedanji slovenski slovničarji. Kako obširno ga je obdelal Ä. Murko v 2. 'izdaji svoje slovnice iz 1. 1843., a docela ga tudi pri prvi izdaji ni prezrl! Koliko pozornosti so mu posvetili tudi Vodnik, Malavašič, Potočnik, zlasti pa skrbni Metelko! Vsi ti pa so se naslanjali na velikega Kopitarja, ki je v svoji slovnici iz 1. 1808. podal jako obširen in tako razumno odbran naglasni sestav, da bi ga bil smel Janežič še leta 1854. ali pa tudi pozneje brez skrbi ponatisniti! Zakaj Janežič ni tega storil, je težko razumljivo; gotovo pa je, da je v tem oziru daleč zaostal za slovničarji, ki so vsi sledili Kopitarju. 1 Dvojni naglas se nahaja le pri dolgem potegnjenem poudarku. Kopitar je prvi čutil, da je naglas in ž njim zvezana glasovna kvantiteta in kvaliteta1 integralen del slovenskega oblikoslovja, tako da si slovenske oblike brez tega sploh misliti ne moremo. Zategadelj je zaznamoval s potrebnim znamenjem vsako besedo, katero je obdeloval. Sklanjatve in spregatve ni obravnaval samo po različnih končnicah, temuč tudi po različnih naglasnih vrstah. Kar je šlo pod eno naglasno vrsto, je združil v eno celoto; kar pa se je po naglasu ločilo, je dal v poseben oddelek. Tako je pri sklanji in spregi nastavil po toliko posebnih zgledov, kolikor je bilo različnih naglasnih vrst, če se prav drugače po končnici ali obrazilu niso ločili med seboj. Za moški spol ima n. pr. zglede: rak — raka, kraj — kraja (str. 222), posel — posla, boben — bobna, petek — petka (str. 225), mož — moža, bög — bogä, tat — tatu (232). Za srednji spol ima: serce — serca, delo — dela (238, 239), tele — teleta, seme — semena, ime — imena (240). Za glagol ima vsaj po dve naglasni vrsti iz vsakega razreda, tako n. pr. delam — igram, vrem — jem, motim — vučim (323); poleg tega se je pomudil pri mnogo glagolih še posebe in jih mnogo posebe zaznamoval. Kopitarjev naglas pri oblikoslovju je bil tako dobro pogoden, da bi se bil imel v šoli poučevati do tega časa, dokler nista nastopila p. St. Skrabec in M. Valjavec s svojimi novimi študijami, ki bi bile morale izzvati v šoli dostojno upoštevanje. Ali zgodilo se ni ne eno ne drugo, razen da je mimogrede Jos. Suman I. 1884. v svojo šolsko slovnico sprejel Valjavčeve in Škrabčeve rezultate o naglasu; toda knjiga ni našla milosti v očeh šolskih oblasti, tako da je stara šolska slovnica še nadalje odvračala učence od naglasnega pouka. Po tem dogodku sta povzdignila glas po reformi že dva moža — prvi je bil sam Nestor slovenskih naglasoslovcev p. St. Skrabec, drugi pa šolnik prof. Žnideršič — ali šolska slovnica se v tem pogledu ni nič popravila, pač pa še poslabšala. Skrabec je že 1. 1895. pisal2: „Slovenska slovnica mora učiti na-glaševanje vsaj tako obširno kaker gerška, kaker je krepko začela vže Sumanova „za srednje šole“, pa pred 11 leti (t. j. 1884) seveda še ni mogla dosledno in enakomerno zveršiti". Prof. Žnideršič3 pa je pisal dobesedno: „Was die Äkzentlehre betrifft, so glauben wir, daß dieses wichtige Kapitel bis jetzt noch eine zu stiefmütterliche Behandlung erfahren hat, trotzdem die Gesetze der slovenischen Äkzentlehre in der epochemachenden Bearbeitung des Akademikers Professor M. Valjavec so genau erforscht 1 Kopitar je po Bohoriču rabil gravis za široki e in o (e, ö), akut pa za ozki e in o (ö, ö); prim. str. 167 in 210 v njegovi slovnici. 2 Cvetje, XIV, 7. 3 Zur Pflege der sloven. Schriftsprache, Görz 1903. S. Ä. aus dem LIII. Jb. des k. k. Staatsgymn. in Görz. sind, wie kaum bei einer ändern europäischen Kultursprache (besede Škrabčeve, Cvetje XIV, 7). Die slovenische Grammatik von Suman (1884) enthält zwar eine hübsche Anleitung auf Grund der genannten Schöpfung Valjavec’ (und Škrabec’, op. por.) und auch die Grammatik Janežič-Sket widmet in der neuesten (t. j. osmi) Auflage vier Seiten der Äkzentlehre (koliko pa je to vredno, smo v uvodu dovolj pokazali!) . . . Obwohl wir die Ansicht Stanislav’s teilen (to je citat, ki smo ga zgoraj navedli), daß die slovenische Schulgrammatik die Akzentlehre mindenstens in dem Umfange lehren soll wie die griechische, so glauben wir, daß auf der Unterstufe eine kurze Einleitung hinreichen würde, die Schüler an die richtige Betonung und Aussprache zu gewöhnen“, str. 14. Naprej pravi še: „Da es jedoch im Slovenischen viele Worte gibt, die verschiedene Betonung zulassen, so müßte sich . . . (eine) Enquete . . . über eine Normalbetonung aussprechen“, str. 15. Iz navedenih besed je razvidno, da je reforma pouka o naglaše-vanju postala živa potreba, ki jo je že marsikdo občutil, in da so premagani vsi pomiselki, ki so se kdaj stavili o potrebnosti in opravičenosti našega naglasa v šoli. Doklej naj se izobražencem še prikriva, katero izmed različnih naglaševanj je boljše in katero slabše; katero starejše in katero novejše; katero nas druži z ostalimi Slovani in katero nas loči od skupnega slovanskega debla? Tu pa nastane vprašanje, katero narečje ima tak naglas, ki more dati odgovor na vsa stavljena vprašanja? Odgovor na to ne more biti poljuben, temuč more biti resničen samo ta, ki se strinja z zgodovino in stališčem našega knjižnega jezika v njegovi splošnosti. Potemtakem morajo odločevati pri knjižnem naglasu ravno tista načela, ki so v našem knjižnem jeziku že več desetletij pripoznana in v dosedanjem razvoju knjižnega jezika utrjena in od vseh sprejeta. Da bi delal naglas kako izjemo od splošnega pravila, zato nimamo nobenega razloga. Naš knjižni jezik pa sloni na zahodnih slovenskih narečjih, ki nas najbolje družijo z ostalimi Slovani in jih hkrati govori velika večina vseh Slovencev. Potemtakem mora tudi naglas teh narečij veljati za normalni in knjižni slovenski naglas, kar je samo po sebi umevno. Ta naglas pa se hkrati odlikuje še po mnogih prednostih, katerih pri drugih dialektih pogrešamo. V teh dialektih je prvotni slovenski naglas najbolje in najčisteje ohranjen in nas potemtakem najožje veže z naglaševanjem vseh ostalih Slovanov, tako da moremo iz tega naglasa spoznati hkrati naglaševanje vseh ostalih Slovanov, t. j. kvantiteto pri Čehih in Poljakih ter naglaševanje pri Rusih, Srbohrvatih in Bolgarih. S tem je imenitnost omenjenega naglaševanja dovolj označena. Äli so ti principi pravzaprav komu tuji ali neljubi? Faktično se po teh principih že nekaj desetletij ravnamo in jih priznava tudi dr. Ilešič1, ki bi pa odkazal naglaševanju rad izjemno stanje. Glede principov pravi: „V slovnici se osamosvajamo ter postavljamo na slovensko podlago; stoječ na njej pa se zavedamo, da smo Slovani“, str. 68. Dalje pravi: „Vsi naši stari slovničarji utemeljujejo važnost slovenskega jezika s sorodnostjo slovanskih narečij in njih razširjenostjo. To razmišljevanje se je moralo vsiljevati spričo resnice, da so slovanski jeziki celota polagoma prehajajočih narečij“, str. 68. V tem duhu nadaljuje zopet: „pred vsem je treba in je edino naravno, da se povzdignemo na srbsko-hrvaško stališče“ (str. 80) in dalje: „Sola pripravljaj popolno umevanje srbohrvaščine s slovnico in berivom“, str. 82. V resnici zlata vredne besede! Toda kako se ti principi vjemajo z njegovim ravnanjem, ko z druge strani stvari, ki nas Slovence z drugimi Slovani, zlasti pa s Srbi in Hrvati res vežejo — odklanja in zameta? V ravno isti knjigi namreč odklanja in zameta stališče slovenske romantike, katera nam je ustvarila prvo znanstveno slovensko slovnico (Kopitar) in na ta način poglobila študij našega domačega jezika, s čimer je bil šele dan pogoj, iz našega lastnega jezika izkopati vezi in žile, ki nas organsko družijo z ostalimi Slovani. V času romantike se je poglobil tudi študij našega naglaševanja; tedaj se je skušalo ne samo oživiti in ohraniti vse, kar se je že od Bohoričevih časov vedelo o našem naglasu, o njega kvaliteti in kvantiteti — temuč to znanje tudi razširiti in spopolniti, kar se je po Kopitarju, Vodniku in Metelku tudi res zgodilo. Vse posebnosti tega naglaševanja pa nimajo samo te veljave, da so znane večini slovenskega naroda, temuč tudi to, da nam po svoji različnosti odpirajo pot do naglasa ter kvalitete in kvantitete vseh slovanskih jezikov. Če poznamo to naglaševanje, poznamo s tem in radice tudi naglaše-vanje vseh slovanskih jezikov. Äli more potem naša šola s kakim drugim naglaševanjem bolje pripravljati „popolno umevanje srbohrvaščine s slovnico (!) in berivom“? Komur je znano naše naglaševanje, more s tremi, štirimi pravili razumeti in obvladati tudi srbohrvaško naglaševanje. Po vsem tem sodeč bi od dr. Ilešiča pričakovali vse kaj drugega nego da obsoja stališče romantike in imenuje Metelka, ki je postavil v svoji slovnici znamenje za poluglasnik in pridržal razliko med širokim in ozkim e in o — „individualizatorskega duha“, ki se umika ostalim Slovanom (str. 74)! Predvsem bi pa ne pričakovali, da bi zgoraj označeno naglaševanje proglašal kot stvar, ki je „le v enem delu slovenskega ozemlja poznatna in vrhu tega čisto teoretiška" (!), 1 O pouku slov. jezika. Sl. Sol. Matica 1902. str. 50. Če je to naglaševanje čisto teorctiško, potem naj pa kdo išče boljšega, po katerem bo umeril svoj naglasni normal! In naglasnega normala se vendar tudi njemu hoče! Saj vendar v isti knjigi neizprosno zahteva strogo pravilnost v našem oblikoslovju! Kdor pa zahteva stroge ali pa vsaj tudi neke pravilnosti, mora imeti neki normal, ker brez njega ni pravilnosti. On sam pravi: „Oblikoslovje . . . ima v slovniškem pouku radi svojega praktiškega značaja mnogo prostora. Brez dvoma je vaditi pravilnost oblik (str. 63). Pravilnost oblik pa se ne doseže le s sklanjanjem; treba je marveč neizprosno zahtevati pravilno govorico pri vseh predmetih ... Pri tem mora učitelj sam imeti to lepo navado, da povsod v šoli in izvun šole govori strogo pravilno (!)“, str. 64. Seveda je pri vsem tem veliko vprašanje, kakšno si on to strogo pravilnost misli in po kakem normalu bi jo on umerjal. Če se svojih besed glede slovnice zaveda, ko pravi, da se v „slovnici osamosvajamo ter postavljamo na slovensko podlago; stoječ na njej pa se zavedamo, da smo Slovani'1 (str. 68, prim. zgoraj), potem se mora s stališčem našega naglaševanja skladati in ga odobravati. Označeno naglaševanje ni kaka „čisto teoretiška“ navlaka, temuč živ jezikovni organski člen, ki se je razvijal iz skupne praslovanske korenine v organski vzporednosti z naglaševanjem vseh slovanskih jezikov. Äko pa je pognal iz skupnega praslovanskega naglaševanja, je s tem tudi očitno, da je v organski zvezi s skupnim prvotnim indoevropskim naglaševanjem, ker korespondira kvantiteti ali naglasu mnogih drugih indoevropskih jezikov, posebno litovskega, staroindskega, grškega, latinskega in prvotno-germanskega jezika. Da ima še vse reflekse skupnega praslovanskega naglaševanja in hrani s tem v sebi ključ do vsakega izmed slovanskih jezikov, bodi tu ob kratkem pokazano, ker se to, kako se vse to iz našega naglaševanja spozna, še ni omenjalo. Praslovanščina in iz nje pognali slovanski jeziki so imeli oziroma imajo štiri (IV) naglasne vrste, od katerih sta dve pri besedah na deblu (a, a’) in dve pri besedah na končnici (b, b’). Vzemimo najpreje obe naglasni vrsti, ki ju iijiajo besede na deblu. V prvo naglasno vrsto (a) spadajo besede, katere so imele v praslo-vanščini na deblu dolg potegnjen naglas. Te besede imajo zdaj v ruščini, bolgarščini, srbohrvaščini1 in slovenščini2 naglas še na deblu; v poljščini ima to deblo kratko kvantiteto, v češčini pa tudi kratko, razen pri dvozložnih samostalnikih, ki so ohranili staro dolgo kvantiteto. Po čem spoznamo ta naglas iz slovenščine? 1 V srbohrvaščini je ta naglas zdaj kratek potisnjen, znak: 2 V slovenščini je ta naglas dolg, bodisi potegnjen ali potisnjen: ', *. Maskulina izdajajo ta naglas po kratkem nominativu in dolgih ostalih sklonih, n. pr.: Dim — dima: srbohrvaško: dim, dima, rusko: dyrm3— dyma, češko: dym— dyma, poljsko: prog — proga. Enako: brät, čas, gad, grah, hleb, hren, kraj, mraz, plug, sir, svat... Feminina, neutra in sestavljenke maskulinov pokažejo ta naglas samo v izpeljankah pred dolgim ali pa polglasnim zlogom v končnici; kadar je v izpeljankah na deblu naglas potisnjen, spada beseda v to naglasno vrsto: N. pr. vranec, zato: vrana, srbohrvaško: vrana, rusko: voröna, češko: vrana, toda: vranec, vrani, vranik = slov. vrana, pa: vranji; poljsko: vrona. Enako: breznik, torej: breza, Glince: glina, ggbec: goba, hišnik: hiša, kašnat: kaša, kravji: krava, Upnica: lipa, mernik: mera, mrežnica: mreža, plevnik: pleva, ribnik: riba, slämnica: slama, sušnik: suša, sračji: sraka, žabnica: žaba ... Neutra: blatnik, blatna vas: blato, letnik: leto, mestnec: mesto, pljučnica: pljuča, žitnik: žito . . . Razume se samo ob sebi, da imajo tudi maskulina potisnjen naglas: N. pr. mräzek, grašek, Laški (od Lah, Vlah), hlebec, hlebček, hrenček, plužje, plužnica, sirnik .. . Adjektiv se pozna po potisnjenem naglasu feminina: čista, čila, mila, tiha, prava, slaba, zdrava . . . Glagol nosi znamenje te naglasne vrste v potisnjenem poudarku sedanjika: V^nem, venemo: Srbohrvaško: venem, venemo; rusko: vjänu, vjanenn.; češko: vadnu, vadneme; poljsko: wi^dn?, vi^dniemy. Enako: s^dem, vidim, mislim, mažem1... Zgledi za imensko sklanjo: Valjavec, Rad, 132, 121—142; 146—159. V drugo naglasno vrsto (a’) spadajo besede, katere so imele v pra-slovanščini na deblu dolg potisnjen naglas. Te besede imajo zdaj v ruščini in srbohrvaščini2 naglas ravnotam, v bolgarščini in slovenščini3 pa je pomaknjen za en zlog naprej; češčina in poljščina imata kratko kvantiteto na deblu, kar odgovarja slovenščini. 1 Glej mojo razpravo: Die Betonungstypen des slavischen Verbums, v Ärchivu für slav. Philol. 32 Bd., 399—454, naglasna vrsta: a (Stoßtonige Länge). 2 V srbohrvaščini je ta glas dolg potisnjen: 3 V slovenščini ostaja ta glas samo na enozložnih besedah, v daljših je pomaknjen naprej, kakovost pa ostaja ista: Ta naglas imajo le enozložne in dvozložne besede na zadnjem zlogu; v slovenščini se v obeh slučajih spozna po dolgem potisnjenem naglasu: N. pr. klas, klasu; češko: klas, klasu; poljsko: kfös, kfosu; rusko: kölos'i., kolosa; hrvaško: klas, klasa. Enako: brav, breg, cvet, cep, glas, glad, hlad, mrak, las, meh, plaz, prah, sneg, strah, smeh, svet, vlak, žleb . . . Neutra: blago, hrvaško: blago; rusko: bölogo; češko: blaho; poljsko: blogo. Enako: drevo, meso, srce, seno, testo, zlato. Äkuzativi ednine, nominativi in akuzativi množine: rok