68
Zgodovinske stvari.
Češki kralj Karol I.
Spisal Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
Leta 1353. je umrla kraljica Ana, Karolova druga žena. Karol se je še tesra leta vnovič oženil in vzel Ano, sorodnico kneza Bolka svidnickega in javorskega, kateri edini na Šlezkem do sedaj ni hotel priznati nad-viaosti kralja češkega. No sedaj, ker je bil brez dece, imenoval je ženo Karolovo za dedičinjo. Ana je bila okronana najprej v Pragi kot češka kraljica, in pozneje v Ahenu kot nemška.
V Falci je nakupil v tem času Karol več mest in gradov kroni češki, tako da so potem njene meje rezale skoro do Norimberka.
Leta 1354. je povišal Karol rodno svojo grofijo Luksenburg na vojvodino in jo svojemu bratu Vaclavu izročil. V tem času je tudi na Nemškem prav mnogo zadev vredil, vzlasti je skrbel o tem, da poravna večne ondotne svaje, in to tem bolj , ker je bil sklenil prihodnje leto na Italijansko iti in se v Rimu za cesarja okronati.
To pot je nastopil Karol proti koncu septembra meseca 1. 1354. iz Norimberka, pa le z malo peščico vojnikov, in to zategadel, ker je namera njegova pri tem bila vsa druga, kakor so jo imeli do sedaj njegovi predniki, kateri so hodili po krono cesarsko. Pred njim so vsi cesarji, kateri so sli v Rim se okronat, na vso moč tiščali na to, da obnove svoje gospostvo nad Italijo, ki je bila razdrobljena na več malih kneževin in Ijudo-vladic. Vse te so pač po imenu priznavale cesarja za svojega gospodarja, dokler je z vojsko, ki jo je seboj peljal, na Italijanskem stal. Kakor hitro pa je jel po-kazovati kakor si bodi dejansko moč nad njimi, začeli so se upirati, in zato noben tak polazek cesarja v Rim ni minul brez mnogih bojev z upornimi fevdniki italijanskimi. In naposled, ko je cesar obrnil hrbet Italiji, zginila je poslednja senca njegove važnosti, in bedna Italija je koj postala pozorišče nepretrganih bojev za-svajenih mest, pa zemlje in plena željnih vladarčkov. Karol je iz lastne skušnje poznal Italijo, dobro je vedel, kako malo morejo trpeti tujce Italijani, zato ni poslušal glasu onih, kateri so ga kot osvoboditelja v Italijo vabili. Vse do sedaj je Nemška najboljo svojo moč trosila v Italiji brez slehrnega dobička. Modri Karol pa ni hotel ljudi klati in denarja zapravljati za ljubi nič. Zadovoljen je bil z naslovom cesarskim in s priznanjem nadvisokosti svoje. Zato je pisal papežu, da bode po dovršenem kronanji še tistega dne iz Rima šel.
Mnogi politični idealisti so Karolu takovo mišljenje za zelo vzeli,   no, on se ni zmenil zanje,   delal je po svoji previdnosti in po svojih skušnjah,   zato se je mu tudi posrečilo rimski  polazek nenavadno srečno izvesti. Z malim spremstvom je mirno  došel  v Mantovo ,   kjer je delj časa ostal. Le-sem so prihajala poslanstva z vseh krajev  in ga pozdravljala kot svojega gospodarja.    Od todi še le je pisal na Nemško in Češko, da mu pošljejo dobro oroženih vojnih oddelkov kot navadno spremstvo v Rim.    Med velikaši italijanskimi, kateri so mu drage volje se poklonili,   bili   so   tudi močni bratje   Visconti, I kateri so vladali v Milanu nad velikim kosom Lombardije,   nad Bononijo in Genovo,   in kateri so samo tega prosili, da bi jih imenoval svoje vikarje v Milanu. Karol ' jim je vae to drage volje storil, in na to je dne 11. januarja 1. 1355. imel slovesen vhod v Milan, kjer je bil okronan   z železno   krono   lombardsko.    Od  todi   se je podal v Pizo, kjer so ga pričakovali od papeža poslani kardinali, da ga v Rimu okronajo.
Med tem so dohajali k njemu vojniški oddelki iz Nemškega in Češkega, in ž njimi je prišla tudi kraljica Ana, Karolova žena, da bode ž njim ob enem okronana. Vzlasti pa je iz Češkega došlo mnogo najveljavniših ve-likašev, med njimi tudi praški nadškof Ernest, pa škofa olomuški in litomišeljski vsak s svojim oroženim oddelkom in z lastno zastavo. Razen teh so bili v spremstvu Karolovem trije patrijarhi, množica tujih nadškofov, škofov, knezov in druge odlične gospode. Tudi Italijanov se je pridružilo do 10.000 konjikov. S tem sijajnim spremstvom je odrinil Karol dne 10. marca iz Pize, in dne 1.'aprila je dospel pred Rim, kjer se je vojna njegova všotoriia. Karol z dvorhiki svojimi v romarski obleki je skrivaj šel v glavno mesto vsega kristijanstva in je naslednje dni opravil nepoznan svojo pobožnost na svetih kraj h. Na veliko soboto pa se je pokazal slavno v Vatikanu in kronanje na prihodnji dan odločil.
Na velikonočno nedeljo se je vzdignil s svojo spremno vojno in jo sijajno peljal v mesto na slovesno kronanje. Po kronanji je poldrug tisoč svojih spremljevalcev na viteze opasal. S krono na glavi, z žezlom in državnim jabelkom v roki je stopal s cesarico iz Vatikana v Lateran, kjer je bilo sijajno gostovanje. Stregli so državni knezi na konjih. Potem je odšel še tistega dne, kakor je bil obljubil, z vso svojo vojno iz mesta.
Ker se Karolu ni bilo bojevati z nobenim neprijateljem, izpustil je sedaj večino vojne domii. Obdržal je samo 1200 konjikov, s katerimi je dne 8. maja se v Pizo vrnil. Tu je pa vendar skusil to, da ni bilo še nobenemu cesarju dano priti brez boja in prelivanja krvi iz Italije.
Kakor v vsakem večem mestu italijanskem, tako ste bili tudi v Pizi dve stranki, kateri ste po nadvladi sezali: Bergolinovci in Raspantovci. Stranki ste v svoj razpor zapletli tudi cesarja, da bi se tako okoristili. Dobro sporazumljenje cesarjevo s Florenčani, glavnimi neprijatelji pizanskimi, dalo je povod govorici, kakor da bi cesar zelo nakanjal tej stranki, in nasledek temu je bil, da je nastala v Pizi silna razkaČenost. Ponoči je nenadoma se pokazal ogenj v svetovalnici, v kateri je cesar s cesarico stanoval, in se je tako brzo razširjal, da sta se komaj rešila v sosedno hišo. Svetovalnica je zgorela in ž njo vred tudi orožarnica mestna. To ne-priliko so vpotrebili neprijatelji cesarjevi, in jeli ljudstvu trditi, da je bilo na ukaz cesarjev zažgano, da so Pizanci prišli ob orožje in bodo tako tem laglje potlačeni od svojih neprijateljev Florenčanov. Ta nakana se jim je dobro obnesla, kajti koj naslednjega dne je biio vse mesto pokonci, Bergolinci in Raspantovci so bili vsi en mož. Po ulicah so delali zagraje, vrata so zastavili in razkačena druhal je tulila: „Pobijmo cesarja!"
69
Vitezi cesarjevi, ki so bili po mestu nastanjeni, začeli go se nemudoma zbirati s svojimi oroženimi ljudmi in so hiteli gospodu svojemu na pomoč. Nastala je krvava praska jia ulicah, pobitih je bilo do 150 čeških in nemških mož. Še večo zgubo so utrpeli ustajniki, skozi katere so se vitezi hrabro preklestiii do cesarja, ki je s svojimi uže tudi zasedel konja, da bi z mečem preklestil pot iz mesta. Ko so Raspantovci opazili, da cesarski zmagujejo, pritisnili so tudi oni k njim, zvalivši vso krivdo na svoje nasprotnike Bergolinovce. Cesarski so popolnem premagali, ustanek zadušili in tri načelnike bergolinske stranke pod meč deli.
Po tem neljubem naključku se cesar ni hotel še dalje muditi na Italijanskem, in se je ognil vsem mogočnim slavnostim, kakor tudi razporom. Doe 1. julija je bil uže v Reznem, in dne 15. avgusta se je povrnil v svoje prestolno mesto Prago, kjer so ga vsi z velikim veseljem sprejeli in pozdravili, kajti bilo je to prvi pot, da so Čehi pozdravili svojega domačega vladarja kot rimsko-nemskega cesarja, najvišega gospodarja kristi-janskega sveta.                                           (Dalje prih.)