Artur Sills: 19 Smrtna past. Am«ri&ki roman. (Dalje.) Priredil Fr. Kolenc. — Niti besedel — je šepetal. — Ako ga razžiliš, te ustreli. Tak človek se ne zna premagovati. S tem Belki ne bi pomagal. —- Gospodje, ali smem vedeti, kaj vaju je pripeljalo sem? — se je zanimal Raoul. — Toda predno nadaljujemo, prosim, da vržete revolverje v vodo. Prosim poženita jih drug za drugiml — Ubogaj! — je šepetal Dubell prijatelju in je zagnal svoje orožje v vodo. Gregor mu je bled od jeze sledil. Potem pa se je oglasil: -**š ,w-«^ — Sedaj, ko stojiva neoborožena nasproti vam, nama morda pojasnite, zakaj ste nas napadli tako surovo. Kaj vam je zakrivila sestra in česa dolžite naju? — Na vsak način vam dam pojasnilo, bojim pa se, <la te dame ne smern oprostiti vezi. V moji domovini je navada, da z ženskami strogo postopamo, ako zaslužijo. Vaša sestra se je protivila. Tako daleč se je spozabila, da ine je udarila. Z druge strani, gospoda, pa sta vidva tista, ki morata dati pojasnilo. Kak slučaj vas je zanesel sem? In kaj je vzrok, da ste vi g. Diibell preteklo noč stikali v rudniku, dasi sem vam prejšnji dan vse razkazal? — To vi zelo dobro veste — je odvrnil Dubell. — Ko oprostite damo vezi, bom nadaljeval. Prosim, da se vedete nasproti njej, kakor smemo to pričakovali od enega omikanca. — In vi mislite, da ste se nasproti moji nevesti talto vedli? — je sikal Raoul. — Jaz ji nisem storil nič žalega, to dobro veste. Sploh pa ona vas ni ljubila. — Prejšnje čase so pri nas take ljudi žive sežgali. — Vražji pes, ali spustiš sestro? — je kričal Gregor, ko je videl, da se je Betka prevračala od boli. — In ravno taka kazen je zadela tudi one, ki so jih zalolili pri kraji — je trdo nadaljeval Argentinec. — Velika škoda, da vi takrat še niste živeli — je škripal z zobmi Gregor. — Velika škoda, da — toda iz drugega vzroka. Na vsak način sem storil potrebne korake, da ohranim stare navade. Ako bodeta tako prijazna in se ozreta nazaj, bodeta razumela moje besede. Diibell se je ozrl nazaj. Kakih osemsto nietrot 2a njima je bila velika ognjena stena. — Moj Bog! Gozd gori! — je »Juričal ditj*. — Tako je. Toda samo en del. Svojim ljudem sem ukazal, da zažgejo le toliko, kolikor je neobhodno potrebno. Sedaj sta razumela Casasove besede. Živa morata goreti. — Oh kaj storiti. — Plavajva čez? — je rekel Gregor. — Plavajva? — je odvrnil obupno Dubell. — Ali ne vidiš onih krvoločnih rib? Ni izhoda. Na eni strani reka s strašnimi ribami, od vseh drugih strani pa plamen. Požar se je prikradel vedno bližje in bližje. Zrak je postajal pekoč. Od trenutka do trenulka je potegnil veter in jima zagnal plamen skoraj \ obraz. Listje je cvrčalo, debla pokala. Vse se je izpreminjalo v pepel... Gorje! Neizogiben pogin! Ali zgorita v ognju, ali pa ju požro ribe. Casas je stal nepremično na drugera bregu. Krog ust miu je poigraval zadovoljen smehljaj. Prižgal je cigareto in vrgel užigalico v vodo. Nekaj ribic se je na njo vrglo, ko pa so začutile, da je les, so takoj odplavale. — Uboge živalice so danes zelo lačne — se je norčaril Casas in poinenljivo zrl na nesrečni žrtvi. Plamen se je od minute do minute bližal. Vsa pokrajina v ozadju je bila eno samo velikansko morje. Gregor in Henrik sta prestala strašne muke. Vznemirjala ju ni le lastna nsoda, maneč še mno- go bolj usoda nesrečne Betke. Kaj bode z njo po njuni smrti? V rokah tega krvoločneža je, ki ji gotovo ne prizanese! Ker dasi se je Las Casas navzel evropske civilizacije, je tukaj v svojih gozdovih divjak kakor drugi njegovi zemljani. Pravi Indijanec je, kea: je njihov potomec. Dubell se je grozno mučil. Izhod! Izhod! Kam? Kako? Sam ljubi Bog ve, kje je rešitev! Ozrl se je nazaj. Groza! Plamen je že čisto blizu! Dim ju že duši! Veter je postal močnejši in je zagnal oblak dima v uboga obsojenca, tako da sta popolnoma izginila v njem. Dim se je lazkadil. Gregor se je z bolestnim stokanjem ozrl nazaj. Diibell se je vznemiril. Bal se je, da stori Gregor kako neumnost. Dobrodušni Gregor je kar rohnel od jeze in ni uvidel, da je edina možnost na rešitev neobhodno sainoobvladanje. Pretnje in kletve so popolnoma brezuspešne, Casasu povzročajo le še večje veselje. — Ti satan v človeški podobi! — je kričal Gregor in žugal s pestjo, ker se ni mogel premagovati. Diibell je videl, kako je Casss z Miguelovo poniočjo dvignil zvezano žensko in jo privezal k drevesu, tako da je Betka lahko gledala preko vode. Potem pa se je zopet obrnil proti jetnikoma na drugem bregu. — Na dnu čolna ni mogla videti ničesar. Sedaj pa ima izvrsten izgled in se ga lahko dovolj navžije — je zakričal Gasas in si prižgal drugo cigareto. Betka je obledela, a na obrazu ni bilo niti trohice »trahu. Ko pa je zagledala obupni položaj brata in Henrika, so se ji oči razkolačile. — Ti nesramni lopov — je zakričala na Gasasa. — Kako vas imenujejo Brazilijanci? Persevejo — stenica, da, to si, persevejo! Toda hujša ko resnione stenice. — Prosim, prenehajte! — je zasikal Casas in se je le s težavo premagoval. — Persevejol — je zopet zaklicala Betka. — Stenica! A ne, še hujša. Krvoločna zverl Španjolec je močno vlekel oigareto, tako da je krvavo žarela. — Primoran sem, da vam očistim jezne ustnice — se zakrohota jezno. Z gorečo cigareto je pristopil k Betki. Sledil je tako strašen prizor, da sta Gregor in Dfibell zakričala od groze Zverinski Argentinec je mirno pritisnil žare6i konec cigarete na Betkina usta. Betka je bolestno zakričala in se zvijala v mukah. Vezi ni mogla pretrgati. Brezsrčni Casas se je hudobno smejal in ponavno pritisnil gorečo cigareto na ustnice. —¦ Moj Bogl Ne morem dalje gledatil — je obupno ¦akričal Gregor. Predno ga je mogel DiiLell zadržati, ga je Gregor sunil proč in je skočil v vodo. Dubell je moral prestali silno samopremagovanje. Dasi je bila na drugem bregu mučena oseba, ki jo je ljubil in jo izbral za bodočo ženo, in dasi se je njegov najboljši prijatelj izpostavil nevarnosti, da ga v reki razmesarijo ribe, je on ostal miren. Gregorju ni mogel pomagati. Ni človeka, ki bi živ preplaval reko. Ako pa bi vseeno poizkusil, da bi ga rešil, bi bili žrtvovani mesto enega dve življenji. Za sebe in Betko pa je našel neko inožnost rešitve. Ognjena stena mu je bila že čisto za hrbtom. Vsak trenutek je pričakoval, da se plamen naenkrat oprime njegove obleke. V teh trenutkih pričakovanja so mu misli naglo begale. Edini način rešitve je, da ostane miren in pričaka odločilni trenutek. Ko da je božja previdnost posegla v žalostno usodo, se mu je zdelo. Dva človeka bi se z eno masko ne mogla rešiti. A sedaj, ko je ostal sam, jo lahko uporabi in je skoraj prepričan, da ga bo rešila. XVI. Oblak dima ga je objel in ga zakril, tako da ga oni na drugem bregu niso videli. To je bil pričakovani odločilnl Irenutekl V eni sekundi je pograbil plinsko ma- «k« ia jo potegnil na glavo. Slišal je prasketanje plawena. Na koži je čutil strašno vročino. Zgrabil je vcrigd &a kamnu in cačel e vso silo vleči. Prej sta jo oba morala vleči, da sta dvignila ka»en. Scdaj v skrajni nevarnosli pa je čutil Diibell v sebi drojno moč. S krvavo roko in polomljenimi prsti se j« boril s kamnom. Obup se ga je lotil. Kaj pomaga pač m»sk«, alco se ne bo mogel skriti v jami. Plamen je že švigal proli njemu. Nad glavo se je dvigal gost oblak dima. Od vseh strani eakrit je slišal glas, poln srditega Km-aštra: *— Pogini pes, ki nisi upal skočiti v reko, da bi de1-il prijateljevo usodo. Drug glas pa je klical: iPersevejo! —- in zopet: — Persevejo! Persevejo! Sledilo mu je zadušeno hropenje. Španjolec je spet jMntisnil na ustnice cigareto. Zadnji napor — kamen se je premaknil! Kdo bi za»Ojjel popisati Diibellovo radost! V žrelu smrti je že fcil, sedaj pa je rešen. Skočil je v jamo. Nad njim je pr*sketal plamen. Koliko časa da je bil spodaj, ni vedel. Enkrat se mu je sdelo, da se speče. Ko je gorelo nad jamo, je bila vroda kot razbeljena pe^. Dubell se je naslonil ob steno in je skozi masko vdihaval zastrupljeni zrak. Začel se je že dušiti; lotU se ga je obup, kev se je bal, da maska ne vzdrži dolgo. Zavest ga je začela zapviščati. V ušesih mu je neprestano zvenelo šu.menje in bobnenje. Karkoli se zgodi, zavesti ne sme izgubiti. Vlekel se je k odprtini in je previdno potisnil glavo ven. Plamena ni bilo. Zemlja je bila pokrita s pepelom. Presetiečeno je zagledal neleo nogo.Ko se je nekoliko bolj oj;rl kvišku, je spoznal Casasa. Argentinec je stal s hrb tom proli njeinu in je prekapal pepel; gotovo se je hotel prepričati, ali se je njegova peklenska nakana posrecila. Kq se je hotel Casas obrniti, je Diibell odmaknil z glavo ia se zopet naslonil k steni. Slišal je, ko jc Argen tinec dejial: — Ničesar ne morein ugotoviti! Seda] se je zaslišal Miguelov glas z drugega brega: — V neznosni vročini najbrž ni ostalo prav nič od njega. ^ Casas se s tem ni zadovoljil. — Nekaj bi le moral najti. Uro *li ostroge, ki so bile iz jekla. — Saj res. Ostroge bi jnorale biti taia — je pritrdil Mjguel. ; Casas se je domislil ifrečesa. — Alia! — jc zaldicaJ^ — Že vem, kaia se je skrill