217 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 621.395.3(450.367)"1894/1914" Prejeto: 21. 2. 2020 Robert Devetak dr., Univerza v Novi Gorici, Vipavska 13, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: devetak.robert@gmail.com Začetki in razvoj telefona na Goriškem in Gradiškem do prve svetovne vojne IZVLEČEK Prispevek obravnava začetke razvoja telefonije in širitve telefonskega omrežja na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske. Gorica je uspešno sledila drugim deželnim središčem na Slovenskem, saj si je prvo telefonsko centralo zagotovila leta 1894. V naslednjih letih in desetletjih se je omrežje širilo najprej znotraj mesta, predvsem med javne institucije, gospodarske subjekte, trgovce, zdravstvene institucije in zasebne uporabnike. Šele z vzposta- vitvijo zveze s Trstom leta 1906 se je Gorica priključila na medkrajevno povezavo, čemur je sledila postopna širitev telefonskih priključkov in central v druge kraje dežele. V članku je na podlagi časopisnih in tiskanih virov prikazano, kako se je omrežje širilo po deželi, kakšni so bili odzivi na telefon in kdo so bili njegovi prvi uporabniki. KLJUČNE BESEDE Gorica, Goriška in Gradiška, telefon, zgodovina telekomunikacij, 19. in 20. stoletje ABSTRACT THE BEGINNINGS AND DEVELOPMENT OF THE TELEPHONE IN THE COUNTY OF GORIZIA-GRADISCA UP TO THE FIRST WORLD WAR The article discusses the beginnings of telephony and the expansion of the telephone network in the County of Gorizia-Gradisca during the period of Austria-Hungary. Gorizia successfully followed other territorial centres across Slovenian lands, obtaining its first telephone switchboard in 1894. In the following years and decades, the network first expanded within the city of Gorizia, primarily among public institutions, companies, tradesmen, healthcare institutions, and private users. It was only after establishing connection with Trieste in 1906 that Gorizia also set up an interurban network, followed by a gradual expansion of telephone connections and switchboards to other places across Gorizia-Gradisca. Drawing on newspaper and printed sources, the article describes the spread of the network across the territory, the population’s response to the telephone, and its first users. KEY WORDS Gorizia, Gorizia-Gradisca, telephone, history of telecommunications, nineteenth and twentieth centuries 218 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 Uvod Za drugo polovico 19. stoletja je značilen hiter razvoj novih tehnologij, ki so zaznamovale moderno družbo. Obdobje med letoma 1870 in 1920 števil- ni označujejo kot tehnično revolucijo. Poleg razvoja elektrotehnike, avtomobilizma, kinematografije, ra- dia in številnih drugih iznajdb lahko med najpo- membnejše štejemo tudi telefon.1 Električna naprava, ki jo je leta 1876 iznašel in patentiral ameriški ino- vator Alexander Graham Bell, je omogočala govor- no komunikacijo na daljavo z električnim tokom po telegrafski žici.2 Kljub začetnemu nezaupanju tako javnosti kot oblasti, ki v veliki meri niso razumele uporabnosti in pomena telefona ter so ga videle kot tehnološko igračo ali nepotreben strošek, je telefon spremenil način komunikacije in družbene interak- cije. Vplival je na dojemanje prostora, sociabilnosti in časa. Pospešil je komunikacijo na daljše razdalje in s tem ključno vplival na pretok informacij, politiko, gospodarstvo in splošen družbeni razvoj.3 Obliko in delovanje Bellovega telefonskega aparata nam podaja takratno časopisje: »Telefon je prav priprosto zložen. V leseno cev je vložena tanka železna ploščica, za kate- ro se nahaja z dratom obvit magnet. V to cev se govori, železna ploščica jame vihteti (tresti), vihtenje preide na magnet, ki je posreduje na dratovod. Če je na unem konci dratovoda drug telefon, prenaša se vihtenje z dratovoda na magnet in z magneta na železno ploščico, in če je tam uho nastavljeno sliši natančno vse, kar se na unem kon- ci govori, gode ali poje.«4 Naslednja leta in desetletja so njegov osnovni koncept nenehno nadgrajevali in ga postopoma preoblikovali v najpomembnejše ko- munikacijsko sredstvo. Po uspehu v ZDA, Zahodni Evropi in Nemčiji se je naprava hitro pričela širiti tudi na Avstro-Ogrskem.5 Na Avstro-Ogrskem je bilo vzpostavljanje ve- čine prvih telefonskih linij v rokah lokalnih oblasti ali premožnih posameznikov oziroma podjetij. Dr- žavne oblasti v začetku novi iznajdbi niso posvečale veliko pozornosti. Kljub temu pa so si hitro zago- tovile monopol nad telefonskim omrežjem, nadzor nad njim pa podelile trgovinskemu ministrstvu. To je bilo pristojno za izdajanje koncesij za izgradnjo omrežij. Številni pogoji so škodovali koncesionarjem. Državne oblasti so imele pravico nadzirati telefonska omrežja in ustaviti delo central v rokah koncesionar- jev, če so odkrile nepravilnosti. Določale so pogoje za nastanitev uslužbencev in takse za telefonske pri- ključke. Imele so tudi pravico do policijskega nad- zora lastnikov telefonov.6 Že leta 1887 so državne 1 Hobsbawm, The Age of Empire, str. 52. 2 Gl. npr.: Fang, A History of Mass Communication, str. 83–85. 3 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 26–30. 4 Soča, 7. 12. 1877, št. 49. 5 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 30–35. 6 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 99. oblasti uvedle določene regulative, ki so se nanašale na izgradnjo telefonskega omrežja in uporabo tele- fonov. Vse telefonske zveze so morale biti tako po novem povezane s poštnimi in telegrafskimi uradi. Določili so namen uporabe telefonov, pristojbine za izgradnjo omrežij in cene klicev.7 Leta 1892 je sledi- lo podržavljenje telefonskih mrež v glavnih deželnih središčih in prenehanje izdajanja koncesij.8 Številni zasebniki in zasebna podjetja zaradi visokih stroškov in omejitev niso zmogli sami financirati izgradnje novih, predvsem medkrajevnih povezav, zaradi česar so to nalogo postopoma prevzele državne oblasti. Te so pri tem videle tudi finančne koristi, saj so lahko samostojno določale tarife za klice.9 Slovenski prostor je v stik s telefonijo prišel kma- lu po njeni iznajdbi. Za prvi, neuspešen prenos zvo- ka na daljavo preko telegrafskega kabla velja poskus v Mariboru 10. decembra 1877 med telegrafskimi postajami Gradec, Maribor in Celovec.10 Še pred koncem leta so prvi poskus izvedli tudi v Ljublja- ni, v pisarni deželnega predsednika Boguslava Wid- manna. Kranjska prestolnica je prvo telefonsko linijo dobila leta 1881, ko je industrialec Albert Samassa napeljal 140 m dolgo telefonsko linijo med svojim uradom doma in tovarno.11 Tudi večina drugih prvih telefonskih linij v slovenskih deželah je bila v zasebni lasti.12 Trst je prvo krajevno telefonsko centralo dobil leto kasneje in se hitro razvil v najrazvitejše središče telefonije v slovenskem prostoru pred prvo svetovno vojno.13 V naslednjem desetletju so mu sledila dežel- na središča, kot na primer Gorica, Ljubljana in Mari- bor. Večina prvih telefonov je delovala na poštnih in telegrafskih uradih, od koder so se mreže širile med druge uporabnike.14 Kot bo razvidno iz virov, sta se mreža in število uporabnikov širila počasi, a so do prve svetovne vojne telefonsko povezavo dobila vsa večja središča na Slovenskem ter pomembnejši stra- teški in turistični kraji.15 Začetki telefona v Gorici Podobno kot druga deželna središča na Sloven- skem je ob koncu 19. stoletja telefon dobila tudi Go- rica, glavno mesto dežele Goriške in Gradiške. Šlo je za večnarodnostno središče goriških Italijanov, Slo- vencev in Furlanov, v mestu pa sta poleg njih živeli 7 Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru za- stopane, str. 439–448. 116. Ukaz ministerstva za trgovino od 7. oktobra 1887, o gradnji in rabi telefonskih naprav, ki imajo biti sklenjene z državnim telegrafom. 8 Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru za- stopane, str. 1029. Zakon z dne 29. decembra 1892. l. o podr- žavljenji mestnih telefonskih mrež. 9 Lazarevič, Začetki uvajanja telefonije, str. 99. 10 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 159. 11 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 97. 12 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 35. 13 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 159. 14 Prav tam, str. 159. 15 Prav tam, str. 162. 219 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 še številčna nemška in judovska skupnost.16 Po vojni med Italijo in Avstrijskim cesarstvom leta 1866 je dežela postala mejno območje, Gorica pa posledično središče kopenske trgovine s Kraljevino Italijo.17 Za razvoj trgovine in industrije ter pretok informacij je bila velikega pomena izgradnja telekomunikacijske- ga omrežja in infrastrukture. V časopisu Domovina so leta 1869 zapisali: »Če v kterem drugem oziru, je naše stoletje stoletje napredka ozir trgovskega in splošne- ga družabskega občenja, in po pravici demo, kedar hoče- mo XIX. stoletje glede na občni napredek ob enkratnem označiti »stoletje železnic in telegrafov«.«18 Gorica je železniško povezavo s Trstom in Vidmom dobila leta 1860, kar je skrajšalo časovne razdalje in omogočilo hitrejši razvoj gospodarstva, predvsem tržno in izvo- zno usmerjenega (svilni izdelki, vino, sadje).19 Pred- vsem izvoz sadja se je hitro povečeval, med letoma 1870 in 1890 se je tovor preko železniške postaje v Gorici povečal za več kot trikrat, z okoli 470 ton na okoli 1580 ton.20 Kasneje se je železniška mreža raz- širila še na vzhod in sever.21 Dodatno se je dežela več- jim središčem približala z vzpostavitvijo telegrafske mreže. Leta 1892 je imelo telegrafsko postajo 20 več- jih in pomembnejših središč v deželi.22 Nadgradnjo je v tem oziru predstavljala vzpostavitev telefonskega omrežja. Goriška javnost se je s telefonom seznanila že hi- tro po njegovi iznajdbi in prvih poskusih z uporabo na Slovenskem. O novi iznajdbi je že decembra 1877 poročala Soča, ki je napravi napovedala dobre obete: »Ni dvomiti da se v kratkem povsod napravi telefonična zveza, ker je občenje po telefonu veliko bolj priležno in zanesljivo, kakor po telegrafu.«23 Kljub temu je trajalo še skoraj dve desetletji, da je Gorica in s tem deže- la dobila prvi telefon. Vmes je profesor Anton Šan- tel leta 1887 v prostorih goriške čitalnice slovenski javnosti pripravil predavanje o delovanju naprave. S praktičnim prikazom je predstavil, kako poteka ko- munikacija, saj si velika večina ljudi ni predstavljala, kako deluje prenos zvoka na daljavo.24 Prve ideje o vzpostavitvi telefonske zveze v Gorici se omenjajo leta 1890, ko je občina objavila okrožnico, da je c. kr. poštno vodstvo v Trstu pripravljeno postaviti telefon- sko centralo, združeno s telegrafom, če pridobi dovolj naročnikov, s čimer bi pokrili stroške postavitve.25 Kljub temu pa po vsej verjetnosti zaradi nezaintere- siranosti javnosti pobuda ni bila sprejeta, tako da do 16 Več o Gorici ter Goriški in Gradiški gl. npr.: Marušič, Pregled politične zgodovine; Cressati (ur.), L'identità plurale; Marušič, »Gorica draga, domovina mila!«, str. 27–34. 17 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 62. 18 Domovina, 18. 6. 1869, št. 24. 19 Marušič, Železnice na Goriškem, str. 264–265. 20 Valenčič, Sadjarstvo, str. 341. 21 Marušič, Železnice na Goriškem, str. 265–271. 22 Rutar, Poknežena grofija Goriška, str. 96. 23 Soča, 7. 12. 1877, št. 49. 24 Soča, 2. 4. 1887, št. 14. 25 Soča, 30. 5. 1890, št. 22. postavitve še ni prišlo. Podobno kot v Gorici so imeli težave z izgradnjo lokalnega telefonskega omrežja v Ljubljani pet let prej. Cena priključka na omrežje naj bi znašala med 100 in 120 goldinarji, letna naročni- na pa okoli 20 goldinarjev. Pobuda ni zaživela, ker pobudnikom ni uspelo zbrati 25 interesentov.26 Po- tencialne uporabnike je verjetno odvrnil visok strošek priklopa in uporabe telefona. Podobno bi lahko trdili tudi za Gorico. Projekt je bil tako realiziran šele štiri leta kasneje, ko so 1. novembra 1894 otvorili telefon- sko centralo v prostorih glavne poštne stavbe v Go- rici. Prva povezava je potekala med zgradbo pošte in južno železniško postajo, kjer so postavili tudi javno telefonsko govorilnico.27 Mestna telefonska mreža se je v naslednjih letih širila počasi. Oblast je dala leta 1895 postaviti novo telefonsko govorilnico v Gospo- ski ulici.28 Z vse hitrejšim širjenjem tako telegraf- skega kot telefonskega omrežja je najprej leta 1902 prišlo do prenove in povečanja prostorov glavnega telegrafskega in telefonskega urada v Gorici,29 čemur je štiri leta kasneje sledilo dodatno povečanje števila zaposlenih in nadgradnja centrale. To je bilo posledi- ca izgradnje bohinjske železnice in nove železniške postaje v Gorici, ki je ravno tako dobila telefonsko govorilnico.30 Z vzpostavitvijo telefonskega sistema v mestu so se na omrežje kmalu pričele priključevati javne insti- tucije, podjetja in zasebniki. Tako kot drugod v slo- venskih deželah je telefon potreboval veliko časa, da se je uveljavil v javnosti. Ta ga je na prehodu iz 19. v 20. stoletje velikokrat videla predvsem kot nepotre- ben in visok strošek.31 Podobno je bilo tudi v Gorici, kjer je število naročnikov naraščalo zelo počasi. Eden prvih, ki se je povezal s centralo, je bil Odon Lenassi, ki je dal oktobra 1894 na lastne stroške vzpostaviti povezavo med centralo in svojim domovanjem ter proizvodnjo parketa v Solkanu.32 Novembra nasled- nje leto je število naročnikov znašalo le okoli 35.33 Veliko večino so predstavljali trgovci, industrialci, obrtniki in javne institucije. Ravno nanje so se osre- dotočali tudi pozivi, saj je časopisje večkrat izposta- vilo, naj se jih čim več priključi na telefonsko omrež- je: »Vsak zdravnik, odvetnik, vse kavarne, gostilne itd. bi morali imeti telefonsko zvezo!«34 Ti uporabniki so lahko z uporabo telefona povečali svojo učinkovitost in spremenili način dela.35 Med prvimi uporabniki najdemo gasilsko in policijsko postajo, saj jima je to- vrstno sporočanje omogočalo hitrejše intervencije.36 26 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 98. 27 Sloga, 15. 11. 1894, št. 22. 28 Soča, 29. 11. 1895, št. 48. 29 Gorica, 9. 8. 1902, št. 63. 30 Gorica, 10. 11. 1906, št. 90. 31 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 30. 32 Primorec, 12. 10. 1894, št. 21. 33 Soča, 8. 11. 1895, št. 45. 34 Soča, 15. 1. 1897, št. 3. 35 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 36. 36 L'Eco del Litorale, 10. 8. 1896, št. 92. 220 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 37 Corriere di Gorizia, 3. 1. 1897, št. 1. 38 Prav tam. 39 Prav tam. Graf 1: Število in struktura naročnikov telefonskih priključkov leta 189637 Graf 2: Število in struktura naročnikov telefonskih priključkov leta 191338 Graf 3: Število naročnikov telefonskih priključkov po naseljih leta 191339 221 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 Zasebni uporabniki so bili redki. Leta 1896 med naročniki telefonskih aparatov v mestu najdemo 53 oseb, institucij in subjektov (Graf 1). Najvišji delež so predstavljali zasebni uporabniki in javne službe (na primer pošta, občina, deželni zbor, gasilci). Njihov skupni delež je znašal okoli 40 %. Poleg njih med na- ročniki najdemo še več lekarn in zdravnikov, nekate- re trgovine, uradnike, obrtnike in tovarne. Telefon so sorazmerno hitro dobile tudi časopisne hiše oziroma tiskarne, saj so z njim hitreje prišle do informacij, ki so jih lahko hitreje vključile na strani časopisov.42 Že leta 1896 je imel telefon italijanski časopis Corriere di Gorizia,43 uredništvo najpomembnejšega slovenskega 40 Podatki so povzeti po člankih, ki jih je tržaško poštno ravna- teljstvo med januarjem 1898 in avgustom 1901 objavljalo v časopisu Edinost. 41 Podatki so povzeti po člankih, ki jih je tržaško poštno ravna- teljstvo med januarjem 1898 in avgustom 1901 objavljalo v časopisu Edinost. 42 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 36. 43 Corriere di Gorizia, 3. 1. 1897, št. 1. časopisa v deželi, Soča, pa se je na omrežje priključilo leta 1904.44 Uporabnost telefona za medije z vidika hitrejše informiranosti je prišla še bolj do izraza, ko se je Gorica priključila na medkrajevno mrežo.45 Do konca leta 1902 je število telefonskih naroč- nikov naraslo na 9646 in šele konec leta 1911 preseglo število 200.47 Za primerjavo lahko navedemo, da je število vseh telefonskih naročnikov leta 1900 v Trstu znašalo 1236, v Ljubljani pa leto kasneje 192.48 Leto pred prvo svetovno vojno je imela dežela Goriška in Gradiška skupno 359 telefonskih priključkov.49 Po- leg Gorice, kjer je bilo dobrih 65 % vseh uporabni- kov, so se na omrežje priključili tudi nekateri zaseb- niki in javne institucije v Tržiču, Gradežu, Gradišču, 44 Soča, 17. 2. 1904, št. 14. 45 Pušnik, Slovenski narod, str. 891. 46 Soča, 14. 1. 1903, št. 4. 47 Soča, 23. 9. 1911, št. 109. 48 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 159. 49 Guida Paternolli 1914: amministrativa commerciale per la prin- cipesca Contea di Gorizia e Gradisca, str. 27–29. Graf 4: Število opravljenih notranjih klicev v Trstu med januarjem 1898 in julijem 190140 Graf 5: Število opravljenih notranjih klicev v Ljubljani, Gorici, Pulju in Opatiji med januarjem 1898 in julijem 190141 222 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 Červinjanu, Krminu in Ločniku (Graf 3). Vsa naselja so ležala v italijanskem oziroma furlanskem delu de- žele, medtem ko slovensko ozemlje še ni imelo javnih telefonskih priključkov. Če primerjamo strukturo naročnikov med letoma 1897 in 1913, lahko vidimo nekatere razlike. Sku- pno število naročnikov se je povečalo na 234 (Graf 2). Delež zasebnih uporabnikov in javnih institucij se ni bistveno spremenil in je predstavljal skupno okoli 40 %. Izrazito se je povečal delež goriških obrtnikov in industrijskih obratov, kar je bilo po vsej verjetnosti posledica prednosti, ki jih je imela telefonska zveza za poslovanje s tujino in drugimi deželami. Soraz- merno veliko naročnikov je bilo še med lekarnami in bolnišnicami. Poleg tega so se na omrežje priključile tudi štiri šole in nekatere cerkvene institucije. Na počasno povečevanje naročnikov je vplivalo več dejavnikov. Poleg že omenjenih visokih stroškov priklopa in uporabe ter regulativ s strani države je bila ena od začetnih težav, da oblasti niso dovolile uporabe telefonov v nočnih urah.50 Številni, pred- vsem zasebni uporabniki niso videli smisla v pla- čevanju klicev, ki so bili omejeni na mesto. Težavo je predstavljalo predvsem dejstvo, da Gorica ni bila povezana z drugimi središči. Vse to je morebitne interesente odvračalo od nakupa aparatov in plačila priklopa na omrežje. Majhno število naročnikov je hkrati pomenilo tudi sorazmerno majhno število kli- cev. Poštno ravnateljstvo v Trstu je med letoma 1898 in 1901 mesečno objavljalo podatke o številu klicev za Trst, Gorico, Ljubljano, Pulj in Opatijo (Grafa 4 in 5). Iz podatkov je razvidno gibanje klicev, katerih število se je v tem obdobju postopoma povečevalo, a so razvidna tudi številna nihanja. Podatki nam po- vedo, da se je njihovo število najhitreje povečevalo v 50 Soča, 8. 11. 1895, št. 45. Trstu in Ljubljani, ki sta bila v neposredni povezavi drug z drugim in ostalimi večjimi središči, kot na pri- mer Gradec ali Dunaj. Če januar 1898 primerjamo z julijem 1901, vidimo, da se je število klicev v Trstu povečalo za 68 %, a je treba poudariti visoko izhodi- šče. V Ljubljani se je v tem obdobju število klicev po- večalo za skoraj šestkrat, v Gorici pa za dvainpolkrat. V Pulju in Opatiji ni bilo mogoče zaznati takšnih razlik kot v ostalih središčih. V obravnavanem ob- dobju so v Trstu opravili v povprečju okoli 250.000 notranjih klicev na mesec, v Ljubljani okoli 14.000, v Pulju okoli 6500, v Gorici 4900, v Opatiji pa dobrih 2000. Za primerjavo lahko navedemo, da so septem- bra 1900 v Ljubljani opravili 331, v Trstu pa 1911 medkrajevnih klicev.51 Večina prvih telefonskih aparatov v Gorici je bila v rokah nemške in italijanske skupnosti ter podjetij v mestu. Slovenska skupnost se je pričela intenzivne- je gospodarsko razvijati šele ob koncu 19. stoletja. V samem mestu do takrat ni imela večjih in pomemb- nejših trgovin, obrtnih delavnic ali drugih institucij, ki bi se jim finančno izplačal nakup in priklop tele- fonskega aparata.52 Eden prvih Slovencev v mestu, ki je imel telefon, je bil odvetnik in politik dr. Henrik Tuma.53 Po letu 1900 je časopisje goriške Slovence večkrat pozvalo, naj se v večjem številu odločijo za nakup telefonov, da tudi s tem parirajo italijanskemu značaju mesta, saj je bila večina telefonskih naroč- nikov Italijanov.54 Zaradi majhnega števila uporab- nikov in klicev v slovenščini so se Slovenci večkrat srečevali s težavami pri vzpostavitvi klicev, saj večina zaposlenih telefonistov in telefonistk na centrali ni 51 Soča, 25. 10. 1900, št. 124. 52 Waltritsch, Slovensko gospodarstvo v Gorici, str. 77–84. 53 Soča, 28. 10. 1903, št. 86. 54 Soča, 28. 10. 1903, št. 86. Gorica pred prvo svetovno vojno (Zbirka razglednic Goriške knjižnice Franceta Bevka). 223 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 znala slovenskega jezika.55 Kljub temu lahko med telefonskimi naročniki leta 1913 najdemo več posa- meznikov, uradnikov (na primer zdravnika Just Bačar in Anton Brecelj, odvetnika Henrik Tuma in Drago- tin Treo) ter podjetij (na primer modna in manufak- turna trgovina Pregrad & Černetič, modna trgovina Antona Medveda in Goriška tiskarna).56 Širitev telefonske zveze v druga deželna središča in vključitev v državno omrežje Dokler je bila telefonska zveza omejena le na Go- rico, prebivalstvo, podjetja in institucije niso mogle izkoristiti vseh prednosti, ki jih je naprava ponujala. Hkrati se je zaradi tega število naročnikov povečeva- lo veliko počasneje kot v središčih, ki so bila poveza- na med seboj, v medkrajevni oziroma t. i. »interur- bani« zvezi, kot so jo imenovali v obdobju pred prvo svetovno vojno. Zaradi tega so številni posamezniki, mediji, trgovska in obrtna zbornica ter politika pod- pirali čim hitrejšo izgradnjo tako lokalnih kot med- deželnih povezav. Že leta 1892 so se pojavile ideje, da bi Gorico povezali s Trstom in s tem z drugimi deli države. Predlog so javnosti posredovala nekatera trgovska in obrtna podjetja, c. kr. namestništvu v Tr- stu pa goriška trgovsko-obrtna zbornica.57 Telefon- ska zveza bi mesti povezala z vmesnimi telefonskimi centralami v Tržiču in Gradišču.58 Trst je bil najpomembnejše avstrijsko pristanišče, eno glavnih središč mednarodne trgovine, podjetni- štva, industrije in bančništva, zaradi česar so imele tudi sosednje dežele velik interes, da bi se povezale z njim. Isto leto, ko se je pojavila ideja o zvezi med Gorico in Trstom, je bila zgrajena telefonska poveza- va med Trstom in Dunajem, na relaciji Dunaj–Gra- dec–Maribor–Celje–Ljubljana–Trst. Dolga je bila 505 km in je bila tedaj najdaljša tovrstna povezava v Evropi. V začetku je bila linija direktna, zaradi če- sar niso bila povezana vsa mesta na trasi. Maribor se je nanjo priključil leta 1894,59 Ljubljana pa šele oktobra 1897.60 V naslednjem desetletju so kljub več idejam in pozivom vsi poskusi, da bi v medkrajevno povezavo vključili tudi Gorico, ostali le na papirju, saj oblasti projektu niso želele nameniti dovolj denarnih sredstev za izgradnjo omrežja. Goriški deželni zbor je vprašanje povezave resneje obravnaval leta 1902, ko je c. kr. namestništvo seznanil z željo po vzpostavitvi telefonske zveze med Trstom, Gorico, Krminom in Vidmom v Italiji. Poslanci so v dopisu izpostavljali predvsem velik pomen neposrednega komunikacij- 55 Soča, 10. 6. 1903, št. 46. 56 Guida Paternolli 1914: amministrativa commerciale per la prin- cipesca Contea di Gorizia e Gradisca, str. 27–28. 57 Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradi- ščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1902, str. 63. 58 Soča, 29. 1. 1897, št. 5. 59 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 160. 60 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 98. skega kanala z najpomembnejšim pristaniščem dr- žave z vidika gospodarskega napredka in učinka na področju trgovine. Največjo prednost so videli pred- vsem pri izvozu sadja, ki je bil po pisanju poslanca Ernesta Holzerja podvržen hitrim spremembam in nihanju cen.61 Informacije, povezane s tem vpraša- njem, bi v povezavi s hitro komunikacijo goriški sad- jarski trg naredile bolj konkurenčen tako v notranji kot zunanji trgovini.62 Kljub temu se ta projekt še ne- kaj let ni premaknil z mesta, ker državne oblasti niso želele zagotoviti dovolj sredstev in so zahtevale, da občine, ki bodo uporabljale telefonsko zvezo, krijejo 30 % stroškov postavitve omrežja, kar pa je bilo zanje nesprejemljivo, saj bi tovrstna investicija pregloboko zarezala v proračune. Goriške deželne oblasti so ob- čine podprle in izpostavile, da v več deželah omrež- ja gradijo izključno na državne stroške.63 Večkratne prošnje so bile uslišane šele leta 1906, ko so 1. aprila otvorili telefonsko povezavo med Trstom, Gorico in Krminom. Cena triminutnega klica iz Gorice v Trst je znašala 1 krono, v Ljubljano in Maribor 2 kroni, v Gradec in na Dunaj pa 3 krone. S tem je bil ure- sničen glavni telekomunikacijski projekt desetletja v deželi.64 Gorica se je povezala z vsemi večjimi sredi- šči v državi in je lahko izkoristila vse prednosti laž- jega komuniciranja z gospodarskega, političnega in informacijskega vidika. Točno štiri leta kasneje je bila predana v uporabo še zveza med Gorico in Vidmom, kar je deželo neposredno povezalo z Italijo.65 Poleg povezav s Trstom in drugimi deli države ter Italijo so se vzporedno pojavili pogoji, da bi s telefo- nom povezali tudi lokalna središča znotraj dežele. V tem okviru so oblasti poskušale vzpostavitev telefon- skih zvez povezati z izgradnjo bohinjske železniške proge. Krmin in Tržič sta se priključila neposredno na povezavo med Gorico in Trstom, medtem ko so v tem oziru ostali zanemarjeni predvsem kraji na seve- ru in vzhodu dežele. Prvi kraji, ki so dobili telefonsko povezavo, so bili v bližini Gorice ali Trsta oziroma ob telefonski liniji, ki je povezovala mesti. Leta 1903 se je s centralo v Gorici povezala mizarska zadru- ga v Solkanu.66 Neposredno s Trstom se je leta 1906 povezala še Sežana,67 z Gorico in Krminom pa leta 1909 Ločnik.68 Oba kraja sta dobila telefonsko go- vorilnico. Ob že omenjeni gradnji bohinjske proge je gradbeno podjetje Redlich & Berger postavilo zaseb- no telefonsko omrežje, ki pa lokalnemu prebivalstvu 61 Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradi- ščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1902, str. 62–64. 62 O gospodarstvu in trgovini na Goriškem in Gradiškem gl. npr.: Marušič, Prispevki k poznavanju, str. 59–72; Luchitta, La Camera, str. 27–77. 63 Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradi- ščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1904, str. 40–41. 64 Gorica, 31. 3. 1906, št. 26. 65 Gorica, 2. 4. 1910, št. 26. 66 Soča, 31. 10. 1903, št. 87. 67 Gorica, 7. 8. 1906, št. 63. 68 Gorica, 3. 4. 1909, št. 27. 224 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 ni bilo dostopno.69 Tovrstne telefonske postaje so bile namenjene predvsem lažji koordinaciji gradbenih in izvedbenih del. Za telefonsko linijo med Tolminom in Sveto Lucijo (Mostom na Soči) je po koncu grad- nje c. kr. poštni in brzojavni urad v Trstu občinama predlagal, naj odkupita linijo in postavita telefonski govorilnici, kar bi koristilo predvsem lokalnim trgov- cem.70 Vsaka občina je morala prispevati po 125 kron, do česar pa je prišlo z zamikom. Tolmin je telefon- sko govorilnico dobil šele leta 1908.71 Poleg tovrstnih pobud sta se v širitev mreže aktivno vključili še gori- ška trgovska in obrtna zbornica ter državna oblast, ki se je leta 1909 odločila Gorico povezati s severnimi in vzhodnimi predeli dežele. Goriški deželni zbor je pripravil posebno spomenico, ki jo je aprila 1909 na- slovil na trgovsko ministrstvo, v kateri se je zavzel za razširitev telefonske mreže po deželi. Med prioritet- nimi projekti je navedel drugo telefonsko povezavo s Tržičem in Krminom, povezavo s posoškimi kraji in navezavo na Koroško, povezavo s Kranjsko po Vi- pavski dolini in lokalno mrežo, ki bi povezala večja naselja na furlanski ravnici.72 Do prve svetovne vojne so uresničili le prvo in zadnjo idejo, kar je razvidno iz seznamov telefonskih uporabnikov v deželi. Ob kon- cu leta 1913 so potegnili tudi povezavo med Gorico in Žago, a ta ni omogočala priklopov na omrežje, saj je niso uvrstili med javne povezave.73 Severnemu in vzhodnemu delu Goriške in Gradiške tako do prve 69 Gorica, 20. 2. 1904, št. 15. 70 PANG 55, Občina Sveta Lucija, t. e. 57, a. e. 58, d. 1347. 71 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 168. 72 Gorica, 23. 7. 1912, št. 59. 73 Soča, 17. 3. 1914, št. 12. svetovne vojne niso bile zagotovljene uporabne tele- fonske povezave, čemur sta v največji meri botrovala pomanjkanje sredstev in nezanimanje morebitnih uporabnikov.74 Temu bi lahko predvsem na podeželju dodali še nezaupanje in strah pred novostmi, saj pre- bivalstvo zaradi slabše izobrazbe in oddaljenosti od središč ni bilo tako dojemljivo za uporabo telefona.75 Sklep Dežela Goriška in Gradiška se je sorazmerno zgodaj vključila v sistem telefonije, enega paradnih konj tehnične revolucije druge polovice 19. stoletja. Kljub temu pa se je pri širjenju omrežja soočila z več težavami. Razvoj je v prvih desetletjih oviralo pred- vsem to, da Gorica ni bila povezana z drugimi dežel- nimi središči, saj je bilo omrežje omejeno izključno na mesto in bližnje kraje. Posledično se je le počasi povečevalo število naročnikov telefonov. Večina pr- vih uporabnikov so bile različne javne službe, indu- strijski obrati, trgovci in obrtniki ter lekarne, a tudi zasebni uporabniki niso bili redki. Deželne oblasti in gospodarske institucije so si zaradi gospodarskih ko- risti več let intenzivno prizadevale, da bi Gorico po- vezale s Trstom in Italijo, a se je projekt soočal s šte- vilnimi, predvsem finančnimi težavami. Ti povezavi, ki sta bili vzpostavljeni šele v letih 1906 in 1909, sta deželi odprli nove možnosti, saj se je Gorica povezala z velikimi središči, kot so bili Trst, Gradec in Dunaj. Poleg tega so nove povezave ugodno vplivale na ši- ritev mreže znotraj dežele, saj so se na medkrajevni povezavi pričela povezovati manjša središča. V prvi vrsti je šlo za naselja na furlanski ravnici, v zahodnem delu dežele, do prve svetovne vojne pa se je omrežje razširilo tudi na sever. Vzpostavitev povezav so pogo- jevali predvsem gospodarski in strateški razlogi, kar velikokrat ni bilo v skladu z željami civilne uprave in zasebnih uporabnikov, katerih število je zaradi tega naraščalo počasi. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 55, Občina Sveta Lucija, t. e. 57 ČASOPISI Corriere di Gorizia, 1897 Domovina, 1869 Edinost, 1898, 1899, 1900, 1901 Gorica, 1902–1912 74 Gorica, 23. 7. 1912, št. 59. 75 Devetak, Društveno življenje, str. 104–105. Oglas podjetja Ivan Potočnik & A. Hügel iz Gorice, ki je med drugim omogočalo priklop hišnih telefonov (Soča, 6. 5. 1905, št. 36). 225 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 L'Eco del Litorale, 1896 Primorec, 1894 Sloga, 1894 Soča, 1877–1914 TISKANI VIRI Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, str. 439–448. 116. Ukaz mini- sterstva za trgovino od 7. oktobra 1887, o gradnji in rabi telefonskih naprav, ki imajo biti sklenene z državnim telegrafom. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, str. 1029. Zakon z dne 29. de- cembra 1892. l. o podržavljenji mestnih telefon- skih mrež. Guida Paternolli 1914: amministrativa commerciale per la principesca Contea di Gorizia e Gradisca. Go- rizia: Paternolli, 1913. Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško- -Gradiščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1902. V Gorici: Deželni odbor, 1903. Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško- -Gradiščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1904. V Gorici: Deželni odbor, 1905. LITERATURA Cressati, Claudio (ur.): L'identità plurale: storia, cul- tura e società a Gorizia: convegno internazionale – Gorizia 28 aprile 2003. Gorizia: comune, 2006. Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej, 2016. Fang, Irving: A History of Mass Communication: Six Information Revolutions. Boston: Focal Press, 1997. Hobsbawm, Eric: The Age of Empire: 1875–1914. New York: Vintage Books, 1996. Lazarević, Žarko: Začetki uvajanja telefonije v Ljub- ljani. Kronika 35, 1987, str. 97–100. Luchitta, Alberto: La Camera di Commercio di Go- rizia 1850–2000: uomini e lavoro in 150 anni di storia. Gorizia: Libreria Editrice Goriziana, 2001. Marušič, Branko: »Gorica draga, domovina mila!«. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik refera- tov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 27–33. Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Gori- ški muzej, 2005. Marušič, Branko: Prispevki k poznavanju gospodar- skih razmer na Goriškem v 19. in v začetku 20. stoletja. Aleksandrinke (ur. Darja Skrt). Nova Go- rica: Goriški muzej, 2014, str. 59–72. Marušič, Branko: Železnice na Goriškem (1860– 1918). Acta Histriae 16, 2008, str. 261–276. Pušnik, Maruša: Kulturna zgodovina elektronskih me- dijev: od telefona do walkmana. Ljubljana: Fakul- teta za družbene vede, Založba FDV, 2019. Pušnik, Maruša: Slovenski narod v dobi zgodnje me- diatizacije: od telegrafa do kinematografije. Teori- ja in praksa: revija za družbena vprašanja 55, 2018, str. 882–905, 961–962. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradi- ščanska. Nova Gorica: Jutro, 1997 (ponatis iz leta 1893). Valenčič, Vlado: Sadjarstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedična obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrar- no gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafena- uer in Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 317–341. Waltritsch, Marko: Slovensko gospodarstvo v Gorici. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik refera- tov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 77–84. Žontar, Majda in Klinar, Vladimir in Hozjan, An- drej: Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od podržavljenja 1722 do 1918. Pošta na slovenskih tleh (ur. Andrej Hozjan). Maribor: Pošta Sloveni- je, 1997, str. 98–177. S U M M A R Y The beginnings and development of the te- lephone in the County of Gorizia-Gradisca up to the First World War The second half of the nineteenth century was a period of rapid technological progress and innova- tions, which left a lasting mark on society. One of the most important inventions was the telephone, which accelerated long-distance communication and thus crucially affected the flow of information, poli- tics, economy, and the overall social progress. Quick to acquaint itself with telephony, the territory of present-day Slovenia already saw the first telephone switchboards and apparatuses set up in the 1880s. The County of Gorizia-Gradisca, too, joined the tel- ephone system at a relatively early stage. Its capital Gorizia obtained its first telephone number in 1894. Nevertheless, both the city and the territory encoun- tered several problems expanding the network. The principal reasons for slow development in the first decades was that Gorizia did not have telephone connections with the centres of other parts of the state (e.g. Trieste, Ljubljana, Klagenfurt, Vienna) and that the network was strictly limited to the city and its surroundings. The number of telephone subscrib- ers therefore grew very slowly because the strictly lo- 226 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 cal network could not bring economic advantage nor could it enable a fast flow of information between places, besides which establishing a connection to the network represented a major financial burden. The majority of the first users were various public companies, industrial plants, traders, craftsmen, and pharmacies, and there were also quite a few private users. To increase the economic benefits, territorial authorities and economic institutions endeavoured for years to connect Gorizia with Trieste and Italy, but the project was beset by many difficulties, par- ticularly financial ones. Once finally established in 1906 and 1909, respectively, these connections opened new opportunities for the territory, as the city of Gorizia also established connections with other major centres, such as Graz and Vienna. In addition, the new connections also facilitated the expansion of the network within the territory of Gorizia-Gradisca by including minor centres in the interurban net- work. These were primarily settlements on the Friuli plain, whereas in the western part of the territory, the network had by the First World War also begun to spread northwards. The establishment of connections was mainly contingent on the economic and strategic reasons, which were not always in congruence with the wishes of the civil administration and private us- ers, whose numbers therefore grew more slowly.