Miklošič in Hrvati. Poslanica hrvatskemu akademičkemu društvu „Zvonimir“ v Beču. Napisal atija, 3^E-u.rlro, t. e. predsednik akad. društva ,,Slovenija" na Dunaji. V Ljubljani. ,Narodna Tiskarna 11 . — Založil Božidar Raič. 1883 . L hte j ^ Zao mi je, da se uznose i uzveličavaju moje zasluge za domovinu. Po mojemu osvedo- čenju to je glavna mana Ilrva- tah, da lahkoumno hvale i lahkoumno kude; u prvom slu¬ čaju poveravaju se preko mere i gube samostalnost, u drugom so nepravedni, u obih samo si škode. Dr. A. Starčevic svojim čestilcem (Sloboda 1883 br. 72). Slovanska akademična mladež na Dunaji zje- dinila se je, da proslavi v novembru t. 1. diko Du¬ najskega vseučilišča, našega slavnega rojaka dvor¬ nega svetovalca in profesorja dr. Fr. viteza Miklo¬ šiča, se ve da zaradi njegovih velikanskih zaslug za znanost, po kateri je on toliko koristil vsemu Slo¬ vanstvu. Prišli so celo Rusini, Rusi in Poljaki; le Slovencem najbližji bratje Hrvati, zastopani v aka- demičnein društvu „Zvonimiru“, neso sprejeli njiho¬ vega poziva. Hrvatska mladež na Dunaji — vsaj deloma — je zaradi tega čina, kateremu so se ču¬ dili vsi Slovani, še nekako ponosna in uzroke nam je tudi javno povedal nekdo v „Slobodi“ broj 71, kjer so in usum delphinorum „pomno“ sestavljeni citati iz Miklošičevih del. Sicer nam to ni kaj po — 4 — polnem novega; hrvatska mladež sistematično deluje na tem, da odtuji Hrvate Slovencem; omenim le, da je 1. 1880 poleg Strosmajerjeve podobe — nam Slovencem je že to zadosti — odstranila tudi Blei- \veisovo iz „Hrvatskega doma" v Zagrebu, akoravno je isto društvo leto poprej udeležilo se njegove sve¬ čanosti v Ljubljani in še leto poprej imenovalo ga svojim častnim članom. Ker to gibanje narašča, mo¬ ramo žalibog ž njim računati in njegovo zasleplje¬ nost v omenjenem slučaji kratko osvetliti je namen teli vrstic. Nečem vode v Savo nositi ter govoriti o Mi¬ klošičevih zaslugah. To so že davno storili prvi učenjaki in v najnovejšem času so najimenitnejši zastopniki vseh znanstvenih strok na Dunaji izdali poziv do Miklošičevih čestilcev, naj pristopijo v nji¬ hovo kolo ter mu podarijo zlato medalijo z njegovo podobo, kjer pravijo: „es kann hier nicht der ort sein, die verdienste, ivclclie sich Miklosich durch seine \vissenschaftlichen arbeiten errungen bat, her- vorzulieben; sie sind iveltbekannt und sicliern sei- nem namen eine dauernde bedeutung." Tako nihilistička še tudi hrvatska mladež ni, da bi Miklošiču slavo zanikala, če smo tudi imeli jedenkrat priliko slišati: „za zasluge dobio je Miklo¬ šič gažu“. Ali: „Miklošič je baš lcao učenjak škodio Hrvatom, postavljajoč krive hipotese". Kako? Vzel jim je — risum teneatis — „poviest“ i „stani lite¬ ratura". — 5 Že izraz „chorwatisch“ mesto „kroatisch“ je pregreta. Pa to bi se še dalo gotovo prenašati, ker Račkemu še mislim zaradi tega nikdo ne odreka patrijotizma, ako Zvonimirovo ime piše po virili: Svinimir. Miklošič pozna tudi le „die Rumunen 11 in ne „Rumaenen“. Ako se tedaj komu bolj domači izraz ne ljubi, mu to že lahko odpusti. Sicer pa bi bilo potrebno, da Hrvati svoje brate na severu in severoiztoku opozore, naj ne go¬ vore o „kroackem“ jeziku in o „Kroacyji“, ker Slovani smemo se pač s svojimi imeni nazivati. Drugi Miklošičev greh je trditev skoro vseh slavistov, da so stanovalci zapadnih županij hrvat- skih, Kajkavci, po jeziku Slovenci. Da se še dan¬ danes nahajajo resni ljudje, ki se nad tem spodti- kajo, je pač žalostno. Človek se mora smejati, ako čita kaj o „pokvarenoj“ ali celo „najpokvarenijoj kajkavštini 11 in „čakavštini“. Take pokvarenosti je- zikoslovstvo ne pozna, ampak njemu je vsaka res živeča oblika sveta. To so pač po polnem drugi je¬ ziki ali bolje rečeno narečja. Ker se pa jezikoslo¬ vec mora pred vsem tudi zanimati za živi jezik — drugači bi ravnal kakor botanik, ki bi svojim pre¬ iskavam za podlogo jemal cvetlice, ki jih izdeluje modistinja — in ker se nobeno narečje ne ujema po polnem z geografičnimi in političnimi mejami, pride mnogokrat z navadnimi pojmi o narodnosti navskriž. In zares, Bog nas varuj, da bi se samo po na¬ zorih jezikoslovcev ustvarjale državne celote, ker 6 — takrat bi veljala trditev nasprotnikov narodnostnega principa, ki pravijo, da je ta princip revolucijonaren. Da pa je ono narečje res slovensko, pokazal je najodločnejše Daničič, ker ga ni vzel v akade- mički „Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika", kar so drugi slavisti, n. pr. Slovenec Levstik, obžalovali. Daničič pa je vender tudi mej Hrvati užival občno spoštovanje in gotovo ni hotel Hrvatom česar jemati. In kolikokrat je že najslavnejši Miklošičevi učenec, Petrogradski profesor in akademik V. Jagič, izrekel o tej stvari svoje mnenje! In kdo bi naj bil o tem boj kompetenten nego on, Hrvat iz onih krajev? To so se gospoda ven¬ der že tudi na srednjih šolah učili; naj pogledajo zopet Jagičevo „Historiju književnosti naroda hrvat¬ skoga i srbslcoga I. 8.“ Jaz ga hočem samo dvakrat navesti. V „Archiv fiir slavische Philologie 11 IV. 484 pravi pri ocenjenji Miklošičeve slovnice : „mit dem slovenischen wurde audi das gegemvartig so genannte kajkavisch-kroatische mit recht zusannnen behandelt: dieser zweig spielt insofern keine unbe- deutende rolle in der gescbichtlichen erforschung, als wir ja hier aus dem XVI., XVII., XVIII. jahr- liundert ganz gute literarische werke besitzen, was beim eigentlich slovenischen nicht in dem masse der fall ist.“ V „Archivu VI. 313/14 govoreč o Šuma- novi knjigi „die Slovenen", ki je mej Hrvati napra¬ vila tudi toliko nepotrebnega hrupa, izrazil je Jagič svoje stališče na vse strani primerno tako-le: „sprach- — 7 lich, d. h. \venn die linguistischen merkmale eines gesprochenen dialektes allein in die wagschale delen, viirde ich selbst nach dem dialekte meines eltern- hauses, meiner vaterstadt und der engsten heimat iiberhaupt zu den Slovenen zahlen; das laszt sich nicht leugnen, ebenso wie man andererseits sagen darf, dasz der politische verband und die lioheren ideen der gliicklicheren und segensreicheren neueren zeit meine heimat zum untrennbaren gliede eines anderen grdszeren ganzen gemacht haben.“ Človek mora res ostrmeti, ako čuje in vidi, da je zaradi tega celo Jagič „kroatenfeindlich“. Stvar je vender tako jasna in tako naravna, da bi že kaj takega prav za prav ne bilo treba pisati. Od one „veče celine 11 zaradi tega niti Jagič niti Miklošič niti kdo drugi ni hotel kajkavcev ločiti in vsakdo ve, da so dobri Hrvati in bili jedro kralje¬ vini Hrvatski. Ali je morebiti kdo kedaj kajkavce zahteval za „zjedinjeno Slovenijo"? Jim je li kdo svetoval, naj pišejo v sedanjem književnem jeziku slovenskem? Jih je kateri Slovenec ušteval v skupno število Slovencev? Tega pa vender filologi neso krivi, da kajkavci ne govore štokavščine, ampak jezik, ki ima vse lastnosti slovenščine, in ravno tako malo, da so kajkavci svoj jezik o svojem času, ko so se še le politično za Hrvate smatrali, imenovali slovenski. Ko je letos izšla v Trstu brošura: „Oester- reicli und die kroatische frage“, mislil sem si: hvala — 8 - Bogu! začelo se je tudi že v onih krogih svitati. Tam namreč stoji: „Slovensko narečje je od hrvat- skega pisnega jezika veliko manj različno, kakor nekatera hrvatska narečja oh Dravi, kjer se vender hrvatski govori. Filologi pomagali so si rekoč: V severnej Hrvatskej bivajo tudi Slovenci, a ti so svoje domovine (Hrvatske) politično ime nadeli tudi svojemu jeziku. Recimo, da je to istina, dobimo s tem novo zgodovinsko zaslombo za svoja razprav¬ ljanja. Ako so iz jednega dela Slovencev postali dobri Hrvati, zakaj bi to ne bilo možno z drugimi Slovenci ?“ In vender, hrvatska mladež je že tako strastna, da niti več svojim ljudem od stranke prava ne veruje, ter rajši sama sebe slepi in da slepiti z domišljijo, da Miklošič „otevši Zagreb uzeo je po- viest“! Difficile est satyram non scribere. Ako se že ta Miklošičeva trditev o hrvatskih kajkavcih tako krivo tolmači, tedaj ni čudo, da se njegova hipoteza o hrvatskem in srbskem jeziku ne razumeva. Tukaj pripuščamo izraz hipoteza, ker Miklošičevo mnenje ni od slavistov tako sprejeto kakor ono o kajkavcih. Pitanje o hrvatskem in srbskem jeziku pa si znanost mora staviti, če ga tudi še ni rešila in ga brž ko ne tudi še kmalu ne bo, dokler bodo celo v znanstvenih stvareh vladale znane strasti Veliko-Srbov in Veliko-Hrvatov. O Miklošiču naj se pa kaj takega še niti ne misli, ker on ga preiskuje z ono mirnostjo in nepristra- nostjo, s katero katerikoli klasički filolog, n. pr. — 9 — razmere mej Jonci, Dorci in Eolci ali pa o italskih narodih. Vender oglejmo si Miklošičevo hipotezo, ka¬ tera je v bitnosti ostala ista od 1. 1852, ko je prvokrat izšla »Lautlehre^ (Vergl. Grammatik der slav. Sprachen Bd. I.), kjer jo je izrazil na str. VIII.—IX., do najnovejšega časa, kakor dokazuje drugo izdanje „Lautlehre“ od 1. 1879 (str. 391/2). Miklošičevi Srbi in Hrvati neso jeden narod in jezik hrvatsko-srbski mu prvotno ni jeden jezik. „Hier moge noch bemerkt werden, dass mir serbišch und clionvatisch als z w e i sprachen gelten, und dass ich d en ausdruck jezik srbski i 1 i hrvatski tur falsch halte“ (ibid. 392); on ima tedaj v „Lautlehre“ od leta 1879 napis „Lautlehre der serbischen und chorv/atisehen spraclie 11 . To je glavna točka, iz katere vse drugo sledi. Kdor pa hoče to Miklošičevo prepričanje podreti, mora začeti ž njim, s Safafikom in drugimi uče¬ njaki pravdati se pri razlaganji Constantina Porphy- rogeneta, ki nam zmirom govori o Srbih in Hrvatih in nam njih sedeže natančno opisuje; on mora Mi¬ klošiča ovreči v tem, da razločuje v „Altslovenische Formenlehre in Paradigmen" na str. XXVI. in XXVII. srbske in hrvatske stare spomenike ter na str. XXIX pravi: „Vostokon> erkennt eine eigene chonvatische classe von denkmalern nicht an, \vas begreifllich ist, da ihm dergleichen wobl kaum be- kannt gevorden. und es fallt bei der nicht bedeu- 2 — 10 - tenden differenz zvvischen serbischen und chonvati- schen denkmalern diser unterschied zvvischen seiner und meiner auffassung nicht sehr ins gewicht“; z jedno besedo: mora poznati vso zgodovino in knji¬ ževnost Hrvatov in Srbov, katero Miklošič dosledno razločuje, do našega stoletja in sicer ne iz priroč¬ nik knjig, naj si bodo še tako dobre, ampak po dolgotrajnem samostalnem študiji. Jaz ne morem razumeti, kako more moj spoštovani kolega — me¬ dicine« — v „Zvonimiru“ in „Slobodi“ tako apo- diktično sodbo izrekati o tek pitanjih, s katerimi se največi učenjaki toliko in brezuspešno mučijo. „Be- scheidenheit ist auch eine schone tugend!“ Kaj je Miklošiču prvotno jezik hrvatski in srbski, lahko razvidi vsakdo, ki pogleda bolj na¬ tančno posebno v njegove primerjajoče slovnice 1. in III. del (Laut- in Wortbildungslehre, oboje že v drugem izdanji), v one narodne pesni, katere Mi¬ klošič le Hrvatom pripisuje, objavljene v „Denk- schriften der Wiener academie der wissenschaften“ zv. XIX. in potem v dodatke njegovim delom pod naslovom „Literatur“, kjer razločuje pisatelje hrvat- ske in srbske. Omeniti pa moram hitro tukaj, da je proda laž očitanje, da so Miklošičevi „svi stari pisci (dal¬ matinski) ovejani Srbi“, ker Lučič, Iiektorovič in vsi Dalmatinci do Neretve so Miklošičevi Hrvati. Lehkomišljeno Miklošič svoje hipoteze, da so čakavci in ikavci Constantinovi Hrvati, gotovo ni postavil, —11 — ampak jo je dosta krepko podprl. To pa Miklošič sam priznava, „dasz die grenzen nach keiner seite genau ausgemittelt sind“ in da so Hrvati bili „z\vei- felsohne ehmals ausgebreiteter als lieutzutage". (Lautlehre I. Aufl. 1852 str. VIII.) In ravno tam tudi pravi: „die gcringen verscliiedenlieiten des Chor- vatischen und Serbischen haben mich bestimmt, sie unter einem zu beliandeln“, kateremu načelu je ostal zmirom zvest. Da so se pa prvotne jezikovne razmere začele rano rušiti, mora vsakdo vedeti, kakor tudi to, da so jih zakrivile „die wanderun- gen der Serben narnentlich seit begriindung der Tiirkenherrschaft in Europa“. Neke žilavosti in ekspanzivnosti ali, kakor Miklošič pravi, Jene unwi- derstehliche assimilationskraft“ pa Srbom nasproti Hrvatom in Bolgarom kakor tudi Rumunom in Al¬ bancem ne bode nikdo odrekal, kdor noče samega sebe slepiti. V stavku: „dem unbestreitbaren vordringen des serbischen elementes gegen vvesten und norden ist aller vahrscheinlichkeit nach das verschvvinden des kroatischen epischen metrurns so vvie die teil- \veise serbisierung mancher lieder zuzuschreiben und die tatsache zu erklaren, dasz es gegenden gibt, deren bewohner sich Kroaten nennen, unge- achtet dessen sie serbisch sprechen“ („Denkschrift der Academie" XIX. 56), pameten človek ne more ničesar najti, kar bi bilo proti Hrvatom naperjeno, temveč mora iz njega sklepati, da imajo i Hrvati — 12 — že rano pravice do štokavščine in celo ijekavščine in da se Miklošičeva ločitev po jeziku še dolgo pred ilirizmom od, neke dobe ne more več dosledno na¬ daljevati,/ kakor tudi noben drug filolog neče iz Hrvata, kije ohranil svojo na¬ rodno zavest, napraviti Srba. Zaradi tega je pa ves gnev proti Miklošiču s tega stališča brez smisla. In koliko temu „posrb- ljenju“ — naj se oprosti ta strašna beseda —• jed- nakih primerov ne nahajamo v zgodovini narodov? Kdor se hoče o jednakih pitanjih poučiti, naj štu¬ dira n. pr. razvoj novovisokonemškega književnega jezika. Take prikazni ne nahajajo se samo mej so¬ rodnimi plemeni, ampak celo mej po polnem raz¬ ličnimi narodi, kar nam pričajo n. pr. Bolgari. Le po takem potu je književno jedinstvo mej Hrvati in Srbi bilo tako lahko mogoče. Ker so Srbi prvotne razmere tako pomešali, se v mnogih krajih Srbi in Hrvati ne morejo dru- gači ločiti nego po narodni zavesti, podpirani posebno po veri in pismu. Kje so tedaj Hrvati in Srbi? „Die oestliche zone des serbischen umfasst Sirmien, den Banat, Nordserbien, die Resava, Ost- und Altserbien; die westliche zone begreift in sich Crnagora mit den Bocche di Cattaro und Nordal- banien, Ragusa, Hercegovina, Bosnien, dessen ka- tholische bevvohner jedoch chonvatisch sprechen, und einen theil Slavoniens: hieher gehoren auch die Ser- ben Ungarns. Chonvatisch wird gesprochen in Istrien, iin Kiistenland, in Dalmatien nordlich von der Na- renta, von den katholiken Bosniens und der Herce¬ govina, der ehemaligen Militargrenze und Slavoniens Budmani XIII.; ferners von den in mehrere i comi- taten des westlicben Ungarn angesiedelten, von den Leitha-Marchfeld- und Thaya-Chorwaten Nieder- oesterreichs und den in Mahren wohnenden. Zu diesen kommen noch die Chonvaten Unteritaliens. 6. Vegezzi-Ruscalla, Le colonie s e r b o-dalinate del circondario di Larino provincia di Molise. Tosino. 1864.“ Tako uči Miklošič v Lautlehre, II. Autiage str. 391 . Opozorim posebe, da je citat o Srbih in prvi del o Hrvatih izvzet iz Budmani, P. Grammatica della lingua serbo-croata (illirica) Vienna 1867. V „Slobodi“ čitamo razprto tiskano Boko Ko¬ torsko, Dubrovnik, Hercegovino, Bosno in del Sla¬ vonije. To so tedaj gotovo „ argumenta debeti“. Ko kar se južne Dalmacije tiče, mislim, da je danes pač že vsak Hrvat prepričan, da bivajo tam Srbi in Dubrovčan Budmani, Daničičev naslednik v izdelo¬ vanji akademijinega slovarja, gotovo najbolje sam ve, kaj je on in kaj so njegovi rojaki. Ako Miklo¬ šič pripoznava tudi tam Srbe, čemur Jagič vsaj za starše čase nasprotuje (Archiv IV. 489), jim s tem še ni nasvetoval „autonomaške“ politike, ampak iz citata, ki ga hočem potem navesti, more se vse kaj druzega sklepati. Slobodinega dopisnika prav „nase- - 14 — weise“ opazko: „u 19. vieku dieliti po vieri na¬ rodnost, miriši po voštanicah srednjega vieka“ pri¬ poročamo pozornosti nekih krogov in listov od „Kato- ličke Dalmacije" do „SriemskogaHrvata". S tem Be¬ njaminom ne bodo mogli imeti pravega, veselja, po¬ sebno ker je pozabil Snem še podčrtati v svojem dopisu. Brez tega načela ne bo lahko v Bosni in po¬ sebno v Hercegovini najti dosta Hrvatov; saj se še katoliki ne zavedajo posebno svojega hrvatstva, ka¬ kor nam pripoveduje Gilferding, kateremu so se imenovali „Latine“. Število pravoslavnih Hrvatov pa še dozdaj ni tako veliko, da bi to načelo ovrglo; prej bi to storili katoliki Srbi v Dalmaciji. Strogo znanstveno in prav jezikoslovsko res ni to razloče¬ vanje, ali za nekaj časa vsaj že še ostane v navadi; Hrvati naj bodo radi, da se še filologi nanj ozirajo. Tukaj je tudi ključ Miklošičevih pomot, da „i starca Divkoviča, katolika Bošnjaka, u supor svoj (? svo- joj? — njegova ni! Pis) teoriji zove Srbom". Jagič je po pravici opazil (Archiv IV. 490): „Ein Slavonier (z. b. Professor Pavič) konnte uns dariiber auskunft geben, ob und \velche unterschiede in dem kreise von Požega zwischen der sprache der katholischen und orthodoxen bevolkerung obwalten; man wiirde daraus im stande sein weitere scbliisze zu zieben." Meni so nekateri Srbi in Hrvati zatr¬ jevali, da v njihovih krajih v jeziku ni razlike, am¬ pak prej v noši in običajih, kar se mi zdi prav — 15 — verjetno, ker jezik se je brž ko ne rano asimiloval. Dijalektologična preiskavanja so pri Hrvatih in Srbih žalibog jako zanemarjana. Ker se ni več bati za književno jedinstvo, je pač čas za nje že nastopil. Ž njimi naj bi se bavili posebno učitelji materinega jezika na srednjih šolah, ki so dosta tilologično izurjeni, in tako naj bi za¬ vračali Miklošiča, ako se jim bo po nepristranskem premišljevanji kaj takega primerno zdelo. Naj nam napravijo zemljevide jezikovnih in narodnostnih razmer. Ako se jim posreči kje koli Miklošiča znan¬ stveno ovreči, bode to njemu kot pravemu učenjaku ravno tako prav, kakor drugim slavistom; Miklošič ostane pri vsem tem prvi slavist naše dobe. Pri tej točki še mi je odločno zavrniti do¬ pisnikovo opazko, ki je sicer brez smisla: „u istoj razpravi (Volksepik der Kroaten) veli čudo nevid- jeno (str. 71): naš slavni mučenik Petar Zrinski nije hrvatski pisao j er: „ Peter Zrinis sprache ist ein gemenge der čakavischen (eigentlichen kroatischen) und štokavischen (eig. serbischen) sprache mit spu- ren der kajkavisclien (eig. slovenischen).“ Nasproti možu, ki ni samo prvi slavist, ampak tudi prvi gra¬ matik naše dobe, kakor se je izrazil slavni germa¬ nist K. Miillenhoff, je taka drzovitost pač „čudo nevidjeno“. Kdor je celo ciganski in rumunski jezik po vseh narečjih preiskal, tako da se mu dotični strokovnjaki čudijo, bo pač znal razsoditi, kaj je ča- — 16 — kavski in kaj štokavski; Hrvat pa mu je Zrinski vsekako. Kdor hoče Miklošiču pravičen biti in kdor kaj o jezikoslovstvu razume — oboje pa moramo od vsakega zahtevati, ki v takih pitanjih le zine — mora pripoznati, da je Miklošič pustil Hrvatom vse, kolikor je le po svojih študijah mogel storiti. Res¬ nica pa se v znanosti ne sme in ne more prikri¬ vati, če tudi komu ni ugodna. Ali vender še je le Miklošič Hrvatom tako rekoč ustvaril narodno epiko in prvi preiskal njih epički verz (Volksepik der Kroaten, Denkschriften der Academie, Bd. XIX.). Prej drugi svet ni nič o hrvatski epiki znal. O pesinah, ki pohajajo iz XV., XVI., XVII. stoletja je Miklošič dokazal, da so po jeziku brez dvojbe hrvat- ske. Bogišič vsaj na videz ni tega mnenja, ker jih je v svoji 1. 1878 v Beogradu izšli zbirki „Na- rodne pjesme“ dal natisniti s cirilico. Iz te Miklo¬ šičeve razprave naj še omenim jako karakteritičen stavek (str. 57): „wenn Hektorovič die melodie des liedes: „Kada mi se Radosave vojevoda odiljaše“ serbisch nennt (evo ti šaljein ovi srbski način) so ist darauf bei der friih begormenen vermengung der Kroaten und Serben in Dalmazien um so vveniger ein gevvicht zu legen, als die sprache des liedes fiir den kroatischen ursprung desselben entsehei- det und als dem ausdruck „ serbisch “ bei dem selben Hektorovič der ausdruck bulgariseh entgegen steli t.“ — 17 — Iz prej navedenega citata o hrvatskem jeziku lahko se razvidi, da je tudi Miklošiču vse Hrvat, kar se samo tako zove, ker tudi kajkavcev njim ne odreka, zoveč je samo „Pseudo-Hrvate“. Navzlic njegovej hipotezi, da hrvatski in srbski jezik nesta jeden jezik (se ve da prvotno), je lahko vsakdo Hrvat ali Srh po svoji volji. Kdor se diči s svojim hrvatskim imenom, je Hrvat, bodi si po rodu kaj¬ kavec, čakavec ali štokavec ali e-ije- ali i-kavec. Faktum pa je zopet, da ogromna večina hrvat- skega naroda (prostega namreč, ker to je važen moment) ni govorila in še ne govori onega narečja, ki je podloga sedanjemu hrvatskemu književnemu jeziku. Kako pa je ta jezik nastal in kdo je imel največ upliva na njegov razvoj, to pa itak mora vsakemu Hrvatu biti znano. Da za književni jezik Hrvatov in Srbov od ilirske dobe ne velja Mikloši¬ čev izrek, da se mu izraz „jezik hrvatski ili srbski 11 kriv zdi, vender lahko vsako dete razsodi. Ako so ga Hrvati o svojem času nazivali ilir¬ skim, njim je sedaj ravno tako svobodno nazivati ga hrvatskim. To ime je tudi opravičeno, kar ono ka¬ kor znano ni bilo. Jezik hrvatski in srbski je hvala Bogu danes jeden jezik in bo zmirom tem bolj, čem manj bodo Srbi ekavili, Hrvati pa v Zagrebu in drugod jedk kovali, ampak držali se Vukovih načel in onega nvega narečja, iz katerega je Vuk zajemal. Književno in s tem duševno jedinstvo mej Hrvati in Srbi je jedna najveselejših prikaznij na 3 — 18 — slovanskem Jugu in misleči Hrvati in Srbi laliko se iz tega, da je bilo navzlic vsem razlikam in veliki mržnji mej brati vender mogoče, učijo poguma in vztrajnosti in tudi potov, da bo rodilo še drugi sad; naj ne čakajo, da je Magjari k temu prisilijo. To je gotovo tudi Miklošičevo mnenje. Krivo razume¬ vanje njegovih strogo znanstvenih trditev je pač uzrok, da je svoje nauke o Srbih in Hrvatih v dru¬ gem izdanji „Lautlehre“ od 1. 1879 (Vrgl. Gram. I. Bd.) natančnejše izrazil ter jim na str. 392 dodal v znanstvenem delu nepričakovane besede: „selbst- verstandlich d a r f d i e s e a n s i c h t n i c h t als versuch gedeutet vverden, beiden v o 1 k e r n d i e b a h n e n d e r p o 1 i t i k z u w e i s e n : sie bediirfen einander". More li dober prijatelj Srbom in Hrvatom kaj lepšega svetovati nego te tri res zlate besede, s katerimi je prav v Miklošičevem pregnantnem stilu toliko povedanega? Na to prosimo iskrenega odgo¬ vora! Tri besedice so, ali njihov veliki pomen je jasen dovolj. Slobodinega dopisnika sklep, da Miklošič „otevši nam Dubrovnik oteo je stani knjigu, oteoši Zagreb uzeo je poviest, jednom riečju: učinio je isto što poznati Majkov, a malo ne isto što onaj, koji je u svom magjarskom patkosu nazvao Hrvat- sku fikcijom". — Miklošič in Pesty!!! — je po vsem tem res pravi humbug, o katerem velja: Oče, od¬ pusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Proti hrvatski — 19 - državni misli — to pa jc strankarom prava ven- der glavno, ki še ne morejo razumeti, zakaj se mi Slovenci bavimo le z ono „leidige sprachenfrage“ ter se še nočemo navduševati za visokoleteče držav- nopravne ideale — pa Miklošič nikjer ni besedice iz¬ rekel, ampak iz omenjenih njegovih besed veje čisto drugi duh. Dubrovnika pa Miklošič Hrvatom tudi ni niti prvi niti sam vzel, tem manje pa staro litera¬ turo, ker ravno tudi na njo opira Miklošič svojo hipotezo; dalmatinski pisatelji razen Gunduliča in Palmotiča so mu vsi Hrvati. Kar se pa Gunduliča in Palmotiča tiče, omenim kratko le to, da od časa književnega jedinstva morajo itak vsi srbski in hrvatski pisatelji biti skupna last obeh narodov. Nemci so se o svojem času dosta pravdali — in še danes nahajajo se taki učeni in neučeni ljudje, ki nemajo druzega posla — kdo je veči, Schiller ali Goethe? Goethe je na to rekel enkrat Eckermannu (gesprache mit Goethe von J. P. E. 4. A ud. Brock- haus. Leipzig. 1876. I. 153): „sie sollten sich freuen, dasz iiberall ein paar kerle da sind, worii- ber sie streiten konnen“. Mutatis mutandis naj velja to Hrvatom in Srbom! Svojite si le Gunduliča in Palmotiča notranje, ne samo zunanje, in v vaše kolo naj skoro pristopijo i Slovenci. Neka mržnja proti Miklošiču izvira tedaj le iz nevednosti, kaj je jezikoslovstvo. To bi se pa še hrvatski akademični mladeži na Dunaji in tudi dru- - 20 — god lehko odpuščalo, ker nahajajo se še drugi ljudje, ki nečeje jezikoslovstva razumeti. Žalibog so, kakor sem slišal, mej njimi tudi nekateri učitelji materinega jezika na hrvatskih srednjih šolah, ki sicer prav pridno po Miklošiču prednašajo, morebiti še celo preveč — opozorim le na to, kar je Miklošičev vrstnik J. Grimm rekel o jezikoslovnem diletantstvu — pri tem pa tudi sem ter tje po njem nezaslišano udrihajo. Kako ga naj pobijajo, sem jim že prej nasvetoval. To bo gotovo lepša naloga, nego govoriti o „austrijskom podpla- čeniku“ — po zdravi logiki bi Miklošič moral tedaj ravno Hrvatom na ljubo zgodovinske in faktične raz¬ mere prenarejati — in nepedagogično ucepati mržnjo — mislimo, da je ravno blaženje mladih src naloga šole — proti možu take slave, ki še v svo¬ jih predavanjih, kjer ima vender druge ljudi pred seboj, ne polemizuje, ako ga že kaj posebnega k temu ne prisili. Toliko znanstvenega duha bi se že davno lahko nasrkali, da bi morali vedeti, da „patrijotični" momenti v znanosti nemajo mesta. Teško bo najti znanost, v kateri je toliko prepirov, tako strastnih in osobnostnih, kakor v germanistiki, in posebno v glasoviti pravdi o Nibelungih grešilo se je večkrat „ vider den \vissenschaftlichen anstand", ali „patri- jetičnih" uzrokov še pri nobeni stranki nesem zasledil. Ali hrvatska mladež na Dunaji, vsaj njena prava ali navidezna večina, pokazuje tudi s svojim — 21 — ravnanjem, da ne ve ali neče vedeti, kaj je sploh znanost. To je sicer teško očitanje, ali jaz sem si ga po polnem svest; v ravno povedani di¬ lema je zagazila, pri katerem je vsak del jednako žalosten. Akademiki (jitnger der wissenschaft!), ki lahko, kakor je to posebno na Dunaji mogoče, v isti stroki danes tega in jutri zopet druzega profesorja s po polnem drugimi nazori slušajo, ki imajo na¬ logo, mnogokrat z najrazličnejšimi mnenji se sezna¬ njati, bi vender morali vedeti, da znanosti ne po¬ spešujejo samo pozitivni rezultati, ampak da se ti po težkem trudu nabirajo, ko so se morala prej že mnoga mnenja čuti. Svoboda znanosti je vsaj na videz najek- stremnejšim strankam sveta in ravno ljudje, ki to¬ liko kričijo po „slobodi“, je ne poznajo. Komu neso znane Lessingove besede: „ich meine mich um die wabrbe.it ebenso verdient gemacht zu haben, wenn ich sie verfeble, mein fehler aber die ursache ist, dasz sie ein anderer entdecket, als wenn icb sie selber entdecke?“ Sicer pa nam je ravno Miklošič v svojih delih toliko pozitivnega podal, kar je obče priznano, da bodo slavisti in jezikoslovci sploh mo¬ rali zmirom pri njem zajemati, kakor romanisti od svojega mojstra Dieza in germanisti od J. Grimma. Malo kdo stoji v takem nasprotji z moderno nem¬ ško lingvistično šolo, ki postavlja teorijo za teorijo, kakor ravno Miklošič. On nam ni pisal „ genijalnib“ - 22 - sestavkov, polnih duhovitih fraz, ampak vsa njegova dela so pred vsem z velikim trudom in vestno na¬ brani materijal, ki obsega vse slovanske jezike, gorenje- in dolenjelužičko-srbskega ne izimši, tako da je v njih vsako zrnce zlato. In vender nikdo ne priznava tolikokrat pri predavanjih kakor on: „gram- matici est, quaedam nescire“. In brez srca mora biti človek, na katerega bi ne napravile utiša be¬ sede, katere je Miklošič napisal v predgovoru k svoji „Stammbildungslehre“ (Vrgl. Gram. Wien 1875 Bd. II. XXIV.): „an diesem buche (ki obsega XXIV + 504 str.) ist seit mehr als z\vei decennien, allerdings nicht ausscblieszlich, gearbeitet worden. Alle, die ahnliches versucht haben — und nur diese sind billige beurteiler von dergleichen besrebungen — vvissen. dass man, vvenn das werk endlich fertig ist, unwillkurlich an den spruch erinnert wird: otzv cruvTslecr/i 6 avfl-pco-o;, totj ao^srat. “ Mnogo Miklošičevih trditev je s prva razbu¬ rilo slaviste in druge kroge in po časi so se veči¬ noma vse pripoznavati začele. Koliko so se branili posebno ruski slavisti s svojega pravoslavnega sta¬ lišča cerkveni jezik imenovati ,,staroslovenski 11 in njegove panonske domovine, tako da se je Miklošič sam 1. 1874 v „Altslov. Formenlehre in Paradig- men“ str. IV. izrazil: .,diese (die allbulgariche) hy- pothese ist seit einigen jahren so allgemein ange- nommen, dass ich meines wissens unter den lebenden slavisten mit meinem proteste dagegen allein stehe.“ — 23 — Ali vender dandanes že panonšeino starih spo¬ menikov mnogo slavistov pripoznava. Vsekako pa ta hipoteza Miklošičeva pred nobenim zastopnikom starobolgarske hipoteze ne ponižuje. In kako hudi bi še morali Bolgari na Miklošiča biti, ker jim jemlje „svu staru literaturu “ ?! Miklošič, ki je v tem pi¬ tanji po polnem „zapadnik“, če se dovoli ta posebno na Ruskem udomačeni izraz, sklenil je lani svoja predavanja starožitnostij blizo z besedami: „liber diese dinge ivird mit groszer heftigkeit gestritten; wer sie aber einigermaszen mit kaltem blute be- trachtet, uberzeugt sich leieht, dasz diese heftigkeit eine ganz iiberfhiszige ist. Die beiden kirchen be- stelien neben einander, bekampfen einander mit n aften, die haufig nicht wiirdig sind, aber es ist ganz unrichtig von der entsclieidung dieser beiden fragen hange etivas fiir die gegemvart ab. Es ist eine ge- lehrte frage, die diejenigen interesiert, ivelche in der geschiehte der slavischen volker aufklarung er- halten vvollen; fiir die gegemvart ist die saehe von keiner bedeutung trotzdem ihr eine bedeutung aucli in diesen dingen in der gegemvart zugeschrieben vvird.“ Ravno to velja po mojem mnenji o Mikloši¬ čevi hipotezi o Hrvatih in Srbih, ker ona se seda¬ njih razmer ne tiče. Mi gotovo želimo obema naro¬ doma naj lepšo prihodnjost, pred vsem pa bratsko ljubav, po kateri bo ona mogoča. Bosne in Hercegovine n. pr. pa še Hrvati samo zaradi tega ne bodo dobili, če stokrat dokažejo, da se tam govori le „hrvatski“. — 24 — Jaz še nečem zatajiti, da so se tudi pri dru¬ gih Slovanih našli ljudje, ki so imeli pomisleke proti Miklošičevi svečanosti s svojih vsakdanjih sta¬ lišč. Tako bi pač gotovo vsak Poljak rad bil — in kdo je bolj občutljiv nego Poljak — da bi Miklošič maloruski jezik poljskemu pridružil. Saj je bil ta jezik v najslavnejši dobi na dvoru poljskih kraljev v rabi in mnogo Rusinov je od nekdaj podloga poljski narodnosti. Itavno tako bi še kateri ognjevit Poljak lahko zasledil, da Miklošič tudi litvanščine ni poljskemu jeziku pridružil, jezika domovine poljskih jagelonskih kraljev. Koliko na Litvi rojenih poljskih pisateljev šteje poljska literarna zgodovina in lj^j vse nam je napisal tako popularni pisatelj kakor je Kraszevvski o poljstvu Litvinov, ki še niti Slovani neso. Ali strankarskim namenom prava znanost ne more slu¬ žiti in „ političnih “ jezikov ne pozna. Rusi zopet bi se lahko hudovali, da je Miklo¬ šič Rusine od njih odcepil, ker njih jezik zmirom posebe razpravlja, alcoravno Rusini imenujejo svoj jezik „ruskij“. V kaka klešča pa zabrede, kdor hoče Miklošiča iz takih stališč soditi, razvidi se iz tega, da je Miklošič pri Slovakih ravno nasprotno ravnal, katerih jezik je češkemu pridružil. In komu mora to bolj neprijetno biti nego ubozeinu zatira¬ nemu Slovaku V Ali prav je odgovoril jedenkrat neki Slovak pri razpravljanji tega pitanja: „Miklo- šič ni nas napravil, mi pa njega nesmo.“ In celo — 25 — jezik onih žalostnih ostankov polabskih Slovanov, katerih ni čez 160.000 ljudij, »razcepil“ je Miklo¬ šič v gorenji in dolenji srbski. Ravno tako bi za jezikoslovske namene bilo dobro ruski jezik še bolj razkosati. ,,Ukrajnofilstva“ pa Miklošič s svojim znanstvenim prepričanjem, da sta veliko- in maloruski jezik različna, ni podpiral, ker nikdo neče Niženemcev cepiti od Visokonemcev, ako trdi znano resnico, da govore celo drug jezik, ki še stoji „auf dem standpunkt der ersten laut- verschiebung 11 . Tudi niženemški učitelji ne delujejo proti visokonemškemu književnemu jeziku, ako več¬ krat zahtevajo, naj se uvede njihovo narečje ali prav za prav jezik v ljudske šole za prvi dve leti. Ravno tako tudi ni Miklošič »srbizma digao“. Ako ga je morebiti kedaj kateri Srb zlorabil za svoje strankarske namene, profaniral je našo znanost ravno tako kakor jo hočejo Velikohrvati s svojimi zahtevami do Miklošiča. Oboji so si tedaj slični in tertium comparationis je — šovinizem. Šovinizma pa bi se naj Hrvati varovali, ker jim ga ni treba kakor n. pr. Magjarom in ker njim ne bo nič koristil, pač pa škodil. Meni je sicer razumljivo, zakaj se Hrvati toliko branijo nekaterih trditev slavistov. Ko se borijo za samostalnost in celokupnost svoje domovine, ki je pa postala tudi domovina mnogim Srbom, mislijo, da jim je vsakdo nasprotnik, ki le količkaj trdi, kar se po njih mne¬ nji ž njihovimi težnjami ne sklada. Ali to je neo- 4 26 - pravičeno in celo smešno. Nikdo neče Hrvatom nji¬ hove slavne samostalnosti odrekati, ako jim pove, da je ime „ban“, znak te samostalnosti, prišlo iz orijentalskih jezikov. Nikdo ne odreka Hrvaticam in Srbkinjam njihove spretnosti v ženskih ročnih delih, ako trdi, da čilimi in sagovi in še mnogo njihovih izdelkov nosi tuja imena. Ravno tako neče noben filolog Hrvatov in Srbov sleči s trditvijo, da so njih izrazi za obleko večinoma tuji, posebno turški; naj le gledajo, da jih drugi elementi ne slečejo. In Turkofili še filologi zaradi tega tudi neso, ako do¬ kazujejo, da je še mnogo več turških besed v bal¬ kanskih jezikih, nego si celo naobraženi ljudje mi¬ slijo. Zanimljivih primerov zato bi se dalo navesti celo kopico, naj zadostuje le še jeden. Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgaru, macedonski Rurnuni, Albanci in Grki se še zaradi tega budal in budalosti neso odkrižali, ako jih filolog razveseli z iznajdbo, da so si tudi to besedo od Turkov izposodili. Mnogo ljudi/ in celo filologi branijo se tujstva nekaterih besed, da Bog' pomagaj. Ali kaj je na tem ? Ravno take besede dokazujejo veliko resnico, katero je Miklošič tako lepo izrazil v svoji razpravi „die slavischen elemente im Magyarischen str. 10 (Denkschriften der Academie IX.): „und doch rvird kein kenner der entwicklung der menschheit darau zrveifeln, dasz unsere gesammte civilisation, ver- schieden von der nationalen sitte, die friiher das tier im menschen ztigelte, vom christentum bis zu — 27 — deti alltaglichen bequemlichken des lebens die frueht der arbeit vieler vol ker ist, die sich allerdings nicbt in gleich hervorragender weise daran beteiligt ha- ben.“ In da smo mi Slovani bili taki kulturni narod, je ravno Miklošič odločno in neovrgljivo dokazal v omenjeni razpravi kakor tudi v drugih: „die sla- vischen elemente im Rumunischen, im Albaniscben, im Neugriechischen 11 . Magjari imajo po Miklošiču od nas 95G „elementov“ za svoj jezik, ki dokazu¬ jejo, da so Slovani v socijalnem, cerkvenem in državnem življenji bili njih učitelji, ravno tako Ru- munom, ki imajo po Miklošiču 1084 naših „elemen- tov“ (ne besed!). In kako, smešno se vedejo Magjari nasproti tem rezultatom! Njihovi učenjaki, ki to ime zaslu¬ žijo in tudi ne, trudijo se skoro vsako besedico re¬ šiti ter kličejo na pomoč vse ugroaltajske jezike; ako pa že to nič ne pomaga, izposodili so si Slo¬ vani take besede od Magjarov. Da je pa vsak ma- gjarski „rodoljub“ tega mnenja a priori, to se itak samo ob sebi razumeva. Rumuni pa so še bolj „kunštni“. Proč s slo¬ vanskimi besedami, ker drugače nesmo slavnih Rim¬ ljanov slavni potomci! In tako so začeli zamenja¬ vati slovanske besede s takimi, ki so jih po drugih romanskih jezikih skovali: dobitok z „animale“, kraj z „rege“, nadejdea (nadeja) s „sperantia“, de obsce s „comun“, robia s „sclavia“, scump (skop) z „avar“ itd. (gl, M. die slav. elem. im Ruinun. v - 28 — uvodu). Samo škoda, da bi Humani po takem blizu dve petini (vsaj po Cihacovem, Dictionnaire daco- roumaine etymologique) svojega slovarja izgubili in potem je še pitanje, bodo se li naroda prijele novo skovane besede. Jedno sredstvo se še v Evropi ni poskusilo. Cesar Kienlung dekretiral je v 1. 1771 objavljenem Mandžu-slovarju 5000 „ domačih® izrazov namesto do te dobe rabljenih kineškili z zažuganjem, da jih dobi vsakdo s palico, kdor se jili ne bo posluževal. (Te kazni se filologom gotovo tudi na Hrvatskem ni več bati, ker so časi pandurskega gospodstva prešli, ali za dekret, da Srbi hrvatski govore, še že ostane upanje.) Vedenje Magjarov, llumunov in ce¬ sarja Kienlunga je gotovo smešno, ali ni nič raz¬ lično od tega, ako se Hrvati branijo rezultata filo¬ logije, namreč slovenstva kajkavcev in Miklošičeve trditve, da hrvatski in srbski jezik s prva nesta jeden jezik; da pa Hrvati in Srbi neso bili in še neso jeden narod, tega pa itak ne bo nikdo trdil, ki ima oči, da vidi. Dobro in lepo je sicer od sovražnikov se učiti, ali vender prosimo Hrvate, naj ne posnemajo „vi- teških“ Magjarov v tem slučaji. To je kriv na¬ rodni ponos! Naj čakajo mirno, da se filologi mej seboj pogode. Hrvaška zaradi tega ni za las ne na boljšem ne na slabšem, ako še Miklošičevo mnenje o razmeri mej hrvatskim in srbskim jezikom ob¬ velja. Koliko so se Nemci o svojem času hvalili, da — 29 — je gotika njihova iznajdba in kaj vse nam je sam Goethe in kaj so nam romantiki o tem napisali. Dandanes ne vedo več samo strokovnjaki, am¬ pak že tudi drugi omikanci, da gotika ni prvotno nemška in vender je pri vsem tem ostal nemški narod, kar je in na svoj Kolonjski dom kakor na druge gotične stavbe sme tako ponosen biti, kakor poprej. Pri Čehih še pred nekaterimi leti tudi ni smel nikdo nepristnosti nekaterih staročeskih spomenikov dokazovati, kdor je hotel biti „rodoljub“. Danes je že vse drugače in Čehi ostanejo vse, kar so bili in so, ako se še celo Kraljedvorski rokopis zavrže. Toliko za dokaz, premda bi se še mnogo dalo povedati, da je vedenje hrvatske akademične mla- deži na Dunaji, kar se stvari tiče, žalostno- smešno. Le nevedneži mogli so iz Miklošiča ne- prijatelja Hrvatov vstvariti. To je res ironija, po¬ sebno ako se še pomisli, da je Miklošič od mladih nog v neki posebni zvezi s hrvatstvom.' V mladosti je čital stare kajkavske knjige iz Hrvatske, študiral gimnazijo v Varaždinu, njegovo ime še nosi stari hrvatski pravopis — nekim neumnežem zdi se sicer kaj takega tudi pregreha — bil je jeden najboljših prijateljev St. Vraza, da mu je še ta celo jednega svojih umotvorov posvetil — in taki spomini bi ven¬ der Hrvatom morali biti nekoliko sveti, — tudi mej Hrvati šteje mnogo učencev in najboljše može hrvat¬ ske za svoje prijatelje, on je član jugoslovenske — 30 -* akademije v Zagrebu; mej vsemi slovanskimi jeziki je hrvatski jedini, v katerem je pisal, kar ni kaka malenkost, pri občevanji s slovanskimi učenjaki on govori in piše ta jezik, njegova zasluga je točka v organizacijskem načrtu za avstrijske gimnazije, naj se na njih uči tudi hrvaščina, in lani še je pokazal, kako dobro tudi razume sedanje lirvatske razmere, ko je v 55. seji gosposke zbornice (11, febr. 1882) 0 resoluciji, katero je celo mnogo najuplivnejšik konservativcev predlagalo, naj se od vsakega urad¬ nika zahteva znanje nemškega jezika, tako odločno se izrazil, da bi bil taki zakon v Dalmaciji neiz- vršljiv, da je zaradi tega nemir nastal itd. Takih neprijateljev bi mi Hrvatom še več želeli. Ali to žalostno-smešno vedenje ima še druge strani. Bratje strankarov prava, po mišljenji deutsch- nacijonalci, in sploh Nemci poudarjajo pri vsaki po¬ trebni in nepotrebni priliki nemštvo Dunajskega vse¬ učilišča, kar se ve da ni ravno krivo. Zaradi tega pa se ne sme tako opustiti prilika, da se pokaže 1 slovanstvo. Tukaj pa nam ni treba nikake de- monstrativnosti, ampak mirno in dostojno lahko se pokaže s samo slavnostjo, da je dika Dunajskega vseučilišča, njega bivši rektor itd. „der bedeutendste mann der philosophischen faeultat“ — Slovan, in da veliko število slušateljev nemških profesorjev, ki se taki akademični slavnosti ne morejo izogniti, je tudi slovanskih. Hrvati tedaj tudi neso ravnali ko dobri Slovani — ko svojega vseučilišča vredni — 31 — akademični sinovi pa tem manje! — in slo¬ vanska vzajemnost, ki je ravno mej Dunajskim di- jaštvom jako udomačena — mimogrede omenim, da ste obe zadnji dobrodejni slavnosti občeslovanski bile v korist Hrvatom v Istri in Zagrebčanom — jim ni dosta mar. Poljakov in Husov dosedaj ni bilo nikoli mogoče skupaj spraviti; takrat je šlo, ko se koče proslaviti mož znanosti. Ako Hrvati takrat ne bodo zastopani, svobodna jim — blamaža. Žal nam je le, da jih doleti ko Hrvate in ne ko strankare prava. Ali hrvatska mladež greši tudi proti „hrvat- sko-slovenski zajednici a . Da se pa tendenca tega spisa sploh kakor naslednjih vrstic ne razume krivo niti od Slovencev niti od Hrvatov, razglaša njih pi- salec, da spada k najprepričanejšim zastopnikom te ideje in da se mu zdi potrebno in se ve da tudi mogoče, da se počasi oni proces, kateri je Hrvatom ju Srbom dal jeden književni jezik, razširi tudi na Slovence. Ali ravno s takim ravnanjem podira hrvatska mladež vse mostove, po katerih bi bil prehod mo¬ goč. Jaz moram že pripoznati, da bi mi ravno ona dva Miklošičeva nauka, katerih se hrvatska mladež toliko brani, bila mej glavnimi argumenti za moj ideal. In kje smo še v tej točki? Naša vzajemnost še niti ni tako daleč prikorakala, da bi ljudje časa ne gubili s prekladanjem hrvatskih spisov in obra- — 32 — tno. „Matica Ilrvatska" se res pri vsaki priliki svoji slovenski sestri za uzor postavlja, ali naj pogleda kdo v njen imenik, koliko slovenskih članov bo tam našel! Koliko hrvatskih knjig, da molčim o srbskih, čitajo sploh po duhu preponemčeni Slovenci? Na Hrvatskem pa ni drugače; o naših razmerah pouču¬ jejo se hrvatski listi le preveč iz nemških listov in neki dvakrat izhajajoči hrvatski list, ki tudi spada k sanjarom o slovenskih zemljah, prinesel je letos ta-le imena mestnih odbornikov Ljubljanskih : dr. Dre (Drč), dr. Papec (Papež!), Zuzek (Žužek), Suklje (Šuklje). Določba organizacijskega načrta za avstrij¬ ske gimnazije, naj se v višji gimnaziji tudi hrvaščina uči, ki je Miklošičeva zasluga, mislim se nikoli ni prav izvrševala in, kjer se je to godilo, kakor v Mariboru, zabranila je to neka „verodnung“ iz sre¬ dine 60 let. Sploh, kamor koli človek pogleda, vidi, da še v tem nesmo dalje, nego pri dobri misli. Po tem pa naj se še pomisli, koliko odločnih in močnih nasprotnikov ima še ta misel. Po najnovejših pri¬ kaznih pri Hrvatih pa se še le prav oddaljujemo od tega cilja. Da pa smo si Slovenci in Hrvati sploh po¬ trebni, tega tudi najhujši slovenski separatist ne bo zanikal, ki o St. Vrazu ne ve več, nego da je bil „uskok“. Saj imajo cislitavski Hrvati jednako osodo s Slovenci in v Zagrebu in še drugod širi se nem- čevanje preko naših glav. Za tega delj bi se tudi 83 - ne smela opustiti nobena prilika, ki bi to vez mogla utrditi. In naj se le pomisli, da bo slovenska mla¬ dež — in to za bodočnost ni malenkost — Hrvate navadno sodila po tem, kakeršen utis je dobila o njih za časa skupnih študij. Sedaj pa žalibog ve¬ čina odhaja iz vseučilišča Dunajskega in Graškega z mnenjem, da „s Hrvati ni nič opraviti 11 . Ako se alcademična mladež že na polji znanosti ne more zjediniti, potem ne vem, kje bi to bilo prej mogoče. Kaj pa nam še ostane skupnega ? Naj li ponavljamo zmirom frazo o Ljudevitovih Hrvatih in Slovencih? Ali pa naj sanjarimo, da je „ Slovenija veliki dio Hrvatske? 11 Ne mamimo samih sebe s takimi domišlijami — posebno pa bi naj to resni ljudje opuščali — ampak potegujmo se rajši za take cilje, katere mo¬ remo doseči; saj Hrvati vidijo, kako se jim godi že z Dalmacijo, Reko, Žumberkom, Medjimurjem. Ako bo pa omenjeni cilj kedaj mogoč, takrat bodo Hrvati in Slovenci še tudi o pravem času to zapazili. Sicer pa pri vsem tem, da hrvatska stranka prava toliko o nepravem času politikuje, našel sem navdušene njene pristaše, ki so o naših deželnih zborih imeli toliko pojma, da so jih prav naivno primerjali hrvat- skim — municipijem! Položaj svojih rojakov v Dal¬ maciji in Istri tako slabo poznati, ob jednem pa o Veliki Hrvatski sanjariti, — wie reimt sich das? In Sotla nas res ne loči, ali velikanski pre¬ pad, katerega nareja dosledno mlajša hrvatska ge- 5 — 34 — neraeija. Kdor se ne ozira dalje okoli, bi moral res postati pesimist. Tukaj nam ostaja jedna tolažba: Železo ne ostane tako žareče kakor se kuje. Na¬ vadno še taki mladici potem žalibog zagazijo v drugo skrajnost in oni, ki so prej prisegali na Bog ve kaj vse, glasujejo potem za vsakega kapetana (stot¬ nika), ki jim ga vlada predloži. To je že davno znana resnica: „les extremes se touchent 11 . Hvala Bogu, to vse le kratko trpi. Saj so tudi Nemci imeli svoj „bardengebriiH“, svojo dobo, ko so hoteli vse pogermaniti in ponemčiti, svoj „junges Deutsch- land“ itd. Vender v nekih zadevah mora že tudi sedaj vsaka mladež težiti po tem, da se jej ne bo očitalo „mladost je norost 11 . Ali hrvatski mladeži ne velja že več nobena avtoriteta, noben svet, naj pride še od tako skušenih mož. Tako je urednik Zaderskega „Narodnega Lista 11 , od Blenveisove svečanosti Slo¬ vencem dobro znani g. Juraj Biankini, svetoval v listnici 38. št. nekemu rojaku na Dunaji to-le: „Ako i je Miklošič govoreč o Hrvatim, gdjegod strašno zabasao, to ipak ne bi opravdalo hrvatsku mla¬ dež u Beču, kad ne bi uz svu mladež ostalih slavenskih grana učestvovala slavju njegovoga 40 godišnjeg rada i 70 goda u životu. U ustalom znamo, da je i Miklošič u ovo zadnje doba iz- pravio mnoge svoje netočne pojmove o Hrvatim. Bilo što bilo, ne čete li ga svetkovati kao velikog učenjaka i neumornog radnika na polju slavistike, — 35 — slavite ga kao brata Slovenca. Krv nije voda!" Ali tudi Dalmatinci ne so se mnogo brigali za svet nji¬ hovega glavnega glasila. Ali vender prosimo zmernejše elemente mej hrvatsko mladežjo za več energije pri takih pita¬ njih. Naj pomislijo, da se take stvari tičejo časti hrvatskega imena sploh, ker drugi Slovani ne bri¬ gamo se toliko za politične stranke, katerih stališča se vedno spreminjajo, ampak le za Hrvate. To na- glašamo tudi nasproti stranki prava, katera bi že morala skrbeti, da dobi tudi mej Slovenci in dru¬ gimi Slovani prijateljev, česar pa novejše počenjanje njene mladeži nikakor ne pospešuje, ker to je tako, da si naj genij znanosti, genij slovanstva in genij hrvatsko-slovenskega jedinstva pred njim zakrijejo svoje lice. Upamo le, da razumnih Slovencev to vender ne bode motilo v simpatijah do Hrvatov, ker „tem- pora mutantur". —o^§CXX>— Die ersten Witte Ses rnssischen Rmnnes. Dirlnlitations-Vortrag, gehalten an der philosophischen Facnltät der k. k. Universität in Wien. Separatabdruck aus der k. „Wiener Zeitung" v. 9. u. 10. Jänner 1897. Die ersten Schritte des russischen Romancs. Seitdem die russische Literatur durch die Deutschen und mit noch mehr Erfolg von den Franzosen zu großem Ansehen und geradezu in Mode gebracht worden ist, bewundern wir wohl alle den tiesen und eigenartigen Inhalt der russischen Belletristik, die sich an die ergreifendsten Probleme der Menschheit heran¬ wagt und sie uns so innig und wahr nahebringt. Die Form, speciell die Compofition, erregt zwar, namentlich wenn man sie an den französischen Mustern mißt, manche Bedenken, doch es wird unbedingt zugegeben werden müssen, daß besonders Turgenjew auch die Technik der Novelle ungemein gefördert hat. Von der Schönheit der Sprache und der vollkommenen Hand¬ habung derselben durch die Meister des russischen Romancs kann sich zwar das nichtrussische Publicum keine Vorstellung machen; wer jedoch zum Original greifen kann, wird gern Turgenjews Prosa-Hymnus auf seine „große, mächtige, wahrhafte und freie russische Sprache" zustimmen, die ihn an seinem Volke nicht 1* 4 verzweifeln lasse, denn sie könne nur einer großen Nation gegeben sein. Ebenso wird niemand bestreiten können, daß die russischen Schriftsteller bei allen ihren nationalen Merkmalen die vollendetsten Europäer sind. Das thun auch eingefleischte russische Gegner des „faulen Westens" nie und können es auch nicht thun, da sie ja selbst nur mit den romantischen, speciell deutschen Theorien vom ursprünglichen und reinen Volksthum operiren. Angesichts dieser Thatsachen ist es interessant, die Frage aufzuwerfen, wann und in welch er Weise wurde die westeuropäische Erzählungs- Literatur in Rußland, das sein ausgeliehencs Capital heute mit so reichen Zinsen heimzahlt, ein¬ geführt ? Wir brauchen gar nicht weit zurückzugehen, denn in Moskau bricht sich der durch Polen vermittelte westeuropäische Literatur-Einfluß erst in der zweiten Hälfte des 17. Jahrhunderts die Bahn, im äußersten Westen des russischen Sprachgebietes, in dem mit Polen vereinigten Großfürstenthum Litauen, das überwiegend russisch war und auch seine russische Kanzleisprache hatte, kann aber von einem literarischen Leben nach westeuropäischen Mustern auch erst seit dem 16. Jahrhundert die Rede sein. Verwunderung und geradezu Staunen muß aber der Einblick in die Schwierigkeiten erregen, mit denen die Uebernahme des Inhaltes und der Form verbunden war. Allerdings muß hervorgehoben werden, daß Rußland, abgesehen von seiner Volkspoesie, auch seine geschriebene Literatur hatte, so daß die westeuropäischen Stoffe daselbst so manchen guten Bekannten, den ebenso wie nach dem Westen das Christenthum und der Orient 5 dahingebracht hatten, in den byzantinischen Menäen, Synaxaren, altrussischen Prologen und in einzeln im Um¬ laufe befindlichen Legenden vorfanden; ich erinnere z. B. nur an den Stoff, den Schiller im „Gang nach dem Eifenhammer* behandelt hat. Der Unterschied besteht aber darin, daß die russischen Legenden und Sagen ausnahmslos einer strengen, asketischen kirchlichen Moral dienen mußten, weßhalb ihre Personen ohne Farbe und Leben find. Am besten kann uns diese Thatsache der Vergleich eines byzantinischen Heiligenbildes mit einer Raphael'schen Madonna charakterisiren. Rußland hatte eben keine Kreuzzüge, die der Phantasie so reiche Nahrung gebracht hatten, und es kannte kein Ritter- thum mit seinem Frauendienste, vielmehr sah es in der Frau nur ein Werkzeug des Bösen. Von Byzanz hatte Rußland zwar den Haß gegen die Lateiner und damit auch die Abneigung gegen ihre Cultur geerbt, ohne jedoch von den Schätzen des klassischen Alterthums, die uns Byzanz bewahrt hatte, Kenntniß zu erhalten, so daß es nicht ein¬ mal seinen Pseudo-Aristoteles, seine Scholastik haben konnte. Der Fall von Constantinopel rief zwar die Lehre hervor, daß Moskau das dritte Rom sei (das erste war ja vom Glauben abgefallen, das zweite in die Hände der Ungläubigen gerathen), dem ein viertes nicht folgen soll, aber nach Rußland gelangten keine Förderer der elastischen Studien, die eine Renaissance herbeigeführt hätten; im Gegentheile, die südslavischen Flüchtlinge bewirkten sogar eine Reaction gegen die Annäherung der von der Kirche bewahrten südslavischen Schriftsprache an die Sprache des russischen Volkes. Während daher in West-Europa der Humanismus und 6 die Reformation ihren Siegeszug hielten, wurde auf einer Moskauer Synode im Jahre 1551 durch den Stoglav (d. h. hundert Capitel) das „ehrwürdige Alterthum", d. i. der tatarisirte Byzantinismus, in aller Form canonisirt; sogar die erste, 1563 in Moskau gegründete Druckerei wurde von dem von der Klerisei aufgehetzten Pöbel in Brand gesteckt, und Copernicus wurde von der russischen Geistlichkeit noch im 18. Jahrhunderte verurtheilt. Und doch, was sehen wir bereits hundert Jahre nach jener denkwürdigen Synode in Moskau selbst? Aus dem Südwesten des russischen Sprachgebietes kommen in einheimischen, nach polnischen Mustern ein- gerichteten, aber auch direct in polnischen und aus¬ ländischen Schulen erzogene kirchliche Gelehrte in Menge nach Moskau, der Polnische und Polonisirte litauisch-russische Adelige spielt dieselbe Rolle wie im 18. Jahrhunderte der französische Gouverneur, und unter den zahlreichen Uebersetzungen aus dem Polnischen finden wir sogar eine solche des durchaus katholischen und überdies von den polnischen Jesuiten verarbeiteten und vermehrten „Lxsoulurrr NuAnum", das auf Befehl des Zaren Alexej Michajlovic im Jahre 1677 ins Russische übertragen worden ist. In dem gewaltigen Kampfe der beiden Schwester- nationen um die Herrschaft über die sarmatische Tief¬ ebene, in der es keine natürlichen Grenzen gab, und überhaupt über ganz Ost-Europa ist zwar die russische Siegerin geblieben, mußte sich aber vor der Cultur Polens beugen, das allerdings selbst spät in die europäische Völker-Familie getreten war und dem Fort¬ schritte West-Europa's nicht folgen konnte oder wollte, 7 so daß es im 18. Jahrhunderte zu einem Anachronismus herabsank und deßhalb zugrunde gehen mußte. Bereits aus bisherigen Andeutungen geht hervor, daß dieser polnische Einfluß in das damalige Rußland, in das Moskauer Reich, durch die weiß- und klein-, zum Theile selbst großrussischen Gebiete Polens vor¬ drang. Diese nord- und südwestlichen Russen nahmen doch an dem staatlichen und kulturellen Lebe« Polens Antheil, das seit seiner Christianisirung immer wieder von dem fortgeschritteneren Böhmen beeinflußt wurde. Litauer, die meist der russischen Nationalität angehörten, besuchten die Krakauer Universität, und selbst in der Prager Hochschule bestand seit 1397 ein für sie von der Königin Hedwig gegründetes besonderes Collegium. Wir finden es daher begreiflich, daß auch der Humanis¬ mus und die Reformation sogar bis in die polnisch¬ russischen Gebiete ihre Wellen schlugen. Als mächtiger Hebel der Civilisation wirkten nament¬ lich die religiösen Gegensätze. Die orthodoxe Kirche befand sich in Polen in Verfall. Als sie die unwissende Geistlichkeit und der Adel, der namentlich in seinen höheren Schichten bald der Polonisirung verfiel, nicht genügend zu schützen verstanden, raffte sich das Bürgerihum zu ihrer Vertheidi- gung auf. Die polnisch-russischen Städte erfreuten sich ja einer großen Autonomie, die ihnen das Magde¬ burger Recht, das in einer Stadt wie Kiew sogar bis zum Jahre 1819 giltig war, gewährleistete. Die Bruderschaften (bratstvo,) der hervorragendsten Städte erwarben sich daher große Verdienste für die geistige und moralische Hebung ihrer Kirche und Nationalität. 8 Priester und Laien sahen ein, daß das beste Kampf¬ mittel gegen eine höhere Cultur darin besteht, daß man sich die Waffen derselben aneignet, und waren daher so vernünftig, daß sie nicht dem vor der Wuth Iwan des Schrecklichen nach Litauen geflohenen Moskauer Bojaren Kurbskij folgten, der den Ortho¬ doxen rieth, sich mit den Katholiken in keine münd¬ lichen und schriftlichen Streitigkeiten einzulassen, weil sie in denselben unterliegen müßten; vielmehr eigneten sie sich ihre ganze Scholastik und namentlich die Dialektik derselben an, so daß die Gelehrten der Kiewer Akademie in theologischen Spitzfindigkeiten hinter ihren westlichen Mustern nicht zurückblieben und dann bei ihrer Uebersiedlung nach Moskau begreiflicher Weise das Mißtrauen der dortigen Geistlichkeit im höchsten Grade erregen mußten. Ein wichtiger Culturherd auf polnisch-russischem Gebiete bildete sich aber namentlich und zuerst in Litauen aus. Schon im Jahre 1525 druckte in Wilna Med. Dr. Franz Skorina auf dem Gebiete des heutigen Rußland das erste kirchenslavische Buch, den Apostol (das erste überhaupt erschien in Krakau 1491). Dieser Mann ist eine besonders merkwürdige Erscheinung, denn er hatte zuvor in den Jahren 1517 bis 1519 den Psalter und 22 andere Bücher des alten Testa¬ mentes in Prag herausgegeben und sich dabei haupt¬ sächlich an der böhmischen Bibel ein Muster ge¬ nommen. Wir haben da einen schlagenden Beweis, wie Böhmens Cultureinfluß direct auch zu den Russen gelangte, und werden daher die Thatsache begreifen, daß noch unter Peter dem Großen im Jahre 1716 zwei Zöglinge der Moskauer slavisch-lateinischen 9 Akademie der Übersetzungen aus dem Böhmischen wegen nach Prag geschickt wurden und daß zwei Kiewer Professoren noch im Jahre 1747 bei der bereits unter Peter dem Großen begonnenen Ver¬ besserung der Bibel auch den böhmischen Text der¬ selben benützten. Skorina ist aber auch deßhalb bedeu¬ tungsvoll, weil er es zuerst wagte, in kirchlichen Büchern von dem Buchstaben der Tradition abzu¬ weichen und zum besseren Verständnisse der für die Hebung seines Volkes bestimmten Werke auch der Volkssprache, namentlich in der Syntax und im Lexikon, Geltung zu verschaffen. Das Russisch, welches er und andere Schriftsteller dem Kirchenflavischen gegenüberstellen, war zwar nicht die reine Volkssprache, aber immerhin bildete sich in Litauen eine eigen- thümliche, von Polonismen durchtränkte Schriftsprache aus, die damals und später Weißrussisch oder auch Polnischrussisch genannt wurde, und ging mehr oder weniger auch zu den Klein-Russen über. Unter den Weiß- und Klein-Russen Polens entfaltete sich nun eine reichhaltige kirchliche Literatur, die meist einen polemischen Charakter trug; bei ihnen entstanden den damaligen Anforderungen entsprechende grammatische und lexikalische Werke, sie übersetzten Chroniken und ähnliche Schriften aus dem Polnischen und versuchten sich zuerst auch in Nachahmungen derselben. Bei den Polen und ihren Russen wurden in den Jntermedien ihrer Komödien auch die weiß- und kleinrussischen Bauern mit ihrem Dialekte vorgeführt. Aus der westeuropäischen Erzählungs-Literatur wurden nicht bloß legendarische und apokryphe Schriften aus dem Polnischen und Böhmischen (aus diesem z. B. eine Alexius Legende in 10 der Fassung der „IikZonäu anrsu", eine „Vrsio lunckali") übersetzt, sondern auf diesem Wege gelangten zu den Russen zuerst auch die Nachzügler der mittelalterlichen Romantik in der Fassung der Volksbücher. Speciell unter den Weiß-Russen Litauens wurden die am meisten verbreiteten Werke der mittelalterlichen Erzählungs-Literatur, die „Geschichte von den sieben Weisen" und die „OlssüL ILomu- norrrrn" zu Ende des 16. oder zu Anfang des 17. Jahrhunderts aus dem Polnischen übersetzt; mit den „Osstu Lomuuoruiu" wurde meist auch Apollo¬ nius von Tyrus vereinigt, welchen den Polen wieder die Böhmen in einer Fassung, die mit keiner bekannten westeuropäischen übereinstimmt, vermittelt hatten. Aus dem Böhmischen dircct wurde das Volks¬ buch von Brun cvik, d. i. dem in Böhmen nationalisirten Herzog Reinfrit von Braunschweig, übersetzt, nach meiner Ueberzeugung ebenfalls noch auf weißrussischem Gebiete, obwohl sich in dem von Polivka aus eilf Handschriften (bekannt sind ihrer fünfzehn) gesammelten, allerdings unvollständigen Varianten-Apparate nur noch wenige weißrussische dialektisch- Eigenthümlichkeiten nachweifen lassen. Der böhmische Königssohn, der auf Abenteuer auszog, um dem Wappen seines Landes den Löwen statt des Adlers, den ihm sein Vater Stilfrid anstatt eines Kessels erstatten hatte, zu verdienen, erregte solches Wohlgefallen bei den russischen Lesern, daß ihnen auch eine Historie von Vasilij dem Gold haarig en, Königssohn von Böhmen, geboten wurde, in der wir trohl bereits eine Nochalwurg zu erblicken haben. 11 Wenn wir uns directe Uebersetzungen aus dem Böhmischen durch die lebhaften Beziehungen zwischen Böhmen und Polen, wohin noch im 16. Jahrhunderte böhmische Bücher versendet wurden, natürlich um ge¬ kauft und gelesen zu werden, leicht erklären können, so gerathen wir in keine geringe Verwunderung, wenn wir in einem ebenfalls weißrussischen Codex, der zwischen 1574 und 1594 geschrieben wurde, neben einer aus dem Polnischen übersetzten litauischen Chronik und neben einer eben solchen Historie von „Attila, König von Ungarn", auch zwei „aus serbischen Büchern", wie der Titel sagt, übersetzte Werke der mittelalterlichen Romantik finden, nämlich einen Tristan und Bova, das ist Buovo d'Antona. Es ist für die Literatur Rußlands und des orthodoxen slavischen Südens höchst bezeichnend, daß schon ihre Alexandreis und Trojaner-Sage, wie Jagic und Alexander Veselovskij gezeigt haben, irgendwo im nordwestlichen Bosnien oder im nördlichen Dalmatien entstanden sein müssen, wo eine Berührung mit dem romanischen Element, die unbedingt vorausgesetzt wer¬ den muß, möglich war. Offenbar aus eben denselben Gegenden gelangte nach Litauen eine serbisch-croatische Uebersetzung des „Tristan" in einer Fassung, die zur Gruppe der französischen Prosaromane gehört, und des Buovo d'Antona in einer Prosa-Bearbeitung, die auf eine französisch-venetianische Fassung in Versen zurückgeht. „Tristan" ist bisher allerdings bloß in einer Handschrift bekannt, dafür fand aber „Bova" unter allen mittelalterlich-romantischen Epen die größte Ver¬ breitung in Rußland, so daß er zum beliebtesten Volksbuche wurde, in Volksmärchen und in Volks- 12 thümlichen Bilderbogen weiterlebt und selbst in Bylinen Spuren hinterlassen hat. Es entsteht nun die Frage: Wie wurde übersetzt? Ich sehe dabei vorläufig von den Uebersetzungen aus dem Böhmischen und Kroato-serbischen ab, die natürlich ihre Herkunft durch Bohemismen und Serbismen ver- rathen, und beschränke mich auf die Uebersetzungen aus jener Sprache, die der ganzen litauisch - russischen Literatur den Stempel aufdrücken mußte, denn selbst im „Tristan" und „Bova" wimmelt es von Polonismen. Aus dem Polnischen wurde aber ursprünglich eigentlich gar nicht übersetzt, sondern die meisten Texte wurden nur aus der lateinischen Schrift in die cyrillische trans- scribirt und nur nothdürstig lautgesetzlich umgearbeitet, so daß dabei der Sinn vieler Stellen, ja sogar ganzer Erzählungen vollkommen verloren ging. Die folgenden Abschreiber suchten nun den Text soweit als möglich zu bessern und immer mehr zu russificiren, aber alle Spuren der polnischen Herkunft konnten selbst in den¬ jenigen Handschriften, die auf großrussischem Sprach¬ gebiete entstanden sind und mehr oder weniger die Volkssprache oder aber die festgefügte „wahre slavisch- russische" (slaveno-rossizUs Sprache der Moskauer Schriftgelehrten aufweifen, nie ganz getilgt werden. Diese weißrussischen sogenannten Uebersetzungen traten nämlich bald ihre Wanderung nach dem Osten und Nordosten an und fanden in mehr oder minder gelungenen Umarbeitungen eigentlich erst dort ihre wahre Heimstätte, in der sie sich eines langen Daseins in handschriftlicher Ueberlieferung sogar bis in unser Jahrhundert hinein erfreuten. So ist z. B. von den 37 von mir durchforschten 13 Handschriften der russischen Geschichte von den sieben Weisen, deren einundzwanzig dem 17. Jahr¬ hunderte angehören, drei dem 17. oder 18., dreizehn dem 18. Jahrhunderte (die letzte datirt aus dem Jahre 1763!), keine einzige mehr auf weißrussischem Gebiete entstanden, aber nichtsdestoweniger lassen sich in ihnen eine Menge Weißrussismen und Polonismen und durch sie hervorgerufene unglaubliche, manchmal allerdings auch sehr köstliche Mißverständnisse Nach¬ weisen. Neben den sprachlichen Schwierigkeiten machten aber den Abschreibern viel Kopfzerbrechen auch die sachlichen, denn die westeuropäischen Erzählungen be¬ wegten sich da auf einem Boden, auf welchem man keine Ahnung von den Zuständen hatte, die sich in denselben widerspiegelten. Ich beschränke mich hier nur auf einige leichter ver¬ ständliche Beispiele. So war den Schreibern das ganze Ritterwesen unverständlich, weßhalb sie mit dem Turnier, den Zweikämpfen und dem Frauendienst ihre große Noch hatten. So begiebt sich z. B. in einer Erzählung der Geschichte von den sieben Weisen ein Ritter zum Turnier, und die Frauen gehen dahin, um demselben zuzusehen, so daß das Kind des Ritters unbeauf¬ sichtigt zurückbleibt und von einer Schlange zu Tode gewürgt wird. Einige russische Schreiber lassen nun den Ritter noch in einen Kampf oder gar schon in den Krieg ziehen, die meisten schicken ihn aber sammt seiner Frau zu einem großen Gastmahl. Gar originell verfährt einer von ihnen, der die Frau — ins Bad (v IiLiM in^tis) gehen läßt. Er traf damit allerdings einen echt russischen Zug, denn z. B. unter den Anzeichen, durch die sich Pseudo-Demetrius den 14 Moskauern verdächtig machte, spielte eine wichtige Rolle auch die Eigenschaft, daß er nicht wie ein wahrer Russe das Bad besuchte. An vielen anderen Stellen, die nicht unverständliche oder nur theilweise beseitigte Polonismen bieten, werden die Ritter in den Krieg geschickt; nur einige Schreiber machen aus dem Turnier ein Wett¬ rennen, für welches das Allrussische ein Wort (nrisbanis) zur Verfügung hatte, weil im Gefolge der Byzantiner auch gegen die in Rußland unbekannten Circusgebräuche geeifert wurde. Ja selbst das Fremd¬ wort rz^crar' (Ritter) blieb vielen Schreibern unver¬ ständlich, um so mehr, als es neben o^sar' (Kaiser), das auf der westslavischen und ursprünglicheren Form für ear' (aus oösar') beruht, häufig einherging. So kommt ein solcher Unsinn zustande, wie daß ein Kaiser von seiner untreuen Frau hinausgesperrt, von der Wache, da er sich gegen ein eben erlassenes Ausgehverbot vergangen hatte, gefaßt und auf den Pranger gestellt wird, oder an einer anderen Stelle, daß ein Kaiser bei einem Gehängten Wache hält. Ja selbst das Prangerstehen mußte schon in der Uebersetzung unverständlich sein, denn das alt¬ polnische na xrtzäss wurde mechanisch in na xrnäs umgeschrieben, so daß der bereits genannte unglückliche Ritter, der häufig auch mit einem Kaiser verwechselt wird, bei einem — Teiche dem öffentlichen Spo.tte preisgegeben wurde. Großartiges wurde überhaupt in der mechanischen Umschreibung Polnischer Wörter geleistet. So wird der gegen eine Frau gerichtete Fluch o nßärina (o du Elende) durch o nnLnaja (o du Nothwendige) wieder¬ gegeben, weil der sogenannte Uebersetzer den polnischen 15 Nasalvocal durch u, 62 aber mechanisch durch L ersetzte, was ja meist richtig war, hier aber einen blühenden Unsinn ergab. Auch ein „unglückseliger Mann" wird mit 0 nnZnzrj öslovoeo bedauert und bittet, daß man ihn nicht eines „nothwendigen" (statt eines „elenden")Todes sterben lassen möge. Inden „Sieben Weisen" blieb die ganze vierte Erzählung der Kaiserin (Sapientes) in allen Handschriften im Grunde genommen unbegreiflich, Weil der von Merlin ent¬ deckte Zauberbrunnen durch sinnlose Wörter wieder- gegeben erscheint, seine sieben Bächlein aber in — Instrumente verwandelt wurden (särnlo, särolo — polnisch Lroäto, sbromsntov voroöszutsL — sioclw. sbrrunisniov^ vrs^o^ok). Köstlich ist es, wie mehrere übriggelassene polnische Wörter zu Eigen¬ namen wurden. So finden wir einen aussätzigen König Berco oder Borzo, der aus dem Steigerungs¬ worte knrso (sehr, dialektisch für knräso) hervor¬ gegangen ist; ja sogar ein sehr wilder Eber erhält diesen Beinamen Borzo (äikoz svör' imonoin V6pr Korso). Selbst das polnische Wort für Priester KaxiAii, das oster mit xox glossirt wird, hat es zur Ehre eines Eigennamens gebracht, denn in einer Handschrist will eine Frau statt eines Geistlichen einen Ritter Koplan lieben. Das interessanteste Beispiel ist aber wohl der Name für die ehe¬ brecherische Mutter des Bova. Im Original hieß sie Blandoia, wurde aber einige Mal Meltris ge¬ nannt, das auf das lateinische morotrix zurückgeht. In der weißrussischen Uebersetzung finden wir noch das glossirte tsgn irurvs, nanrotr^s neben Blandoia, aber bald ging der Name ganz verloren, und so 16 brachte es das norditalische Wort für Dirne in Rußland zu einer ungemein großen Verbreitung in der Namensform Nsrstris und Nilitriss,. Die meisten Schreiber waren zwar redlich bemüht, einen lesbaren Text hcrzustellen, aber sie waren der Aufgabe nicht immer gewachsen. Ich begnüge mich, nur zu constatiren, wie sie dabei meist vorgingen. Nur die wenigsten unverständlichen Wörter verschwinden spurlos; die meisten blieben, wurden aber nicht bloß mit einer, sondern sogar mit mehreren vorn nnd hinten stehenden Glossen versehen; z. B. wird Aonöduggg, (p, iiLviodiig,) srrisrl (schimpflicher Tod) mit xoMrnggÄ (schimpflich), nuxrusnagu (nutzlos) und (schlimm) glossirt. Allmälig werden die Fremdwörter fallen gelassen, und so stirbt jemand, um beim vorigen Beispiele zu bleiben, nuxiAsnggu. soasrt^rr (eines schlimmen unnützen Todes). Manche verkehrte Eigennamen sind gerade durch Glossen ent¬ standen ; so finden wir z. B. in den „sieben Weisen" und im „Bova" „eine Stadt Kostel", das auf Castell zurückgeht und ursprünglich auch noch mit ss-moL (Burg) glossirt wird. Ich bringe noch Beispiele aus dem Böhmischen. So wird im „Bruncvik" der Basilisk mit Drache und Schlange glossirt (vasilisk smis äruiron, smis vasilislr äruLou) und manchmal ebenfalls als Eigenname aufgefaßt (ckruLou Vusilrsk). Wenn wir „in unseren Ländern" mit v nusiob. struLuob. 1 vo vlustsolr übersetzt finden, so sehen wir, daß sich der Schreiber über den Sinn des böhmi¬ schen Wortes vlusk (das entsprechende russische volosk ist der Ausdruck für die niedrigste administrative Ein¬ heit) klar war, aber nichtsdestoweniger ließ es auch er 17 neben seiner Uebersetzung stehen. Häufig wurden solche Wörter nur zum Schein russificirt, so daß wir namentlich von zahlreichen versteckten Polonismen sprechen müssen. Wenn z. B. im „Apollonius von Tyrus" das polnische Zrod (Grab), das im Russi¬ schen Sarg bedeutet, mit Ai-obLös ersetzt wird, so hat der Schreiber dem polnischen Worte nur ein russisches Suffix angehängt, während er sinngemäß den Ausdruck naoZilu, hätte wählen müssen. Durch solche Verbesserungen und Aenderungen, durch Zusätze und Auslassungen, durch stylistische Glättungen und durch die mehr oder minder consequente Durch¬ führung der Volkssprache im Nordwesten des gro߬ russischen Sprachgebietes und der „slavisch-russischen" Mönchssprache in Moskau und seinem Culturgebiete kamen allmälig Texte zustande, die sich in der That wie neue Übersetzungen ausnahmen. Manche Schreiber rühmten sich solcher Heldenthaten, aber bei kritischer Untersuchung ihrer Leistungen überzeugt man sich, daß sie nicht mehr thaten als der Moskauer Diakon Theophan, der auch die „6r63tu Romanoruin" im Jahre 1691 übersetzt haben will, obwohl wir datirte Handschriften der „Ramsla DösanisL" schon vor dieser Zeit kennen, uns aber nur gesteht, daß er 261-oaIo doAoslovii (spsouluin bkooIoZias), das bereits 1618 im Kloster von Pocajev (in der berühmten Wallsahrtsstätte an der österreichischen Grenze) gedruckt worden war, „aus der weißrussischen Sprache in die echte slavisch-russische Sprache" im Jahre 1674 über¬ setzt habe. Jedoch auch solche Kenner der russischen Erzählungs-Literatur wie Pypin, Veselovskij und Tichonravov waren geneigt, für die Geschichte von den 2 18 sieben Weisen und für den Apollonius von Tyrus mehrere Uebersetzungen anzunehmen. Ich habe durch eingehende Untersuchungen beider Denkmäler exact nachgewiesen, daß nur von einer Uebersetzung die Rede sein kann. Das polnische Original haben wohl die Abschreiber kaum je wieder zu Gesicht bekommen. Ich glaube auch gegen P. Vladimirov, der über das Lxeonlnw. ein Buch schrieb, den Beweis erbracht zu haben, daß die Annahme einer doppelten Über¬ setzung hinfällig ist, und bin schon auf Grund des vorhandenen Materials fest überzeugt, daß Veselovskij nicht recht hat, wenn er sich im zweiten Bande seiner „Materialien und Untersuchungen zur Geschichte des Romanes und der Sage" (I? istoili r-owana i xovöstn, II. Llg-vsaiio-roms-nsirij otciöl, St.-Peters¬ burg 1888), also noch vor meinen Arbeiten, nicht entschließen konnte, nur Eine Uebersetzung des „Bova" zuzugeben. Die für eine solche Beweisführung nothwendigen Untersuchungen sind allerdings sehr mühsam und geradezu undankbar, aber sie müssen gemacht werden, wenn wir in das Wesen der russischen Uebersetzungs- Literatur den richtigen Einblick gewinnen wollen. Aus dem angeführten Grunde kann ich nicht angeben, ob andere Uebersetzungen aus dem Polnischen, so die der Volksbücher vom Kaiser Octavian, von der Melusine und der Magelone, sodann verschiedener Fabliaux, Schwänke, Facetien und Apophthegmen in Moskau oder theilweise schon früher in West-Rußland ange¬ fertigt worden find. Eine sorgfältige Glie¬ derung der literarischen Production nach 19 Landschaften ist eben ein dringendes Be¬ dürfnis. Lang und schwierig war also der Weg, den die meisten Werke der mittelalterlichen Erzählungs-Literatur nach Rußland zurücklegten, wo sie im 17. Jahr¬ hunderte nach der Meinung eines so feinen Kenners der russischen Literatur wie Buslajew (in seiner Studie über die Teufelsgeschichten) zur Verbreitung „einer mehr freien, leichten und poetischen Lecture" beitrugen. Wir wissen heute, daß die gewaltige Reform Peter des Großen nicht über das Knie gebrochen war. Wie die Europäisirung Rußlands auf geistigem Gebiete schon vor ihm einen mächtigen Anstoß erhalten hatte, glaube ich immerhin in Kürze genügend gezeigt zu haben. Nichts ist bezeichnender, als daß sich Peter der Große alle Mitarbeiter auf dem Gebiete der kirchlichen Reformen aus dem Kreise der südrussischen Theologen, die von dort ihre lateinisch-polnische Bildung mit¬ gebracht hatten, wählte und überhaupt zu höheren geistlichen Würdenträgern principiell nur solche Klein- rusfen ernannte. Im hohen Nordosten hielt noch am Anfänge des 18. Jahrhunderts der Erzbischof von Rostow, der heil. Dimitrij, die Aufnahme des Polni¬ schen in das Lehrprogramm seiner Diöcesanschule für unerläßlich, und derselben Meinung war auch der alt¬ ruffisch gesinnte, aber weitblickende Pososkov, dem man den Namen eines russischen Adam Smith beilegt. An der von mir charakterisirten Uebersetzungs- Literatur nährten sich die russischen Kaufleute, Sol¬ daten und die unteren Stände überhaupt, soweit sie literarische Interessen hatten, noch im 18. Jahrhunderte. Allerdings kennen wir von manchen dieser Werke in 2* 20 den westeuropäischen Literaturen mehr gedruckte Auf¬ lagen als in Rußland Handschriften, aber wir müssen uns eben ganz ins Mittelalter hineindenken. Der Historiker Kohl wunderte sich noch im Jahre 1735, daß er so viel Leute fand, die das Copiren von Handschriften als Gewerbe trieben, und ein Schreiber des „Bovä" rühmt sich ebenfalls noch im vergangenen Jahrhunderte, er habe bereits 40 Abschriften des so beliebten Werkes angefertigt. Peter der Große küm¬ merte sich eben wenig um die literarischen Bedürfnisse seines Volkes, ihm war es nur um den Druck der von ihm so genannten „Manufactur-Bücher" zu thun, russische Franzosen konnten aber allmälig nur wenige Auserwählte werden. Das russische Volk, das ganze Cultur-Perioden verschlafen hatte, mußte vorerst diese schwerfällige Uebersetzungs-Litera¬ tur erhalten, um für höhere Genüffe befähigt zu werden. Und wenn die Frage aufgeworfen werden sollte, ob auch die bedeutenden russischen Schriftsteller mit dieser Erzählungs-Literatur im Zusammenhänge stehen, so können wir sie direct und entschieden be¬ jahen. Im 18. Jahrhunderte berufen sich Kantemir und Derzavin auf „Bovä", Puschkin wollte diesen Stoff be¬ handeln, und noch bei dem fast zeitgenössischen Dramatiker Ostrovskij beginnt ein Stück mit der Lecture des „Bovä". Die Literatur-Geschichte darf an solchen dürfti¬ gen Anfängen der Belletristik nicht gleichgiltig vorübergehen und widmet ihnen ihre Aufmerksamkeit auch nicht umsonst. Wie viel Licht verbreitet doch die Geschichte dieser unscheinbaren Literatur, die auch bei den Polen, Böhmen und Slovake» noch heute auf den Jahrmärkten feilgeboten wird, nicht bloß über das 21 geistige Leben der Russen, sondern auch der Polen, Böhmen und Südslaven! Und wie dankbar muß die vergleichende Literatur-Geschichte den Slaviste» sein, wenn sie z. B. nachweisen, daß man den Apollonius von Tyrus nur bis zu den Böhmen zu verfolgen braucht, denn zu den Polen und Russen ist nur die böhmische Bearbeitung des Romanes vorgedrungen! Besser als durch die weitläufigsten Auseinandersetzungen glaube ich aber auch gezeigt zu haben, wie ich mir eine auf streng philologischer Methode gegründete slavische Literatur-Geschichte denke, und daß überhaupt von einer solchen die Rede sein kann. Die slavischen Völker bildeten in historischer Zeit zwar auch in kultureller Hinsicht nie ein Ganzes und werden es auch nie sein, aber immerhin gab es zwischen ihnen zu allen Zeiten so viele und so rege Wechselbeziehungen, daß eine richtige Erkenntniß ihrer Vergangenheit und eine vernünftige Beurtheilung ihrer Zukunft dadurch ungemein viel gewinnen wird, daß wir auch in der Literatur-Geschichte denselben Schritt machen werden, den die vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen thut, indem sie über Parallel-Grammatikev hinausgeht. Vor Allem muß es aber die Aufgabe einer Uni¬ versität wie Wien sein, die Slavistik vor allzu großer Zersplitterung und Verflachung, die kleineren slavischen Literaturen aber vor Selbstüberschätzung und Jsolirung, die sich mit dem Rückgänge der allgemeinen Kenntniß großer Cult Ursprachen einstellen könnten, im wohlver¬ standenem Interesse Aller zu schützen. Druck der kaiserl. Wiener Zeitung. 1897. Nr. 50/8. . V J ■