12
Občinske zadeve.
Shod županov ljubljanskega okraja.
V nedeljo 7. t. m. se je zbralo v gorenjera prostoru ljubljanske čitalnice izmed 35 županov ljubljanske okolice njih 27, kar je gotovo dobro znamenje, da klic dotičnega osnovalnega odbora ni bil palica ob skalo ali glas upijočega v puščavi. Bralci „Novic" se bodo še spominjali, da je prvo misel o „županskih shodih'^ uže predlanskem sprožil ravno v tem listu nek župan iz ljubljanske okolice, in da je ta misel prijela se, mora nas posebno veseliti. Zbrani možaki so bili vsi taki, da bi se smel vsak okraj, vsak narod ž njimi ponašati, in zborovanje, čeravno prvo take vrste, se je vršilo tako lepo, da se v kakem parlamentu ne vrši bolje in do-stojneje. Videlo se je pač, da so zbrani odlični možje občin ljubljanskega okrajnega glavarstva.
Po imenu ne bomo navajali županov, ki so bili prišli, lahko pa rečemo, da bo tistim osmim , ki so bili zadržani priti, gotovo žal; drugi pot bodo pač radi prišli, če bodo le mogli.
Pa zdaj k zborovanju. Za predsednika je bil voljen gosp. Martin Bavdek, župan udmatski, naprošen pa zapisnikar gosp. Anton Knez iz Šiške. Gospod Bavdek je sprejel volitev in s primernim ter gladkim nagovorom pozdravil zbrane tako-le:
;,Predragi mi tovarši gospodje župani! Jako me veseli, ker Vas vidim tako množico skup zbranih. Pozdravljam Vas danes tukaj pri prvem županskem shodu, o čegar potrebnosti in koristi smo se uže velikokrat pogovarjali, kedar koli nas je bilo več županov zbranih, in tudi po raznih časopisih se je uže večkrat o tem obravnavalo, ker gotovo je, da bi sku] ščina županov marsikaj koristnega izvršiti mogla, česar posameznemu županu ni mogoče, ker le v združenji je moč.
Pa ne bom Vam na dalje popisaval pomena tega shoda, ker to Vam je uže tako znano iz povabil. Zatorej bi le opomnil, da z veseljem in srčnostjo pričnemo prvo delo , saj nam je vsem na srcu blagor, korist in sreča naših občin, toraj ne dvomim nad dobrim vspehom.
Predno pa začnemo svoje delovanje, spomnimo se še velike sreče in veselja, katero nas bode zadelo to leto, da bodemo imeli v svoji sredi Njegovo Veličanstvo, našega presvitlega cesarja, kateri bode počastil našo deželo s svojim visokim pohodom. Zatoraj z navduš-nostjo, kakor nam srce veli, zakličemo: Njegovemu Veličanstvu, našemu čez vse ljubljenemu vladarju, presvit-lemu cesarju Francu Jožefu trikratno ;,Slavo"!"
Za to so bili vsi vneti in tako se je pričelo zborovanje.
Prva na vrsti je bila volitev izvrševalnega odbora županov, to je odbora, ki ima to, kar bode o shodih županov sklenjeno, izvrševati. V ta odbor so bili voljeni gospodje: M. Bavdek, župan udmatski, za predsednika, prihodnji župan vrhniški za njegovega namestnika, za odbornike pa gospodje: Janez Knez, župan iz Spodnje Šiške, France Koščak, župan na Grosupljem, Vinko Ogorelec, župan v Šmarji, in Ad. Galle, župan v Zgornji Šiški; za namestnika sta bila voljena gospoda: Ločnikar, župan na Viči, in M. Remškar, župan na Bre-zovci.
Potem je župan iz Gorenje Šiške g. Galle stavil in dobro vtemeljeval tri predloge, namreč: i) da bi smel župan rabiti žandarje brez prejšnjega dovoljenja okrajnega glavarstva, pa na svojo odgovornost, in to brž potem poročiti okrajnemu glavarstvu; 2) da bi občinski zapori bili pri okrajnem glavarstvu, ker občine jih same nimajo; 3) izvrševalni odbor naj naredi prošnjo do deželne vlade,   da bi spričeval o osebah, ki so pred sod-
nijo zatožene, ne delali več župani, ampak dajali le poročila žandarski gosposki, ki je javna oblast.
Zadnji predlog je bil utemeljen posebno s tem, da se marsikak župan boji dati pravo (to je slabo) spričevalo kakemu hudodelniku. če se mu potem pri javni obravnavi bere, ker se utegne po prestani kazni maščevati nad njim, kar se je tudi uže res zgodilo.
Vsi ti predlogi so bili sprejeti, le o drugem je zastopnik vrhniške županije izrekel željo, naj bi se zapor tam doma napravil na okrajne stroške.
(Konec prihodnjič.)
19
Občinske zadeve.
Shod županov ljubljanskega okraja.
(Konec.)
Grosupeljski župan gosp. Koščak stavi predlog? naj bi se naj de niš niče, ki so skoro povsod uže odpravljene, zopet napravile, in navede za svoj predlog dva detomora.
Temu se upira gosp. Karol vitez Bleiweis-Tr-steniški, ki je bil kot poslanec ljubljanskega in vrhniškega okraja navzoč. On se opira na to, da je njegov ranjki oče toliko prizadel si za odpravo tega dragega zavoda, in da je odprava res koristna, kaže to, ker so deželo kranjsko brž začele posnemati druge dežele in zdaj je najdenišnica le še na Ceskem in v Dalmaciji, kjer pa uže tudi mislijo na to, kako bi jo odpravili. Ako bi se pri nas vnovič napravila, bi imela dežela veliko škode in stroškov, ki so ji zdaj prihranjeni in ki bi segali v tisočake.
Po tem pojasnilu se predlog gosp. Koščaka pri glasovanji zavrže.
Šmarijski župan gosp. V. Ogorelec se pritoži, da dohajajo slovenskim županom od laških in polaščenih uradov laški dopisi, katerih nihče ne razume, in želi, da bi poslovenjenje takih dopisov preskrbovalo okrajno glavarstvo, za kar se ima poganjati izvrševalni odbor. Sprejme se.
Na to stavi gosp. Ogorelec še predlog: ^^Izvrševalni odbor naj naprosi deželni odbor, da bi deželnim uradnikom naročil in nujno priporočil,  naj  se pri izpraše-
vaDJi bolnikov v bolnišnico sprejetih strogo drže določeb in poizvedo tudi navadno (domače) ime, natančno hišno številko in imena roditeljev". Tudi ta predlog se sprejme.
Župan zgornje Šiške se pritoži, da žebčarji s kobilami , ki jih kmetje priženo za ubrejenje, ne ravnajo vselej tako, kakor bi bilo treba, in da se mnogo kobil vsled tega ne ubreji; naj bi toraj izvrševalni odbor tudi v tej zadevi kaj storil. Ižke Loke župan podpira ta predlog, ki se potem sprejme.
Gosp. Loč nikar, župan na Viči, stavi predlog: „Cestni odbor ne sme staviti nobenega dela, ako prej ni vprašal dotičnega župana, je li potrebno ali ne, in vsak račun mora biti predložen in potem potrjen po županu." — Sprejme se brez posebnega razgovora.
Gosp. Koščak iz Grosupljega hoče, da bi občine za nasipanje okrajnih cest plačevale v denarji, ne pa da bi jih same posipale in dovažale nasipnino. Temu se ustavlja gosp. Bavdek rekoč, da kmet, posebno, če je še reven, težko do denarja pride, nasipnino pa uže še kje dobi in jo pozimi tudi brez vse težave lahko navozi, plačati v denarji bi pa revni kmet ne mogel.
O tej važni stvari je bil razgovor še dalji in pokazalo se je, da so za odkupnino, t. j. plačevanje v denarji župani dolenjske strani. Slednjič je bil Koščakov predlog zavržen, a predsednik gosp. Bavdek je vendar obljubil, da bo odbor o tem še pozvedoval. Nazadnje se to odboru še tudi naroči.
Med razgovorom je gosp. Koščak stavil še predlog, da, če bi se zavrgel njegov prvi nasvet, naj bi izvrševalni odbor skrbel za to, da bi se skrb za okrajne ceste potem rajše izročila popolnem cestnemu odboru. Ali tudi ta predlog ni obveljal.
Gosp. Koščak vpraša, ali bi ne bilo dobro, če bi župani ljubljanskega in vrhniškega okraja o 6001etnici, ko bomo imeli presvitlega cesarja v svoji sredi, tudi kaj vkrenili uže danes ali prihodnjič. Gospoda Bavdek in Galle pojasnujeta, da sta bila v tej zadevi uže pri gosp. okrajnem glavarji, ki pa jima ni mogel odgovoriti nič druzega ko to, da o tem z Dunaja od ministerstva nima še nikakoršnih naredeb.
Gosp. dr. Karol vitez Bleiweis-Trsteniški se oglasi in misli, da bi župani ljubljanske okolice sami menda ne bili pripuščeni, pa bo morda tako, da se bo predstavila deputacija županov vse dežele in potem tudi ta deputacija zraven. Vendar pa bodo imeli gotovo skrbeti za to, da se v občinah, mimo katerih se bo cesar peljal, napravi spodoben slovesen sprejem.
Gosp. Bavdek obljubi, da bo prerešetanje tega vprašanja še predmet prihodnjega takega shoda, kar bo odbor županom uže naznanil.   S tem je ta reč rešena.
Gosp. Bavdek zdaj vdari ob narodni zvon in reče, da bi bilo ne le lepo, ampak tudi potrebno, če bi vsi župani napravili si občinske pečate (štemplje) slovenske. Kaj more namreč gosposka reči, če kak župan poda ji slovenski spis, pod katerega je pa namazan nemški pečat? Ali ni to smešno? la posebno, ko so nekatere občine poslale okrajnim glavarstvom prošnjo za slovensko dopisovanje, se je čudno videlo, če je bil županijski pečat na teh prošnjah nemški. Zato prosi župane, kateri do zdaj nimajo še slovenskih pečatov, naj bi si jih dali narediti, saj to sila malo stane, pa je važno za čast narodnih občin.
Ravno tako naj bi župani skrbeli, da se povsod napravijo občinske table po vaseh le slovenske.
Ta lepi predlog se sprejme, le nekateri župani pravijo, da so si uže tako dali narediti slovenske pečate. Videlo se je, da so bili tega vsi zelo veseli in so prav radostno roke vzdignili.
Potem potoži župan iz Jezice, gosp. Cunder, da bi se koujač, ki zdaj zavoljo steklih psov ima po Ijubljan-
ski okolici toliko opraviti, plačeval iz okrajne blagajnice, ne pa iz občinskih. Ta predlog pa ne obvelja, ker ga župani bolj oddaljenih sosesk ne podpirajo.
S tem je bila končana seja. Predsednik g. Bavdek je zahvalil se županom , da jih je v toliki obilici prišlo kar na prvi poziv, in izrekel nado, da o prihodnji priliki jih tudi ne bo zmanjkalo.
To je bil prvi shod ljubljanske okolice županov in prav iz srca jim mora zaklicati vsak: Živijo! Le tako naprej in naj Vas posnemajo tudi še drugi okraji, kjer se gospodje župani do zdaj še niso tako predramili in na noge spravili. Le v združbi je moč, posamezen pa vtone!
20