74 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 * Barbara Ivančič Kutin, dr. literarnih ved, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; b.ivancic@zrc-sazu.si. Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin* Uvod Številčnost in raznolikost različic folklornih pripovedi nam pove, ali in koliko je določeno izročilo poznano in zakoreninjeno v nekem okolju. Za folklorne pripovedi o izginulih jezerih na območju Tolminskega lahko rečemo, da so (bile) med bolj razširjenimi, kar dokazujejo števil- ni zapisi v arhivih, objave terenskega gradiva pa tudi li- terarne predelave (slednje npr. Klodič-Sabladoski 1912; Lovrenčič 1921, Volarič in Volarič 2011: 18). Nekatere od teh pripovedi, ali vsaj njihove dele, lahko še danes doku- mentiramo med ljudmi.1 Na pobudo Tolminskega muzeja je bilo konec leta 2016 za objavo v knjigi Vode (še) dovolj: Zbornik o vodah na Tolminskem iz različnih virov zbra- nih 30 pripovedi (gradiva pa je še precej več), ki so tako ali drugače povezane z izginulimi jezeri na Tolminskem (Ivančič Kutin 2017). Največ gradiva je iz dijaškega ar- hiva Janeza Dolenca. Profesor na tolminskem učiteljišču oziroma gimnaziji ga je s pomočjo svojih dijakov zbral v drugi polovici 20. stoletja, in sicer v različnih krajih na širšem Tolminskem. Nekaj malega je Dolenc že objavil v knjigi Zlati Bogatin (1992) in v različnih člankih (npr. Dolenc 1977).2 Da pa ne bi ostalo le pri nekomentiranih 1 V arhivu Inštituta za slovensko narodopisje (ISN) ZRC SAZU je hranjen tudi videoposnetek pripovedi Marice Gaberšček z Mosta na Soči. Posnela B. Ivančič Kutin 2011. 2 Za objave je Dolenc gradivo nekoliko polikal in poknjižil. V zbor- niku Vode (še) dovolj pa je gradivo namenoma puščeno v prvotnem dijaškem zapisu (glej Ivančič Kutin 2017). Večina dijakov se je po profesorjevih navodilih trudila, da bi gradivo zapisala v narečju, to- da tega se je vsak posameznik loteval po svoje, zato so zapisi nee- objavah gradiva, poskušamo v tukajšnjem prispevku pred- staviti nekatere značilnosti pripovedi o nekdanjih jezerih na Tolminskem, pri čemer je posebna pozornost namenje- na motivom. Folklorne pripovedi so prepotovale mnogo ust in časa, preden so bile zapisane; vsak pripovedovalec jih je med pripovedovanjem gradil s svojimi lastnimi besedami, zato imajo številne različice. A bistvo zgodbe (glavno sporo- čilo) ostaja dokaj stalno. V primeru pripovedi o izginulih jezerih je to trditev, da je bilo na nekem konkretnem mestu nekoč jezero. Drugi, bolj obrobni elementi pa so bolj pod- vrženi spremembam. Značilnost razlagalnih in zgodovin- skih povedk, kamor največkrat, glede na njihov poudarek, uvrščamo povedke o izginulih jezerih, je, da bližje kot so našemu času, bolj lahko v njih prepoznavamo konkretne dogodke, čas, prostor in včasih tudi protagoniste (npr. lo- kacije, ledinska, včasih tudi hišna imena in imena oseb). In obratno, bolj kot so pripovedi stare, več je v njih simbolov (Skrt 1994: 46). Pripovedi o izginulih jezerih seveda niso značilne samo za folklorno izročilo na Tolminskem (o tem že Rutar 1881). V bližnji soseščini, v Poljanski dolini, so bile dokumentirane številne pripovedi o jezerih (tudi o morju), ki so zalivala notni, včasih nekoliko nerodni; dijakom tega ne moremo zameriti, saj je dialektološki zapis kdaj (pre)trd oreh še za bolj usposobljene zapisovalce. Kljub dialektološkim pomanjkljivostim imajo zapisi neprecenljivo vrednost: ohranili so folklorno izročilo, ki bi se sicer najverjetneje izgubilo. Poleg tega je gradivo razmeroma dosledno opremljeno z dokumentarnimi podatki, zaradi česar je uporabno za folkloristične in druge raziskave. Izvleček: Prispevek s poudarkom na vsebinsko-motivnem vidiku obravnava 30 folklornih pripovedi o izginulih jezerih na Tolminskem, gradivo pa je zajeto iz različnih arhivskih zapisov in objav, največ iz dijaškega arhiva Janeza Dolenca. Vse obravna- vane pripovedi o izginulih jezerih vključujejo opredelitev lokaci- je jezera. Poleg tega pa največkrat vsebujejo vsaj še enega od naslednjih motivov: nastanek naselij, obstoj obročev, za katera so privezovali plovila, plovba po vodi, pojasnilo, kdo ali kaj je pov- zročilo, da je jezero odteklo, in kako se je to zgodilo, ter oprede- litev mesta, kjer je jezero odteklo. Ključne besede: jezera, folklorne pripovedi, izročilo, Tolmin- sko, Kobariško, Breginjski kot, divja žena, velikan Abstract: Exploring the content and motifs of thirty folktales about intermittent lakes in the region of Tolmin, the material is based on various archival and published sources, largely from the personal archives accumulated by Janez Dolenc during his study years. All of the narratives include a specific reference to the location of each lake. In addition, most of them usually contain at least one of the following motifs: the origin of settle- ments; the existence of mooring rings; sailing; an explanation of who, or what, has caused the lake to vanish, and how this has occurred; and the definition of the locality where the lake has disappeared. Key Words: lakes, folktales, popular tradition, Tolminsko re- gion, Kobarid region, Breginjski Kot, wild woman, giant MOTIVNE ZNAČILNOSTI PRIPOVEDI O IZGINULIH JEZERIH NA TOLMINSKEM Izvirni znanstveni članek1.01 Datum prejema: 30. 1. 2017 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 75 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin območje Žirov, Trebije, Poljan in Škofje Loke (glej Stano- nik 2005: 58–64; Dolenc 2000: 72). Prav tako so folklorne pripovedi o nekdanjih jezerih razširjene po večini hribovi- tega slovenskega prostora. Najstarejši znani zapis je iz leta 1684, v katerem Valvasor poroča o izginulem jezeru na območju Kamnika (Valvasor 1994: 250); o Kamniškem je- zeru so tudi številni mlajši zapisi (npr. Ogrinec 1870: 224; Cevc 1958: 14; Klobčar 2015). Z vodo so bili zaliti okoli- ca Slovenske Bistrice, Laškega, Šmarska dolina za Bočem (Terstenjak 1857: 195), Mislinjska dolina (Špegel 1940), okolica Velenja v smeri proti Šoštanju in v Šaleški dolini od Letuša pri Mozirju do Gornjega Grada (Vijanski 1857: 236), Vitanje (Gričnik 1995: 147) in Matkov kot (Kelemi- na 1997 [1939]: 198). Mnoge povedke pripovedujejo, da je doline preplavljalo morje, med drugimi tudi dolino Soče pri Tolminu (Vir 6), dolino reke Idrijce,3 Čepovan (Medvešček 1992: 93), Bovško kotlino (Vir 30), Vipavsko (Jelinčič 1994: 382) in Košansko dolino, v Nanosu pa naj bi bile rinke za pri- vezovanje bark (Žele 1996: 25). Vesoljni potop naj bi bil po svetopisemski razlagi kazen za človeško moralno po- kvarjenost; toda uničenju sledi obnova Zemlje (Šmitek 2004: 25). Hrovatin po Šmitku povzame, da je odtok vode začetek novega življenja za človeka in naravo; izročilo o vesoljnem potopu je torej povezano z vero v mit o ciklični obnovi sveta – tam, kjer je bila nekoč naselbina, je zdaj jezero, in kjer je bilo nekoč jezero, je zdaj nastala naselbi- na (prim. Hrovatin 2007: 109, 110). Voda, kot so poplava, jezero, potop, vesoljni ocean, pa lahko na simbolni ravni predstavlja stanje pred stvarjenjem, kar se ohranja v zgod- bah, po katerih so se prvi prebivalci naseljevali tako, da so se pripeljali s čolni (Kravanja 2007: 98).4 Folklorne pripovedi o jezerih so omenjali in deloma obrav- navali že avtorji poljudnih in strokovnih člankov v 19. stoletju, npr. Povesti o jezerih med Slovenci (Terstenjak 1857), Povest od jezera v skalski dolini (Vijanski 1857), Slovenske pripovedi o jezerih (Rutar 1881), Rutar pa je izročilo o jezerih vključil tudi v Zgodovino Tolminskega (Rutar 1882: 6). Pozornosti je bilo to izročilo deležno tudi v 20. stoletju, npr. v znanstveni razpravi Zmaj iz petelinje- ga jajca (Grafenauer 1956), pa tudi v sodobnejšem času, ko je bilo vključeno v preglede slovenskega mitološkega izročila (Šmitek 2004; Kropej 2008) ter v posamezne raz- prave, kot sta npr. Izročilo o jezeru in zmaju kot kozmo- gonski mit (Hrovatin 2007) in Pozabljeni Kamnik in nje- govo jezero (Klobčar 2015). Marija Klobčar je na podlagi folklorističnih in etnoloških raziskav folklornih pripovedi 3 Obstaja tudi zapis, ki se navezuje na dolino reke Idrijce: po morju, ki je nekoč segalo v to dolino, naj bi priplul Noe in pripel svojo barko za skalo Kamrtna nad Stopnikom. Žal mi tega zapisa oziroma vira ob pripravi članka ni uspelo znova najti. 4 Prav s stanjem pred stvarjenjem, ko so obstajali le Bog, sonce in mor- je, in s stvarjenjem sveta se je z literarnozgodovinsko in kulturnozgo- dovinsko metodo poglobljeno ukvarjal Ivan Grafenauer (1942). (o obročih, ki so služili za privezovanje čolnov, o dajatvi v obliki koša rib starograjskemu graščaku, o prevozu mr- ličev s čolnom, da bi jih pokopali na Nevlje, o tem, da je jezero izginilo v katastrofi, ki jo je spremljalo zvonjenje zvonov ipd.), lastnih in geografskih imen, ki še danes ob- stajajo v prostoru (npr. ime cerkve Sveti Jurij na jezeru, hišna in ledinska imena, povezana z jezerom, vodo, ribi- štvom, predvsem pa ime kamniškega predmestja Šutna) ter ob upoštevanju interdisciplinarnih raziskav, v katerih so sodelovali arheologi, geologi in geografi, postavila pov- sem novo hipotezo: staro mesto Kamnik je prvotno sta- lo na mestu sedanje Šutne, šele po rušilnem potresu leta 1348, ki je razdejal mesto in verjetno povzročil izlitje jeze- ra, so Kamnik zgradili na sedanjem mestu (Klobčar 2015). Splošne značilnosti Pa se vrnimo na Tolminsko. Že Simon Rutar piše, da je imela tolminska pokrajina v preteklosti drugačno podobo kot danes: Pač pa je izvestno, da je ležalo v gorenji soški do- lini več jezer. Podoba današnje poveršine zemljišča ter sledovi vodinega izpiranja govorijo jasno za na- šo terditev. Po tem takem moralo je nekdaj ležati jezero ob Koritnici med Logom in bolško sotesko, v bolški kotlini med vasema Koritnico in Žago, u tolminski dolini med Kobaridom in Modrejem ter v okolici Sv. Lucije, kjer se je hribček Sv. Mavra uzdigal kakor otok iz jezera. Ali obstanek teh jezer seza nazaj v predzgodovinsko dobo in zato se nikjer nič ne bere o tem. Izvestno je le toliko, da so se ta jezera odtekla, potem ko je voda prederla braneče jezove od zdole gor, t. j. od Sv. Lucije proti viru So- če. (Rutar 1882: 6) Eden od poznejših opisov jezera v tolminski dolini je še natančnejši: ob koncu ledene dobe je za čelno moreno na Mostu na Soči nastalo 16 km dolgo in 1–2 km široko jeze- ro, ki je segalo do Kobarida, njegova gladina pa je bila na višini okoli 200 m nadmorske višine; te višine se drže tudi vasi med Kobaridom in Tolminom (Trošt 1961: 33). Jezero v dolini Soče med Mostom na Soči in Kobaridom je v folklornih pripovedih poimenovano z različnimi ime- ni, največkrat kot Tolminsko, Livško ali Kobariško jezero, kar je seveda povezano s krajem, kjer se zgodba pripove- duje. V tukajšnjo obravnavo smo vključili tudi pripovedi o jezeru v Breginjskem kotu. Šest pripovedi, ki smo jih iz- brali za zgled, poskuša zaobjeti celotno območje in pri tem pokazati čim večjo vsebinsko-motivno raznolikost (glej v nadaljevanju poglavje Primeri). Pripovedi so večinoma kratke, preproste, včasih samo fragmentarne ali reportažne, brez izrazitih stilnih figur. Protagonistov v posamezni zgodbi je malo, eden do dva, ali pa so poimenovani kot skupina (ljudje), osebe niso oka- G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 76 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin rakterizirane.5 Toda najde se tudi nekaj izjem, npr. poved- ka o nastanku Podključa (Vir 6), v kateri ima star bene- ški ribič tri sinove, starejša dva sta pohlepna, mlajši pa je dober; besedilo ima dramsko zgradbo, je nekoliko daljše, v njem pa najdemo celo poved v obliki premega govora. Med izjeme lahko štejemo tudi dve različici zapisa iste pri- povedi o Livškem jezeru (Vir 19; Vir 20), ki sta za razliko od drugih terenskih zapisov znatno daljši, nastopa relativ- no veliko protagonistov, ki so poimenovani s konkretnimi lastnimi imeni (zlasti v Viru 20): Črni vitez, livški grof Srečko, grofova hči Vida in kmetje, po katerih so nastala poznejša imena tamkajšnjih zaselkov Piki, Šturmi, Avsa, Ravne in Perati. Poleg tega imata ti dve enoti močneje po- udarjen fabulativni oziroma dramaturški lok, obe pa spo- minjata na kratek povzetek epske pesnitve Livško jezero, ki je v knjižni izdaji izšla leta 1912 (Klodič-Sabladoski 1912). Objava je najverjetneje vplivala tudi na nadaljnje pripovedovanje. Glede na dolžino besedila in izrazitejšo dramsko zgradbo lahko med t. i. izjeme uvrstimo še pripo- ved o Kobariškem jezeru (Vir 23).6 Ko primerjamo številne različice pripovedi s širšega ob- močja, lahko opazujemo vsebinske prvine, ki so v raz- ličnih vaseh skoraj povsem enake, po drugi strani pa zaznamo veliko pestrost različnih, celo nasprotujočih si podrobnosti. Folklorne pripovedi o izginulih jezerih so na prvi pogled polne anahronizmov – vsebina pogosto ni v logiki s časom, v katerega je postavljena. Z geomorfolo- škega vidika pripovedi ohranjajo spomin na čas ob koncu ledene dobe (tj. pred približno 10.000 leti), ljudje pa vo- zijo mrliče s čolni pokopavat k cerkvi sv. Lovrenca (Vir 15; Vir 16; Vir 17; Vir 18), torej mnogo pred pojavom kr- ščanstva, kar se zdi časovna »napaka«. Toda pri pokristja- njevanju so se cerkve gradile na mestih, kjer so bila pred tem že predkrščanska svetišča. Tudi menjavanje ljudstev na območju je bil proces, ki je trajal dovolj časa, da so se premostile jezikovne ovire med starimi in novimi pre- bivalci, saj so se med seboj tudi mešali ali sobivali (glej Rutar 1882: 9–26; Grafenauer 1979: 106), zgodbe pa so se s podrobnostmi prilagajale novim razmeram. Za Vzhodne Alpe, kamor sodi tudi Tolminsko, celo velja, da se je staro prebivalstvo vsaj delno ohranilo tudi po prihodu Slovanov (Pleterski 2006: 40–41). Včasih so pripovedi v nasprotju z veljavnimi geomorfološkimi dejstvi. Da je Soča nekdaj te- kla proti Čedadu (glej Vir 5; Vir 13; Vir 28), so strokovnja- ki ovrgli že v 19. stoletju (glej Rutar 2001 [1887]). Kljub naštetim »pomanjkljivostim« ali bolje rečeno značilnostim 5 Pri tem ne smemo pozabiti konteksta zapisa: nastali so kot obvezne domače naloge. Dijakom je bilo naročeno, naj v svojem domačem okolju zapišejo slovstveno folkloro iz ust informatorjev, v narečju in z vsemi dokumentarnimi podatki. Ni pa bilo navodila, naj poiščejo kar se da dobre pripovedovalce; večina dijakov je informatorje našla v svoji družini (starši, stari starši). 6 Večina tu omenjenih sestavkov z bolj dodelanim besedilom je uvr- ščena v poglavje Primeri pripovedi (gradivo). folklornega izročila je to lahko npr. kazalnik možnih arhe- oloških najdišč. Zato se nekateri arheologi zavzemajo, da bi tovrstno gradivo sprejeli kot veljaven vir za arheološke interpretacije preteklosti (Hrobat 2007: 31–32). Vsebinsko-motivne značilnosti Vsem obravnavanim pripovedim o izginulih jezerih je skupen motiv, ki opredeljuje lokacijo jezera. Poleg tega pripovedi vsebujejo vsaj še enega od naslednjih motivov: 1. nastanek naselij; 2. obstoj obročev, za katere so privezovali plovila, pri njem pa pogosto najdemo še motiv plovbe po vodi; 3. kdo ali kaj je povzročilo, da je jezero odteklo, k čemur je pogosto dodan še motiv, kako se je to zgodilo; in 4. navedba mesta, kjer je jezero odteklo. Umestitev jezera v prostor Zakaj je nastalo jezero, opisuje le različica iz Breginj- skega kota, kjer so, da bi vodo imeli bližje, ljudje potok Bilo preusmerili skozi vas (Vir 24). Druge obravnavane različice se ne ukvarjajo z nastankom jezera, ampak je to dejstvo že v izhodišču pripovedi. Pripovedi o petelinjem jajcu, iz katerega se izleže zmaj, povzročitelj zemeljskih katastrof, kot je nastanek jezera (Rutar 1885; Grafenauer 1956; Šmitek 2004: 18; Kropej 2008: 178), v pregledanem gradivu ni bilo zaslediti. Pri umeščanju jezera v prostor so povedke različno natanč- ne: nekatere opredeljujejo prostor jezera pavšalno in zelo ši- roko (cela dolina, od Kobarida do Mosta na Soči itn.), neka- tere pa naštevajo, na območju katerih vasi je bila voda (torej teh vasi še ni bilo) oziroma kje je bilo v času jezera kopno, torej katere vasi so tedaj že obstajale. Tudi v teh primerih gre večinoma za območje, ki pokriva bolj ali manj celotno dolino med Kobaridom in Mostom na Soči. Iz nekaterih pri- povedi pa lahko razumemo, da je jezero prekrivalo manjše območje, npr. okolico Sv. Lucije (Vir 9; Vir 10), jezero v Breginjskem kotu (Vir 24; Vir 25; Vir 26; Vir 27) in jezero na Livku, ki je prekrivalo livško ravnico (Vir 19; Vir 20), medtem ko spodaj, v dolini Soče, jezera ni (jezero na koncu odteče v dolino). To jezero je za razliko od drugih umetno, saj je zagrajeno z zidom (Vir 19) oziroma nasipom (Vir 20). Nastanek naselij Izročilo, ki pripoveduje o tem, da je bilo na nekem mestu jezero, potem pa je odteklo, je v skladu z mitskimi pred- stavami ohranjalo spomin na nastanek naselij oziroma na prvobitne prebivalce, arhetipske udomačevalce divji- ne (Hrovatin 2007: 106, 107). Iz folklornih pripovedi je mogoče razbrati, kako so si ljudje predstavljali naselitev v času obstoja jezera in kako se je nadaljevalo poseljevanje po njegovem odtoku. V tem kontekstu so omenjeni številni kraji na Tolminskem. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 77 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Konkretni primeri pravijo takole: • Tam, kjer so zdaj mesto Tolmin ter vasi Zatolmin, Poljubinj, Žabče, Dolje in Volče, je bilo jezero; ko je velikan povzročil odtekanje jezera in je začela voda upadati, je človek zaveslal na breg, si postavil kočo in tam je nastal Zatolmin (Vir 3). • Ko je začela voda odtekati pri vasi Kozamerce, so se ljudje naseljevali od Kobarida navzdol tako, kot se je zemlja sušila; Ljubinj je takrat že bil, ko pa se je voda umaknila, je nastal še Podljubunj, ime pa se je pozneje preoblikovalo v Poljubinj; Tolmin pa je najprej začel nastajati v grivi, v bregu (Vir 5). • Voda je bila tam, kjer so zdaj Most na Soči oziroma Sv. Lucija, Modrejce in Modrej (Vir 7; Vir 9; Vir 10), Tolmin pa je bil že na suhem (Vir 7). • Pokopališče pri cerkvi sv. Mavra je bilo že na suhem (Vir 9); grič Sv. Mavra se je dvigal kot majhen otoček iz jezera (Vir 10). • Kraji so bili le na hribih: tam, kjer so zdaj Foni, so kosili seno in ga vozili tja, kjer je zdaj Drežnica; ko je voda odtekla, je med prvimi nastala vas Idrsko, ki ima ime še po Ilirih; star je tudi zaselek Selišča, ki ima ime po soli – to so dajali volom, ki so jih gonili iz Volarij pit; Volarje ima ime po volih, ki so jih iz Brd gonili sem past; mlajša je vas Kamno, ki ima ime po okoli- škem kamenju; Foni pa so nastali, ko se je tja zatekel neki avstrijski oficir, ki se je pisal Fon (Vir 13). • Nad jezersko vodo so bile vas Livek (Vir 15; Vir 17) in livške vasi (Vir 18). Nasprotno pa je v različicah o Livškem jezeru livška ravnina pod vodo z izjemo gradu na gričku, kmetije pa so bile tam, kjer so zdaj zaselki Šturmi, Avsa, Perati, Piki, Golobi in Ravne (Vir 19; Vir 20). Livek je dobil ime po odlitju vode (Vir 20) v dolino. • Stari Kobarid, katerega prebivalci so bili predvsem ri- biči, je stal na griču sv. Antona (vir 23). • Vas Breginj je nastala potem, ko je ljudstvo, imenova- no Nadiževci, iskalo prostor, kjer bi naredili planino; ker jim je bil kraj všeč, so se stalno naselili in nastal je Breginj (Vir 24). • Po potresu, ki je povzročil izlitje jezera, je nastala ravnica, ki so ji pravili Log, iz tega pa je nastalo ime Logje; najstarejši človek se je tu naselil pri štoru ozi- roma čoku, tako da ima ta del vasi še danes ime Čok ali Čokarje (Vir 27). • Stanovišče je dobilo ime po stanih, ki so jih imeli Ri- mljani, da so zamenjevali konje (Vir 28). Privezi za plovila Da je jezero resnično obstajalo, naj bi dokazovali privezi za plovila (v gradivu so poimenovani rinke / rinki / kljuke / kavlji / klini / železni sklepi), s katerimi so se ljudje vozili po vodi (to so čolni, ladje, barke). Z umestitvijo privezov na približno ali celo točno določeno mesto je obstoj jezera še dodatno podkrepljen (prim. Hrovatin 2007: 111); podatki, ki se navezujejo na stvarnost (v tem primeru na konkreten prostor), namreč zgodbi povečujejo verodostojnost: bolj ko je pripoved verjetna, torej podprta z oprijemljivimi dokazi, več možnosti ima, da prestane t. i. presojo skupnosti – ta de- luje po načelu funkcionalnosti – in se ohranja dalje (Jakob- son in Bogatyrev 1982 [1929], prim. Stanonik 1999: 49). Mest, kjer naj bi bili zabiti privezi, lahko na Tolminskem naštejemo lepo število, kar prikazujeta Slika 1 in Slika 2, na katerih je s krožcem označenih 11 lokacij. Največ je pripovedi, ki omenjajo toponim Pod ključem oziroma Podključ, ki leži na pobočju Senice na levem bregu So- če med Tolminom in Mostom na Soči (Vir 6; Vir 7; Vir 8; Vir 11); Rutar poleg te lokacije omeni še lokacijo na Kolovratu pod vasjo Foni (Rutar 1882: 6); ta pa se pojavi tudi v Viru 13, v kateri sicer rinka ni izrecno omenjena. Mesta rink so še pod Mrzlim vrhom na steni z imenom Kuk nad vasjo Volarje (Vir 14) in pri Mrtvaški vodi na poti med vasema Idrsko in Livek (Vir 17). Toda iz nekaterih drugih pripovedi (Vir 16; Vir 18) je razumeti, da so po- grebci pri Mrtvaški vodi le počivali, potem pa nadaljevali pot navzdol proti jezeru. Na Livškem so rinke omenjene še v bližini Livka (Vir 20) oziroma v robu nad Livkom (Vir 19), kjer pa mesto ni natančno opredeljeno. Le po enem viru so čolne privezovali za drevo, tj. na lipo pod cerkvi- jo na Livku (Vir 21). Drevo, največkrat velik hrast, je kot mesto priveza barke dokumentirano v številnih pripovedih iz Poljanske doline (glej Stanonik 2005: 58–64; Dolenc 2000: 72). Domnevamo, da so obstajale tudi pripovedi, ki so omenjale rinke tudi v bližini cerkve sv. Lovrenca, saj so tam ob prevozu mrličev na pokopališče ustavljali plovila (Vir 15; Vir 16; Vir 18). Na Kobariškem so rinke oziroma klini omenjeni na skali v griču Sv. Antona v Kobaridu (Vir 23), pod vasjo Svino (Vir 23) in na Gladkem čelu (Lovren- čič 1921: 4), tj. najverjetneje na pobočju vzpetine Debelo čelo jugovzhodno nad cerkvijo sv. Volarja pri Kredu,7 ter še pod vasjo Logje in v steni, imenovani Pod Pradolom [Pradò] ob vhodu v sotesko Pradol med pobočjem Mije in Vogla; vhod je nad Napoleonovim mostom pri Podbeli. Natančno opredeljene lokacije, z izjemo drevesa na Livku, ležijo na strmem, težko dostopnem skalnatem/prepadnem terenu, ki je danes precej nad strugo reke Soče oziroma Nadiže. Pripovedi trdijo, da so obroče še nedavno vide- le zaupanja vredne priče (predniki, sosedje, ljudje iz vasi, ki so o tem pripovedovali), v nekaterih različicah pa so obroči tam še danes, vendar jih je zaradi različnih vzrokov (zaraščenost, strm teren) zelo težko najti (Vir 7; Vir 8). V redkejših primerih so pripovedovalci rinke videli na lastne oči (Vir 25). 7 Boštjan Kravanja v tem kontekstu navaja toponim Debelo čelo (Kra- vanja 2007: 98). Ta toponim najdemo jugozahodno nad cerkvijo sv. Volarja, na pobočju Mije (605 m) (prim. GZS 2005: 71). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 78 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Rinke iz teh pripovedi so tudi podlaga za nastanek toponi- ma Podključ ali Pod ključem (Vir 6; Vir 7; Vir 8; Vir 11) in hišno ime pri Rinku v vasi Modrejce (Vir 11). Na Volarski ravnini na desnem bregu Soče najdemo tudi toponim Barke, nekaj pa je tudi toponimov, ki izhajajo iz besede jezero: Je- zerski vrh (680 m) na desnem bregu Soče med Trnovim in Kobaridom, zaselek Jezerca pri Drežnici (glej GZS 1995), v pripovednem izročilu pa še vas Jezero, ki naj bi nekdaj stala na mestu, kamor se je usul skalni podor Molida v bli- žini Robiča. Bog je prebivalce kaznoval, ker so zaradi pre- sitosti in hudobije otroke snažili s kruhom (s kruhom so jim brisali riti), lačne pa odganjali praznih rok (Fon 1960/61: 13; Dolenc 1977: 15; glej tudi Kravanja 2007: 98). Motivi, povezani s plovbo po vodi, so še prevoz mrličev z enega brega na drugega, tj. s pobočja Kolovrata k cerkvi sv. Lovrenca (Vir 15; Vir 16; Vir 17; Vir 18), prevoz sena s Kolovrata v Drežnico (Vir 13) in ribarjenje (Vir 3; Vir 6; Vir 23). V različici Vir 26 so se ljudje iz Breginjskega kota vozili po Pradolu na Štupico. Za razliko od tolmin- skega gradiva v Poljanski dolini izstopa število pripovedi o župniku, ki je s čolnom plul k različnim cerkvam, da bi maševal, npr. z Vrha Svetih Treh Kraljev v Javorje, iz Zavratca v Javorje, iz Polhovega Gradca v Četeno Ravan (glej Stanonik 2005: 58–64; Dolenc 2000: 72 ipd.). Tega motiva v pregledanih različicah s Tolminskega sploh ni. Vzrok in način odtoka vode Kdo ali kaj je povzročilo, da je jezero odteklo, in za način, kako se je to zgodilo, imajo folklorne pripovedi različne razlage: od velikih in močnih bajčnih bitij (divja žena, velikan), svetopisemskih oseb (Mati božja), navadnega človeka (ženske, ljudje, otroci) do božjih sil (Bog) in sil narave (pritisk vode, potres). Divja žena popije jezero, ker želi pregnati v vodi živečega povodnega moža, ki ji nagaja – škropi jo z vodo iz jezera (Vir 1), ali zaradi velike žeje (Vir 2). V tolminski različi- ci povodni mož pri odhodu ne odnese s seboj jezera, kot to stori v nekaterih drugih slovenskih različicah (npr. Ke- lemina 1930: 288–290; Gričnik 1995: 147, Kropej 2008: 250–251). Še več je ohranjenih pripovedi, da velika žena z (veliko) plevenico (= motiko za plevel) izkoplje prehod, po katerem voda odteče (Vir 4; Vir 7; Vir 9; Vir 12). To stori iz jeze, ker ji voda odnese majhnega otroka, ki se igra ob vodi (Vir 4), pri drugih enotah pa vzrok ni neposredno izpričan. Pogost element pri opisu zunanjosti/videza velike/divje že- ne/babe je, da ima zelene lase; v nekaterih različicah je poi- menovana kar zelena žena. Ta lastnost jo povezuje z vodni- mi vilami in morskimi deklicami, ki naj bi bile modre ali zelene, oblečene ali gole (Kropej 2008: 244); tudi rusalke, ki jih pozna slovensko izročilo v Prekmurju, so imele dolge zelene lase (Terstenjak 1859: 5–6; Kropej 2008: 247). Velikan se ujezi, da na njegovo jezero oziroma v njegovo okolje s čolnom pripluje človek (Vir 3; Vir 22; Vir 23). V pr- vih dveh različicah je to prvi prihod človeka na velikanovo območje, v različici Vir 3 človek začne loviti ribe, v različici Vir 22 pa v skalo zabije rinko in priveže plovilo. V tretji raz- ličici Vir 23 ljudje že živijo ob jezeru, a si nekdo (pohlepni ribič) drzne zapluti v velikanov predel jezera lovit ribe. V jezi velikan zaluča hrib, ga razmakne ali brcne (Vir 3; Vir 22; Vir 23) in s tem vodi napravi prehod, da odteče. V razli- čici Vir 3 se človek upadanja vode sicer najprej prestraši, ko pa vidi, da nastaja zemlja, zavesla k bregu in si tam postavi kočo. V drugih dveh primerih človek umre v na skali vise- čem čolnu (Vir 22) oziroma v razburkanih valovih (Vir 23). Velikan in divja žena odtok vode povzročita z lastno mo- čjo. Njuna mogočnost je nazorno opisana z njuno veliko- stjo: medtem ko divja žena pije iz jezera ali prekopava prehod s plevenico, z eno nogo stoji na Senici ali Kobilji glavi, z drugo pa na Bučenici oziroma z eno nogo na Cve- tju, z drugo na Kosovdu8 [Kasoud] (Vir 1; Vir 2; Vir 12). Ko divja baba pere svoje cunje v reki Bači, z eno nogo stoji na Senicah, z drugo pa na Logarščah (Vir 5). Velikan med umivanjem stoji z eno nogo na Vodil vrhu, z drugo na Senici (Vir 3) ali na Vrhu9 in na Matajurju (Vir 22; Lovren- čič 1921: 4). Mesta stojišč velikana oziroma divje žene so na Sliki 1 in Sliki 2 ponazorjena s sličico stopala. V Breginjskem kotu Bog usliši molitve prebivalcev in vo- di odpre pretok, da jih ob povodnji ne zalije (Vir 24), v Modrejcah pa žena, za katero nekateri pravijo, da je bila Mati božja, s plevenico vodi prekoplje pot (Vir 10); isti zapisovalec je zapisal tudi različico z zeleno ženo (Vir 9). Jezero odteče, ko ljudje med hudo sušo poskušajo speljati vodo iz jezera na njive, voda začne vse bolj dreti in je ni več mogoče ustaviti (Vir 13); Livško jezero odteče, ko lju- dje uničijo umetno pregrado, tj. nasip oziroma zid (Klodič- -Sabladoski 1912; Vir 19; Vir 20). Ženske so na Kozame- ricah kopale krompir, pa je začela voda tam dreti in delati kanal, zaradi katerega se je preusmeril njen tok (Vir 5). Dva otroka med igro pod mostom (na Mostu na Soči?) skopljeta prehod (Vir 11) in voda odteče. Voda odteče tudi zaradi naravnih pojavov oziroma proce- sov: zaradi pritiska velike količine vode (Vir 5; Vir 13; Vir 26) ali velikih potresov, kot to izpričujejo pripovedi z Bre- ginjskega (Vir 26; Vir 27; Vir 28). Čeprav je bilo na Tol- minskem znano izročilo o ribi Faroniki, ki lahko povzroči potres ali celo pogubo sveta,10 pa tega motiva v pripovedih o izginulih jezerih ni (več?) zaslediti. 8 Kosovd je narečno ime za vrh, ki je na zemljevidu poimenovan Cir- kovnica (507 m) na levem bregu Soče v smeri od Mosta na Soči proti Selam pri Volčah (glej GZS 1995). 9 Verjetno je mišljen vrh na pogorju Stola z imenom Na Vrhu (1231m), ravno nasproti vrha Matajurja, če gledamo prek Breginjskega kota. 10 Pesem o ribi Faroniki sta v Podmelcu zapisala Ivan Kokošar leta 1886 in Ivan Murovec okoli leta 1887; obakrat jo je pela Murovče- va mati. Leta 1952 je bila ta pesem v Podmelcu zapisana še tretjič, pel jo je Jožef Murovec, zapisala pa Tončka Marolt (prim. Kropej 2008: 29, 30). Različice so objavljene v Slovenskih narodnih pesmih (Štrekelj 1895–1898: 500), zadnja različica pa je vključena v Sloven- ske ljudske pesmi (Kumer 1970: 124–125). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 79 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Mesto starega in/ali novega odtoka jezera Rutar navede tri različice povedk, ki opisujejo odtok vode iz Tolminskega jezera: v prvi odteče voda čez Čiginj po Ušniku, pri čemer vzrok, zakaj se je to zgodilo, ni poja- snjen; druga pripoveduje o graščaku, ki je živel na Slapu in je najel veliko delavcev, da je z njihovo pomočjo kopal teren pod Sv. Lucijo, dokler voda ni odtekla; in tudi tretja povedka se nanaša na isto lokacijo – rob pri Sv. Luciji je prekopala velikanska žena z zelenimi lasmi (Rutar 1882: 6). Odtok vode pri Sv. Luciji, kakor se je nekdaj imenoval Most na Soči, najdemo še v enoti Vir 7, kjer ga prav tako naredi zelena žena oziroma otroka med igro (Vir 11). Tudi odtok pri Kozamericah je večkrat omenjen – bodisi v po- vezavi z divjo ženo (Vir 4) bodisi v povezavi z ženskami, ki kopljejo krompir (Vir 5) – omenjena pa je tudi lokacija med Cvetjem in Kasovdom v povezavi z divjo babo (Vir 12). V pripovedi Vir 3 je voda odtekla tam, kamor je veli- kan vrgel hrib, to pa je pri Podključu. Ena povedka (Vir 5) navaja kar tri različna mesta, kjer je jezero odtekalo: sprva pri Kobaridu proti Čedadu, nato čez Čiginj (čez Kozaršče) in naposled pri Kozamericah proti Ročinju. Livško jezero je v dolino odteklo pri Golobih, potem ko so sovražniki livškega graščaka prekopali jez (Vir 20). Soča (in z njo voda iz jezera) naj bi sprva tekla tam, ker zdaj teče Nadiža, torej v smeri proti Čedadu, ob suši, ko so ljudje iz jezera speljevali vodo na svoja polja, pa se je pre- usmerila v sedanjo strugo (Vir 13). Prav tako je Soča tekla iz jezera proti Čedadu v različici Vir 28, po potresu pa sta se Nadiža in Soča ločili. Voda odteče med Mijo in Ma- tajurjem tudi iz Kobariškega jezera, ko velikan razmakne oba hriba (Vir 22; Vir 23). Voda iz Kobariškega jezera naj bi se preusmerila, ko se je pri Robiču zgodil podor Molida (prim. Kravanja 2007: 98). Nadiža je najprej tekla skozi sotesko Pradol (Vir 26), po povodnji pa je voda predrla rob pri Lupu, to je grič, na katerem stoji cerkev sv. Helene), tako da zdaj Nadiža teče proti Robiču (glej tudi Musoni 1996: 56, 58). Mesta odtokov vode so na Sliki 1 in Sliki 2 ponazorjena s puščicami. Poleg izpostavljenih je v pripovedih mogoče najti še šte- vilne druge motive, ki niso tako neposredno povezani z izginulim jezerom, se pa mnogi navezujejo na zgodovino, kulturo in način življenja ljudi na tem območju ter na dru- ge folklorne pripovedi, npr. o prerokbah. (Vir 5; Vir 29). Izbrano gradivo o izginulih jezerih11 (Pri)povedka o ženi z zelenimi lasmi Tam, kjer se danes razprostira dolina Soče, je bi- lo nekoč veliko jezero, ki se je širilo od Mosta do Kobarida; Soča je iz jezera odtekala po polju med Čiginjem in Kozarščami. Velikokrat je poplavljala to polje. Tam je živela žena z zelenimi lasmi. Nekoč ji je Soča odnesla majhnega otroka, ki se je igral pri vodi. Tedaj se je žena z zelenimi lasmi raztogotila in vzela plevenico ter pri Kozamericah prekopala 11 Besedila so direktni prepisi rokopisov ali zvočnih posnetkov. Po- pravljene so le očitne pravopisne napake, kot so velike ali male za- četnice in vejice. Zemljevid za območje Kobarida prikazuje: 1) mesta rink za privezovanje bark; 2) mesta odtokov jezera; 3) mesto, kjer je stal velikan, medtem ko se je umival. Sliko je izdelal Jože Kutin na podlagi zemljevida www.geopedia.si, 2017. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 80 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin hrib. Voda iz jezera je odtekla in na njenem dnu se je pojavila lepa dolina. Od tedaj teče Soča po svoji se- danji strugi, o jezeru pa ni ne duha ne sluha. (Vir 4) Nastanek Podključa Pred davnim je naša dalina zaliuala murje. Uada je sigala skari da urha Senice, čier sa ribiči imel pr- klejnene saje barke. U t‘h cajtih je živ‘u tud‘ star benešk ribič. Tud‘ an je j‘mu saje barka prklejnena tam koder druj. J‘mu je tri sinuve, k‘sa bli med sa- ba različni, ki dan ‘m pa nuč. Ta star‘ga dua sinuva sta b‘la pahlepna, ta mlajš pa dob‘r ‘n abednmu ni želu ‘m pa staru n‘č hud‘ga. Prau tak je bu tud‘ ne- gov ače – star benešk‘ ribič. Zmeri je najrajš šu labit ribe, s kermi sa se najvčkrat želodce punil. ‘N dan je šu že na use zguda labit ribe. Pačasu je hadu pa kamnitih tleh ‘m pa zamišljen gledu pred saba. Ka je pršu že zla blizu saje barke, je abstal. U bark je zagledu da wrha puhna zlata. »Ki?« je za- klicu, »a se je zgadil čudež? Se s‘m samu siromašn ribič« Star Benečan je bu taku srejčn, de ni magu abrnit ači od tiste svetle reči tan notre. Hitra je šu pa saje sinuve, de sa skp nesli damau zlatu. Benešk ribič je dau na čast tšni srejč skauat velk zlat kluč, koder je bla od zdej naprej prklejnena negaua barka. Ka je pa dugmu cajtu murje odtekla, je astau zlat kluč še zmeri trdo prbit u skale. Star lde sa dal pa- bočju hriba Senice ime Pad zlatim klučem. K‘r pa je bla ta ime pr‘duga ‘m pa pr‘narodna za zgauarit, sa ga čez zla lit pimenoual u Padkluč. (Vir 6) Mrtve z Livka so peljali s čolnom pokopat k cerkvi sv. Lovrenca*12 Livek in vse livške vasi niso imele ne cerkve in ne pokopališča. Zato so morali mrtve ljudi vozit na Sveti Lovrenc. Ko je človek umrl, so ga v krsti nesli po dolgi poti proti današnjemu Idrskemu, kjer je bil studenec, ob katerem so se ljudje odpočili. Zato so temu studencu dali ime Mrtvaška voda, ki ga ima še sedaj. Ko so se ljudje odpočili, so odšli naprej do jezera. Tam so bili čolni, v katere so se ljudje usedli, na sredino pa so položili krsto. Tako so se prepeljali čez jezero k Svetemu Lovrencu in tam mrtvece po- kopali, nato pa so odšli nazaj. Ko pa je bila zima in je jezero naraslo, poti so bile polne snega, tako da je bil prehod Livek – Sveti Lo- vrenc nemogoč, so pa mrtve ljudi, ki so umrli čez zimo, posušili. To so napravili tako, da so mrtveca dobro zavili in položili v dimnik, kjer se je posušil. Ko pa je prišla pomlad nazaj in se je sneg odtajal, so mrtveca položili v krsto in ga peljali na Sveti Lo- vrenc. (Vir 18) 12 V arhivskem gradivu nimajo vse enote naslova – na novo dodani naslovi so označeni z zvezdico (*). Zemljevid za območje Tolmina prikazuje: 1) mesta rink za privezovanje bark; 2) mesta odtokov jezera; 3) mesta, kjer je stala divja žena, medtem ko je pila ali prekopavala strugo, oziroma velikan, medtem ko se je umival. Sliko je izdelal Jože Kutin na podlagi zemljevida www.geopedia.si, 2017. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 81 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Legenda o Livškem jezeru Enkrt, prd dugmi leti, je liuške poljane zaliwlo je- zero, sred njga pa je na temljh biu grad liwškga grščaka. Mou je zlo dobro srce ǝn tud pravičn je biu ǝn zato ni nč čudnga, če so ga mel radi. Mou je služabnke, med njim pa enh šest hlapcu, k so mu zmiri pršli praut, če se je kaka navarnost bližla. Teli hlapci so mel soje staje na wsh pobučjh tam okrog grdu. Tkwo je Rawnar pasu živino ǝn ahtu, kej se okrwg dogaja na Kuku, Jenčah, Perot in Pik so bli na Matajur, Šturm na prehodu u Bnčijo, Golob pa na prelaz u dolino. Kadr so vidli, da se kaka nwarnost bliža, so kej kmal ognj zkuril, ǝn obvistli sojga go- spuda. Ta ognj se je do dou u Bnčijo vidu ǝn od tom so mu pršli njga prjatli pomagt. Grščak pa je meu eno zlo fajn hčiro, k se je Vida klicala. Mela je pa kar zlo snubcu, ǝn med njimi tud kobriškega grščaka. Ta pa je biu hudobn, zlo je ropu ldi. Ma ker je on z lepmi bsedmi na gluha uha pršu, jo je kar na silo tou met. S sojmi hlapci je začew npadt grad, ma mu je wda zmeri pršla u napot, pa tud grčak se je dobro branu. Ma, t kobriški grof se ni daw kɘr tkwo. Sojm hlap- cm je nruoču naj skwpljo tist nsip, k je wdo gor dr- žu. Zjutra je že usa woda odtkla ǝn s sabo odnsla use hlapce. K je grof vidu, d je wsa wda odtekla, je zbudu wse svoje služabnke ǝn hlapce, da‘b se mu mščawu. Gor z Bnčije so mu pršli pomagt prijatli an u dolin pa so se mu pridružli še kobariški kmetje, ki sojga gospodarja niso marl. Skupi so jezni napadli grad ǝn ga tud podrli, t hudobnga kobriškega grašč- ka pa so ubil. Še dans se vidjo ostanki tega grdu, ki je stau md Kobridm in Trnowm, ǝn mu Kobarici prawjo Tonacu grad. K je pršu t liwšk graščak domou, je vidu, d je woda že zlo spodjdla temlje od gradu. Zato so ta star grad podli, zgrdil pa so eno vliko hišo na uni majhni uspetini. Vida pa se je poročla z enim prjatlem iz Bnčije, ki je pomagu pr napadu na grad. Hlapcm pa je grščk iz hwležnost dau swobodo ǝn zemljo, ti so se nselli okrog po hribh. Tkwo so ratle liwške vasice k so doble ime po njh priimkh. Kjer je Rawnr mau stajo, so ratale Rawne, kjer jo je mau Jeuščk so ratl Jeuščki, pa še Perati, Piki, Šturmi ǝn Golobi. Liwk pa je dobu ime po tistm, k se je wda odlila iz poljan. D pa je blo na Liwku res jezero, še dans praujo t stari ldi, pa tud ena vlika skala tam blizu, kjer se še dans vidjo kaulji, kamr so čoune prpenjl. (Vir 20) Kobariško jezero Enkrt u daunem cajtu je, kir zdej leži Kobert, blo veliko jezro, kje seglo na zahodno stran do hriba Mije, na vzhodno stran pa do Idrskega. Stari Kobert pa je ležu na griču Sv. Antona. To was so sestawljal predwsem ribiči, ker je jezero blo zlo bogato z riba- mi. Najbogatejši predel z ribami pa je biu tam pod hribom Mijo, vendar pa je tam prebiwu velikan in ta predel je biu samo od njega, njegovo bogastvo pa je skorišču on sam. Živu pa je tud bogat ribič, kje biu zlo lakomn in skopuhst. Izvedu je za bogat predel z ribami. Četud so mu drugi odswtawl, se on ni zme- nu z nje. Usedu se je u čoun ǝn odwslu, bogastwo ga je popunma zasužnjilo. Ko je swnce že zdawno šlo za Mtjur, je on prispu do velikanovega bivališča. Srejča mu ni bla naklonjena, prow tiskret je velikan ribaru, kajti bla je noč ǝn mu- oru si je priprawt za večirjo zwrhn lonc ribje cwrbe! Ko ga je velikan zagledu, se je zadru tu wanj s stra- šno močjo, da so se začele kotalit skale z bližnjega hriba. Ribič pa ga ni poslušu, kar naprej je loviu ribe. Pogled iz vasi Gabrje proti Matajurju (zasnežen vrh levo) in Stolu (zasnežen vrh desno v daljavi). Foto: B. Ivančič Kutin, 2017. Marica Gaberšček pripoveduje o rinkah na Podključu. Foto: B. Ivančič Kutin, 2017. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 82 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Velikan je še hujš zaropotal in s strašno močjo sabnu (cabnu?) to hrib Mijo, k se je premaknila in use je- zro je odteklo, ribič pa je (na?) nastalih valovih dobu svojo smrt. Two je pripovedka, k nas uči, da če z ma- lim nismo zadowoljni, tud zlo uredni nismo. No, pa tud dokazow, da je blo na Kobariškem res jezero, še mamo. Klini so še zmiri zabiti v skalo na griču Sv. Antona ǝn pod wasjo Swinm tud, pa še to so ldje gowrli, da je en muož dobiu dwa zlata kipa, gor kjer je stu prejšnji Kobert. Ko so ldje za two zvedl, so wsi z lopatmi ǝn krampi hitil gor ǝn kopal, pa niso nč dobli. (Vir 23) Legenda o Nadiži (Nadiža je tekla skoz Pradu*) Ənkrt je tekla Nediža še skus Pradu dol pod Mijo na Štupco. Umis je bluɘ jezero. Jediɘ so se wozili s čolni dow na Štupco. Mije pa se je držu tud rob, na kermu stoji dans cierku sv. Helene. Dnga dne je bla stršna poudnj. Nediža je močnuo narasla. Tɘ stara struga je ratala premajhana. Wada se je muɘrla ni- kan zlit ɘn w strašni muč je predrla rob sv. Helene. Ən dans teče wada prut Robiču. Gor pod wasjo Lo- gje so pr Nadiži pa so še dans rinke, kamr so zape- njal čowne. (Vir 26) Sklep Folklorne pripovedi, predvsem razlagalne in zgodovinske povedke, ki so umeščene v točno določen prostor, ima- jo dokaj stalen glavni poudarek, lahko bi rekli nekakšen »zgodovinski odtis«. In čeprav imajo drugi, obrobni ele- menti veliko zmožnost prilagajanja času in prostoru, za- radi česar je za folklorne pripovedi značilna variabilnost in variantnost (prim. Stanonik 2001: 156–176), vsebujejo drobne, a včasih zelo posebne in pomembne informacije o lokalni zgodovini, kulturi in načinu življenja. Skupni imenovalec pripovedi o izginulih jezerih na Tol- minskem je opredelitev lokacije jezera. Pripovedi pa vse- bujejo najmanj še enega od naslednjih motivov: nastanek naselij, obstoj obročev, za katera so privezovali plovila, plovba po vodi, pojasnilo, kdo ali kaj je povzročilo, da je jezero odteklo, in kako se je to zgodilo, ter opredelitev me- sta, kjer je jezero odteklo. Vsi omenjeni motivi so v tesni povezavi s prostorom (konkretnim krajem); prostor je to- rej bistveni element pripovedi o izginulih jezerih. Res je, da so folklorne pripovedi predvsem predmet fol- klorističnih raziskav, a hkrati že dolgo velja, da so lah- ko uporabno dopolnilno gradivo mnogim strokam, ki se ukvarjajo s kulturnimi in/ali naravnimi pojavi in procesi v določenem okolju;13 Katja Hrobat Virloget celo poka- že, da je folklorno izročilo lahko eden od glavnih virov 13 Darja Skrt v tem kontekstu izpostavlja zgodovino, etnologijo in so- ciologijo (Skrt 1994: 48), temu lahko dodamo vsaj še literarne vede, jezikoslovje, arheologijo, geografijo itn. za odkrivanje arheoloških najdišč (Hrobat 2007). Morda bosta izbor folklornega gradiva o izginulih jezerih na Tol- minskem, objavljen v zborniku Vode (še) dovolj (Ivančič Kutin 2017), in tukajšnja vsebinsko-motivna analiza utrni- la še kakšno novo zamisel in spodbudila nadaljnje razisko- vanje – kot se je npr. tega lotila Marija Klobčar (2015) na podlagi folklornih pripovedi o Kamniškem jezeru. Literatura BOGATYREV, Petr, in Roman Jakobson: Folklore as a Special Form of Creativity. V: Peter Steiner (ur.), The Prague School: Selected Writings, 1929–1946. Austin: University of Texas, 1982, 23–46. CEVC, Emilijan: Veronika z Malega gradu. Kamniški zbornik 4. Kamnik: Občina Kamnik, 1958, 111–145. DOLENC, Janez: Pripovedi iz Breginjskega kota. Glasnik SED 1, 1977, 14–15. DOLENC, Janez: Zlati Bogatin. Ljubljana: Kmečki Glas (Gla- sovi, 4), 1992. DOLENC, Janez: Kres na Grebljici. Ljubljana: Kmečki Glas (Glasovi, 22), 2000. FON, Jakob: Drobne znamenitosti iz Kreda. Glasnik SED 3 (2), 1960/61, 13. GRAFENAUER, Bogo: Prihod Slovanov. V: Zdenko Čepič idr., Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, 94–106. GRAFENAUER, Ivan: Prakulturne bajke pri Slovencih. Etnolog 14, 1942, 2–45. GRAFENAUER, Ivan: Zmaj iz petelinjega jajca. Razprave SA- ZU, [Razred 2], Razred za filološke in literarne vede 2, 1956, 313–333. GRIČNIK, Anton: Noč ima svojo moč, Bog pa še večjo. Ljublja- na: Kmečki glas (Glasovi, 8), 1995. GZS = Geodetski zavod Slovenije: Posočje. Izletniška karta. 1:50.000. Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije, 1995. GZS = Geodetski zavod Slovenije: Atlas Slovenije 1: 50 000, četrta prenovljena izdaja. Ljubljana–Zagreb–Beograd–Sarajevo– Skopje–Sofija: Mladinska knjiga; Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije, 2005. HROBAT, Katja: Use of oral tradition in archaeology: The case of Ajdovščina above Rodik, Slovenia. European Journal of Ar- chaeology 10 (1), 2007, 31–56. HROVATIN, M. Ivan: Izročilo o jezeru kot kozmogonski mit. Studia Mythologica Slavica 10, 2007, 105–115. IVANČIČ KUTIN, Barbara: Folklorno izročilo Breginjskega kota iz Dijaškega arhiva Janeza Dolenca. V: Lucia Trusgnach in Iole Namor (ur.), Trinkov Koledar za leto 2013. Čedad: Kulturno društvo Ivan Trinko, 2012, 180–195. IVANČIČ KUTIN, Barbara: Folklorne pripovedi o izginulih je- zerih na Tolminskem (gradivo). V: Karla Kofol (ur.), Vode (še) dovolj: Zbornik o vodah na Tolminskem. Tolmin: Tolminski mu- zej, 2017 (v tisku). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 83 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin JELINČIČ, Radovan: Folklorno gradivo iz Prvačine. Traditiones 23, 1994, 377–382. KELEMINA, Jakob: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom. Celje: Družba sv. Mohorja, 1930. KELEMINA, Jakob: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom. Bilje: Založništvo Humar, 1997 [1939]. KLOBČAR, Marija: Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero. Stu- dia Mythologica Slavica 15, 2015, 81–109. KLODIČ-SABLADOSKI, Anton: Livško jezero: epska pesem. Gorica: kom. zaloga Narodne tiskarne, 1912. KRAVANJA, Boštjan: Sveti svet. Ljubljana: Filozofska fakulte- ta, 2007. KROPEJ, Monika: Od ajda do zlatoroga: Slovenska bajeslovna bitja. Celovec–Ljubljana–Dunaj: Mohorjeva založba, 2008. KUMER, Zmaga idr. (ur.): Slovenske ljudske pesmi. 1. knjiga: Pripovedne pesmi. Ljubljana: Slovenska matica, 1970. LOVRENČIČ, Joža: Gorske pravljice. Gorica: Goriška matica, 1921. MEDVEŠČEK, Pavle: Skrivnost in svetost kamne: Zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. Trst: Za- ložba Tržaškega tiska, 1992. MUSONI, Francesco: Tra gli Sloveni di Montefosca: Med Slo- venci v Črnem Vrhu. San Pietro al Natisone – Špeter: Lipa Edi- trice, 1996. OGRINEC, Josip: Kamnik. Zgodovinsko-mestopisen obraz. Letopis Matice Slovenske za leto 1870. Ljublja- na, Matica Slovenska, 1870, 224–230, , 13. 4. 2017. PLETERSKI, Andrej: Police na Tolminskem – Prva »ciganska vas na Slovenskem? V: Sašo Jerše (ur.), Med srednjo Evropo in Sre- dozemljem: Vojetov zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006, 33–45. RUTAR, Simon: Slovenske pripovedi o jezerih. Ljubljanski zvon 11, 1881, 681–687. RUTAR, Simon: Razvodnica pri Starem selu. V: Branko Maru- šič (ur.), Tolminske zgodovinske črtice. Tolmin: Tolminski mu- zej, 2001 [1887], 93–95. RUTAR, Simon: Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski do- godki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodo- znanskim in statističnim opisom. Gorica: Hilarijska tiskarna, 1882. RUTAR, Simon: Pozoj. Kres 1, 1885, 41–45. SKRT, Darja: Tolminske povedke ali slike nekega časa. Glasnik SED 34 (1–2), 1994, 33–47. STANONIK, Marija: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS, 1999. STANONIK, Marija: Teoretični oris slovstvene folklore. Ljublja- na: ZRC SAZU, 2001. STANONIK, Marija: Nekoč je bilo jezero. Škofja Loka: Muzej- sko društvo, 2005. ŠMITEK, Zmago: Mitološko izročilo Slovencev. Ljubljana: Štu- dentska založba, 2004. ŠTREKELJ, Karol: Slovenske narodne pesmi. Zvezek I. Ljublja- na: Slovenska matica, 1895–1898. VALVASOR, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske. Izbrana poglavja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. VIJANSKI, Janko: Povest od jezera v skalski dolini. Kmetijske in rokodelske novice 15 (59), 25. 7. 1857, 236. TERSTENJAK, Davorin: Povesti o jezerih med Slovenci. Kme- tijske in rokodelske novice 15 (49), 20. 6. 1857, 195. TERSTENJAK, Davorin: Mythologične drobtine. Glasnik slo- venski 2 (5), 1. 3. 1959, 78–79. TROŠT, Stojan: Tolmin. Geografski obzornik 8 (2), 1961, 33–44. VOLARIČ, Dea in Tina VOLARIČ: Zgodbe iz Posočja. Tolmin: Tolminski muzej, 2011. ŽELE, Andreja: Kaku so živeli in si djelali kratek cejt. Ljubljana: Kmečki Glas (Glasovi, 12), 1996. Viri14 Vir 1: (Pri)povedka o Tolminskem jezeru. – Pod Kozlovim ro- bom, Glasilo PO, OŠ France Bevk, Tolmin, 1987/88 (21), 17. Mentorica Tončka Zorjan, gradivo zbrali učenci 7. in 8. razredov (ni podatkov o pripovedovalcu in zapisovalcu posamezne enote). Vir 2: Duja baba. – Povedala Liza Sivec (71 let); zapisala Mira Lužnik, Tolmin, 1972/73. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Tolmin. Vir 3: Kako je odteklo Tolminsko jezero in kako je ostala tolmin- ska okolica. – Povedala Blekovka, brez navedbe imena in priim- ka (84 let); zapisal Jan Maksimiljan, 1957/58, Tolmin. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Tolmin. Vir 4: (Pri)povedka o ženi z zelenimi lasmi. – Povedal Neni Jurman, brez podatka o starosti; zapisal Aleš Hadalin, Modrej, 1977/78. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za sloven- sko narodopisje ZRC SAZU, mapa Most na Soči. Vir 5: Kako se je oblikovala tolminska dolina.*15 – Povedal Ivan Lebar, Poljubinj; posnel Janez Dolenc (brez datuma in starosti pripovedovalca). Avdio arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, avdiokaseta 30B. Vir 6: Nastanek Podključa. – Povedal Kovačič Viktor (56 let); zapisala Ester Skrt, Modrej, Stržišče, 1969/70. Dijaški arhiv Ja- neza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SA- ZU, mapa Most na Soči. Vir 7: Pad klučem. – Povedala: Irena Kacafura (40 let); zapisal Marko Kacafura, Modrej, 1969/70. Dijaški arhiv Janeza Dolen- ca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Most na Soči (glej tudi Dolenc 1992: 135). Vir 8: (Pri)povedka o Podključu. – Povedal: Neni Jurman (brez navedbe starosti); zapisal Aleš Hadalin, Modrej, 1977/78. Dija- ški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Most na Soči. 14 V arhivskem gradivu nimajo vse enote naslova; na novo dodani na- slovi (dodala jih je avtorica tega članka) so označeni z zvezdico (*). 15 Glej opombo 13. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 84 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Vir 9: Jezero do pokopališča sv. Mavra.* – Zapuščina Milka Matičetovega,16 hrani arhiv Inštituta za slovensko narodopisje- ZRC SAZU. Vir 10: Modrejce. – Zapuščina Milka Matičetovega,17 hrani In- štitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Vir 11: Otroka med igro prekopljeta jez.* – Povedala Marija Ro- všček (75 let); zapisala Ljuba Rovšček, Most na Soči, 1966/67. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko naro- dopisje ZRC SAZU, mapa Most na Soči. Vir 12: Baba z zelenimi lasmi je prekopala jez.* – Povedala Marija Rovšček (75 let), Most na Soči; zapisala Ljuba Rovšček, Most na Soči, 1966/67. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani In- štitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Most na Soči. Vir 13: Naselitev soške doline. – Povedal Tomaž Skočir (49 let); zapisala Vera Skočir, Kamno, 1976/77. Dijaški arhiv Janeza Do- lenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Kamno. Vir 14: Kljuke na Kuku pod Mrzlim vrhom.* – Povedal Boris Gregorčič (r. 1934 v Krnu, živi v Tolminu); zapisala Barbara Ivančič Kutin, 13. 1. 2017. Arhiv Barbare Ivančič Kutin. Vir 15: Livško jezero je segalo do Mosta na Soči.* – Povedal Ivan Šavli (r. 1932, Idrsko); zapisala Barbara Ivančič Kutin, 2013. Arhiv Barbare Ivančič Kutin. Vir 16: Cerku svetga Lovrenca. – Povedala Alojzija Sovdat (70 let), Ladra; zapisala Slavica Šturm, Ladra, 1969/70, Dijaški ar- hiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Matičetovemu poslano gradivo na ISN. Vir 17: Mrtvaška voda. – Povedala: Marija Stres Idrsko (stara 50 let); zapisal Peter Stres, Idrsko, 1968/69. Dijaški arhiv Jane- za Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Različni kraji. Vir 18: Mrtve z Livka so peljali s čolnom pokopat k cerkvi sv. Lovrenca.* – Povedali Zora Uršič in Tereza Uršič, Staro selo; zapisala Jadranka Uršič, Staro selo, 1968/69. Dijaški arhiv Jane- za Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Kobariško. Vir: 19: (Legenda) o Livškem jezeru. – Povedala Karla Šturm (70 let); zapisala Jožica Šturm, Livek, 1969/1970. – Dijaški ar- hiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Breginj, Livek.Vir 20: Legenda o Livškem jezeru. – Povedala Elza Šturm, Livek (59 let) Livek; zapisala: Saša Kori- tnik, Idrsko, Livek, 1973/74. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Kobariško. 16 Gradivo je prepis tipkopisa, tj. snopiča listov formata A5 brez plat- nic, naslova in avtorja, in obsega 51 oštevilčenih strani. Prva stran se začne z besedilom pesmi Na Ponikvah. Morda je bilo besedilo že kje objavljeno. Snopič smo našli v zapuščini Milka Matičetovega, tipko- pis mu je verjetno izročil Joško Kragelj (ki je gradivo najverjetneje tudi pretipkal). Ročno je dopisana pripomba: »Izročil 30. 12. 1940 Rado. V uporabo njemu pa Joško Kr.« Iz pripisov s svinčnikom ob gradivu domnevam, da je gradivo zapisal duhovnik Ludvik Sluga po pripovedovanju Bogomila Skrta (do strani 9) in Albina Krajnika (od strani 9 dalje). Nekaj gradiva je verjetno zapisal tudi Joško Kragelj. Pripoved Jezero do pokopališča sv. Mavra* je v tipkopisu na strani 5. 17 Glej opombo 15. Vir 21: Livško jezero.* – Povedal Faletič Stanko (60 let); zapisal Radovan Bizjak, Livške Ravne, 1977/78. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Breginj, Livek (glej tudi Dolenc 1992: 43).18Vir 22: Jezero (na Kobariškem). – Povzetek pesmi Jezero v: Lovrenčič Joža: Gorske pravljice. Gorica: Goriška matica, 1921, 4–8. Vir 23: Kobariško jezero. – Povedala Anica Uršič (brez navedbe starosti); zapisala Nives Gruntar, Kobarid, 1980/81. Dijaški ar- hiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Kobarid. Vir 24: Kaku je Brgin nastau. – Pripovedovala Gabrijela Školč (brez navedbe starosti); zapisala Andrijana Tonkli, Breginj, 1976/77. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za sloven- sko narodopisje ZRC SAZU, mapa Breginj, Livek (glej tudi Do- lenc 1977: 14–15; Ivančič Kutin 2012: 183). Vir 25: Jezero v Breginjskem kotu.* – Povedala Jožefa Gruntar (70 let), Borjana; zapisala Božica Špolad, Stanovišče, 1977/78. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko naro- dopisje ZRC SAZU, mapa Breginj, Livek (glej tudi Ivančič Ku- tin 2012: 183). Vir 26: Legenda o Nadiži (Nadiža je tekla skoz Pradu*). – Po- vedala Marija Kramar, Stanovišče; zapisala Nada Filipič, Stano- višče, 1973/74. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Različni kraji. Vir 27: Kaku so nastale Logje. – Povedala Hedvika Terlikar (68 let), Logje; zapisala Silva Rosič, 1976/77. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Breginj, Livek (glej tudi Dolenc 1977: 15; 1992: 142). Vir 28: Nadiža je imela druga imena. – Povedal Jože Terlikar, r. 1940, Logje; zapisala Barbara Ivančič Kutin, Logje, 28. 3. 2015. Arhiv Barbare Ivančič Kutin. Vir 29: Kaj je prerokoval desetnik. – Povedal Jože Žuber, 46 let, Potoki; zapisala Mira Žuber, 1977/78. Dijaški arhiv Janeza Do- lenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Breginj Livek (glej tudi Ivančič Kutin 2012: 190). Vir 30: Vesoljni potop in Prestreljenik.* – Povedala Marija Ber- ginc, Srpenica; zapisala Zorka Kavs, 1971. Dijaški arhiv Janeza Dolenca, hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, mapa Bovško. 18 V Dolenčevi objavi z naslovom Livško jezero se pripoved nadaljuje takole: »Nad jezerom na Ravnah so živele krivopete. To so bile žene, ki so imele obrnjena stopala nazaj. V Babji jami pod skalo so kuhale. Nabirale so zelišča in zdravile ljudi« (Dolenc 1992: 46). V izvirnem zapisu je videti ta del besedila bolj kot samostojna enota, v katerih zapisovalec pove, kje so živele krive pete (pisano narazen!) in kaj so počele. Začetek »Nad jezerom« je v Dolenčevi objavi dodan, v arhivskem zapisu ga ni. S tem je Dolenc povezal oba dela v celoto. V prvem delu Dolenčevega zapisa je izpuščen podatek, da so bile rinke »v enem robu«. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 85 Razglabljanja Barbara Ivančič Kutin Principal Motifs in the Narratives about Intermittent Lakes in the Region of Tolmin Exploring the content and motifs of thirty folktales about intermittent lakes in the region of Tolmin, the material is based on various archival and published sources, largely from the personal archives accumulated by Janez Dolenc during his study years. Apart from several exceptions, these narratives are mostly short and simple, devoid of any distinctive stylistic figures. There is only one, or possibly two, protagonist in each story, or they may be referred to as a group (people); neither of them is characterized. The main message of these stories is uniform, claiming that there used to be a lake in a specific location. Other elements of the subject matter may vary from tale to tale. The closer these folktales are to the present, the more they mention concrete events, the time and place, and occasionally also protagonists. The older they are, on the other hand, the more sym- bols they contain. All of these thirty narratives include the motif of the specific location of the lake. They may refer either to a general location, i.e. the entire valley; list villages situated in the area that was once a body of water (the villages therefore did not exist yet); or mention a specific part of dry land (where villages already existed). It is possible to infer from some stories that the lake covered a smaller area, such as the vicinity of Sv. Lucija; the lake in Breginjski Kot; and the lake in Livek. In contrast to other lakes, the one in Livek was artificially made and was dammed up with a rampart. In addition to the above-mentioned motif, the narratives also include at least one of the following: 1) The motif of the origin of settlements (settling), which, in accordance with mythical notions, have preserved the memory of the original population. The origin of a number of places in the region of Tolminsko is explained in this context. 2) The main proof that the lakes had actually existed once is the motif of the mooring rings. Mooring places were identified in many actual locations in this region (see circles on Map 1 and Map 2), which has significantly increased the credibility of the narrative; the more believable the narrative is the more likely it will be able to gain approval of the community, and will be preserved longer. 3) Folktales offer different explanations as to who, or what, caused the lake to drain away, and why: this may have been brought about by large and powerful mythical beings (i.e. a wild woman with green hair, who drinks the water from the lake or digs a drain with a huge hoe, or else a giant who has torn apart the hills that up to then had been preventing the lake to drain away) (see footprints on Map 1 and Map 2); biblical characters (Our Lady); ordinary people (women, men, or children); divine forces (God), and the forces of nature (water pressure, earthquake). 4) The tales contain numerous explanations as to where the water had flowed away originally, and where it has shifted after the event that had caused the draining of the lake (see signposts on Map 1 and Map 2). Occasionally they are in contradiction with the current geomorphological facts, for example the outflow of the river Soča towards Cividale.