106
Ali se res bolezen, ki se po domače vrok ime-nuje, z očmi drugim vcepljuje?
Ta nadloga bi se skoraj smela narodna imenovati, ker je berž ko ne po vsi deželi razširjena.
Kadar koga med kmečkimi ljudmi začne glava boleti, mu nobena jed ne sladi in so mu oči v tesnobi, kakor da bi premalo prostora v jamicah imele: takrat pravijo ljudje, da se gaje wvrok" prijel, da je „vročen", ali kakor v tej okolici pravijo, da je „vročljiva.
Tak bolnik se pa kmalo ozdravi z nekim domačim preprostim zdravilom. Veržejo uamreč nekoliko živih oglje v v skledico z vodo, ktero si bolnik sam ali mu je kdo drug eumalo časa na glavo derži, da soparica boluiku okrog glave puhti; tudi bolnik nekoliko te vode popije, — in v kratkem jenja  „vrok".
Zalostneje nasledke ima pa, kakor ljudje mislijo , ta nadloga pri živini. Mamkrat je slišati, da komu kak lep vol cepne, če ga je kdo, ki ima škodljive oči, preveč ogledoval, da je potem vol vročljivosti nalezel, ki se, če se doba zakasni, malokdaj ozdravi. Tako pravijo ljudje.
Od neke žene mi je znano, da, ko je prascom v korito jedi vsula, \n je na to pritekla sosednja jih občudovaje gledat, so prasci hrano pustivši, začeli po hlevu riti. Za-etran tega gre žena nemudoma dobro daleč v sodnijo sosednjo tožit. Sodnik v zadergi, ker ne najde nobene postave zoper krivico vrok a, pošlje ženo k duhovnemu v poseben poduk.
Ravno iz strahu, da bi se mu živina ne vročila, je nekteri kaj nerad v hlevu dovoli ogledovati, pa se tudi marsikdo, ki se boji s svojimi očmi sosedovi živini škodovati, skerbno ogiblja, da je ne pogleda. Kar mene vtiče, nisem te nadloge pri svoji živini nikdar zapazil.
Zoper živinsko vročljivost se mnogo mnogo pomočkov rabi, ki so večidel vraže.
V  nekterih krajih menijo, da začne živina, ako jo je kak ptujec posebno gledal, se med seboj kar hudo čertiti, da ne porajta hrane, gerdo gleda, renči, ter z nogami gnoj razgreblja. Te znamnja razodevajo po njih mislih vrok. Ljudje jo z žegnano vodo škropijo in pravijo, da vselej pomaga.
V  drugih krajih pravijo, da je treba vročljivo živino ekoz velik obroč prepeljati.    Kaj čuden lek !
Spet drugod terdijo, da ee živina, kadar je vročljiva, mora opahati. Opahanje se pa tako dela, da kdo vzame klobuk ali pa kako cunjo, ter se živini okrog nog, okrog glave in tudi drugod s klobukom maha, z cunjo pa najraje ženske okoli vročljive živine svoje burke uganjajo. Ali ni vse to bosa? Ako je živina bolna in če bolezen sčasoma sama po sebi ne preide, se bo javalne s klobukom ozdravila, in tudi cunja, če je tudi kdaj draga in v časti bila, živini ne bo smerti odpodila.
Morda je tudi ta pomoč zoper vrok, s ktero se po vražni šegi prisad izgovarja, takole: „Prisad pojdi iz mesa pod kožico; spod kožice na dlako: iz dlačice na travico; iz travice na lističek; iz listička na skalnato ost, kjer zvonovi ne zvonijo, kjer petelin ne poje; tam bo za te dobro, tam boš prebival!" Vsako besedo pri »izgovarjanji" je treba dvakrat ponoviti in dvakrat „amen" pristaviti, da pomaga. Tako pravi stara vraža — plod neumnosti nekdanje pa tudi semtertje še današnje!
Po nekterih izgledih mi je znano, da je marsikrat živini, če se ji „vrok prisadi", žalostna osoda odločena, zakaj nekteri ljudje se za druge zdravila več ue starajo, ako tisti, ki so v tistem kraji zoper to nadlogo navadni, precej ne pomagajo.
Naj vam bodo ljube „Novice" vrok v potres izročen! Ve mu zamorete bolj v serce pogledati in spoznati: ali je tudi menda v kaki zvezi z živalskim magnetizmom?
Križnogorski.