Ljudski odbor mesine občine Občinski komite ZKS Občinski odbor SZDL LJUTOMER I pozdravlja vse delovne ljudi v desetem letu socialistične graditve. Desetletje v novi družbeni ureditvi je prineslo lep politični, kulturni in gospodarski napredek naše ljutomerske občine. Bodimo tudi v bodočnosti tako delavni in poletni, kot smo bili preteklo desetletje. Naša pot do skupnega cilja — socializma — je jasno začrtana. Trgovsko podjetje s kmetijskimi pridelki in reprodukcijskim materialom .ZADRUŽNIK' LJUTOMER odkupuje vse kmetijske pridelke, jajca, perutnino in izdelke domače obrti. ~ Kmetijskim zadrugam nudimo nmetna gnojila, zaščitna sredstva, cement, apno in razne :t troje. Za naročila in ponudbe so priporoča kolektiv podjetja PR LEKIJA S P O M INSKI ZBORNIK O B DESETLETNICI OS V O BO D1TVE L J U r O M E R t 9 5 5 VSEBINA Zdravko Tomaže j: Nuš dolg ljudem in zemlji Kajetan Kovič; Družbena vloga prleških akademikov Ciril Miki: Prlekija od davnine do nedavnih dni Borut Belec: Kratek geografski oris Prlekije Ivan Kreft: Progresivno usmerjanje političnega razvoja v Pomurju Vlado Sandor: Prlekija v ljudski revoluciji Milena Bok^a: Kerenčičevi so doma iz Prlekije Božidar Borko: Prlekija v slovenskem slovstvu Bratko Kreft: Kalvarija za vasjo Kajetan Kovič: Stare sanje Zapuščena pot Pogreb otroka Nezvesta Marija Skorjanec: Doma Tone Ferenc: Za novo leto Dane Zaje: Materi Edvard Kocbek: Vračanje Staro vino Nevesta Ignac Koprivec: Na licitacij, Jože Majcen: Delež Prlekije v likovnem ustvarjanja Miha Keršič: Šolstvo in ljudska izobrazba Zdravko Tomaže j: Ljudska prosveta skozi desetletju Jan Baukart: O ljudskih grbih v Prlekiji Bogomir Verdeo: Deset let našega gospodarstva Milena Boksa: Naša kmečka zemlja in razvoj kmetijstva Franc Jalšooec: Pregled našega gozdarstva Kida Podlesek: Razvoj zdravstvene službe in socialne zaščite Jože Holz: Elektrifikacija in njen razvoj Vinko Koren: Opis geologije in mineralnih surovin v Prlekiji IZDAL PRLEŠKI ŠTUDENTSKI KLUB UREDIL UREDNIŠKI ODBOR; ZDRAVKO TOMAŽE J, KAJETAN KOVIC, VL A DO SANDOR OPREMA: BRANKO KRAŠEVAC NATISNILA POMURSKA TISKARNA, MURSKA SOBO1A J MURSKA * r-. SOBOTA - Naš dolg ljudem in zemlji Sterni ja n stoterimi vinskimi griči, domovina dobre kapljice, dežela klopotcev in blatnih, zaprašenih kolovozov, pokrajina, znamenitih zidanic in trdnih kmetij, ki se z žitnimi polji izgubljaš nekje ob Muri, zemlja, revna in radodarna, vedno žejna potu, pozdravljena! Pozdravljen človek na tej zemlji! Kmet, ki z neizmerno ljubeznijo obračaš brazde, delavec, ki mešaš ilovico in žgeš opeko, vinogradnik, ki se kriviš god bremenom škropilnice o jeruzalemske hribe. Daleč je čas, ko si se naselil na tej zemlji, ko si ob večerih utrujen zrl o Kocljevo kneževino, ko si pozneje golih rok branil vsako ped te zemlje pred vpadi Obran in Turkov. Trpel si pod nadvlado Madžarov, okusil bič nemškega nasilja in nisi skrvavel. Krivica te je bolela, toda oslal si zaveden, jnirodno šegav in delaven, Zemlju in človek! Dve besedi, s stoletji združeni in med seboj povezani s trdnim delom in vezmi. Deset tet po dnevu, ki pomeni našo nacionalno in socialno osvoboditev, se oglašamo s trdnim prepričanjem, da smo dolžni lej zemlji in ljudem kaj več povedali o dobi p kateri živimo in njenem družben etn dogajanju. Deset let po zmagi nad fašizmom, ko se je človeštvo osvobodilo, iznebilo mijhujšega nasilja in zatiranja, iščemo poti, ki vodijo k napredku, kamor tako vztrajno hočemo. Prav je, če ob lej obletnici pogledamo nazaj na prehojeno pol, da vidimo, kje smo in s kakšnim zaletom naj gremo p6 tej poti, da ne omagamo. Vsa naša prizadevanja, du se dostojno oddolžimo žrtvam in borcem narodno osvobodilne borbe in končno vsemu našemu delovnemu ljudstvu, so se strnila v delo. S svojimi močmi pomagamo pri razvijanju naše državne in socialne skupnosti in ko! prava ljudska inteligenca iščemo z ljudmi pristne in trajne vezi, in prav je, Če glasno povemo, kar večina od nas čuti, da spoštujemo ljudstvo, iz katerega smo izšli in ljubimo rodno zemljo, ker je naše ljubezni vredna. Naš zbornik je rodila dvojna zavest: delovna samozavest in strah pred pozabo važnih dogodkov. Ko po desetih letih naše samostojnosti gledamo, kako vsestransko se je razmahnila ustvarjalna moč našega človeka, kljub očitnim in cesto nepremostljivim težavam in nevšečnostim, čutimo potrebo, da vse to povemo bodočim rodovom. Nihče, ki nepristransko spremlja življenje, ne more zanikati napredka spremenjenih gospodarskih razmer in odnosov med ljudmi, ki postajajo bolj socialni in pravični. Čas, ta veren sopotnik ljudi, je menjal podobo mest in podeželja.. Ko bi često bolj razumno in stvarno presojali položaj ter bolj premišljeno in z večjo odgovornostjo stopali k delti, bi bili danes prav gotovo že dalje vstran od zaostalosti. Tako pa prav v zadnjem času snujemo nove načrte o razvoju Pomurja, du bi preoblikovali lice dežele in dokončno obračunali z zaostalostjo v kulturnem, gospodarskem in socialnem pogledu. Drugi važen predpogoj, ki nas je silil k delu, je spoznanje, da n življenju le prepogslo pozabljamo dogodke od včeraj do t^mes in potem obžalujemo, da nismo več zapisali. Desetletje je že toliko obsežen čas, da ga v precejšnji meri lahko objektivno presodimo. Pokazati vam hočemo sadove desetletne življenjske dobe, utrip dela in splošni družbeni razvoj. Pobudo za to delo so dali prleški študentje. Ker p^ so bile naše sile zaenkrat še preslabotne, smo iskali pomoči tudi drugod. Zamisel zbornd a je bila sprva nenačrtna, ko pa smo pristopili k delu, se je naglo realizirala, dobila pravo okostje in rasla iz stvarnega proučevanja problemov. Naše delo so z velikim razumevanjem podprli vsi, pri katerih smo potrkali na vrata in nam dali na razpolago potrebne podatke, gradivo in koristne nasvete. Ker pa je življenje tako pestro in raznoliko, se je uredništvo moralo omejiti na najpomembnejše strani družbene dejavnosti. Zaradi nezadostnih denarnih sredstev in pomanjkanja papirja so morali izostati sestavki, ki so bili že napisani. Pisci člankov bodo morali pač te težave razumeti. Pri delu nas je vodila skupna želja, da v pisani besedi prikažemo javnosti povojni razvoj o najvažnejših in najznačilnejših oblikah družbene dejavnosti. K kolikor je sad našega prizadevanja in truda pomanjkljiv, naj nam bralci tega ne štejejo v zlo in upoštevajo, da smo marsikje orali ledino. Razen tega je to naš ognjeni krst in nam je manjkalo znanja in izkustva. Uredniški odbor je dolžan, da se na tem mestu iskreno zahvali vsem, ki so nam pomagali in stali ob strani, bodisi s prispevki ali pa z denarnimi sredstvi, Študentje pa smo s tem zbornikom v skromnih obrestih začeli odplačevali dolg svojemu ljudstvu. ZDRAVKO TOMAŽE J Pomlad je o Slovenskih goricah radodarna s prirodnimi lepotami KAJETAN KOVIC: Družbena vloga prleških akademikov Pretekla in polpretekla zgodovina nas uči, da vloga študentov v družbenem življenju ne zasluži podcenjevanja, saj so v mnogih velikih zgodovinskih prelomih prav študentje bili najvnetejši pristaši revolucionarnih gibanj in nosilci revolucionarnih idej. Zc naj bližji primer, naša ljudska revolucija, zgovorno priča o vrsti revolucionarjev in borcev, nekdanjih študentov naše Univerze. Po zmagi revolucije družbena vloga .študentov ni izgubila svojega nekdanjega pomena, spremenile so se le konkretne oblike družbenega udejstvovanja. Biti napreden študent je v prvih letih našo nove državne in socialne skupnosti pomenilo z vsemi silami podpreti nastajanje in ustvarjanje novega, socialističnega družbenega redu. Študentje so v polni meri dokazali svojo pripravljenost in zavest na številnih prostovoljnih delovnih akcijah, od koder so se mnoge študentske brigade vračale tudi po večkrat udarne. Po prvi etapi našega razvoja, ko jo bila za obnovo in izgradnjo najnujnejših objektov gospodarstva potrebna vsa razpoložljiva delovna sila, so se naloge študentov preusmerile na drugo poprišče. Naše politično, gospodarsko in kulturno življenje potrebuje zaradi naglega razvoja naše države iz zaostalosti v napredno industrijsko razvilo deželo vedno več domačega strokovnega kadra z visoko kvalifikacijo. Osnovna, v nekem smislu tudi politična naloga študentov je tako postala strokovna izobrazba, temelječa na marksističnem svetovnem nazoru. Pri opravljanju tega dela in v dosezanju teh uspehov je odigrala pomembno vlogo organizacija l judske mladine Jugoslavije in kasneje v njenem okviru ustanovljena Zveza študentov Jugoslavije. Študentsko življenje se je izražalo v številnih kulturnih krožkih, fizku11urnih organizacijah, študentskem tisku itd. Sprva je bila večina te dejavnosti vezana na sam univerzitetni center, na Ljubljano, v postopnem razvoju pa so študentje, doma izven Ljubljane, vse bolj uvidevali potrebo po povezavi s svojimi matičnimi okraji. V novih pogojili vse večjega družbenega samoupravljanja je taka povezava postala nujna in razumljiva. Dotlej nepovezani študentje, doma iz istih predelov naše republike, so ustanovili svoje pokrajinske klube ter s tem ustvarili pogoje za aktivnejše in smotrnejše delo študentov na domačem terenu, bodisi na kulturno-prosvel nem, političnem ali fizku It urnem poprišču. Delo teh organizacij, med katere prištevamo tudi naš Prleški študentski klub, je doslej rodilo že lepe uspehe. Prav je. če sc ob tej priliki nekoliko pomudimo pri ekonomskih problemih današnjega študenta, študentski domovi (ki zaenkrat šc ne morejo zadostiti vsem potrebam) in študentske menze, z razmeroma nizkimi cenami, študentu vsekakor ne nalagajo prevelikih materialnih obveznosti. Kljub temu pa bi zaenkrat še neurejeni ekonomski standard mariskomu ne dovoljeval študija, če si ne bi mogel zagotoviti take ali drugačno podpore. Zasluga pokrajinskih študentskih klubov je zaradi tega tudi v ureditvi materialnega položaja teh študentov. Ob povezavi z okrajnimi ljudskimi odbori in ob temeljiti proučitvi socialnega stanja v klubih organiziranih študentov so pokrajinski k hibi dosegli velike usjiehe. Zavedati se namreč moramo, da ekonomskih problemov študenta ne smemo podcenjevati, saj so z ureditvijo gmotnega stanja ustvarjeni pogoji, ki omogočajo cim hitrejše in uspešnejše dokončanje študija. S tem pa je opravljena tudi koristna družbena funkcija, saj bo družba tako kmalu izšolala kader novih strokovnjakov. ki so bodo zavedali svoje moralne odgovornosti pred skupnostjo. Vse navedene značilnosti se odsvitajo tudi v delu našega Prleškega študentskega kluba. Po <1 velet nem obstoju je njegova prava podoba mnogo bolj jasna in opredeljiva, kakor je bila mogoče v posameznih fazah razvoja, dokazana pa je tudi njegova upravičenost. tako v politično-vzgojnein, kakor ekonomskem in tovariš k o-m oral n eni oziru, saj kljub morebitnim manjšim razhajanjem ob konkretnih vprašanjih pomeni izraz skupne volje in skupnega stremljenja k istim ciljem. Medlem ko je bil pred vojno procent*študentov iz Prlekije razmeroma nizek, lahko danes navedemo število 64 v klubu organiziranih rednih študentov, ki študirajo bodisi v Ljubljani, bodisi v Zagrebu. V tej številki se jasno odsvita pomen naše druž-lune preobrazbe, ki je omogočila študij zlasti mnogim študentom kmečkega in delavskega porekla. Organizacija s tako močnim številom članov lahko pomeni mnogo ne samo v svojem lastnem okviru, pač pa tudi v dogajanjih izven svojega kroga. Tukaj moramo v prvi vrsti pomisliti na politično-vzgojno nalogo, ki jo lahko opravijo štu-denljc na vasi. Kakor gre na eni plati za pomoč, ki jo morejo študentje nuditi naprednim političnim organizacijam svojega terena ob konkretnih političnih in gospodarskih akcijah socialistične oblasti, tako spet ne smemo pojmovati politično-vzgojnega dela zgolj ozko aktivistično. Treba in mojroče je poiskati oblike dela, ki omogočajo širjenje naprednih nazorov tudi na drugih popriščih. Za dvig izobrazbe in splošne kulturne ravni našega podeželja je važna pomoč študentov v kultumo-prosvetnem delu kot tisti obliki, ki je ljudem na eni plati že znana in priljubljena, na drugi pa pomeni ob pravilni usmeritvi močno oporo naprednim silam pri izkoreninjevanju družbenih in religioznih predsodkov. Delo našega kluba je v tem smislu pričelo roditi prve sadove. Po organizacijski utrditvi se je klub že lahko posvetil konkretnim nalogam. Kljub nekaterim uspehom, ki so bili doseženi v tej smeri, pa moramo poudariti, da je v večini teh akcij nastopal klub pretežno kot celota, da pa je bilo manj individualne povezave posameznih članov na terenu. Morda je temu kriva že narava študija sama, ki zahteva skoraj celoletno prisotnost večine študentov v univerzitetnem centru, zlasti absolventov in starejših letnikov. Mislimo pa, da se bodo sčasoma le našle primerne oblike take konkretne ind'-vidualne povezave, saj je to naša iskrena težnja in volja. Ker bo tudi Prlekija del bodoče pomurske skupnosti komun, se zavedamo važnosti naše povezave s študenti iz sosednega Prekmurja. Nekdanja trenja med obema kluboma so dandanes v mnogočem že preteklost in oba kluba imata danes skupen posvetovalni odbor. Fuzija obeh klubov bi zaradi njune številčne moči ne bila naj* primernejši izhod, zato pa se nakazuje vrsta drugih oblik skupnega dela, ki bo lahko uspešno in smiselno, saj bo težilo k skupnemu cilju gospodarskega, političnega in kulturnega dviga Pomurja. Ko izdajamo zbornik, imamo za sabo vrsto organizacijskih izkušenj, obenem pa se zavedamo dobrih plati našega dela, ki jih bomo skušali razvijati in izpopolnjevati še nadalje, ter slabih, ki jih bomo skušali čimprej in čim temeljiteje odpraviti. Ob zavestnem sodelovanju vseh članov bodo naši uspehi lahko še večji, naše delo še l>olj živo in naša povezava z domačim terenom še trdnejša. Zavedamo pa se seveda, da je naša glavna naloga čimprejšnja in uspešnejša dovršitev študija. S teni bomo najbolje opravičili zaupanje in pričakovanje našega delovnega človeka in dokazali, da se zavedamo odgovornosti pred svojim ljudstvom in našo socialistično domovino. Rojstna hiša našega rojaka, narodnega heroja Ivana Kavčiča - Nandeta 6 • I KIL M 1 k Lt Prlekija od davnine do nedavnih dni ' 1 zgodnji slovenski kolonizaciji Prlekije priiijo staroslovanski grobovi v Veržeju, kjer so našli obsencne obroČKCj ki so jih nosili Mo-venei v Pnnoniji. V 9, stoletju je pripadalo Mursko polje s Slovenskimi goricami državi panonskih knezov Bubine in Koclja. Nova doba m- je pričela s prihodom Cirilu in Metoda. Panonski Slovenci so torej bili pred vsemi dru-(jimi deležni vpliva Metoda in njegovih učen-icv. V 10. stoletju so pustošili Mursko polje Madžari. Preko Murskega polja se je razširila granieurska obrambna organizacija strelcev, z močnimi obrambnimi stolpi in utrdbami, Z obrambo se je pričela tudi nemška kolo idzaciju. Na Murskem polju so imeli salzburški škofje svoja posestvu, o Če m er govore stare listine iz leta 1174, tako impjovant Lutenvverde. Ker so bile pokrajini ob ogrski meji redko iia-scljem , sc je jiričelu tudi na Murskem polji: kolonizacija, s katero so v Prlekiji povezana značilno krajevna imena. Za okolico Ljutomera je najvažnejši vir proučevanja naselitvene zgodovine Otokarjev urbar. Mnoge vasi ljutomerske okolice so zabeležene v lej važni knjigi s podatki, koliko prebivalcev in hiš so nekoč imele. Zc v zgodnjem srednjem veku je Ljutomer slovel po svojem vinu. Za posestva so sc potegovali razni nemški posvetni, predvsem pa cerkveni velikaši in menihi. Posestva so kupo vali, iiujvečkrilt pa so jih prejeli kot dur deželnega kneza. Takšno posestvo je imel v Stročjem vrhu (Preši k a in Nunska g raba) celjski grof Kri deri k 11. okrog leta 1353. Hunski samostan (Hein pri Cruzu) od leta 1314. Adrnont-ski samostan od leta 1300. Sentlambcrtski samostan od leta 1372. Vituški gospodje (Wild-Imiis nad Mariborom) v 14. stoletju. Nadalje salzburški in graški škof, graški meščani in drugi. Tako so bili najlepši predeli naših vinorodnih goni v tujih rokah, domače ljudstvo pu je stoletja hlapčevalo in garalo tujim izkoriščevalcem. Ljutomer — branik na meji Prvotni ljutomerski grad je stal v začetku 15. stoletja na hribu tik nad trgom, približno tam, kjer stoji danes osnovna šola. Onimi jen je že v listini gospodarja Vzhodne krajine in Siajerske. Friderika Bamberškega, leta 1342. To je bil obrambni stolp, ki so ga postavili že salzburški škofje in ni imel tistega pomena, kakor so ga imele graščine drugod. Porušen je bil verjetno v bojih med Matijo Karcinom in Habsburžani okoli leta 1477. Začetek Ljutomera torej pripisujemo njegovemu pomenu kol obmejna obrambna naselbina. Ob vznožju prvotnega gradu, ob pobočju K a m en ščuka, je bila že v 12. stoletju majhna naselbina, ki je dobila ime po gradu Luttiunberg. Obsegala je predvsem današnji Stari trg. ki ga omenjajo listine že 1. 1395. Današnje središče mesta (Glavni trg) pa je bilo v starih časih močvirje. Današnje ime .[jutomer. je uvedel šele Stanku Vraz v prvi polovici 19. stoletja. Ljutomer so v srednjem veku kolonizirali zemljiški gospodje, To je bila naselbina delavcev in obrtnikov, zaposlenih v gradu. Cvetelo je lončarstvo, krznarstvo, tkalstvo, zlasti pa so-darstvo. Kmalu so se priselili nemški obrtniki in trgovci. Trške pravice je dobil Ljutomer najbrž v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1265 je v Otokarjevem urbarju omenjen kot trg z lastno sodnijo. Habsburžan Albrecht JI. je podelil leta 1342 trgu vse pravice in sicer: volitev sodnika-župana in trškega sveta, nižje sodstvo in višje krvno sodstvo, mitnine in trgovino. Posebno važna vprašanja je reševala v začetku skupščina vseh tržanov. V občinskem svetu so sedeli le bogatejši tržil ni in odločali tudi o življenju in smrti neljubih oseb, ki so jih kdaj osumili čarovništva ali celo umorov. Dokler so ljutomersko graščino Dolnji grad upravljali dežel no-knez ji oskrbniki, so še nekoliko upoštevali trške pravice. Ko pa so Dolnji grad dobili samostojni graščaki Schvieinbecki. so se pričele dolgoletne pravde. Trg je imel v 17. stoletju z braneškim graščakom Mauer-burgom večletno pravdo, ki se je končala neugodno za trg. Dolnji grad je bil zlasti ob napadih Turkov in Krucov pomembna trdnjava. Graščak je branil grad pred sovražniki in opravljal sodne posle. Poznejši lastniki gradu so bili Alapiči, Zrinjski celjski grofje in Draš-kovici. Ti so se iz Dolnjega gradu preselili na Branek, ker jim je bil udobnejši; to pa ni trajalo dolgo. Draškoviči so prodali vsa svoja zemljišča Miuierburgcnn, ki so sc nastanili na Braneku in od tu širili svoja posestva in oblast še v začetku 18. stoletja, braneški grad je imel od leta 1719 svojo sodnijo, ki je bila semkaj pemeščeiiu iz Dolnjega gradu. Leta 1926 je pogorel in postal razvalina. Danes je posestvo v zasebnih rokah, ostanki nekdanjega gradu pa so še deloma vidni. Z Branekorn je izgubilo Mursko polje enega nujslikovitejših zgodovinskih spomenikov. Iz razvalin Dolnjega gradu so postavili konec 19. stoletja sedanjo stavbo. Od 16. do 18. stoletja so na Mursko polje vpadali Turki. Leta 1600 je padla v turške roke važna ogrska trdnjava Kaniža. Naslednje leto so vdrli Turki v Mcdjimurje, oplenili Mursko polje in I jutomer. Napadi so se ponavljali tudi naslednja leta. Tako nam leninisti poročajo. da so bili turški vpadi v dobi dveh stoletij skoraj vsako petnajsto leto. ljudski spomin še pomni grozodejstva Kru-tov, ki so te kraje napadali v 17., najhuje pa v začetku 18. stoletja. Krnci so pri nas požigali, ropali in morili. Ljutomer so Krnci popolnoma oropali in požgali leta 1704 in 1710. Seveda je enako trpelo tudi Mursko polje in Slovenske gorice. Gospodarski in politični preporod V drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletju se je razvila v teh krajih prava revoltu ija v poljedelstvu. Začeli so gnojiti njive in travnike in intenzivneje obdelovati zemljo. I jutomer in okolica sta v 19. stoletju zaslovela po narodni zavesti in rodoljubih, ki so 7 Gorice prinašajo dosti smeha in oeseha, ko je trta obložena z gr&djem. Grozdje pa dolgo zori. Pred tem si je treba neštetokrat obrisati pot s čela, zamahniti z motiko in izprazniti marsikatero škropilnico. zanosno pisali knjige in organizirali v drugi polovici 19. stoletja besede, tabore, čitalnice in bralna društva ter na razne načine politično delovali. Leto 1848 je v naši zgodovini močna zareza. Pred tem letom so graščaki terjali od kmeta desetino in tlako, kmetje pa so se vdajali upanju. da bo teh dajatev skoraj konec in da bodo dobili zemljo brez odškodnine. Zaradi nepokorščine in uporov proti gosjioski so nastajali sodni procesi. Tako so leta 1824 braneški graščaki poslali uporne tlačane pred deželno sodišče v Gradec in Ormož. Kmetje so bili leta 1848 edini socialni sloj, ki je razumel marčne dogodke kot buržouzno revolucijo. V Prlekiji so svojim poslancem leta 1848 grozili, da jil. bodo ubili, če graški deželni zbor ne bo sklenil, da se kmečka posest osvobodi fevdalnega jarma. Slovenska zavest se je v nemčurskem Ljutomeru širila, ker je bila okolica zelo zavedna. Leta 1851 se [tritežnje Ljutomerski okrajni glavar nad slovenskimi prenapeteži v okraju, ki hujskajo zoper vse, kar je nemško, zlasti pa zoper nemško uradovanje. Čitalnice so bile s reti išče narodnega življenja. Jz njih se je slovenščina pola- 8. gomu uvajala v javnost iti postala v trgu občevalni jezik. Za či ta In iško dobo so bile značilne »besedeč, ki so bile mak1 ali čitalniškc v čitalniških sobah in velike, prirejene na pret-stem. Prva beseda je bila v Ljutomeru 6, septembra 1865, ko so ljutomerski Slovenci proslavili tisočletnico Cirila in Metoda; ta je po udeležbi presegala vse pri reditve tistega časa im Slovenskem, Prvi tabor v Ljutomeru Doba taborov je bila prehod iz trških čital niških krogov mi široko politično področje. Sodelovale so najširše plasti. Po razpoloženju mi taborih se je mogla vlada pHpriČSti, da slovensko ljudstvo res terja to, kar zahtevajo njegovi voditelji. Prvi slovenski tabor je bil i Ljutomeru 9. avgusta 1868 v Sršenovem in Huj-barovem logu. Med govorniki so bili: Valentin Zamik, Radoslav Razlag, Matiju Prelog in Josip Vošnjak. Na laboru so prišle do izraza Andske težnje, ki so jih neprikrito izrekli tedanji politični voditelji v svojih govorih, da je minila doba zasužnieviniju in da je med Slovomk nastal preporod. Ljudstvo je zahtevalo politične pravice iti izboljšanje gospodarskih razmer BORUT BELEC: Kratek geografski oris Prlekije P 1 rlckiju je dobil« svoje ime po prebivalstvu. ki gbvori prleško narečje (prle = prej) ter vključuje Mursko polje s spodnjo Ščavniško dolino ter bližnje Slovenske gorice. Prlekija pa ni samo pokrajina, kjer je razširjeno prleško narečje, ampak je tudi morfološka, klimalološka. vegetacijska, kulturna in naselitvena enota v okviril širše geografske regije Pomu rju. Prleki jo sestavi jata dve različni morfološki enoti nižina ob Muri in gričevnat svet Slovenskih goric. Nižina ob Muri pričenja na severovzhodu z Apaško kotlino, ki pa dejansko ni kotlina, ampak široka ravan. Pri Radgoni se gričevje / obeli strani močno zbliža, dolina Mure je tukaj dokaj ozka, zato pa se tem bolj razširi proti jugovzhodu. V tej smeri preide v široko ravan Pomilrju. odnosno Murskega polja na desnem bregu reke Mure. Ravan Pomurja preide dalje proti vzhodu v lakozvano Medmurje, ki se na široko odpre v Panonsko nižino. Mursko polje je ustvarila reka Mura z na« sipuvanjem in vrezavunjem v ledeni dobi (di-luvijn). Drugo pri rod no geografsko enoto Prlekije sestavlja gričevje Slovenskih goric. Tvori ga nepregledna množica nizkih, mehko zaobljenih gričev in vmesnih dolinic z orograf.sko smerjo severozahod - jugovzhod, kamor se tudi znižuje celotno področje. Griči se združujejo v dolge vrste, ki dosežejo do deset kilometrov dolžine. Pridružujejo se jim stranska slemena, ki pa niso vedno enakomerno raznorejenu na obeh straneh glavnega slemena. Nadmorska višina le v najvišjih gričih preseže tristo metrov (Je-ruzidem 542 m. Gomila 552 m), relativna višina gričevja pa se komaj dvigne preko sto metrov. Vse to gričevje predstavlja nekdanje dno terciarnega morja, ki sc je nato postopoma umikalo proti vzhodu ter zapustilo obsežne sedimente. Po terciarno površino so pozneje živahno razrezale reke in ustvarile ta znani razgibani. pa vendar enolični svet Slovenskih goric. Ko se je več ali manj ravno dno s sedimenti terciarnega morja polagoma dvigalo in postajalo kopno, so ga tektonska gibanja rahlo nagnila proti jugovzhodu. Zato se je (udi ves odtok usmeril v tem praven in glavne vode (Pesnica. Ščavnica, Mura) so si začrtale svojo pot na jugovzhod. Pa tudi njihovi pritoki so sc morali usmeriti zaradi omenjenega prvot negu nagiba bolj proti jugu in vzhodu ter so na ta način ustvarili značilno asimetrijo v hidrografski mreži Slovenskih goric. Vse glavne reke namreč dobivajo mnogo večje in daljše pritoke s svoje severne struni, tako da je razvodje med Pesnico iti Muro že v neposredni bližini Mure. Tildi Ščavnica dobiva s svoje severne strani daljše pritoke. Ščavniška dolina se v spodnjem delu močno razširi iti preide neopazno v obsežno Mursko polje. Prlekija pomeni torej v reliefnem pogledu nekakšen prehod od Zadnjih vzhodnoalpskih izrastkov v obsežno Panonsko kotlino. Ta prehoditi značaj se kuže tudi v klimi, vegetaciji in gospodarstvu. Podnebje ima značaj izrazitega panonskega podnebju, ki ga karukterizira sorazmerno močmi kontimmtalnost in nizka množina padavin. Povprečna letini amplituda znaša v Veržeju 22 slop. C. Nujliižja povprečna mesečna temperatura je v mesecu januarju (—1,5 stop. C) in nuj višja v juniju (20.8 stop. C). Značilni so tudi podatki za absolutne ekstreme. Dne 17. VIL 1959 je dosegel VerSbj absolutni maksimum 56.6 stop. C. februarja leta 1929 pa absolutni minimum —27.5 stop. G. Pomladanske in jesenske temperature so precej izenačene. Veržej ima povprečno aprilsko in oktobrsko temperaturo 10.5 stop. C' odnosno 10,2 stop. C. Ce srna (ramo nastop temperature 5 stop. C za pričetek pomladi, nastopi ta 15. marca, kar je sorazmerno zelo zgodaj, u v jeseni se temperatura 5 stop. G zavleče do 19. novembru. Jesen se torej znatno podaljša. Doba, ko temperatura prekorači 20 stop. C, traja približno dva mesecu, kur je velikega pomena za tu Kupela ni znuuu samo kot kraj, kjer uspeva žlahtna vinska Irtu in kol razgledna (očka, ki privablja izletnike, ampak tudi kt>t središče osvobodilnega banja v tem predelu. 9 kajšnje vinogradništvo. Temperaturni skoki so spomladi zaradi odprtosti proti severu v Prlekiji bolj pogosti kot sicer v Sloveniji. Minimumi pod nič stopinj C redno nastopajo v marcu, zelo pogosto še v aprilu, a niso izjema tudi v maju (»ledeni možje«). Veržej je beležil dne 2. muja t955 5,1 stop. (' pod ničlo, Takšen pozni mraz močno škoduje vinogradništvu in nekaterim poljskim kulturam. Tudi v padavinah se zrcali znak kontincu-(alnosli. Padavin je namreč na splošno malo. Veržej beleži povprečno 869 m padavin na leto. Od te množine odpade na poletje 51,8%. jesen 28.5%. pomlad 22. b % in zimo 16.4%. Najbolj moker mesec je avgust, najbolj suh pa februar. Za Prlekijo je značilno slednjič tudi veliko število dni z nevihto. Cven beleži celo 56 nevihtnih dni. Nevihte, često združene z uničujočo točo, povzročajo velike škode v vinogradih in na polju, tako da so poleg suš in poznih pozeb ena izmed najbolj neugodnih klimatskih značilnosti subpanonskega predela. Glede na rastlinsko-geografsko klasifikacijo bi lahko dodelili Prlekijo značilnemu panonskemu področju. Kakor v reliefu in klimi, tako smo tudi v rastlinstvu mi prehodnem področju med ulpskim in stepskim rastjem. Slovenske gorice z Murskim poljem pripadajo pravzaprav še pasu mešanega gozda (več listavcev), kamor pa že močno prodirajo rastlinski elementi, ki napovedujejo osvajanje gozda po stepi. Zlasti značilni so taki travni in grmičasti elementi, orl gozdnega rastja pa razne vrste hrasta in domači kostanj. Za poplavna in vlažna območja ob Muri je značilen neke vrste »galerijski« gozd glede na okolico, ki je revna na gozdu in je ena najznačilnejših potez v prirodni sliki. Omeniti je treba, da ta gozd ni v sklatiti z vladajočimi klimatskimi razmerami in da je le talno pogojen. Z regulacijami, ki povzročajo znižanje gladine talne vode in omejitev poplavnih območij. prihajajo ti gozdovi v vedno večjo odvisnost od podnebja, hkrati pa stopajo v ospredje tiste drevesne vrste, ki niso odvisne ml režima talne vode in popluv. Na mesto hrasta doba, jelše, topola in vibe stopajo gaber, hrast gruden in bukev. V pedološkem pogledu se javlja značilna razlika meti višjim gričevnatim svetom in nižinskim Murskim poljem. Gričevje je sestavljeno v glavnem iz laporja, ilovice in peska. To so usedline nekdanjega morja, medtem ko je Mursko polje iz mladih, rečnih prodnatih, peščenih in ilovnatih nanosov ledene dobe. Glavni pedološki tip je v gričevju Prlekije intrazo-nahia karbonatna prst (zemlja), ki je na splošno revna na humusnih snoveh, kaliju in dušiku, bogata pa na kalcijevem karbonatu. Po mehanični sestavi prevladujejo ilovnato peščena ali ilovnata tla. ki so slabo strukturna. Za Mursko polje je značilna lahka peščena in* prodna prsi azonalnega značaja. Negativna je pri teh tleh močna propustnost, ki še pospešuje slišnost, povzročeno po podnebju. Takšna prst je topla, lahka in sorazmerno rodovitna. V dolini Ščavnice prevladuje močno vlažna in kisla ilovnata prst. Prlekija je bila poseljena že zelo zgodaj. Najdbe kamnitih predmetov pričajo o naselitvi v mlajši kameni dobi. Na številnih krajih so odkrili tudi sledove stare ilirsko-keltske naselitve iz železne dobe. Že v lem času je bila živahno razvita trgovina, predvsem z južno Za poboti mlinov izkoriščajo na Murskem polju tudi mxl^ silo, ki pa jo t> novejšem času zamenjuje zunesljiuejš šilu — elektrika, k' tej zimi so »zgorajt tmrjeluo mi m le' mulo moke. Evropo, o čemer nam pričajo novci iz Siraknz, Neaplju m Grčije. V rimski dobi stopajo v ospredje vojaške in trgovske poti Inko je vodila čez I jutomer cesta na vzhod v Sombotclj, čez Radgono pa iz Norika v Srem. Ob teh velikih poteh so nastajale trgovsko-obrtue misel birič ali vojaška taborišču. Veliko je v tej dobi pomenil Ptuj kol osrednji carinski urad za Punonijo. križišče številnih poti iu važno vo jašku oporišče. Na rimske čase nas spominjajo (udi imena krajev, kot Stara cesta. Stara vas itd. Sledovi slovansko naselitve so zelo zgodnji. Staroslovanska grobišča iz šestega stoletja so odkrili v Branosluvcih in Veržeju. Slovenci so se v prvih stoletjih po naselitvi držali bolj gričevnatega sveta, večjih ravnin, zlasti proti vzhodu močilo odprtega ozemlja pa so se izogibali. Na ta način so gosto naselili Haloze, južno in zapadno obrobje Dravskega polju (er zahodni del Slovenskih goric, medtem ko je njihov vzhodni del nekako do črte Ptuj Radgona ozemlje mlajših slovenskih kolonizacij, prve izza dobe po obrskih vojnah, druge po madžarskih navalih. V desetem stoletju so to ozemlje zavzeli Madžari, ki so potisnili svoje meje do črte, ki veže izliv Kučmice in Dravinje, Štajersko plemstvo je organiziralo mejne krajine, meti njimi Ptujsko ali Podravsko krajino. Meja sc je pomikala vedno bol j proti vzhodu. Ob koncu dvanajstega stoletja je bilo osvojeno ozemlje okrog Ormoža, Središča in Miklavža, sredi trinajstega stoletja pa še Mursko polje, ki po 10 stane, podobno kot vzhodne Slovenske gorice, pogorišče intenzivne kolonizacije. Na meji so se ustanovili strelski dvorci s strelci-kolonisti, ki so pomenili nujnižjo vrsto fevdnikov, V najem so dobili po eno do tri kmetije ter bili oproščeni davkov. Na Murskem polju se omenja mnogo takih dvorcev n. pr. v T.ukavcih, Salinčih. Babincih, Noršineih itd. Nekatere vasi so dobile v tej zvezi svoja imena (Stročja vas. Preši ku, Kog. Branoslavci). Tudi v tej dobi trgovske zveze niso zuni^c. Zelo živahna je bila trgovina z Vzhodom, o čemer nam priča bizantinski denar iz šestega, sedmega in osmega stoletja. V poznejših stoletjih stopijo v ospredje zlasti Benetke. Zelo je bila razširjena trgovina z živino, kožami in vinom. Najpomembnejša trgovska pot je vodila iz Ptuja v Radgono. Prevladujoča oblika naselij na Murskem polju so obcestne vasi (Boreči. Cven itd.). Nekaj je tudi gručastih naselij, kot so Bučečovci in Veržej. V gričevju Prlekije dominirajo razložena naselju ali naselja v verigi. Kmečki dom je grajen povečini »na vogel*. Prlekija je gosto naseljena agrarna pokrajina. Na enem km* površine živi približno sto prebivalcev. Absolutna gostota je na j večja v 1 jiitomcrsko-Ormoških goricah in na zgornjem Murskem polju z Radgonskimi goricami, kjvr doseže KM) do 150 prebivalcev na km*. V okolici Ljutomera se giblje od 75 100 prebivalcev na km*. Gostoto preko 100 prebivalcev na km* dosežejo torej le oni predeli v gričevju, kjer je močno razvito vinogradništvo, suj zahteva ta gospodarska panoga veliko delovne sile. Trdili bi lahko, da se veča gostota prebivalstva vzporedno z naraščanjem vinogradniške zemlje. Rast prleškega prebivalstva je zelo hitra. V razdobju od leta IHBO do 1951 se je prebivalstvo v okolici Ljutomera povečalo za 26 do 50 “/o. Zelo je naraščalo tudi v Ljutomersko-Ormoških goricah. V razdobju od leta do PJ4H je prirastek prebivalstvu manjši. V Lju-tomersko-Ormoških goricah je spričo vojne vihre prebivalstvo nazadovalo celo za 25—40%. Poklicna struktura prebivalstva je izrazito agrarna. Od kmetijstva živi približno Vi, od industrije pa komaj Vi« prebivalstva. Najvišje se dvigne delež agrarnega prebivalstva v gričevju, kjer povečini preseže 90 No, na Murskem polju pa se zniža spričo rahle urbanizacije oziroma živahnejše obrtno industrijske dejavnosti tudi na 70%. Glede na gospodarsko strukturo in razvojne perspektive moramo v okviru Prlekije ločiti dve področji — nižinski in gričevnat svet. Prvega knrakterizinl močno razvito poljedelstvo in živinoreja, drugega pa vinogradništvo s sadjarstvom. Na Murskem polju je zorana dobra poloviva celotne površine. V gričevju doseže delež zoranega zemljišča ponekod le "6 '0%, o se dvigne v izrazito vinorodnih sektorjih tudi nori V*. Poljedelstvo daje v nižini prebivalstvu glavni dohodek, ker sloni im uporabi vprežne živine. se redno prepleta z živinorejo. Poljedelske kultur« so zelo pestre. kmetijstvo inm značaj drobne poli kul tu te in je po večini usmerjeno v samooskrbo. Od orne površine odpadeta na žitarice približno dobri dve tretjini. Najvažnejša poljedelska kultura je ti a Murskem polju pšenica, velikega pomena pa so tudi rž, krompir in koruza. Po statističnih podatkih sc pridela tukaj riu prebivalca 155 kg pšenice in 62 kg rži (povpreček za LRS 46, oziroma 25 M-. Živinoreja je druga najpomembnejša gospodarska panoga in velikega pomena tudi v gričevju. Njena osnova je v relativno razvitem travništvu in v močni pol jedelski kr ms ki bazi. Najvažnejša je vsekakor govedoreja, katere težišče je mleko in vprega. Zelo je na Murskem polju razvita konjereja, odtod tradicionalni konjski šport (Cven). Konj služi kot vprežna sila predvsem na večjih kmečkih gospodarstvih. Posebno vlogo ima v kmetijstvu tudi prašičje rej a in perutninarstvo. Zanimivi so podatki o intenzivnosti tukajšnje živinoreje. Na Murskem polju odpade na 1000 prebivalcev 127 konj (LRS 47), 450 goved (LRS 347) in 665 prašičev (LRS 261). Omembe vredno je še čebela rstvo, V gričevju sta velikega pomena vinogradništvo in sadjarstvo, ki imata marsikje skoraj mimokulturni značaj. Najpomembnejši vinorodni sektorji so v okolici Ljutomera in G. Radgone; znak, da pri razvoju vinogradništva niso soodločali le pri rodni, temveč tudi atltropogco-g ra N ki momenti, še posebej vloga tujega ali vsaj nekmečkega kapitala, tukajšnja vina so znana ne le v naši državi, temveč tudi v inozemstvu. V okviru sadjarstvu je še pomembnejše gojenje jabolk, ki so bila nekoč prvovrstno izvozno blago. Našemu sadjarstvu je v zadnjih letih zelo škodoval ameriški kapar. Gozd se izrablja v glavnem za kurivo in gradnje. Občutno je pomanjkanje lesa, še posebno na ravnini, kjer je gozdu zelo malo. Industrija je v primerjavi s kmetijstvom močno podrejenega značaja. Relativno še najbolj razviti sta opekarniška in usnjarska industrija. Omembe vredni so Še nekateri drugi obrlno-industrijski obrati kot n. pr. »Konfekcija* v Ljutomeru, »žica« v Stročji vasi itd. Pomen tukajšnje, sicer skromne obrtno-indit-strijske dejavnosti pa je dokaj velik, saj zaposlujejo ti obrati večji del v kmetijstvu odvečne delovne sile. Možnost zaposlitve v teh podjetjih je obenem nekoliko zavrla odtok prebivalstva v mesta. Na j večji delež industrijskega prebivalstva zaposlijo opekurniški obrati v Borečih, Ljutomeru in G, Radgoni, ki so osnova razvoju industrije v Prlekiji. Usnjarska industrija je razvila le v Ljutomeru. Velikega pomena je pridobivanje mineralne vode v Slatina Radencih. Manjši premogovniki, kot ti. pr v Presiki, so zgolj lokalnega značaja. Najvažnejši prometni, trgovski, kulturni in gospodarski center Prlekije je mesto Ljutomer. Njegovo gospodarsko gravitacijsko območje ne vključuje le večine Murskega polja, temveč tudi dobršen del Ljutomerskih goric. Podobno vlogo ima na zgornjem Murskem polju Gornja Radgona ter v nekoliko manjšem obsegu Videm kot središče Ščavniške doline. Z novo upravo-potitično razdelitvijo so omenjena središča vključena kot sadeži komun v širši okvir pomurske skupnosti komun s središčem v Murski Sirfioti. S tem administrativnim ukrepom se pričenja nova faza političnega, kulturnega iti načrtnega gospodarskega življenja v Pomurju. II IVAN KREFT: Progresivno usmerjanje političnega razvoja v Pomurju V versajski Jugoslaviji sr je srečalo sio-vensko ljudstvo na eni strani s politiki, ki jih je kot reakcionarne in računarske poznalo žc iz Avstrije, na drugi strani pa z oblasti in dobička željnimi predstavniki beograjske »čar-šije«, ki so s svojo organizirano vojsko hitro uveljavili nudvlado nad jugoslovanskimi narodi. Objektivno zgodovinopisje ne prikriva dejstva, da se zatirani narodi nc morejo razvijati uspešno ne gospodarsko, ne kulturno in še manj politično. Izjema vsekakor niso bili Slovenci. zatirano ljudstvo Avstro-Ogrske monarhije in versajske Jugoslavije. Slovenci v Prekmurju in Porabju, ki so živeli pod polfevdalno krono sv. Štefana, so imeli od vseh slovenskih dežel najmanjše možnosti za razvoj. Iz tega razloga si je začelo pri njih progresivno politično gibanje utirati pot še z večjo zamudo, kakor tostran Mure. Prvi, ki je skušal pridobiti Obmurje za socialistično gibanje, je bil Viktor Kukovec iz Ljutomera, danes najstarejši živeči slovenski socialist. Viktor Kukovec se je rodil 15. decembra 1868. leta v Ljutomeru. Njegov oče Ivan je bil v ljutomerskem okraju znan gospodarski in politični delavec, dolgoletni načelnik okrajnega zastopa, ustanovitelj okrajne posojilnice in deželni poslanec. Viktor Kukovec se je začel zanimati za politična vprašanja že kot gimnazijec v Gorici, kjer sc je seznanil s Henrikom lumo, Kot viso-košolec v Gradcu in na Dunaju pa se je seznanil v vodilnimi ljudmi Socialno demokratske stranke, tako z Viktorjem Adlerjem in Ottom Bauerjem. Z raznimi članki in dopisi je sodeloval pri »Arbcitcr-Zeitung«, glavnem strankinem glasilu. V Gorici je zaradi svojih radikalnih nazorov prišel politično navzkriž s Tumo, ki je kot znano zastopal zmernejšo smer v socialni demokraciji. V Gradcu in na Dunaju pa je razen tega prišel navzkriž še. z nekaterimi predstavniki stranke zaradi germanizatorske vloge avstrijske socialne demokracije med slovenskim delavstvom, posebno na Štajerskem, kjer je bilo mnogo nemških priseljencev.. Položaj v teh krajih je bil tak, da je bil na eni strani slovenski delavec odvisen od nemškega delodajalca, na drugi strani pa od delavske organizacije, ki so jo vodili Nemci ali pa iz nemških central. Posledica je bila ne samo mlačnost in nezainteresiranost na rešitvi narodnostnega vjtrašanja, temveč tudi nemčur-slvo med delavstvom. Nič boljši ni bil položaj med kmeti, pri katerih je tudi bilo čutiti nemški vpliv. Vse do vrnitve Viktorja Kukovca 1. 1901 v Ljutomer, kakor tudi še mnogo let za tem socialdemokratsko gibanje na Slovenskem ni bilo samostojno, temveč jc bilo posebno na Štajerskem, kjer so bili nemški doseljenci, se stavni del avstrijske socialdemokratske stranke še po ustanovitvi Jugoslovanske social nedemokratične stranke za Slovenijo leta 1896. Socialistično gibanje, ki ga je začel v Ljubljani krojač France Železnikar, ni prodrlo v te kraje. Tudi ni znano, da bi si v te kraje utrl pot tednik »Ljudski glase, ki ga je kratek čas pred svojo aretacijo L 1884 Železnikar socialistično usmeril. Prvi razširjevalec socialističnega tisku v tem predelu Slovenije je bil Viktor Kukovec. Razširjal in gmotno podpiral je revijo »Naše zapiske«, ki je začela izhajati 1. 1902 v Ljubljani. Iz Štajerske je bil Kukovec edini, ki je leta 1908 postal član konzorciju »Našilt zapiskov«. Ko so bile letu 190' državnozborske volitve, je prišel na pobudo Kukovca Etbin Kristan v Ljutomer in imel shod v dvorani Ku-kovčeve gostilne. Ugotovili moramo, da je do leta (918 ostal brezuspešen vsak Kukovcev poizkus, da bi pridobil viničarje, težake, hlapec in podeželski polproletariat, to je žalarje in male kmete, za organiziran odpor proti brezobzirnemu in nečloveškemu izkoriščanju. Ko so po letu 19(7 gesla ruske revolucije prodrla tudi v te kraje, sc je položaj nekoliko spremenil, čeprav ne za dolgo. Del Obtnurja, to je Prekmurje, je zajelo revolucionarno gibanje, ki je trajalo od januarja do junija 1919, ko so madžarske bolj-ševiške čete razbile Tkalčevo vojsko. To gibanje, ki jc nastalo z namenom vzpostavitve neodvisne Prekmurske holjševiške republike s posebno vojsko in vlado, za katero so žc imenovali posamezne komisa rjc-miuistrc, ni zajelo pred lov na drugi strani Mure. Med Tkalčevo akcijo in akcijo, ki jo je vodil Viktor Kukovec, je samo ena podobnost. Kakor Tkalec, ni zaupal madžarskim boljševi-kom (in narobe!), tako tudi Kukovec ni mogel zaupati nobeni avstrijski stranki, tildi ne SO-cialnodeinokratični, saj tudi ona ni pa vil no jmstavljala nacionalnega vprašanja, kako bi ga mogla šele pravično reševati. Obeh revolucionarnih osebnosti Obmurja pa po značajih in tradiciji sploh ni moč primerjati. Tkalec je bil pred vojno organist. V prvi svetovni vojni je žc 1915. leta postal podoficir; bil jc ranjen in odlikovali so ga za hrabrost. Nato so ga ujeli Rusi. Ob revoluciji se jc kot ujetnik, ki mu jc revolucija prinesla svobodo, priključil rdečim. Po vrnitvi iz Rusije jc sodeloval pri kazenski ekspediciji proti upornim kmetom v prekmurskih vaseh, tla bi za tem bil šest mesecev — otl januarja do junija 1919 — najvidnejši voditelj revolucionarnega gibanja v Prekmurju. To jc težko razumeti, še manj pa Opravičiti, toda ruska revolucija pozna mnogo primerov večkratnega prehajanja iz bele garde v rdečo in obratno. Vse drugačen pa je bil razvoj Viktorja Kukovca do leta 1918, ko je postal v obprevratnih letih voditelj progresivnega gibanja na desnem bregu Mure s tern, da se je 12 uprl Nemcem, ki so hoteli obdržati Ljutomer. Radgono in Maribor. Kot predsednik Narodnega svetu zn ljutomerski okraj je Kukovec samoiniciativno prevzel oblast v Ljutomeru. Nato je bila na vrsti Radgona. In je zahteval, da mn 98. pešpolk, ki je zamenjal uporniški 97. tržaški pešpolk, preda orožje. Čeprav je bil ta polk sestavljen skoraj iz sumih Cehov, je imel z njim težave. Kukovčevu akcija sicer ni uspela Radgone priključiti Jugoslaviji, preprečila pa je nameravano avstrijsko ekspanzijo do Drave. S tako pridobljenim orožjem je oborožil narodno stražo. ki je imela nalogo preprečiti vsak morebiten poizkus nemškega rovarjenja v komaj osvobojenih krajih, kjer je Kukovec imel razen tega težave zaradi akcij pod vodstvom zelenega kadra in kriminalnih elementov. Glavni del orožja pa so dobile enote, ki so pod Ku-kovčevim vodstvom zavzele Radgono, in tiste, ki so pod Maistrovim vodstvom razorožile belo-zeleno gardo v Mariboru. Kol socialistu marksistične smeri pit Kukovcu ni šlo samo za nacionalno osvoboditev naših krajev, temveč tudi za socialno, To dokazuje med drugim tudi okoliščina, da je raz svoj mlin obesil rdečo zastavo — zastavo delavsko-kmečke oblasti, in dejstvo, da ie pri volitvah 1. 1920 kot socialist glasoval za komunistično listo. Okrog Kukovca se je takrat združilo vse, kar je mislilo slovensko in socialna. Na nasprotni strani je ostala le peščica zakrknjenih reakcionarjev in izkoriščevalcev, ki so nekega večera, ko se je Kukovec vračal s trga domov, streljali nanj iz zasede, a ga niso zadeli. Peščica teh kukov-čevih nasprotnikov se je opomogla šele po objavi Obznane« 31. decembra 1920 in Zukotiu o zaščiti države 4. avgusta 1921. Toda ti nasprotniki so še dolgo ostali neznatna manjšimi. Pri občinskih volitvah letu 1921 je bil namreč Viktor Kukovec soglasno izvoljen za ljutomerskega župana. DELAVCI V LJCTOMEBl SE ORGANIZIRAJO Z Obzimno in Zakonom o zaščiti države ji' začelo obdobji' do leta 1923. ko v Obmurjii ni bilo pomembnih progresivnih političnih akcij. Lota 1923 je začel mizar Feliks Dojčbauer med delavci z živahno propagando, da se v Ljutomeru ustanovi organizacija Neodvisne delavske stranke Jugoslavije. V svojih naporih je imel uspeh in je hitro zbral okrog sebe 60 delavcev, ki so ustanovili podružnico NDSJ. Njeni člani so v glavnem postali delavci usnjarji iz tovarn Martinušič in Šinigoj. Pri Mariinušiču je bilo pet delavcev že organiziranih v Jugoslovanski social uo-demokratični stranki, toda svoje organizacije v Ljutomeru niso imeli. Tako so v glavnem vsi pristopili v organizacijo NDSj. Na prvem sestanku strankine organizacije so izvolili odbor, ki je oblastem prijavil njeno ustanovitev. Vsi strankini člani so lakoj naročili njen tednik in plačali naročnino za tri mesece naprej. Praznik dela prvi maj 1923, leta so svečano proslavili. Delavci obeh usnjaru ta dan niso šli na delo, temveč so sc zbrali v Kuharičevi gostilni na Starem trgu, kjer je bil sklican shod, na katerem je govoril Feliks Dojčbauer o pomenit prvega maja. Med delavci, zaposlenimi na pragi, so začeli z. akcijo za povečanje plač delavcem. V ta namen je bil na posebnem sestanku izvoljen tarifni odimr z nalogo, da se pogaja s podjetjem. Ta mezdna akcija ni popolnoma uspela, predvsem zaradi tega, ker ni bilo strokovne organizacije, ki bi podprla zahteve progovnih delavcev. Ob tej priložnosti je Feliks Dojbčbaucr odpuščen z dela in hkrati pozvan na glavarstvo, kjer so mu zagrozili, da ga bodo aretirali, če ne bo takoj zapustil Ljutomera. Stranka je začela v tein času pridobivati tudi že večji vpliv na kmečke množice, pa je bila razumljiva vznemirjenost delodajalcev in oblastvenih organov, ki so sc zavedali, da se je tudi v nerazvitem ljutomerskem okraju za čelo razvijati ljudsko gibanje pod vodstvom Pa rti je. V času od 1921. do 1925. leta je bilo več pomembnih kultunio-izobraževalnih akcij, ki so jih vodili med počitnicami napredni srednješolci na čelu z Bratkom Kreftom. Od 1925. letu, ko so bila v ljutomerskem okraju ustanovljena prva Društva kmečkih fantov in deklet, se te akcije niso omejile le na čas počitnic, ker so pri njih sodelovali tudi domači kmečki fantje in dekleta. Da bi opravili čimveč, so mnogi srednješolci v poletnih mesecih prehodili peš zaradi vaj na stotine kilometrov in to v glavnem v nočnem časti. Luko jc hodil Bratko Kreft večer za večerom iz Vidma ob Ščavnici režirat v 7 km oddaljeno Mulo Nedeljo, igralci iz Antona so na vaje v Vidmu prav tako morali prehoditi v eno smer 7 km. Se daljšo pot so imeli igralci iz Križevec pri Ljutomeru v Videm ob Ščavnici. Toda vsi napori jim niso vzeli volje do dela. Leta 1925 so bile parlamentarne volitve, na katerih je Dclavsko-kmečki blok predstavljal revolucionarno delavsko gibanje Jugoslavije pod vodstvom KPJ. Ob teh volitvah je bilo v ljutomerskem okraju nekoliko volilnih shodov. Shod je bil sklican tudi v Ljutomeru. Ker ni bilo govornika iz Maribora, kakor je bilo dogovorjeno. je na shodu govoril Feliks Dojč-bauer. Shod je bil v prostorih gostilne Vaupo- Soetilnik — spomenik padlim žrtvam in Maistru vim borcem, ki so ga preti vojno zgraditi t> Gornji Radgoni. Nemci so ga ob mojem prihodu l. 1941 porušili. 13 tič in je bil dobro obiskan, saj sta bili dve sobi nabito polni. Prve klopi so zasedli nasprotniki delavskega gibanja, ki so imeli namen razbiti shod. Zaradi odločnosti zbranih pristašev De-lavsko-kmečkega bloka jim to ni uspelo. Prisotni komisar je šel razbijačem shoda toliko na roko, da je govorniku prepovedat še dalje govoriti, kar je bilo isto, kakor da je shod pp-povedal. DRUŠTVA KMEČKIH FANTOV IN DEKLET Ob^ustanovitvi prvih Društev kmečkih fantov in deklet v ljutomerskem okraju leta 1925 so se učiteljiščniki, ki so že prej sodelovali pri igrah v režiji Bratka Krefta, vključili sedaj že kot učitelji v ta društva, z njiini pa tudi večina ostalih mladih ljudi, med katerimi so bili poleg kmečkih fantov in obrtniških sinov tudi malo-kinečki in viničarski. Ustanovitelj DKFID. Samostojna kmečka stranka s Pucljem im čelu, je hotela dati društvom gruntarski značaj, toda že prva društva v ljutomerskem okraju, zahvaljujoč dejavnosti progresivnih srednješolcev iz ljutomerskega okraju, niso imela tega značaja in niso služila ciljem ustanovitelja. Tako so postala nekatera društva trn v peti celo SKS, veliko bolj pn še SLS, suj so mnoge organizacije DKFID bile močnejše kot z istim namenom ustanovljene klerikalne organizacije. Ko so društva začela voditi akcije za boljši način življenja najbolj siromašnih slojev podeželja, posebno viničarjev, ko so z namenom strokovnega dvigu svojih članov začela organizirati gospodinjske, prikrojevalne. kletarske in podobne tečaje, posebno pa, ko so začela organizirati knjižnice in za nje zbirati predvsem napredne knjige, so jih klerikalci z bučno gonjo proglasili kot »komunistična«:. r|’oda prodoru napredne misli in tisku na podeželje in še posebej v ljutomerski okraj niso mogli zaustaviti. Ni težko razložiti, zakaj so politično stranke v stari Jugoslaviji posvečale posebno pozornost mladini. Zavedale so se, da je mladina tista, ki lahko uspešno širi stremljenja politične organizacije. Na kmetskem podeželju je bilo delo političnih strank osredotočeno na kulturnoprosvetna in telovadna društva (Bralna društva, Sokol, Orel itd.). Vodstvo SKS (Puc-Ijevci), ki v navedenih organizacijah ni imelo vpliva, je zaradi tega ustanovilo lastno mladinsko organizacijo. To so bila, kakor že omenjeno, Društva kmečkih fantov in deklet, ki so imela svoje središče v Ljubljani v Zvezi kmečkih fantov in deklet. Za politično usmerjenost teh društev je skrbelo vodstvo stranke, ki je tudi Zvezo finančno podpiralo, dodeljujoč ji sredstva iz raznih virov. Razvoj v teh organizacijah pa je kmalu pokazal, du ima mladina lastno mišljenje, ki se ne strinja z načeli in stremljenji vodstva SKS. To se je posebno pokazalo ob vstopu vodstva stranke in dela članstva v JNS. V Zvezi v Ljubljani so se pojavile tri struje, ki bi jih lahko imenovali desnico, sredino in levico. Poudariti je tudi treba, <|a je imel glavno vlogo pri idejni usmeritvi, v prvi fazi obstoja DKFID, dr. Janže Novak, ki je zaradi tegu večkrat prišel navzkriž z voditelji SKS, ki se z njim niso strinjali. Pozneje pa je bilo vedno bolj vidno, da si v Zvezi, zlasti pa v društvih v Prekmurju in Beli Krajini, utrjuje svoj vpliv aktiv Komunistične partije (Klub prekmurskih akademikov, ing. Marentič itd). Med prvimi društvi, ki so bila ustanovljena v severovzhodni Sloveniji, je bilo DKEID v Vidmu ob Ščavnici, v neposredni bližini pn sta bili pozneje še ustanovljeni društvi v Oče-slavcih in Slatina Radencih. Društvo v Vidmu, katerega člani so bili predvsem iz vasi Janine, Rožičkegu in Drugotinskega vrha, je imelo velike težave predno se je uveljavilo. Drušlgo je prirejalo tekme koscev, uprizarjalo igre ter se udeleževalo prireditev sosednih DKFID. Nuj-večji uspeh pa je doseglo s postavitvijo last nega doma »Matije Gubca« (sedaj dom 1VD Partizan), katerega slavnostna otvoritev ie bila 50. julija 1959. Dom so gradili v najtežjih okoliščinah, suj se je članstvo s predsednikom Ivanom Satlerjem iz Ivanje in pobudnikom gradnje Vladimirjem Kreftom moralo boriti z nasprotniki gradnje v domači vasi, obljubljenih večjih finančnih sredstev pa tudi ni bilo iz Ljubljane. Kmečka niladinu je n nastopih DKFID našla mesta za svoje uveljavljanje. Na manifestacijo otvoritve so prišli prijatelji društva iz bližnje in daljne okolice (iz Savinjske doline), prispelo pa je tudi članstvo delavskega kulturnoprosvetnega društva iz Ptuja s tov. Jožetom Lackom. Na otvoritvi je poleg drugih še govoril zastopnik levičarskih akademikov iz Ptuja. ?.c nekaj časa pred dnevom slavnosti je bilo opaziti, du skušajo nasprotniki doseči prepoved otvoritve. S pravilno taktiko pa so bile te težave prebrodene in Videm je doživel manifestacijo, na katero smo lahko še danes ponosni. Ostala društva v ljutomerskem okraju so bila manj aktivna, z izjemo Kogu, ki pn je v predaprilski Jugoslaviji spadal pod ptujski okraj. V bližini Vidma pa je bilo aktivno še društvo v Juršincih, ki je imelo dobre stike z videmskim društvom. 14 Na področje Slatina - Kadenci je tudi d dobi stroge šestojanuarske diktature prihajal napreden tisk RAZVOJ poru IONI II RAZMER V PREKMURJU Nuj na kratko opišem še politični razvoj v Prekmurju v Krni razdobju. Največji napori za preusmeritev političnega razvoja na drugi strani Mure so bili storjeni 1. 191-1. V tem letu so člani Partije in elani Kluba prekmurskih akademikov vztrajno vodili akcijo za uresničitev Kardeljeve zamisli o antifasisiiiuiem množičnem listu. Kakor je rodila uspeli ta akcija, ki nam je dala ljudsko pravicor. ga je rodila tudi akcija ustanavljanja Društev kmečkih fantov in deklet, ki je začela nekoliko pred akcijo za Ljudsko pravico«. Najvidnejši javni predstavnik prve akcije je bil Miško Kranjec, druge pa Ferdo Golli na. Ustanavljanje Društev kmečkih fantov in deklet sc je začelo najprej v murskosoboškem okraju (19341, pozneje v lendavskem (1937). Ker je podrobno opisni rast društev v murskosoboškem okraju Štefan Kiilrnr v slavnostni številki lOlmiurskega tednika« ob SO-lebiici »ljudske pravice«, (egu ne bi ponavljal. Pripomnil bi samo še to, da je Ferdo Godina kol član glav nega odbora zveze Društev kmečkih fantov in deklet na povabilo Štefana Kovača večkrat obiskal društva v Prekmurju. V lendavskem okraju je bilo društvo ustanovljeno 1917. leta v Dolnji Bistrici, Ustanovil ga je I < rilo Godinu izmed fantov in deklet, ki so bili v igralski družini. Lela 1918 so zrasla društva še v naslednjih vaseh: Gornja in Srednju Bistrica Crenšovci, Trnje, Odranci, Polana in 11 id v ek. Igrulci so prerasli v aktivne polilkae delavce, in to posebno dekleta. Pri tem delu je bila združena srednješolska, uka demska in kmečka mladina. Poleg oblasti so v murskosoboškem okraju ovirale delo notranja trenja, ki jih je povzro-i d nasprotnik progresivnega gibanja, akademik Ernest Titan, ki je potem med okupacijo sodeloval z Madžari. V It ndavskem okraja pa je z izredno žtlavostjo in nepopustljivostjo spremljal vsak njihov korak župnik Klek L Poleg prižnice in spovednice se je posluževal ova-duštva. Leta t‘>39 je dal prijeti fanta iz Frnju. S pretepanjem so ga skušali prisiliti, da bi polreliI proiidržuvne izjave posameznikov, posebno pa Godine. Tako bi Klekl dobil povod, da društvo uniči, Godino pa odstrani. Ker to ni pomagalo, fant namreč ni hotel izdajati, je dal sreski načelnik Godini za vsako predstavo 11 lap. aprila 1941 ob 4. uri in 45 minut. Borba ni trajala niti pol ure. Nemcem je s pomočjo pete kolone uspelo preprečiti razstrelitev obeh mostov čez Muro, luko je bila nemški vojski odprta pot v notranjost države. Že 14. aprila, tri dni pred kapitulacijo Jugoslavije, so prišli in prevzeli na Štajerskem oblast oddelki nemške policije (Sicherheitspo-lizei, Sicherheitsdienst in Gestapo). V noči od 14. na 15. april so Nemci izvršili prve aretacije v Prlekiji, pri čemer so jim pomagali kul-turbundovci Vrbnjak in Bering v Ljutomeru in Bouvier v Gornji Radgoni. Zatem so začeli organizirati civilno oblast in z zverinsko krutostjo izvajati Hitlerjevo povelje: »Machen Sie mir ('iitersteiermurk wieder deutsch.r Sledile so ponovne aretacije. 19. aprila so v Gornji Radgoni zaprli 50 ljudi, 29. aprila so izselili 56 Ljutomerčanov, 4. maja pa 65 Gomjcradgončanov. Nemci so pričeli požigati slovenske knjige in rušiti kulturne spomenike. V ta čus pa sodijo tudi že začetki upora proti okupatorjevemu nasilju. Zavedni Slovenci so reševali slovenske knjige, pri čemer se je v Gornji Radgoni odlikovala skupina okrog Ivana Hojsa in Milana Klemenčiča. v Ljutomeru pa je Štekmiiler rešil iz čitalnice nad 600 knjig. Štekmiiler je prav luko rešil in skril glavo razbitega Miklošičevega spomenika v Ljutomeru. Ob tein nasilju so sc ljudje zamislili in tudi tisti zapeljanci, ki so v začetku navdušeno pozdravljali nemško vojsko. so se pričeli treznili. V Prlekiji ni bilo v tem času nobene partijske organizacije, ni bilo ljudi, ki bi bili pre kaljeni v ilegalnem delu ter bili sposobni takoj v začetku ustvariti trdno organizacijo, ki bi vodila upor ljudstva. Tik pred zlomom sta se v Gornjo Radgono vrnila mlada skojevca Jože llolz in Ivo Hojs, ki sta bila med študijem v 1SŠ v Ljubljani člana ilegalne skojevske organizacije. Ostala sta ves čas v medsebojnem Narodni heroj in organizator upora o 1941. letu, profesor Jože Kerenčič - Janko stiku in žc v prvem tednu okujracije sklenila, da bosta na svojem terenu organizirala ilegalno organizacijo zu boj proti okupatorju. Začela sta zbirali mlade ljudi, ki sta jih poznala še iz. predvojne dobe kot poštene in napredno iismer jene Slovence Najprej sta vključila v delo dijake Milana Klemenčiča, Bojana Gorenca in Vojko Brajnik, Kasneje so se tej skupini pridružili še Alojz Vreča, Janko iti Zora Kozar, Maks Korošec, Anica Revelante (vsi iz Gornje Radgone), Milko Domanjko iz Kapele, Franček Pintarič iz. Spodnje Ščavnice in Alojz Horvat iz TurjaneC. Že na prvih sestankih so zasnovali načrte za razne akcije: zbirati orožje, rnunicijo in sanitetni material. Franček Pintarič je začel v Spodnji .Ščavnici gradili bunker, ki bi v slučaju nevarnosti lahko nudil zatočišče desetini članom organizacije. Skupina se je seznanjala z napredno politično literaturo, ki sta jo prinesla Jože Holz m Ivo Hojs iz Ljubljane, poslušala inozemska radijska poročila in širila med ljudstvom proti nemško propagando. Preko Hol-za se je organizacija razširila v Radence, kjer so pritegnili Jožeta Dibclčarja in Cirilu Gro-sičarju. preko Alojza Horvata pa v Turjancc. kjer so pridobili za sodelovanje njegovega strica Janka Jurkoviča. V maju je dobil Holz službo v Murski regulaciji, ki je poslala pozneje prava postojanka ()F. Tukaj je pridobil Otu Jemca in Zoro Kovačec. Konec mu ja je dobil zvezo z Joškom Talanyiem, ki ga je obvestil o snovanju podobne organizacije na Ka- Nemci so takoj po prihodu začeli izseljevati in preganjati narodno in napredno misleče Slovence. Fašistično nasilje ni prizaneslo niti otrokom in ženam - materam. peli, v kateri sta sodelovala še Tonček Strajn-šak in Franjo Steiubauer, 1'ako se je končala prva etapa llolzovcga in Hojsovega programa. Povsod, kjer so bili za to pogoji, so delovali politični aktivi v obliki trojk in četvork, ki so imeli nalogo širiti svojo politično in organizacijsko dejavnost po enakem sistema. Ob koncu junija 1^41 so bili na tem tipenn trije močni politični aktivi: Gornja Radgona: Joži Holz — vodja skupine, ]vo Hojs, Zoru Kovačec in Olo Jemci. Kupclu: Joško ralanvi vodja skupine, lonček Slrujnšak, 1'Tanjo Steinbnner, Alojz Zadravec. fnrjanci: Janko Jurkovič — vodja skupine, Alojz Horvat, ta ril G rosica r. Milan Streicher. ()1> napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. 22. junija 19+1, je bila ta organizacija zelo močna, toda brez vsake povezave z drugimi organizacijami v okraju. Bila je brez navodil in ji i bila seznanjena niti z ustanovitvijo O F, To je razumljivo, saj je začela vest o ustimo vitvi OF prodirati im vzhodno Štajersko šele po ustanovnem sestanku Pokrajinskega komiteja Ol1’ za Štajersko, ki je bil 22. nmja J941 v Rimskih Toplicah Organizacija je hotela priti čimprej v stik s kako podobno organizacijo ali pa vsaj s kakim starim članom Partije. Zato je šel Jože Holz v Mursko soboto, kjer je preko Jeni ja Kordašu dobil zvezo z Mirkom Bagarjem. Ker pa je bil Bagar že v ilegali, je prišlo do sestanka z njim šele konce julija, torej v času, ko je prekmurska partijska organizatja že imela zvezo s Pokrajinskim komitejem Ol v Mariboru. Na sestanku v .Srednjih Petajncih sta bila z naše strani prisotna Jože Holz in joze Dibelčar. s prekmurske pa Mirko Bagar Vanek Šiftar, njegov brat Jože Šiftar in Banko. Bagar je llolzu obrazložil novi politični položni ter Prpoborpc Štefan kuhar - Bojan je povezal poSUmezmi uporniška središča Prlekije u OB. pomen in naloge Ol’ Tu je Holz prvič zvedel za Ol in dobil od Bagarja tudi prvi dve številki Slovenskega poročevalci . Bagar je Holza tudi obvestil, da je bil na 1 j utomersko - radgonsko področje s partijsko direktivo poslan 'Mclun Kuhar-Bojan z nalogo, da organizira OF in vzpostavi zveze s PK. Poveza s Prekmurjem je bila vzpostavljena, V prvih dneh avgusta je dobi! Jože Holz zvezo s Stefanom Kuha r - Bojanom. 13. avgusta l(!+l je bil prvi sestanek s Kuharjem na Kapeli. Prisotni so bili: Jože Holz, Joško Talangi, Ton ček St raj usek, Franjo Steiubauer in Jože Dibelčar. Naslednji dan je bil podoben sestanek v Gornji Radgoni v prostorih Murske regulacije. Na obeli sestankih je Kuhar govoril o ustanovitvi in programu OF, o vlogi Komunistične partije v OF ter jim dal navodilu za nadaljnje delo, Ta dva sestanka sta dejansko pomenila ustanovitev OP v tem predelu. Jože Holz in Oto Jemc sta bila zadolžena zu Ol Ivo Hojs in /ora Kovačec pa za SKOJ in mladino. Tako se je radgonska ilegalna organizacija povezala v O]1’ in v njenem razvoju se pričenja s tem novo razdobje. V tem času je prišlo v Gornji Radgoni do sestanka z Jožetom Kerenčičem. Na tem sestanku še niso razpravljali o organizacijskih vprašanjih upora. Po izjavi Jožetu Holza Kuhar v tej dobi še ni imel povezave s Kerenčičem, ki je že precej časa samostojno deloval v okolici Ljutomera, na Kogu in v Središču. Po obvestilu Jožeta Holza je Kuhar odšel v Središče, kjer je preko inženirja Leopolda Bcrceta dobil zvezo s Kerenčičem. Odslej, torej nekako od srede avgusta, stu Kerenčič in Kuhar skupno delovala na ] j u torne rs ko-radgonske m pod roČju. Na videmskem terenu je bil ustanovni sestanek OF avgusta 1941 pri Francu Knezu v H in kovnih. Sestanka, ki ga je vodil Blaž Rock so se udeležili: brane Knez, Miloš Vuk. Franjo Sonaja in Franjo Kozar iz Veržeja, Ciril Špindler iz Moravec in Ciril Miki iz Terbcgovec. Drugi večji sestanek v teni predelit je bil v začetku oktobra v Kupljenovem mlinu v Zih-hivi. Vodil ga je inž. Hudo Iršič-Gregl, lega 19 Hoiidar Jakac: Preko Hroalske na Štajersko sestanka so se udeležili Jože Kerenčič, Stefan Kuhar, Miloš Vuk, Ciril Špindler, Frane Knez. Kupljen. Senčar in Jelen. Razpravljali so o organizacijskih vprašanjih OF, o ljudski samopomoči in o sabotažnih akcijah. Začetki upora v Ljutomeru in okolici segajo prav tako v prve dni okupacije. Jakob Babič s ( vena je prvi pričel pridobivati ljudi za upor proti okupatorju. Bit je uslužben pri Cestnem odboru v I jutomeru ter je zaradi svoje službe imel možnost delovanja na širšem področju. Na ('venil je pridobil Janeza Nemca, v Ljutomeru pa sta od začetka delovala z njim Janez Varoga in Ferdinand Kikec. S Cvcna in Ljutomera se je Babičeva odporniška organizacija razširila na Kamenščak in v Ozanjevce. Štekmiiler piše v svojem dnevniku 18. maja 1941: vZbiramo sc in se organizirano shajamo. Sestanki v Ccza-njeveih pri Dunaju s Slavinčcvim Jankom. Babič nam daje navodila.< Babič je naglo razširja] krog svojih sodelavcev in pozneje dobil zvezo s kuharjem in Kerenčičem. Avgusta 1941 je na sestanku na Janževem vrhu, na katerem je bil prisoten razen njega iz ljutomerske organizacije še Ferdinand Kikec, dobil preko Franca Kurbusa povezavo z radgonsko organizacijo. Takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo jc začela z ilegalnim delom postojanka OF pri Nadi Rajhovi na Moti pri Ljutomeru. Ta organizacija je imela že od začetka tesne, stike s prekmursko partijsko organizacijo. Semkaj so večkrat prihajali Stefan Kovač - Murko, narodni heroj in vodja osvobodilnega gibanja v Prekmurju v 1941. letu, Stefan Kuhar-Bojan, naš narodni heroj Vinko Megla, pozneje pa tudi narodni heroj Jože Kerenčič. V delo te postojanke so se kmalu vključili kmečki fantje Drago Zemtjak, Janez Nemec, Nande Magdič. Franček Trojner in Dušan Roškar. Od Nade Rajho-ve so vodile zveze h Bralčevi in inženirju Josipu Iledžetu na Razkrižjc, v Sirigovo k Raj-hovim sorodnikom Metodu Senčarju in lekarnarju Ivanu in Tomislavu Kovaču. Slednji trije so skupno z inženirjem Hedžetom gmotno podpirali zlasti prekmursko organizacijo iti jo oskrbovali tudi z razstrelivom. V Kovačevih goricah jc delovala leta 1941 prva ciklostilih! tehnika, ki jc ta teren zalagala z letaki. Pri Nadi Rajkovi sta se v avgustu 1941 prvič srečala s Štefanom kovačem inženir Leopold Berce in njegova žena, Milena Petovur, ki sta skupaj s Kerenčičem vodilu osvobodilno gibanje v Središču. Druge zveze so vodile k Muli Nedelji k Pepiki Špindler, v Moravce k Cirilu Špindler, v Lcr-bcgovce k Milošu Vuku in Cirilu Mtklu, v Rin-kovce h knezu, v Zihluvo h Kupljenu in preko Vinku Megla k Tomažu. Na postojanki pri Nadi Rajhovi je bilo več sestankov OF iu SKOJ. J udi v samem Ljutomeru sc je zbrala skupina ljudi, ki je bila trdno odtočena upreti sc fašističnemu terorju. V začetku avgusta so imeli v Kuharičev ih goricah prvi sestanek s kuimr jem. Ruzen Kulinrja so bili prisotni inženir Vlado Škrget, inženir Vlasti, Irma Kuharič in Vlado Rek. K Tomažu se je v začetku okupaciji' vrnil iz Zagreba Vinko Megla, ki je bil 1940. letu član MK SKOJ za mesto Zagreb. Po svojem prihodu je zbral skupino mladih ljudi in jim razložil pomen narodnoosvobodilne borbe. Z njim so sodelovali Gustek in Rudi Megla ter Branko in Milena Boksa. Preko dr. Cirila Špindler je pozneje dobil povezavo s Kuharjem in preko Kuharja s prekmursko partijsko organizacijo. Do konca novembra se jc večji del zadrževal v Prekmurja. Zaradi sodelovanja z Meglo so Nemci aretirali 15. avgusta 1941 Branka Boksa, toda čez dva dni je pobegnil iz ptuj-skili zaporov in odšel v partizane na Dolenjsko. 50. avgusta so pri Tomažu zaprli Mileno Boksu, njeno mater, nadučitelja Tomužeja in še osem ljudi. 25. septembra so bili izpuščeni z grožnjo, da bodo ponovno aretirani, v kolikor ne j>re-iieha uporniško delo pri 'Tomažu. Po sramotnem zlomu stare jugoslovanske vojske se je inženir Leopold Berce vrnil na svoj dom v Središče in takoj začet zbirali okrog sebe ljudi za upor proti okupatorju. Zu osvo Rodilno gibanje je najprej pridobil Franca Ožeka, Karla Klobučarja. Jožela Horvata. Štefana Horvata, Lojzeta Šavera iu Jožeta Goloba, lej skupini so se kmalu pridružili napredni fantje iz vrst slovenskih fantov Jože in 'Tone Filipič, Konrad Bogdan, Milan Haložan, Ivan llunželič, 1' rane Horvat, Franc Jurjašcvič. Matija Veselko in drogi. Svojo aktivnost je sredi-ška skupina pojučala zlasti po 15. juniju, ko jc gestapo izselil iz Središča okrog 159 domačinov. Že od maja je skupina imela lesne slike s prof. Kerenčičem, vendar je vse do 10. avgusta 1941 delovala izven OF. 10. avgusta jc prišel v Središče Stefan Kuhar-Bojan in razložil Bcrcetu in Kerenčiču naloge ter program OF. Kerenčič in Berce sta odobrila program in sc vključila v delo OT ter preko Kuharja dobila povezavo z drugimi organizacijami Oi' v Ijuio-mersko-radgonskem področju in Prekmurju. Pod vodstvom Kuharju iu Kerenčiča je narodnoosvobodilno gibanje naglo rastlo. konec 20 avgustu 1941 je bila organizacija OF v Prlekiji postavljena na trdne temelje. Nit povezave sc vleče od Gornje Radgone preko Kapelo, Turja-nec, Tcrbegovcc, Moravec, Rinkovec, Male Nedelje in Tomaža proti Ljutomeru nu Moto. Zveze gredo tudi na Kog, Jastrcbcc, Središče, Stn-govo, Razkrižje in v Prekmurje, na drugo stran pa v Maribor k PK. Stefan Kuhar - Bojan jc bil v tistem času že sekretar KP za Ljutomer. V vodstvu OF pa so bile nekaj časa težave, kar je razvidno iz arhiva PK. Pozneje je postal sekretar okrožnega odbora OF za okrožje Ljutomer - Radgona Jože Kerenčič. Kdaj je bil formiran prvi okrožni odbor OF in kdo so bili njegovi člani, iz ohranjenega gradiva ni mogoče ugotoviti. Formirali so ga verjetno v začetku septembra. K tej domnevi nas navaja dvoje izjav. Po izjavi edine preživele priče, Dane Ročnik, je bil zadnje dni julija 1941 pri Pepiki Špindlerjevi pri Muli Nedelji sestanek, ki je pomenil prelomnico v osvobodilnem gibanju pri nas. Sestanek je vodil prvi sekretar PK in član CK KPS Slavko Šlander, prisotni pa so biti Štefan Kovač - Murko, Stefan Kuhar-Bojan, Vinko Megla, inženir Hcdžct in Dana Ročnik. Slavko Šlander je med drugim zahteval čimprejšnje formiranje okrožnega odboru OF za okrožje Ljutomer - Radgona, ledanja okrožna kurirka Milena Boksa pa v svoji izjavi navaja, da sta konec septembra Kuhar in Kerenčič že opravljala funkciji sekretarjev. Pri organiziranju in delovanju osvobodilnega gibanja je Kuharju in Kerenčiču pomagal PK iz Maribora. Po padcu prvega sekretarju PK, Slavka Šlandru, 7. avgusta 1941 in drugega sekretarju, Lea Novaku, 19. septembra 1941, je po kratkem presledku postal sekretar PK inženir Rado Iršič-Gregl. 1. oktobru jc vodil Iršič skupno s Kuharjem sestanek v Murski regulaciji v Gornji Radgoni. Na tem sestanku se je formiral odbor OF za radgonsko področje. -■ V odbor OF so bili imenovani Jože Holz, Oto Jemc in Franc Kurbus. Iršič je dal odboru naslednje naloge: voditi narodnoosvobodilno gibanje na svojem terenu, zbirati orožje, m uničijo in sanitetni material. mobilizirati ljudi za partizanske cdinice in takoj preiti k večjim sabotažnim akcijam. Narodni heroj Pinto Megla. ki je povezoval osvobodilno gibanje Prlekije in Prekmurja. joo Šubic: 1' ječi Isti večer jc bila v župnišču rut Kapeli sklicana širša konferenca OF, ki je imela poudarek na masovnosti. Nalog za sklicanje take širše konference je dal Rado Iršič. Razen Iršiča so st! konference udeležili še Jože Kerenčič, Tonček Strajnšak, Franjo Steinbauer, Oto Jemc, Joško Tahinyi, Maks Korošec, Ciril Grosičar, Janko Jurkovič, Franc Kurbus, Jože Dtbclčar, Ferdo Magdič in Jože lltdz. Obravnavali so razim organizacijska vprašanja OF in njene naloge, Štefan Kuhar - Bojan se sestanka na Kapeli ni mogel udeležiti, ker j<; ob istem času vodil na gradu v Gornji Radgoni sestanek radgonskih skojevcev. Razen Kuharja so bili na tem sestanku prisotni skojevci: Ivo Hojs, Zora Kovačcc in Živa Crcmošnik. V Gornji Radgoni je bila v tem času močna organizacija SKOJ: člani so bili Ivo Hojs. Jože Holz, Milan Klemenčič, Bojni) Gorenc, Franček Pintarič, Zora Ko-vučec, Živa Cremošnik in Janko Kozar. V tem času so tudi v drugih uporniških središčih nastale močne organizacije SKOJ, n. pr. pri Nadi Rajhovi na Moli, v Središču itd. Iz vrst članov ■SKOJ so izšli pozneje mnogi l>orci-|>arlizani. V družbi Kerenčiča iti Kuharja j c Iršič pri-sostvovul pozneje vrsti sestankov na Ijulomcr-sko-radgonskem področju, kar je razvidno iz njegovih drobnih zapiskov, ki so se slučajno ohranili v arhivu PK. 21 NEMCI SKUŠAJO ZADUŠITI UPOK Akcije osvobodil nega gibanju so vznemirjale Nemce, ki takrat niso želeli upora v svojem zaledju, ker so potrebovali svoje sile na ruski fronti. Zato so vrinili v organizacijo OF' gestapovske agente, preko katerih so kmalu izvedeli. da je osvobodilno gibanje v Prlekiji tesno povezano z osvobodilnim gibanjem v Prekmurju. Mariborski Gestapo je zaradi tega koordiniral svoje delo z madžarsko policijo v Murski Soboti. Pri preiskavah v Murski Soboti je osebno sodeloval šef oddelka za borbo proti partizanom mariborskega gesfapa. St rolimevcr. in referent tega oddelka. Diihr. 25. septembri 1941 so se začele množične aretacije v Prekmurju. kjer so aretirali nad 150 pripadnikov OF, med njimi Metoda Senčarja. Ivana in Tomislava kovača iz Stri go ve in inženirja I led že ta iz Raz-križke grabe. Nekoliko pozneje je pričel izdajati ljutomersko-radgonsko organizacijo Ferdinand Kikec. t5. oktobra 194t so zaradi njegove izdaje sledile aretacije v Prlekiji. Aretirali so Jakoba Babiča, Liziko Babič in Janezu Nemcu iz Cvena. Dragico Rajh, Janeza Varoga, Irmo Kuharič in Jožeta Antoliča iz 1 jutomera. Fran-Čcka Šonaja iz Veržeja, Iva Hojsa in Franca Kurbusa iz Gornje Radgone ter Jožeta Dibet-čarju in Olgo Novak iz Radence. Aretirance so vso noč zasliševali in strahovito pretepali. Hoteli so izvedeti kdo in kje je Bojan (Štefan Kuhar — op. p.). Zasliševanje je aretirancem dokazalo, du gestapovci kljub Kikčevim izdajam niso vedeli o osvobodilnem gibanju nič točnega. Najbolj so mučili Jakoba Babiču. Polomili so mu noge in roke, nato pa so ga pred ljutomersko mežnarijo ustrelili, češ da je hotel pobegniti. Tako je padla 15. oktobra 1941 prvu žrtev narodnoosvobodilnega gibanja v Prlekiji — Jakob Babič. Kot odgovor na aretacije sta Kuhar in Kerenčič že naslednji dan organizirala veliko akcijo trošenja letakov, ki je zajela vse področje od Središča do Gornje Radgone. 18. oktobru je zaradi izdaje v Prekmurju padel Štefan Kovač-Marko. Zarudi že omenjenih aretacij, Kovačeve smrti in vedno večjega terorja je grozila nevarnost, da bo narodnoosvobodilno gibanje pri nas začasno zadušeno. Da sc to prepreči, je bila 1. novembra 1941 v Jastrebcih pri Kerenčiču pokrajinska konferenca OF za vzhodno Štajersko in Prekmurje. Prisostvovali so Štefan Kuhar - Bojan in Jože Kerenčič - Janko za Ljutomer, inženir Rado Jršič-Grcgl za Maribor, Slavica Zemljič za Ptuj, inženir Leopold Berce za Medjimnrje, Mirna Kovač in Vinko Meglu pa za Prekmurje. Razčlenili so politično situacijo, ki je nastala v zvezi -l aretacijami, in sklenili še povečati aktivnost narodnoosvobodilnega gibanja. Kerenčič je med udeležence konference razdelil večjo množino propagandnih letakov. Delo je pretrgala nepričakovana izdaja. V začetku novembra sta pričeli izdajati kurirki PK Greta Racinger - Hilda in Sonja Oman in s tem povzročili nov val aretacij v Mariboru in Prlekiji. V Mariboru so ujeli Štefana Kuharju-Bojana in gu 15. novembru 1941 ustrelili. 17. novembra so v Pesnici aretirali Jožeta Kervnčiča-Janka in ga 27. decembru 1941 ustrelili v Mti-rilioru. 18. novembra so v Gornji Radgoni aretirali Zoro Kovnčcc. v naslednjih dneh Ota Jemca, Jožeta I lolza in Anico Jemc. Pri aretacijah v Gornji Radgoni je sodeloval gestapo iz Gelja. aretirance je zasliševal celjski gestapovec Nicdcrberger. Kasneje so jih odpeljali i celjske zapore, le Jožeta Holza so odpel juh v Maribor. 15. decembra 1941 so aretirali v Središču Leopolda Bercetu in ga 50. aprila 1942 ustrelili v Mariboru. Medtem so v Mariboru aretirali tudi inženirja Rada Iršiča. Tako so ob koncu 1941 zaradi izdaje Nemci zajeli skoraj vse prvoborce in voditelje narodnoosvobodilnega gibanja v Prlekiji, Mariboru in Prekmurju. Medtem ko je smrt Štefanu Kovača-Marka imelu za Prekmurje težke posledice, suj je tam za dolgo dobo, do koncu leta 1944, zamrlo skoraj vsakršno osvobodilno gibanje, pa se je uporniško delo v Prlekiji nadaljevalo. Razvoj narodnoosvobodilnega gibanju je bil v začetku 1942. letu izredno težuk. Nemci so postali buduejši, po drugi plati pa so bili ljudje zastrašeni in jih je bilo težko pridobiti za sodelovanje. Aktiviste, ki jih aretacije niso zajele. so gestapovci in domači izdajalci sluluo zasledovali. Joško Talanvt se je zu nekaj čusa umaknil v Prekmurje. Madžarski policisti so iskali Vinka Meglo, ta pa se je zaradi logu stalno umaknil iz Prekmurja k Tomažu v Slovenskih goricah. Tukaj je deloval še približno mesec dni, a mu ni uspelo dobiti zveze s centrom gibanja. Ker so bile vse zveze pretrgane, se je Milena Bokša - Boža odločila, da sama najde povezavo. 1. decembra 1941 je ilegalno prekoračila iiemško-italijansko mejo in odšla v Ljubljano. Preko Toneta Žnidariča je dobila povezavo in 9. januarja 1942 odšla kot kurirka PK nazaj mi Šlujersko z nalogo, da uredi zveze z Ljutomerom. 24. januarja je organizirala javko pri Nadi Rujhovi. Medtem je zvedela, da je pri Tomažu Vinko Megla in se takoj povezala z njim. Do-meiiilu sta se, da bosta odšla v Rogaško Slatino, kjer je bil center PK. Vinko Megla je namreč hotel predati področje Prlekije in Prekmurja drugemu tovarišu, ker mu je bilo onemogočeno gibanje. Sam pa je nameraval oditi v partizanske odrede. 26. januarja, ko sta se Meglu in Bokševa pri Mariji Kranjc pripruvljalu za odhod. sta domača izdajalca Franc Cizrl in Gril iz Mule vasi o tem obvestilu Nemec. Ti so sredi noči obkolili hišo. Megla se ni mogel umakniti in je sprejel neenako borbo. Nemški rafal ga je zadel v prsi. Tako je zaradi izdaje padel eden izmed prvih organizatorjev OF' v Prlekiji, narodni heroj Vinko Megla. Mileno Bokša so Nemci ujeli in jo odpeljali v ptujske zapore. Pozneje so jo zaradi pomanjkanja dokazov izpustili. Po Meglovi smrti je ostala nekompromitirana na ljutomerskem področju le postojanka pri Nadi Rajhovi na Moti. Položaj v tej dobi je bil izredno kritičen. Vse postojanke OF so bile razrušene. Medtem so marca 1942 v Mariboru kot talcu ustrelili Ota Jemca, v Ptuju pa Dragu Stojka z Mote. Nada Rajh se je preko Minic Kovačeve povezala z Lackovo četo, vendar se narodnoosvobodilno gibanje zuradi močnega terorju v tem času ni moglo razmahniti. V drugem četrtletju 1942. leta so odšli z ljutomerskega terenu v partizane na Pohorje naši prvoborci Slavko Ivanjšič, Stane črvič. Matiju Pihler. Alojz Korošec in Andrej Novak, vsi domu iz okolice Ljutomera. Najprej so bili v Ruški četi. pozneje pa so sc pridružili slavnemu Pohorskemu bataljonu. Bili so drzni in neustrašni 22 borci, kar lahko vidimo tudi iz lega, da je vod-s1vo čete v oktobru 1942 Matiji Pihlerju. Janku Pihlerju in Stanetu C rvičn zaupalo likvidacijo izdajalke Sonje Omanove. Likvidirali so jo sredi Mariboru in se nulo srečno prebili skozi obroč gestapovcev. V času od januarja do juliju 1942 je na področju Slovenskih goric delovala 12-člansku l.uckovu četa. ki je izvršila mnogo drznih napadov nu žumlarmcrijske posluje (Andraž}. Zaradi neprestanih gestapovskih in vermuhtskih hajk sc je v juliju 1942 čel« odločila, du se umakne v Haloze. Odhod ji je preprečilo izdajstvo Kneza iz Binkovec. Knez je bil v 1941. letu izrazita osebnost v narodnoosvobodilnem gibanju v Prlekiji. Preti aretacijo se je zatekel v Lučko vo čelo. Nemci pa so a reli rali njegovega simi in za cono sinovega življenja je sedaj Knez izdal svoje tovariše. H. juliju so Nemci obkolili četo in razvila se je brezupna borba. Jože Lacko. Mirko Reš in Osojnik so prebili obroč in sc rešili preko Pesnice. Mirko Reš se je še isti dan ustrelil. Lučka pa so Nemci drugi dan ujeli, 'luko sc je rešil edino Osojnik. Lacka so gestapovci strahovito pretepali in po strašnem močenju je v ptujskih zaporih umrl. S padcem Slovenjegoriške — Lackove čete je nasiidu vrzel v našem narodnoosvobodilnem gibanju. V tistem času se je vrnil iz zaporu Jože Hotz in hotel ponovno organizirati OE nu svojem terenu. Avgustu 1942 je bil tiu Kapeli sestanek. ki so se ga udeležili Jože llolz. lonček Straihšak. Franjo Stcinbauer, Miloš Vuk in Ciril Miki Ihdz se je že prej domenil za sestanek z Nado Rajhovo. vendar do tega sestanka ni prišlo, ker je bila Nada Rajh medtem n reli ra na. S lem je bila pretrgu nu edina možnost povezave s centrom gibanju. Nekoliko kasneje so ponovno aretirali Jožetu Holzu in Cirilu Miklu. Ilolza so poslali pozneje na prisilno delo mi Dunaj. Nado Rajhovo pa v konccidracijsko taborišče Ausclnvitz. od koder se ni več vrnila luko se je v drugi polovici 1942 izjalovil poskus ponovnega organiziranju OF pri nas. Narodni heroj Jože Lacko vodja uporniškega gibanja o okolici Ptuja in v Slovenskih goricah. O težkem položaju osvobodilnega gibanja v Slovenskih goricah sta osebno obvestila takratnega sekretarja PK, Sergeju Kraigherja, ki je bil tedaj na Kozjanskem, .Mirna Kovačeva in Osojnik. Po Kraigherjevem nalogu se je Osojnik pridruži. Pohorski četi, M ima Kovačeva pa je odšla kot organizacijska sekretarka pomagat sekretarju MK Maribor — Grčarju. PONOVEN RAZMAH NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA Po nalogu Izvršnega svetu OF za Slovenijo je bil v oktobru 1942. letu poslan na ljutomersko področje član Izvršnega sveta OF. prleški rojak Ivan Nemce-Vojko. Skupaj s Stanetom Rozmanom je prišel Ivan Nemec - Vojko v Pohorski bataljon, od koder slu ga 11. novembru 1942 kot oboroženi! spremljevalcu spremljala mi ljutomersko področje prleška prvoborcu Slavko I vanjšič - Boris in Stane Crvič - Boian. Po prihodu na ljutomerski teren se je Ivan Nemcc-Vojko v času od 5. do 8. decembra 1942 najprej povezal z Lojzetom Zadravcem, ki ga je poznal že iz DKFID kot naprednega Slovenca. Vojko ga je imenoval za predsedniku rajonskega odbora OF Videm - Ručkovci ter mu dal nalogo, da na tem področju organizira OF. Razen z Zadravcem se je Vojko v času od decembra 1942 do junija 1941 |mvezal še z naslednjimi aktivisti: lončkom Strajnškom, Franjom Stein-bancrjein, Jankom Jurkovičem - Jovotom, Rudijem Seršenom iz Veržeja, Ferdom Pihlerjem in Robertom Vrbančičem iz Radomcrju, Slavkom Cehom iz Ljutomera, Francem Slavičem iz Banovce. Ivanom Ribičem iz Ozanjevcc, Ivanom Borkam iz Kruljevec, Francem Ferencom iz Moravskega vrha in preko Ban tušu z Dušanom Špindlerjem iz Bolehncčic. Organizacija osvobodilnega gibanju je bila v tern času strogo konspiruiivna. Nemec je dal vsakemu aktivistu nalogo, da zbere okrog sebe nekaj ljudi, ki pa jih ne sme med sabo povezali, luko so vsi sicer vedeli, da obstoja močna organizacija OF, poznali pa so samo nekaj ljudi, s katerimi so imeli direktne stike. Način tako stroge konspiracije je bil v tisti dobi nujen, kajti v primeru širše povezave bi bi la lahko ena sama izdaja usodna za celotno organizacijo. Po sistemu trojk se je organizacija OF naglo širila in konec maja 1941 imamo nu ljutomersko-radgonskem le remi že sedem rajonskih ml bo rov OE, ki vodijo tlelo na področju svojega rajona. Po formiranju rajonskih odborov je bil 16. junija 1941 imenovan nov okrožni odbor OE za okrožje Ljutomer - Radgona. Člani tega odboru so bili: Lojze Zadravec, Tonček Sirajnšak. Janko Jurkovič - Jovo, Rudi Seršen, Dušan Špindler, Franc Slavič, Slavko Ceh. Neke noči v drugi polovici avgusta 1941 je Idi prvi sestanek novega Okrožnega odboru v Bolehnečicih. Za sestanek je bila prvotno določena kapelica, pozneje pa so odšli na krompirjevo njivo za Murkovo hišo. Na tem sestanku so se člani odbora med seboj spoznali in sprejeli sledeče sklepe; 23 Ustanovitev tročlanskih odborov OF, ki naj sc med seboj povežejo, kjer to dopuščajo razmere; prehod k večjim sabotažnim akcijam (sabotaže pri Wehrmannschaftn. pri živilskih nakaznicah, pri oddaji poljskih pridelkov itd.); borba proti gestapovskim agentom in elementom bele garde, ki bi se skušali vriniti v osvobodilno gibanje; zbirati orožje, municijo in sanitetni material ter mobilizirati ljudi v partizanske odrede. Marca 1942 so Nemci namreč poteptali mednarodno pravo in pričeli mobilizirati slovenske fante v nemško vojsko. V začetku so se fantje odzivali, pozneje pa so v vedno večjem, številu dezertirali ali pa se sploh niso odzvali pozivu. Skrivali so se po hlevih in bunkerjih. Sedaj je bila naloga pripadnikov OF, da te fante mobilizirajo v partizansko vojsko. Tako so naši te renči začeli pošiljati prve borce na Pohorje. Zbiralno četo so imeli v Godcinarcih, v bunkerju blizu Golobove hiše. Mobilizirance sta vodila na Pohorje Slavko Ivanjšič-Boris in Danijel Hojs-Ljubo. Koncem avgusta 1943 je odšla na Pohorje prva skupina, ki je štela 25 mož, nekoliko kasneje pa druga skupina 55 ljudi. Zaradi neprestanih hajk in številnih nemških postojank je bita pot na Pohorje silno težavna. Zveze so bile cesto pretrgane in tako je bilo v Prlekiji vedno več skrivačev, ki so povzročali našim aktivistom hude skrbi. Nikolaj Pirnat: Nobenih pregraj. nobenih mej --naprej, jurii naprej! V tej dobi je osvobodilno gibanje pri nas razpolagalo s prvo ilegalno tiskarsko tehniko, ki je bila v Bučkovcih. 26. junija 1943 je tiskarna natisnila svojo prvo .številko »Slovenskega poročevalca«. Tiskal jo Tonček llaažcl, razmnoževati pa sta pomagata Crvičeva žena in Zvonko Cepiti. Pozneje sla izšli še dve številki »Poročevalca« in večja množina propagandnih letakov, med njimi tudi letak »Zločinci na delu«, ki je bil odgovor belogardističnemu listu »Kri in zemlja«, čigar urednik je bil Zmagoslav Mclihar, Tiskarna je bila v tisti dobi velikega pomena za OF. saj je tiskala letake za vso Prlekijo in del Dravskega polja. Po izidu tretje številke »Poročevalca« so jo Nemci odkrili, vendar je aktivistom uspelo še pravočasno rešiti stroje. Sledile so aretacije. Prijeli so Tončku llanžela, Zvonka Cepina, Ivanko Hojs, Alojza Ferenca in Pintariča. Med imeni aktivistov in borcev se v tem času pojavijo nova imena: Franc Belšak-Maks. Jože Kralj-Trpko, Ciril Jureš-Maks, Janez Rusjan itd. Septembra 1943 je imel Ivan Nemec-Vojko na Rožičkem vrhu kratek politični tečaj s lončkom Strajnšakom in Rudijem Seršenom ter ju sprejel v članstvo Partije. Nekoliko kasneje so bili sprejeti v članstvo Partijo še Janko Jurkovič-Jovo, Slavko Ivanjšič in Korošec. V septembru sta prišla za krajšo dobo na ljutomersko-radgonsko področje člana PK tovariš Tone Žnidarič in ČNetka Praprotnik, ki sta dala organizaciji OF pri nas nove naloge. Aktivnost posameznih partizanskih grup se je v septembru povečala. 8. septembra 1943 so napadli postajo Wehrmannschafta v Cczanjcveih. od koder so odnesli orožje in uniforme. Nekoliko pozneje so napadli vermanšaftsko postajo na Kapeli ter zaplenili okoli 50 uniform. Uniforme so potrebovali za borce, ki so jih pošiljali na Pohorje. Ker so se v župnišče na Kapeli nameravali vseliti pripadniki SS, je trojka Seršen-Strajnšuk-Steinbauer zažgala župnišče. Odslej skoraj ni dneva, da nc bi nemška zondarmerijska poročila omenjala sabotažnih akcij, ki so jih izvršili »komunislische Banditenmitglieder« — pripadniki OF. Da bi zatrli osvobodilno gibanje pri nas, so Nemci 18. septembra 1943 organizirali veliko hajko za partizani. V tej hajki je pod vodstvom ptujskega, ljutomerskega in radgonskega gestapa sodelovalo okrog 500 gestapovcev, orožnikov in vermanov. Hajka je bila brezuspešna. le za ljutomerskim pokopališčem so se Nemci srečali z dvočlansko partizansko patruljo. Prišlo je do krajše borbe, v kateri je bil en partizan težje ranjen, drugi pa je srečno ušel. 30. novembra 1943 so ptujski gestapovci sredi popoldneva obkolili Strajušakovo hišo na Kapeli in ujeli Tončka Strajnšaka. Rudi Seršen se ji' ob istem času vračal iz Radence. Med potjo so presenetili tudi njega in ga odpeljali s seboj. Oba so pozneje ustrelili kot talcu: lončka Strajnšaka 14. februarja 1944 v Vitanju, Rudija Seršenu pa 11. marca 1944 v Hrastniku. S tem je organizacija narodnoosvobodilnega gibanja v Prlekiji izgubila dva prvoborca in vidna funkcionarja — člana okrožnega odbora OF. Nemci so upali, da so zdaj uničili »bandite« v Prlekiji. Toda že 25. decembra 1945 je prišlo do oboroženega spopada med Nemci in partizani v Radomcrju. Nemci so obkolili Crvičevo domačijo, kjer je bil lega dne partizanski sestanek, ki ga jo vodil sekretar SKOJ Danijel Hojs-Ljubo. Razen njega so bili prisotni še Stanc C rvič-Bojun, Dragica Vrbnjak, njena mati Elizabeta in partizan Miško. Partizani so sc nameravali zaradi sovražne premoči umakniti skozi tajni rov, ki je vodil iz bunkerja na cesto. Izhod pa je bil zastražen od Nemcev, prav tako tudi drugi izhod na dvoriščni strani. Partizanom ni preostalo drugega kot sprejeti borbo. Ob vratih se je pojavil nemški orožnik s pozivom: »Banditi, predajte sel«, nakar je Ljubo orožnika ustrelil. Istočasno so pričeli streljati (udi Nemci in pri lem težko 24 ranili Stanka Črviča-Bojana, Orožniki so sc za hip zmedli. Partizani so to zmedo izkoristili in jurisali. Z bombami so prebili obroč in sc umaknili v gozd. Medtem je bila ponovno razbita organiza-Dja (>F v Mariboru in Ivan Nernec-Vojko je poslal mariborski organizaciji na pomoč Dušana Špindlerja. Ker sta padla dva člana Okrožnega odboru OF (Slrajnšuk. Seršen) iti ker so medlem Madžari v Prckmurjit ujeli tretjega ■"luna Okrožnega odbora OL, Franca Slaviču, Dušan Špindler pa je odšel v Maribor, se je moral prelomi i ruti ljutomersko-radgonski okrožni odbor, Ohmi novega odbora so bili: Slavko Ivanjšič, sekretar, Janko Jurkovič, Franc Belšak, Joško Talunvi. : Na sestanku, ki je bil prve dni junuarju 1944, je bil imenovan tudi dvočlanski partijski komite, Joško Talunyi pa je postal sekretar SKOJ za okrožje Ljnlomcr-Radgonu. 14. januarju 1944 je odšel z ljutomerskega terena Ivan Nernec-Vojko v Maribor pomagat Dušanu Špindlerju, Slane Crvič-Bojan pa je odšel v Prekmurje z nalogo, da tam organizira osvobodilno gibanje. h ljub odhodu teh dveh tovarišev gibanje ni zastalo. 17. januarja 1944 so partizani pri Mali Nedelji zažgati trem funkcionarjem >Hci-malbmida« gos|>odarskn jioslojtju. Ljudstvo je pokazalo svoj |»rezir do nemških hlapcev s tem. da nihče od vaščanov ni hotel jiomagali pri gašenju. 30. januarja 1944 so partizani vdrli v poslopje občine pri Mali Nedelji, uničili inven tur in vse listine. Istočasno so nameravali likvidirali onega na j večjih izdajalcev, iburgcrinei-slra inženirju Ltrjiša, ki je tokrat ušel. V tem času so naši terenei pričeli zbirati posojilo zn NOV in kmalu jmslah preko TV linij okrog I7.0IH) nemških mark. Spopadi so se nadaljevali. V nmrcii 1944 je skupina 13 partizanov napadla žandarmerijsko postajo v Apačah. Napad je bil skrbno pripravljen, toda Nemci so nudili mo-UHH odpor in partizani zaradi preslabe oborožitve niso mogli zavzeti postojanke. 25. marca 1944 je prišlo do spopada pri Lesjaku v Dcsnjaku. V borbi so padli trije gestapovci in šli rje partizani. 5. aprila 1944 je prišlo do borbe pri Franci! Jesenika v Mekotnjukii. Nemci so obkolili bunker v katerem so bili štirje partizani. V spopadu je padel Janko Slavinec, ki je še prej ustrelil gestapovca, ki jih je pozval k predaji. Že naslednji dan, 6. aprila, je prišlo do enega mi j večji h spopadov v listi dobi pri Hi bičevem mlinu v C ezanjcvcih. Nemci so obkolili hišo in senik, v katerem sta po težki in miporni poti počivala partizana Danijel Hojs-I jnbo in Franc Belšak-Maks. Sprejela slu neenako borbo. Na lini senika sc je pojavil šef ljutomerskega gestapn Reibenschuh, ki je potiskal pred sabo Ribiča. Na Reibenshuliov poziv Wer ist da oben, soli daher kommen!: sta odgovorila dva strelu in šef geslapa je bil mrtev. Z dvorišču je šef ljutomerske žandar-merije zakliial: : Was ist los da občil?«, a še preden je bil pripravljen na strel ga je podrl rafal iz Maksove brzostrelke. Navdušen nad tem uspehom je skočil Maks s seniku im dvorišče. vendar ni opazil slnrmfiilirerja Jazbeca, ki ju sini med podboji kletnih vrat. Jazbec je pričel streljali in ubil Maksa. I j ti bo je takoj streljal na Jazbeca, ga ranil in Jazbec je pričel bežati. Z drugim strelom je Ljubo zadel bombo, Zadnje pismi) Jožeta Kerenčiča Dragih stric! To je moje in. Slavkovo slovo. Težko je o lem misliti. Danes po-poklan končamo in vendar sem ta trenutek mnogo mirnejši, kot včasih prej. Ničesar posebnega kam ta trenutek ne vem povedati. Vse, kar ni bilo povedano, bo šlo z menoj. Za mojo ženo, ki ji ne morem poslati sporočila neposredno, naj velja vse, kar sem ji kdaj povedal, posebno v zadnjih sporočili!* Naj žene vse to ne zlomi. Kadar bo preveč obupana, naj pogleda Jelko in o njej bo videla svojega Jo žeka. k Jelki živim za Piko, za oso svojo družino in narod. To imej pred očmi, draga moja tovarišica žena! Jaz bi raje zate in za druge živel. pa tudi umreti se ne bojim. Vzgajaj Jelko, da bo »redna spomina svojega očeta in vseh, ki jih je povezala usoda. in. za Jelko, ko bo znala brati: damica Ti bo tudi mesto a teka! Hodi mi vredna hčerka! Z vročimi poljubi se poslavlja od vseh Faš Jožek. Maribor, 22. decembra !94i. Zadnji pozdrav Slavko, ki je visela Jazbecu za jmsom. Bomba je eksplodirala in raztrgala fašisla. Ne.nci so bili preplašeni ir so se umaknili v mlin. Z belimi in rdečimi raketami so klicali mi pomoč. Preplah sla izkoristila l jubo in Ribič ter sc pognala p roli potoku Suh uči. Od približna 100 metrov oddaljenega avtomobila je hotel nanju streljali nek gestajmvcc. toda Ljubo gu je |>rehi(cl. Težko ranjenega gestapovcu jo šofer potegnil v avtomobil in gu odpeljal. Kljub nevarnosti je Ljubo skočil k Maksu v upanju, da še živi. Toda Maks je bil mrtev. Ljubo je pobral njegovo pištolo in brzostrelko, nakar sta se z Ribičem umaknila v gozd. Istega' d ne so Nemci aretirali na kurirski poti šestnajstletnega Ribičevega sina Janka. Zaprli so ga v občinske jirosiore v (Jeza lij ovci h, s® žila sta ga pa nemškutarja Milavce in ljutomerski lekarnar Mohr. Janko je preslepil stražarja, se |)olastil brzostrelke in ustrelil Milavca, Mohra pa runil. Nato je skočil skozi okno in se napotil na partizansko postojanko pri I ilipičevih v Vogpevcih. Na tej postojanki si je hote) Janko malo odpočiti, toda Nemci so kmalu obkolili hišo. Janko je sprejel borbo, ki je trajala štiri ure. Ko je v kleti že eksplodiralo 11 ročnih bomb, se je ranjen pognal skozi i rala, da bi z zadnjimi streli prebil obroč. Toda rafal iz. nemške brzostrelke mu je to preprečil. Padel je in s tem izpolnil obl jubo, ki jo je pred odhodom dal očetu: »Živega me ne bodo dobili.? Zaradi odkritja bunkerjev v Dcsnjaku in Mekotnjaku ter borbe pri Ribiču so se morali s področja Gezanjevec umakniti partizani Ignac in Gustek Zmazek, Anton Petren iz Žero-vinec. Mariju Filipič iz. Desnjaku in Anton Simčič iz Borejec. 13. aprilu 1944 so se zatekli v Zmazkovo viničarijo v Veličanah, kjer jim je viničar Moril nudil zavetišče. Izmučeni od neprestanih gestapovskih hajk so sc hoteli odpočiti. Zaradi izdaje pa so nemški orožniki iz Ljutomera, Gezanjevec in Svetinj okrog ene ure popoldne obkolili Zmazkovo viničarijo ter jo začeli obstreljevati. Partizani so odgovorili s prolistreli. ubili tri nemške orožnike in se z jurišem hoteli prebiti iz obroča. Pri poskusu preboja so padli Gustek Zmazek. Anton Petren. Muriju Filipič in Anion Simčič. Rešil se je edino Ignac Zmazek, ki je pozneje 3. novembra 1944 padel v borbi z Nemci na Cvetin. Fašisti so se za poraz pri Ribičevem mlinu in za izgube, ki so jih imeli v borbi z Jankom, kruto maščevali. Za pet najvidnejših padlih funkcionarjev so 26. aprila 1944 pri Ribičevem mlinu ustrelili 23 tulcev, jih potem zmetali v skupen grob, posuli z živim apnom in /.usuli z zemljo. Čez zemljo so nametali žaganje in trske, da bi luko za vedno zakrili svoj zločin. Tragedija pri Ribičevem mlinu ni mogla zatreti revolucionarnega duhu naših borcev in ljudi. Cezanjevei so poslali prvi »lianditendorf«. ORGANIZACIJSKA UTRDITEV OF Zaradi vseh leh spopadov je postal nemški teror še hujši in delo terencev OF je bilo vedno težje. Upoštevati moramo, da je bilo ilegalno delo v ljutomerskem okraju zaradi terenskih prilik izredno težko, suj o gozdovih kot najvarnejših izhodiščnih točkah partizanov in terencev, na Murskem polju skoraj ne moremo govoriti. V poročilu Oblastnega komiteja KPS za Štajersko CKKPS v tej dobi beremo; »Največ skrbi nam delata ljutomersko in mariborsko okrožje. Obe okrožji sta še vedno pod nuj-težjim terorjem okupatorju. V obeli okrožjih so ob rafiniranem gestapovskem udejstvovanju padli glavni kadri. Oblastni komite KPS stremi za tem. da se pošlje na vzhod močnejše kadre...« In res so prišli na ljutomersko področje novi aktivisti. V septembru 1944 se je formiral nov, (o je tretji, Okrožni odbor OF zn okrožje Ljutomer-Radgona. Člani tega odbora so bili: Viktor Stopar, sekretar Okrožn. odbora OF, Slavka Mihelič, sekretarka OOZMS, Janko Jurkovič, referent za ugotavljanje vojnih zločinov, Atena Letonja, org. sekretar in ref. za propagando, Jakob Molli - Mohor, vojni referent, Rudo Pušenjak - Prlek, referent za na rodno imov ino, Katja Lapajne, Špilak Ferdinand - Lojze, obveščevalec, Ivan Bligof - Savo, gosp.-fin, referent, Rozika Zavrč-Breda, sekr. OO SPZŽ. Kot aktivisti PK so v tem času na ljutomersko-radgonskem področju delovali še Aleš Bernot, brat Vide Tomšičeve, Jože Lampreht in Jože Kocbek. Ti aktivisti so skupno z Okrožnim odborom izvedli potrebno reorganizacijo in aktivi-zucijo narodnoosvobodilnega gibanja ter se lotili množičnega organiziranja vaških odborov OF. Najaktivnejši odbori so bili v tem času v Križevcih. Borečih, Lagorovcih, Grlavi, Kamen-ščakn. Vogričevcih, pri Mali Nedelji itd. V tej dobi slu bila dva večja napadu na vermanšaftski postaji in šoli pri Miklavžu in na Kogu. Partizani so zaplenili večje količine orožja in uniform. Že 24. uprila 1943 je bila v mlinu Malije Smolkoviča na Gibini prva seja »Okrajnega odbora OF Strigova-Razkrižjc«, ki je zajel naslednje vasi: štrigovo, Razkrižje, Jalšovcc. Gi-bino, .^afarsko, Veščico, Globoko, Robadjc, Bun- Toloo mlin o Očeslancih — oažna par/tzanskm postojanka. kjer so se shajali voditelji osvobodilnega gibanja. Zaradi izdaje so pri tem mlinu dna meseca pred osvobodit ni jo kozaki ubili Janka Jurkoviča, člana Okrožnega odbora Ol'. 26 Nikolaj Pirnat: Na bunker Tije. Leskovec, Urban, Stanelinec, (irubrovnik in Železno poro. Delo nu tem področju je vodi! petčlanski Okrajni odbor OF. Okrni odbora so bili: Franček Ah-Milan, sekretar, Valent Strah - Marijan, tehnični vodja, Ivan Horvatič - Slavko, obveščevalce, Simon Kutnjak, ref. za propagando, Franc Smolkovič - Janko, ridad. referent. Po 1. avgustu 1944 je moral ves odbor v ilegalo. Ko je prišel na štrigovsko-razk rižko področje član PK. Ferdo Godina, sc je la okrajni odbor preformirul. člani novega odbora so bili: Ivan Horvatič, sekretar. Franček Alt, obveščevalec, Simon Kutnjak, ret. za propagando, Ivan Sčavničar in Franc Smolkovič, mladinska referenta. Aleksander K ran tli a ker, vojni referent. Blaž Zajnkovič. gospodursik referent, Štefan Zajnkovič, sanitetni referent, Kristina Bralčeva, socialni referent. Odbor je razpolagal z radio-oddajno |>ostu-jo in imel zvezo s Pohorjem in direktne stike z Mcdjimurjem ter hrvaškim bataljonom partizanov. 7. oktobra 1944 se je vršit v Brunosluveih pri Novakovih zbor aktivistov ljutomerskega okraja. Zbor je trajal dva dni in dve noči, vodila pa sta ga neki Lojze iz Moravec in Vida Petje. Vsi terenci so dajali obračun dela, analizirali politično situacijo in predlagali metodo nadaljnjega dela. Sprejeli so sledeče sklepe; izvoli se Okrajni odbor OF za Ljutomer. področje Štrigove se priključi k ljutomerskemu okraju; pridobivati zaupnike Ob in ustanavljati vaške odbore; pričeti z organiziranjem množičnih mitingov po vaseh; organizirati odbora SP7.Z in se preko mladinskih aktivov lotiti večjih trosilnik akcij ter zbiranju orožja in sanitetnega materialu; izvajati mobilizacijo v brigade. V okrajni odbor OF so bili mi predlog delegatov Okrožnega odbora izvoljeni sledeči tovariši: Ivan Ros-Jun, sekretar Okraju, odbora OF. Joško Slavič - Primož, agitprop, Joško Berden - Rastko, vojni referent, Alojz Pihler-Savo, pomočnik vojnega referentu, Stauc Simonič, gospodarski referent. Stane Novak, ref. zu ugotavljanje vojnih zločinov. Ciril J ttreš - Maks, zastopnik OO ZMS, Miru Kolarič, zastopnica SPŽZ. Kasneje je bi) izvoljen zu članu še Štefan ,|oha, iz štrigovskega terena pa so bili koopti-rani Ivo Horvatič. Simon Kutnjak, Blaž Zen-kovič in Aleksander Krauthukcr. Po tem sestanku je odbor odšel na teren in se pozneje sestajal vsakih 14 dni. Skoraj vsem naslednjim sestankom so prisostvovali člani Okrožnega komiteja in odboru OF, zlasti Viktor Stopar in Rado Pušenjak ter članu P K OF, Jože Lampreht in Jože Kocbek. Okupator ob povečani aktivnosti narodnoosvobodilnega gibanju ni miroval. Na Dudarjev poziv so prišli v ljutomerski okraj kozaki, ki so se nastanili v žrebčarni nu Moti, v Radgoni in Bučkovcih. Z njihovim prihodom se je teror zelo poostril. Kljub teinu pa so se akcije NOB nadaljevale. V oktobru 1944 so naši terenci napadli žandurinerijsko postajo v Radencih. Na Dan mrtvih je bila velika komerno-raciju na grobu talcev pri Ribičevem mlinu. Pobudo za komemoracijo so dali prleški kurirji, Alojz Vrlmjak-Jurck iz Cezanjcvec. Kosi-Dušan iz Grub in Alojz Gaberc-Iztok iz Veržeja, ki so pripravili akcijo tudi z vojaške plati. Grob talcev je namreč skrbno čuval oboroženi nemški komisar Ribičevega mlina. Nu vseh dohodih k mlinu so partizani postavili močne zasedo, prerezali vse telefonske žice; kljub vscin pripravam se komisar ni dal presenetiti in je že ob prvih udarcih uu vratu odgovoril s streli. Partizanski ogenj ga je kmalu prisilil k predaji. Medtem so mladinke sosednih vaških aktivov zrahljale in s cvetjem in venci lepo okrasile grob. Žalne svečanosti sc je udeležil celotni aktiv Okrajnega odbora OF. mladinci-mladinke sosednih aktivov in vsi delavci na Bibičevem posestvu. Žalni nagovor je imel sekretar Okrajnega odbora OF, tovariš Ivan Ros-jan, med petjem partizanske žalostinke pa jc bila izstreljena častna salva. Tako so naši aktivisti sredi okupatorjevih postojank počastili svoje mrtve tovariše. Vest o tej akciji se je naglo raznesla in dosegla med ljudmi velik političen uspeh. Terenci so nemškemu komisarju zaplenili pištolo in karabinko ter pisalni in razmnoževalni stroj, ki jim je pozneje služil za propagandne namene. Od komisarja so zahtevali, da naslednji dan zapusti ta kraj, nemške oblasti pa obvesti, da partizani v tem mlinu ne dovolijo nobenega komisarjenja več- Komisar je res odšel in niti on niti kdo drug ni upal prevzeti več tega položaja. S tem je okupator neposredno moral priznati, da v teh krajih ni več edini in vsemogočni gospodar in da je prisiljen upoštevati ukrepe NOG. V tem času so se vršili po vaseh množični partizanski mitingi, na katerih so govorili predvsem člani Okrožnega in Pokrajinskega odbora OF, tovariša Jože Lampreht in Rado Pušenjak. Ljudje so prihajali na mitinge v velikem številu in z zanimanjem poslušali izvajanja aktivistov, na koncu pa so postavljali različna vprašanja in prosili za pojasnila. Vsak miting, ki jih je bilo od prvega v Vogričevcih še veliko po vseh vaseh Prlekije, se je končal s petjem partizanskih in narodnih pesmi. O teh mitingih so naslednje dni govorili v sosednjih vaseh. Tako so si partizani pridobivali vedno več simpatij in poverjenikov. SPOPADI IN ZADNJE ŽRTVE PRED SVOBODO Medtem so Nemci s pomočjo kozakov terorizirali ljudstvo. 8. decembra 1944 so se pri Lipovcu na Podgradju spopadli s kozaki kurirji Alojz Vrbujak-Jurck, Nande Magdič-Nn-bor, Jurij Dobrotinšek-Djuro in partizan Dušan. V borbi sta padla Vrbnjak in Dušan, ranjen pa je bil Nande Magdič, gospodarja Lipovca pa so kozaki po borbi ubili. Hišo so izropali in zažgali. Na Silvestrovo 1944 je posebno partizansko sodišče sodilo na Svetinjah izdajalca Hallerja. Zaradi njegove likvidacije so Nemci 26. januarja 1945 v Ivanjkovcih ustrelili 19 talcev. 5. januarja 1945 je prišlo do velikega spopada meti partizanskimi kurirji in kozaki pri Prelogu na Grlavi. Borba je trajala več kot dve uri. Ker kozaki niso mogli zaradi močnega odpora zavzeti hiše, so jo zažgali iti v plamenih so zgoreli Nande Magdič-Nabor, Jurij Dobro-tinšck-Djuro, Janez Viher-Oskar. oče Prelog in na smrt bolna Prelogova mama. Partizanu Aleksu, ki se je do konca boril skupaj z ostalimi tovariši, se je v zadnjem hipu vdrla goreča deska in je padel na podstcuje med kozake, ki so ga tako ujeli živega in ga kasneje odpeljali v ljutomerske oziroma mariborske zapore. V borbi s petkrat močnejšim sovražnikom so partizani ubili in ranili nad 40 kozakov. 6. januarja 1945 je skupina partizanov izvršila v Plitvičkem vrhu več sabotažnih akcij. Nemci so jih po stopinjah v snegu zasledili in jih na Markovi posotjanki pri Križanu v Spodnji .Ščavnici obkolili. V borbi je padel partizan Lovrenc Vogrinec - Anton, doma iz Radvene in Križanova hčerka Hilda, ostali pa so razbili obroč in se umaknili. Ivan Križan - Marko je s svojimi mladoletnimi otroci Francom, Ivanom in Marijo odšel v partizane. Njegovo ženo in sinu Konrada so Nemci ujeli in ju odpeljali v zapor. Niti dober mesec kasneje, 3. februarja 1945, je prišlo do podobnega spopada meti terenci in kozaki pri Žaliku v Logarovcih. Od terencev so v borbi sodelovali Aleš Bernot, sekretar OK KPS za Ljutomer, Stane Simonič. Joško Berden-Rastko, Ciril Jureš-Maks, Vidu Petje in Rado Pušenjak-Prlek, kot vodja skupino. Kozaki so obkolili Žalikovo hišo in sam Komandant kozakov Schidlovvski je pozval te- rence k predaji. Ciril Jurcš je v odgovor ustrelil in ubil Schidlowskega. Kozaki so pričeli streljati z mitraljezi, terenci pa so j n risali in se skušali prebiti iz obroča. Pri tem so padli Joško Berden, Aleš Bernot, oče. in mati Zali kova, težko ranjena pa sta bila Vida Petje in Ciril Jureš. Jz obroča sta sc prebila samo Rado Pušenjak in Stane Simonič, ki je bil v tej borbi sedemkrat ranjen. Težko ranjenega Cirila Jureša so kozaki ujeli in ga drugi dan na pol mrtvega obesili na Glavnem trgu v Ljutomeru. Tudi Vido Petje so kozaki izsledili mi Magdičevem skednju in jo 2. aprila 1945 ustrelili pri Smodiševem mlinu na Moti. V tej borbi je osvobodilno gibanje zgubilo štiri agilne borce, toda tudi kozaki so imeli precej izgub, med njimi komandanta, hauptmana Schidlowskega. V tem času ne smemo prezreti težav, ki so jih imeli naši terenci z belo gardo. Jeseni 1942 se je pod vodstvom Zmagoslava Meliliarjn pojavila v Slovenskih goricah majhna skopimi »četnikovt, ki so jih ljudje v začetku podpirali v dobri veri, da so borci proti fašizmu. Pozneje je ta skupina narasla na 80 mož, vendar se dolgo časa ni kotu prom iti rala in ni odkrito nastopala proti partizanom. V decembru 1944 so pa belogardisti, ki so dobivali pomoč iz Ljubljane, z letaki napovedali borbo partizanom-komunistom. Januarja 1945 so sc nu Vurbcrgu pogodili s Stcindlom in Nemci so jim dali pravico gibanja po vseh občinah v Slovenskih goricah. Odslej so belogardisti odkrilo sodelovali z Nemci v hajkah za partizani in tudi samostojno vršili preiskave po vaseh. S tem so se kompromitirali pri ljudstvu, ki. jim ni hotelo več nuditi pomoči. Njihovo izdajalsko delo so razkrinkavali tudi naši terenci in tako bela garda v tem predelu ni mogla doživeti večjega razmaha. Partizanski napadi pa so se medtem nadaljevali. Pozimi 1945 so napadli nemško postojanko na Domanjkovi žagi v Bučečovcih in Nemce razorožili. 27. februarju 1945 so šli aktivisti okrajnega odbora iz Vogričovcc na štri-govski predel in sc med potjo na Kamcnščaktl spopadli s kozaki. Zaradi neugodnega terenu in kozaške premoči so sc po krajši borbi umaknili. V borbi je bil težko ranjen sekretar OOZMS, Miro Križanič. Zavlekel se je v gozd 2« in se 36 ur boril s smrtjo. Po izdaji so ga Nemci odkrili in gu po stružnem mučenju kasneje ustrelili ob Ščavnici v Pristavi. 2. marca 1945 so kozaki obkolili Šnujderjevo hišo na Kogu. Ubili so gospodarja, obe hčerki pa so 2. aprila ustrelili pri Sinodiševem mlinu. Partizani so v tem času minirali progo v Večji vasi in Turjancih. 5. marcu 1945 se jc skupina partizanov premikala iz Radence proti Negovi, I,očkom vrhu m Oseku. V Oseku so se ustavili pri kmetu Vinku Ploju. V skupini je bilo 12 borcev. Trije tovariši, Jože Kavčič-Slavko. Jakob Mlinarič-l.ojze in ('velko, so še isti večer odšli od Ploja na postojanko k Principovim. Ploj je tovariše, ki so ostuli pri njem, naslednjega dne okrog 4. ure popoldne obvestil, da se pri Prinčekovih borijo. Trije partizani so pri Prineekn zabarikadirali vrata in okna in se odločno upirali nemški premoči. Nemci so obstreljevali hišo z mitraljezi in lahkimi minometolci. Ker je partizanom po enourni borbi začelo zmanjkovati streliva, so si nameravali sami končati življenje. Takrat pa je skupina, ki je prišla od Ploja, napadla Nemce, ki so obkoljevali hišo in one, ki so prihajali iz Ptuja na pomoč ter razbila obroč. Tako so se partizani lahko umaknili iz Prinčekove hiše. Nemci, ki jih je bilo okrog 21)0, so imeli tri mrtve in več ranjenih. Partizani pa niso imeli nobenih izgub. 8. marcu so Nemci zaradi izginulega nemškega župana pri Mali Nedelji, inženirja Lupša, v Senčarjcvem sadovnjaku ustrelili 19 talcev. Zaradi izdaje so kozaki It), imirca ujeli v Policah I' runčeka Horvata - Berlanovu. Privezali so ga za konja iti ga strahovito pretepali. Polomili so mu skoraj vse kosti. Zaradi težkih ran in izgube krvi jc že med mučenjem na poti umrl. II. marca 1945 so kozaki pri Totovcm mlinu v Očeslaveih izsledili Janka Jurkoviču in ga v borbi ubili z rafalom iz strojnice, lako je padel ruleti najugilnejših prvoborcev in političnih delavcev, ki je sodeloval v osvobodilnem; gibanju od 1941, letu. V (ej dobi se je v strelske jarke ob Muri naselilo nemško vojaštvo zaradi bližajoče se redne partizanske vojske in Rdeče armade. Delo tcrenccv je bilo zaradi tega otežkočeno. Nemci, ki so čutili da se jim približuje konec, niso prenehali s svojim nasiljem. 2. aprila 1945 so pri Smodišcvem mlinu na Moti pri Ljutomeru pori vodstvom gestapovca Kondrada Hva-lenea s strojnicami pokosili 21 nedolžnih žrtev, ki so jih prignali iz ljutomerskih zaporov. Pri Smodišcvem mlinu so bili umorjeni: Marija Zorger. 16-lctna delavka. Maks Krempl, 16-letni gospodarski pomočnik, Marija Rizman, 1 "-letna delavka, 24-letni delavec Novak, Fran Senger, 18-letni delavec. Danijela Klemenčič, 20-lctna natakarica. Alojz Korošec, 24-letni viničar, Murija Anajder. 18-letna kmečka hči, Frančišku Šnajdcr. 24-lctna kmečka hči, Franc Domanj-ko, 24-letni delavec, Stefan Leskovic. 25-letni rudar, Moris Glifford. 25-letni ameriški ujetnik. Viktor Križanič, 32-letni delavec, Franc Kramer, 57-letni delavec, Marija Zorger, 42-lctna oskrbnica, Franc Fekonja, 44-letni viničar. Karel Butlja. 4?-letni posestnik. Rozalija Obran, 47-letnu posestnica, Frane Seršen. 56-letni posestnik in okrožna aktivistka Vida Petje. 1 rupla umorjenih so pometali v Muro. Iz strahu pred grozotami fronte se je zateklo v opuščen rudniški rov v I lovci h 19 mater iti otrok. Nemci so jih odkrili in pobili z ročnimi bombami. Da bi prikrili svoj zločin, so rov nato zasuli iti čez vhod podrli drevesa. Zadnje streljanje talcev jc bilo 5, aprila 1945 uri Vidmu ob Ščavnici, kjer je padlo 12 žrtev. Zaradi izdaje je 5. maju 1945 padla v roke gestapovcem partizanka Marica Golobova-Jelka, ki se je zaradi fronte umaknita z radgonskega področja v bunker v Radomcrje. Dva dni pred osvoboditvijo so jo gestapovci ujeli, jo odvlekli s seboj in jo 6. maja 1945 pri Sv. Lovrencu v Slov, goricah ubili. Našli so jo pet tednov po osvoboditvi in prepeljali njene posmrtne ostanke na pokopališče. Po pettedenskem upiranju partizanskim odredom in Rdeči armadi so v noči od 7. na 8. maj Nemci in Madžari zapustili strelske jarke. Na begu so porušili vse mostove, transformatorje in industrijske objekte v Prlekiji. 8. mu ja 1945 so prišli v Ljutomer naši tercnci-uktivisti iti boni-partizani. Prlekija jc bila po štiriletnem krvavem terorju osvobojena. Irte Šubic: Pomlad na osmibojenem ozemlju 29 MILENA BOKŠA: Kerenčičevi so doma iz Prlekije IVI nogi ne vedo, da je osem članov Kerenčičeve družine padlo o narodnoosvobodilni borbi. Bili sta družini dveh bratov. Jo žef je dobil domačijo, Anton Kerenčič pa je odšel od doma in se naselil o Pesnici pri Mariboru. Vezala ju je iskrena bratovska ljubezen. Oba sta bila poštena in ponosna na poštenost svojih domačij. Njuna največ ja medsebojna vez je bil Jožefov sin, študent Jožek, poznejši profesor Jože Kerenčič, ki je pri stricu Antonu našel svoj drugi dom. Prišla je vojna. Jože Kerenčič je šel p borbo za svobodo. Obe družini sta mu sledili. Tudi po Jožetovi smrti se je njihovo delo odločno nadaljevalo. Prvi Kerenčič je padel 27. decembra 1941, zadnji 7. maju 1945. leta. Vsa leta je tekla kri Kerenčičevih, skromna domačija v Jastrebcih pa nas še danes spominja in nam priča o rojstvu, rasti, delu in trpljenju poštenih in ponosnih sinov Prlekije — Kerenčičev. Padli so: sinovi Jožefa: Jože. Slavko, Franček in njihova mati Uršula Kerenčič ter Tonček, Pepček in Marica, otroci Antona Kerenčiča, ki je tudi sam umrl p Dachau-u. •še Jožekovo mater sem spoznala prve dni novembra 1941, ko je bila konferenca OF za vzhodno Štajersko na njegovem domu v Jastrebcih Tako prijazno nas je sprejela. Toliko razumevanja je pokazala za na še delo in nič strahu. Osem otrok je rodila, dvajset let negovala svojega bolnega moža, sama vodila posestvo in gospodinjila. Vse je zmogla, nič je ni strlo. Moč za njene velike napore ji je dajala ljubezen do otrok. 22. decembra so ji ustrelili Jo-< žeka in Slavka, kmalu je umrl v Dachau-u tudi Franček. Na jesen 1942 so jo Nemci odpeljali o celjske zapore. V celici je molče trpela. Ko so ji zjutraj prinesli prežganko in kruh, je odločno odkimala: tOd tistih, ki so mi ubili moje sinove, ne bom jemala kruha .. .< Fes čas se ni dotaknila hrane, ki so jo kuhali Nemci, raje bi umrla od lakote. Le sojetnice so jo prisilile, da je zaužila nekaj malega od tistega, kar so prejele v paketih. Odpeljali so jo v Auschrvitz. Tam je kmalu zbolela na tifusu. Ker so bile bolniške sobe polne, je ležala zunaj na zemlji, nanjo je žgalo sonce iti deževalo. Ponoči jo je obiskovala domačinka. Neke noči je rekla: tOsem otrok sem rodila, pa nimam nobenega, ko umiram, da bi mi prinesel vode ... UbiN so mi jih ,..« Osmo noč je umrlu. Vrgli so jo na kup drv in skupaj z ostalimi trupli zažgali. Tako je zgorela na grmadi... V hišo Antona Kerenčiča na Pesnici sem prišla prvič 15. novembra 1941. Bila sem z Jožekom. V hiši so že ugašali luči, ker je bilo pozno. Najinega prihoda so se razveselili. Dolgo o noč smo se razgovarjali o borbi proti Nemcem. In potem sem prihajala vsa štiri leta. V vseh teh letih nikdar nisem videla preplašenega obraza, nikdar slišala plašne besede, ne od očeta, matere ali otrok. Nikdar nisem šla od hiše, ne da bi odnesla kake stvari za našo vojsko, tiskarno ali bolnico. K hiši pa nisem prihajala samo jaz. Prihajalo jih je mnogo in vsak je kaj dobil. Poleti 1944. Zaprli so očeta Antona Kerenčiča in najstarejšo hčerko Manico, iz zapora je oče skrivaj pisal: iName se ne ozirajte, čim-prej morate p partizane .. .< Po nekaj tednih zapora sta se oče in hčerka slučajno srečala na hodniku. Manica je obnemela, saj v sključenem. belolasem starčku skoraj ni spoznala svojega očeta. Skočila je k njemu: : Ata .. .< 7.ravnal se je: yManica, si kaj priznala? Ne pozabi: ti si Kerenčičeva.c Sel je naprej in nikdar več se nista videla. Tonček. Pepček, Marica in mama so šli p partizane. Tonček je padel na Kozjaku. Pepček pri Litiji, Ma ricu pa o Mariboru. Tudi oče Anton se ni vrnil iz Dachaua. * Pomlad 1945. Mariborski zapori so bili prenapolnjeni. Nemci so v obnemogli jezi izvrševali največ ja grozodejstva. Med stotinami jetnikov je bila tudi najmlajša Antonova hčerka Marica, partizanka Jelka, sekretarka Mestnega komiteja SKOJ za Maribor, stara 1? let. Gestapovci so vedeli, da je Kerenčičeva, vedeli so, da je ilegalka, vedeli so. da jiin tik pred koncem lahko izda vso ilegalno organizacijo v Mariboru, 'čato so jo zasliševali vse dni in vse noči. Imela je lepe, goste, dolge lase. Vedno jo je gestapovec za lase potegnil iz celice in jo oso pretepeno spet vrgel v celico, da je negibno obležala. Ko je proti večeru zaslišala bližajoče se korake, je zudnje dni h' pridušeno stokala. In vedno znova je suma zase glasno ponavljala: >Nič ne vem, nič ne bom povedala ., .« Nekaj dni pred osvoboditvijo so bombardirali Maribor. Takrat je pobegnilo precej jetnikov. Tudi Marica bi lahko pobegnila, toda ni mogla, preveč je bila pretepena, noge je niso več nosile. Ustrelili so jo dva dni pred osvoboditvijo — ?. m a ja 1945. • Iz prelite krvi je vzrasla Svoboda. Nikoli ne bomo pozabili svojih najboljših sinov in hčera, večno bodo živeli v našiti srcih, o naši stvarnosti. Ljudje, ki umro za tako visoke cilje, kot je svoboda luštnega naroda, niso p resnici nikoli mrtvi. Kerenčiči živijo naprej... 30 BOŽIDAR BORKO: a v slovenskem slovstvu I Delež Prlekije v slovenskem slovstvu je s kvantitativne struni mnogo obsežnejši kakor u kvalitativne. To dejstvo je bilo že nekajkrat ugotovljeno. Zakaj se ta pokrajina med Dravo in Muro s svojimi starimi kulturnimi tli in z ugodnimi podnebnimi ter gospodarskimi pogoji ni mogla do nedavnega z večjimi in trajneje širni deleži uveljaviti v slovstvenem življenju svojega narodu? Prvi vzrok tiči v odaljenosti Prlekije od slovenskega kulturnega središču in v posebnem značaju njene govoriee, ki sodi med najbolj periferne slovenske dialekte. () tem je obširneje razpravljal dr. Anton Slodnjak v svojem referatu na zborovanju slovenskih slavistov leta 1954 ( Delež Štajerske v slovenski književnosti*). Upoštevati pa moramo tudi družbene in gospodarske razloge. Ce primerjamo tu del panonske Slovenije z njemu najbolj sorodnim kajkavskim predelom Ilrvat-ske, vidimo, da se na mnogo manjšem in skromnejšem, čeprav rodovitnem in lepem ozemlju Prlekije ni mogla razvijati močnejša in bolj zaključena regionalna kultura, ker to ozemlje ni imelo večjih mestnih središč. Na njem so gospodovali nemški fevdalci, ki niso mogli imeti niti najmanjšega razumevanja za kulturne potrebe domačega prebivalstva. V prvi polovici devetnajstega stoletja je gospodarska gravitacija ponemčenih mest, zlasti pa gravitacija (1 ruden, ponemčevula dobršen del tistih družbenih slojev, ki bi ob večji narodnostni zavesti in gospodarski neodvisnosti mogli pospešiti vključitev Prlekije v slovensko narodno in jezikovno enotnost. Življenjepisi dokaj redkih slovenskili izobražencev in rodoljubov v Prlekiji tja do sredine prejšnjega stoletju nam kazijo, koliko so sc ti možje ukvarjali z vprašanji jeziku in slovstva v domačem narečju, ali koliko so podlegali in kakor Stanko Vraz podlegli vabljivi moči ilirizmu. Sele v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so se bolj ojačile centralne sile slovenstva, jc slovensko narodno gibanje dobilo tudi v prleških k ruj ih svoje krožke z inteligenco in kmeti in ti krožki so prevzeli vlogo tedaj še naprednega slovenskega meščanstvu s tem, da so utrjevali narodno zavest, širili politične ideje, razpredali organizacijo kulturnega dela m začeli grudi ti gospodarske postojanke ki nuj bi povečale samostojnost slovenskega človeka v Prlekiji in kur se da zajezile poncmčevalnu prizadevanju graške gospode. Pesniški poskusi Volkmcrja in Modrinjaka, obsežno in zanimivo slovensko pesniško delo Stanku V niza, Dajnkov slovničurski in pravi pisni separatizem, delo Antona Murku in drugi podobni slovstveni pojavi na tleh Prlekije nam kažejo, da so tu delovale neke sile, ki so skušale izoblikovati slovstveno kulturo na podlagi bolj ali manj modificiranega domačega narečja. Toda to narečje ni imelo in zaradi svoje nezadostne družbeno ekonomske podlage ni moglo imeti take tradicije, kot so se z njo ponašali kajkavski sosedi z dokaj staro kajkavsko hrvaško književnostjo, pri kateri so sodelovali tudi domači fevdalci, zaradi svoje nerazvitosti [iu ni moglo obroditi take nove literature, kol so jo imeli hrvatski sosedje še v prvi polovici devetnajstega stoletja. Mimo tega je tam prevladujoča latinščina plemstva in izobraženih slojev manj dušila narodno ljudske težnje, kot pri Prlekih nemščina, prevladujoča v njihovi ekonomsko vodilni plasti. Tudi v našem času, ko vidimo v območju kajkavske Ilrvatske zanimiv preporod narečne poezije (Domjunic, Ga-lovič, Pavič in drugi), si ne moremo misliti, da bi lahko nastala v narečju, s katerim se je pesniško ukvarjal že Stanko Vraz, kakršna koli resnejša estetsko učinkovita poezija. Kakor jc pokazal dr. Slodnjak, so prav te narečne posebnosti in jezikovne razlike močno vplivale na razvoj, s tem pu tudi na kvalitativno pomembnost literarno nadarjenih ljudi iz teh krajev — vsuj v starejši dobi, ko šole, tisk iu drugi čini-telji še roso občutno zbližali tega dela slovenske periferije z njegovim narodnim središčem. Spričo takih okoliščin se ni čuditi, da je to ozemlje, čigar lepoto so poveličevali celo nekateri nemški pesniki in pisatelji, dalo tako malo pomembnejših poetov. Mnogo obilnejši in tehtnejši je delež Prlekije v naši obči kulturi, zalo [lomen intelektualnih delavcev, rojakov iz blaženih vinskih goric , precej odtehta delež [»esnikov. Vzlic temu je razvoj slovstvenih prizadevanj v prleški deželi dovolj zanimiv, da se lahko ob njegovih regionalnih posebnostih zaustavi tudi pozornost širšega slovenskega občinstva. II Najstarcjši jezikovni sledovi estetskega iz-zivljmija prleških Slovencev so ohranjeni v ljudskem izročilu, v liričnih iti epičnih ljudskih pesmih. ki jih jc prizadevno zbiral že Stanko Vraz ob sodelovanju I. Mnršeca, M. Preloga in 31 drugih rojakov ter jih izdal v knjigi »Narodne pesmi ilirske, ko je se pevaju po Štajersko j, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugar-sket (Zagreb 1859). V Vrazovi zapuščini so ostali še nekateri neobdelani zapiski, ki kažejo, da Pesnik Stanko Fraz, naš rojak, doma iz Cerovca pri Ljutomeru. ga je zanimala tudi glasbena stran teh popevk. Marsikatere dotlej neznane primerke prleške ljudske pesmi najdemo nadalje v Štrekljevi zbirki. V lirični ljudski pesmi se mimo ljubezenskih motivov ponavljajo inačice vinske in verske pesmi, priljubljene pa so tudi hudomušne zbadljivke. Ljudska pesem kuže veselo narav prleškega človeka in temu ustreza tudi njen melos, v katerem je nemara več vplivov slovanskega vzhodu, kakor pa izrazito alpske melodike. Ta stran prleške ljudske kulture je še malo znana, znanstveno neraziskana in samo v nekaterih primerih (n. pr. I. Štritof) je dobila prleška beseda hkrati z. izvirno melodijo sodobno harmonizacijo. Še v prvem desetletju našega stoletja je bilo to ljudsko izročilo mnogo bolj živo, zlasti kar zadeva ženitovanjske pesmi (prleško gostiivanje v obdelavi C. Cvetka združuje samo del ohranjenega gradiva) in vinogradniško poezijo kot dvoje najbolj značilnih izrazov prleške ljudske duševnosti. Nekaj odmevov tega veselo hudomušnega čustvovanja opažamo tudi pri starejših pesnikih iz Prlekije. Prvi panonsko slovenski rojak, ki se omenja v zgodovini slovenske poezije je Leopold Volkmer (1741—1816), stihotvorec, ki kljub šolski izobrazbi ne zaostaja kaj dosti z.a znanimi ljudskimi pesniki, precej močno pa za najboljšo ljudsko liriko. Prešeren je izdajatelja Volkmer-jevih fabul in pesmi Antona Murka ošvrknil s satiričnim sonetom, v katerem pravi; Ko bere pesmi Volkmerja neslane, slovenska Stirja mati tvoja vpije. Ni st težko razložiti odpora, ki ga je pokazal pesniški genij, kakor je bil Prešeren, do tako okornega stihotvorca, tre tj čvrst n egu posnemovalca tretjevrstne poezije nemških almanahov, kakor je bil kaplan Volkmer. Vzlic temu ui mogoče prezreti v njegovih stihih tudi nekega toplejšega toka, ki doteka najbrž iz domače ljudske pesmi in kaže, da ta slovenjegoriški' pesmar vendar le ni kar tako brez srca svoje pesmi šival*. V njem je utripala pevska in pivska žilica pravega Prleka in si trudoma iskala ustrezajočih izrazov. Sinovi teli tal so utegnili odkriti tudi v Volkmerjevi vezani besedi sled genia loči domače zemlje in neizbru-šen zven domače govorice. Volkmerju soroden, vendar za stopnjo boljši od njega je bil Središčun Štefan Modrinjak (1774 1814), prav kakor Volkmer dijak latinske gimnazije v hrvatskem Varaždinu. Bolj kakor v okorelem epigonu tretjevrstne klasicistične poezije se oglaša v Modrinjaku ljudski duh; nekaj atiakreonskega, kar tolikanj pristaja pesniku vinorodnih krajev, zveni iz njegovih verzov: Kaj me je skrb za celi svet, za moje težke trude? Dok imuni vina piino klet mi zlega nič ne hude. V Modrinjakovih stihih opažamo celo socialne motive; tako je v pesmi Gosposki stališ spoznan od kmeta: takole udaril po gospodi, ki zaničuje preprostega človeka: Proti sirotam slco i gluh on nežna, gde izrase kruh na bresti al na vrbi, po celi den za kratek čas v zrcalo gledi si obraz, je, pije, spi brez skrbi. Jezik Modrinjakovih verzov se kaj malo razlikuje od jeziku tedanjih kajkavskih pesnikov. Ko je leta 1814 pri Sv. Miklavžu umrl tu prvi pesnik Ijutomersko-orrnoških goric, je bil Jakob Kras, poznejši Stanko Vraz, star štiri leta. Ta je imel postati največji pesnik, kar jili je dala Prlekija. Vraz ni bil samo nadarjen, marveč tudi na široko razgledan poet. Do Prešernove sm rti — in mlajši Vraz mu je sledil v grob že čez dobri dve leti — je imel slovenski narod samo dve nadpovprečna pesnika: Prešerna in Vraza. Res je, da najkvalitetnejši del 32 liojnhio hiša Matije M u r k a na DrsMjsktt/ii orhu. Bil je sloneč jezi-ko sl one e, ki je p redu nul iui mnogih europskih univerzah Vrazove poezije ne pripada slovenski, marveč hrvatski literaturi (zbirke »Djulabijec, »Glasi iz dubruve žerovinsker. .Gusle i tamburaš) in Hrvati po vsej pravici vidijo v Slovencu iz ( c rov ca enega naj izrazitejših svojih lirikov v prvi poloviti devetnajstega stoletja. Toda tudi v tej gilirskit poeziji je bil Stanko Vraz kar iminifestativno povezan s svojo domačo Prlekijo, o čemer pričajo razni motivi iz njenih krajev in sam naslov cm? izmed njegovih zbirk (Žerovinci, ki jih omenja v naslovu, leže tik pod Cerovcem). Vrazovo ljubezen do rojstnega kraja nam razodeva tudi pesem iz »Djulabiji, v kateri slikovito prikazuje razgled z Jcru-zalema: Ajdino, pjesmo moja, gore u Jerusalim,-da kip za vi čaja pred lobom razgalim! Pa odtud u rode i vjekove pričaj, koli drag i krasan naš je tuj zavičaj. Odkar je Jugoslovanska akademija kmalu po stoletnici Vrazove smrti (1951) izdala v dveh zajetnih knjigah slovensko delo Stanka Vraza, si je nekdanji Ilir iz Štajerac vrnil tudi v slovensko slovstvo, od koder ga je bil nekoč izgnal Prešeren z zajedljivim, a nikakor ne docela pravičnim epigramom. Slovensko delo Stanka Vraza, izdano v redakciji dr. Antona Slodnjaku, z njegovim obsežnim uvodom in komentarjem, obsega tudi precej dotihmal še neznanega gradiva in zajemu Vrazove trdovratne poskuse, da bi sc polnovredno včlenil v slovensko slovstvo, ki ga je takrat, pred izidom Prešernovih nesmrtnih »Poezije, predstavljala samo »Cbelica*. Toda narečna nedognanost, oddaljenost od ljubljanskega kulturnega središča, kjer se je šele oblikoval enoten književni jezik ter močno zaznavna privlačnost geografsko bližjega hrvatskega kroga — vse to in povrh, kakor se zdi, še kranjska ekskluzivnost ljubljan skega literarnega krožku, je pripomoglo, da je Vraz po letih slovenskega literarnega dela opustil prizadevanje, da bi se uveljavil v slovenskem slovstvu in prestopil k Ilircem. Namesto l jubljane ga je pritegnil Zagreb, kakor pozneje prenckega njegovega rojaka. Toda kateri izmed Gebeličarjcv, če izvzamemo Prešerna in Čopa, j< imel tako široko literarno kulturo, kakor jo je kazal mladi Vraz v svojih slovenskih spisih, ki so mogli šele sto let po njegovi smrti iziti v knjižni izdaji. Ta izdaja je velik Literarni dokument o panonski Sloveniji in njenem najpomembnejšem poetu v prvi polovici devetnajstega stoletja. V senci Stanka Vraza je stalo nekaj manjvrednih pesniških pos k 11 Sevalce v, ki so pisali bodisi v narečju, kakor Vrazov mecen dr, Stefan Kočevar (1808- 1883) in šibki stiholvorec Peter Dajnko, bodisi so v znamenju ilirizma ali vsesiovanstva podpirali narodno prebujenje, kakor Radoslav Razlag (1826 -1880), Ivan Ma-eun (1821 —1883), prvi jugoslovanski »autologist* in pisec »Književne zgodovine slovenskega Sta-jerjut (1883) i. dr. Toda če izvzamemo Vraza, je bilo težišče kulturnega pomena Prlekije drugje, ne v leposlovju, Predvsem je iz Vrazove generacije zrasel v evropsko višino bližnji Stankov rojak, v Rudomerščaku rojeni filolog Fran Miklošič (1813-1891), manjšega, zgolj regionalnega pomena pa so bili slovničarji Peter Daj 11 ko (1787—1873), znan s svojimi poizkusi, da bi izoblikoval književni jezik na podlagi vzhodno-šlajerske govorice, slovničar Anton Murko (1809- 1871), zgodovinarja Anton Krempl (1790 184+) in Davorin Trstenjak (1817 1890). Tem so se pridružili razni bolj ali manj politično dejavni možje, kakor Matija Prelog (1813 -1872), Božidar Raič (1823—1886) in drugi. V skromnem obsegu goji domoljubno in regionalno »poezijo* še ^akob Gomilšek, ki se je rodil istega leta kot Simon Gregorčič, vendar ni mogel prestopili tesnega okvira regionalnega slovstva, ki mu je bilo že vrhunec sodelovanje v mohorjanskem koledarju. Izmed teh je literarno največ obetal 33 Davorin Trstenjak, ki je takisto pisal pesmi in prozo, vendar ga je kmalu zaneslo v zgodovino, kjer je z diletantsko trdovratnostjo branil nevzdržne poglede, ki pa so nekako ustrezali duhu narodnega prebujenja in vseslovanske romantike. V drugi polovici 19, stoletja je Prlekija dala slovenskemu slovstvu začudo malo; izmed izrazito regionalnih pojavov je omeniti originalno osebnost »desetega brata Slovenskih gorice, bivšega profesorja Božidarja Flegeriča (1841- 1907), ki je spisal dokaj spodobne »Gra-jenske pesmic, prevajal Bvrona in v Geršakovih »Ormoških spominih« (1902) orisal osebnosti in delo nekaterih znanih rojakov iz Prlekije. Med slovstvenimi delavci iz Prlekije, rojenimi v začetku druge polovice 19. stoletja, je bil tudi Anton Trstenjak (1855— 1917), sodelavec Stritarjevega »Zvona« in drugih poznejših revij, večletni tajnik ljubljanskega »Dramatičnega društva« in pisec prvega poskusa slovenske gledališke zgodovine, leta 1892 izišle knjige »Slovensko gledališče-. Mnogo je pisal tudi o hrvatskih in srbskih kulturnih pojavih in v obsežnem spisu Ogrski Slovenci« obdelal »bitje in žitje prekmurskih Slovencev. V hrvat- Najpomembnejši pripovednik Ksaver Meško, ki je preteklo leto praznoval osemdesetletnico svojega življenja. sko literaturo se je včlenil Davorin Trstenjak (1848- 1921), znan kot pedagoški in naravoslovni pisatelj, eden izmed bojevnikov za napredni svetovni nazor na Ilrvatskem. Med manjšimi imeni omenjajo Geršakovi »Ormoški spomini; Matijo Boguša Goršiča (1850—1887), ki je leta 1872 izdal v Zagrebu zbirko slovenskih in hrvatskih pesmi »Potočnice mladosti«; po Prešernovem zgledu je zložil (v slabi hrvaščini) sonetni venec z magistrale, ki ima začetne črke »Olgici Dolenski«. Iz Prlekije so bili doma tudi zgodovinar Matej Slekovec (1846—1905), bibliograf dr. Fran Simonič (1847—1919), publicist dr. Ivan Dečko (1859—1885), pedagog in glasbeni zgodovinar Fran Raduša (1859—1905), poljudni pisec Fran Nedeljko (1858—1885) in še ta ali oni sodelavec slovenskih časopisov in dnevnikov. Po vsem tem lahko sklepamo, du sta najpomembnejši osebnosti, s katerima je v devetnajstem stoletju zaslovela Prlekija, jezikoslovec Fran Miklošič in pesnik Stanko Vraz. Oba pa sta ustvarila svoje najboljše izven območja slovenske kulture. Miklošič je v zgodnjih letih sodeloval z Vrazom in bil celo udeležen pri delu za slovenska šolska berila, toda pozneje, ko je postal profesor dunajske univerze in eden izmed vodilnih evropskih jezikoslovcev, je izgubil ne samo vezi z ožjo domovino, marveč tudi stik s slovensko kulturo in slovensko besedo. Ima pa velike zasluge za razvoj slavistike na liniji Kopitar-Miklošič-Jagič Murko. Vrazov prispevek v hrvalsko in slovensko literaturo je bil zadosti ocenjen. Ob rojstni hiši v Cerovcu je stoletnica [lesnikove smrti zopet združila, kakor že prej razni jubileji, k skupni proslavi predstavni k e slovenske in hrvatske ku Itn re. III Po rojstnih letih segajo bolj ali manj v dc Valuajslo stoletje tudi mnogi prleški rojaki, ki so dobršen del svojega dela opravili v našem stoletju in so tudi sicer bližji njegovemu zgodovinskemu značaju. Več rodov slovstvenih delavcev kaže, da udeležba Prlekije v slovenski književnosti bolj in bolj narašča. Najpomembnejši pripovednik. ki ga je dala Prlekija, je Franc Ksaver Meško (1874). Njegovi slovstveni začetki segajo v zadnje desetletje prejšnjega stoletja, v prelomna leta opisnega malomeščanskega realizma in Moderne, nanj je vplival celo prehodni naturalizem (Kam plovemo?), vendar je v poznejših, zanj najbolj značilnih spisih (zbirke Ob tihih večerih, Mir božji, roman Nu Poljani) izrazit sopotnik naše Moderne, pripovedni simbolist in impresionist, ki se skuša stilno približati Cankarjevemu liri zrnu. Meško je spisal vrsto del, iz katerih odsvita tudi njegova ljubezen do domače Prlekije ali pa je segal v preteklost njenih krajev; spisal je tudi mnoge mladinske povesti, nekaj dramatskih del, razne črtice, spomine in lirične pesmi. Med starejšimi iz generacije, ki je izdajala svoja dela v prvih treh desetletjih našega stoletja, ni nobenega pesnika in pripovednika nadpovprečnega pomena. Pesmi so pisali mu-ropoljski učitelj Josip hreuensfeld (1861 1895). prleški študent in poznejši časnikar Vekoslav Špindler (188f) (zbirka Zapihal je jug ), pravni pisec Fran Mohorič (psevdonim Miran Bran 34 kov, 1866 1928) in Ivan Klobasa, pretežno prozo pa Ivan Vuk (1882 1946). V prleškem narečju je pesnikovak samo ljutomerski duhovnik Peter Skuhala (1847 1913); njegovi verzi kažejo precej banalen humor in pomanjkanje ok USU. Pt^nik in pisatelj Edvard Kocbek, doma iz Vidmu ob SčamUci, je ti sloostmi znan po pesniški zbirki /etuija-. V sta rajši h generacijah opažamo zopet večje število intelektualcev, ki so obogatili našo znanstveno literaturo. Najpomembnejši meti njimi je dr. Matija Murko (1861- 1953), dolgoletni profesor univerz v Gradcu. Lipskem in Pragi, avtor številnih lingvističnih, literarnozgodovinskih in etnografskih spisov v slovenskimi, hrvu Iškem, nemškem in češkem jeziku. Tudi v slovenščini so izšli njegovi »Spomini :. \ širokem jugoslovanskem svetu je bil znan dr. Fran Ilešič (1871 1942), nazadnje profesor zagrebške univerze, predstavnik in organizator nov oil irskih - kultu mi h teženj, raziskovalce slovensko brvutskih literarnih stikov in kultur ut; preteklosti panonske Slovenije, razgledan pobmist; bil je tudi več let predsednik .Slovenske Maticev in urednik Slovana«, V lingvističnem raziskavunj u naše preteklosti, v proučevanji; narodnega blaga in kot pisec priročniku o literarni vedi se je uveljavil profesor germanistike na ljubljanski univerzi dr. Jakob Kelemi na (1882), v zgodovinopisju, posebej še v obravnavanju regionalne in lokalne zgodovine je bil tta enem izmed prvih mest dolgoletni urednik mariborskega ..Časopisa za zgodovino in narodopisje- dr. Franc Kovačič (1867 1939) pisec zgodovine Slovenske Štajerske, Ljutomera, trga Središče itd. Publicistično in znanstveno sc je oglašal dr. Matija Slavič (1877), Prlekija je dala tudi dva pedagoška teoretika: Henrika Schreinerja (1850 1920) in dr. Karla Ozvuldu (1875 1946); slednji se je ukvarjal tudi s psihologijo kot filozofski in literarnozgodovinski pisec in prevajalec je sodeloval v raznih revijah dr. Maks Robič (1892 -1954), Izmed teli. ki so se rodili ob koncu prejšnjega in v začetku našega stoletja, se odlikujejo s svojimi tehtnimi prispevki v današnjo slovensko književnost dr. Anton Slodnjak, dr. Kratko Kreft in Ivan Potrč. Profesor ljubljanske univerzif’dr Anton Slodnjak (1899), učenec in naslednik velikega teoretičnega interpreta naše Moderne dr. Ivana Prijatelja, je pisec dveh obsežnih biografskih romanov (Ne-izirohnjeno srce, Pogine naj pes!), najboljši poznavalec dela Frana Levstika, prešemoslovec (komentirana izdaja Prešernovih Poezij itd.) in literarni zgodovinar (»Pr^led slovenskega slov-slvav in številne razprave). Razen Levstikovih spisov je uredil za Jugoslovansko akademijo že omenjeno ? Slovensko delo Stanka Vražah u zu Slovensko Matico dve knjigi Prijateljevih izbranih esejev in razprav. Kot biograf - pripovednik kaže široko erudicijo in tankočutno vživetje v osebe svojih romanov, kot literarni zgodovinar pa umetniško noto, ki mu omogoča prodiranje v pesniške kvalitete obravnavanih del, svoje izsledke pa izraža v stilu, ki spominja na najboljše tuje literarne teoretike, pri nas pa na znanstveno prozo Ivana Prijatelja. lirafku Kreft slani letos petdesetletnico svojega življenja. Se mnogo let plodnega dela n gledališču in slovstvu! 35 Bratko Kreft ((905) sodi med naše najboljše gledališčnike; uveljavlja se kot dramatik, dramaturg in režiser. Njegove historične dramo (Celjski grofje, Velika puntarija, Kranjski komedijanti) pomenijo očiten napredek v naši dramatiki, ker avtorjevi stvarjalni prijemi razodevajo, da se je snovi lotil polnokrven dramatik in izboren poznavalec odrske tehnike; mimo tega jih odlikujejo sodobni napredni pogledi na zgodovinsko dogajanje. Dr. Bratko Kreft je spisal tudi dramo iz življenja naše malomeščanske gospode (»Kreature«) predelal in izpopolnil Jurčič-Levstikovega »Tugomerja«, spisal scenarij za film o Prešernu in napisal številne razprave, eseje in članke; najpomembnejša je njegova študija o problemih Puškinove in Shakespearove dramatike. Svojo pripovedno prozo, ki obsega deloma tudi motive iz Prlekije, je izdal leta 1950 v knjigi »Povesti iz nekdanjih dni«. Dr. Bratko Kreft je ena nuj-markantnejših osebnosti slovenskega gledališkega sveta in uživa tudi onkraj naših meja sloves dramatika in režiserja. Ivan Potrč (1913) je prejel leta 1955 Prešernovo nagrado za roman »Na kmetih«, v katerem je prikazal kos današnjega kmečkega življenja v krajih blizu Ptuja. Potrč je tudi brezobziren opisovalec človeških strasti in slabosti in daleč od vsakršne cenene idilike o naši vasi. V njegovih prejšnjih spisih (Sin, Kočarji in druge povesti, Svet na Kajžarju) opažamo prevladovanje socialne tematike in tu in tam tudi neprikrito idejno tendenčnost. V dramatski trilogiji o Kreflih (Kreftova kmetija, Lacko in Krefti, Krefli) je prikazal vzpon in propadanje naših grnntarjev v času osvobodilne vojne in po velikih socialističnih reformah kmetijstva; stari Krefl je nedvomno ena najmočnejših kmečkih figur v naši povojni drami. Izmed drugih pesnikov in pripovednikov, ki jih je dala Prlekija našemu slovstvu v zadnjih dvajsetih letih, je omeniti predvsem Edvarda Kocbeka (1904), avtorja pesniške zbirke »Zemlja«, dnevnika iz narodno-osvobodilue-ga boja »Tovarišija« in novelistične knjige »Strah in pogum«. Kocbek je kultiviran pisatelj, ki so ga navdihovali vzgledi francoske poezije in proze; tudi njegov slog razodeva esprit in eleganco. Zanimiva je nadalje proza Stanka Cajnkarja (1900), članki, knjigi »Razgovori« in romun »Noetova barka«; spisal je več dram, ki so delno (kakor n. pr Potopljeni svet) šle uspešno čez oder. Med pesniki in prozaisti srečujemo tudi imena Katja Špur (1908), Leopold Stanek, P ran-cc Borko (1904) in druga, v muzikologiji in zgodovini glasbe se uveljavlja s svojimi spisi dr. Dragotin Cvetko (1911), v politični publicistiki je zlasti po izidu knjige »Spomini ljudskega agitatorja« opozoril nase Ivan Kreft (1906), v kritiki in organizaciji literarnega življenja pa je pokazal prikujmo uspehe urednik revije »Nova obzorja« Jože Košar (190H). M Pregled deležev, ki jih je vnesla v slovensko književnost Prlekija, nam je pokazal, du jc še pred sto leti, če izvzamemo dve imeni, imelo vse to zgolj regionalni iu celo lokalni značaj, da pa so pozneje izginile vse, tudi subjektivne ovire in danes nič več ne ločuje slovstvenega delavca iz Prlekije od njegovih tovarišev iz drugih slivenskih pokrajin. Narodna osvoboditev in z njo združena družbena revolucija z daljnosežno spremembo ekonomskih pogojev sta samo učvrstili to popolno spojitev periferne Prlekije s središčem slovenstva. V veliki zgodovinski dobi, v jutranjem svitu atomske epohe, je vse regionalno in lokalno, kar je imelo nekoč v kulturi pretežno vlogo, izginilo v problematiki večjih enot; nekdanje krono-vinsko »štajerstvo« in »krunjstvo« je postalo tak anahronizem, kukor spomin na »stare, dobre čase« v habsburški monarhiji. Pisatelji, ki jih daje Prlekija, niso nujno glasniki svoje ožje domačije, marveč so predvsem oblikovalci podob naše nove stvarnosti. To pa seveda ne moti, da ne bi kdaj pa kdaj tudi iz njihovega dela zazvenela melodija rojstnega kraja; luko ima n. pr. Potrčev roman »Na kmetih« precej narečnega besedja, ki daje pripovedi regionalni kolorit. Kakor ostajajo ob vseh spremembah svetovne zgodovine narod, jezik in domovina neovrgljiva dejstva, ki jih morajo upoštevati tudi novi, revolucionarni tokovi, se lahko v domovinskem okviru izživljajo tudi regionalne posebnosti, kolikor ne strežejo reakcionarnemu zapečkarstvu in malomeščanski omejenosti. Naši pesniki, pisatelji in slikarji so radi uporabljali mo-tipe goric o svojih delih, h udi ljudske pesmi opeoajo njih lepote. BRATKO KREFT: Murkovi so bili hhmI poslednjimi s svojo bratvo. Cim del j pustiš, da grozdje zori, lem več sladkobe je v njem, tem boljše in dražje bo vino. To je bilo Murkovo načelo. Ves (eden so stražili vsako noč. ludi Milini bi bil rad stražil, toda oča Murko ni pustil. Zavoljo dekline Micikc. Noč je čudna ptica, ki lahko marsikaj skrije pod svoja krila. Zato sta se v straži menjavala Ledrc in oča Murko. Deževalo jc zadnje dni. Jagode so začele pokati in ni bilo več moči čakali. Danes jc zasijalo žc navsezgodaj sonce in od vseh strani so prihajali bralci. Vsak je moral prinesti s seboj posodo in oster nož. Oča Murko jih jc pozdravljal pred zidanico. Kraj njega je stal Mikal in ogledoval svoj kol, na katerega bo vrezoval število svojih piti. Ledrc in sost^l Ra n hiša sta bila v stiskalnici, ki je bila danes očiščena prahu, poplaknjcnn z vodo. I ežak preš panj, rjavo barvan, je čakal pripravljen, da bo stisnil iz grozdja ves sok. Pod stiskalnico, ob stopnicah v pivnico, je stala velika kad, na njej rešeto. Vse je bilo pripravljeno. »Smo vsi?« Oče Murko se jc ozrl po Ij mleli. »Rantašcve Anike še ni.« »Saj bo prišla. Živini še polaga.« je pristavil želar Rantaša, s hlačami do kolen podsukaninii, bos, da so se videle močne kosmate noge. »Pa začnimo v imenu božjem.« I’o je bil oč« Murko. Šli so. Prvi jc šel on, za njim bralci in putarji z visokimi putami in koli, Grodzje se jc svetilo v soncu, skozi trte jc šel smeh deklet, klopotce jc pel. »Poslednjo pesem poješ...« je dejal Ledrc, ko so šli mimo grabice, na kateri je stal klopotec. Bil jc največji v vsem vrhu in daleč naokrog. Ponos vsega vrha, ponos viničarju in gospodarju. Stal je na šest metrov visokem drogu. Maclcki so bili velikt kol glavici' novorojenčkov. Desko, po kateri so tolkli, da je zvenela kot zvon, jc oča Ledrc dolgo, dolgo časa izbiral in sušil, da je dobil pravi glas iz nje. In zdaj je klopotec pel gospodarju svojo poslednjo pesem tega leta. Bratva se jc začela, še noč in dan, pa bodo trte stalo prazne v goricah, ob kole privezane, in veter bo odnašal listje, ki bo počasi začelo odpadati. Iz gozda je prihajalo tikanje. »Ul U! Uk Bralci so sc zasmejali. Dobro so poznali ta vrisk. »jaka Pukl gre...« je reklo neko dekle. Vsi so se ozrli po postati navzdol. »Ilchc. Ledrc. imaš kaj tobaka?« Jaka je bil norček, doma iz drugega konca vasi. Že od rojstva jc bil tak. Kadar je bil dobre volje, se je vse šalilo z njim. In kadar je hotel, jc bil priden in delaven. »Ali imaš orglice?« I o pa jc bila Micika. »1 ju, Micika! Dobro jutro!« Stopil jc med bralce. Skozi trte je še! krohot. »Ali ti jc Micika všeč?« Tako ga je vprašal nekdo izmed pularjev, da bi podražil Miciko in Mihala, ki jc mrkogled stal s svojo piHo ob sepu in rezal znamenje v kol. »I ju! Micika, lepo deklina? Uju! Ilchc!«* Smejali so sc in pozabljali na delo. »Pojdimo naprej! Delajmo, delajmo! Dosti jc dela!« Očeta Murka glas jc presekal glasni smeh, ki se je potajil in nekaj časa ni tekla bralcem gladko beseda. Nekaj osi rega, tujega jc bil Murkov glas, kadar je ukazoval. »Ti Jaka, pa vzemi posodo in pomagaj! Mudil nas ne boš!« 37 »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Tako se je potuhnil Jaka pred gospodarjem in po svoji navadi v pozdrav še salutiral. »Lepo prosim, ali imaš kaj tobaka?«: »Ce boš priden, ga dobiš!« »Bom, gospod, lepo prosim!« Murko je potegnil iz žepa ostanek cigare in ga dal Jaki. I'a ga je hitro spravil v usta in ga začel žvečiti. Cikati — to je biia njegova najhujša strast. »Fej, Jaka, zdaj pa te Micika ne bo imela nič več rada, ker ČikaŠ. Ti gnusoba grda! Jaz bi te že ne pogledala!« se je zagovorila Rantaševa Anika, živo dekle, ki jo kljubovalo očetu in materi. Kako bi se balo očeta Murka? »Kako pa je bilo Jaka, ko si pri Aniki spal?« ga je podražil Karlek, sosedovega viničarja Mauka sin, ki je hodil k Aniki v vas. »Ti falot! Jaz ti že dal! Gnus! Nič pri Aniki spal, ti pri Aniki spal! Fuj, svinja!« Kjer je bil Jaka, tam je bil smeh. Tega se je zavedal tudi očka Murko. Še sam se je smejal, ko je gledal razjarjenega norčka, ki ni dol veljati, da bi bil pri Aniki spal. Dražili so ga naprej. »Micika mi je pravila, da te nima nič več rada. Zato, ker si zadnjič pri Megličevi mački spal.« Norček se je spustil v jok in iskal pomoči pri očetu Murku. »Gospod, prosim, toli gnus ne da mira! Reci mu ti! — Saj te bo že gospod!« Jaka se je zakadil proti njemu, toda to je bila samo grožnja, zakaj jaka se je bal vsakogar. »Čakaj, Miha) te bo! Mihal! Ce boš mene in Miciko dražil! Micika ima Mihala rada, ne mene. Pusti me!« Zdaj so se vsi pritajeno nasmejali. Očetu Murku pa je legel teman oblak v oči Najrajši bi bil zapodil norca, toda ni hotel glasno pokazati svoje nejevolje in srda. »Micika ima rada Mihala ...« lo mu je zvenelo skozi ušesa in zdelo se mu je, da vsi klopotci po vrhu že to pojo. Puiat je sunil norca vstran. Stari Ledrc, ki se je težko pripogibal, ko je reza! grozdje, se je ozrl po Murku. In ko je videl njegov temni obraz, tisto kmečko sovraštvo do njegove hčere, ga je minila jeza na Miciko, Sovraštvo je bilo med dolom in hribom, med vasjo in vrhom. »Bogateč, kako nas mrzi! Kadar bo pa umrl, ga bom dal prav tako v tisto mla kužo, kakor vse druge!« Murko se je oddaljil od bralcev. Napotil se je k strelni utici in se ozrl po vrhu in dolini. Za njim je stala močna zidanica s cimprano kočo za viničarja. Pred njim se je razprostiral bogat vinograd. Lani jc presadil precej trte. Kadar bo letina dobra, dvajset do trideset polovnjakov bo pridelal. Gozd ob vznožju hriba je zašumel kakor pozdrav. Njegov gozd. Debele bukve in visoke smreke so v njem... Preko gozda se je zamislil v svoja polja, v kmetijo v Biserjanah. Kakšne njive, kakšni travniki! Lani je postavil nov hlev. Vsi vaščani so ga prišli gledat. It) tistih pet starih hrastov, ki sc košatijo tani sredi travnika ob Ščavnici... štiri roke komaj obsežejo deblo. Ali ne bodo dali lepega pohištva za Mihala. za Karleka, za Margareto, ko pride čas ženitve?... In zdaj, da bi Mihu! zamotal v viničarsko deklino, da bi ta deklina prišla v dolino na belo cesto, da bi brez dote gospodinjila njegovi kmetiji? Brez denarja, gola, kakor jc prišla na svet, naj bi legla v postelj, ki jo je on pripravil, on postlal?... Ha! Nikoli! Dokler bo stal na tej zemlji oča Murko, dokler bo samo še dih v njem, nikoli! In tudi če bo moral Mihal čez prag. Nikoli .. . To je bila kletev očeta Murka, iz katere ga je zdramil pozdrav zaudarja Žitnica. »Dober dan. oča Murko! Kje je Mihal?« Murko je odzdravil ni srepo pogledal po žandarju, češ ali jc že spet kaj. »Kaj je novega?« Žandarjev ni maral nikoli. Že v mladosti so se mu zamerili. Hotel ga je hitro odpraviti, »Mihal mora jutri k regementn. Brzojavka.« Pomolil mu je kos papirja. »Sofort einriicken,« je bral Murko. »Mihal!« Mihal jc pravkar nesel zvrhano puto grozdja. 3« »Kaj je?« »Pridi!« Ozrl se je ta gor. Videl je orožnika in takoj jc vedel, da je moral priti poziv. Saj so in n tako povedali že naprej. Po orožnikih ga bodo poklicali »Takoj pridem. Saino pnto bom izpraznil.« »Jutri lx> treba na pot!« je dejal orožnik, ko se je Milial vrnil s prazno pnto. »Dobro, pa grcino pač na Ruse!« Vedel je, da bo inoral iti, toda kljub temu mu je bilo zdaj nekam tesno. »Odloži pnto, pojdi domov in si vse pripravi!« >>amo enkrat bom še nesel, potem greni,« jc po kratkem preudarku pripomnil Mi hal. lo je storil zaradi Micike. Ko je prišel do bralcev, so že vedeli vsi in Micika je prikrivala solze. »Uju!« Milini je zavriskal. Jutri grcino na Ruse!« Hotel se je šaliti in je spet zavriskal, da je dvakrat odmevalo v gozdu. Ko so mu napolnili pnto, se je ustavil še pri Miciki. Prosil jo je, naj mu popravi podlogo pri put . Guli ga. Micika mu je hotela popravili, pa je bilo vse v redu. »Saj ni nič!« Milial se je ozrl po bralcih. Nihče ni poslušal. Zato jc počepnil: »Zvečer pridem po slovo. lam pri jarku v gozdu na tistem štoru te bom čakal. Proti polnoči.« Nato jc šel. * Noč je bila temna. Mesce sc jc že skril. Veter jo šušljal skozi trtno listje, iz gozda pa jc prihajal podlajcii šepet. Tu pa lam se je kje oglasil pes in zalajal v jesensko noč. lo jc bila ena izmed poslednjih noči zu klopotce. Kakor da se poslavljajo za vedno, so peli nekateri hitro, tenko in drobno, kakor da tožijo v noč. Mešali so se drug v drugega. Ta je zavijal na mlado, drugi na staro. Nobeden pa se ni mogel meriti z zvenečim basom I cdcrČevega klopotca. Kluni... pa klum... pa... je težko odmevalo v malo zvezdno noč. Skozi klanec je taval vinjeni norček Jaka in igral na orglice svoj enolični cigo-— migo! Sem pa tja je vlekel orglice ob ustnicah in pihal vanje, laka je bila njegova muzika. Mogoče si je z njo preganjal strah. Dolge korake je meril in pri vsakem se je zazibal. Ko jc šel mimo zidanice in jc ob oglu zaslišal Murkov klopotec, je zavriska! in zapel z njim .., Klum... pa! Klein... pa! Stari Lederc vse zahimpa... Klum... pa! Klum... pa! V stiskalnici so pravkar zložili grozdje v koš in spustili prešpanj. Stari Murko je na pol dremajoč slonel ob kamnu in mislil svojo misli. V kolu poleg jc stala lovska puška. Enkrat jc bil že ustrelil nocoj, da bi prestrašil tatove, ki bi skušali krasti grozdje v nabranem d*hi goric. Micika je ležala v štibekm sama. Kdo bi spal to noč. ki naj bo poslednja pred Mihalovim odhodom na fronto? Ura jc odbila pol dvanajstih. Težko pričakana, nikoli zaželena ura. Oblekla sc je in film smuknila preko praga v gorice. Potuhnila se jc, da bi je ne videli iz stiskalnice, sicer bi bilo joj! Srečo jc imela, zakaj prav takrat je pogledal Murko iz stiskalnice doli po goricah. Zdelo se mu jc, da je hušknila senca, da jc listje zašušljalo, pa si jc dejal, da je mačka. Zakaj bilo je v obrani, prazni grabici. Micika je hitela, kar so jo nesle noge. In ko je prihitela do potoka, se je težko dihajoč vrgla naravnost Mihalu v objem. Nič nista rekla. Stisnila sta se drug k drugemu in sedla v travo. Nobeden nr hotel spregovorili prve besede. Slovo jima ni Šlo. Ne Imdiva žalostna, Micika! Saj to ni za večno. Vojna ne bo več dolgo trajala ...« Tako sc je opogumil Milial. a : Vrnem se, vzela se bova in li boš gospodinjila, jaz bom kmetoval...« »Kaj pa oča?« : Nic! Spremenil ga bom. Spoznal bo, da nama dela krivico.« : Kdo ve. Kakor kamen jc trd.« »Tudi jaz sem trd kakor kamen. Pa bova iskre kresala.« 19 Takšen je bil mladi Murko, In je obetal kakor obeta vsak. Sanjarila sta kakor sanjarijo vsi. In je bila Micika kmetica, bogata kmetica, mati lepih otrok in je gospodinjila tam doli pri Murkovih. Mihal pa je bil ves Murkov najboljši gospodar. V teli sanjah sta se znašla v rosni travi, ljubezen je planila iz njiju in trenutki so bili, ko ni bilo ne hriba, ne dola, ne vojne in ne očeta, ko sta bila sama in eno sredi gozda in goric. Sele nenadni strel ju je zbudil iz omotice. >Oča strelja in preganja sence, tatov ni. Bodi mirna!« je potolažil Mihal Miciko. ker je bila zaspala v njegovem naročju. »Iti bo treba!« Zakaj je izgovoril te težke besede? »Da, treba bo iti. •.« je ponovila Micika in poslednjič sta se sklenila v topli objem, piši in mnogo piši in pazi se!« »Bom.« Mihal je bil že na poti, ko ji je dajal roko. Razdvojen jc že bil od slovesa in Micikinih solz. »Saj se povrnem. Srečno!« »Srečno!« Šel je. Za gozdom se je ozrl še enkrat. »Srečno!« »Srečno!« * Legla je sicer oblečena v posteljo, u zaspati ni več mogla. Na vse rano jc vstala in šla opravljat živino. Mati se je začudila ti zgodnji pridnosti. Ko pa ji je mimogrede pogledala v oči, je videla, da so objokane, sc je spomnila. Pa ni nič rekla, nič vprašala. Razumela je. Pet križev že nosi in marsikaj je že preizkusila in doživela. Tedaj je v daljavi zapiskala lokomotiva. Micika je pustila vse in zbežala čez cesto. Naglo se je povzpela na visoki sep in vrgla oči v dolino. Tam se jc peljal vlak iti v vlaku je bil Mihal. »Srečno.« je mislila, a reči ni mogla. Zamahni la bi z roko, toda kako bi videl Mihal majno roko čez polje in gozd? Mihal je sicer stal pri oknu in zrl na hrib. Pa je videl samo zidanico, streho in visoko hruško, poleg nje vitko palmo. Predaleč je bilo. Nista se videla, samo čutila sta drug drugega. Vlak je izginil in Micika se je vrnila v hlev. Prazna, spokojna se je vrnila, kakor so spokojni obsojenci, ki že vedo, da ne pride nič več. »Ali ga bom še videla?« Vse sanje so se izgubile, v zamazani slami je zrla svojo podobo, svoj obraz. Nič lep ni bil. Star, suh, izmučen, viničarski obraz. Takšen, kakršen je bil njene matere... Žile stopajo iz kože. Ali res ne bo poti iz tega kraja, iz tega hleva, s tega vrha? AH res ne bo nikoli bele zidanice, mehke postelje in' belega kruha?... * Minili so dnevi, tedni, meseci. Vojne ni bilo ne konca ne kraja. Vedno bolj je divjala in vedno več so jih klicali pod orožje. Šli so iz Biserjan, šli so iz Murščaka in Rožičkega vrha, iz vseh vrhov, iz vsehvasi. ljudje so se morali privaditi kakor vol jarma. Kdo bi vedno mislil eno in isto? Delati so morali pravtako kakor prej. Le enega jih je bilo najbolj strah: gladu. Zato se je povečalo sovraštvo med dolom in hribom. Hujše je bilo ko prej. Kmetje so začeli skrivati zrnje in moko, ko sc jc slišalo, da bo rekvizicija. V vrhih niso imeliskriti ničesar. Zato tudi nikoli niso pri njih iskali. Razneslo pa se je tiste dni po vrhu in nato po vasi, da bo Lederčevu Micika mati po Mihaht, bogatega kmeta Murka sinu. Stikali so glave v vrhu in sc zlobno smejali, zakaj vsi so privoščili staremu, skopemu Murku. Kmetje v dolini pa so ga pomilovali. »Pankrt z viničarsko ptico! Ko bi bil vsaj s kmečko deklino! Lahko bi jo vzel kadar se vrne. Ali naj se ženi z viničarko na tako kmetijo? Stari Murko ga rajši požene čez prag. In če se sploh ne vrne iz vojne, kuj bo potlej z deklino in otrokom?« Nihče ni upal povedati Murku. Najmanj njegova hči Margareta, ki je slišala v nedeljo pri cerkvi. Ženske so šušljale Kdo bi tudi povedal? Murko bo divjal, tolkel bo po mizi in z nogami ob tla, pretepal lx> ženo, hčer in Karleka, 40 Pa se je zgodilo, da so nu hribu nahujskali norca Jako, tobak in žganje so mu obljubili, če gre Murku sporočit novico. Nekaj so mu dali naprej in vinjeni norček se je srečal z Murkom med njivami, ko je ta ogledoval, kakšna je setev po prestani zimi. »Pje, si slišal? Micika zibala. Mihalcka zibala! Imaš tobak? llchc!« loda norčku jc hitro zamrl smeh. 'Jako globoko ga jc prcdrl Murkov ostri pogled. Nič odgovora ni dobil, nič tobaka. Ustrašil se je Murkovega molka in zbežal. Murko, stoječ sredi svojega polja, se je ozrl tja gor k hribom, kjer so bili vinogradi. Nato se jc napotil. Hitro jc stopal, a pot se mu je vendarle zdela strašno dolga. Prva gu jc zagledala stara Lcdcrčka in zbežala v hišo k Ledcrcu: »Stari gre. gotovo je žc slišal.« Micika sc jc zaklenila v štibele. Nič ni pozdravil, kar za mizo jc sedel. »Kaj jc z Miciko?« I rdo, kakor da bi z batom udaril po mizi. l.cderc jc odgovoril mirno. Skupaj sla hodila v ljudsko šolo in se nista vikala. »Vse. kar si slišal, je resnica.« Murka so zbodle Lederčevc hladne besede. »Nesreča za nas vsc,< jc dostavil grobar, je skušal z lepo in mirno besedo rešiti. kar sc jc rešiti dalo, toda ribaril je v kalnem. Murko jc vstal, sc razkoračil sredi sobe in potolkel s palico ob tla. »Ccz mesec in pol mora biti koča prazna. Izselite se. kamor hočete. Cim dalje lem bolje. Na mojem gruntu sc nc bodo redili vinčarski pankrti.« »Murko, počakaj, težki časi so. Vojna je, kruha je malo... kam bomo šli?« »Mi nič mar. Kakor sem reke).« »Deset lot smo delali na tej zemlji, pod prejšnjim gospodarjem sedem in zdaj pri tebi tri leta.« »Kes. 'loda zdaj je konce. Cim prej tem bolje. Nič sc nc bova iožarila, kakor je navada, vse dobiš plačano, 'lo je moja zadnja beseda.« Odšel jc. Trdo so sc zaloputnila vrata za njim. * Dolgo, veselo pismo jc prejela Micika od Mihala, dragonca z ruske fronte. »Dragu mi! Najprej te čez hribe in doline naj lepše pozdravljam, Micika, in te poljubljam tisočkrat. Postal sem kaprol. Imam bistrega konja. Kako si Ti? Si zdrava in dobra? Jaz mislim nate vse dni in vse noči in danes I i sporočam svoje veliko veselje. Moj stotnik me jc odlikoval s srebrno svetinjo. Jahali smo trije na patruljo. Po gozdu smo sc klatili pa smo naleteli nu kozake. To so ti hudiči! loda mi se jih nismo zbali. Skrivali so se za grmovjem. Razjahali smo in se jim tiho približali. Začeli smo streljali, kakor da nas je bataljon. Tako smo jih prcvarili in preplašili. Dva smo ubili, tri ranili, štiri ujeli, ostali so pobegnili. Jaz pa sem bil patrulje komandant in sem dobil danes srebrno niedalijo. Samo to je novega pri nas. Bilke vsak dan. Korajžni smo. Stotnik nas navdušuje in mi sc borimo za vero, dom in cesarja. Micika, kaj delaš? Ali misliš kaj name? Ali si mi še zvesta? Malo mi pišejo domači. In tudi ti mi nisi žc dolgo pisala. Ali si huda name? Ali si me pozabila, to mi piši, da se bom vedel ravnati, da ne bom zastonj mislil nate, ko boš Ti druge imela. Ic pozdravlja čez hribe in doline in le tisočkrat poljublja Tvoj zvesti Mihael Murko, kaprol, Dragoncr-Regiment Nr. 5, 5. Esk., H. Abt., Teki post.. .« * Res. Mihal je bil svojega eskadrona najhrabnjši kaprol. Drzen je bil in krogle, kakor da so sc ga izogibale. Jahal je na patrulje, bil je na nevarnih potih kot sel, p« jc vse dobro prcjahal. Oficirji so ga ljubili in cenili. V srcu je nosil ljubezen do Micikc in ničesar se ni bal. Nikoli ni mislil ne na smrt ne na zlo usodo. Zatipal je svoji sreči. Na prsih je nosil srebrno cesarsko svetinjo, v srcu pa svetinjo svoje ljubezni. Zavriskal je ob vsakem pismu, ki g* je dobil od Micikc. in oficirji so vedeli, kdaj ga je dobil od nje. Ker takrat jc bil kakor ris. Danes pa jc bil mrk. jezičen in slabo zgovoren. V rezervo so stopili in počivali. Ležal je v hlevu poleg svojega konja in mrko gledal v strop. Vsi so že spali, (doboko v noč je že bilo. Mihal še ni zatisnil oči. V prsnem žepu jc hranil Mici-kino pismo, ki je popoldne prišlo. 41 »Ljubi mi Mihal!« Preden pomočim vdrugič pero, Te tudi jaz tisočkrat objemam. Ne zameri moji trdi pisavi in žalosti, ki je v pismu. Žalostna sem. Dragi Mikal, ker nesreča je prišla v našo hišo in v moje življenje. Tvoj oča nas preganjajo. Moramo iz viničarije. Šli bomo. Oča so že našli drugo viničarijo. Majhna je za toliko lačnih želodcev, kakor smo mi. V Rožički vrh se selimo, lam bomo živeli in trpeli. Skoraj sc Ti ne upam povedati. Dolgo sem odlašala. Zdaj ve že ves Murščak, vsa fara ve in tudi Tvoj oča vejo. Takrat, ko sva bila v gozdu in se imela rada, se je rodila sreča in nesreča. Mihal, ali razumeš? Ne vem, kako bi to napisala. Nikomur si ne upam pogledati v oči. Vsi kažejo s prstom za menoj. Kaj si mi storil, Mihal, da moram toliko trpeti in da je taka žalost v meni? Naš oča preklinjajo, tepli so me, moj bog. v Ščavnico se bom vrgla in potopila. Ni mi več živeti. Vsi me sovražijo, vsi se mi smejejo. V nedeljo si ne upam več v cerkev. K rani maši se plazim in sama grem in molim k devici Mariji, ki je trpela za nas, hude grešnike. Kruha je malo v hiši in ne vem, kako borno živeli. Tvoj oča so kleli, mater in sestro so doma pretepli, ko so zvedeli za vse. Nikoli ne smeš več domov, so rekli, paukrti ne bodo tam ležali, kjer so oni pošiljali. Vidiš, zato sem tako žalostna in zato molim vsak večer k Mariji, da bi me rešila trpljenja S solzami sem namočila to pismo in s svojo srčno krvjo sem ga napisala. Zima je že davno minila in včasih sije tako toplo sonce, da me boli, ker tebe ni. Še enkrat te lepo pozdravljam iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in le poljubljam čez hribe in doline v žalosti svoji in si smrti želim, da bi moja sramota ne bila dolga in da bi ne bila nezakonska mati in otrok moj pankrt. S tresočo roko in solznih oči sklepam svoje bridko pisanje in Te še enkrat srčno pozdravljam Tvoja zvesta, le Tebe ljubeča Micika.c ...Tri dni je taval petega dragonskega eskadrona kaprol s tem pismom na svojem srcu. Tri dni je prebedel in škripal z zobmi. Skriva! se je pred drugimi in izpraševali so ga, ali je bolan. On pa nič. Samo glava ga tnalo boli, sc jc izgovoril. Padel je zadnjič s konja, ko je nesel poročilo k štabu, je dejal, a nihče ni verjel, da bi mogel kapro! Mihal pasti s konja, saj je bil vajen jahati čez drn in strn in konj mu je bil zvest ko njegovo dekle. Kaprol pa je blodil naprej in izzival smrt, ki pa je zanj ni hotelo biti. Klicalo ga je čez Karpate v tihe gorice, v šumeče domače gozdove, v tisti hrib, kjer je v nizki cim prani koči jokala Ledrčeva Miciku, ki je nosila pod srcem njegovega otroka. Zajeli so čez tisoč Rusov. Mihal si jc izprosil, da jih spremlja v ujeluiški labor na Češko. Dali so mu popotnico in Mihal jc šel. I oda še preden so prišli do cilja, ga je zmanjkalo. Nihče ni vedel, kdaj in kod. Tako je postal hrabri kaprol — svojega eskadrona prvi dezerter. 'listo noč jc grmelo in treskalo, da so ljudje preplašeni planili iz postelj in sc z grozo ozirali po svojih hlevih, če jih je oplazila strela. Otroci in ženske so molile rožne vence in prosile boga, da naj odvrne ogenj od njihovih hramov. Po tresku in gromu se je ulila huda ploha, da se je Ščavnica v hipu napolnila in ponekod stopila čez svoje bregove. Utrujeni od strahu so ljudje spet zaspali. Zapihal je veter, preganjal dež in sušil premočeno zemljo. Tulil je okrog oglov in raznašal lajež psov na vse konce in kraje. Mati Murkova ni mogla zaspati. Vsa prestrašena od bliska in groma jc venomer molila. In ko se jc ulila ploha, se je spomnila svojega prvega sina Mihala in se zjokala. »Bog ve, ali ima streho nad seboj, otrok moj. in kje je zdaj? Nesrečnež, ali jc še živ, ali gladu trpi in čaka pisma z doma, ki mu ga ne sinemo pisati? O, Murko je trd ko skala! Njegova pest je njegovo srce. Sina prvorojenca bo pogubil bolj nego se je sam. Zakaj si se zagledal v tisto deklino? Zakaj si pozabil na Murka, očeta svojega neusmiljenega, kmeta in gospodarja tega hrama in teh polj? O. otrok moj! l i, devica Marija, vseh bednih priprošnjica, prosi za nos! Varuj ga vsega hudega! Čuvaj ga kakor sina svojega in prosi boga očeta zanj, da inu bo odpuščen greh, ki ga je storil na sebi in na nas vseh. Ni ga storil iz zle volje, iz ljubezni ga jc storil! In ti, sveti Mihael, ki si njegov svetnik in patron- stoj mu ob strani v vseh bitkah in nevarnostih! Obvaruj ga pred večnim pogubljenjem!« 4-2 luko jc sredi molil vc zaspala iu sanjala o Mihahi, sinu svojem nesrečnem. Sredi sanj, ki so ji dale rahel spance, jo je zbudilo lahno trkanje na okno. Prisluhnila jc. Spet. Stopila je k oknu. Senca jc stala tam. »Mati, jaz sem. Mi hal!«; \ risknila bi, toda v drugi sobi je spal oča Murko, liho jc hušknila skozi njegovo sobo in hitela odklepat. »Muti! « »Sin moj!« In se je zjokala, ko je objemala skoz in skoz premočenega vojaka. Stopila sla v izbo. Mati jc prižgala luč. Zbudila se jc hči, zbudil sc jc tudi gospodar oča Murko, »Kaj pa je?« Mati je pozabila na vse gorje. »Mihal je prišel! Ves moker je!« »Mihal?« je vprašal stari zategnjeno in obrvi so se mu namrščile, ko jc zagledal vojaka, s katerega je curljala deževnica, kakor s slamnate strehe. Dali so mu jesti in piti, oča pa dolgo Jii zinil nobene besede. »kako da si prišel?« ga je vprašal brez pozdravu v pozni uri te noči. »Pusti ga, jutri nam pove, truden je.« loda očetov molk, listo skrito sovraštvo in sodba, ki jo je nosil v sebi za sina, jc skelela Mihala. Ni mislil, da bo našel očeta tako strašnega. In zato je tudi njemu plula kri vedno bolj v glavo. »Pobegnil sem!« »Pobegnil?« »Dezerter? »Dezerter!« Molk. »Zakaj?« »Zato!« »Zakaj zato?« Oče Murko je zakričal in sedel na posteljo, da jc zaškripala Mati sc jc spustila v jok, prihitela sta še brat in sestra. »Potrpi, oča, potrpi do jutri!« »Nič, liho, babo!... Odgovor daj!« Takrat sta si stala že nasproti in si zrla v oči kakor dva razjarjena vola. »Prišel sem po svojo dediščino!« »Po kaj?« »Rekel sem. Samo v mlinu st' ponavlja.« »Po dediščino za pankrta svojega, za tisto ničvredno viničarsko coprnico, vrhovško kurvo.« l ed a j se je sin zagnal proti očetu. Kri je zadela ob kri, zob ob zob. Murkova glava ob Murkovo glavo. Toda očetova je bila trša od sinove, očetova pest močnejša in silnejša. Miha! je padel po tleh. V prsi ga jc sunil oča, da je v sunku odtrgal s rt'brun kolajno. Jako ponižanje je doživel Mihal, svojega eskadrona nuj h ra brej št kapro). Mati in hči sta jokali iu prosili, Karlek jc stal ob strani in se ni ganil. Pokleknili sta ženski pred očeta, toda Murko je bil trd in kadar je jeza planila vanj, se dolgo ni ustavil. Ko se je Mihal dvignil, se je takoj ozrl po kapi iu kolajni. Pobral jo jc in se obrnil k vratom. »Kam?« jc zavpila mati. »Naj le gre, da ne bo žandarjev v hišo. Z nami je končal. 1 ja gor naj gre. med tatove in pretepače, k svoji candri, tam bo že našel še kakšen kot za dezerterje in vlačugarje!« Mihal pa ni odgovoril nič več. Njegov upor se jc zagrizel v molk in odšel je brez besed. »Konec. Nič več. Vsega jc konec. Kan??... V smrt!« Sel je mimo konjskega hleva, Luca je zahrzala. »Srečno, Luca! Nikoli več te no boni česal. Nikoli več vodil, nikoli več jahal. Moja pot je končana.« Temnih misli jc zapustil dvorišče belega hrama. Šel je mimo njiv, ki jih jc prav luko ljubil kakor njegov oče, mimo travnikov, ki nikoli ne bodo njegovi. Nje- 43 govega kmetovanja je konec. Oče ljubi gr mit bolj kot sina in njegovo srečo. >O, Micika, sovraštvo onesnažen,« je vlekel Zorec ženo za roko, toda otepu je se ga jc le-ta godrnjala: »Ptr bi zdaj šla! Le enkrat na leto je kaj takega, pa bi še tega ne poslušala. Bodi tiho, doma sva itak vedno!« »Ne boš ga imela, pa če sc razčesneš od jeze!« je mirno, brez srda, zasmeh-Ijivo in z viška govorila kmetica, kakor da ji je zoprno razpravljati s kočarico. »Petdeset lot je sedel naš rod v tem le stolu, zdaj bi gu pu naj vrl lovci dobi li1 50 Niste nas še spravili na kolena, čeprav nam vaši odbori pijejo kri, kolikor se da. Mi smo še tu, o še. kmetje smo še trdni. Ni nas tako lahko ukloniti...« »Kaj boš to pikala zastran odborov. Naš je dober. Mi smo si izvolili prave ljudi. Vi pa imate v njem gruniarje. Koga pa ščitijo, čc ne takih kot si ti. Reveže ste izrinili iz njega.« »Iti prodajamo cerkvene stole, hudiča prekletega, vidve pa vtikata kremplje druga v drugo in v politiko. Licitirajta ali pa utihnita!« Cerkveni ključar Cregorec se je razvnel, da mu je od vina modrikasti obraz zagorel. »Odstopi, Klara, zlepa ti pravim! Jaz pojdem, če l>o treba, do petdeset tisoč,« jc prigovarjala kmetica svoji nasprotnici, ki ji je obraz zmerom bolj bledel. »Dovolj si rejena, da lahko stojiš. Ce mora stati siromak, ki ga ves dan priganjaš in podiš po njivah, boš stala še ti,« ji je vrgla v obraz. »Jaz sem že v letih. Meni stol bolj pripada.« Umirila se je kakor In upadel prenapolnjen mehur ter sedla na klop. »Osem tisoč dinarjev! Ne da nihče več'!1 Osem tisoč dinarjev k prvemu, drugemu in tretjemu!« je zaskovikal izklicatelj ter segel s koščenimi rokami proti kmetici, kakor da ji izroča stol. Strarnička se jc napihnila. Začela je govoriti s sosedo na ves glas, ohole oči pa so ji iskale Plohico. la se je bila že izmuznila iz dvorane. »Coblovu želarka sc jc dvignila. Razprtih ust, kakor da bi razvozlala kakšno skrivnost, je spregovorila: »Pravzaprav smo nori, hudiča! Vse stole bi bilo treba pometati iz cerkve; vsak naj bi stal. Pred bogom smo menda vsi enaki. Z denarjem tem vragom bogatini ne pridemo do živega.« Pri vratih pa se je oglasil moški s karajočim začudenjem: »Še dvakrat več davka bi vam morali odmeriti, ko se tako igrate z denarjem. Človek pa še za srajco nima. Čarati mora pri kmetu za vsako lietvo, da ga odro, kolikor sc da.« »Jezus, osem tisoč!« se jc zgrabila za glavo suha vinčarka. »Da se jim ne smili denar! Osem tisoč takle stol! Kos grunta bi si človek lahko kupil, da bi bil na svojem ...« Izklicateljcv glas jo jc prekričal: »Zdaj je na vrsti zadnji ženski stol osmi, kajne? — Vnaprej pa naj bo tako: čc mislite licitirati, tedaj licitirajte, če se hočete kregati, pa pojdite k Pavlaču. Šest moških stolov nas še čaka. Kdaj bo lo končano, če si boste zmetali med licitiranjem pod noge vse, kur o kom veste.« »Tako je, tako je!« so se ljudje oglašali po dvorani, »saj bi sc morali zavedati, da licitiramo žegnane stvari.« Poldne je bilo že odzvonilo, ko so se ljudje vsuli iz dvorane. Nekateri so sc krepčali z žcgnauim vinom, ki so ga bili prinesli zjutraj k maši, nekateri pa so odšli v gostilno. Župnik Jakob Maguša jc bil že sedel h kosilu, ko je na vratih njegove jedilnice nekdo boječe potrkal. Župnik sosed — je pil jz velike čaše mleko, njegov gostitelj pa si jc nalagal na krožnik mlado svinjino in veselo renčal. Skozi vrata je zakinkala drobna izklicateljeva glava. S klobukom v roki je obstal pri vratih in s sladkobnim glasom pozdravil oba duhovnika: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« »Požegncj se, požegnej, Lujz, ko si tbpcl!« se je smejal župnik ter mu ponudil natočen kozarec. Izklicatelj se je previdno primaknil k mizi, si obrisal prste ob hlače, naio pa pazljivo prijel za kozarec. »Bog daj dobro zdravje obema gospodoma! Danes smo dobro delali. Do osem tisoč smo jih nekaj nagnali,« je dejal važno, ko je sedel na ponujeni mu stol. »Pri meni pu je prišlo lani na deset tisoč. Letos pa bo nemara za kakšen tisočak več,« je mirno dodal župnik sosed. »Jakob Maguša se je obrnil z modri kabini obrazom k njemu rekoč: »Vebnejše ljudi imaš in izklicatelj jc nemuha boljši.« Muzajoč se je škilil na nemirno se presedavajočega Lujza in trebuh se mu je tresel. Cez trg so sc pripodili raztrgani in bledi otroci, ki so bili že od jutra rezali ob Pesnici vrbovo šibje za korobače za trpežni dati, in veter jc tuleč cefral male viničarske li rame. 51 JOŽE MAJCEN; Delež Prlekije v likovnem ustvarjanju C 'tovoriti o slikarjih in umetniški dejavnosti nekega kraja, ki je bil dolgo časa nekako odrinjen jz političnega in kulturnega dogajanja v svoji matični enoti, je težko; še težjo je osvetliti vse delo in podati neko skupno oceno, ki bi pokazala, kakšen je delež, ki ga je prispevala Prlekija v obsegu celotnega delovanja Slovencev v umetnosti. So vzroki, ki so močno vplivali na kulturno in umetniško dejavnost in se odražajo njihove posledice še danes. Prlekija je kljub svojemu bogastvu, ki so ga dajale gorice in slovesu, ki si ga je pridobila v svetu zaradi izvrstnih vin, ostala revna; to je bil v glavnem svet kajžarjev in viničarjev, ki je delal za druge. Zato ni Čudno, če jih je odšlo v šole razmeroma malo in da so sc ti povečini odločili, da postanejo ^gospodje«; ali pa »šolmaštric. Da se je kdo odločil na primer postati slikar in se uveljaviti s svojim slikarskim talentom, je moral imeti precej samozavesti in poguma. Na pomoč od doma ni mogel računati, saj doma ni nihče pokazal razumevanja za likovno ustvarjanje in umetnost na sploh. Razumljivo, mora) si je zagotoviti obstoj sam in mu je zaradi tega vsakodnevna borba in otepanje z življenjem dostikrat onemogočila doseči tisto, za kar se je odločil. Zakaj vemo danes tako malo o nekateri1- umetnikih iz naše sredine in zakaj je težko prikazati njihovo ustvarjalno in umetniško pot? Izšolali so se v tujini in večina jih jc ostala tam vse življenje. To je razumljivo. Naleteli so na pogoje, ki so jim omogočili uresničitev njihovih idej in umetniškega stremljenju. Večina njihovih del jc tako ostala v tujini, (ista, ki so nastala doma, ko so se od časa do časa vračali v domovino, pa so raztresena po Sloveniji in povečini v privatni lasti. Tudi pisalo sc n veliko o njihovem delu — vsaj pri nas n« -morda prav zato, ker so bili vsi zelo samostojni. Vsekakor bo potreben podroben študij in tudi čas je že, da bomo duli njihovemu prizadevanju in umetniškemu delu dostojno oceno in mesto, ki mu pripada Sr likovnem ustvarjanju našega naroda. Podatki, ki so navedeni v naslednjih vrsticah, tiuj na kratko orišejo dejavnost naših ljudi na umetniškem in likovnem področju. Med starejše umetnike, ki so ustvarjali nekako v drugi polovici devetnajstega stoletja, oziroma na prehodit iz devetnajstega v dvajseto stoletje, štejemo ROMANA FEKONJO, rojenega v Podgradju pri Ljutomeru. Že zgodaj je zapustil domovino in živel v Ameriki. Je pu pogosto prihajal domov iti izvrševal freskarska dela v nekaterih cerkvah. Poleg fresk je veliko slikal v olju in (o največ portrete, ki so umetniško dovršeni in zelo dobri. Umrl je okrog leta 1908 in večina njegove umetniške zapuščine je ostala v Ameriki. 1’HAN KOŠAK je živel na Stari gori. Šolal se ie na akademiji v Pragi, nekaj časa skupaj svetovne vojne. Zbolel je na tuberkulozi in umrl po preselitvi k klali Nedelji v pomanjkanju... Poleg slikarstva se je Košar veliko ukvarjal s fotografijo. TONE CEH iz Nunske grabe je bil človek, ki bi brez dvoma veliko doprinesel k deležu Ivan Kos: Moja bolna mati s Trstenjakom, pozneje pa je nadaljeval študije v Miinchenn. Slikal je največ v olju — portrete in krajine ter imel nekatt re dobre stvari, n skoraj nobenega dela ni dokonča1 Morda jc bila (emu kriva bolezen. Bil je invalid iz prve Prlekije na umetniškem pobočji! in Prlekijo tudi v svojih delih dostojno predstavil. Ni pa imel prilike, da bi se izšolal. Starši so bili viničarji, ki verjetno niso imeli dovolj razumevanja in potrebnih sredstev, da bi lahko ures- 53 Ante Trstenjak. Domačija p Prlekiji (akvarel) ničil svoja slikarska stremljenja, Že v mladosti je kazal izredno nadarjenost in izvrsten čut za opazovanje. Končal je umetno obrtno šolo v G razu. Pozneje se je zaradi težkih življenjskih in gmotnih razmer ukvarjal s poslikavali jem kapelic, s freskosli karstvom v cerkvah in dekorativnim slikanjem sob. Njegova delu v olju kažejo umetnika, ki se je kot samouk s prizadevnostjo dokopal do samostojnega slikarskega izraza. IVAN ŽABOTA — Ljutomerčan — je že mlad odpotoval v tujino zaradi neugodne kritike doma. Študiral je na Dunaju m pozneje v Pragi. Nad trideset let je živel v Bratislavi na Slovaškem in tn upodabljal življenje in okolje slovaškega človeka na prisrčen in izviren način, du so si ga Slovaki nekako prilastili in ga uvrščajo med svoje najvidnejše slikarje. Žabota je portretist in slikar velikih kompozicij. Dela, ki so nastala v času, ko se je slikar vračal v svoj rojstni kraj, so močno doživeta in pričajo, du ni pozabil tistega koščka domovine, ki mu je dal prva umetniška doživetja. Umrl je 1959. letu, zadet od kapi, v Bratislavi, Nekaj Žabotovih portretov je v privatni lasti v Mariboru. Slikarju, ki sta izšla iz Prlekije in še danes vztrajno ustvarjata, sta IVAN KOS in ANTE IRSTENJAK. , . Prvi je bil rojen 1895. leta v Gornji Radgoni. Po prvi svetovni vojni je študiral na dunajski akademiji, leta 1919 pa ie prestopil mt praško akademijo. Danes je profesor risania in umetnostne zgodovine na klasični gimnaziji v Mariboru. Po tehniki je Kos zelo raznolik. Poleg slikanja v olju sc v zadnjem času ukvarja z grafiko. Posebnost so njegovi mojstrski akvareli ki so. nrav tako kot ostale tehnike, umetniško prepričljivi. Ivana Kosa zanima vse. od doga-iau ia v družbenem življenju do lepih prizorov iz slovenskih goric, kjer zažive nizke, s slamo krite viničarije. tako značilne za naše predele. Najvidnejši predstavnik Prlekije v likovni umetnosti je ANTE TRSTENJAK, priznan umetnik domu in v tujini. Rodil se je 1894. leni v siamjaku pri Ljutomeru. Po končani srednji šoli se je odločil za študij arhitekture, toda že (918. letu ga najdemo na umetno-obrtni šoli mi Dunaju. Nu tej šoli je dovršil tri semestre. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je Ante I r-stenjuk nadaljeval študij na novo ustanovIjem Ante Trstenjak: Kmečka hiša o Prlekiji (akvarel) 54 akademiji v Zagrebu. Po enem lotu študija na zagrebški akademiji jc pozneje. 1921, letu, končal specialno slikarsko šolo v Pragi. Leta 1924 je dobil Francosko štipendijo in študiral na privalili šoli pri nekem znanem slikarju v Parizu, l uk nit je že slikal po svoje. 1925. leta je priredil samostojno razstavo svojih slikarskih del, 1927. letu pa je razstavljal skupaj s Pirnatom v galeriji Curmine v Parizu. Dosegel je priznanje zaradi odločnosti in vztrajnega dela. V Parizu ga je sprejel za svojega člana Salon (PAutomne. stičnimi vplivi, prevladuje pozneje realizem, ki pa je svojski. Dela v najrazličnejših tehnikah: olje, akvareli, gvaši. poleg tega pa je obsežno tudi njegovo grafično delo. Prav tako je izredno pester v motivih. Sam pravi »slikam vse z enakim veseljem: pokrajino, dnevno življenje, delo krnela in delavca«. V zadnjem času slika predvsem motive iz domačega kraja in lahko pričakujemo, da bo v kratkem pripravil razstavo, ki bo prikazala Prlekijo, po lepoti in zanimivostih enakovredno ostalim predelom naše domovine. lomi Kos: Doc deklici Po pariški dobi je odpotoval v Nemčijo, kjer je slikal med Ltižiškimi Srbi ljudi m pokrajine. le narodopisne slike je pozneje razstavil v Pragi, kjer so vzbudile veliko zanimanje. Od 1932. leta jc živel in ustvarjal v Pragi, kjer je prikazal svoja dela ua desetih samostojnih razstavah. Po sporu s Kominformom sc jc 1930. leta vrnil v domovino, kjer neutrudno ustvarja naprej. () lem pričajo razstave v Mariboru. Ljubljani in Zagrebli. trsten ja k je zelo samostojen v svojem ustvarjali ju. Modne smeri se ga niso veliko dotaknile. Iz njegovih del diha lirično občutje, pogojeno v domačem k ruju, iz katerega je izšel. nje omogoča pouk v samostojnih oddelkih, obšla ja jo nižje gimnazije, drugod pa so ostale samo osemletne šole. Kjer je bilo le mogoče, so se učenci višje stopnje takih šol i kljnčili v šolske okoliše sosednih šol. laku da ima 8 šol samo nižjo stopnjo osnovne šole. Vkljub temu prenizko število učencev v poedinih razredih osemletnih šol onemogoča nedeljeni pouk. Tako sta pri sedmih osem razrednih šolah v enem oddelku skupaj 7. in 8. razred, v štirih pu 6., 7. in 8. razred. Mreža gimnazij je gostejša od republiškega povprečju. Gimnazije zajemajo 62.4 "/o mladine ki je končala nižjo stopnjo osnovne šole. Posledice nezadostnega števila učilnic so pri gimnazijah občutnejše kot pri osnovnih šolah. Za 52 oddelkov je na razpolago le 50 učilnic. Preko 42°/« učencev ima zato popoldatiski pouk, kar negativno vplivu na učne uspehe. Zaradi nezadostnega števila učnih moči so morali im vseh gimnazijah skrčiti po predmetniku predpisano število tedenskih ur. Pošolsko izobraževanje mladine a) Kmetijsko gospodarske šole. Vkljub navedenim težavam se že od šolskega leta 1947/48 uspešno izvaja izobraževanje pošolsko mladine. Pri 24 šolah delujejo kmetijsko gospodarske šole. Tekom let so sc tako uveljavile, da jih obiskuje preko 90*/» mladine prvih dveh pošolskih let. Glavne zasluge ima pri tem vsekakor učiteljstvo, ki mu je ob podpori množičnih organizacij, predvsem SZDL, uspelo prepričati mladino in staršc o potrebi nadaljnjega izobraževanju kmečke mladine. Sple delujejo skozi vso leto. V zimskih mesecih imajo po enkrat ali dvakrat im leden teoretični pouk, tako da do prvih spomladanskih del predelajo ves program. V naslednjih mesecih pa imajo [to dvakrat na mesce pruk-tične demonstracije, kjer sc seznanjajo z raznimi načini obdelovan ju zemlje in nege rastlinskih kultur. Splošne predmete predavajo uči- 58 lelji. strokovne pa kmetijski strokovnjaki. Posebna komisija okrajnega sveta za prosveto in kulturo proučuje iz leta v leto problematiko teh Sol ter daje predlogi' za čim uspešnejše delo. Ob za ključku zimskih tečajev pri reja jo šole lepe slovesnosti, najboljši tečajniki pa prejmejo darila. Pri vsaki šoli organizirajo nato tudi ekskurzije na vzorna kmetijska posestva in v naše turistične kraje. h) Zdravstveni tečaji RK za žensko mladino. Pri pošolski izobrazbi ne sinemo prezreti uspehov, ki so jih v zadnjih treh letih dosegli zdravstveni tečaji za žensko mladino Zdravstvena izobrazim Iti k a jšn jega prebivalstvu j c prav tako nujna kol splošna izobrazba, tako za radi alkoholizma v goričkih predelih, zariidi nizke stanovali iške kulture in pomanjkljive prehrane. Pri akiid za vpis v zdravstvene p ča je so sodelovali občinski odbori z odbori H K ir množičnimi organizacijami ter so se dekleta pozivu k udeležbi odzvala v lepem številu. Kakor v krnelijsko-gospodarskih šolah tako so tudi v tečajih gojili kulliirno-prosvemo de javnost. Sole in tečaje so zaključevali s kulturnimi programi, katerih so sc polnoštevilno udeleževali tudi starši (e mladine. c| Strokovno šolstvo. Že od leta 1946/47 delujejo v okraju šole za vajence. Prva leta. ko še ni bila dovolj razvita turezu šol za posamezne stroke v republiškem merilu, jc delovalo pet takih šol: v Ručkovi ih, Cczunjevcill. Križevcih. Ljuloiiiorn in (iornji Radgoni. Od teh so ostale le zadnje Irt. Križev-ska in radgonska vajenska šola imata svoje lastne prostore, medlem ko 1 idoiiierska še gostuje v prostorih osnovne šole. Poleg pouka sc v teh šolah posveča vsa skrb tudi vzgoji vajenske mladine. Posebno velja to zu radgonsko šolo, kjer se vajenci udejstvujejo v raznih krožkih. Pevski tli la m bu raški odsek Že pripravljata spored za dan vajencev, ki ga že več let praznujejo vajenci < a jenskih šol. Na ta dan sc spoznavajo med seboj in prežive prijeten dan skopaj s starši in mojstri. I udi glaslnmi šoli v I Jutomcru iti Gornji Radgoni iisijcšiio izvajata svoje mdogc. Zaidma-njc za glasInMio izobraževanje je zelo veliko in morata vodstvi šol med prijavljenimi izbirati le liste ki so zares nadarjeni. Pomanjkanje učnih moči in prostorov ne dopušča sprejema vseh prijavljenih. Soli prirejala z gojenci uspele nastope, katerih se posebno starši gojencev udeležujejo v velikem številu. Od 1955. leta deluje na Podgrad ju pri Lju-1 ornem enoh tria kmetijska šola, ki bo lahko v nekaj let ih služila kot zgledna šola kmetijsko-go.spodurskim šolam okraja kakor tudi ostalim kmetovalcem. Predšolske ustanove Prvi v rlcc ie začel delovati lela 1946 v Železnih dverih. Zadruga p' na pobudo okrajnega — poverjeništva za prosveto z raz...ovarijem dida na razpolago prostore in drugu sredstva. Vzgledu vinogradniške zadruge Železni dveri so naslednja leta sledile tudi druge zadruge in državna posestva v vinogradniških predelih ter jc do danes na področju goric 5 vrtcev: Vinski vrhovi, Jeruzalem. Železne dveri, Sirezciina in J a n že v vrh. čeprav so odmaknjeni od kulturnih središč, opravljajo med prej zanemarjenim Ijud-smim važno politično vzgojno vlogo. Poleg omenjenih vrtcev jih deluje še 6: I jutomer, Radenci, Gornja Radgona, Apače, Žepovci in Sto-govei. Uspehi, doseženi z uvedbo družben ga upravljanja na poprišču gospodarstva, so narekovali, da jc tudi na področju prosvete prevzelo upravljanje delovno ljudstvo. Pri vseh prosvetnih ustanovah so ustanovljeni odbori, ki ponekod že uspešno opravljajo svoje naloge. Šolski odbori, kakor tudi odbori vrtcev, ne razprav] ja j o Spričevala so razdeljena. pouk je končan in začele sc bodo prijetne počitnice. Spričevala so njihov prvi delovni uspeh. samo o materialnih vprašanjih, ampak dajejo ponekod že tehtne predloge za zboljšanje pouka in vzgoje. Vzgoja naše mladine postaja tako splošen problem celotne javnosti ki se zanima za razna vprašanja v zvezi z reformo šolstva. V veliki meri je to zasluga prosvetnih delavcev samih ki so po večletnem delu na roditeljskih sestankih vzbudili pri starših zanimanje za vprašanja pouka in vzgoje. Presvet m dela vri ljutomerskega okraja so pri proučevanju šolstva nudili nekaj koristnih prispevkov za izboljšanje pouka in vzgoje. Soglasni so bili, da dosedanji način šolanja ne ustreza današnjim potrebam. Osemletna splošnoizobraževalna šola naj bo enotna ter naj nudi učencem tisto izobrazbeno vsebino, ki jim bo koristno sužila pri poznejšem vključevanju v kakršenkoli poklic. 1 pifomerski okraj je gospodarsko nerazvit. Večstoletno izkoriščanje viničarskega življa je zapustilo globoke sledove, ki sc odražajo v alkoholizmu in ljudski zaostalosti. Vendar jc neumorno in požrtvovalno delo političnih in kultu rno-pros vetu ili delavcev v raznih organizacijah in društvih doseglo lake uspehe, da srno nanje lahko vsi ponosni. 59 ZDRAVKO TOMAŽEJ: Ljudska prosveta skozi desetletja Pisati o začetkih in razvoju ljudske presnete o Prlekiji, njenem pomenu in mestu p zini jen ju ljudi, je težko in zahtevno. Ljudska prosveta je pri nas pognala trdnejše korenine šele o drugi polovici preteklega stoletja. Sprva ljudsko-prosvetno delo ni bilo obsežno in točno opredeljeno. Mnogo važnih podatkov, ki bi nakazali začetni raznoj ljudske prosvete, se je pmazgubilo; kar je bilo zapisanega, je uničil zob časa in pretekla vojna. Starejše generacije so pomrle in dogodki so tonili o pozabo. Tisk je razmeroma dobro spremljal politični in gospodarski razvoj, zanemarjal pa je prosveto in ji ni posvečal niti povprečne pozornosti. Ostala je skromna zapuščina, ponekod celo občutna praznina. Gradivo sem zbral iz zapiskov in po ustnem izročilu. ki pa cesto ni dovolj zanesljivo in točno za obdelano. Kljub pomanjkanju virov pa bodo zbrani podatki skušali bralcu podati bežen pogled v razvoj ljudske prosvete skozi desetletja. Cdovek opravlja v življenju dve vrsti dela: duševno in fizično. 'Takšna delitev dela je nasia-ta na določeni zgodovinski stopnji, sc skozi stoletja obdržala v različnih oblikah in bo v prihodnosti morala izginili iz družbenega življenja. V zgodvini so obstajale družbene ureditve, ko je duševno delo pripadalo ekonomsko vodečemu razredu. Na poli družbenega razvoja pa je postala takšna delitev dela nedopustna. Gospodarski razvoj je ovrgel strogo opredeljenost duševnega dela, postavil zahtevo po izobrazbi in pro-svetljevanju ljudi. Naša družl>ena skupnost teži za tem. da odpravi vse razlike in je zato razumljivo. da je splošna ljudska izobrazba in intenzivno duševno delo ljudskih množic poglavitna naloga na poti v napredek človeštva. Napredno pojmovanje o delitvi duševnega iti fizičnega dela je ovrglo stare nazore. Danes smatramo za najosnovnejše človeške pravice tudi izobrazbo, kulturo in umetnost. Človek potrebuje poleg krulia tudi besedo, lepoto in res»ico. I jud-ska prosveta bi morala ljudem nuditi te duhovne dobrine. Zakaj bi moral biti podeželski človek prikrajšan za izobrazbo, knjigo, estetske in umetniške užitke in zdravo zabavo? Zato je koristno ozreti sc nazaj, kako smo skozi desetletju orali ledino in kako smo znali izrabiti čas za prosvetno delo. Pomen vzgoje in izobrazbe nam je plastično pred očmi. Vendar pa se včasih lepi in pametni načrti pozabijo, izgubijo v zapisnikih in zaklenejo v pisalno mizo, da do delovnega človeku sploh ne pridejo. Kaj je ljudska prosveta? To je nekaj, kar človeka oddaljuje v duševnem in materialnem pogledu od primitivnega, grobega, nerazumskega, nečloveškega. Kultura in prosveta obsegata vse, po čemer si Človek danes razlikuje od svojih prednikov in je plod človekove duševne ustvarjalnosti. Ljudska prosveta omogoča ljudem, da svoj razum in spoznanja ter odnose med ljudmi razširijo in obogatijo z mišljenjem, izkustvom in znanjem drugih ljudi, s pomočjo knjige, predavanj, gledališča in pesmi. Družba stremi po takšnem duševnem liku človeku, ki bo v stiku z življenjem iti sedanjostjo. Ljudska prosveta je namenjena ljudstvu in mu mora koristiti. Njena naloga je, da odpira ljudem oči. Iz močvirja neznanstvenih, nazadnjaških pogledov in zastarele miselnosti, ki je usedlina preteklosti, jih vodi na obrežje s prevzgojo in izobrazbo. Njena naloga pa je še večja: dvigniti mora človeka na stopnjo, kamor človek kot človek spada, pospešiti mora njegovo duševno rast, ga preusmeriti k boljšemu ravnanju, vzbudili v njem čut za resnico, da bo lahko ocenjeval življenjske pojave vsebinsko. Popolnoma zgrešeno in napačno bi bilo pojmovanje, Če bi iz povedanega napravili zaključek, da so delovni ljudje le brezoblična množica. ki samo sprejema kulturo, ustvarja pa jo poseben sloj. Takšno podcenjevanje vloge delovnih ljudi v kulturnem ustvarjanju je obsodil že Ivan Cankar v svojem znamenitem predavanih tržaškim delavcem leta 1907. Med drugi m je dejal:* Kaj ne sloni vsa kultura na njih izmučenih plečih, kakor je slonela nekoč grška kultura nu plečih helotov, rimska kultura na plečih navadnih sužnjev?«; Ce zasledujemo zgodovinski razvoj skozi stoletja. vidimo, da je preprosti človek stopnjevano razvijal svoja kulturna in prosvetna stremljenja ter željo po izobrazbi. Neprestano je v tern zgodovinskem razvoju rasla njegova ustvarjalna in tvorna moč. Kmet je bil nosilec ljudske poezije, pregovorov, rekov, vsega tistega neizčrpnega bogastva. h kateremu so sc zatekali in iskali v njem navdiha vsi veliki umetniki. Bajke, legende, pravljice, pripovedke in ljudske pesmi so vrste ljudske tvornosti, ki so vredna umetniška dela. Ostanimo v našem okviru in poskušajmo odgovoriti na vprašanje: Ali ni prleški človek dovolj lep primer, da je ljudsko oblikovanje njih spremljevalce skozi stoletja? Kar ni bogastvo kulturnega in umetniškega izživljanja, ki je ostalo iz preteklosti, ustvarjeno vzporedno z delovnimi napori?« Številne ljudske popevke, napitnice, pesmi žaljivke, zbadljivke, razne obredne pesmi in končno tudi običaji, kot je IprlcŠko gost ti vanje:, nam pričajo, da je imel prleški človek izreden smisel za ljudsko pesniško oblikovanje. Ohranjena zapuščina govori, da jc bila ljudska tvornost pri naših prednikih zelo raz širjena. Ta tvornost bo morala biti tudi v bodoče osnova pri prosvetnem delu. Naloga ljudske prosvete je, da ta med vojno usahli studenec ljudskega oblikovanja zopet oživi. Nedvomno so tudi danes na podeželju med kmečkim ljudstvom biseri, ki jih je treba poiskali, dvigniti in obrusiti. V razvoju kulturno-prosvetnega dela v Prlekiji, njegovem razmahu in rasti, moramo podčrtati pozitivno vlogo, ki jo jc ljudska prosveta opravila v tem obmejnem predelu, kjer je bil nemški pritisk in vpliv izredno močan. V pro 60 svetnih društvih, raznih barv in pogledov, so se 'zbirali rodoljubi, ki so, nekateri v večji, drugi pa v manjši meri, delali z namenom, da ohranijo dobrine slovenske kulture iz preteklosti in da jih razširijo na nova področja, zlasti na podeželje. V takšnih okoliščinah jc prosvetno delo dobilo tu di drugo obeležje, suj je vzporedno s prosvetnim preporodom budilo tudi narodno zavesi. Živahno društveno življenje v drugi polovici preteklega stoletja, zlasti čitalniška doba, dokazujejo, da je prosvetno delo v Prlekiji našlo ugodna tla in je imelo sprva med meščanstvom, pozneje pa ined podeželskim in kmečkim prebivalstvom pravo osnovo za poznejši razmah. ZAČETKI LJUDSKE PROSVETE IN USTA- NOVITEV LJUTOMERSKE ČITALNICE; Prvi začetki segajo v dobo taborov. Tabori so bih shodi ljudskih množic pod milim nebom, ki jih je po češkem zgledu pri nas prirejala izobražena mladina. V začetku poletja 1868 je prišel v pisarno ljutomerskega odvetnika dr. Ploju Vulenlin Zarnik. Z župnikom Klemenčičem jc poživel delovanje čitalnice iu dvignil narodno zavest v okraju. Čitalnice so na Slovenskem začeli ustanavljati po obnovi ustavnega življenja po češkem in hrvaškem vzoru. Čitalnice pa niso bile samo bralna društva, kjer so bili na razpolago časopisi, ampak so se v njih zbirali tudi k takoimenovanim »)>escdam«, kjer so z glasbo, peljem, plesom, igrami iu govori budili narodno zavesi iu prosvetijevali ljudi. Zlasti v obmejnih mestih so bile čitalnice |Hmicmbne kot slovensko kulturno in prosvetno ognjišče. Ker pa so ustanavljali čitalnice sprva Jc v mestih in trgih, niso bile (oliko namenjene podeželskemu ljudstvu kakor meščanom in izobražencem. Zato so Sčasoma začeli na jtodežclju ustanavljali bralna društva, ki so kljub pomanjkljivostim mnogo storila za izobrazbo in prosveto kmečkega jircbivolstva. Nekatera so po krajši dobi prenehala, druga pa so obstajala še do nedavnih dni Med prvimi čitalnicami, ki so jdi na Slovenskem ustanovili, je bila ljutomerska. Prvi pisani dokument, ki jc ohranjen, je vabilo k ustanovitvi »Čitalnice«. Datiran je z dne 15.decembra IH67. Podpisali so ga ljutomerski vidnejši izobraženci. Društvena pravila je kmalu potrdila na-mestija v Gradcu, kar jc Zarnik naznanil v No vicah« 22. decembra 1867. Ustanovni občni zbor se je vršil 2. februarja 1868 v Furlanovi gostilni v posebni cituhiiški sobi. Zapiski pravijo, da se je občnega zbora udeležilo precejšnje število zavednih 1 jutomerčanov. Začetke prosvetnega dela pa zasledimo tudi že pred ustanovitvijo čitalnice. Delo je bilo seveda neorganizirano in priložnostno. Ohranjeni viri omenjajo, da je bila prva »beseda« v Ljutomeru 6. septembra 1865, Že v soboto so se pripeljali pevci iz mnogih sosednih krajev. Celo študentje in dijaki so prišli od vseh strani. Med gosti so bili tudi prebivalci Ptuja, Maribora, Slovenske Bistrice in drugih mest, ki so sc na »besedo« pripeljali z okrašenimi vozovi. Najprej jc govoril dr. Ploj, potem pa so pevci zapeli slovenske narodne pesmi. V Ljutomeru so tako dostojno proslavili tisočletnico Cirila in Metodu in pokazali, da se dobro zavedajo svoje veljave. Leta 1885, ob sedemdesetletnici rojstva Frana Miklošiča, se je v Ljutomeru vršila velika svečanost z uspelim pevskim nastopom. Na tej slavnosti se je rodila misel, da bi združili vse okoliške pevce v skupno pevsko društvo s sedežem v Pl njo. Nekaj let kasneje je to društvo že prirejalo ]>o raznih krajih uspele* koncerte. Čitalniško delo je vodil odbor, ki je zelo razgibal prosvetno delo v Ljutomeru. Ob ustanovitvi je imela čitalnica na razpolago »Novice«. »Slovenski narod«, »Slovenski gospodar« in »Danico«, Leta 1872 je bilo delo posebno živahno. Osnovali so posebni odsek, ki je nameraval ustanoviti sokolsko društvo. Kmalu so izdelali društvena pravila iu jih predložili v potrdilev, vendar jih namestijo v Gruden ni hotela potrditi. Istega leta so v okviru čitalnice ustanovili tudi pevski odsek. V devetdesetih letih preteklega stoletja jc društveno delovanje nazadovalo. Vzrok so bi It* neugodne politične razmere v mestu. Petindvajsetletnica društvenega obstoja jc šla tiho in brez hrupa mimo. PODEŽELJE SE PREBUJA V osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja sc jc tudi podeželje začelo dramiti Ustanavljati so začeli bralna društva, ki so postala središče izobraževalnega ii> prosvetnega dela na vasi. Pobudo za bralna društva v okolici je dala ljutomerska Čitalnica. Že letu 1897. je Poskočna je slovenska /rolka. kadar jo zaigrajo prleški godci. Ob njenih zvokih se zavrti staro in rulado. 61 Narodni pleni so se ohranili kljub močnemu nemškemu vplivu. Zu to so skrbele folklorne skupine, j' desetih folklornih skupinah pleše okrog 1'0 kmečkih fantov in deklet. Čitalnica pred lagala ustanovitev bralnega društvu za ljutomersko okolico. Pravila so predložili na-mestiji v Gradcu, ki pa jih je odbila in šele leta 1899 je začelo društvo delovati. V Veržeju se je bralno društvo ustanovilo leta 1890 kot protiutež nemški miselnosti in nemškotarskemu duhu, ki se je širil iz Ljutomera. V isti dobi so nastala bralna društva še v Križevcih. Cczu' njevcih in pri Mali Nedelji. Radgona je v drugi polovici preteklega stoletja predstavljala središče nemškega vpliva, kjer si jc le s težavo utiralo pot narodnostno gibanje. Izobraženstvo, zlasti učiteljstvo, ki je bilo drugod hrbtenica narodnega in prosvetnega preporoda, je bilo v Radgoni nemško usmerjeno iri ni kazalo razumevanja za kulturno izživljanje slovenskega prebivalstva. Prizadevanje za ustanovitev društva, ki bi povezalo redke slovensko misleče posameznike, so ostala samo prizadevanja, ker je takratna nemško nastrojena oblast v Radgoni v klici zadušila vsako misel o Ijudsko-prosvetnem delu. Kljub vsem težavam se je okrog 1890. leta ustanovilo na pobudo duhovščine tudi v Radgoni bralno društvo, ki pa je bilo ves čas obstoja pod močnim katoliškim vplivom. Društvo je imelo največ članstva med okoliškim kmečkim prebivalstvom, dočim je nemško usmerjeno ali pa liberalno meščanstvo ostalo izven društva. V teh letih, zlasti v začetku 20. stoletja, so se začele oblikovati razlike v nazorih in politični pripadnosti. Po letu 1900 so v večini prleških vasi obstajala katoliška bralna društva, ki so se ponekod razvila iz Mladeniške in Dekliške zveze. Prt Tomažu sta obe zvezi dalj časa prirejali ločeno nastope in gledališke predstave. Celotna prosvetna razgibanost v takratni dobi je bila preveč priložnostna in nezadostna. Delo je bilo omejeno na določene prilike: pevske nastope, prirejanje izletov in čitalniške prireditve. Izobraževalno delo na podeželju je kmalu zašlo v krizo, ker ni bilo primernih knjižnic in predavanj, ki bi kmetu povečale izobrazbo po končani osnovni šoli. Judi delo v čitalnicah jc po letu 1900 nazadovalo vse do prve svetovne vojne. Število izobraževalnih društev je sicer raslo iz leta v leto, toda to ne daje realne slike nastalega položaja. Do leta 1898 je bilo prosvetno delo osredotočeno v Slovenski krščansko-socialni zvezi, ki je bila tudi pozneje središče katoliškega prosvetnega dela na Slovenskem. Po vojni, lela 192». se je ta zveza preimenovala v »Prosvetno zvezo«. V njo so bila vključena vsa katoliška prosvetna in izobraževalna društvu. Ostala naprednejša in liberalnejša društva so bila vključena v Zvezo kulturnih društev. Leta 1903 je bilo v Ljutomeru ustanovljeno sokolsko društvo »Murski Sokol«. Ustanovitev društva je pomembna, ker je Murski Sokol predstavljal poleg telovadne tudi močno vzgojno in prosvetno organizacijo. Sokolsko društvo jc takoj v začetku razvilo prosvetno delo s svojimi odseki: dramatski, tamburaški in knjižnica. Pozneje so prirejali tudi strokovna predavanja za splošno izobrazbo. Takšne so bile razmere v ljuski prosveti preti začetkom prve svetovne vojne. Potem pa se je začela cepitev sil in trenja med posameznimi prosvetnimi društvi, ki se v svojih nazorih niso ujemala. Ponekod so se odnosi med društvi zaostrili in ovirali delo, drugod pa je takšno stanje saino pospeševalo prosvetno rast s težnjo za prestižem. Mc vinogradnik garata v poletnih mesecih noč in dan in le zima pomeni za nju primeren čas. ko lahko posvetila svoj prosli čas izobrazbi in prosveti, l udi danes proizvodnost dela še ne prinaša takšnih dohodkov, da bi bili zagotovljeni jioirelmi pogoji za kulturni dvig našega Slovenski filmski delavci so pri mi s posneli film-..Na nalovili M ure" 6> podeželja. Zaradi tega je ljudska prosveta po osvoboditvi morala upoštevali to važno dejstvo in graditi na obstoječih pogojih. Predvojnih uspehov kljub pomanjkljivostim ne smemo podcenjevati. Zabeležene so kvalitetne igralske stvaritve, srečujemo bogate knjižnice in uspele pevske nastope. DOBA OKUPACIJE IN POVOJNI RAZVOJ Doba okupacije pomeni najtežji čas, ki ga je kdajkoli doživel naš človek. Okupator je z nasiljem inkvizicije potujčeval in pustošil kul- sevedu ne da dokazati s številkami. Kljub temu pa v tej. močno oddaljeni pokrajini od središča slovenskega kulturnega in prosvetnega življenja opažamo prizadevanja po kvalitetni rasti v enaki meri kot skrbno in premišljeno pospeševanje množičnosti. Razvoj ljudske prosvete v Prlekiji bi lahko razdelili v tri obdobja. Prvo obdobje zajetna čas po osvoboditvi, do prvega kongresa 1 judske prosvete. To obdobje ima bolj značaj spontanega navdušenja ob končani vojni kakor pa organiziranega, načrtnega dela. Prelistajmo kroniko te dobe! Vsaka vas je na svoj način dajala dllšku veselju ob L ujtomersko sloneli sk o pevsko društvo se je v (lobi svojega plodnega delovanja razvilo o matico drugih glasbenih ustanov. Slika prikazuje l jutomerski mladinski pevski zbor, ki je kot prvi te vrste na slovenskih tleh začel delovati leta 1904. turne dobrine širom po Prlekiji, ki so bile plod truda in dela vztrajnih prosvetarjev. Prosvetne domove so zaprli, iinovino zaplenili, slovensko besedo in kulturo preganjali, knjige sežigali na grmadah, prosvetarje preganjali in jih izselili Izobrazba slovenske mladine je bila prepuščena nemškim šolam, javne knjižnice opustošene. bralni večeri in čitalnice prepovedani, igralske skit pine pa razpuščene. Ljudska prosveta jc bila na tleh. Redke slovenske knjige, ki so ostale po slovenskih hišah, so skrivaj prebirali. Po svoboditvi jc v Prlekiji vzplamtelo še nevidno kulturo-prosvetno življenje. Pognalo je iz korenin stare prosvetne tradicije. Nova pot lastnega kulturnega življenja pu je bila težka zaradi dediščine preteklosti. Pogoji so bili slabi. Odločilna pa je bila volja in hrepenenje po izobrazbi. V novi državni skupnosti je postala ljudska prosveta najvažnejši činitelj pri prevzgoji stare miselnosti in dvigu splošne kulture. iz preteklosti smo vzeli vredne kulturne dobrine. Najnaprednejše stvaritve naših kulturni h ustvarjalcev je bilo treba posredovati ljudem. Prosveta se je temeljito lotila dela v smeri miselne prevzgoje ljudi. Vojna jc čudovito razgibala težnjo po izobrazbi. V vojni je človek spozna) marsikaj, doživel duševno krizo in v knjigi je iskal odgovor na številna vprašanja. Ta pospešena duševna preobrazba in hotenje ljudi je v novih pogojih ustvarilo organizacijske oblike vseljudskega prosvetnega dela. Prosveta je dobila značaj množične dejavnosti. V tej kvantitativni razširjenosti je najbolj napredovala od predvojne, dočim v kvalitativnem pogledu ponekod še zaostaja za predvojno višino, lo se končani vojni. Na vaških mitingih so že nn-slopali z recitacijami in plesnimi točkami. Prosvetno delo je bilo razdrobljeno in nepovezano. Vsaka organizacija je imela svojo knjižnico, pevski zbor in igralsko družino. Na splošno lahko trdimo, da so bila takratna vodstva prosvete brez pravega posluha za prosvetno delo. Takšen položaj pa jc bil za daljšo dobo nevzdržen. Težnja po izobrazbi in široki razgledanosti, ki je gotovo značilna za povojni čas, je neodložljivo terja Iti novih organizacijskih prijemov, Drugo obdobje, obdobje Ijudsko-prosvctnih svetov, izraža jasne smernice kongresa Ljudske prosvete (v marcu 194") s poudarkom na vzgoji človeka. I jndsko-prosvetni sveti so bili ustanovljeni zato, da bi združevali in pravilno usmerjali ljudsko prosveto sindikalnih, mladinskih, ženskih, zadružnih organizacij in samosotjndi ljudsko-prosvetnih društev ter kuHiirtiO-prosvct-i'ih odsekov OE. V bistvu se način dela ni dosti spremenil. Niso redki primeri, ko so bili ti sveti popolnoma odtrgani od ljudi in stvarnosti. Sveti so dovoljevali in prepovedovali razne igre in kulturne prireditve. Te cenzorske ukrepe so ponekod delali brez zavestne odgovornosti iti kritike predloženih del. zato so bili takorckoč na dnevnem redu spori med predvojnimi igralskimi družinami, gasilci, mladino itd. Razumljivo je. da je takšen način dela samo hromil in razjedal zdravo tlelo ljudske prosvete. Organizacijska oblika takšnega dela jc iz dneva v dan opozarjala, da z razdrobljenimi skupinami ne bo mogoče doseči večjih uspehov. Da so krajevni sveti mogli biti le prehodna organizacijska oblika, se ni pokazalo samo v Prlekiji. Nujno sc je 64 bilo treba vrnili k prirodnejši organizacijski obliki, ki je trdnejša, bolj demokratična in ljudska — k društvom. Trčijo obdobji' označuje torej povezovanje skupin v društva in iskanje sposobnih okrajnih vodstev. V nadaljnjem organizacijskem razvoju so se formirala sindikalna, mladinska, izobraževalna in druga društva, ki so se čedalje bolj Dramalitki odsek ljutomerskega Sokolu je pred uojuo uprizoril Mužurimičeno tllusauagmictH: osamosvajala, dokler sc dokončno niso popolnoma odcepila od svojih matičnih organizacij. Prva društva so bila Jela 1**49 ustanovljena v I juiomern, Gornji Radgoni in tudi že na deželi. V mestih so ustanavljali sindikalna, na podeželju izobraževalna društva. Mora doba pa je nastopila preteklo leto z usta na v! ja njem delavskih kuliiirno-prosvctnih društev »Svobod* v delavskih središčih. Svobode*, ki bi naj prinesle novega duha v kul-hirno-prosvetno delo naših ljudi, šc niso prebile ledu in sc njihovo delo bistveno ne razlikuje od prejšnjih društev. Do konca preteklega leta je bilo ustanovljenih pet »Svobod in sicer: v_Rad-goni, v Ljutomeru. Radencih, Kapeli in Železnih dverih; in je tam, kjer je med člani <1 rušiva večina delavcev in kjer so ugodni pogoji za razvoj »Svobod*. Skupaj je po podatkih delovalo v okraju 32 ljudsko-prosvetnih društev. LJUDSKI ODRI TN DRAMATSKE SKUPINE Začetki igranja v Prlekiji segajo v drugo polovico preteklega stoletja. Ne smemo mislili, da sc naš človek žc pred prvo gledališko predstavo ni igralsko izživljal. Stari ljudski običaji, zlasti žciiitovanjski, so posebne vrste ljudske komedije, kjer so ljudje lahko zadovoljevali svoje estetske potrebe po igranju. Prvo uprizorjeno slovensko dramsko delo je bila T inhartova »Županova Micka*, ki so jo v okviru priprav za ustanovitev čitalnice uprizorili 18. avgusta 1867 v Ljutomeru. Vloge so dobro interpretirali Angela Huberova, Kukovčcva. Gomilšek, Ornik, Kukovec in Jesih. Igro jc po vsej verjetnosti zrežiral A. Kocmut, ki je verjetno tudi sam igral. Za daljšo dobo nimamo nobenih podatkov o razvoju dramske kulture v Ljutomeru. Leta 1892 je čitalniški odbor razpravljal o čitalniški dra-matski skupini in sprejel sklep, da se čitalnica vključi v »Dramalsko društvo- v Ljubljani kot reden član. To dejstvo nazorno govori, da je amatersko igranje v I jutomeru bilo v tedanji dobi že precej utrjeno in razširjeno. Val odrskega ustvarjanja je proti koncu prejšnjega stoletja zajci tudi podeželje. Lela 189" je igrala ljutomerska čiialniška skupina igro »Berile Novice*. Istega leta je bil prirejen skupni izlet ljutomerske ni ormoške čitalnice k Tomažu in verjetno je, da so tudi tam. uprizorili »Berile Novice«, ker sta v sporedu nastopila tudi združena pevska zbora obeh čitalnic. Amatersko gledališko dejavnost so razširjali tudi dijaki, ki so prihajali mi počitnice. Ustno izročilo pravi, da je pisatelj Ksaver Meško že pred letom 1900 miši ojml z dijaško igralsko skupino po večjih krajih. med drugim tudi pri Tomažu. Katoliška izobraževalna društva so skrbela za razvoj amaterskih ljudskih odrov na deželi. Prvotno je bila izbira del nabožnega značaju. Ponekod, kjer je bil vpliv duhovščine močan, so igre igrali ločeno dekleta in fantje. V tein času so igrali nabožne igre kot so: »Lnrška pastirica*, ki so jo okrog letu 1900 uprizorili v Radgoni in »Prt kapelici«, ki so jo v začetku /.udntžtu dum na f iuuui je bil zgrajen med pr ni mi o Sloneniji. Slika prikazuje /mio/ino ljudi ob oloo-rdtti doma Izobraževalno umetniška društvo sFrance Prešeren* iz Stare ceste je bilo na tekmovanju Ljudske prosvete » I jubilant nagrajeno kot najboljše podeželsko društvo n Sloveniji. Posebno se je pr o slavila njihova igralska skupina, ki irna n kraju in okolici zaradi koali-tetnih prireditev lep ugled tega stoletja uprizorili v Križevcih. V poznejših letih se na odrih vedno bolj uveljavljata burka in komedija. Leta 1908 so mariborski dijaki pod imenom ljutomerske Čitalnice uprizorili igro .-Cigani«. Naslednje leto je bila ljutomerska čitalnica pobudnik, da so pod njenim pokroviteljstvom prišle na oder sledeče igre: »Čevljar - barone s sodelovanjem orkestra in »Slovenskega pevskega društva« v Ljutomeru. Dvakrat so uprizorili igro »Cigani« v Vidmu ob Ščavnici in Veržeju. Pod zaščito čitalnice pa so v Vučji vasi igrali »Šolskega nadzornika« in »Buček v strahu«. V letih pred prvo svetovno vojno se je amaterska gledališka dejavnost na dež.eli utrdila, saj so letno igrali 'že 5 do 4 igre. Po vojni je skupina gimnazijcev, učiteljišč-nikov in študentov pritegnila pozornost ljudstva z raznimi nastopi in gledališkimi predstavami v Vidmu in pri Mali Nedelji. Največji kultunio-prosvetni dogodek, v zvezi z delom prleških študentov, kmečkih fantov in deklet, je bila uprizoritev Tostojeve drame »Moč teme« pri Mali Nedelji poleti 1925. Napredna mladina je dokazala tistim, ki so trdili, tamburaških zborov, 5 godbe na pihala, 2 orkestra in 2 plcsnu orkestra. Zlasti lepo se v zadnjih letih razvijajo nekateri tamburaški zbori, kur je vsekakor za pozdraviti. Če na koncu strnemo povedane misli v celoto in skušamo napraviti zaključek, je na prvi pogled vidno, da Prlekija skozi desetletja svojega kulturnega iti prosvetnega razvoju ni cap- '/.načilna prleška hiša, ki jo srečujemo v vinskih goricah. Ijala t>o poti kulturnega primitivizma. Čeprav jc bila do nedavnega brez pravih kulturnih zvez s središčem slovenskega kulturnega in prosvetnega življenja ter brez potrebne pomoči, ni zaostala za kulturnim razvojem ostalih slovenskih pokrajin. Nasprotno, ponaša se lahko z delom, ki izhaja iz starih tradicij in ima vso podporo pri ljudstvu, ki ie pripravljeno za svojo prosveto mnogo žrtvovati. Jeruzalem, kraj kjer gojijo frto svetovno znanih vin. Jeruzalem pa ni samo znan po vinu. Delavci vinogradniškega gospodarstva slonijo tudi kot skrbni gospodarji. Pogrešamo pa pri teh ljudeh i> ublaženih goricah* organizirano prosvetno in izobraževalno delo. 67 JAN BAUKART: O ljudskih grbih v Prlekiji Med posebnosti Prlekije štejemo poleg samosvoje Rovarite in raznih starinskih šeg tudi ljudske ali vaške šaljive grbe, s katerimi sc ponašajo še skoraj vse vasi in se med seboj zbadajo. Tako pravijo Lotmcr-žanci svojin] sosedom na Kamen ščaku, da imajo žabo *J»a lancir (verigi) in jih dražijo s slaro zabavljico, ki jo je zapisa) Stanko Vraz in se glasi najbrž takole? Vi Kamtnščunci, sami pijanci, penez več ncmiite, hote dom ul Mamo, še mamo žabo na lonci, žabo odurno, pcaeze mamo! Kamenščanci pa jim odgovarjajo, da imajo medveda sna lauch. Izraz >na Janci« je precej razširjen, po sebno na Murskem polj n, vprašan jo je, ali je samo v zvezi z živalmi, k' bi utegnile viti, ali tudi z drugimi revmi, ki veljajo za ljudski grb, V slednjem primeru bi biln In neka podobnost S knjigami, ki SO jih V srednjem veku imeli nn verigah,, da jih nt kdo ukradel. Kraja ljudskih grobov pa je sploh razširjena i«i pomembna navada. ljudski grbi imajo kakor plemiški, mestni, trški in deželni svojo zgodovino. Grbi sploh so sr razvili v srednjem veku z nastankom vite-šiva in najbolj zu časa križarskih vojsk, ko so plemiči po vzhodnjaškem ozir. Bizant inskem vzgledu prevzeli podobe rožnih Živali: levo, leoparda, orla itd. Tudi svoje čelade so okra sevali z istimi znamenji, ki so bila lam dalje vidno ko na ščitu. Grbi vladarskih rodovin So se večkrat ohranili kot državni grbi. Določen grb je kmalu podal dedno znamenje vsega plemiškega rodu in se je s časom prenesel tudi no njegovo zemljiško posest ali gosposko, Ce je plemič podedoval ali sprejel v zajem kako novo graščino, je prevzel v svoj rodbinski grb še grb graščine ali vsaj njegov bistveni, najznačilnejši del- Grb se je torej podedoval, Nemški sc pravi podedovati erben. Se zdaj pravijo pri nus ponekod za podedovati erbati lili lier-bati, erh ali herb, kar pomeni dediča, in erbija, herbija — dediščina-Iz le nemške besede, ki je prišla k Ham s frnnkovsko-ncmškim Fevda-lizmom, je nastala nosu izposojenko grb, ruska gerb, češko herh. S časom so tako grbe prevzele ali prejele od vladarjev tudi mestne Irske občine ter celo osebe meščanskega stana. Tnku je n. pr- trg Ljutomer dobil svoj stari uradni grb; na srebrnem ščitu se vzpenja nad /majem na zeleni trati konj-sumorog, t. j. konj z rogom na čelu, v levem gornjem kotu pa so trije rdeči križci. Morita je konj v zvezi s konjerejo, ki je bila žc od nekdaj na Murskem polju ilomn, zmaj po z močvirnatim svetom nn severni in zapodili struni kraja. Grb so imeli Ljutomerčani kakor tudi drugi imetniki grbov v svojem uradnem pečatu, s katerim so pečatili vse važni? listine. Kako pa so Ljutomerčani prišli do svojega medveda »na InncisF Graščinski podložniki no Murskem polju in sploh v Prlekiji so videli, kako se njiliovi plemiški gospodje na Brunčku. Dolnjem gradu, t Lu-kavčih, na Cvirnu itd. ponašajo s svojimi grbi ali kakšno veljavo imajo pečati s lakirni grbi- Prleki pa so tudi veseli ljudje in hudi šaljivci, ki radi zbadajo drug drugega ter rajši pojejo in se smejijo, kakor da bi preklinjali in se jokali. Ker jim vladarji niso poklanjali lepih grbov kakor plemičem, mestom, trgom itd-, so si razne prleške vasi izmislili čisto svoje, največkrat šaljive vsebine. V ča s i h so nuj h rž sosed ne vasi nadele kakšni vasi kak grb vedno šaljivega in navadno za kraj značilnega pomenu. Drugače si namreč ne moremo razložiti dejstva, da imajo neki kraji grbe, ki niso častni, ml pr. Žerovinci, ki po starem izročilu »nn vučjem govnu kolje špičijo«« Kajpada so bili tudi ljutomerski trza ni ali »purgarh na svojega samoroga hudo ponosni in se imeli zn nekaj boljšega nd »ve^ničarof a ali vaščanov-Ni čudež, da so jim okoličani nagajali, kjerkoli so le mogli. Tako so jim najbrž pritaknili tudi medveda na lonci. S svojimi grbi se ponašajo ozir-dražijo Prleki, kaknr že rečeno, ob takih prilikah, ko se zbere ljudje iz raznih vasi, »L pr. na znanih »gostil vanjilihu-dicof« je ni mi edino mistična pred-stat n. ki je prešla v prleški Ijad, ski grb. Starodavnemu trgu ali »varnih Veržeju blizu Mure« o katerem krožijo razne hudomušne štorije Kn-knr n Ribničanih. Buhi Ir ih, MnrHhvr-Žanih in Lem borza nih blizu Roga len. kuka uh veselih prilikah k n k a v j -r n , duši imajo v uradnem grbu ribo in jih sosedi radi družijo s lik* vij« ali bile«, ki so jo pre nekoč ju halj dol po Muri, ali pa z bikom, ki so ga baje san ture tu vlekli. Vrržcjci so hili včasih hudo iznajdljivi in miga ji vi. Tako so nekoč ho teli prebivalcem Mole niže oh Muri n lupili gosaka. ki ga Ima vas v svojrm grbu. Seveda sr jim to ni posrečilo in gosak še dandanes ponosno stepa po mol voskih pašnikih nli leži o Mar liho vem pohlevno na velikem krožniku. K r a p j c oh Muri si je izbralo tolstega k ropa . ki v Rimkjijšnjih Maricah (rokavih) ni redek. Na bližnjem C’ v r n n pa častijo rakovo samico, račico, ki »so jn k hi ki gonili, bikoviiio pa dnžui ostali«. Vas Pristava ob Muri ima v grbu m a k , znamenje, da so nekdaj pridelovali nn Murskem polju veliko muko, od katerega so dajali graščakom tudi desetino, Imeni Makoter in Makovec nista redki. Sosedna S t r o č j n vas sc sladka z modom iz č e h o I n e g o k o -š a — morda so se tod posebno ukvarjali s čebelami. Vinorodni 1' rosi k i so pritaknili 1» r o d . dasi terc po dolini samo ponižen pc-torek. Sosedna Nunska g r a h a ima k I n š i c r ali samostim, ker je ta stala večja hiša, nekdaj Inst Rimskega samustnun pri Grudni. V R i n r c 1 o v i g r n h i gostoli s 1 a v i č , slavček, kar sc sklada z nekdanji in nemškim imenom Nach-tignll. Nn P odg r n d j n . nad katerim se dvigajo lepe gorivi*, nosijo s la ri uski častili ji vi r o v n s , I. j« polic«, v katero še da n danes zarezujejo »piitnrjj« ali hrenlarji število »pili« ali brent, ki jih. polne grozdja, nosijo oh trgatvi v »preše ali stiskalnice. V paradiž ull raj te povabijo prebivalci bližnjega Gre-s v v č n k n , ki so si za z nam en je raja izbral j rdeče j n b o 1 k o. Na gričasti Stari cesti zapnduo od Ljutomera redijo ježa, ki hudo zbnda, če Rti nameniš ukrasti. Sosednemu naselju Benciku prepeva vso jesenske noči od sladkega soku omamljeni Čirič in vabi v trgatev. Raztreseno naselje Meko t- Trgatev. iPiita< bo skoraj polna in >plitar< jo bo odnesel na ?prešo<. Znečer, ko bo mošt že tekel p kad, bo spet mnogo smeha in veselja. n ja k se ponaša kot prnvo ra c s t a in ima tega v svojem grbu v velikih čislih. V Žerovincih — Vrazovi »riubrnvž žerovinski« — sc pečajo z nekim poniževalnim delom: kakor smo že culi, »Š p i č i j o kolje n n v o č j e m govnu«. Zato pa je sosedni D c s n j a k bolje imeniten, suj *s p ii š č a zarjo«. Ko namreč napori čas, ko se svatje ru z j dejo, potegne gospodar čez rešeto rdeč rohec, v rešeto pa postavi gorečo svetilko. Ko slopi nato s lo pripravo v hišo, ugasnejo vse druge luči in tedaj se vidi rešeto kol rdeče sonce. Gostja vedo, da jc gostija pri krnju. Ponižnejši Kozarščak sc ponaša s krotko k oz n. dolgi H u j-b a r pa s gibčnim kuščarjem-V Cezanjevcih ob Ščavnici so si izbrali vizo ali bizovino, ki ji navadnu pravimo —belugo. V Vegri č e v c i h imajo čuden grb, n n m reč pri vsaki hiši drugo m e -širijo ali rokodelstvo najbrž zaradi tega, ker tam nekdaj ni bilo rokodelcev ali prav malo. Vaščane V i d a n o v c c na sosednem griču straši vsako noč čuk; morda jih spominja njegov klic na ime naselja, V ]. o k a v c i h na ravnem Murskem polju lahko okradeš debelo rdečo b u t o 1 c n k o . jabolko neke domače vrste. V š a i i n c i h zobljejo debele č r c š n j e in ti jih radi ponudijo. V bližnjih Kristancih sc potem lahko nalokaš imenitne s i -r o t k C, V Banovcih so manj ješči, zate pa stanujejo bolje gosposki v graščini podobnem »Lumpi-š č a k u« ali svetilniku. Na sosedni G r I a v i te čaka navadna zelena ž n b a. V oddaljene L ogarovce po bodi samo, če se no bojiš živega »v r a g c c a«, ki ti privihra naproti. Podobnega hudiča imajo tudi v G a j š o v c i h na laaci, z logarov-skim pa sta si »v rodi kak vrag ne zlodi«. V K o k o r i č i h ti zaigrajo radi na starinske »b r u m b i c c«, majhen instrument za velika tista, o katerem jc zapisal Stanko Vraz: d)a bi bruinhicc mola, si hriimbala bil« V Križevcih sredi Murskega polja prelisičijo tatove grbov z v u j k u r j c m ali »vajkartom«. pra-menam rdečih niti, v katerem so skrite igle« V bližnjih Borečih 69 se pazi, da tc sosed ne piči z iglo v bedro rekši: jBoreške miihc hudo pikajo.« V K I ju čn ro v c j h ti po, nudijo črfo, žogo nlr blazinico s skritimi iglami, po drugih podotkih pa »prperc (poper) ali celo suho ju-žino, V Bunčanih prinese c v r -I o , povodno plfco, ki jo navadno predstavlja hudo razkuštrana in oskubla kokoš. Bolje okusen je Menda recak (racman), ki te raka v S 1 a r i v a s i, če še ni po- Ljutomerski grb ginil pod m os lom, »ven je ne vodo meja«* Nato se v Novi vasi lahko napiješ zanesljivega domačega zdravila, brijnve, t- j. s poprom pomešanega žganja, v I | j a š c v -c » h pa si potem oddahneš, ko a a ■ predeš nekaj časa, kakor to opisuje (udi Fran Milčinski v pravljici »Gospod in hruška«. Predstav, Ijata ga mož in žena, ki sedita, saj imata ras* Slarovaškega recaka lahko spravi v lovsko torbo ali k a n ji r( ki ga izmakneš v li u -čeč ovci h, kjer pre »kruh s kanjirn jejo«, v sosedni V u č j i vosi pn se zopet srečaš z makom tam od Pristave, Med vasmi* ki sc nato vrste oh Muri proti Radgoni, se ponaša Hrastje s svojim kav-ranom ali k a v r n Č e m, Gornja Mota se masti z r i h o , v R i lit A r o v c i h jedo radi j c I r a ia v Turjancih so »hajdinski žgajn-ki« zelo priljubljeno jed, saj so mlaliči iz Ščavniške doline* ki so nekdaj hodili tja mlatit, tožili: »Zoran žgajnke, opodac žgajnke, večer žgajnke, pa sen sit k uk bik!« V Rali e n c i h si »vračijo« želodec v svojem grbu z imenitno slatino, v B o ra t e vi so veliki prijatelji koline, v Sratovcih imajo redkega ptiča, namreč »v r n b J a v k o b a č k (kletki), na Mole h blizu deroče Mure pu b a r e n (brod). Na Račkem vrhu ali Rač-jaku pijejo še iz starinske m a jo - like, na visoki Kapeli se pre-vaza jo z ladjo, Paričnjak čuva svoj prazni vinski *p ii č e 1< (nemški Pitschel), na babjaku redijo namesto žabe p u r a n a , v Orehovcih se bahajo z orlom, ker jim je bil oreh nnjbrž premalo imeniten, v Crešnjevcih zobn-jo seveda č r e š ■ j e , nn N o r i č -k e m vrhu pa praznijo tpBtrO^, posebne vrste vre z ozkim dulcem* Na poti v Ščavniško dolino sc okrepčamo na vinorodnem Murščak ti s pintom dobrega vina, v sosednih Z a s a d i h nas pozdravlja »v u č j a taca«, na R o žj č k e m vrhu pa lithko pozobamo lep. sladek grozd* Medpotomn si v S t an c t i n c i h privoščimo preko p r ec o (presto), v K u p e ( 1 n c i h se ustavimo prod znamenito Ben e d i -kov o (Benediktovo) tablico in jo nato naglo mahnemo po Seliš č i h , da nas ne popikajo z jezo* I. j- z ježovo kožo na palici, kakršno še nosijo »pozavčinh* kadar hodijo po vaseh »na gostil vanj e poza vat« ali vabit- Mimogrede poglejmo Še v vasi okoli Male Nedelj«! V Bučkovcih lovijo po jarkih svojega priljubijenega piškurja* v Drakovcih častijo »grozovit-nogo H n t v e r a« - zmaja (nemški der Drachc)* v k u r sc n c i h jedo »črno ž ii p o s p 0 I r e«, kar ni lahka reč, v Silarovri h nabirajo ua močvirnatih travnikih s i ■ lovec in Radoslave! sc poslavljajo s Čaje o, povodno ptico* ki je prej sorodna galebu (ruski čajka) kakor kavki. V P r e c e t i n-C i h pomaga pri delu trmasta m u* la, v Moravcih na južni strani »bregače« skače kobila z žrebe I o m , v B o d i s I a v c i h ti postrežejo z domačim mehkim sirom, v G o d c m a r c i h pa z »žmahnim« gosakom, V Grab-š i n c i h silno skrbijo za dober piu-kavče ali »c ii r k«, da namreč žganje lepo teče iz kotla v lonec, v Trbegovcih pa nam radi pokažejo bo rovu jak a ali brinovko (prleška hura vica — brin), napravljenega iz žgane gline in votlega; napolnijo ga z vodo, in če vanj pihneš, zažvrgoli in poškropi radovedneže* Po S o v j a k u se spreletava ponočna savn, v ravninskih Ben k o v c i h onstran vijugaste Ščavnice nosijo »kruh v kanjiri« in sosedi jih zbadajo: ^Berkovci majo kanjir na gobci!« V Botehnečecih sc pase lepa kobila, nn 2 i h I n v i skovika Že znani čuk ali nas morda čaka oblikovec* »krogla poleno* ki se mu je dobro izogniti* S l a p t i n c i imajo samo domorodno žabe, na J a m n i pripravljajo dragim gostom pija vice, ki pa niso nič drugega kakor klobase z ostrimi »gum bes n ieamk (bucikami) namesto lesenih »špol«. Tudi na Vidmu se oglaša čuk, v Bi serjanah pn bolj prijazni r e -ca k. V C a k o v i moramo pazko imeti, da nos ne piči kača iz njenega grha. Najbolje je, če sc zatečemo pod breze vasi Brezje ali pa v K u t i n c c , kjer nam morda postrežejo z rumeno kutin o* Ni pa dobro hoditi po B la -gnšu, kjer sc utegne zgoditi, da nns napade priljudna domača u š* V Dragotincih ii radi prinesejo na mizo »m a t e r n co«, kolino iz debelega črevesa in polno skritih bodic* V Ot os 1 u v c i h nas pozdravlja smrdeči h n p k n č nli vdeb. ki živi na ondotnih močvirnih travnikih; sosedni dečki zmerjajo oko-slnvske g »vdebovci«* V O č e s I a v > c i h te povabijo na »r e n d n«, rajanje (nemški der Reigoti) ali ples in ti ponudijo domače slatine, poleni pa lahko zaspiš pod blazino, ki jo čuvajo v »žlahtnem« Grabo' nosu, ali pa si v sosednih Kralj c v c i h privoščiš sočno r u m p o, neko debelo vrsto hruške* V I v a n j-c i h se ne bodi bost z njihovim divjim bikom, ampak ga skušaj zvezati s »strički« (nemški der Slrick) ali vrvmi, ki jih častijo v Kanovi pri Negovi* Cc pogledamo zdaj iz ljutomerske okolice v bolje oddaljene »gru-be« in »bregače«, tja v tiste predele Prlekije, od koder teko njeni potoki v Resnico in Dravo* prihajamo najprej v kraje, kjer so poročila o ljudskih grbih redkejša. V Oseku nosijo k r č c n c o . motiko za krčenje* kar se nanaša nu bližnje, nekdaj Prleška pozavčina pomenihirc kamnolome* V C u geti n c i h si zvonijo v cekarju. v Senarski se zalagajo s skromno k o r u z n i c o , koruzno pogačo, v Spodnjih Verju-u a h pa redijo p e r m a n a (nemški der Bar), merjasca- V Gočovi 70 jim je od vsega mesi) za veliko noč ostala samo uboga čeljust, v 2 h p e 1 i n c i h pa od živinčetn samo kravji rep, Malo na bolj’ Sem ko v Ločica pri D c s i e r * o i k n (Vrbami), kjer imajo vsaj b u t o I e nIi že omenjene buloleii-ke, jn v T r ti «i v« k i vasi pri Bišu, kjer jedo godljo jn sladko žu-po. medtem ko sc v G a b c r ti i k n pri Juršincih zadovoljujejo s p o -kaši, zelenimi žabicami. Ji I a -p o n <■ i se za Im vaj d »b igri k«-bile, P o I e n v i pri Polenšaku ponujajo guslam k i s c 1 a k o (kislo mleku] za žejo, v S I r c J j n n c i h in Z a I m a n c i h jih pitajo s ščuko, v R i 1 m a r k n jim pri’ nesejo m e d n v torbi, v B r e -z o v c i h pa se jim jc v sirotki /našla žaba, V B r e z u i e i so si za grb ulovili r n č i c o , Tičko potočno ribico, v srečnejših S o d i n -c i h sc mast i jo s krapom, v Podgorcih po sc buhnjo s po- ga j c I e n n in v S e j a n c i h prc-važnjo si rolko ec Jo na Joj-1 r a Ji. Majhni Z a 1j i e n s č o k jc ponosen na svojega konjenika, ki mu $ c n c ž c i ponujajo za konja k r p I j c (Jur n e) sena. V Prše t i n c i h gojijo lepo živino, saj v kepanji (koritu) Ule kopljejo in z žlico (golid«) k r v za* jemljejo, v L u h o n c i h pa so bogatejši in bolje potratni, knr kažejo njihovi iz klobas spleteni plotovi ali lese, p o k r i -I e z »g i b n n j e n m i«, najboljšimi prleškimi pogačami. Sosedni 2 v a |t je skromnejši in zadovoljen s k o r it z n j a č u (zlcvanko iz koruzne moke), I v n n j k ] c š j a k h ali lešniki, to sc razume samo ob sebi in tudi I i -s jel im H n r d e k u hli/u Ormožu se ne čudimo. Judi nu Spodnjem dravskem polju in ob Dravi navzdol niso h rez ljudskih grbov, V F o d v j n c i h Osluševcih zakoljejo vrasib uš ali gledajo pa starejših podatkih skozi strt gater v oknu, v Trgovin u paznnjo »m r z I i ogenj;, ki pa je le neka živordeča goba, v Mihovcih lahko dobiš domači sir ali skuto, v starodavnem Ormožu pu ričeta ker je bilo tam nekdaj /mmu sodišče, o kate- "1 na utišajo po večini im naravne značilnosti krajev, im posebne, pretesno smešno losi nos (i in navade njih prebivalcev, redkeje na krajevno gospodarstvu, zgodovino ali .samo ime. V svojem jedru s« torej docela realistični, kar zopet priča, dn so povsem ljudski. Preprost človek do-Jerca jasno samo to. kar more s svojimi čutili tako rekoč otipati, in hinhizira najin Se na realni osnovi svojih dojetij. Pojme, dejanja in Im-jcslovim bitja si skušo ponazoriti stvarno: paradiž z jabolkom, spuščanje zarje z rešetom in lučjo, rušo s konjsko pošastjo, prejo časa z brezdelno dvojico itd. Te ponazoritve in sploh ljudski grbi pričajo o duhovitosti in iznajdljivosti prleškega ljudstva. Zato so vredni, du jih o hranimo, če žc ne v dejanjih, pa vsaj v spominu in zapiskih. Prleška kmečka hiša je zaradi neenakih razmer d preteklosti zelo različna. Ponekod je razkošna in prostorna, drugod pa ose preveč skromna in tesna. Povsod pa srečujemo na oknih cvetje, ki krasi njen izgled. retn pravi stara muropoljska pesem: sTi prvi (namreč jetniki) greje im Gradec gor, ti drnci grejo na Ormož doj.c v bližnjih P n š e n c i h imajo >kuso« (morda iz madž. klitja) ali psico v čislih, v L o p e r -š i c a h poje že znani h n p k a č ali vdeb, v Frnnkovcih žaba in nn visokem Humu donijo gosli, Obrež si je ulovil močno m u * ho, Grabe se zanašajo na dobro priliko, sledljivi Središča-n i pa se gostijo s slokim p i -š t e t o m. Cc še od tod krenemo v gorice, nam v Dolnjih Šalo v c i h zapoje drozg, v Gornjih š a l o v c ih se lahko ogrnemo v m q n t 1 (plašč), v Godenincih počastimo brodarja nn suhem, v V o d r Q n c i h nam stisnejo metlo v roko, na Vitanu nas pozdravijo s cvetjem, Lara vas nam ponudi s k 1 i z k c g a piškurja, v jastreb c i h se M lik n prepričamo, kako znajo ponoči za r j o podpirati, dn ne ždrkne nazaj« n:i K r c c v i n i imajo zmerom stoj čas, na Vinskem v r h d < »vajo brus, na visokem K o g n uu-pnsled nam zapoje sinica svojo veselo pesmico. Ko smo tako obhodili Prlekijo iu segli naposled tudi malo prek njenih mej. poglejmo, od kod jc prleško ljudstvo jemalo like za 179 nuš tet ih vaških grbov. Som n v 5 primerih si je izbralo osebo, v 18 domače živali (9 sesalcev, S ptic in t drugo), v 3 primerih zveri, dalje 2 žužkojeda, 16 ptic, 2 prežvekoval ca, 4 plazilce, ? krkonov, 10 el ono-nožccv, 1 črva, torej v celem T9 živali. Delov živalskega telesa jc 6. Iz rastlinskega sveta jc vzelo 22 likov (rastline, njih dele uli plodove). Veliko je število predmetov (orodja, jedi, pijač) in sicer 51, manjše pu število stavb in večjih naprav — 6. Vseh likov iz stvarnega svetu je 165. medlem ko jih je iz pojmovnega vsega skupnj le 14. in sicer 5 označb za pojme v ožjem smislu, 6 za dejanja in samo 5 za bajeslovna, mistična bitja (ruša in 2 vragc-ca). Ta pregled dokazuje, da se prleški človek ni oziral na stroga pra vila nekega učenega grboslovjn, ampak da je svoje grbe ustvarjal v veselem, zbadljivem razpoloženju, uporabljajoč pri feni like iz. svojega življenjskega okolja. Zalo se grbi Siam jak pri Ljutomeru, rojstni kraj slikarja Ante Trstenjaka Odtod ni daleč do znamenitega Habjega klanca, kjer so leta 1664 junaške žene pobile četo Turkov. Včasih pripisujejo razna poročila kaki vasi dva ali celo tri različne grlic. To je razvidno tudi iz knjige dr. Josipa Pajka »Črtice iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev« (Slovenska Matica, Ljubljana 1884), iz katere jc posnet pretežni del navedenih podatkov, medtem ko jc precej poročil o predelu ob Pesnici in na Spodnjem Dravskem polju nabral Franc Obran iz Muškanjc. ¥ takih dvomljivih primerih sc Jc treba ravnati po novejših podatkih, ki kažejo sedanjo prakso in stanje. Tudi ni izključeno, da je kakšna vas zavrgla od sosedov vsiljeni žaljivi grh in ga nadomestila z drugim po svoji izbiri, sosedi pa so jih dražili še nadalje s starim. Ker pa ljudski grbi precej naglo izginjajo, saj so gostovanja leto za letom krajša, manj je tudi nekdanjih hrupnih primicij, zato so tudi novejši podatki precej nezanesljivi; dobiti jih j c skoro izključno sama pri starejših ljudeh. Zanimivo je v tej zvezi, kar 72 poroča Pajek o Središču. Pravi nam reč, da imaj» nekatere hišne skupi* ne še posebej m jen* druge žerjava, druge čapljo in še druge ščuko v svojem grbu, Oc so luko grhske skit* pinr naslajale tudi k kakem drugem kraju, je lahko mogoče, do je k ču-som prišlo do nasprotujočih si podatkov o vaškem grbu. V uvodu smo si skušali pojasni* fi, zakaj so nastali ljudski grbi prav v Prlekiji. Mislim pa, da to vpraša* nje še ni docela rešeno; potrebno jc se nadaljnjega študija. Zanimivo hi tudi bilo dognati, kdaj približno so nastali. Zn krompir* ki ga ima Ko* stanj v grbu, j c jasno, do so ga vaščani prevzeli po prvi polovici 1W. stoletju, ko ga je državna oblast pričehi pri nas uvajati. Morda ni v K vezi z nekdanjo zaostalostjo tamkajšnjih ljudi* po n cin*k eni reku namreč du prideluje najbolj zabili kmet najdrbelejši krompir. Precejšnje število močvirnih ptic v grbih priča, da so nastajali v času, ko so bile doline in ravnice Prlekije runo* go bolj močvirne ko dnndanes in je bilo tudi več ribnikov. Na to kuže tudi piškur, omenjen štirikrat, d-ijje žaba — šestkrat, h up kač — dvakrat* krap — trikrat, ščuka, gosak in re-cuk — po dvakrat, viza, som. rtičica. riba sploh, rak. p i ja vice, želva, lin Iver pa tudi si lovec po en krni. Ugotoviti bi se morda dalo, kdaj se jc mak, dvakrat omenjen, umaknil drugim oljaricam, odklej približno je vozil pravi brod za vozove ali haren na Melch prek Mure, kdaj sc jr na kmetih pojavil tuji xmantis namesto domačega plašča, kdaj so plest v parih zamenjali nekdanje m nožni skr raje ali »reudex itd. Ni še tudi dogminu, kako daleč so bili in so še ljudski grbi razširjeni n, pr. v gornjem delu Slovenskih goric, ker niso samo v Prlekiji doma, kje jih še stalno uporabljajo, kako se mordn zdaj spreminjajo in počno* stavi jajo* koliko še jc ostalo od njih v živem ustnem izročilu itd. Za zaključek tegn nepopolnega pregledu prleških ljudskih grbov čujnio, kako so po najbrž novejšem izročilu prišli Ljufomeržani do svojega kosmatinca! — Neke vihar* n c in deževne Mori ti kolovrati pri-Učno notresknn »piirgar« po položnem kovačevem sadovnjaku domov. Zdajci zagleda na pobočju nekaj velikega* črnega, nekuj strašnega! — Medvedi — mn šine skozi zamcglone možgane — in žc dirja in sr kotali po spolzkem bregu kričeč: »Medved! Ljudje božji — medved na kovačevem bregu!« — Strastni ljutomerski lovci skočijo iz toplih postelj, pu-grobijo bridke puške in planejo ven v vihar in drž — nad medveda! Kaj po jc bilo? — Kovačev gnuj-nični sod jc spokojno ležal med jablanami. In da bi sc no skotalil po bregu navzdol, ga je bil kovač priklenil z verigo za jablano * * * Redkokje je lepota in prisrčnost narave tako lepo združena s prijaznostjo in gostoljubnostjo ljudi kot p Slovenskih goricah. Zemlja se preliva iz hribčka n hribček, po njih pu se širijo bogate in plodne gorice. Kajetan Kovič: Nezvesta ^Hodi z menoj, pusti jegu. meni daj roko.t >Nemren. Hibi, nemrcn iti, žmebio jemi bo.t Neje heja je prositi, dokič neje šla. Druga nej ud kliče vzela, samo Hloda dt>u. Prvi den st je oblekla lepi, beti klod no je šla na nes za potok bele riihe prdf. Kuk so riihe blc oprOne. sinek ba kraj ^e: »Muti. kaj le mi oproti srajco za oče? s Neje še do kunca zrekla, sinek ba kraj vrat: s Mati zaj si gor oblečte lepi črni klbd.t Drugi den je pil oblekla lepi, beli klod no je n svojo belo hiško riihe šla ramidt. Kak so riihe ble zraundne. sinek ba kraj je: l oti črni gnani zravndjte. mali, za oče.s Tretji den je pu oblekla lepi. beli klod. šla je lubemu n kamuro poslelo riihlot. »Kaj se jočeš. lepa liiba?< »To san bog naj ve. nekam mi je čtidno, žmetno, betežno srce. 73 BOGOMIR V E R D E V : Deset let našega gospodarstva ' narodnoosvobodilno borl>o jugoslovanskih narodov, ki je nosilu zmagoviti pečat socialistične revolucije, so v naši državi prevzele oblast ljudske množice, ki so zagotovile spremembo gospodarske fiziognomije naše dežele, odpravo polfevdatnega sistema in ekonomsko izgradnjo države na novih, socialističnih temeljih. Te, v preteklosti izkoriščane in od oblasti odrinjene množice, predstavljajo življenjsko jedro vsakega naroda, saj pomenijo tisti produktivni sloj prebivalstva, ki poleg sredstev za zadostitev svojih osebnih potreb (plača) ustvarja tudi za družbene potrebe, ustvarja torej presežno vrednost. To presežno vrednost so v stari Jugoslaviji izrabljali kapitalisti za svoje osebno koristi. Sprememba gospodarsko - politične fiziognomije naše države je nujno zahtevala izročitev oblasti nad presežno vrednostjo dela v roke tistim socialnim slojem naroda, ki to presežno vrednost ustvarjajo. S tem je bilo zagotovljeno drugačno, družbeno napredno nalaganje in uporabljanje te vrednosti. Socialistične sile Jugoslavije so tako po razvojni nujnosti dobile popolno kontrolo in oblast nad razpoložljivo presežno vrednostjo in nad tistimi proizvodnimi sredstvi, ki so v kapitalističnem sistemu omogočala izkoriščanje. Ti razlogi so dovedli do agrarne reforme z vsemi kasnejšimi dopolnitvami, do 10 ha maksimuma obdelovalne zemlje, obe nacionalizaciji ter drugi ukrepi, ki so pri nas splošno znani, tako v prvi vrsti razlastitev tistih sovražnikov naše domovine, ki so v najtežjih dneh zgodovine jugoslovanskih narodov zasadili svojim narodom nož v hrbet. Po drugi svetovni vojni, ko je še obstajala nevarnost zunanjih intervencij, ko smo imeli v domovini še ostanke razbitih izdajalcev in ko so bile reakcionarne sile še razmeroma močne, je bila nujna koncentracija oblasti v rokah države, katere temelj je predstavljal delavski razred skupno z ostalimi delovnimi ljudmi. Po dokončnem zlomu nazadnjaških sil in po uspešnem odporu zoper pritisk držav vzhodnega bloka na čelu s Sovjetsko zvezo, je bil leta 1950 izdan zakon o delavskih svetih, ki je uvedel delavsko upravljanje v proizvodnji. Ta zavestni socialistični ukrep pomeni velik zgodovinski dogodek ne samo v jugoslovanskem, marveč tudi v svetovnem merilu, V okviru teh splošnih pogojev in skladno z njimi sc jc razvijal tudi naš okraj. V stari Jugoslaviji, če izvzamemo tri opekarne, v ljutomerskem okraju sploh ni bilo industrije. Krajevne oblasti, ki so bile v rokah ali pod vplivom kapitalistov, predvsem agrarnih. niso dopuščale razvoja industrije v bojazni, da se ne bi razbili polfcvdalni odnosi v vinogradništvu (viničarski odnosi) in bi bila tako izgubljena ccncnu delovna sila. Znano jc, da je bila delovna sila v našem vinogradništvu najcenejša, celo cenejša kot v Prekmurju. Viničar jc bil z viničarijo in deputalno zemljo navezan na kapitalista ali na kmeta. Obdeloval jc gorice in delal tudi na polju pri tako imenovanih »špicah« »dela. Kmetijstvo v nižinskem predelu okraja jc bilo že v stari Jugoslaviji dobro razvito zaradi dokaj visoke kulturne ravni nižinskega kmeta, kakor tudi zaradi cenene delovne sile, ki so jo predstavljali viničarji. Vinogradništvo pa je bilo razmeroma zaostalo in nova Jugoslavija se je znašla pred problemom skoraj popolne obnove vinogradov. Po vojni je bilo treba najprej izvesti agrarno reformo in osvoboditi viničarje polfcvdalnih odnosov, odpraviti agrarne kapitaliste in razlastiti Nemce in domače izdajalce, ki so med zadnjo vojno bili na strani okupatorja. Vse to jc bilo storjeno, naknadni dodatni predpisi pit so deloma do kraja uredili, deloma še urejajo lastninske in proizvodne odnose v kmetijstvu. Tako so prišle v sklad splošnega ljudskega premoženja naslednje površine zemlje: 1. Po zakonu o agrarni reformi . . 1.069 ha 2. Po odloku AVNOJ in po zakonu zoper slovensko narodno čast . . 7.820 ha 3. Po zakonu o kolonih in viničarjih 363 ha 4. Po rednih zaplembah sodišč . . . 423 ha 5. Po zakonu o viničarskih odnosih . 990 hu 6. Po zakona o kmetijskem zemlji- škem skladu............................ 1.544 ha Skupaj . 12.209 ha Zemlja, ki je prišla v sklad splošnega ljudskega premoženju, jc bila razdeljena takole: 1. Kmetijskim posestvom............... 3.929,68 ha 2. Bivšim zadrugam................... 1.924,63 ha 3. Občinskim ljudskim odborom in podjetjem . 338,— ha 4. Kolonistom v Apaški kotlini......... 1.589,— ha 5. Bikorejcem . -...................... 101,73 hu 6. Nerazdeljena zemlja v občini Kostanj . . . 195,71 ha 7 Agrarnim interesentom................. 297,— ha 8. Gozdnemu gospodarstvu »Silva«....... 531,41 ha (gozdov) 9. Gozdnemu gospodarstvu Maribor........ 770,13 ha (gozdov) 10. Upravi za gozdarstvo OLO Ljutomer .... 916,— ha (gozdov, 11. Agrarnim interesentom, bivšim zadružnikom . 170,— ha (gozdov) Skupaj . 10.763,29 ha Razlika 1446 ha je deloma vrnjena avstrijskim dvolastnikom, deloma pa v najemu. Iz tabele jc razvidno, da je bila večina zemlje iz sklada splošnega ljudskega premo ženja dodeljena v glavnem državnim posestvom, ki so bila ustanovljena po vojni, nadalje vinogradniškim zadrugam, kolonistom v Apaški kotlini in ostalim agrarnim interesentom. Agrar- 74 Gradbena dejavnost je bila o preteklem desetletju precej živahna. I vojni porušene stavbe smo na novo zgradili, opustošene pa obnovili. I' prvih povojnih letih smo gradili tovarne in druge važne gospodarske obrate, zato za lokalno graditev ni bilo dovolj gradbenega materiala. Med večje gradnje, ki smo jih v poznejših letih zgradili n Ljutomeru, sodijo zgradbe Agrotehnika - servis. klavnica, dva šesidružinska stanovanjska bloka, več transformatorskih postu j in zadružnih dom on n okolici. K temu moramo prišteti še izgradnja vodovoda in ureditev mesta Ljutomera. Razen tega je bilo n tem obdobju zasebnikom izda nih še nad 800 gradbenih dovoljenj. ni interesenti izven absolutno v inr>p r«i«l niški h področij in kolonisti v Apaški kotlini so obdržali lastništvo nad dodeljeno zemljo, medtem ko so sc bivši viničarji sporazumeli za ustanovitev bodisi državnih posestev bodisi vinogradniških zadrug, ki so kasneje dosegle raven državnih posestev, lak razvoj je bil nujen zuradi specifičnosti vinogradniške kulture. Razkosani vinogradi bi bili obsojeni na propad, ker posamezniki niso imeli dovolj sredstev zn uspešno obdelovanje. S tem hi tudi komaj osvobojeni viničarji bili prepuščeni socitdnetnu propadu, luko pa jc rešen osnovni socialni problem v našem okraju. Bivši viničarji so povezani v skupnih posestvih, imajo delavsko upravljanje, so starostno in zdravstveno zavarovani ter dobivajo otroške doklade. Dodeljene jim bodo v lasi ludi hišice (vi ničuri jc) ter od 20 do 50 arov zemlje, 'luko bodo ti ljudje resnično osvo lojeni. saj sc bodo lahko vključevali v delo kamorkoli, ne da bi jih zato kdo preganjal iz stanovanja. Samo 20 do vil arvrsinu Obe. LO v bn gozilov r ha v razni. cel. površ. obč. Apače 5.32/ 1.044 19.6 liučkovci 2.895 828 28.6 ('rzuii jevci 1.828 535 29.5 (•irr. Radgona 4.066 921 22.6 i miti jci >.758 /./92 51.8 hmn jkooci 3.012 753 25.0 Kog 1.315 361 25:5 A ontanj 3.805 1.099 31:5 Kriieoci 4297 931 21,6 Ljutomer 5.04? 945 18.7 Radenci 3.262 6'9 20:5 l erže; 1.615 215 13.1 Razkritje /./79 20? 17.8 1 idem ot> Slaonici 5.29/ 1.50? 28.4 ? iimki mhoui 2/2/ 519 24.4 Inventarizacijo gozdov SIJ’ in gozdov nedržavnega sektorju je bila na področju okraju opravljena letu 1951. Podatki inventarizacije kažejo. da so lesne zaloge v gozdovih okru ja sledeče: v gozdovih nedržavnega sektorja znaša na površini 9.519 ha lesna zaloga 686.707 ma; od lega odpade na listavec 412.025 m3, na iglavce pa 274.682 m’ z letnim prirastkom 20.140 m’. Povprečna zaloga lesa na na gozdne površine je 75.5 m’ z letnim prirastkom 2.16 ul’ na ha. Lesna zaloga v gozdovih SLP na površini 2.506 Im. ki jih izkoriščajo gozdna gospodarstva m državna kmetijska posestva, je 252.780 m3. Od tega odpade mi listavce 159.520 m’, nu iglavce pa 95.260 m3 z letnim prirastkom 6.420 m’. Povprečna lesna zaloga na ha gozdne površine znaša 101) m3 s povprečnim prirastkom 2.5 m’ im ha. Celotni gozdni sklad v gozdovih državnega in nedržavnega sektorju v ljutomerskem okraju znaša 959.487 m’ z letnim prirastkom 26.560 m3. Povprečna letim zaloga znaša po podatkih i liven la rizavije 79,44 m3 s povprečnim letnim pri rustkom 2,22 m3 im ha gozdne jiovršinc. Podatki inventarizacije iz letu 1951 niso popolnoma točni, ker je bila inventarizacijo ojrruvljcna le oknlar-no, zato nuni ti podatki lahko služijo kol splošna smernica zu gospodarjenje z gozdovi. Gozdovi nedržavnega sektorja so jjostali zaradi pretiranih sečenj nestabilni, saj je zaloga lesu manjšo kot 8() m3 tia Im gozdne površine. Praviloma bi morala ta zaloga znašati vsaj 151) do 200 m3, Tudi gozdovi SIP niso v poglc.dn povprečne lesne zaloga im ha gozdne jiovršinc v mijboljšem stanju in bomo morali v prihodnosti tudi s temi gozdovi pravilno gosjvo-darili. GOJENJE Vzroki izčrpanosti gozdov so prekomerne sečnje, trajno in intenzivno steljarjcnjc ter gozdna paša. Sečnja gozdlicgu drevja ne pomeni samo izkoriščanja gozdov, ampak je tudi zelo važen gozdno gojitveni ukrep, zaradi česar se m o ra i o letne limite oziroma poseki planirati tako, da ne bomo uničevali osnovne lesne zaloge. Sečnje ne smejo in ne morejo narekovati potrebe po lestt, murveč lahko odloča o višini poseka, zinog-gljivost gozda. Zato jc Okrajna uprava zu gozdarstvo pri OLO Ljutomer dovolila posekati v letu 1955/54 le 85% celokupnega prirastka, to j c 22.001) in’. Glavni vzrok tiizkcga povprečnega lesnega prirastka jc neracionalno izkoriščanje gozdne stelje. V okraju stelja ri jo v glavnem na vseh gozdnih površinah, Šteljarjcnje pomeni odnašanje hranljivih snovi, potrebnih za proizvodnjo lesne mase, luko zmanjšujemo proizvodno sposobnost že tako izčrpanih gozdnih tal. Slabša tla reagirajo na stcljurjenje bolj živo kot boljša. Večina gozdnih tal v okraju je slabše bonitete, zaradi česar jc .šteljarjcnje zelo pereč problem gozdarstva. Zaradi neracionalnega stel (urjenja izgubimo letno okrog 20.000 m3 lesne mase, kar se izraža v zmanjšanem lesnem jirirustka. Da bo izkoriščanje stelje postalo trajno v mejah racionalnosti. bo treba v okviru gospodarskega oziroma perspektivnega načrta izdelati posebno osnov o zu sieljarjenje. Njen temelj nuj bo obhodnica, to je časovno razdobje, v katerem se izkoriščena stelja lahko vrne na isto gozdno površino, ali z drugimi besedami, turaus steljarjcnja naj bo čim daljši. Stelja ne n je moramo pojiol notna izključiti na plitkih tleh, nu sestojih, ki jih ogroža nevarnost vetroloma, mlade sestoje in sestoje, katerih pomladitev [»redvidevamo v naslednjih desetih letih. Takšna osnova slcljarjenju je lažje izvedljiva v gozdovih SI I’ kakor v zasebnih gozdovih. Za gozdove SIJ’, ki jih izkoriščata Vinograd niški gospodarstvi Gor. Radgona in Kapela, je izdelan 10-letni gospodarski načrt, ki vsebuje tudi osnovo zu sieljarjenje. Za jioscstnike zasebnih gozdov, ki bi sc jim s tako osnovo omejilo sieljarjenje. bomo morali dobiti nadomestilo za gozdno steljo iz sredstev sklada zu pospeševanje gozdarstva. Namen gojitve gozdov ni ic kvantitativna proizvodnji! lesne mase, ampak tudi kvalitativna, to je proizvodnja čim večje količine visoko v rednih sortimentov v čim krajšem časovnem razdobju. Ekonomski učinek je eden izmed glavnih činitcljev, ki odločajo o načinu gojitve in nege sestoja. V drugi pclvici 19. stoletja so začeli tudi pri nas, kot drugod v Sloveniji, gojiti na manjših površinah čiste smrekove sestoje. It? je bil vjiliv zelo ugledne nemške gozdarske šole in okolnosti, da jc smreka predstavljala najodličnejšo drevesno vrsto. Posledice prtiranega snovanja umetnih smrekovih sestojev nu nepri-rodnih rastiščih v nižinah, na rastiščih listavcev vidimo šele danes. Ne samo, da ti gozdovi hirajo, temveč: povzročajo postopno zukisavanje in strukturno ter biološko slabljenje tul. Ti se 83 stoji žive iu se razvijajo v nezdravih razmerah in ne priraščajo tako kot bi morali. Zato jih močneje napadata smrekova osica (grizlica) in lubadar. V takih pogojih nam nc preostane drugega, kot da v teli sestojih obnovimo zrahljano in podrto ravnotežje s primernimi gozdno gojitvenimi ukrepi. Cilj teh ukrepov naj bi bil. da zasadimo v teh sestojih drevesne vrste, ki ustrezajo rastiščem in ki bodo popolnoma ali vsaj delno zamenjali rastišča z neustrezajočo sm reko. Glavne drevesne vrste, ki jih gojimo v okraju, so: rdeči bor, hrast graden in hrast dob, kostanj, bukev, gaber in robinija, v nižavju pa zelo dobro uspevata topola in jelša. Rdeči bor ima na področju okraju prirodni areal, kar se odraža v relativno hitri rasti in visoki tehnični vrednosti lesa. Na drugi plati pa jc rdeči bor pri nas slabo odporen proti različnim drevesnim škodljivcem, ki mu z mehaničnimi in fiziološkimi poškodbami zmanjšujejo tehnično vrednost in prirastek. Na področju k. o. Kapela, Oče-slavei in Negova imamo mešan sestoj rdečega bora (Pihus sil vest ris), črnega bora (Pinus uigra ■ var. austriaca) in bukve. To je edini sestoj te vrste v ljutomerskem okraju. Zanimivo jc. da je v tem mešanem sestoju črni bor boljše rasti (pravnost debla, večji odstotek tehničnega lesa, večji debelinski in višinski prirastek, večja odpornost proti škodljivcem) kakor rdeči bor. Verjetno bi tudi na nekaterih drugih rastiščih črni bor uspešno zamenjal rdeči bor. V obinurskih predelih imamo vse pogoje za uspešno gojitev evro-ameriške topole. Do ne davna jc predstavljala topola manj vreden tehnični les, z razvojem Turnirske industrije in industrije celuloze pa je njena tehnična vrednost zelo porasla. Vrednost gojitve topole je zelo velik višinski in debelinski prirastek, saj nekateri primerki dosežejo v 40 letih višino 22 ni s prsnim premerom nad 60 cm. Za hiter in dober razvoj potrebujejo topole stalno in v večji meri vlažna ter dovolj globoka peščeno-ilovnuta tla. nc prenašajo pa rastišč, na katerih votla dalj časa zastaja. I opala bi lahko na mnogih rastiščih v Obmurju zamenjala manjvredne drevesne vrste, u. pr. vrbo. VARSTVO V gozdovih na področju okraja doslej kljub zrahljanemu biološkemu ravnotežju gozdmh po-tršin še ni bilo večje katastrofe, ki bi jo povzročili drevesni škodljivci. Za to sc imamo Iiredvsem zahvaliti prebiralni strukturi gozdov, Cuterih me.šanost drevesnih vrst zmanjšuje možnost infekcije. Škode zaradi delovanja gozdnih škodljivcev se ne pojavljajo obenem na večjih površinah, toda dejstvo, da se pojavljajo trajno iz leta v leto, čeprav posamezno, nam narekuje, da moramo podvzeti vse preventivne in kurativne mere za preprečitev njihovega delovanja. Ena najdonosnejših drevesnih vrst v ljutomerskem okraju je rdeči bor. vendar jc večino starejših borovih dreves, posebno v okolici Gor. Radgone, napadel šeslerozobi lubadar, ki s svojimi hodniki v steblih zmanjšuje tehnično vrednost lesa. Večjo nevarnost kot šeslerozobi luba- Tu zgoraj pri zidanici je izredno lep razgled. Odkriva liani nebroj vasi in naselij. Poleg domačih. krajev vidimo od tod daleč preko mejit naše domovine. Takšne zidanice pa najbolj pogosto srečujemo v goril jeradgonskih goricah. zadostnem medicinskem kadru zadovoljile potrebe okraja. Padec odstotka umrljivosti dojenčkov kaže, da so se življenjski pogoji im naši vasi precej izboljšali. Dvignila s« je tudi zdravstvena prosveta prebivalstva. Važno vlogo pri zdravstvenem prosvet Ijevanj n ljudstva so imela predavanja in tečaji, ki jih je priredila organizacija Bdečega križa s pomočjo zdravstvenih delavcev. Dvoletne zdravstvene prosvetne tečaje je v letu 1954 končalo 624 mladink. Letos je v te tečaje vpisanih 585 deklet Isto snov predelujejo v kmetijsko-gospo darskih šolah 605 mladinke. V zvezi s padcem umrljivosti dojenčkov moramo omeniti posebno zaščito, ki jo imajo žene, ki so v delovnem razmerju in žene zavarovancev po predpisih o socialnem zavuro-i n n j m 1 .etn 1954 so prejele za v a rov mike na porodniški hrmmrini 5.117.111 din. Število uživalcev brezplačne zdravstvene zaščite je razmeroma veliko. Po predpisih uživa na področju okraja popolno brezplačno zdravstveno zaščito 6.070 zavarovancev in 1584 upokojencev in njihovih družinskih članov. Izdatki' za te upruvi čenče krije iz svojih sred štev Okraj ni zavod za socialno zavarovanje. Brezplačno zdravstveno zaščito imajo tudi državljani, ki zbolijo za akutnimi nalezljivimi boleznimi, za tuberkulozo, nadalje porodnice, otroci do treh let starosti in Še nekatere kategorije bolnikov, določene z zveznim predpisom iz leta 1948. Po tem predpisu imajo 50% popusta dijaki in učenci vseli šol ter zadružniki kmetajskih delovnih zadrug. Plačnik za navedene bolezni in olajšave je Okrajni ljudski ml-bor. Popolno brezplačno zdravstveno zaščito Poleg umske vzgoje potrebuje mladina tudi telesno vzgojo. 7u telesna ozojo mladine skrbijo hdonadna društva Partizan, p občinskih središčih deluje 15 telovadnih društev. K društvih je včlanjenih 2700 mladincev. Marsikje delo ovirajo slabi pogoji, pomanjkanje telovadnic, igrišč in drugih telovadnih pripomočkov. Namen te-lennovzgojnih društev je vzgojiti telesno, duševno in moralno zdrav rod. 87 imajo po predpisih Okrajnega ljudskega odbora še socialno ogrožene družine in posamezniki, če davek na družinskega člana ne presega letno 150 dinarjev, pri davku do 600 din na osebo pa imajo popust pri zdravljenju v bolnišnici. Iz sredstev Zavoda za socialno zavarovanje so izdali za zdravljenje zavarovancev in njihovih družinskih članov v letu 1954 56.532.395 dinarjev, iz proračuna Okrajnega ljudskega odbora pa so v istem letu izplačali za zdravljenje 19.811.519 dinarjev. Izdatki za zdravljenje upravičencev po Zakonu o vojnih in vojaških invalidih so znašali 2.211.191 dinarjev. Skupno so porabili v letu 1954 iz družbenih sredstev za zdravljenje vseh vrst upravičencev 78,555.005 dina rjev. Od leta 1955 dalje je uvedeno družbeno upravljanje zdravstvenih zavodov, ki pa kljub pozitivnim rezu ha toni še ni popolno. V bodoče je treba preko sindikalnih organizacij vključiti v družbeno upravljanje zavodov vse zdravstvene delavce, koristnike zdravstvenih uslug pa preko njihovih zastopnikov. S tem se bo zs hin omrežje v Ivnnjkov-rlh, Mi Im love ih in Veličan ji h. Lelo 1929 je bil vod visoke tia^ pNoMi podaljšan dr; Veržeja. Zgrajeni ,.s|a bili tmiisfurmnlorskl postaji v Veržeju hi na Cvonu, Na veržejsko Irafo-poshijo so priključili novozgrajeno omrežje v Veržej n, Banovcih ju na Grhivi. Cvenska Irafu-poshija pa je zajela novodektrifici* rune vosi: C ven, Moto ter Zgornje in Spodnje Krupje. Po letu (929 opazim« v razvoju elektrifikacije zastoj, ki trnju vse do Ir hi 19'6, To je razdobje dveh velikih gospodarskih kriz, ki s hi nevarno razmajali temelje celotnega svetovnega gospodarstva, njune posledice pa so občutna prizadele ludi naše kmečke domove, V letu 1956 so sc gospodarske razmere pri nas že nekoliko izboljšuje, V Irm lehi zasledimo gradnjo transformatorske postaje pri Ribičevem mlinu v Cezaujcvcih. Traus-furmaturska postaja, kakor tudi oprema sta bili sjrer privatna last, vendar jc la grud h Jel zn razvoj elektrifikacije pomembna- saj so bik kol posledica tega še istega letu elektrificirane naslednje vasi: Cezanjcvri. Lukavci, Grobe, del Kumcnščaka in Za razširitev električnega omrežja smo po vaseh zgraditi transformatorske po si a je. Branos|avri. Istega l«lu jc bil Se elektrificiran ludi dol Litmerkn, Letu 1918 jc bil vod vi>ukc napetosti podaljšan do opekamo v II« reci h, Trauhurmahanikn posluj a. ki jc bila tu zgrajena, jc bihi v prvi vrsti inimenjcna potrebam opekarno. S tem pit j c bila omogočena tudi elektrifikacija Križevec in Borce. Naslednja leto ja bila v razvoju elektrifikacije zelo plodno. Med noj-ptnnrmbucjše gradnje let« 19'9 spada brez dvoma razširitev visukonape-lostncga omrežju. V prvi vrsti nuj ometi im podaljšek vodo visoke napetosti od Borce do Gornje Radgone, nadalje odcep na Radamcrjc in dograditev daljnovoda Ljutomer Morska Sobota. S tem se jc v Jju. tomorskem okraju visokonapetoOnu omrežje povečalo za okrog 25 km. kar je predstavljalo za takratno razmere h rez dvom?, velik uspeh. V teni lelu sta hill zgrajeni še dve transformatorski postaji, ena v Stari Novi vasi, draga pa v Radencih-V Radgonski opekarni je bi! urejen provizorij. ki jc omogočal napajanje radgonskega nizkonapetostnega omrežju iz falske mrože. Prav tako so bile na falski daljnovod priključene naprave v zdravilišču Slatina Radenci in nhrnt v Beračevi. V lotu 1939 so hiti ua novo elektrificirani šc naslednji kraji: Stara Nova vas, Stročja vas, Bohinci in KljučarnveL Na območju Radgone je bilo nizkonapetostno omrežje razširjeno na llercogovšcak in Norički vrh. Lela 1940 j c bila dograjena razdelilna transformatorsko postaj u v Gornji Radgoni in nizkonapetostno i Električna luč p naših vaseh bo znatno boljša. ko bo začela popolnoma obratovati hidro-centrala Vuzenica, ki sodi med naše največjc hidrocentrale. zgrajene po osvoboditvi. omrežje v Crešnjcvcih. S tem jc bilo zaključeno tudi prvo razvojno obdobje elektrifikacije v ljutomerskem okraju. Doba okupacije je za vrhi nor’ ma|nj razvoj elektrifikacije. V prvih letih okupacije so bile še iz starih napol ilegalnih rezerv« elektrificirane naslednje vasi: Bunčani, llijašov-ci, Bučečovci in Vučja vas. Prav tako je bilo elektrificirano tudi Pod-g rad j e pri Ljutomeru. Z omenjenimi rezervami so na splošno razpolagali vneti Hitlerjevi pristaši, vendar v svoji vnemi zn »neue Ord-nung-, tudi na sebe niso pozuhili in so zato od ruša do časa žrtvovali tudi kaj zn civilne potrebe, čep ju v je bilo izključno namenjeno le »nor fiir den Siegi. V letu 1941 so bili elektrificirani Sratovci; v naslednjem letu pa še Beračeva. Ti gradnji sla bili izvršeni zelo slabo in z neprimernim materialom in so jih morali po osvoboditvi popolnoma obnoviti. Z osvoboditvijo leta 194? se v razvoju elektrifikacije pričenja novo razdobje. Ljudska revolucija jc spremenila strukturo družbe in ustvarila pogoje, da se iz polkuloninlne, zaostale države, razvijemo v moderno in napredno državo. Osnovni korak na tej poti jc brez dvoma in; tenzivna in čim hitrejša elektrifikacija vse naše proizvodnje. Kmalu po osvoboditvi smo povsod v državi« kjer so bili za to pogoji. začeli graditi številne nove električne centrule, med katerimi so nekatere pravi velikani. Od novozgrajenih javnih elektrarn jih danes obratuje že 16. 12 pu jih jc še v gradnji. Od 12 elektrarn gradimo tudi dve veliki elektrarni v Sloveniji: enn od teh jc termoelektrarna v Šoštanju. ki bo imela v končni stopnji moč 120000 kW, kar je 20. no« kW več, kakor jc znašala letu 19"$ skupna moč vseh javnih in privatnih elektrarn v Sloveniji; druga pu je Ilidroren trala Vuhred, ki bo imela v končni stopnji moč 6U.000 kW. V letu 1946 jc Znašala potrošnja električne energije v naši državi ono milijardo 150 milijonov kWh. V Irtu 1954 sc jc potrošnja dvignila žc na > milijarde 440 milijonov kWh. Vidimo torej, da se je potrošnja električne energije pri nas že v devetih letih praktično potrojila, ali z drugimi besedami povedana: v devetih letih smo pri nas napravili razvoj« za katerega potrebujejo gospodarsko razvitejše države 15 let. Mislim. da smo s tem tempom razvoja lahko zadovoljni, pa čeprav nam 1udi tu in tam od časa do časa zmanjka malo sape. V Sloveniji smo po osvoboditvi zgradili naslednje hidroccntrnle: Mariborski otok. Savico. Moste, Medvode ju Vuzenico. Obnoviti smo morali tudi clek 1 ra m o Druvugrad. ki so jo zgrudili Nemci in je bila mod vojno bombardirana. Z dograditvijo navedenih coni ral se je koristna moč naših javnih elektrarn povečala od (5H.O52 kW un 255,852 kW, Skupno jr sedaj v Sloveniji j? javnih in 115 industrijskih central. Njihova skupnu moč znaša 500.000 kW. Laiku seveda $ tem ni mnogo povedano Zadeva pa bo poštnin jasli n z naslednjo obrazložitvi jn: 1 kW predstavlja trajno dciozmožnost ali mnč 14 težakov. Pomnožimo sedaj 500.0(10 s 141 Kaj smo dognali? Spoznali smo, da predslnvljn "on.OOO kW armado, ki šteje 4 milijone 200.000 nevidnih delavcev, ki so nuni zn malenkostno odškodnino voljni vedno in povsod pomngoti. Vklopili jc troho |c stikalo in že so n n mestu, kjer jih potrebujemo. Vprašanje je le, če znamo njihovo pomoč dovolj smotrno izkoristili. Zanima nas še, po čem so usluge te nevidne armade. To je odvisno od tnrife, po kateri plačujete 1 kWh (kilovatno uro) električne energije. Delo 1 kWh je enakovredno delu, ki ga lahko upravi t4 težakiiv eni uri nli 1 težak v 14 urah. Dovolj je bilo kramljanja, vrnimo se zopet k razvoju elektrifikacije. Mislim, da boste sedaj lažje dojeli ogromni pomen elektrifikacije za noše gospodarstvo, saj je električna energija pravzaprav najcenejša delovna sila. Ne smemo pozabiti, da smo poleg central po osvoboditvi zgrudili v Sloveniji tudi na tisoče kilometrov daljnovodov nizkonapctotslncgu omrežja ter na stotine večjih in manJSih transformatorskih postaj. V tc objekte jc vgrajenih okoli 6 milijard kg bakru, skoraj milijon kg aluminiju in približno toliko železa. Dediščina, ki smo ju po osvoboditvi v našem okraju nasledili nu področju elektrifikacije, ni hi In kdo vc koko bogata. V predvojni Jugoslaviji jc elektrifikacija zujclu le 92 gospodarsko Irdncjša in strnjena an seJja, ki za svoje omrežje niso /n-Mevnln previsokih in vesi ieij.sk i !■ stroškov. Običajno pn je hil v Ink-snih krujili tudi kakšen mlin nli žaga. Poglejmo sedaj, knko je po osvoboditvi lin p redovni n elektri liknei jn v ljutomerskem okraja. Pokličimo »a pomoč številke. Mogoče so številke puste in dolgočasne, tod o prikažejo nam In h k o najbolj jasno in dosledno razvoj elektrifikacije pu osvoboditvi. Vsa umetnost miših številk ho le v primerjavi, primerjavi dveh številk, ki sto odraz dveh različnih doli. Prva dohn sega nazaj v leto 1911 in trnja do konrn let a 1915. Draga do-* ha pu se začelij a letu 1915 in trnja do konca leta 1951. Prvo obdobje Irnjn lorej 52 let. drago [in 9. Stvari, ki nns dnevno ohdajnjo. postanejo ščnsomn tako vsakdanje, do jih zarodi njihove vsakdanjosti niti več ne upa žilno. Kdo se danes še zmeni za samoten drog ob cesti, kr nosi drobne bakrene žice, po katerih sc pretaka nevidna srhi elektriko. Nič posebnega ni luk drog. Mnogo je bikih drogov, ki stojijo v naših vaseh, sodov n jakih, mi poljih, travnikih in celo v gozdovih. Običajno stojijo li drogovi v lepih, ravnih vrstah. Ti kr vrste imenujemo v el ek I rok* ho iškem jeziku trase. Se-vciht zamenjajo v mestih in vaseh drogove vcekral tudi železni konzol ni nosilci nli p ji strešno stojala. Toda to nuj nas ne muli. Ali ste že kdaj pomislili, kje bi stol zadnji drog, če bi vse te nepregledne vrste drogov iu nosilcev z enakimi medsebojnimi razdaljami združili v eno samo traso? Nekje pred Strasbourgom v Era Ilci ji hi končala naša vrstil. Nn ta linči n smo dobili skupno dolžino visok ono petoslargA in nizko-njipvtoshirg:i električnega omrežju v Ijo1...... okraju, ki meri v celoti 649 k ni in 219 m. Vemo pa. du nosi vsak drog 2 do 1 žice. Sestavimo sedaj posamezne dolžine žic v celoto. Dobili homo žico, ki jc dolga nad 2.275 km. kar odgovarja po zemljevidu razdalji bjiilomer Kairo. 'Žilnimivi zaključki, ki so nas od nr-/naimivega droga oh res ti pripeljali celo v Egipt. Poglejmo sedaj še podatke iz leta 1945. Takrat je zon-šalu celo! tla dolžina električnega omrežja k umu j 185 km in 622 m. Primerjajmo sedaj obe številki 649.2(9 in 185,622. Vidimo lahko. ,890 km nizkonapetostnega omrežja. Poleg trgu je bila po osvoboditvi zgrajeno še >7 mipn- jalnib transformatorskih postaj in razdelilna transformatorska postaja v Ljutomeru. V celoti imamo v našem okraju sedaj 45 napajalnih postaj in dve razdelilni, od katerih je ena v Ljutomeru, druga pa v Gor nji Radgoni. Ni dvoma, da gornji rezultati predstavljajo za razvoj in modernizacijo našega okraja enega najpomembnejših uspehov, doseženih po ocvubudilvi. Potrebno je, dn clektri-Fikacijsko dejavnost osvetlimo tudi s finančne struni. Od osvoboditve pa do konca leta 1954 znaša vrednost na tem področju izvršenih investicij 512 milijonov 252.000 dinarjev. Sestav vloženih denarnih sredstev pa je razviden iz naslednjega prikaza: Lastna sredstva 282,652.000 din 90,5 N» Krediti . - ► 21,800.000 din 7,0 Ni Subvcne. OLO 7,800.000 din 2.5 Skupaj 512,252.0(19 din ICO N- V lastnih sredstvih so upoštevan: denarni prispevki posameznikov in podjetij, nadalje prispevki v mate-rialu ter vrednost vseh prnstovolj-no opravljenih det in uslug. Krediti, ki jih je izposloval OLO pri Na-Narodni banki, so odplačljivl z 2 Ni obrestmi v roku 10—“0 let. Denarna pomoč, ki jo je za elektrifikacijo lahka nudil OLO, jc proti celotnim investicijam razmeroma nizka. To jc tudi več ali manj razumljivo. Pomembnejše industrije, Inhku rečemo, skoraj da v našem okraju ni. Vrednost, ustvarjena v našem kmetijstvu, pn je zaradi zaostalega načinu proizvodnje še zelo nizka. Zato so tudi razpoložljiva sredstva okraja razmeroma majhna Razčlenitev za elektrifikacijo vloženih sredstev nam nudi zelo zanimivo sliko. Krediti in neposredna fi-naučna pomoč okraja predstavljajo komaj 9.5 N* celotnih investicij. Ostalih 90.5 N» ali 282 milijonov 652.000 dinarjev pa je vrednost, neposredno ustvarjena s trudom in naporom našega ljudstva Iz 167 novoelektrifich ranih krajev. Mislim, dn nam to dejstvo vlije samozavest in spoznanje, da se tudi z lastnimi sredstvi da storiti marsikaj za preuhrnzbo in hitrejši napredek naše vasi. Vidiki, po katerih smo dosednj presojati in obravnava 11 razvoj elektrifikacije po osvoboditvi, nam ne morejo dati dokončne slike o sedanjem stanju elektrifikacije v ljutomerskem okraju. Dn bi odstranili to vrzel, bomo elcklrifikacijsku dejavnost osvetliti tudi z druge strani. Ljutomerski okraj združuje v upravnopolitlrno celoto 217 naselij. Od lega je hjlo ob koncu leta 1945 elektrificiranih le 35 krajev, nli 16,1 Ni naselij. Ob koncu J etn 1954 se je število elektrificiranih krujev povečalo že nu 202, kar predstavlja 93,1 Ni vseh naselij v okraju. Za primerjavo naj navedem še razmere v Sloveniji, Po uradnih podatkih je v naši republiki 6071 naselij, od tega je elektrificiranih 4.971 krajev ali "9 od sknpenga števila naselij. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da smo dosegli že republiško povprečje in ga celo presegli zn 14,1 Ni. Poleg most, kut sta Ljublja-na in Mari bor, je v Sloveniji naj-bul j elektrificiran okroj Radovljica, ki izkazuje nekaj nad 98 N* elektrificiranih krajev. Na zadnjem mestu jc okni j Murska Sobota, ki je imel ob koncu leta t954 elektrificiranih 64 krajev uli 5? Nu od skupnega števila naselij, V pojasnilo naj navedem, da se po tem kriteriju smatra za elektrificiran vsak kraj, kjer jc vsaj nekaj hiš priključenih na električno umrež-j?. Zn prvo fazo elektrifikacije, ki obsega predvsem gradnjo električnega omrežja iu tinnsformulurskih postaj, nam takšno ponazoritev trenutnega stanja pravzaprav zudostuje-Povečunjo koristnikov električne energije in pa eventualna razširitev omrežja pozneje ni več tako težavna stvar, v kolikor seveda niso posamezne hiše preveč raztresene. Število 95,1 N» nam torej pove, da se prva faza elektrifikacije v ljutomerskem okraju bliža koncu, Tz tega lahko zaključimo, da je že danes električna mreža dosegljiva pretežni večini našega prebivalstvu v okraju. Seveda je odstotek potrošnikov električne energije zaenkrat še mnogo nižji, kot bi nu prvi pogled pričo-kovali. Leta 1945 jc bilo v mejah sedanjega okraja 2.190 odjemalcev električne energije. Do kunca lita 1954 je njihova število naraslo na 7.248 in se s tem povečalo skoraj tri in polk ra t. Zanimiva je ugotovitev, da obstaja med porastom odjemalcev in povečanjem dolžine električnega omrežja c na ko sorazmerje. Iz tega sledi, da se gostota odjemalcev mi 1 km omrežja po osvoboditvi pravzaprav ni spremenila. Po »uvedenih podatkih pride v našem okraju no 1 km omrežju le 11,5 odjemalcev, To število nam tudi pove, da je »o enem km med posameznimi odjemalci 88,5 m praznega prosiora, kar pomeni, do je omrežje kot celota glede n a višino inveslicijskiJi stroškov razmeroma slabo izkoriščeno. Kritična razdalja, ki jc seveda odvisna od naseljenosti, znaša za naš okraj okrog 55 m. Tej številki bi se približali, če bi elektrificirali vsaj vsa gospodinjstva. Z intenziv. no elektrifikacijo kmetijstva ju obrti pa bi se neizkoriščena medsebojna razdalja se zmanjšala. Porubo električne energije v našem okraju lahko razdelimo v osem kategorij, število odjemalcev v posameznih kategorijah jc razvidno iz naslednje razpredelnice: števil« Kategorija: odjemalcev Gospodinjstvo 6.250 Razsv. posl, prostorov 578 Ruzsv. društv, prostorov 20 Motorji in aparati v uhrfi 18? Poljedelski motorji 162 Zadružništvo 42 Juvim razsvetljava 6 Vid vodjem 8 Skupil ji 7,284 V veleodjem spadajo vsi večji mlini, žage, tovarna usnja t Ljutomeru, opekarne in zdravilišč i nhraf v Radencih. Vse ostale kategorije pa prišteva mo v tako imenovani muli odjem ali široko potrošnjo. Ker ima Ljutomer izrazito poljedelski značaj, nas bosta v hoduče zoni muli le dve kategoriji in sicer gospodinjstvo in kmetijstvo. Ljutomerski okraj ima 49.021 prebivalcev, če upoštevamo, da odpadejo po statističnih podatkih povprečno na eno gospodinjstvu 4.4 oprleških gibamtct, značilna za Prlekijo tudi reja iskrih in HiplokrDuili konj. Na žitoroduem \lurskem polju je že več stoletij razvita konjereja, šlttro-poljski kmet je s prizadevanjem vzgojil konja, ki ga ne uporablja samo za kmečka dela, sni je muropoljski kasač izredno hiter. miren in. temperamenten. Prvo društvo za konjski šport je bilo v Ljutomeru ustanovljeno pred 80 leti. Popraševanje za miiropidjskim kasačem je veliko. saj so konje prodajali t> razne kraje naše država za gospodarske in športne namene. Dobre lastnosti kasaških konj so: velika brzina. vzdržijitmsf. poslušnost, volja zn delo, krot-kost, inteligenca in skromnost o prehrani. 96 VINKO KOREN: Opis geologije in mineralnih surovin v Prlekiji Unod 'r ■ um, kjer so danes gorovja, so bila nekoč morju, pod današnjimi morji pa so potonile cvetoče celine. Naši kraji so bili vkovani v večen led. in zopet so bile dobe, ko so bile lokaj cvetoče dežele, polne soncu in tropskega rasllin-siva pred toliko in toliko milijoni let 'Fežko jc verjeli vsemu temu, vendar zgodovina zemeljskega razvoja Inko uči. Glavni dokaz o tein so fosili, okumetteli ostanki živali in rastlin. Na vsakem podolžnem preseku (n. pr. pri kopanju vodnjaka} lahko opazimo več ali manj jasno razvite zemeljske plasti, ki so posledica vse-danja v nekdanjem morju ali pa nanosi poznejših rek. Cele vrste plasti, ki vsebujejo enake losi le, imenu jemo formacije; posamezne forum-vije, združimo v večje geološke enote in jih imenujemo po imenu dobe, v kateri so nasfule. Splošna geološka slika Po svojem razvoju se sev. Slovenske gorice vežejo na terciar Graškega zaliva. Jugovzhodno ml tega predela se preko Slovenskih goric vleče siuklinalui pas od Vurbcrga in Ptuja v smeri proti Veržeju in Ljutomeru. Tu pas je napolnjen s pliocenskimi tvorbami (kongerijske plusli, prod in pesek) in jc nadaljevanje pohorskega žleba in Dravskega polja. V okolici Ormoža ter preko Koga se proti Lendavskim goricam vleče anti-klimdna struktura kot nadaljevanje Haloz. V sev. prerinili Slov, goric prevlad ujejo nco-genski in kvartarni skladi, le majhen otok triade pri Kungoti jc izjema. Ta otok pa spada že k nižjemu tektonskemu nadstropju — h Kozjaku. Slov, gorice so mlade tvorbe iz povprečno malo odpornih kamenin in zalo predstavljajo le nižji morfološko zelo razčlenjen svet. Tortonu na zahodu sledi proti vzhodu sarmat, ki tvori večino terciara v bivšem gornjcrmlgonskcm okraju. Usedlino sarm n ta deli ria dva dela prod, ki se preko Mure nadaljuje na Murskem polju in na severu proti kraju St. Peter am Ottersbach. Ob Ščavnici nastopajo drobnejši peski in gline z značilnimi surmatskimi školjkami. Med sar-matom ob Gor. Radgoni nastopajo apnenasle pole slične polam na glcichcmlicršKcm ozemlju. Tvorbe mi prehodu iz miocemi v pliocen se pojavljajo v vzhodnem dela radgonskih goric ter iužm) od njih preko Ščavnice, vendar ne v takem obsegu kot med Ormožem in D-ndavo. Od fosilov so se ohranili kosi predstavnikov rodil lfdix (značilne najdbe fosilnih sesalcev pri Kapeli ter razni rastlinski ostanki). Mlajše pliocenske tvorbe izpolnjujejo samo „ žlebove in kadunje v mioeenski podlagi in v njih ne najdemo nobenih fosilov. lo so večinoma presipani in izprani peski, ki predstavljajo naj-slnbšo poljedelsko podlago — brezove zemlje. Nižje od teh so diluvialne terase, ki so najlepše razvite im južni strani ščavniške doline ter struge Mure. Aluvialna terasa na desnem bregu Mure nastopa v ozkem pasu približno od Gor. Radgone, sc pri Melju izkiini do črte Stara -Nova vas — Križevci. Na zahodu meji ves čas na glinene plasti iz zgornjega miocena. na vzhodu pa na diluvij Murskega polja. Po tej terasi je speljana cesta Gornja Radgona -Ljutomer. V geološkem pogledu zavzemajo tukaj važno mesto tudi slatine, ki nastopajo v dveh značilnih tipih. Vzhodna skupina okoli Radence je alkalnega značaja z visoko množino litija, zahodna skupina, ki sc veže neposredno na prvo in sežv na zahodu do Žerjavcev, pa je alkalno-zemljo-alkahia. Številnejše vrelce ima zahodna skupina, toda nobeden od njih se tehnično m' izkorišča. I'e slatine se vežejo na radgonsko antiklinalo. Podobna slatinska tipa opažamo tudi na slatinskem področju gleichcmbcrškega ozemlja. Pomurska naftna ležišča Nafta nastopa v poroznih plasteh anliklinal-nih struktur ali ob bokih solnih čokov. Prvotno ravna zgradba, ki jc vsebovala nafto, se je iz kakršnihkoli razlogov dvignila, voda je kot specifično težja potisnila nafto in plin v višje ležeče dele, kjer so ji sosedne nepropustne plasti preprečile migracijo. Razen teh poznamo tudi lečasta ležišča. S problemom o izvoru nafte se jc ukvarjalo mnogo ljudi, vendar še danes ni dokončno rešen. Področje današnjega Pomurja in Slov, goric sjluda h Graškemu obrobnemu zalivu nekdanjega Panonskega morja. Na tem predelu se razprostirajo v smeri od severozahoda proti jugovzhodu sledeča področja, ki so ugodna za nastopanje nafte: cmureška antiklinala. radgonsko-soboška. bogojinska in orinoško-sclniška. Vmes jc sinkiimilni pas med Ljutomerom in Mursko Soboto ter skrajnem jugovzhodu čakovska sin-klitiala. Najbolj raziskana je ormoško-sehiiška antiklinala. Tektonika Idealno razvila orinoško-selniška antiklinala sc odceplja od smeri Konjiška gora, Plešivec. Rogaška gora, Macelj in Ravna gora. Po nekaterih avtorjih pripada ta smer še h Karavankam, po drugih pa k posavskim gubam. Ormoško-selniška antiklinala sc razprostira od Ormoža čez Kog, Selnico in Peklenico. v celoti pa sega od Haloz do gorovja Bakozya na madžarski strani. Njena os padli proti Bndafapuszti, od koder sc zopet dviga pri Blatnem jezeru. 7. ozirom na to, da na obeh straneh prihaja izpod terciarja triada, sklepamo, da so tudi osrednjemu delu za podlago triadni sedimenti. Ormo-ško-selniška antiklinala prehaja na severu v ljutomersko sinkiinulo, na jugu pa v čakovsko. Nekateri pojavi kažejo na to, da leži pod ormo-ško-sidniško antiklinalo neka gruda, ki bi se naj dvignila v spod, tortonu. Nadaljnje diskor- 97 dance v panonu dajo sklepati na starejše pliocensko gubanje. V vzhodnem delu Slov, goric se kažejo sledovi zgornje panonskega gubanja. Vrtini pri Murski Soboti sta pokazali močno razliko v podlagi obeli antiklimdnih struktur. Donim leži v soboško-radgonskem sistemu pliocen neposredno na gnajsu (temeljno gorstvo), se pričakujejo pod ormoško-selniško antiklinalo triadni sedimenti. Ta razlika se kaže tudi v sestavi plinov. Na ormoško-selniški so to povečini ogljiko-vodiki, v soboško-radgonskem sistemu pa prevladuje ogljikov dioksid. Posamezna naftna polja na glavni antikli-nali Ormož—Selnica so: Selnica, Peklenica, Peti-šovci, Lovaszi, Lendava—Ujfalu in Lispe so nekaka podolgovata področja. Petišovci leže celo že v sinklinalnem pasu kot nizka struktura med grebenoma Selnica - Peklenica in Lovaszi. Posamezna naftna polja so ločena s prelomi in conami, kjer se propustnost k elektorjev bistveno izpreminja. Pregled raziskav Na ozemlju Prekmurja, Medjimurja in vzhodnega dela Slov, goric se tehnično izkoriščajo ležišča nafte in plina od sredine preteklega stoletja. Znani so številni izdanki nafte in plina predvsem pri vaseh: Selnica, Peklenica. Vuč-kovci pri Sv. Martinu in slan izvir blizu Vuzne-tincev, Od časa do časa se pojavlja nafta na številnih mestih ob potokih, prav tako so naleteli nanjo tudi pri kopanju vodnjakov na celotnem predelu od mažarske meje do Koga. Prvi poizkusi pridobivanja nafte Med prvimi podjetniki za pridobivanje nafte je bil prof. Djuro Festetič iz Čakovca, ki je leta 1860 dobival nafto s kopanjem plitvih jaškov (10 m) pri Peklenici. V letu 1881 je začel z vrtanjem Wolline Singer z Dunaja. Vrtal je plitve vrtine, ki so dajale težko asfaltno nafto pri Peklenici. Na področju Selnice je v istem času delal II. Stavenov. vendar le za kratek čas in njegovo delovišče je prevzel Singer. V letih 1011—1913 je glavna dela opravljala mešana madžarsko-angleško družba, ki je vrtala že globlje vrtine pri Selnici 624 m. Vrtina v V učkovcu pri Sv. Martinu je dosegla globino 800 m. dala je pa samo slano toplo votlo. Ob tej vrtini so zgradili ljudsko kopališče. .Analiza te vode, ki jo je 12. IV. 1950 izdelal Inštitut za nafto v Zagrebu, daje domnevo, da je to obrobim voda naftnih ležišč. I.eta 1952 je bil pritok 900 1 na minuto v bazen. Poleg vode izhaja tudi plin, ki gori. To je verjetno plin iz plinskega horizonta, ki se v bližini izdani. Ta voda nima nobene večje zdravilne moči kot navadna kopel v slani vodi. Po prvi svetovni vojni je delo na naftnem področju Selnice in Peklenice nadaljevala jngo-slov. državna oblast, tako da je leto 1920 to naftno področje dajalo že 15.560 I nafte mesečno. Zaradi tehničnih napak pri samem vrtanju in zacevljenju so vsi podjetniki imeli mnogo negativnih vrtin. Prva sistematična raziskovanja v Mdljimurjn so se začela z ustanovitvijo Medjimurske petrolejske d. d. v letu 192". Tej družbi je pripadalo 54 raziskovalnih polj po 8 km2. V njenem sklopu je vrtal Anton Raky že sorazmernimi globoke vrline, od 100 do 1083 m. Izkoriščali so samo zgornji selniški naftni horizont v globini 120 do 190 m. Kot geologa sta v tej dobi delala Karel Frie-del in Avgust Moos. Zlasti Moos je temeljito raziskal ta teren in dal osnovo vsem poznejšim ugotovitvam. V letih 1931 —1941 se je raziskovalno delo Medjimurske d. d. še poživelo. Istočasno so raziskali področje med Selnico in Murskim Središčem. Globoka vrtina Sitnica 1, izvrtana v letu 1938, je bila proglašena za negativno in zamašena z glino, v maju 1940 pa je začela iz nje teči nafta 200 kg dnevno skozi 2 leti. Manjše količine so izhajale še v letu 1952. Jugosl. državni monopol je istočasno' lociral ob jugosl.-madžarsik meji vrtini Križevec 1, 2, ki pa zaradi zloma drogovja nista dosegli ni-kakega rezultata. Leta 1940 je nemška petrolejska družba »El-veratli A. G.« iz Hannovra osnovala podjetje Ju-gopetrol A. D., poznejši Petrolej. Jugopctrol je na terenu Medjimurja izvedel obširen raziskovalni program. Teren je bil predvsem raziskan geofizično in izdelana je bila gravimetričnu karta. Meritve je opravljala družba Seismos iz Hannovra. Te meritve so dokončno potrdile anti-klinalno zgradbo ozemlja med Ormožem, Selnico in Peklenico. V tem času so bile izvrtane tudi številne plitve in nekaj globokih vrtin. V vzhodnem delu Slov, goric vse do leta 1923 ni bilo večjega zanimanja za nafto. Takrat sla se skoraj istočasno pojavili pri Humu tia delu dve družbi: Bitumen in Anglo-perzijska petrolejska družba. Vrtine so se izkazale kot negativne. Ta teren je potem v letih 1943/44 gravi-metrično, magnetometrično in seismieno preiskala družba Seismos m. b. II. iz Hannovra in na podlagi rezultatov je družba Petrolej (bivši Jugopetrol A. D.) začela intenzivno vrtati predvsem v tortonske plasti. Geološko je v letih 1944/45 teren preiskal Wink)er, nato pa še vzhodni del posebej Holy in Stavalo pod vodstvom Jauoscncku. Vrtine so bile locirane pri Vidmu ob Ščavnici in zah. od Vidina pri Antonii ter na Kogu ob gravimetričnem maksimumu ob cesti Dravsko Središče—Ljutomer. Ta vrtina je bila na globini 1173 in opuščena zaradi vojne. Po vojni jo je »Proizvodnja nafte v Lendavi« poglobila na 1552.5 m, kjer sc je zlomilo vrtalno dro-govje. Pojavljali so sc sledovi nafte. Tako raziskave v tem predelu niso dale zaželjenili rezultatov. Istočasno, v letih 1942/44, je mešana inadžar-sko-nemšku delniška družba MANAT vrtala v vasi Dolina vzhodno od Lendave in nekatere njene vrtine so dajale plin pod pritiskom 12()a(m„ druge Pd dKb nafto. To naftno ležišče daje danes' samo še plin. Največ uspehov je imela mešana italijansko-uem.šku družba ONART, katere raziskovalna področje je bilo jugovzhodno od Lendave v Pe-tišovcili. Že prva vrlimi, ki jo je po raziskavah Mnosa lociral dr. Rohm, je dajala iz peščen ih slojev v globini 1668 do 1675 m in 1698 do 1703 m od oktobra 1943, ko je bila izvrtana, dnevno 10 ton nafte in 2 toni vode. Ta vrtina je še danes v proizvodnji. Zgoraj omenjena družba je med vojno izvrtala še dve vrtini na peti šovskem področju, ki sta bili pruvtako produktivni. To naftno področje je za sedaj še nuše največje področje v Lendavi. Raziskovanja so se vršila tudi v okolici Murske Sobote in sicer po družbi MANA L Vrtina v č črnelav< ih ob cesti Gor. Radgona M. Sobota je v globini 792 m, pri Rakičanu pa na 1184,6 m zadela na osnovno gorstvo. Sledov nafte ali plimi 98 baje sploh ni bilo. Pmvtako so bila brezuspešna raziskovanja v Murskem gozdu vzhodno od Peklcnice. Novo odkrili na lini polji v Dolini in Peti-šovcih sta popolnoma potisnili v ozadje stari polji v Selnici in Pcklettici (vsako od teh je dajalo le 05 ton nafte dnevno). Raziskovalna dela v Slov. Goricah, na terenu okoh M. Sobote in Murskega gozda so ostala tako brezplodna. Po vojni je novo podjetje Jugoslovanski kombinat za nafto in plin in poznejša Proizvodnja nafte v Jzuidavi razširila že obstoječi naftni polji in vodila nadaljnje preiskave terena. v katerega je vključila celome Slov, gorice. Medjimdnrjc in južno Prekmurje. V letih 1950/51 so delale na tem terenu ekipe: Geofizikalnega zavodu iz Zagreba. Geološkega zavoda iz Ljubljane in Zavoda zu geofizikalna ispitivanja iz lic« »gradu. Nu podlagi teh raziskav so začeli z vrtanjem nu Pogoj inski antikliuali na površini 120 km-. Prva vrlina p! je bila locirana blizu vasi Filovci in je dosegla globino 2505 m. Druga jc locirana v sumi vasi. Predvidevajo, da bo to področje postalo glavno zu pridobivanje nafte. Raziskave na terenu Radgona—Murska Sobota so se nadaljevale na prleški strani blizu Hrast ja-Mote, vendar jc vrtinu na globini 400 t n zadelu nu gnajs in porinite (osnovno gorstvo). V Apuški kotlini niso vrtali, ker so bile raziskave na avstrijski struni negativne. Do koncu 1954. leta je bilo izvrtanih 554 vrtin v skupni dolžini 259 km. Proizvodnja se je od leta 1945 dvignila za 800%, k čemur je mnogo pripomogla tudi uvedba sekundarnih metod (vračanje plina v sloj), ki omogoča 50 60% izkoriščanje, medlem ko je sicer mogoče pridobili le 20% nafte iz stoja, Letna proizvodnja znaša okoli 50 tisoč ton surove nafte (160 ton dnevno). V teku so razgovori za zgraditev tovarne metanola nu osnovi suhega plina, ki bi predelovala plin v umetne plastične mase. Velika Škoda je tudi predelava lendavske nafte v reški rafineriji v goriva. Tu nafta bi bila lahko odlična surovina celi vrsti vej kemične industrije, zn kar vsaka nafta ni primerna. S’tul iti e Po drugi mladi lazi orogenih procesov v vzhodnih Alpah v srednjem miocenu so sledile v toku pliocena dislokacije lokalnega značaja posebno na področju, kjer sc slikata alpski in dinarski gorski sistem. Dis lokacija na južni si rani Boča in Domna sovpadu s starejšo dislo-kaeijo iz krede vzjiorcdno robu Pohorja, ki jo lahko sledimo od Šoštanja in Velenju do Žetal vzhodno od Rogatcu. Det te dislokacije pod Bočem je znan kot domitovu linija in na njo se proti severoznpadu veže dnrga tkim. la v miška dislokucija. Zapaduo od Boča se starejša kre dina in mlajša pliocenska (donaiova) disloka-cija ločita. Prva ima konstantno smer vzhod; zahod, medtem ko sc drugu obrača vedno bolj proti severovzhodu in se severovzhodno od Ormoža izgubi pod diluvialnim prodom murske doline. Vdolž donaiove in Javanske dislokacije se javljajo številni mineralni vrelci: St. Leon hord Prcblau, Weisscnbach, Rogaška Slatina, dalje proti .severu 1 dolini Mure so: Slatina Radenci. Snlzcgg-Sminebrunu. Glen lumberg ild. Na tem področju so miocetiski in pliocenski skladi dvignjeni zaradi iritruzije tmzallnega lakoliia. Mine ralni vrelci tega področja nastajajo po delovanju ogljikovega dioksida. ki prihaja iz magme skupaj z vročo vodo v plasti s talno vodo, ki je mrzla. Po mešanju prihaja vse to kot slatina na dan. Primerjava analize posameznih radenskih vrelcev daje nad. zaključek: v sestav radenskih miner, vrelcev so vključeni magmatski minerali in minerali biogene mineralizacije. V različnem sestavu. v odvisnosti od lokalnih razmer, vsebujejo ti vrelci lilij in težke minerale iz velikih globin zemeljske skorje, drugi del pa prihaja iz sedimentov, bogatih nu organskih ostankih — jod. Naj večji del mineralnih sestavin (natrij, kalij, kloridi, sulfati in bikarbonati) pa izvira iz kristali ničnega kamenja, ki leže pod prej imenovanimi sedimenti z organskimi ostanki. Geološki pregled in mineralna sestava glavnih vrelcev Slatina Radenci ležijo na nadmorski višini 205 m. Glavni vrelci so: Zdravilni vrelec v samem zdravilišču za stekleničenje, Kraljevi in Gizela vrelec v Boračevi — prvi za stekleničenje, drugega ne črpajo, vrelec Pclanjska slatina za stekleničenje, Vilma vrelec (prej vrtni) je ogra jen v stekleni pitni dvorani in se uporablja za pitno kuro, ter Kopališki in Jurjev vrelec v samem kopališču, ki .se uporabljata za kopeli. Poleg teh je v samem zdravilišču ali neposredni okolici 15 vrelcev, ki jih trenutno ne izkoriščajo, spadajo p« pod zaščitni rajon in upravo podjetja »Radenska Slatina«. V geološkem oziru lahko področje razdelimo na tri dele: 1. Aluvialno polje, ki se od Radence odpira vedno bolj proti jugovzhodu. 2. Dilitvialnu terasa, ki se od prej imenovane ravnine pri Radencih dviga približno 4 m. V glavnem je ravna, le proti zahodu se počasi dviga, 5. Proti severozahodu in jugovzhodu se dvigajo terciarne plasti. Starejših tvorb tukaj ni najti. Glavni. Zdravilni vrelce, nastopa na murskem aluviju, prav tako Jurjev. ki ni tako bogat na soleh in ogljikovem dioksidu, ter nekaj močnih alkalnih vrelcev, ki se rabijo za kopanje. Samo kopališče leži z eno stranjo na diluvialni terasi, z drugo pa na aluvialni ravnini. Nu sami diluvialni terasi, kjer se izmenjujeta diluvialni pesek kot naplavina Mure in nepropustna plastična glina, so vrelci številnejši, vendar izkoriščajo le kraljevi vrelce v Boračevi. Geološka narava zemlje, predvsem v aluviju. ne dopušča pravilnosti zemeljskih plasti. Na posameznih (očkah kol n. pr. ob Zdravilnem vrelcu se že im zelo majhnih globinskih razdaljah najdejo številne plasti. Prikaz, zgodovinskega razvoja Nu svojem potovanju skozi Radence je leta 1855 odkril vrelec študent Karel llen in sicer je slišal in opazil na močvirni livadi, kjer sloji danes Zdravilni vrelec, podzemsko bobnenje in izhajanje mehurčkov. Pozneje se je kol zdravnik v Dobrni zavzemal, da bi se začelo z raziskanimi, vendar do leta 1865 do tega ni prišlo. Takrat je prišel sam v Radence. Tehnično zaje matije vode se je začelo 1869. in po izvršenih analizah se jc že 1871. dala V promet. Doktor Karel llen je bil ves ta čas v Radencih in jc vodil delo. Leta 187? - ob njegovi smrti — ga jc nasledil sin Roman, ki jc dokončal tičetove 99 graditve in 1882. so zdravilišče odprli. Vodo so začeli »porabljati za zdravljenje s pitno kuro. Mnoge zgradbe v Radencih izvirajo še iz prejšnjega stoletja. Najnovejše so Velika in Mala Terapija in kavarna Park, ki so bile zgrajene v letih 1925 do 1957. Danes ima zdravilišče na razpolago 8 hotelov, 2 restavraciji (za dietno in navadno hrano), kavarno in slaščičarno. Ponos zdravilišča pa je steklena pitna dvorana nad Vilminim vrelcem. ki spada med najlepše v Evropi. (davna potrošnika sta I R Ilrvatska (skoraj polovica proizvodnje) in LR Slovenija. V tujino gre največ slatine v Trst in Avstrijo. Proizvodnja stalno raste; tako je znašala: 1910 — 2.500.000 1, 1930 _ 3.800.000 1, 1950 — 7,500.000 I, 1954 — 10,250.000 1. Velik problem so zamaški, ker moramo p!u-tovino uvažati, poizkušajo izdelati razne zamaške iz plastičnih mas, kar pa zaenkrat še ni dalo zaželjcnih rezultatov. Premog Od vseh zalog premoga v Sloveniji je 88% lignita, 11.7 ~ rjavega premogu in 0.5% črnega. Vendar so ti podatki nepopolni, ker še niso opravili podrobnega geološkega kartiranja. Zaloge lignita zdaleč presegajo zaloge rjavega premoga, vendar je proizvodnja v obratnem sorazmerju (rjavi premog : lignitu je kakor 5 : 1). lo narekuje v bodoče predvsem raziskave na rjavi premog, proizvodnjo pa bo treba obrniti na lignit. Na našem ozemlju je za raziskovan je najugodnejši Ormoško-lenduvski pas, ki vključuje zelo mlade rjave premoge, ki jih je cksploa-iiralo več majhnih rudnikov. Danes je med najvažnejšimi Prešika, ki leži 4 km od Ljutomera ob cesti Stročja vas—Središče ob Dravi. Znanih je več plasti (pet z iz- danki). V preteklem letu so začeli z globinskimi deli, ki so se raztegnila tudi na področja, kjer so prej delali drugi rudniki. Premog je rjav z razmeroma visoko kalorično vrednostjo. V ilustru- cijo navajam analizo dv eh vzorcev (kosoven in kockovca), ki jo je izvršil Centralni rudarski laboratorij v Trbovljah (Lap. št. 32/52 z dne 11. I. 1952): kosi kocka celokupna vlaga 65.32 60.58 pepel 7.88 13.08 gorljive snovi 65.32 60.58 koks 41.37 41.72 hlapne snovi 51.83 31.94 C-fiksni 33.49 28.64 Zg. kalor. vrednost 4450 4120 Sp. kalor. vrednost 4110 3790 Analiza je pomanjkljiva, ker ni določeno žveplo. Današnjemu stanju tudi več ne odgo- varja. ker danes pridobivajo premog že iz večjih globin in torej boljše kakovosti — v kolikor se- veda ne narašča odstotek pepela. Popolnoma določene so zaloge za dobo 10 let pri letni proizvodu ji 8000 ton. Za progresivni razvoj rudnika je neobhodno pot rebrni kvalificiran kader. Ostale rudnike, ki so mnogi že opuščeni ali pa nimajo gospodarskega pomena, navajam samo poimensko: Globoka — 6 km zahodno od Ljutomera, Ciganjščak. Nunska graba, Rimče-tova graba, Hcrniunci, Slamjak, Ti bolet, Ključu-revci pri Ormožu, Lušnicu in Vičane. Pred nadaljniini investicijskimi deli v teli premogovnikih je treba izdelati geološko karto, ki bi zajela celoten pas ter pojasnila medsebojno povezanost posameznih premogovnih kadmij. Dosedanja dela so zajela le površinske dele pre »logovih plasti. Globine je pa treba še preiskati. Za ugodne rezultate govorijo tudi nekatere vrline za nafto, ko so prevrtali večje sloje lignita oz. rjugvega premoga (predvsem pri Rakičanu). vabi delovne ljudi, da sc po delu razvedrijo in okrepčajo. Nudimo vam priznana ljutomerska vina-topla in mrzla jedila ter prenočišča po nizkih cenah. Postrežba je hitra, vljudna in kulturnu. Kmetijske zadruge, kmetovalci! Ugodno lahko zamenjate žitarice in oljna semena v mlinu in oljarni - Cezanjevci pri Ljutomeru vam nudi v svojih obratih prvo- vrstno kuhinjo in dobra štajersko ■ * " “ j “ “ j " vina. Sobe za tujce. Solidna po- m >■< ■ « ■ Mestni gostinski Obrat strežba prijazno vzdušje in nizke f~QCtjlnff nTJ )) PrBglrll« ________a cene. Obiščite nase lokale in poslu- VVMlMlBl* žite se ugodnosti, ki vam jih ■ . . - —■ nudimo. 100 MIZARSTVO in ŽAGA ČRNCI - APAČE Izdelujemo vse stavbene dele ~ opreme trgovskih lokalov — dvoran ~ družinske spalnice ~ kuhinje in ostalo pohištvo. — Žagaino les in prodajamo lesne ostanke. Se priporočamo. LJUDSKI ODBOR MESTNE OBČINE OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR SZDL GORNJA RADGONA Tekstilna trgovina „M0DA“ Murska Sobota Vam nudi bogato izbiro najnooejiih nzorceo mn-nufaktumega blaga. trV kolaže in kratkega blaga Nizke cene Prvovrstna postrežba čestitajo svojim občanom in prebivalcem Pomurja k 10. obletnici osvoboditve in jim v boju za socialistično preobrazbo naše domovine želijo mnogo uspehov v prihodnosti! KMETIJSKA ZADRUGA VERŽEJ z živinorejskim in trgovskim odsekom se priporoča cenjenim odjemalcem ter čestita k 10, obletnici osvoboditve LEKARNA GORNJA RADGONA nudi svojim odjemalcem ose vrste zdravil Zadružno vinogradniško gospodarstvo ŽELEZNE DVERI PRI LJUTOMERU proizvajamo prvovrstna namizna in buteljčna vina zu izvoz in domačo potrošnjo Cssiitamo k 19. oblatnici osvoboditve! K Kh obletnici osvoboddve želimo polno uspehov! KRIŽEVSKE OPEKARNE KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU Izdelujemo: kvalitetne zidake, votlake, fasadno opeko, drenažne cevi, vlečen strešnih, bobrovec in slemenjahe po konkurenčnih cenah Za naročila se priporočamo Elektrogospodarska skupnost Slovenije UPRAVA LJUBLJANA S SVOJIMI PODJETJI ZA PROIZVODNJO, PRENOS IN RAZDELITEV ELEKTRIČNE ENERGIJE SKRBI ZA REDNO DOBAVO ELETRIČNEGA TOKA SVOJIM ODJEMALCEM. POSEBNO PAZNJO POSVEČA NAPREDKU ELEKTRIFIKACIJE PRLEKIJE, KI JE V ZADNJIH DESETIH LETIH DOŽIVELA NESLUTEN RAZMAH. TA RAZVOJ BO TUDI NADALJE PODPIRALA. MARIBORSKA TEKSTILNA TOVARNA Poštni predal: 9 Telefon: 40-11 Telcx: 0^3 17 MARIBOR Proizvaja: bombažno prejo, sukance zn šivanje in vezenje, hlačevino, k lote, bombažne in umetno-svilene podloge, flnnele, popeline zn srajce — pijame, tiska ni ne iz bombaža in stanič ne volne. Vse naše tkanine iz stanične volne ter tropikala so apretirane proti mečkanja in so opremljene s posebnimi zaščitnimi znaki, ki jamčijo za obstojnost apreture tudi po večkratnem pranju. Izvaža: M sukance za šivanje, klofe, svilene seržc, pooeline, celi rje ler tiskanine za moško perilo in ženske obleke. Brzojavni naslov: Tekstiltvor Nb podružnica Maribor štev. 640-T-150 Uvaža: sirovine, barve, kemikalije, utenzilijc itd. Vsi naši izdelki so znani po izredno dohri kvaliteti in nizkih cenah. SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE LJUTOMER opravlja vsa zidarska in gradbena dela po vsej Sloveniji solidno in po zmernih cenah Kolektiv se priporoča za naročila 1 Čestitamo k 10. obletnici osvoboditve! SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GORNJA RADGONA »PRESKRBA« Križevci pri Ljutomeru opravlja vsa zidarska, gradbena in mizarska dela hitro in solidno nudi cenjenim odjemalcem muuu f akt urno. galanterjisko in špecerijsko blago po konkurenčnih cenah. Solidnu in točna postrežba! MLIN IN OLJARNA Črnci - apače M pijemo vsakovrstna žita in predelujemo oljarice o kakovostna jedilna olja za široko potrošnjo Kolektiv čestita k 10. obletnici osvoboditve TRGOVSKI DOM Kador pridete r LjuJamerj ne porabile obfaAoH na(starejše trgovcih« hiše v Pzl^b^j . »ZARJA« Z A R J A LJUTOMER Nudimo Vam: pestro in bogato izbiro nuj novejših vzorcev kamgama : : blaga za moške in ženske obleke : : svile : : cefirjev : : okstordov : : pletenin : : perila (er raznega galanterijskega in kolonijainega blaga. Postrežba solidna 1 Cene konkurenčne I Obiščite nas in prepričali se boste I Zadružno kmetijsko gospodarstvo IVANJKOVCI prideluje in prodaja original rut vina priznanih sort in odlične kakovosti. ~ Vsem delovnim kolektivom in ljudstvu čestita ob 10. obletnici osvoboditve Delovni kolektiv Zadružno proizvodno podjetje nudi vsemu delovnemu ljudstvu, trgovski mreži in gostinstvu mleko in razne vrste kvalitetnih mlečnih izdelkov po zmernih cenah. „MLEKOPROMET" LJUTOMER Delovni kolektiv veletrgovine POTROŠNIK MURSKA SOBOTA čestita vsem svojim udje m ul vem (er ostalemu delovnemu ljudstvu k 10. obletnici osvoboditve! Priporočamo se z raznovrstnim blngom v svojih skladiščih manufakture galanterije špecerije železnine TRGOVSKO PODJETJE „IZBIRA" MERSKA SOBOTA ▼ Nudimo Čam p svoji poslovalnici raznovrstno manufakturo blago in se cenjenim odjemalcem priporočamo za nadaljnji obisk! _ OBČINSKI LJUDSKI ODBOR Križevci pri Ljutomeru čestita vsemu delovnemu ljudstvu, aktivistom in prvoborcem 1‘omurja k tf). obletnici osvoboditve! Čestitkam se pridružuje Kmetijska zadruga Križevci s svojimi poslovalnicami: Križevci Logarovci Vučja vas Grlava Zadruga odkupuje ose kmetijske pridelke, žinino, les in oskrbuje svoje člane z vsemi pviroinimi predmeti. Kolektiv Trgovskega podjetja »ŽELEZNINA« LJUTOMER Vam zagotavlja nizke cene in solidno postrežbo ter se svojim odjemalcem priporoča za obisk TRGOVSKO PODJETJE £ A Zadružno vinogradniško gospodarstvo Nudimo Vam bogato izbiro kvalitetnega manufakturnega blago po konkurenčnih cenah Za obisk se priporoča KOLEKTIV R J A .JOŽE KERENČIČ- MURSKA SOBOTA Miklavž pri Ormožu ♦ V um nudi pu nizkih cenah najkvalitetnejša vina, pristno sli nun ko, tropinovicu in droSeuko 'z l jutomersko-or moške-i;a vinorodnega okolišu. »ELEKTRO-RADIO« LJUTOMER STROKOVNO POPRAVLJAMO radio aparate, previjamo električne motorje, izvršujemo hišne elektro-instalacijc in vsa v električno stroko spadajoča dela. VINOGRADNIŠKO GOSPODARSTVO GORNJA RADGONA sc priporoča vsem cenjenim odjemalcem s kvalitetnimi vrstami vin: TRAMINEC KANINA BURGUNDEC RENSKI RIZLING LAŠKI RIZLING MUŠKATNI SILVANEC in penečim vinoin CUVEE RESERVEE in DUC DE FLOVENIE Okrajna opekarna LJUTOMER izdeluje zidake in strešnike odlične izdelave Pridružujemo se čestitkam k 10, obletnici osvoboditve! TRGOVINA Z ŽIVILI M GOSPODINJSKIMI POTREBŠČINAMI »NADA« LJUTOMER se priporoča apnjenim potrošnikom Cene nizke Postrežba solidna DRŽAVNO TRGOVSKO PODJETJ E APAČE prodaja vsakovrstno inanufaktumo blugo. — Ob desetletnici osvoboditve čestita kolektiv OPEKA^NSŠKO PODJETJE GORNJA RADGONA IZDELUJE: visokokvalitetne zidake specialne votlake strešnike drenažne cevi prvovrstne slemenjake RAPID - stropnike Izdelki gornjeradgonske opekarne slove po svoji kakovosti širom po naši domovini. Gradbena podjetja in ostali potrošniki — naročajte vedno samo izdelke opekarn iškega podjetja Gornja Radgona: Trgovsko grosistično podjetje VELETKANINA MARIBOR V interesu vseh podjetij je, da si pred nakupom ogledajo nase bogate zaloge tekstilnega blagu iz vseh tovarn Jugoslavije. VEDNO NAJNOVEJŠI VZORCI! - NIZKE CENE! PRVOVRSTNA POSTREŽBA! TRGOVSKO PODJETJE »TOBAK« MARIBOR ROTOVŠKI TRG štev. 9 PRIPOROČA NAKUP TOBAČNIH IZDELKOV NA DROBNO V SVOJIH TRAFIKAH, NA DEBELO PA V SKLADIŠČU PODJETJA, Vinogradniško gospodarstvo prideluje svetovno znana jeruzalemska vina. Kadar si zaželite prvovrstna in odlična vinn, zahtevajte vsepovsod Jeruzalemčana. V svojih kleteh imamo na zalogi odprta in buteljčno vina odlične kvalitete, kot so: TRAMINEC, BURGUNDEC, ŠIPON, LASKI RIZLING IN MUŠKATNI SILVANEC’ »JEKLENOTEHNA« trgovina s tehnično železnino in kovinskim blagom NA DEBELO IN DIUBNO MARIBOR Partizanska cesta štev. 34 imu vedno bogato zalogo krogličnih ležajev, vse vrste orodja, uvo-ženegu in domačega, ter ostali kovinski material. Za naročila se priporoča uprava »Jeklotehne«. Zadružno podjetje ,DRVfl' MARIBOR ENPOIIT - [MPOIIT IZ VAZA: živino živahke proizvode tn izdelke perutnino jajca divjačino in živalsko hrano gobe gozdne sndeže mineralno vodo ter pletene izdelke LESNO industrijsko podjetje MAKIBOIt s svojimi obrati: »DRAVA« MARIBOR, RUŠE. LOVRENC NA POHORJU, BREZNO-PODVELKA, PTUJ, LJUTOMER in RADGONA priporo^ stoje izdelke OKRAJNA ZADRUŽNA ZVEZA MURSKA SOBOTA čestita zadružnikom, kmetovalcem in vsem delovnim ljudem k desetletnici osvoboditve TRGOVINA »USNJA« LJUTOMER Priporoča se za obisk raznovrstno usnje, čevljarske, tapetniške in sedlarske potrebščine KMETIJSKO GOSPODARSTVO ČRNCI-APAČE prideluje semenska žita, redi ple- menske svinje in plemensko živino. kur priporoča odjemalcem. Pridružujemo se čestitkam k deseti obletnici osvoboditve Delovni kolektiv KOLEKTIV TRGOVINE NA VELIKO IN MALO »MERKUR« L J UTO MER sc priporočil za obisk manufakturnega in špecerijskega oddelka, kjer Vani nudimo razno blago po konkurenčnih cenah. INDUSTRIJA KONFEKCIJA LJUTOMER Vodi v kvaliteti in cenah. Nudi vso moško in žensko konfekcijo. Izdeluje prvovrstno moško perilo. TRGOVINA S STEKLOM IN KEMIKALIJAMI . L arue « Za delo in praznik se solidno in najceneje oblečete v naših poslovalnicah: LJUTOMER II A V IM E na Koroškem VISOKO.BOSNA LJUTOMER nudi svojini od j emu kem veliko izbiro steklu, barv, lakov in drugih kemikalij po najnižjih dnevnih cenah. Vsemu delovnemu ljudstvu čestita ob Ul. obletnici osvoboditve KOLEKTIV TEKSTILNA TRGOVI5IA »TKANINA« MURSKA SOBOTA nudi vsakovrstno tekstilno blago po solidnih cenah. S prvovrstno postrežbo se priporoča KOLEKTIV Zadružno podjetje z vinom ,V1NARSKA ZADRUGA* Ljutomer odkupuje in prodaja trse vrste ljutomerskih vin. KLAVNICA GORNJA RADGONA proizvaja vse vrste visokokvalitetnili mesnih izdelkov po najnižjih dnevnih ________________cenah. ŽELEZNINA TRGOVINA V GORNJI RADGONI nudi poleg vseh vrši kovinskega, gradbenega in kemičnega materiala tudi usnje in vse vrste čevljev po konkurenčnih cenah MARIBORSKA »LIVARNA« MARIBOR Heroja Jevtiča ulica 11 Telefon štev. 24-13 in 25-12 Zadružno vinogradniško gospodarstvo Preši k a pri Ljutomeru ’* proizvaja in prodaja po ugodnih cenah kvalitetna ljutomerska vina. Naši proizvodi! nlečenu medenina, odlitki baronih konin, gradbeno okovje, 'vodovodne, par ne, sanitarne in vinogradniške armature, kopalne peči, gibljive cevi, razni od preski, kovanci. TOVARNA ZLATOROG MARIBOR TRGOVSKO PODJETJE »SLOGA« GORNJA RADGONA Špecerija ~ Manufaktura Galanterija Na veliko! ~ Na drobno! C en e konkurenčne ~ postrežba solidna! proizvaja kozmetične izdelke, Solea toaletna mila, pralna sredstva, Perion prašek za pranje finih tkanin, Fox pasto za čevlje. ~ Odlična kvaliteta! Velik sortiment! Konkurenčne cene! POPRAVKI ■Strun 3 vrstica 39 namesto: prepogsto bet 'i: prepogosto 5 55 : mariskomn : marsikomu 8 22 : Ljutomerski : ljutomerski 12 87 : žalarje : želarje 12 100 : pred lov : predelov 13 76 : Dojbebauer : Do jč Bauer 14 14 : njiirn : njimi 16 109 1 ; pri zadet : prizadet 16 121 : žitvljenje : življenje 17 38 : gosopdurskt : gospodarski 20 72 : dr. Cirila Špindler : dr. Cirile Špindler 56 90 : zgodvinski : zgodovinski 60 37 : si : se 66 58 : prdstavi : predstavi 66 podnaslov slike : sedmimi : rednimi 78 50 : plodored : kolobar 79 1 : hektarski donosi : hektarski pridelki 79 24 : donos : pridelek 80 12 : donos : pridelek 81 17 : etiegično : energično 82 Zadnji stavek članka so črta zaradi napake in se p ra- vilno glasi: Moč napredku je znanje in časi v katerih živimo zahtevajo od vsakogar pridnosti, znanja in poštenja, če hočemo doseči cilj, ki ga zasledil jemo — socializem. 89 6 (IH) : s sodobniim : s sodobnimi 91 18 (H) ■ Lukavci : Lukavci 95 14 (HI) Beri: V letu 1954 se je po trošnja na osebo v Slove- niji dvignila na 117,6 kWh. 95 10 (111) spodaj : cveta : cvetja 97 24 : pohorskega ; podpoborskega 97 58 : Aluvialna : Diluvialna 97 63 : diluvij : uluvij 97 94 : ter skrajnem : ter na skrajnem 97 105 : Bakozva : Bakonya 97 107 : pri Blatnem : proti Blatnemu 98 14 : so : —* 99 «8 : leže : leži 99 90 : ležijo : leži 1 32 : 11,7 — : 11.7% 100 49 : 65,32 : 26,80 100 49 : 60,58 : 25,34 100 71 : Vičane : Vičanci AGROTEHNIKA - oddelek za odrasle D 908(497.4-18) PRLEKIJA 906(497 4-18J 082 LJUTOMER C0B1SS o OPRAVLJA VSA POPRAVILA TRAKTORJEV, PRIKOLIC, SEJALNIKOV IN DRUGIH KMETIJSKIH STROJEV. VSAKOVRSTNA POPRAVILA KMETIJSKIH STROJEV OPRAVLJAMO SOLIDNO LN TOČNO DO DOGOVORJENEGA ROKA. S KMETIJSKIMI POSESTVI IN ZADRUGAMI SKLEPAMO POGODBE ZA VSA POPRAVILA NJIHOVIH STROJEV IN NAPRAV V GOSPODARSKEM LETU. V SERVISNI HIŠI JE TUDI MODERNO OPREMLJENA PRODAJALNA KMETIJSKIH STROJEV IN NAPRAV. NA ZALOGI IMA TUDI NADOMESTNE DELE ZA STROJE, KI JIH TAKOJ MONTIRAMO IN ZAMENJAMO. DOBRO VPELJANA SERVISNA SLUŽBA. ZA NAROČILA SE PRIPOROČA DELOVNI KOLEKTIV »ŽICA« INDUSTRIJA ŽIČNIH PROIZVODOV LJUTOMER TRGOVINAM IN OSTALIM ODJEMALCEM NUDIMO: UNIVERZAL PLETIVA IZ POCINKANE ALI ŽGANE ŽICE, MREŽE ZA GRAMOZ, SITA ZA MALTO, PRALNICE, POSTELJNE ŽIČNE VLOŽKE RAZLIČNIH DIMENZIJ, GARNIRANE TAPETNIŠKE VLOŽKE, ALUMINIJASTE PRODAJNE MIZE IN DRUGE POTREBŠČINE. VELIKA IZBIRA * KONKURENČNE CENE! Delovni kolektiv si prizadeva izboljšali kakovost svojih proizvodov in znižati cene Za naročila se priporočamo