410 Knjižne ocene in prikazi
preteklosti poudarjajo vpetost teorij v družbeno okolje, opozarja,
da se v okviru paleoantropologije vzorcem pripisuje pomen
v obliki nerazločnih skupkov konvencij, ki prevladujejo znotraj
raziskovalnih tradicij, v katerih so bili raziskovalci izšolani.
Seveda se vrne k znani trditvi, da podatki ne obstajajo
neodvisno od konceptnih okvirov. Kamni in kosti obstajajo
ločeno, vendar so že hipoteze naših raziskav odvisne od
intelektualnih tradicij. Ko arheologi sprejemamo zaključke
svojih kolegov, izbiramo med alternativnimi skupki sklepov
na podlagi naših lastnih nagnjenj in zanimanj.
Zadnje, 12. poglavje (Does disciplinary history matter? An
epilogue), je Bert Theunissen napisal kot mešanico članka in
epiloga zbornika. Za razliko od ostalih avtorjev, ki so se posvečali
predvsem teorijam, ki so izhajale iz raziskav najdb, se je
posvetil strukturam zbirk najdb iz preteklosti. Opozoril je,
da so tudi te v resnici historične zbirke ter odraz svojega
časa. Zato je prepričanje, da je znanstvena metodologija brezčasno
pravilna zgolj zaslepljujoče prepričanje, ki izhaja iz raziskav
kratkih obdobij. Na podlagi raziskav dela E. Duboisa je pokazal,
kako je zaradi sprememb znanstvenih paradigem natančen
raziskovalec izgubil svoj sloves. Na izgubo znanstvene vrednosti
njegovih zbirk je vplivalo tudi neprimerno seljenje ter kasnejše
nestrokovno mešanje njegovih najdb.
Natančna zgodovina znanosti lahko s preučevanjem primarnih
virov in z vpogledom v kontekst, v katerem so historične
zbirke nastale, spet vzpostavi originalno stanje ter ga
neobremenjeno kontekstualno oceni. Spremembe ugotovitev,
ki so prav v paleoantropologiji in paleolitski arheologiji velikokrat
kontekstualno vezane, ne bi smele vplivati na zgodovinsko
oceno pomena ter natančnosti teorij iz preteklosti.
Kot sklep lahko navedemo, da imamo pred sabo nujno
potrebno delo, ki bo zagotovo postalo ena ključnih referenc
v prihodnosti, prav tako pa bo njegov izid zagotovo ostal
skoraj neopažen. Skoraj prepričan sem, da neposrednega odziva
v času tik po izidu enostavno ne bo. Ne bo povzročilo radikalne
spremembe arheologije in paleoantropologije in šele čez nekaj
let, ko bo samo postalo predmet preučevanja zgodovine znanosti,
se bo izpostavil njegov pomen. Kriva je seveda struktura samega
dela - pomešani so prispevki arheologov in paleoantropologov
na eni ter zgodovinarjev znanosti ter filozofov na drugi strani.
Žal pa je dvojnost vse preveč opazna tudi pri branju besedila.
Ker so prispevki iz posameznih disciplin med seboj pomešani,
bralec dokaj dolgo ne opazi, na katero področje natančneje
se nanaša vsebina članka. Skoraj vso prispevki namreč vsebujejo
dokaj generalne uvode in zaključke, ki so si v največji meri
zelo podobni - vsi govorijo o pomembnosti študija zgodovine
ter spoznavanja epistemologije raziskav najstarejšega dela
prazgodovine. Res pomembni deli člankov so zaviti v prevečkrat
predolge predstavitve primerov, ki pa so spet preveč partikularni.
Večina člankov izzveni preveč točkovito - ukvarjajo se z zgodovino,
vendar s konkretnim avtorjem oziroma problemom v kratko
omejenem času, ali pa se nanašajo na “zgodovino” disciplin
nasplošno. Seveda nikjer ni natančneje pojasnjeno, kaj sploh
ta disciplina je, kaj šele da bi definirali njen zgodovinski
kontekst, pa če že ne drugače, vsaj v zgodovini arheologije.
Če povzamemo, ugotovimo, da ima knjiga še kar veliko
pomanjkljivosti ter slabosti, ki so najboljši dokaz, da gre za
pomembno delo. Sama struktura in vsebina prispevkov namreč,
namesto da bi bralce popolnoma zadovoljili ter jim nudili
dokončne odgovore, katerih bi se lahko spet dogmatično držali,
izpostavita celo serijo vprašanj in problemov. Ti pa povratno
prisilijo vsakega resnega bralca, da si z refleksijo svojega
lastnega početja pomaga odgovoriti na nedogovorjeno. Knjiga
te prisili, da začneš razmišljati o zgodovini in epistemologiji
svojega lastnega preučevanja - ustvari pravo arheologijo vednosti.
GROENEN, M. 1994, Pour une histoire de la préhistoire. Le
paléolithique. - Grenoble.
MOSER, S. 1998, Ancestral Images. The Iconography of Human
Origins. - Phoenix Mill.
ROEBROEKS, W. 1993, Das Bild vom Urmenschen im Wandel
der Zeit. Zur Geschichte der heutigen Auffasungen und
Auseinandersetzungen in der Urgeschichtsforsfhung. - Jb.
Röm.-Germ. Zentmus. 40/1, 3-25.
TATTERSALL, I. 1999, Po sledi fosilov. Kaj si mislimo, da
vemo o človeški evoluciji. - Ljubljana.
TRINKAUS, E. in P. SHIPMAN 1993, The Neanderthals.
Changing the image of Mankind. - London.
WOLPOFF, M. in R. CASPARI 1997, Race and Human Evolution.
A Fatal Attraction. - Boulder.
Boris KAVUR
Henrieta Todorova, Ivan Vajsov: Der kupferzeitliche Schmuck
Bulgariens. Prähistorische Bronzefunde 20/6. Franz Steiner
Verlag, Stuttgart 2001. 131 strani in 64 tabel.
Pred nami je 6. zvezek 20. oddelka serije PBF. Avtorja
H. Todorova in I. Vajsov kataloško predstavita in obravnavata
bakrenodobne nakitne predmete iz Bolgarije, območja, ki
slovi po izredno bogatih naselbinskih najdbah in najdbah iz
nekropol med katerimi naj omenim samo Varno I in II,
Durankulak itd.
V uvodnem poglavju je predstavljena zgodovina raziskovanj.
Tako izvemo, da se je zanimanje za bakrenodobni nakit v
Bolgariji pojavilo na začetku 20 stoletja. V okolici Razgrada
je bil najden koščen idol z bakrenim uhanom in ovratnico
(sl. 536). Kasneje so podobne idole našli tudi pri raziskovanju
tell naselbin, kot npr. iz okolice tella Ruse, kjer je bil najden
zlat idol (sl. 524).
V poglavju “Naravnogeografske značilnosti pokrajin” so
predstavljene geografske značilnosti posameznih bolgarskih
pokrajinskih enot. Tako sledijo kratke predstavitve severovzhodne
Bolgarije, Trakije, jugozahodne Bolgarije, severozahodne
Bolgarije, črnomorske regije in Rodopov. Avtorja še posebej
izpostavita naravne surovinske vire in poselitveno sliko območij
v okvirno 5. tisočletju pr. n. št. Po terminologiji, ki jo uporabljata
avtorja, je to čas zgodnje, srednje, pozne in končne bakrene
dobe, ki se zaključi okoli leta 3800 pr. n. št. V Sloveniji je
to npr. obdobje nastajanja neolitskih plasti v Moverni vasi,
Resnikovega prekopa in pokopov v Ajdovski jami.
V nadaljevanju avtorja pozornost usmerita na surovino in
tehnologijo izdelave nakitnih predmetov. Bakrenodobni nakit
iz Bolgarije je narejen iz bakra, malahita, zlata, mineralov
(kalcedon, kvarcit), različnih kamnin od skrilavcev do marmorja,
bitumna (Bitumenschiefer), keramike, okre, kosti, živalskih
zob ter različnih vrst školjk med katerimi ima posebno mesto
školjka spondylus (Spondylus gaedoropus), ki so jih nabirali
v Črnem morju. Gre za školjko - statusni simbol, ki je v 6.
in 5. tisočletju pr. n. št. v Evropi imela pomembno vlogo v
trgovanju in izmenjavi. Njen pomen upade šele s širšim pojavom
kovinskih predmetov, kar se v Bolgariji zgodi proti koncu 5.
tisočletja. Pozna jih celotno Podonavje vse do Francije, najdemo
jo tudi v Ajdovski jami (P. Korošec, Poročilo o raziskavah
v Ajdovski jami 1967. leta. - Por. razisk. neol. eneol. Slov. 4,
170-209).
Tipološko razdelitev nakitnih predmetov avtorja opravita
glede na funkcijo. Tako ločita: naglavni nakit, igle, jagode in
obročke, naprsni nakit, prstane in zapestnice, pasove, statusne
simbole - simbole moči, idole in dragoceno keramično posodje,
ki je barvano z zlatom.
V bakreni dobi Bolgarije ima najpomembnejše mesto
predvsem kovinski nakit, ki ga večinoma najdemo v grobovih.
Odseval naj bi socialni položaj pokojnika, tudi v smislu
simbolnega pokopa. H. Todorova in I. Vajsov na osnovi pridatkov
sestavita štiri družbene skupine. V prvo, najbogatejšo skupino
Ocene.pmd 18.11.2002, 15:31 410

411 Knjižne ocene in prikazi
spadajo bogati grobovi kraljev oziroma članov kraljeve družine
(Varna II - grob 3; Varna I - grob 43), plemenskih poglavarjev
(Durankulak - grob 211), pa tudi svečenic (Durankulak - grob
626). V teh grobovih je številen bakren in zlat nakit, nahajajo
se tudi idoli, ceptri, kot simboli moči itd.
Za vojake “bojevnike”, drugo družbeno skupino, so značilni
grobovi z manj kovinskega nakita toda s številnimi posodami
in bojno sekiro, ki je lahko bakrena ali pa iz jelenovega roga.
Tretjo, družbeno še nižjo skupino predstavljajo grobovi
navadnih pripadnikov skupnosti. Gre za pokope moških, žena
in otrok. V takšnih grobovih se običajno pojavlja samo po
nekaj nakitnih predmetov bodisi par bakrenih jagod ali uhanov,
nakit iz spondilus školjke in dve do tri keramične posode.
Četrto najnižjo skupino pa predstavljajo pokopi tujcev
(ujetnikov, sužnjev). Njih grobovi so prazni, brez nakita in
umeščeni brez ustaljenega reda. Glede na družbeni položaj,
ki ga je mogoče razbrati iz bogastva pridatkov v grobovih je
zanimiva tudi ugotovitev, da je bila v bakreni dobi Bolgarije
izrazito patriarhalna družba.
Skratka, če zaključimo lahko rečemo, da nam 6. zvezek
ponuja nakitno bogastvo Bolgarije za družbeno-ekonomsko
zgodovino Evrope izredno pomembnega 5. tisočletja pr. n. št.
Anton VELUŠČEK
Mária Novotná: Die Fibeln in der Slowakei. Prähistorische
Bronzefunde 14/11. Franz Steiner Verlag, Stuttgart 2001. ISBN
3-515-07539-9. 109 strani, 31 tabel.
V delu so predstavljene 303 fibule bronaste in starejše
železne dobe, najdene ali hranjene na Slovaškem. Gradivo
je bilo zbrano konec osemdesetih, v obdelavi pa (izjemoma)
upoštevana literatura do leta 1995.
V uvodu avtorica prikaže pojav in razvoj fibul na Slovaškem,
ter s tem povezano kulturno in kronološko sliko Slovaške v
času med zgodnjo kulturo žarnih grobišč (Bd D) in mlajšo
halštatsko kulturo (Ha D). Prve fibule se pojavijo na prehodu
iz zgodnje v starejšo KŽG. To so fibule v obliki violinskega
loka, fibule z žičnatim lokom tipa Čaka, dvodelne fibule z
listastim lokom tipa Drslavice in Bohdalice ter očalaste fibule
brez osmice iz žice rombičnega prereza. V starejši in sredni
KŽG jim sledijo enodelne fibule z listastim lokom tipa Röschitz
ter pozamenterijske fibule. Slednje so posebej številne v depojih
mlajše KŽG, za katero so značilne še dvodelne fibule z listastim
lokom tipa Křenůvky-Domaniža ter enodelne očalarke z osmico.
V pozni KŽG se število fibul zmanjša, tipične za ta čas pa
so fibule tipa Velem, iz katerih se razvijejo sedlaste fibule
tipa Bükkszentlászló, ter harfaste fibule.
Za starejši halštatsko dobo je značilna velika pestrost oblik,
predvsem ločnih in čolničastih fibul, ki pa so praviloma zastopane
z redkimi primerki, včasih le na enem najdišču. Zaradi tega
jih avtorica smatra za importe iz Italije, vzhodnoalpskega
področja ali Balkana. Izjema so šmarješke fibule in čolničaste
fibule s prečnimi mrežastimi pasovi, ki so bile v velikem
številu najdene na gradišču Molpir. Najmlajše v delu še
upoštevane so pavkaste, certoške in fibule tipa Castellin di
Fistere.
Tako v času KŽG kot v starejši železni dobi je Slovaška
mejno področje vplivov z vzhoda in zahoda / kultur
(jugo)vzhodno in zahodno od nje. To se je jasno odražalo na
modi fibul, tako na prevzemanju določenih tipov, kot na
številčnosti, uporabi in deponiranju fibul v posameznih regijah
in obdobjih. V času KŽG so fibule najpogostejše v Lužiškem
kulturnem krogu (19 grobnih, 23 depojskih, 5 naselbinskih),
sledita jugovzhodno (4 grobne, 26 depojskih, 1 naselbinska)
in srednjedonavsko (16 grobnih, 2 depojskih, 5 naselbinskih)
področje žarnih grobišč. Zelo redke pa so fibule na vzhodu
Slovaške (dve depojski najdbi in neznana najdišča). Podobno
je stanje v železni dobi. Fibule se v večjem številu pojavljajo
na jugozahodu Slovaške, medtem ko jih je na vzhodu in severu
precej manj. Veliko večino starejšehalštatskodobnih fibul
predstavljajo fibule z gradišča Molpir (75 primerkov!). Istočasne
so še tri naselbinske, šest grobnih in 14 fibul iz dveh depojev.
V poznohalštatski čas je datiranih šest grobnih, dve naselbinski
in ena fibula iz depoja.
Gradivo je predstavljeno na ustaljen način, s podatki o
najdišču in kontekstu, z opisom predmeta ter podatki o hrambi
in objavi. Poglavje o fibulah določenega tipa uvaja opis njegovih
značilnosti, ter zaključuje komentar, ki je posvečen predvsem
časovni umestitvi, nekoliko manj pa geografski razširjenosti
in, predvsem pri starejših tipih, namembnosti. Poimenovanja
tipov so večinoma ustaljena, oziroma prevzeta od starejših
avtorjev, opozoriti pa velja na dvozankaste ločne fibule
(Zweischleifige Bogenfibeln), pri katerih dvojnost pomeni dva
zavoja žice v peresovini - zanki in ne dveh zank, kot je to
običajno. Se pa zdijo žarnogrobiščni tipi fibul (žičnatoločne,
listastoločne, pozamenterijske, sedlaste fibule) precizneje
razčlenjeni kot halštatskodobni, kjer so različne vrste ločnih,
čolničastih in certoških fibul združene pod splošnimi oznakami.
Avtorica je, po drugi strani, poskušala razdeliti edina
železnodobna tipa z večjim številom fibul: šmarješke fibule
na osnovi eno- oz. dvodelnosti (s čimer je mišljeno pritrjevanje
igle na lok fibule), čolničaste fibule s prečnimi mrežastimi
pasovi pa s pomočjo prisotnosti ali odsotnosti zaključnega
gumba na nogi. Uporabnost teh meril se zdi zaradi fragmetiranosti
gradiva nekoliko dvomljiva: od štirinajstih fibul z mrežastimi
pasovi se jih da na ta način določiti le tri, od 23 šmarjeških
pa slaba polovica. Da je dvodelnost smiselno uporabljati kot
odločilen kriterij le zelo premišljeno je še bolj vidno pri
“dvodelnih očalastih fibulah”, kjer so skupaj obravnavane
tri očitno raznovrstne fibule.
Med železnodobnimi fibulami jih je kar nekaj, ki očitno
izvirajo iz trgovine s starinami. Čeprav avtorica v tekstu na
to opozarja, je njihovo obravnavanje med dejansko na Slovaškem
najdenim gradivom moteče in bi bilo verjetno bolje, če bi
bile objavljene v ločenem poglavju.
Velika večina fibul in fragmentov je tudi ilustriranih, nekatere
z novo, druge s prevzeto risbo v merilu 1:2. Dodana je tudi
karta najdišč, ter pet kart z razprostranjenostjo posameznih
tipov in oblik fibul, vendar samo na Slovaškem. Tudi te pa
so uporabne le za nekatere natančneje določene (starejše)
tipe, med tem ko se zdi kartiranje vseh ločnih ali čolničastih
fibul z istim znakom samo sebi namen. Veliko bolj zaželena
bi bila npr. pregledna karta na Slovaškem razprostranjenih
kultur, ki bi dobro dopolnila v uvodnem delu objavljeno
sinhronistično tabelo. Delo zaključuje kronološka preglednica
na Slovaškem prisotnih fibul, ki pa zaradi nekaterih
neupoštevanih vrst (certoške, kačaste) in velike shematičnosti
(brez absolutne kronologije ali standardnih oznak) ni tako
koristna kot bi lahko bila.
Andrej PRELOŽNIK
Gerhard Tomedi: Italische Panzerplatten und Panzerscheiben.
Prähistorische Bronzefunde 3/3. Franz Steiner Verlag, Stuttgart
2000. 130 strani in 155 tabel.
V 3. zvezku 3. oddelka serije PBF avtor G. Tomedi predstavlja
bronaste italske oklepne plošče. Imenuje jih tudi “poloklepi”,
saj gre za del vojaške opreme, ki ščiti oprsje. To so sicer
zelo prestižni predmeti, saj se tudi v grobovih vojščakov pojavljajo
razmeroma redko. Skratka gre za opremo odličnikov.
Loči štirioglate in okrogle plošče (Panzerplatten,
Panzerscheiben). So lahko tudi zelo bogato okrašene in sicer
največkrat s potiskanjem ter graviranjem. Na Apeninskem
polotoku se oklepne plošče pojavijo že v 8. st., v 3. zvezku
Ocene.pmd 18.11.2002, 15:31 411