Dragica v cerkvi.
Res v cerkvici Iep6 je naši,                       O, čuj me, zlata, sveta Neža,
ko večna luč samo brli!                            usliši prošnjo mojo zdaj:
V količku tam svetnica Neža,                     Le nagni se dobrotno k meni,
v naročju pa ji jagnje spi.                         v naročje moje jagnje daj!
A tožno lice je svetnlce,                            Ponesem ga domov ... V naročju
ko zre na jagnje ji oko —                         kot ti ga jaz nosila bom,
vsak dan klečim pri nji samotna                pred zimo, tetko mrzlo našo,
in prosim jo lepo tako:                             lepo ga jaz branila botn.
,,Saj dobro vem, svetnica Neža,                  Lep domek bo imelo jagnje,
zakaj na jagnje tožno zreš:                       najlepši domek sred sveta;
Glej, zima že prihaja mrzla,                       saj Ijubi Dragica ga mala,
kam z nežnim jagnjetom — ne veš.           kot ti ga ljubiš iz srca.
Kje našlo bo kotiček topel?                       Spomladi, ko vzcvetejo rože,
Kdo mu zavetje tiho da?                           pod oknotn ptice zapojo,
Ah, kdo bo jagnje ljubil belo,                    prinesem spet nazaj ti jagnje,
kot ti ga Ijubiš iz srca?                            v naročje dam ti ga mehkd.
In drugega plačila nočem, o, zlata, sveta Neža ti, kot da otožno tvoje lice
enkrat se tneni nasmeji.. ."
Jos. Vandot   .