Grlavna česka učiteljska skupščina v Pragi (Dalje.) 2. Ljudski in meščanski učitelji naj bi bili zastopani po vseh šolskih svetih; a) v krajnem šolskem svetu po upravitelju ali ravnatelju krajne šole; b) v okrajnem šolskem svetu po treh članih, kateri se na učiteljskej skupščini izvolijo, in to v tem smislu, da sta dva člana voljena iz ljudskih, jeden pa iz meščanskih učiteljev; učiteljem na učiteljiščih naj se tu ne pripozna volilna pravica. 3. Za okrajne šolske nadzornike naj se imenujejo a) za ljudske šole samo ljudski učitelji; b) za meščanske šole samo učitelji na meščanskih šolah; c) vsak šolski nadzornik ima dolžnost o nadzorovanji šole spisati zapisnik, katerega mora ob enem podpisati tudi dotični učitelj. Ta zapisnik naj mu bode za podlogo, kadar izrazuje svojo sodbo o sposobnosti učitelja pred šolsko upravo. Drugi dan skupščine dne 10. meseca avgusta. Ko je predsednik gosp. Josip Kral odprl skupščino ob -/23. uri popoludne, pozdravil je najpred gosp. M. Kobali, tajnik hrv. ped.-književnega sbora, v imenu Hrvatov vse navzoče učitelje in učiteljice s prisrčnimi besedami, rekoč, da je prava bratska ljubezen tudi hrvatske učitelje in učiteljice pripeljala do lepe ,,Zlate Prage" k modrej Voltavi, da se upoznajo s svojimi daljnimi tovariši v lepej Českej deželi. Njegovemu pozdravu so sledili navdušeni ,,Na zdar!" in ,,Živio-klici". — Predsednik na to obznani, da se Hrvatje denašnjega zborovanja ne morejo udeležiti, ker žele obiskati Maškov grob na Višegradskem pokopališči in mu tam položiti venec. Na dnevnem redu je bilo potem vprašanje: kako naj se preustrojijo učiteljska izobraževališča (preparandije) in preizkušnje učiteljske sposobnosti. Prvi o tej zadevi je govoril kot poročevalec g. Jos. Riižicka, ravnatelj meščanske šole iz Vinohrada. Rekel je, da slavno ministerstvo za uk in bogočastje namerava uvesti nekoliko izprememb glede učiteljskih izobraževališč in preizkušeuj učiteljske sposobnosti, zatorej je dolžnost učiteljske skupščine, da tudi ona pove o tem svoje mnenje. V prvej vrsti, pravi govornik, potrebnovje, da se na učiteljiščih (preparandijah), v katerih se izobrazujejo ljudski učitelji, imenujejo zgolj taki možje za glavne učitelje, kateri so nekdaj tudi sami podučevali v ljudskih šolah. Njemu se ne zdi primerno, da bi mogel človek, kateri ne pozna iz lastne skušnje otroeje narave in otročjih navad, odgajati učitelje za nežno mladino. Ta važna, zelo važna naloga ne bi se smela dajati profesorjera iz srednjih šol, kajti velika je razlika podučevati otroke v starosti od 6 do 8 let in pa dečke, ki so uže dovršili 10. leto svoje starosti. On navaja nekega profesorja, ki je postavši šolski nadzornik, sam priznal in rekel: ,,Jaz sem še začetnik v ljudskem šolstvu, ali nadejam se, da mi bode v teku dveh do treh let inogoče v pravem smislu nadzorovati ljudske šole." Dalje pravi govornik, da on s tera nikakor ne želi dokazati, da bi ravno ljudski učitelji morali biti glavni učitelji na učiteljskih izobraževališčih, ker on rad pripoznava, da to more biti tudi profesor iz srednjih šol, ako je le uže poprej sam poučeval na kakej ljudskej šoli in si ondi pridobil potrebne izkušnje in sposobnost za poučevanje in vzgojo nežne šolske mladine. To je posebno dandanes lehko mogoče, ker so srednje šole večkrat prenapolnjeue s šolsko mladino. Neprimerno je dalje tudi to, da se v novejšej dobi na učiteljiščih toliko suplentov nastavlja. Suplent, ki je stoprav začetnik v šolstvu, naj bi podučeval učiteljske pripravnike v metodiki, katere si še sam ni prisvojil. Iz vsega tega se vidi, da se preveč pozornosti daje teoretičnira uaukom. Nauiesto da bi se razlagal kak sestavek iz šolske knjige za učence, gleda se pri podučevanji na učiteljiščib bolj na specijalno geografijo in višjo matematiko. S tem pa nikakor ne mislim, da bi se morali predpisaui učni predraeti skrčiti na minimum, ampak pokazal sem le potrebo, da bi se morali pripravniki podučevati temeljito v tem, kar jim bode v največjo korist, kadar nastopijo kot samostalni učitelji nežne šolske mladine. Dalje kaže govornik v kratkein naertu pregled, kako naj bi se pripravniki pripravljali, da se v 4 letih usposobijo za uciteljski poklic. Ker je obče znano, da je prvi razred, kjer so najmanjši otroci, najtežji, zato se pripravniki vadijo po največ samo v tem razredu, a drugi se zanemarjajo. Ako ima učiteljišče 4 oddelke, s katerimi je združena tudi štirirazredna vadnica, naj bi se vsak oddelek temeljito seznanil z metodo in učno tvarino vsakega razreda posebej tako, da bi za 4 leta poznali učiteljski pripravniki vse štiri razrede. Da se pa to doseže, naj bi prvoletniki obračali vso svojo pozornost na 4 razred (kot najlažji), drugoletniki na 3. tazred i. t. d. Tudi hospitacije naj bi bile pogostejše. Govorilo se je tudi o tem, bi li ne bilo uspešno, da se ustroje pripravni tečaji s tremi oddelki za učitelje na kraetih, a za učitelje po mestih pripravni tečaji s štirimi oddelki. Govornik misli, da bi bila velika napaka, ako bi se kaj tacega ustanovilo. Naposled bi nastalo nesporazumljenje in sovraštvo med učitelji na kmetih in onimi, ki so po mestih, a takih žalostnih prikazni imamo med učiteljstvora uže zdaj zadosti. Reklo se je, da učiteljem na kmetih ni treba toliko priprave za učiteljski stan, kakor onim, ki služijo po mestih. A jaz iz svojega stališča se s to izjavo nikakor ne ujemam. Selski učitelj poučuje največ v jednorazrednici ter mora svojim učencem v jednem letu podati vse ono, za kar ima drugi učitelj časa 3—4 ali še celo 5 let, zatorej je treba po govornikovem mnenji ravno selskim učiteljem mnogo več znanja in sposobnosti. Vrhu tega je treba še to pomisliti, da je učitelj po manjših vaseh jedina osoba, katera razen šolske mladine poučuje tudi priprosti narod, ter tako širi mej narodom potrebno omiko. Zaradi tega bi morali ravno taki učitelji, ki žive med priprostira narodom, biti tembolj in vsestransko izobraženi, da bi ne dajali narodu napačnih in krivih naukov. Potem preide govornik na preizkušnje u6iteljske sposobnosti ter pravi v daljšetn govoru nekako tako-le: Ko je učiteljski pripravnik, zvršivši preparandijo, napravil preizkušnjo zrelosti, pri katerej je bil izprašan iz vseh mogočih predmetov, mora se po dveali triletnej praksi zopet povrniti na preizkušnjo učiteljske sposobnosti, kjer ga zopet one iste stvari izprašujejo. čimu je drugič ta teoretiena preizkušnja ? Po govornikovern mnenji je ta preizkušnja popolnem nepotrebna, kajti, ako bi ta preizkušnja imela pokazati, da se učiteljski pripravnik v omenjenej dobi ni zanemaril, moral bi dosledno to preizkušnjo vsaki dve leti ponavljati. Treba je pa tudi pomisliti, da je to šoli na veliko kvaro, ker učiteljski pripravnik, čegar bodočnost je odvisna od preizkušnje za učiteljsko sposobnost, zanemarja skozi dve ali še celo tri leta ljudsko šolo izgovarjajoč se s tem, da se mora pripravljati za preizkušnjo. Zatorej priporoča govoruik, naj bi bila preizkušnja za učiteljsko Bposobnost povsem praktična. Učiteljski pripravnik bi na ta način bil primoran, ne samo, da bi šole ne zanemarjal, temveč da bi se ž njo kolikor najbolj mogoče ukvarjal, kajti kolikor večja marljivost in pridnost v šoli, toliko boljša priprava bi mu bila to za njegovo preizkušnjo. A ne samo to, on bi tudi pridnejše prebiral pedagogične in didaktično-metodične sestavke, obiskoval bi pridnejše učiteljska zborovanja itd., ker bi mu vse to olajšalo preizkušnjo učiteljske sposobnosti. (Dalje prihodnjič.)