VODNIK ZA LITERARNE EKSKURZIJE PO TOLMINSKI Tolminska je deželica zase, obdana z gorami in le po dolini Soče, Idrijce in Nadiže odprta v svet Zajema pokrajine Bovško, Kobariško z Breginjskim kotom. Tolminsko kotlino, Baško grapo, spodnji del doline Idrije in Šentviško planoto z delom Cerkljanskega hribovja. Verjetno je bila Tolminska že v času Karolingov grofija s sedežem na Kozlovem robu. Po oslabitvi frankovske oblasti je tu zavladal oglejski patriarh. Takrat je bilo ozemlje urejeno kot gastaldija na čelu z gastaldom, ki je stanoval v gradu na težko dostopnem Kozlovem robu. Patriarh, ki je prihajal v Tolmin le poleti, si je postavil udoben gradič Dvor nad Tolminko. Po razpadu patriarhove svetne oblasti v začetku 15. stoletja je tolminsko glavarstvo pripadlo goriškim grofom. Ko so leta 1500 izumrli, so se za deželo bojevali Habsbur-žani in Benečani in jo hudo opustošili. Leta 1509 so zmagali Habsburžani in poslej tu vladali do konca prve svetovne vojne z izjemo kratke francoske vladavine (1809-1813). Med prvo in drugo svetovno vojno je to ozemlje pripadalo Italiji, nato je doseglo narodno osvoboditev v okviru nove Jugoslavije. Kot obmejno področje sedaj ene, sedaj druge države je bilo pogosto prizadeto zaradi vojn, vsekakor najhuje tedaj, ko je po njenem ozemlju tekla soška fronta. Tudi zadnja vojna, ko se je domala vse prebivalstvo vključilo v NOB, je pustila za seboj hude posledice. Tolminska je znana po mnogih kmečkih puntih, in to leta 1515, 1627, posebno pa 1713, ko so Tolminci spodbudiU k uporu Primorsko vse do Devina. Veliko je trpela Tolminska tudi zaradi potresov; potres leta 1348 je opisal France Bevk v zgodovinskem romanu Cmi bratje in sestre, potres leta 1511 pa Ivan Pregelj v romanu Plebanus Joannes in ga povezal s prastaro tolminsko balado o svet noseči ribi Faroniki, ki samo z repom zgane in povzroči potres. Ganljiva je prošnja trpečih ljudi: Oh nikarte, riba, riba Faroruka, zavolj otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žena. Leta 1976 so hudi potresni sunki spet prizadeh Tolminsko, k sreči brez človeških žrtev, a s hudo poškodovanimi domovi posebno v Breginjskem kotu in na Kobariškem. Literarni odmev tega strašljivega dogajanja je novela Pavleta Zidarja Jarc in poezija tohninskih ljudskih pesnikov in pesnic, objavljena v Potresnem zborniku 1980. Sedaj pa na pot po Tolminski! Iz ljubljanske oziroma idrijske smeri vstopimo v tolminsko občino v Daberski grapi blizu Stopnika. Od tu je do Mosta na Soči 20 km, z Mosta v Tolmin 5 km, iz Tolmina do Kobarida 16 km, iz Kobarida v Bovec 22 km; skozi Trento do meje občine na Vršiču pa je še 30 km Po dolini Idrijce smo mimo Stopnika kmalu v Dolenji Trebuši, kjer se v Idrijco z leve izliva Trebušnica; le-ta priteka iz 13 km dolge doline Gorenje Trebuše. V tej dolini, dostopni le z osebnimi vozili, je v 18. stoletju zaradi obilja lesa in kremenčevega peska več steklarn izdelovalo zelene steklenice in motno steklo. Med NOB je bil v Gorenji Trebuši ustanovljen IX. korpus, na kar opozarja na Bratuževi gostilni vzidana spominska plošča. V Dolenji Trebuši so na novi kulturni dvorani leta 1984 odkrili spominsko ploščo prvemu te- 128 čaju primorskih partizanskih učiteljev leta 1944. Od tod je bil doma mladinski pisatelj Vlado Klemenčič. Peljimo se še nekoliko dalje ob Idrijci navzdol in že smo na Slapu ob Idrijci, v svetu pisatelja Cirila Kosmača (1910-1980). Ce želimo obiskati njegovo rojstno hišo, moramo čez Idrijco na drugi breg in potem levo 20 minut iti peš. Vendar je do hiše mogoče priti tudi z osebnim vozilom ali kombijem. Rojstna hiša je pod spomeniškim varstvom in je ohranjena v glavnem taka, kot je že 300 let: pokrita s slamo, s črno vežo in staro izbo s kmečko pečjo in harmonijem, na katerega je igral pisateljev oče, organist in pevovodja. V njej živi pisateljev brat Vladko z družino, treba pa bo hišo prej ali slej spremeniti v spominski muzej. Na hiši so ob 70-letnici rojstva, a že po smrti pisatelja, jeseni 1980 vzidali spominsko ploščo. Izpred hiše je onstran Idrijce videti Modrijanov travnik, ob katerem je Kosmač v povesti Pomladni dan izpovedal svoj odnos do rodne zemlje, svoje pojmovanje domovinske ljubezni: »Domotožje je čustveni privid domovine. V njem je nekaj sanjskega, pretresajoče lepega in vabljivega. Na tujem me je ta privid zvesto spremljal ter me pretresal; zdramil je v meni marsikaj, verjetno celo slo po pisanju. Zato pa v moj pisateljski svet, ki je naposled spet le svet čustvenih prividov resničnega sveta, sodi tudi Modrijanov travnik - in bo v njem živel kot eden najlepših travnikov... Tako! Da, zdi se mi, da mali narodi bolj ali vsaj drugače ljubimo svojo domovino, kakor jo ljubijo veliki. Majhna je... In ker ne moremo opevati njene prostornosti, opevamo in poveličujemo njene kotičke, ki pa so polni lepote, kajti lepota je podobna resnici: resnica ne potrebuje debele knjige, da se nam razjasni, lepota ne širnega, brezmejnega prostora, da se razmahne, razbohoti in razcvete. Naj prostranost bobni in poje svojo mogočno pesem, resnična lepota tiho žari...« Ciril, ki je izgubil očeta v Mauthausnu, je želel biti pokopan poleg matere na pokopališču podružne cerkve v Ročah. Ta kraj je pa čisto v drugi smeri: s Slapa se peljemo lahko tudi z avtobusom 2 km po asialtirani cesti, ki vodi na Planoto. Ker v Ročah avtobusa ni mogoče obrniti, naj tačas, ko si ljudje ogledajo Kosmačev grob, voznik zapelje še 1 km dalje in o-brne vozilo. Mimo cerkve z značibiim gotskim portalom in letnico 1550 (leto izida prve slovenske knjigel) pridemo na majhno pokopališče, kjer je skromen pisateljev grob, brez omembe, da je bil Ciril pisatelj - je pa od tu lep pogled po dohni, ki je bila njegov mik-rokozmos. V primeru, da si želimo ogledati tudi Planoto, se peljemo iz Roč naprej, in če na razcepu ceste zavijemo desno, se pripeljemo po 7 km vožnje na Šentviško goro, ki je zelo stara fara. Tu naj bi bil po izročilu doma skladatelj Jakob Gallus, rojen v hiši št 105 pri Petelinovih. Zares pa je tu živel skladatelj Ivan Lahamar (1866-1944). V cerkvi sv. Vida so ohranjene freske Jerneja iz Loke, naslikane v prvi polovici 16. stoletja; leta 1940 je njeno notranjščino poshkal Tone Kralj in med mučitelji Kristusa upodobil tudi MussoUnija. Hiša pri Lukšu ima ljudske slikarije in sončno uro iz 18. stoletja. Planota je bila zgodaj poseljena, v prejšnjem stoletju so tu izkopali kip boginje Izide in grobove iz halstattske dobe. Leta 1699 so se farani uprh župniku Bandlju, bratu davkarja Bandlja iz Gorice, in ga izgnali iz fare. Izmed voditeljev punta 1713 sta bila s Planote Gregor Kobal in Andrej Lahamar. Ce na razpotju nad Ročami zavijemo na levo, pridemo po 4 km vožnje na Pečine. Od tu je bil doma prvi popisovalec Planote Jakob Kafol (1820-1864), narodno zavedni duhovnik, ki je prvi v goriškem deželnem zboru govoril v slovenskem jeziku. Pri Crvu imajo usmerjeno kmetijo in kmečki turizem, v vasi pa je tudi obrat tovarne Metalflex iz Tolmina, da imajo ljudje doma zaslužek in ne siUjo v sveL Ce se peljemo še naprej, pridemo na Ponikve, ki veljajo za največjo in najlepšo vas na Planoti. Tu je ogleda vredna Marijina 129 cerkev na hribčku nad vasjo; med vojno so jo požgali Nemci in po vojni je bila obnovljena po Plečnikovem načrtu. Vrnimo se s Planote spet v dolino Idrijce! Po 5 km vožnje s Slapa se pripeljemo pod mogočnim železniškim viaduktom na Bačo pri Modreju, kjer priteče iz 30 km dolge Baške grape reka Bača v Idrijco. Tu so tudi našli halstattske grobove, bila pa je še mitnica tolminskega gospostva in ohranile so se nekatere mitninske knjige, o katerih je pisal Fran Gestrin. Če si žehmo ogledati Baško grapo, tu zavijemo desno. Skozi tesno grapo od leta 1908 vozi tudi železnica skozi mnoge predore in čez mnoge mostove. Vpliv gradnje železnice na prebivalce v grapi je prikazal France Bevk v romanu Železna kača. Po 6 km vožnje pridemo na Knežo, znano iz Pregljevega romana Zadnji upornik. S Kneze je bila puntarska družina Goljevih, pa tudi Andrej Smrekar (1868-1913), pesnik, pripovednik in prevajalec med ameriškimi Slovenci. Na puntarske čase spominja tudi hrib Tlaka (913 m) nad vasjo. S Kneze je levo odcep stare prometne poti čez Ljubinj proti Tolminu; po njej kmalu pridemo v Podmelec. Tu je bila v 6. stoletju langobardska vojaška naselbina. V tem prijaznem kraju sta bila doma pisatelj novel, povesti in romanov {Človek in pol, Pot za razpotjem) Ivo Šorii (1877-1958) in zapisovalec ljudskih pesmi Ivan Murovec, ki je prvi zapisal pesem o ribi Faroniki. Od Kneze naprej se cesta nad lesno tovarno dvigne v serpentini, ki pripelje do napisne table za vas Temljine in kamor je še 1 km makadama. Tu sta bila doma učitelja in zbiratelja ljudskega blaga Josip Kenda (1859-1929) in Ciril Drekonja (1896-1944). Prvi ima spominsko ploščo, drugi pa spominsko mizo. Drekonja je bil ustreljen kot talec, pisal pa je pripovedno prozo (Listi bele Marjetice), pedagoške spise in pesmi. Pesem Cokle je sUka težkega življenja v teh krajih; v zadnji kitici pravi: Šklimp šklomp! udarja železo ob kamen, dolgi in težki so naši koraki, na hrbtu bremena, na nogah bremena, od rojstva do groba pod koši ramena, šklimp šklomp - na tlaki, na tlaki. Dalje po Baski grapi pridemo na Grahovo, kjer so 1978 odkrili spomenik prvemu slovenskemu povojnemu filmu Na svoji zemlji, posnetemu 1948. To je lesena plastika samouka izpod Blegoša Petra Jovanoviča. Z Grahovega vodi desno cesta na Bukovo, kamor so po izročilu pridrh Turki, a jih je zaustavil zvon sv. Lenarta in Žrelo pod vasjo, kjer so se začeli turški konji udirati. Z Bukovega je moč priti po cesti tudi v Bevkovo Zakojco. Vehko posnetkov iz filma Na svoji zemlji je iz naslednjega kraja ob glavni cesti, iz Ko-ritnice; naj omenim samo tistega, ko so se vaščani-talci sezuli, preden so jih ustrelili. Tu je bil doma slikar in likovni pedagog Ljubo Brovč (1919-1974), ki je v olju upodabljal domače kraje. Napravil je tudi lep osnutek za spomenik padUm sovaščanom v NOB. Ob tem spomeniku je odcep asfaltirane ceste v Rut (7 km) in Grant (8,5 km). To sta naselji, kolonizirani v 13. stoletju s Tirolskega, zato imajo hribi okrog nemška imena (Špickogel, Hohkogel itd.), pa tudi vehko priimkov je nemškega izvora (Dakskobler, Loncner, Štend-ler, Kemperle ipd). Zanimivo je tudi narečje, ki ima en sam glas za c in č, nekak vmesni glas, ki ga dialektologi označujejo z e; podobno je tudi z glasovoma s in š ter z in ž (sle-kanje). V slikoviti vasi Rut je kraj cerkve sv. Lamberta, ki jo je 1898 poslikal shkar Delneri, mogočna stoletna lipa, pod katero je nekoč rihtar razsojal spore med vaščani. Simbol te samouprave je bil meč z letnico 1414, ki ga zdaj hrani tolminski muzej. Znano je, da se Rut 1713 ni udeležil punta in je zato prejel celo nagrado, vendar se je vse drugače izkazal pod itahjansko okupacijo in med NOB. Tu je bil doma, kot nam pove spominska plošča na roj- 130 stni hiši pri Korošcu, tigrovec Simon Kos (1911-1941), ustreljen na Opčinah. Vas je dala še revolucionarja Nikolaja Loncnerja, ki je bil ustreljen kot talec v Begunjah. Spomenik padlim v NOB sredi vasi priča, kako so se Rutarji izkazali v usodnem času. Če se vrnemo spet na Koritnico in nadaljujemo pot po Baski grapi, pridemo kmalu v kraj z nenavadnim imenom Hudajužna (9 km od Kneze). Ime kraja naj bi po izročilu zakrivili Turki, ki so domačine presenetili ravno pri južini. Od tu je levo pot v Zakojco (4 km), desno pa v Znojile in Stržišče (povest Ljudje iz Stržišča pisateljice Joži Munih). S Hudajužne je bil Ivan Kokošar (1860-1923), skladatelj in zbiralec ljudskih pesmi z melodijami. Vse to okolje je tudi svet mnogih Bevkovih povesti za odrasle in mladino, nad katerim se gora Kojca (Bevkov Osojnik) kot mogočen trikot vzpenja proti nebu. Ob koncu doline, 8 km od Hudajužne, je središče Baške grape Podbrdo z znano tekstilno tovarno Bača, urejeno iz nekdanjih italijanskih kasarn. Od tod je bil doma Andrej Munih (1875-1919), publicist in narodni voditelj v Slovenski Istri. Kraj na južni strani zapira gora Porezen, na severni pa Črna prst (1844 m), ki slovi po svoji bogati planinski flori. Ker od tu skozi 6 km dolgi železniški predor pod Koblo ali čez prelaz Petrovo Brdo pridemo na Gorenjsko, se vrnimo spet na pot ob Idrijci. Idrijca se 2 km od Bače pri Modreju izliva v Sočo, ob sotočju stoji prastari, slikoviti turistični kraj Most na Soči, ki premore hotel Soča in več gostiln. Zaradi jezu v Podselih za hidrocentralo Doblar je Soča potopljena v umetnem jezeru, ki je ravno tu najlepše in se v njem čudovito zrcali gorska okolica. V kraju je bilo halstattsko in rimsko naselje, kjer so že pred prvo vojno izkopali prek 5000 grobov. Številne dragocene najdbe bogatijo muzeje na Dunaju in v Trstu. Po zadnji vojni, ko se je kraj širil, so strokovnjaki Goriškega muzeja odkrili ostanke večjega naselja, v njem pa dobro ohranjene temelje halstattske hiše. Odkrili so tudi delno ohranjeno rimsko hišo, ki so jo restavrirali in opremili s pojasnili za obiskovalce. Pri Lovriču se pravi rojstni hiši pisatelja Ivana Preglja (1883-1960). Na hiši je klub starih goriških študentov vzidal spominsko ploščo, na kateri so poleg podatkov o pisatelju vklesani njegovi verzi: VSE PESMI MOJE TEBE POJÖ, VSE MISLI MOJE K TEBI GREDO, VSE SOLZE MOJE TEBI TEKO - O DOMOVINA! Čeprav je Pregelj tu preživel le svojo mladost, je Tolminsko vse življenje nosil v srcu in njegove tolminske snovi (Plebanus Joannes, Tolminci, Zadnji upornik, Matkova Tina, Tha-bita kumi) so umetniško najboljše. V Otrocih sonca je zapel svoji ljubljeni Tolminski: »Tam je košček sveta, tako svojega, da mu ne vem imena. Čudovit svet, sredi med žarkim južnim soncem in senco Nadne gorske noči. Prečudno so tam tesne doline. Pobočja hribov vise tako strmo, da bolijo: z južne v severno, z vzhodne v zahodno stran: sama vase, kakor v lijak. Togi slapovi, ki so onemeli v mirno grozotnem dnu, ki je bilo v davnini jezero. Jezero je odteklo, toda vode niso usahnile. Neskončno je tam bogastvo voda, vrelcev in rose. Kadar pa napolni poletni poldan tihe doline, vonjajo sončni lazi v pohoti, v poltenosti, ki veje iz Ru-bensovega cvetočega mesa. A samo tri korake za ovinek pojdi, pa boš kakor v mrzli kopeli. Še ni zamrla romanca na tvojih ustnicah, že te je streslo v baladni grozoti.« Na lepem razglednem kraju ob poti k stari cerkvi sv. Mavra so rojaki postavili Preglju za 100-letnico rojstva lep spomenik, delo akad. kiparja Negovana Nemca. Cerkev sv. Mavra omenja papeževa bula že leta 1192. Na pokopališču ob njej je pokopan in ima ohranjen nagrobni spomenik Pregljev dobrotnik župnik Jožef Fabjan, ki ga je ubila granata v prvi vojni v mostarskem farovžu. Ko so konec 16. stoletja gradili niže v vasi novo cerkev sv. Lucije, po kateri se je kraj dolgo imenoval, je tu delovala verska sekta skakačev. To cerkev je tudi sedaj vredno pogledati zaradi čudovitih fresk Toneta Kralja. Znani so bih mostarski sejmi, kjer so se zbirah tudi taki posebneži, kot jih prikazuje Kosmačev Tantadruj. 131 Pregelj je v Zgodbah zdravnika Muznika upodobil sorojaka Antona Muznika (1726-1803), goriškega protomedika, avtorja znanstvenega dela Clima goritiense. Od tu je bil narodni heroj Dušan Munih-Darko, po katerem so poimenovali tukajšnjo osemletko. Vugova gostilna pa je rojstni dom pisatelja Saša Vuaa (1930), ki iz Pregljevega izročila išče nove izrazne in osnovne razsežnosti. Z Mosta proti občinskemu sedežu Tohninu pelje cesta ob Soči. Kmalu nas pripelje v Mod-rej, po potresu lepo obnovljeno vas, od koder je doma pedagoški pisec Benjamin Jurman. Na nasprotni strani Soče so Modrejce ob znožju Bučenice, rojstni kraj prevajalca Homerja profesorja Andreja Kraglja (1853-1904) in prozaista ter urednika Trinkovega koledarja Jožka Kraglja. Na pečini Pod ključem pri Modreju naj bi bil po izročilu obroč, na katerega so priklepah čokie, ko je bilo v Tolminski kotlini še jezero. Ko pa je divja baba zelenih las z veliko plevenico (motiko) prekopala zajezitev pri Mostu, je jezero odteklo. Ko cesta zavije okrog Bučenice, se pred nami odpre Soška dolina vse do kobariškega Stola; na Dobravah je pred nami že Tolmin, razgrnjen na terasi od znožja hriba Kozlov rob (428 m) do sotočja Soče in Tolminke. Ozadje mu je prelep venec gora, kot je zapel Alojz Gradnik: Ob nogah Krnu, Kuku in Škrbini se lesketajo v soncu rjavi krovi, Tolminke jih objemajo bregovi in Soča teče mimo po ravnini. Grad na Kozlovem robu, ki je v razvalinah, pa je stoletja gospodoval tolminskim podložnikom, kot je v Sholarju iz Trente zapisal Joža Lovrenčič: Tolminski grad - siv jastreb vrhu smrečja -mogočno z griča po dolini gleda, ko da oblastno svoje se moči zaveda: Jaz vladam Sočo in njena porečja! Tolmin ima sedaj že okrog 3800 prebivalcev in je po potresu 1976 doživel veliko prenovo. Center mesta je s Trga 1. maja prestavljen na Trg maršala Tita, kjer so zrasle nove stavbe: 2 blagovnici, pošta, banka in avtobusna postaja. Mesto je dobilo še nov šolski center Vojvodina (ime je zaradi hnančne pomoči te avtonomne pokrajine ob gradnji), nov dijaški dom in čudovito novo knjižnico Cirila Kosmača, kjer so tudi likovne razstave in druge kulturne prireditve. Poleg prenovljenega hotela Km je skromen spomenik tolminskemu puntu 1713 z bronasto plastiko Toneta Kralja. Za domom krajevne skupnosti (nekoč grajska kapela) je doprsni spomenik Simonu Rutarju, piscu znamenite Zgodovine Tolminske iz leta 1882. Napravil ga je kipar Negovan Nemec. Ime Tolmin je iz predslovenskih časov (dr. France Bezlaj domneva izhodiščno obliko Ta-lamon). Pod prvotno naseljenim Kozlovim robom so leta 1965 odkrili halstattsko grobišče in v naslednjih letih je Goriški muzej raziskal 458 grobov; del najdb je shranjen v arheološkem oddelku tolminskega muzeja. Prvotno jedro Tolmina je bilo na pomolu med Tolminko in Grapo, kjer so si oglejski patriarhi v 13. stoletju postavili svoj dvorec. Nanj še spominja ledinsko ime Na doru in ostanki grajskega jarka. Ko je grad na Kozlovem robu začel propadati, so v 17. stoletju Coroniniji zgradih nov grad v samem naselju. S starega dela Tolmina, ki so zanj značilne ozke ulice, se širi novi del k podnožju Kozlovega roba in proti Zatokninu. Industrijski del mesta pa se razvija na poljubinjskem polju. Tolmin je 1820 postal trg in šele leta 1952 mesto. Leta 1862 so tu osnovah prvo Narodno čitalnico na Goriškem, leta 1870 pa organ izirah vehk ljudski tabor. Med prvo vojno je tekla soška fronta tik ob mestu in je bilo vehko hiš porušenih, izginil pa je tudi bogat grofovski arhiv. Po prvi vojni so prišli Itahjani in imeU tu do kapitulacije močan vojaški garnizon, ki je štirikratno presegel število prebivalcev. Slovensko učiteljišče, ki so ga Italijani 132 sem premestili iz Gorice, so fašisti kmalu zatrli in se je obnovilo šele po vojni. Njegovo tradicijo sedaj nadaljuje pedagoško usmerjeno izobraževanje v okviru šolskega centra. Tolminsko narečje je prijetno zvočno s tonemskim poudarkom. Sistem samoglasnikov je pretežno diftongičen: ie (pabiem< povem), uo (puojle< polje), od monoftongov je dolg a (duga baba< divja baba), vsi drugi samoglasniki so pa kratki. Značilno je popolno akanje in krajšanje samoglasnikov (kasa < kosa). Pri samoglasnikih je }> < g {yai < gor), b < v pred sprednjimi samoglasniki (bina' < vino). Mehkonebniki k g h se mehčajo v č j š (cikla < kik-la, najie