št. 5
„S L O V K N K A-
Str. 3
Naši posli.
Spisala Danica.
Da, da, v stavili, dobrih časih je bilo drugače. Moja
stara mati je imela jedino deklo od poroke do smrti.
Takrat se je še dobilo zvestih, pridnih deklet. A dan
danes V ]\Ioj Bog ! Niso več tako vztrajne, pridne, ne več
tako navezane na obitelj, kakor nekdaj. Vse so preveč
samosvoje ; žele si le vedne izpremombe itd. Tako toži
dandanes malone vsaka gospodinja. In prav imajo. Posli
so se res izpremenili. Ali se pa morda nismo izpreme-
nile tudi me ? Ali imamo pravico odvaljati vso krivdo
samo na posle 'i
Ites je pac, da so bili posli v starih „dobrih" časiii
bolj navezani na obitelj. Toda zakaj V Ilazmerje mej go-
spodinjo in služkinjo je bilo tedaj tudi čisto drugače,
nego dan danes. Dekla se je smatrala za nekakovo po-
magalko, prijateljico v hiši. Otroci so jo morali spošto-
vati, 1,ubiti. liavnalo se je lepo — bolj \w domače ž njo.
Lahko ji je bilo vztrajati v službi, kjer si ji je dobro
godilo, kjer so ji vračali njen trud z ljubeznijo, kjer so
jo vpoštevali kakor človeka med ljudmi. Kaj pa dan-
danes ? .,Madame'" je navadno veliko preuzvišena, da bi
izpregovorila prijazno besedo s svojo služkinjo. Ona ji
samo zapoveduje, dekla naj pa uboga in — ilela. Dela
naj z zatajevanjem same sebe, trudi naj se od rane zore
do pozne noci za druge, ki uživajo udobnosti njenega
delovanja. Za one, ki mislijo, da so storili popolnem
svojo dolžnost, če so ji izplačali točno koncem meseca
njeno skromno plačo, a od kojih ne sliši nikdar nobene
prijazne, pohvalne besede v spodbujo, pač pa grajanja
in očitanja, če kaj ni izvršila strogo po ukazih. Vrhu
tega se vedejo dostikrat še otroci razuzdano in arogantno
proti njej in to navadno v najboljših hišah najhuje. Go-
spoda jia se čutijo kakor kaka vzvišena bitja proti tem
proletarkam, ki naj bodo še livaležne za vse dobrote (V)
ki jih uživajo v hiši. Nikdar pa ne pride „madami" na
um, da bi se prijazno zgovarjala s svojo deklo, da bi
ji prijazno ukazovala, da bi se kaj pobrigala za njene
skrbi in težnje. Saj posel itak ne sme imeti nikakoršnega
čustvovanja. On naj le dela, zato je na svetu !
Čisto naravno 'je torej, da se posel v taki hiši
ne more vdomačiti, da se ne more čutiti navezanega na
obitelj, ki ga komaj vpošteva za človeka. Ali se moremo
potem sploh še čuditi, če ima svojo službo le za prehod
do boljše službe, ali, kar je vendar želja vsakega nepo-
kvarjenega dekleta — do lastnega gospodinjstva V Vpra-
šam tedaj še enkrat, ali se moremo čuditi, če ji je blagor
gospode deveta briga, če skuša izkoriščati službo le za
svoj prid in če se zabavlja v prostih urah na način pri-
meren njeni zapuščenostiV
Na oliko svojih služkinj imajo gospodinje velik
upliv. Gospodinja naj jim posveti v časih tudi kako urico,
da jih prijazno opominja, svari. Samo da no postane
ž njimi intimna, kajti škodilo bi njenemu ugledu. Pravo
pot zamore tu pokazati le takt. Preskrbeti je treba svo-
jim poslom tudi dobrega berila. Saj imamo že precej
obilno ljudsko književnost. Na primer knjige Mohoi-jeve
družbe naj bi ne manjkale v nobeni slovenski hiši. Tudi
„Slovanska knjižica" je v ta namen prav primern«, ker
ima priproste, lahko umljive pripovedke v pripostem je-
ziku. O poslu samem ne moremo zahtevati, da naj si
kupi knjig. Saj mu pičla plača zadostuje jedva za obleko.
A za stare dni si želi vsakdo kaj prihraniti. Dolžnost
službodajalca je tedaj, da si preskrbi i»rimerno knjižnico,
koja naj bode poslom v razpolaganje. Z hranjeni dobrih
knjig se jim širi obzorje, blaži se jim srce in tudi nji-
hovo mišljenje se spravi v drugi vi.šji tir. Z eno besedo,
pospeši se njihova omika, kako se pa treba vesti v obče
se služkinjo, l)ode vsaka čuteča, i)ravična iz razsodna
gospodinja sama znala. Pomisli vendar, cenjena čitate-
ljica, da so i posli ljudje s čutečim srcem. Saj je nji-
hova usoda uže tako dosti bridka, da so prisiljeni služ-
bovati, ko je vendar vsemogočni stvarnik človeka slo-
bodnega ustvaril. Vendar ni naša zasluga, da smo rojeni
v boljših, srečnejših razmerah, kakor i one niso krive,
da je bila njili majka uboga proletarka, kaj pa če bi
bila stala naša zibelj v borni koči, iz koje se rekrutirajo
posli V Ali ce bi nas danes pahnila l)ridka usoda v ne-
srečo, da bi morale jesti grenki poselski kruh V Oh, ko-
liko bi nas stalo to solza ? Vedno si predočujmo, da na-
rava sama ni določila nobenega v službovanje. V rojstvu
smo si vsi jednaki. Naša sveta dolžnost je tedaj, da
svojim podložnikom ne damo čutiti njihove podložnosti.
Posebno pa opozarjam tu matere, da branijo svojim
otrokom, če se grdo in brezsrčno vedejo sé služabniki.
Učimo svojo deco, da bode videla v vsakem človeku
božjo podobo, koji gre vsa čast človeška, in Mj bod«
tudi reven posel.