slovenska stran
PIŠETA IN UREJUJETA:
LOJZE KOŠOROK IN PAVLA GRUDEN
DR. FRANCE PREŠERN
<v februar 1978. - Naše Novine - 9.
prešern in temne sence
kar po domače...
Ljudem nikadar ni prav. Eden hoče lesen plot, drugi .ograjo in opeke. Voditelji ver se kosajo med seboj, ces, kdo Boga bolj pozna. Posebno kristjanske vece vse trde, da poznajo resnico, vendar so vse tako različne, da bi se Kristus, ce bi se kdaj postavil svojo nogo na svet, moral študirati razne teologije, da bi kot človek mogel najti sebi mesto pri Resnici. Celo rodbinska imena ljuden ne ugajajo, bodisi njihova lastna ali - na primer, moje "sedanje" ime, ki je bilo vedno moje po očetu. Posebno tiste ograje, ki omejujejo človeku duha, v mojem razumu nimajo prostora. Kdor mi ne da svobodne besede, ta moj prijatelj ni. Ni ga pa tistega, ki bi mi mogel odvzeti svobodno misel.
Spominjam se se tistih let, ko kot otrok nesem smela misliti dalje od domačega praga do priznice, a meni so misli krožile preko vseh meja sveta. Razne vere so mi delale posebne preglavice. Vse verske sekte, pa tudi krscanske, imajo voditelje, ki trde, da jih je navdihnil Bog. Potemtakem bi tudi jaz lahko začela novo vero - eno za vse ljudi, v kateri bi človeštvo bilo zdruzeno v duhu okrog Boga. Toda razum mi pravi, da se s prihodom vsake nove vere, človeštvo se bolj oddaljuje od miru. Mene je osvobodila takih ograj moja svobodna misel na Boga. Bog ima monopol na človeštvo, ne mi na Njega. Naj se mi javi tisti, ki Ga res pozna in pripognila bom koleno pred njim. Prišla sam do zaključka, da je odnos med človekom in Bogom popolnoma oseben. Vere so le pripomočki, napolnjeni z bogu odvratnimi človeškimi tradicijami, na poti v iskanju Boga. Ni vere v katori so ljudje vsi enaki. Ni vere, ki bi se mogla vzpostaviti brez nasilstva, bodisi duhovnega ali telesnega, ali oboje. Vsi izmi omejujejo duha človekovega. Edino tisti izem, ki bo vzpostavil red na svetu bo spostovanja vreden. Skupine, ki za propagando izm-ov izkoriščajo ime Boga so v velikanski zmoti. Bog ne pozna nobenih izmov. Svoboda izrazanju mojega duha v slovenski besedi mi je bila odvzeta leta 1964 v Avstraliji, ko sem se nehala strinjati s katolicizmom. Da, poznali ste me v "Mislih", kjer sem priobcevala moje poezije, razne članke in literarno kritiko. Ko sva s tedanjim urednikom prišla radi moje filozofije navzkriz, sem mu morala vrniti, po osmih letih, pisalni stroj. Tu
se je moje sodelovanje z "mislimi" nehalo. Vendar sva kot človeka ostala sobra prijatelja vse do njegove sm rti, čeprav je vedel, da iscem resnico na svoj način. Spo stovala sva se.
V srcu mi je bilo takrat neznansko težko. Toliko v pojasnilo tistim bravcem, ki so me poznali v "Mislih" pod imenom Miladinovic, a danes ugibajo ce je Pavla Gruden v "Naših Novinah" ista oseba. Ista, dragi moji, s to razliko, da sem danes popolnoma svoboden človek. Naj vam povek kdo je svoboden človek: Vsaka tista oseba, ki ume v okvira postav, ki se jim vest in razam ne opirata, živeti po svojih sposobnostih urejeno življenje. Kot taka danes pisem v "Triglav", "Novo doba" in "Nase Novine". Hinavciti ne znam. Zagrizenci, ki postanejo sužnji izmov, izgube ne samo svobodo, nego tudi prisotnost duha. Postanejo sužnji temnih strasti. Meni pa ime, ki sem ga sprejela z vstopom v zakon, takorekoc ni dalo svobodno dihati. Svobodna in brez strahu sem bila pred SS majorjem v tržaškem zaporu na Piazza Oberdan, kjer so mi pretili s smrtno kaznijo, (1. 1943) po zaslugi onih, ki sc klečeplazili pred Nemci. Svobodnejša sem bila na prisilnem delu v Nemčiji (Avstriji), kjer sem tajno risala zemljevide in jih izročala tajni organizaciji vojnih ujetnikov, da so s pomočjo njih bezali iz taborišč v južno Italijo in, svobodnejsa sem bila pred Gestapovci katerim sem pred koncem vejne usla in po trinajistih dneh pešačenja preko naših planin prispela v domovino. Svobodnejsa sem celo bila pred pokvarjeno sosedo, ki je greh svoje hčerke natrpala na mojo glavo in me lažno ovadila našim oblastem, ki so takrat 1945 1. bile v rokah cestokrat nerazsodnih ljudi, ki so nasedali laznji-vim ovaduhom.
Dokler bo le količkaj Slovencev na svetu, vse do zadnjega se moramo spominjati njegova imena. Dal je našemu ponižanemu, revnemu, žilavemu, posebno po Nemcih, vse do zadnje vojne zasmehovanemu narodu, prvo klasično poezijo. Navzlic socjalnim krivicam, ki jih je on vred z našim narodom v tedanji dobi moral trpeti, je ostal kot pesnik popolnoma nepodrejenoga duha. Le takih duhov ustvarjenja nosijo zig resnickih umetnosti. Pr-esern je bil poet umetnik. Pod najtežjimi pogoji v svojem osebnem življenju, kjer so ga preganjali ubostvo, samovoljna mati, nesrečne ljubezni, čezmerno uživanje alkohola in bolezen, je do vrhunca svojih sposobnosti, negoval svoj pesnicki dar. Bil je rojen s pesnickim pracutom, saj mu je beseda sama po sebi tekla v stihih. Tudi v svojem poklicnem življenju je imel kaj malo sreče. Njegova mati je na vsak način želela, da bi sin Franc postal duhovnik. Toda Presern se je zavedal, da za ta poklic on nima sposobnosti. Čeprav bi se bil lahko preinacil in užival vse privilegije, ki jih ta poklic nudi, je krenil svojo pot. Njegovo obzorje je bilo preširoko za možnosti, ki bi mu jih kot pesniku v tadanji dobi mogel nuditi duhovniški stan, ki se je večinoma podrejal nemškim oblastem, katere so zatrjale slovenski jezik. Bil je pa tudi dovolj posten, da ni imel niti najmanj namena skrnuti polic cerkvenih služabnikov, kajti zavedal se je svoje naravne zahteve po zivljenski družici. Mislec, da bi v posvetih zadeval mogel služiti svojemu narodu, si je na nesrečo izbral odvetnicki poklic, ki je ze v tadanjih časih bil na slabem glasu. Presern, kolikor je bil bister, je bil naiven. Verjel je, da bo kot odvetnik služil pravici. Ni pa se spomnil, da odvetniki služijo tudi zlocincem in, da so posebno zato na-slabem glasu, ker so med njimi tudi taki, ki si prilascujejo zaupan jim denar. Pozabil je tudi, da so le nemskulaijem bila dana visoka mesta v avstro-ogrskem cesarstvu. Celo v gimnaziji, kjer je bil najodlicnejski študent, so mu skusali podmetavati neuspehe.
Vsled svoje erotične preobčutljivosti, ki je dala krila njegovim ljubezenski poezi-
jam, so mu nasprotovale posebno klarikalne sile, zaradi katerih morajo se danes duhovniki živeti nenaravno življenje. Proglasili so ga za pohujsljivega, ker ni skrival svoje osebne resnice. Ugledal se je na Byeon-a, katerega zbrana dela so na moji knjižni polici. Kakor Byron, tako tudi Presern ne pišeta ničesar pohujsljivega.
Presern je pesnil v najtežji slovenski jezik. Ni imel slovenskih predhodnikov, da bi se ugledal na njih. Moral si je orati ledino. Tu mu je najbolj priskočil na pomoč Matija Cop, ki se je po triletnem študiju filozofije na Dunaju, vpisal v ljubljansko bogoslovije. Cop ga je spoznal z oblikami antične (grške in rimske) klasične literature. Presern je skusal proniknuti cim globlje v poezijo človeštva. Studirai je vse od antike do romantike v kateri se je ugledal na spanske in italijanske oblike. Da bi se slovenski jezik resnično vkulturil, torej da bi mogal nasa literatura, ki se je do tedaj razvijala največ v nabožni in poučni knjigi, zasluziti sebi mesto v svetovni literaturi, si je Presern želel, da v slovenscini ustvari kar je človeški poetični duh od antike do romantike ustvaril. Presern je tedaj ustvarjal v oblikah, ki so mu bile poznane iz študijev in ki so bile v tadanji dobi v svetovni literaturi, vendar pa ni nikdar zašel v nikako tujo literarno smer, nego je ustvarjal iz sebe in iz opazovanja tedanjih razmer v Sloveniji. Presern ni ustvaril vec od 150 pesmi, vendar je v to malo število vlil vse svoje trpljenje, krivice, ki so se našemu ljudstvu godile v ta-danjem političnem in družabnem sistemu in, klice iz svoje ljubezni do domovine k zdruzitvi bratov v borbi za svobodo. Vander v tedanji dobi slovenske zaostalosti pod pritiskom klerikalnih in germanskih sil ni našel razumevanja. Kot poet revolucionarnega duha, je dal poleta svojemu hrepenenju po svobodi človeštva, v sledečih stihih, v katerih zeli vsem narodom ki hrepene docekat dan, da, kodar sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
P.G
V boju za moj duhovni in telesni obstanak v mojem zakonu, kjer sem postala last despotnega moza (moja krivica), sem leta 1972 zbe-zala v Ameriko. Življenje je tako hotelo, da je moj moz med tem umrl. Prišla sam nazaj v Avstralijo 7 dni po njegovem pogrebu. V Ameriko sem sla tri tedne pred njegovo smrtjo. Kakor sem napisala v začetku tega našega pomenka, ljudem ni nikdar prav. Našla se je Slovenka, ki je zatrjevala, da mi je prija-
teljica, pa ji je vendar prišlo na misel, da rece: "Zdaj, ko si se celo njegovega imena odpovedala, bodo nekateri rekli, da si ga ubila". Na to njeno gromozansko izjavo, sem se iz vsega srca nasmejala. Nišam niti Bog, niti narava, niti carovnica, niti volja mojega pok. moza.
Ko sem se po osmih letih preciscevanja zivljenskih pojmov oglasila zopet v slovenskem tisku, tokrat v "Triglavu", mi je ta ista Slovenka poslala nepodpisano, drobno pisemce, na katerem mi je napisala kitajski obraz na rdečem zmaju. Storila je sramoto sebi, ker se je bala
svojega lastnega podpisa.
Tako, dragi moji, zdaj veste kdo sem. Iskrena hvala za vase zanimanje. Oglasite se se, kadar vam srce tako poželi.
Pavla Gruden
PREJELI SMO
Mt. Isa:... V roke mi je prišel list, ki nosi ime NASE NOVINE, v katerem imas tudi ti in ga. Pavla Gruden svoj kot. Čestitam! Hotel bi vedeti sledeče: namreč ze pred leti sem zasledil prispevke v Mislih, katere sem rad cital. Pisala jih je Pavla Miladinovic. Zanima me, da
FRANCE PREŠEREN rojstna hiša
Slovensko društvo Sydney se ze mesece marljivo pripravlja na izredno in edinstveno slovesnost, ki bo v prostorih omenjenega srust-va. Napovedali so večdnevne slovesnosti, da res vsi Slovenci dostojno sprejmemo nasegavelikana slovenske poezije, Franceta Prešerna. Poleg ostalih slovesnosti, bodo odprli razstavo in knjižnico, kot višek praznovanja pa bo v nedeljo 12. februarja odkritje popsja Franceta Prešerna.
Da pa ne bi vse priprave potekale normalno in primerno v vzdušju velikega in pomebnega dogodka, je jasno, da mora tudi v to veselje pasti grenka kaplja pelina. Ze nad dvajset let, od obstoja društva, vso njegovo delo spremljajo temne sence. Te črne sence se vidno pojavljajo vedno in povsod, posebno kadar si uboga slovenska raja, predrzne kupiti svoje lastno zemljišče, kadar si hoče postaviti svoj dom ali pa postaviti svojim pesnikom in pisateljem spomenike. Te temne sence se rade za kulisami, predvsem, kadar posten in zaveden rojak in odbornik gara in doprinasa svoj delež skupnosti. Pojavijo se kot demoni, ko je raja nekaj naredila, zgradila, postavila ali pripravila. Niti ne pridejo, da bi te sadove poželi, ne, nego, da jih nekompromisno uni-
čijo. Star pojav, kot je stara nasa slovenska emigracija v Sydney in kot je staro Slovensko društvo. Vedno se pojavijo ob pravem trenutku, celo včlanijo se, znajo sem ter kdaj pa kdaj kaj napisati.
Znajo se spretno posluziti malovernih in poštenih na-ivnezev. Slicujemo masovne mitinge iz izredne občne ter jih znajo spretno zrezirati, kjer v imena "svobode, vere ter v borbi proti komunizmu", delajo zmedo med ubogo, "neuko" ritfo! Ce je potrebno se poslozijo trikov in sodisc. Poznamo jih, saj so med nami ze skoro 30 let. Dobro nam je poznana qjihova 'Snema" za slovensko stvar! H samozvane! nam hočejo biti "narodni vodltejji"!
Tudi ob pripravah na Prešernovo proslavo so se pojavile te temne sence in stopile izza kulis preko na delo. Predobro nam je v spominu datum 26. julij 1971, ko so v Canley Vale sklicali množični "sejem", isto so ponovili te dni na istem prostoru, z isto komedijo. Raji je bilo dovolj, niso se ustrasili niti navzočnosti samega senatorja in njegove "visokosti" in ta raja je odločno rekla; dovolj je te komedije: "danas slovenska gospoda in nikdar vec"! No ja, cez sedem let vse prav
pride"	L.K.
ni morda prav ona taista, samo da je sedaj presedlala nazaj na dekliško ime? Ako je tako kot mislim, potem ti obljubljam, da bom od sedaj stalen citalec vajinih dopisov.
Lep pozdrav, Mirko Brencic
Odgovor Dragi Mirko, imas dober nos, da prepoznaš človeka po stilu pisanja. Ni
čuda saj si bil tudi ti svoje case dopisnik Misli, tako Pavla, jaz in se mnogo drugih. Vendar za pisce takega kova, kot smo mi, verski mesečnik nima prostora. Smo nemara le malce svo-bodomidelnih in revolucionarnih misli. Da, Pavla je ze nekaj let "vesela vdova", vendar ne delaj si kakršnih koli iluztf!
Lep pozdrav, L.K.
NAŠA REPORTAŽA
ribari
remsgejtske skele
Dok stanovnici Evrope i Amerike prezivljavaju jednu od najzescih zima u poslednjih dvadeset godina, ov-de, u Australiji je "naopa-ko" - vladaju zestoke vruci-ne.
Sa izuzetkom par "nestas-nih dana" poslednjih nedelja, vreme je uglavnom bilo lepo i toplo. Kada se kaze toplo, onda zaista mislimo TOPLO. Vreo vazduh gusi prsa, znoj tece po čelom telu, coveku naprosto dodje da iskoci iz svoje koze...
•J U ovoj situaciji svako se snalazi kako zna i ume: neki traze izlaz iz ovakvih vrelina u hladu debelih sen-ki, po izletnickim mestima, uz hladno pivo i rostilj ("ba-rbekju", kako su mnogi nasi ljudi privikli da zovu rostilj), drugi su navalili na plaze da bi u hladnim vodama Pacifika našli spas.
Ali, ima i onih kojima ovakve vrucine kao da uo-pste ne smetaju. Mirno, sede oni na visokoj ogradi zas-titnih ograda - skela koje kupace stite od napada morskih pasa. Bacaju udice i strpljivo cekaju - to su ribari Remsgejtske skole (Ramsga-te je mesto nedaleko od Rokdela).
Pored par Grka, Italijana, Libanaca ovde vreme provo-de uglavnom nasi ljudi.
Bacaju udice, mirno cekaju da bi ribe zagrizle i... sale se. Sale se na račun nekoga
koji nije uspeo da uhvati nijednu ribu, pricaju vrcave viceve i - znoje se na ovoj zezi.
-	Kako je zemljaci? Trza li?
-	pitam ih sedajuci na zica-nu ogradu, do njih.
-	Pa, tako... Ne da nema, ima, ali ne kao nekada. Eh, secam se proslih godina kada je ribe bilo i previse - za tili cas mogao si da napunis punu kablicu i da sretno kuci ides - uzdise jedan cicica kraj mene.
-	Jeste, - dodade drugi. -Nekada je bilo mnogo ribe u ovim vodama, ali danas je drugacije. Naleti po neka, zgrabi meso, pa ako je uh-vatis - uhvatis, a onda cekaj satima da bi pooovo "udarila".
-	Ja mislim da vi preterujete
-	rece jedan stari brko. -Riba, to ti je kao lutrija... Kada ima, ima, a kada nema - nema...
-	Eh, ponovo uzdise cicica, secajuci se nekih vremena. Idem ti ja jednog dana na Djordjevu reku (verovatno misli na George River, pa kao sto nasi znaju, preokre-nu englesku rec kako nama odgovara). Odaberem lepo mesto i bacim udicu. Cek-am. Nema nista. Ponovo bacim udicu, pa opet nista. Vec ljutit, bacim i po treci put. Odjednom konac se zategne. Skočim na noge i
počnem vuci. Vucem, a ono tesko, sve u sebi mislim zakacila se neka velika ri-betina. Pozovem suseda i on mi pritekne u pomoč. Vu-cemo... vucemo, kad ono na kraju ispadne neki veliki dušek, bacio neko u reku.
-	Ha...! Ha:..! Ha...! - smeje se stari brko. Uzalud vam je bilo to vase vucenje i mučenje...
-	Cekaj! Nije to kraj, -prekida ga cicica. Kada smo izvukli dušek, a ono dve velike KING ribe leze na njemu. Izgleda USPAVALE SE na ugodnom lezaju. -Uhvatim ti ja njih, jednu meni, jednu prijatelju pa kuci na przenje.
-	Ha...! brko se ponovo smeje shvatajuci da se cicica samo sali sa njime.
Smeje se brko, smeje se cicica. Svi se smeju. Sve ok-olne ribare zahvatio neki zarazni smeh. Libanci, Grči podskakuju na skeli, kreve-lje se, a ruku na srce, nez-naju zbog cega. Smeju se svojoj ribarskoj sreči, vruci-ni, vremenu koje prolazi.
I dok sunce polako prolazi preko zenita i pocinje da zalazi prema zapadu, ribari Ramsgejtske skele jedan po jedan odlaze kucama noseči ono malo ribe sto su uhvati-li, nadajuci se da ce drugi dan biti bolji, da ce nared-nog dana riba bolje gristi...
M. Balalovski
it
GLAVNI" JEZICI
DRAGE "NASE NOVINE"
-	Pocetak Vam je odlican.
-	Samo malo vise humora -po mogucnosti.
-	Ako je moguce otvorite rubriku "Kosmos" i objav-Ijujte sto vise o savremenim otkricima iz oblasti kosmo-sa.
-	Vodite računa o grama-tickim greskama, jer novine treba da budu, ne samo informativne, vec i poučne.
-	Pošto je srpsko-hrvatski jezik glavni i službeni jezik u nasoj domovini, smatram da "Nase Novine" treba da budu pisane samo na tome jeziku, a ne pojedine stranice na makedonskom, slove-nackom i si. jezicima, jer se tirne stvara izvesna zbrka, a svaki Jugosloven zna da cita ono sto je napisano na Sr-psko-Hrvatskom jeziku. Na kraju krajeva, Vas, kao i svih nas je cilj da se ju-goslovenski narodi zblize i da se izbrisu sve razlike izmedju njih, a ne da se isticu. Pisati o svim našim republikama, - to je dobro, a pisati na svim jezicima
nase divne domovine, - to je nemoguce, ili u najmanju ruku vrlo komplikovano. Puno sreče i dugu egzis-tenciju Vam zeli Vasilije Mitrovic
Coober Pedy, S. A.
Postovani Gosp. Mitorvicu,
Toplo se zahva^j izjemo na Vasem pismu, pohvalama t dobrim željama. Medjuttm, o interesa istlne i objek-tivnog informlsanja naših cl-talaca [i naših dose^enika o Australiji] neophodno je da ukazemo na neke bitne cf-njenlce:
-	Od vaseg odlaska iz starog zavicaja u Jugoslaviji sa se dogodile znac^jne i kapitalne p ro rojene;
-	"Srpsko-Hrvatski", kako ste naveli a svom pismu, NDE GLAVNI NITI SLUŽBENI JEZIK. Nairne, u Jugoslaviji vise ne postoje "GLAVNI" jezici. Svi jezici su ravnopravni i na jezicima svih naroda obav^ja se sva službena, sudska i ostala korespondenc^a. Jedino u Armyi, radi Iakseg koman-dovauja [kao prelazna mje-
ra] upotrebljava se Srpski i Hrvatski jezik. Ako je 22 miliona stanovnika Jugoslavije prihvatilo i POZDRAVILO ovakav sistem života i medjusobne komunikacije, kakvo pravo imamo nas 300. 000 koji živimo u Australiji, da odredjujemo drugačna mjerila. Medjutim, tacno je da je nekada, davno, bilo onako kako ste naveli u Vasem pismu.
Slazemo se da je tesko i komplikovano pisati na cet-iri jezika, ali i ŽIVOT JE KOMPLIKOVAN, pa kada smo se vec odlucili da iz-dajemo novine - onda cemo ih izdavati ili onako kako treba ili - NEKAKO.
Vase preporuke su nam dobro dosle i redakcija ce ih imati U vidu u toku datyeg uredjivanja lista. Radovalo bi nas ako nam se javite uvijek kada nadjete za sho-dno. Jer, samo objektivno i javno suceljavanje mišljenja i stavova moze dovesti do "pravljenja" kvalitetnog Usta.
Vase - "NASE NOVINE"
i
I
S
I
I
I
Iv	v
Saric Auto Skala
Nudi Vam povoljne uslove da dobijete VOZACKU DOZVOLU
Za: Automatik, mijenjac. kamion, kao i semitrajlu uz vrlo povöljne uslove i niske cijene. Zainteresovani nazovite na Tel. 606-5246 ili Pišite na Adresu: P.O. Box 346 Cabramatta N.S.W. Možete polagati na Vasem jeziku.
J
PODRSKA NOVOM LISTU
Postovani Urednici!
Uzela sam pravo da u vase (ili nase) ime napišem nekoliko stihova na temu "Nase Novine". Nadam se da mi ne zamjerate, pa vam ih, evo, saljem.
Usput pozdravljam pokre-tacki odbor, jer nesto naseg nam je odista potrebno, naravno, pod uvjetom da nase i ostane. Sa ovim ni malo ne poniža vam ostalu nasu sta-mpu. Dapace, volim i pos-tujem svaki list pisan na, meni, razumljivom jeziku, jer svaki od tih listova dao je mnogo našim ljudima izgubljenim izmedju nerazumljivih rijeci stranog jezika.
Da li prihvatam ili nepri-hvatam neki clanak koji neki list donosi to je druga stvar. O tome odlucuje sam citalac. Prema dosadasnjoj percepciji vjerujem da u "Našim Novinama", kao sto je to slučaj i u jos nekim našim listovima, nece doci do objave clanaka koji bi vršili negativan utjecaj. Da konkurencija povečava kvalitet svima nam je jasno, stoga je pojava novog lista, vjerujem, podrzana od večine citalaca.
Želim Vam mnogo uspjeha u daljnjem radu.
S povjerenjem Olga Sokac Pajvanic
NASE NOVINE
Cekala sam na taj cas da cujemo novi glas. Sto ce pisat za zemljake, razonode bice svake.
Da cizjemo dobre rtfeci bolnu dusu da nam l^jecl da se cqju sve novine iz nove i stare domovine.
Svako se na nesto zali, svima nama nesto fali. Od uvijek je tako bilo, nekom krivo nekom milo. Svi smo brate mi zemljaci u prosjeku svi seljaci. U korjenu iz dubine svi iz jedne domovine.
Tu se radi tu se živi uvjek smo za nesto krivi, domačin se samo smtfesi bas u tom i jesu grijesi. Dok se zem^ak uvfyek jezi, od rodjenog, stalno bjezi.
U tudjem hladnom svijetu Na petome kontinentu, mnogo tuge mnogo boli, za rodjenom grudom sve nas srce boli, jer je svako voli.
Bratsku prijateljsku ruku jedan drugom dajmo iz proslosti krive r^eke mi ne ispravlj^jmo.
Svi smo mi zemljaci jedno sunce sve nas grije. Ko tako ne misli Nigdje sretan nije.
Ne, trazimo uijehu po kraj vina pune čase. Procit^j sto pise za svakog zemtyaka to novo tedanje TE NOVINE NASE.
Dana Vukovic, Vic.
NAŠE NOVINE
Želimo svakom dati ono sto zeli. Nek svak uzme ono sto ga veseli.
Ne zamjerimo susjedu ako se o njemu pise, jer vec sutra, o nama, pisat ce se vise.
Tracke i vracke «stavite kuci. Mi najmanje želimo ku-movati tuci. Da budemo nasi, to nam je ideja i potreba stvarnih jasna refleksna.
Pričajte nam nase dileme i probleme. Recite gdje plodi plemenito sjeme. Skupa cemo lakse svaki izlaz naci i na svjetlost sunca sretniji izaci.
Prava veličina plemenitog roda je u bratskoj slozi sa vise naroda!!!
Olga Sokac Pajvancic
AUSTRALIO
Živela si hiljade vekova, Sakrivena daleko od nas, Sad si nasa majka nova, U tebi smo našli spas.
Privlačna si lepotice, Kapetan je Kuk to znao. Da pogleda tvoje lice,, Život svoj je zato dao.
Svi smo tebe zavoleli, Čuvamo te mi svi sada. Tebi smo se mi zakleli. Domovino nasa mlada.
Sad si jaca, ti si veča, U tebi je puno cveca. Postala si lepša, mladca, Kao sunce kad se radja.
Australijo, zemljo lepotice. Skini veo s tvoga lica. Da nas vidiš, ljude tvoje, I da nam se srca spoje.
Vera Horvat, NSW
BIT' CE SVE U REDU
Mnogo sam puta pogrijesio
i mnogo sam se puta popravljao,
da, i koliko puta tuzan sam bio
i u sebi po sto ponavaljao:
"Bit' ce sve u redu, bit' ce sve u redu."
Umoran sam, želim malo sreče, ipak sretan ne mogu biti tako daleko od kuce, daleko od kuce i moram svoju bol u sebi kriti.
Ne znam za dusu tuzniju od mene. Nemam prijatelja koji osjeca kao ja, ne znam za san Ijepsi od sjene, nemam snage kao nekad sto sam imao ja.
Bit' ce sve u redu, bit' ce sve u redu, opet iste rijeci ponavljam sebi, nije sve u ijubavi i mladosti i medu, za samo malo njeznosti obračam se tebi.
Zivjeli smo lijepo tako kratko
i ponekad se sjetim puta kojim putujemo,
nije u životu sve toliko glatko,
ali ipak, za nečim ili nekim ponekad ludujemo.
Ljubomir Sabados 9/110 Woodburn Rd. Berala N.S.W. 2141
Drago Uredništvo!
Pošto sam poceo da pratim Vas Ust "Nase Novine" od prvog broja zeleo bih da Vam čestitam na odlicnom startu i pošto ste objavili da želite dopisnike, javljam se sa jednom od stotine pjesama koje sam sastavio kroz niz proslih godina [10. godina, da budem tocanj. Nadam se da čete imati mjesta da je objavite.
Unaprtfed zahvaljujem i sretno ubuduce!
4 BELVEDERE ARCADE
CABRAMATTA TEL. 727—0305
PUTOVANJA, PLOČE, KNJIGE, NOVINE,
Jedina agencija u zapadnom delu Sydney-a koja snabdeva etnicld radio sa nqjnovyim plocama. Putovanja, ploce i kasete. Kqjige i sve vrste novina.
TAKODJE I NA STAROJ ADRESI 13, SCOTT ST.
LIVERPOOL
TEL 602-7934