238
Ne delajmo potrate s krmo.
Hudo je, če kmetovalcu za živino krme zmanjka. Najlože se temu v okom prihaja, ako začnemo še o pravem času varčno ravnati s spravljeno krmo. Varčno ono ravnanje pa ni tako razumeti, da bi nam živina morala stradati, ampak da s krmo ne delamo nobene potrate sprva, ko jo začnemo polagati. Varčnost ne sme biti skopost, pa ne potrata.
Jeseni je treba krmo razdeliti ter kaže voz srednje velikosti stehtati ali mogoče dobro preceniti, vsakako ne previsoko. Pomisliti je, da seno do spomladi zgubi mnogo na teži in obsežku, na priliko, 100 fantov sena zgubi 15 do 20 funtov, dstelja 10 do 25 funtov, otava 20 do 30 fantov. Ko smo tako poizvedel!, koliko da imamo krme, naprej preračunimo, koliko smemo vsaki dan položiti. Sploh pa nepovezanega ne dajajmo sena v hlev in nestehtanega. Delo in trud se res naposled splača.
Pregledati in razdeliti pa moramo krmo tudi po njeni dobroti. Tako moremo slabe krme več, dobre pa menje polagati, kajti gotovo je, da je cent slabega sena toliko vreden, kakor V^ centa dobrega. Cent dobrega sena več hasne kakor cent slabega.
Razdeliti pa imamo svojo krmo tako, da naposled še vsakako nekaj ostane. Sena in slams ne smemo do zadnje betvice spoložiti, predno ne dobimo novega. Tukaj velja isto, kakor pri gospodarstvu sploh, zadnji goldinar se ne sme izdati, dokler ni upanja, da pride drugi v mošnjo. Nekaj mora zmiraj v ,,reservi-' ostati, kajti včasih utegnejo slabe okoliščine pritisniti, da spravijo naj varčnejšega gospodarja v zadrego. — Zato je dobro, da nekaj krme pustimo, nje nikakor v po-štev ne jemljimo in le drugo razdelimo za čas do spomladi. Tako ostane zmiraj nekoliko krme za skrajno silo. Ko dobimo novo krmo , tedaj še le ta ostanek spolagamo, da se preveč ne postara, pa ga zopet kmalu založimo z novo krmo ter se naj ne zamudi določiti še delež za drugo leto. Tako se nabere v nekoliko letih precej krme v zalogi, kar se nadaljuje le toliko časa, kolikor gospodarstvu prilega. Preveč storiti tudi tukaj ne kaže.
Vsakako pa si naberimo v zalogi krme, ki nas otme iz vsake nezgode. Lotiti smemo se te zaloge le v pravi sili ter jo moramo precej zopet dopolniti. Mogoče, da pridejo leta, ko sicer ni sile, pa vendar nekoliko pomanjkanja. V takih slučajih lahko prenehamo z zalaganjem ter čakamo z njim, dokler ne pridejo zopet dobre letine za krmo. Sploh pa smemo zalogo zmanjšati ali porabiti le v najskrajnejši sili. — Kdor več let tako gospodari, ta ne bode prisiljen svoje živine prerane goniti na svežo pašo.
Marsikdo utegne ugovarjati, da ni mogoče itak pičlo krmo tako jeseni razdeliti, da bi še spomladi nje kaj ostalo. Odgovorimo, da se itak zamore na povedani način razdeliti in pri razdelitvi ostati, če se živini vmes polaga zrnje, oljne prge itd. Takošna klaja se vedno dobi, ne pa seno ali otava. In to je vzrok, da naj gospodar na povedani način ravna in sam sebi pomaga.