Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m
Leto XXI. - Štev. 35 (1065)
Gorica - četrtek, 4. sept. 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Sveta aliansa in doktrin II. Brehiava
Modri Sirah pravi, da ni nič novega na svetu. Italijanski zgodovinar G. B. Vico je to resnico glede zgodovine izrazil v svoji znani trditvi, ki ji on pravi »corsi e ri-corsi storici«. To je, da se v zgodovini vsako toliko vračamo v pogoje, ki so že bili. Kako so resnične trditve modreca iz sv. pisma in italijanskega zgodovinarja, nam priča tudi trenutni politični razvoj v Evropi. Prav te dni smo namreč obhajali prvo obletnico vkorakanja sovjetskih in drugih socialističnih armad v Prago. Ob tej obletnici se je znova obudil spomin tudi na razloge, ki jih je navedel L. I. Brežnjev v opravičilo za zasedbo češkoslovaške in ki ji pravijo enostavno »doktrina Brežnjeva«. Ta doktrina pa ni nič novega, ampak enostavno povratek v čase Svete alianse in kneza Metternicha. Zadeva je namreč tale.
SVETA ALIANSA
Po zmagi nad Napoleonom pri Warteloo-ju so se zavezniki zbrali v Parizu in tam nadaljevali kongres, ki so ga leto prej začeli na Dunaju. Meseca septembra leta 1815 se je v glavi carja Aleksandra I. porodila misel o »Sveti zvezi«, ki naj bi čuvala mir in red v Evropi, in sicer o zvezi med Rusijo, Avstrijo in Prusijo. V ustanovni listini te zveze izjavljajo trije monarhi: »... Poverjeni od božje previdnosti, da vladajo trem vejam iste družine (pravoslavnim, protestantom in katoličanom), so se podpisniki obvezali, da bodo sledili zapovedim sv. krščanske vere, vladali svojini narodom kot družinski očetje, si ohranili trajno prijateljstvo in bratsko sodelovanje z edinim namenom, da čuvajo vero, mir in pravico.« (Če obrnemo te izjave na varšavski pakt, je treba le malo spremeniti: Poverjeni od zgodovine, da vladajo narodom socialističnega tabora, so se obvezali, da bodo sledili zapovedim Marksa in Lenina, si ohranili trajno prijateljstvo in bratsko sodelovanje z edinim namenom, da čuvajo socializem in pravico).
Iz Sv. alianse, ki so jo sklenili meseca septembra, se je že v novembru istega leta rodil politični pakt, ki nosi isto ime in ki pomeni izvajanje prej omenjenih načel v političnem življenju tedanje Evrope. Ta politična zveza si je zastavila za cilj, ohraniti v Evropi status quo, to je stanje, kot ga je vzpostavil dunajski kongres. Tako jc nastal »sistem« Sv. alianse, ki se je kmalu spremenil v mednarodni organizem za čuvanje monarhističnega absolutizma zoper nastajanje evropskega liberalizma. Voditelj v tem sistemu je postala Avstrija in njen prvi minister knez Mettemlch. Sv. aliansa pomeni legitimiranje intervencije v drugih državah za obrambo pravic monarhov zoper svobodoljubne težnje evropskih narodov.
POSLEDICE SV. ALIANSE
Zgodovina priča, kakšne so bile posledice Sv. Alianse. Pogodbene države so se zbirale na vsakoletnih kongresih in budno Pazile, da bi se kje ne pojavilo kako gibanje zoper absolutistične vladarje. Eden takih kongresov je bil tudi v Ljubljani leta 1821. Ko so kje nastopile revolucije, ki jih domače policijske sile niso mogle zadušiti, so intervenirale čete Sv. alianse v imenu »bratskega sodelovanja«. Tako ve-nio, da je Avstrija pomagala dušiti revolucionarne upore v raznih državicah po Italiji za časa italijanskega »Risorgimen-ta«; čete Sv. alianse so ponovno intervenirale v Španiji, v nemških državah proti študentom, posebno pa še na Poljskem °b revoluciji leta 1832. Svobode žejni narodi so se upirali, Sv. aliansa je pa njih svobodoljubne želje dušila v krvi. Konec Pa vemo, kakšen je bil: zmagala je svoboda leta 1848 In Sv. alianse je bilo konec.
BREŽNJEV OBNAVLJA SV. ALIANSO
L. I. Brežnjev pozna zgodovino. Zato je Okopal načela Sv. alianse in jih prikrojil *a socialistične namene. Svojim načelom je dal sistematično obliko v Varšavi novem-
bra 1968, v govoru, ki ga je objavila moskovska »Pravda« dne 13. novembra lani.
V tem govoru pravi Brežnjev med drugim:
»Izkušnja dokazuje, da je samo komunistična stranka porok za uspešno izgradnjo socialistične družbe... Zato je v interesu obrambe vsake socialistične dežele široko sodelovanje med vsemi bratskimi socialističnimi deželami v smislu pristnega intemacionalizma.« Potem trdi Brežnjev, da je graditev socializma stvar vseh socialističnih držav, ki morajo biti med seboj solidarne. »Če skušajo notranje in zunanje sile, ki so socializmu sovražne, preprečiti razvoj kake socialistične države in znova vzpostaviti kapitalistični red, potem ni to več problem samo enega naroda, ampak celotne socialistične skupnosti.
V takem primeru je treba bratskemu narodu priskočiti na pomoč tudi z izrednimi sredstvi — tudi z vojaško pomočjo...« In to se je zgodilo na češkoslovaškem.
Smo torej popolnoma v duhu Sv. alianse: Upravičenost oboroženega posega v sosednjo državo, vojaška in oborožena intervencija, zasedba suverene države, če je v nevarnosti »sistem«. Prej vladarski absolutizem, sedaj absolutizem komunističnih partij. Prej sta bila »korifej« Metter-nich in Avstrija, sedaj Brežnjev in sovjetska Rusija.
POMAGAČI PREJ IN SEDAJ
Zgodovina zopet priča, da so zavezniki Sv. alianse v deželah, kjer so intervenirali, zmeraj dobili tudi domačih pomagačev. Tako je tudi sedaj: to so razni Go-mulke, Kadarji, Husaki, Ulbrichti in sUčni oblasti željni ljudje in za njimi še množica drugih prodancev. Posledica takega stanja so nekoč bile vislice, ustrelitve, zapori v Spielbergu in drugod. Danes vidimo, da se isto ponavlja. Za časa Sv. alianse je bila policist Evrope Avstrija, danes je sovjetska Rusija policist socialističnega tabora. Tedaj je Avstrija iskala svoje imperialistične interese, danes išče svoje imperialistične interese Rusija.
SVOBODA ZMERAJ ZMAGA
Zgodovina priča, da je v boju zoper diktature še zmeraj zmagala svoboda, vendar za ceno velikega števila žrtev, krvi in trpljenja. Tudi vnaprej bo tako. V boju zoper diktaturo Sovjetske zveze in njej udinjanih komunističnih partij je padlo že veliko žrtev v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem, na Ogrskem, sedaj na češkoslovaškem. Veliko jih je prišlo v zapore In v mučilnice. Takih žrtev bo prav gotovo še veliko. Toda na koncu bo le zmagala SVOBODA.
Naši komunisti, člani italijanske KPI, naj se pa zavedajo, v kakšni družbi so: s knezom Mettemichom, s carjem Aleksandrom in s pruskim kraljem. Bog jim po-žegnaj takšno tovaršijo!
MIKLAVŽ BOŽIČ
Sv. oče se boji nove vojne
Tudi kdor se ne zanima za politiko, ve, da je danes mir v svetu na zelo trhlih nogah. To je preteklo nedeljo poudaril tudi sv. oče Pavel VI. v svojem govoru na množico v Castelgandolfu. Pred običajno molitvijo angelovega češče-nja je sv. oče takole opozoril navzoče in celi svet: »Naš pogled je danes obrnjen na Srednji Vzhod, na tiste dežele, ki so tako zelo povezane z zgodovino kulture in krščanstva, posebno na Palestino.
V omenjenih deželah je tolikšna napetost, da se je treba bati, po kratki vojni leta 1967, da izbruhnejo novi spopadi, ki utegnejo trajati kdo ve koliko časa in se raztegniti kdo ve kam. Ko motrimo dogodke zadnjih dni, imamo vtis, da namesto da bi stali pred mirnimi rešitvami, ti dogodki obnavljajo v nekaterih ozirih stanje, ki
je bilo leta 1939 pred izbruhom druge svetovne vojne.
Bog ne daj tega! Rotimo vlade in narode, kakor je to storil svoj čas naš prednik Pij XII., na žalost brez uspeha, naj se na vse načine trudijo, dokler je še čas, da ne napravijo neprevidnega koraka, ki bi jih speljal na tragično pot nove vojne in novega uničevanja.«
Zatem je sv. oče omenil požig mošeje Al Aqsa v Jeruzalemu in izrazil željo, naj bi to nesmiselno dejanje ne pognalo novega sovraštva, kar bi bilo samo v škodo miru. »Vera v Boga, ki je v bistvu isti Bog judom in muslimanom,« je vzkliknil sv. oče, »bi morala biti čudoviti vir miru ljudem, ki jih veže toliko vezi na isto deželo, ki je obojim sveta in vredna, da jo ubranimo pred nesrečami in uničevanjem.«
JUGOSLOVANSKI GOSPODARSKI IN POLITIČNI POLOŽAJ
Na vseh srednjih šolah se je začelo vpisovanje za novo šolsko leto. Vpisovanje v osnovne šole pa bo od 20. septembra dalje.
Izbira šole je zmeraj važna zadeva za starše in otroke. Predvsem stoje starši pred izbiro, ali naj vpišejo otroka v slovensko ali v italijansko šolo. Odveč je priporočati staršem, da slovenski otrok spada v slovensko šolo. Le v slovenski šoli bo otrok dobil nadaljnjo vzgojo, kakor mu jo dajejo starši doma. V Italijanski šoli bi se čutil zmeraj kot tuje telo in tujec bi bil tudi v domači družini, saj bi moral pisati in se učiti v drugačnem jeziku, kakor pa govorita z njim oče in mati. Zato je za pametne starše Izbira zelo lahka, svojega otroka bodo dali v slovensko šolo.
Že nekaj let sem so ravno poletni meseci najbolj kritični za jugoslovansko gospodarstvo. Tako je bilo tudi letos. Sredi poletja, so se ovedli, da je njih gospodarstvo postalo nelikvidno. To se pravi, da so vsi skupaj zabredli v prevelike notranje dolgove. V državi je eno podjetje dolžno drugemu, najbolj pa se zdi, da je dolžna zvezna uprava sama. Za zgled tega stanja vzemimo samo mariborsko podjetje Metalna. Časnikar Marjan Remic piše glede tega rv zadnji številki »Nedelj ske-ka dnevnika« tole:
Ondan smo obiskali Metalno v Mariboru. To je delovni kolektiv, ki ima približno
3.000	zaposlenih ljudi. Lanska vrednost proizvodnje je znašala 16 milijard S-din, letošnja pa se je povzpela na okroglo 21 milijard.
Pri takem obsegu in vrednosti proizvodnje pa ima Metalna za več kot 5,2 milijarde S-din terjatev do svojih dolžnikov. Kajpak ima Metalna tudi upnike. Njim dolguje okrog 3,7 milijarde S-din.
Vzroke in posledice, ki zajedajo naše gospodarstvo, je moč laže razumeti, če si zabeležimo iz Metalne še nekaj številk. Na primer: vsak mesec izplačajo v Metalni približno 510 milijonov S-din za osebne dohodke. To pomeni, da ima Metalna pri svojih dolžnikih kar 10 mesečnih plačnih fondov.
Ob koncu letošnjega polletja so znašali povprečni osebni dohodki v Metalni 125 tisoč S-din.
»To ni ravno malo, toda lahko bi bili večji, če ne bi morali zavoljo nevšečnosti okrog nelikvidnosti, v prvih šestih mesecih letos izplačati kar za 400 milijonov S-din izrednih stroškov,« mi je povedal glavni direktor Metalne, dipl. inž. Slavko Belina. »Tem izdatkom pravim neumnosti, ob tem pa imam v mislih stroške, ki smo jih morali plačati v obliki zamudnih obresti, obresti na posojila, penalov in še nekateri.«
Potemtakem je na oltar nelikvidnosti žrtvoval vsak član kolektiva Metalne, samo za prvih šest mesecev letos skoraj toliko, kot znaša ena povprečna plača v tem kolektivu.
V	Metalni omenjajo pri seznamu dolžnikov predvsem tri večje »jame«, kjer je zakopan njihov denar.
»Za ladjedelnice izdelujemo ladijske pokrove,« pravi inž. Slavko Belina. »Od nas terjajo, da jim izdelano opremo kreditiramo za tri do pet let. Pri tam pa ne gre za majhne vsote, ampak se giblje vrednost kreditirane opreme med dvema in tremi milijardami starih dinarjev. Banke nam za to proizvodnjo ne dajejo posojil, medlem ko dobiva ladjedelništvo posoji-
la iz zveznega fonda.
Drugi večji dolžnik je hidrocentrala Djerdap. Ta nam dolguje okrog 600 milijonov S-din. Djerdap ne izpolnjuje svojih finančnih obveznosti in se brani, da mu tudi zvezni fond ne izplačuje obveznosti po zakonitih plačilnih rokih. Direktor Djerdapa je prav vesel, če ga poterjam za plačilo in me vabi v Beograd, kjer naj bi mu jaz pomagal terjati denar od zveze.
Tudi z makedonskimi investitorji, za katere smo izdelali več mostovnih konstrukcij, imamo podobne težave. Izgovarjajo se na podoben način, češ da iz fonda za nerazvite ne priteka dovolj denarja, niti v predvidenih rokih.«
To je samo en zgled. Podobnih primerov je na stotine, morda na tisoče v celi državi. To je nagnilo vlado, da je sklicala izredno sejo že sredi julija. Prav tako se s tem stanjem ukvarjajo najvišji forumi partije s Titom na čelu. Kako se bodo izmazali, za sedaj še sami ne vedo.
POLITIČNI POLOŽAJ
Druga zadeva je pa politični položaj v državi in v partiji sami. Tudi ta dela skrbi. Maršal Tito je glede tega imel zelo oster govor v Zadru. Partijcem je očital marsikaj in napovedal čistko v partiji in strožjo disciplino. Glavni očitki partijcem so: Premalo se vodilni pogovarjajo z bazo, ne poznajo življenja v partiji in v državi; mnogi so karieristi, drugi so se predali brezdelju in pasivno pustijo, naj delajo drugi. Potrebna je selekcija v partiji. Zato je izjavil Tito: »Moram reči, da ni dovolj discipline med komunisti, zlasti ne med vodilnimi komunisti. Nujno je treba utrditi disciplino komunistov, zlasti tistih na vodilnih položajih. Menim, da bomo morali opraviti selekcijo v Zvezi komunistov tudi tistih, ki ne ustrezajo svojim nalogam. Naj bo kdor koli ,bo moral stopiti s svojega piedestala in se ne pokrivati z lovorikami preteklosti.« Nadalje je predsednik Tito omenil, da še vedno živijo v Jugoslaviji razredni sovražniki, ki rovarijo proti socializmu. »In ni jih malo!« je vzkliknil.
Iz vsega tega se da sklepati, da bodo nastopili v Jugoslaviji trši časi. Ali bodo znova začeli segati po administrativnih ukrepih? Nihče ne more vedeti. Zdi se, da med negativnimi pojavi, ki so Tita razdražili, je tudi odpor vsega slovenskega ljudstva in številnih partijcev v Sloveniji zaradi avtomobilske ceste, ki je zvezna vlada odgodila nje graditev. Tu v zamejstvu se govori, da bo grešni kozel za ta »upor« Stane Kavčič, predsednik slovenske republiške vlade, ki naj bi moral podati ostavko, ko pride čas za to.
Zaskrbljenost Pavla VI. zaradi Srednjega Vzhoda ima težke razloge. Tam res gredo stvari vsak dan iz slabega na slabše. Naj omenimo zadnje dogodke: Požig mošeje Al Aqsa je omenil že sv. oče. Vse kaže, da je bila to gesta nekega Avstralca, ki nima z judi nič opraviti. Vendar je dogodek razburil vse muslimane po celem svetu, ker je mošeja Al Aqsa ena najbolj svetih vsakemu muslimanu. Vsi trdijo, da so Izraelci zakrivili to za muslimane zelo hudo bogo-skrunstvo.
Naslednji dogodek je nasilna preusmeritev ameriškega letala na potu iz Rima v Tel Aviv na letališče v Damasku. Trojica palestinskih gverilcev, med katerimi tudi ena ženska, je z orožjem v roki prisilila pilota, da je letalo preusmeril v Damask namesto v Tel Aviv. Ko je letalo pristalo, je na krovu eksplodirala bomba, ki so jo gverilci nastavili. Vendar človeških žrtev ni bilo. Sirska vlada je sicer vrnila vse potnike in obdržala samo dva izraelska državljana. Toda dejanje zračnega piratstva, kot ga imenujejo, je povzročilo v zapadnem svetu val ogorčenja, posebno še v ZDA, od koder je bilo letalo.
Spopadi ob sueškem prekopu in v jordanski dolini so vsakdanji in jih niti ne štejejo več. Prav tako so že nekaj vsakdanjega razni atentati na eni in drugi strani, atentati, ki objemajo že pol sveta.
Zadnja novica pa je državni udar v Libiji, kjer so vojaki odstavili kralja Idrisa in oklicali republiko. Vse kaže, da so to pristaši vsearabskega gibanja za osvoboditev Palestine. Libija namreč do sedaj ni bila naklonjena vojni zaradi Palestine.
Združeni narodi so v tem sporu zmeraj bolj nemočni in raznih resolucij Varnostnega sveta glede Palestine nihče več ne jemlje resno.
Položaj je torej takšen, da je potrebna samo zadnja kaplja, ki bo povzročila, da bo položaj prekipel. Bo kanila ta kaplja in kdo jo bo kanil v kaosu Srednjega Vzhoda?
Slovenska kapela y Washingtonu
Glavni odbor za Slovensko kapelo v Washingtonu (ZDA) je te dni odobril arhitektov načrt in zdaj bodo z delom pričeli.
Slovenska kapela bo popolnoma ločena od sosednjih in bo odprta samo v glavni prostor kripte. Osnovni tloris bo obstajal iz osmerokotnega prostora, odprtega na dveh straneh. Na eni strani bo vhod, na nasprotni pa oltar. Oltar bo iz marmorja. Nad oltarjem bo podoba Marije Pomagaj, obkrožena z zlatimi žarki. Na štirih starneh kapelice bodo v marmor vklesani reliefi, ki bodo predstavljali slovenska škofa Barago in Slomška ter slovenske izseljence, ki prihajajo v Ameriko in kako se v Novem svetu udejstvujejo. Na ostalih dveh straneh bodo vklesani napisi s primemo vsebino v slovenskem in angleškem jeziku. Stene kapele bodo obložene z rožnatim marmorjem, strop pa bo okrašen z barvanimi slovenskimi motivi.
Natančna kopija podobe Marije Pomagaj z Brezij je že narejena in bo najtrdnejša vez med staro in novo domovino, v kateri živi na desettisoče Slovencev. Slovesna posvetitev kapele bo prihodnje leto.
Liturgične spremembe pre(J petindvajsetimi leti’
Najvidnejši sadovi zadnjega koncila so velike spremembe na liturgičnem polju. Namen teh sprememb je, da bi postala liturgična besedila s kretnjami vred bolj preprosta, razumljiva in tako dostopna vsemu vernemu ljudstvu. Sveto bogoslužje je vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč (B 10).
Po izjavi koncila dosega dušni pastir vrhunec svojega udejstvovanja v bogoslužju, zlasti v daritvi svete maše zajema največ milosti za uspešnost svojega delovanja. Isto velja za vernike: tudi za njih je sodelovanje v bogoslužju naj popolnejše doživetje svojega krščanskega bistva ter vir moči, ki jo potem rabijo v vsakodnevnem poklicnem delu.
Ce se zavedamo namena vseh preloženih liturgičnih sprememb, ali ne bomo vložili resnega truda, da se bodo bogoslužna dejanja po naših župnijah opravljala kar najbolj popolno? V takih delih se najbolj približamo nebeščanom, katerim želimo biti po smrti pridruženi. O teh stvareh je potrebno vernikom govoriti, jim razlagati posamezne obrede, besedila, vlogo, ki naj jo opravljajo. Razumljivo je, da se starejši verniki upirajo novotarijam, ki jih ne poznajo, ker jim jih nismo dovolj razložili.
Pri liturgičnih opravilih ima lahko mladina zelo važno vlogo. Mladina že po naravi ljubi novosti, raznolikost, ni obremenjena s preteklostjo, zato rada sprejema novo. Vsakemu dušnemu pastirju je ta mladina pri roki, da po njej vpelje predpisane liturgične spremembe.
Navadno imajo dušni pastirji največ težav s cerkvenimi zbori, ki so jih v preteklosti smatrali za najodličnejše pomoč-
nike pri liturgičnih slovesnostih. Morda so tu in tam nekoliko krivi težav sami duhovniki, ki se premalo posvečajo cerkvenemu zboru. Dušni pastir mora voditi organista, z njim sestavljati pevski repertoar, se udeleževati sem pa tja pevskih vaj. Ponuja se mu mimogrede priložnost, da jim govori o liturgičnih spremembah, njihovem pomenu, o vlogi, ki naj jo v spremenjenih okoliščinah igrajo pevci.
Res je, da je v obnovljeni liturgiji odpadlo mnogo kretenj, tudi rubrik je manj, nekaj je stavljeno duhovniku na voljo. Padla je tista težka rubricistika, ki je duhovnika kar preveč uklepala. Toda ob sedanji sproščenosti liturg ne sme pasti v drugo skrajnost, da bi se imel za nevezanega na pravila in predpise, ki veljajo, ter hotel postati svobodni ustvarjalec lastne liturgije. Ponekod na Zapadu srečujemo tako »divje« maše, svojevoljnosti pri delitvi zakramentov in zakramentalov. To je anarhija, nered, ki žali Boga, ruši cerkveno disciplino, pohujšuje dobre vernike.
Nekateri skušajo iz ekumenskih pobud uvajati razne novosti. Te stvari so nevarne in redno ne končajo dobro. Znano je, da je že pred leti izšel tako imenovani ekumenski direktorij, ki odpira razne možnosti liturgičnega sodelovanja s pravoslavnimi, ki so ohranili vse zakramente. Doslej se nam ni posrečilo dogovoriti se s pravoslavno hierarhijo, kar je predpogoj za liturgično sodelovanje. Pri pravoslavnih namreč ni še premagana miselnost, da so katoliški zakramenti neveljavni. Mi moramo delati v duhu ekumenizma, moliti, biti dobri do drugovercev, predvsem pa dati dober zgled zvestega izpolnjevanja dolžnosti, ki nam jih nalaga naša Cerkev.
škof dr. JANEZ JENKO
iiiiiMiiiiimiiiiiiiiiiniimiiiiiiiiiiiiiimiiiiNiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiniiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiMiMiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!
Ustil« škofa Man v Lusaki
Iz pisma misijonarja g. R. Rudeža posnemamo naslednje poročilo:
Včeraj, to je v nedeljo, 17. aivgusta je bilo ustoličenje novega lusaškega nadškofa Emanuela Milingo. Škof je prvi domači škof v tukajšnji prestolnici; prejšnji, po rodu Poljak, je odstopil zaradi starosti. Ustoličenje je bilo na mestnem stadionu ob 11. uri v prisotnosti vseh naj višjih državnih oblasti in zastopnikov drugih ver. Prišlo je 12 škofov in veliko duhovnikov, vernikov pa ogromna množica. Maša je bila peta in so petje izvajali verniki iz župnije belih očetov. Petje je bilo v nja-nja jeziku, berila pa v angleščini. Med mašo je pridigal škof iz Chipate, po rodu Kanadčan. Orisal je najprej življenjsko pot mladega nadškofa, njegove študije v malem semenišču, nato v velikem, zatem v Rimu, v Nairobiju, v Dublinu, kjer je študiral socialne vede. Nato je pa škofu naštel dolžnosti: Nisi na tem tronu, da bi ti služili, temveč da boš ti služil svojim ljudem. Pri darovanju so verniki raznih župnij poklonili novemu nadškofu svoje darove; pred oltar so prišli lepo v vrsti. Najbolj so se postavili verniki iz župnije Matero, kjer župnikuje p. Jože Kokalj.
Pri obhajilu nas je obhajalo najmanj deset duhovnikov.
Ob koncu maše je nadškof imel nagovor na predsednika republike in na ljudstvo. Predsedniku je dejal: Jaz sem vaš sodelavec! Rojen revež hočem posvetiti vse sile predvsem revežem. Nič »ekscelenca«, ampak vedno le g. predsednik! Govoril je v gladki angleščini, kar je tako redko med tukajšnjimi izobraženci.
Zvečer ob 6.30 je bilo mrzlo kosilo za povabljene goste v nekem mestnem hotelu. šel sem tudi tja. Iz vsake župnije se je kosila udeležilo po šest laikov. Med gosti je bil tudi jugoslovanski veleposlanik, zelo prijazna oseba, mislim, da Makedonec. Upravičeno je ponosen na delo svojih Jugoslovanov v Zambiji, ki so se izkazali kot imenitni delavci. Jugoslavija je baje investirala tu 250 milijonov dolarjev. Vale-poslaniku sem rekel: »Tudi na jugoslovanske jezuite ste lahko ponosni.« In zapel sem mu »Bolen mi leži« v njanja je-ziku. On je odgovoril v istem jeziku: »Zikomo, Bambo!« Hvala oče. Žal, nisem mogel dalj časa ostati z njim. Tako pomagajo Jugoslovani v Zambiji pri graditvi božjega in zemskega kraljestva.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Nepotrebno vprašanje
Polkovnik McDivitt, poveljnik vesoljske ladje Apollo 9 in vodja prihodnjih luninih raziskovanj, je dejal dopisniku vatikanskega radia, da po njegovem mnenju ne obstaja vprašanje: Ali tvera ali tehnika? Cim bolj tehnični napredek raste, tem bolj spoznavamo, 'kako veličastna so božja dela. Prodirati v prostrano vesolje, ugotavljati, kako je Zemlja majhna in kako nepomembne so meje na svetu, vse to nas vodi k razmišljanju veličine božje.
Tečaji o misijonskih problemih
Papeške misijonske družbe skušajo pri mladini vzbuditi zanimanje za misijonske probleme. Zato so letos organizirale tri mladinske tečaje za višješolce. Prvi tečaj je bil v As&isiju. Udeležilo se ga je 350 dijakov in dijakinj. Predavanja so bila izredno zanimiva in po vsakem predavanju se je razvila živahna debata.
Makedonska pravoslavna Cerkev
Makedonska pravoslavna Cerkev je leta 1967 razglasila svojo neodvisnost od srbske pravoslavne Cerkve. Beograjski patriarh te neodvisnosti noče priznati. Makedonska Cerkev je postala prvič samostojna leta 1019 s sedežem v Ohridu. Tur-
ki so leta 1767 ukinili njeno samostojnost. Makedonska pravoslavna Cerkev ima pet škofij, 820 cerkva in samostanov, 340 duhovnikov, 50 redovnikov in redovnic in okoli 90 dijakov, ki se pripravljajo na duhovništvo. Računajo, da šteje makedonska pravoslavna Cerkev 1.200.000 vernikov.
Ramsey in papež
Anglikanski primas, nadškof Ramsey, je izjavil v javni diskusiji na londonski univerzi: »V papežu gledam tistega, ki je danes voditelj gibanja za združenje krščanskih Cerkva. Pripravljen sem mu slediti. Ne bom ga pa imenoval poglavarja Cerkve, ker mislim, da je poglavar Cerkve Kristus.«
Skoro polovica župnij nezasedenih
švedska državna luteranska veroizpoved je pred kratkim izdala svoj letopis. Njegovi podatki kažejo, da je zavzelo pomanjkanje duhovščine na švedskem strahoten obseg. Od 563 župnij je le 217 zasedenih. Več kot polovico župnij je torej brez duhovnika. Od tistih duhovnikov, ki vodijo župnije, pa je polovico nad 60 let starih in le deset odstotkov je mlajših od 30 let.
(Nadaljevanje in konec)
Medtem ko so moji sopotniki naslednjega dne po neprespani noči odšli brž domov kakor so pač mogli, sem se jaz še pomudil v Ghiaiah in v Bergamu, izpraševal vaščane in več krajevnih duhovnikov ter našel dostop tudi do odgovornejših in kompetentnejših poznavalcev zadeve. Celo s takratnim bergamskim škofom sem imel priliko zaupno govoriti o dogodkih v Ghiaiah.
Čeprav so bili moji višji informatorji zelo zaprti in previdni v izjaivah, sem vseeno zvedel in nabral polno informacij o domnevnih prikazanjih od 13. do 31. maja, zlasti pa sem mogel ugotoviti pravi datum o domnevni Marijini izjavi glede vojne.
Bilo je takole: Brž ko so se raznesli prvi glaSovi o Marijinem prikazovanju in zbudili pozornost, so številni romarji pohiteli naročat deklici Adeli Roncalli, naj med zamaknjenjem in med pogovorom z Devico Marijo povpraša, kdaj bo vendar konec strašne vojne. Deklica je naročilo sprejela in Marijo vprašala. Po zamaknjenju je takoj povedala, da je Mati božja rekla: »Ce bo človeštvo molilo in delalo pokoro, bo v dveh mesecih vojne konec.« Glavnega stavka se še spominjam v ber-gamaškem dialektu, kakor je Mati božja z Adelo preprosto govorila; zapišem ga v slovenski transkripciji, ker z njo bolje registriram bergamaške oblike: »...de ki du miz sara finida...« (da qui due mesi sara finita).
Ta informacija mi je na mah zbudila dvom o pomembnosti 13. julija. Dva meseca sta lahko le približno mišljena in predvsem se ne moreta končati 13. julija. Saj deklica ni govorila o tem z Marijo že pri prvem srečanju 13. maja, marveč je morala poprej prejeti pobudo in naročilo od drugih. Kdaj je bil torej tisti razgovor med deklico in Marijo o vojni? Posrečilo se mi je dognati, da je bilo stavljeno nebeški Kraljici vprašanje o vojni in da je bil dan od Marije tisti znameniti odgovor 19. ali 20. maja. V bergamaških arhivih je kajpak to natančno zapisano, le meni ni bilo dano dognati več kot to dvojno varianto.
Ljudstvo je bilo kajpak še in še radovedno in je sililo deklico z novimi vprašanji po vsakem videnju. Od mojih — pa ne najvišjih, vendar resnih informatorjev — sem slišal še, da je deklica povedala — vedno kot Marijino sporočilo — še tole precej naivno in na videz prav otročjo izjavo: Due mesi dopo 1’inizio del-le apparizioni i giorni di giovedi saranno buoni« (Cez dva meseca po prvem prikazanju bodo četrtki ugodni dnevi). Takrat tem besedam nisem pripisal posebne vrednosti.
Precej sreče sem imel s prometnimi vozili za povratek domov. Vse od Verone do Vidma sem moral v vlaku poslušati starejše nemške vojake, kako so zaupno in pritajeno godrnjali nad vojno in nad Hitlerjem in kako so hrepeneli po mirnem življenju na bavarskih poljih eden, pri električnih napeljavah drugi, kakor so že bili njihovi civilni poklici. Utrujen sem doma že pozabil na konec vojne in se vdano predal misli kakor premnogi drugi kristjani: Ce je Mati božja napovedala tako kmalu konec vojne in če tega konca ni, se nimamo kaj čuditi, ko pa je premalo molitve in premalo pokore, kar je Mati božja stavila kot pogoj. Vsekakor sem se vrnil domov pred 20. julijem 1944.
Dne 21. julija zjutraj sem na potu v svoje stanovanje kot vsak dan kupil časopis, da ga v nadaljnjih korakih pregledam in doma preberem ter po svoje raztolmačim, kajti v vojnem času je cenzura in propaganda diktirala časnikarjem besede, tako da je bilo treba znati odkriti vsebino, če si hotel spoznati resnični svetovni položaj. Tega dne pa mi iz časopisa, še prej ko sem ga vzel v roke zareži v oči velikanski naslov, ki ga ni bilo treba nič šele razkrivati: »Včeraj, dne 20. julija je bil izvršen atentat na Hitlerja...«. Tedaj mi je postalo jasno kot beli dan: za las je manjkalo, da se ni včeraj ali danes končala vojna. Zamislil sem se in tedaj mi je blisknilo v glavo: 20. julij! Mar ni točno dva meseca od tistega večera 19. ali 20. maja, ko je neka deklica pri Bergamu dejala, da Marija pravi: »Ce bo svet molil in delal pokoro... da ki du miz sara finida«? In bil je to petek, ko sem bral vest o atentatu, in bil je četrtek, ko se je atentat izvršil. In štiri dni prej, ko se nikomur v Lombardiji in nikjer na svetu niti sanjalo ni, kaj pripravljajo zoper Hitlerja nekateri njegovi generali v naj večji tajnosti, štiri dni prej torej
sem bil slišal, da je ista deklica v mesecu maju izrekla tiste otročje besede: »Četrtki po 13. juliju so dobri...« Po otroško je govorila. Pomen je bil »ugodni«. Pa Bog ve, ali niso ljudje iz enega njenega četrtka naredili množine? Kaj ko v Bergamu uradni krogi še vedno tiščijo tako zaklenjene zapiske o tistih dogodkih!
Ce se cerkvena oblast vse do danes ni hotela izraziti o tistih domnevnih prikazanjih in jim ni priznala nadnaravnosti ter resničnosti, to mene nič ne moti. Predvsem Cerkev ni dolžna priznati nadnaravnih pojavov, ki jih doživi posameznik. Cerkvi in nam vsem namreč zadostuje za zveličanje vera v evangelij. Prav tako nam Bog nikjer in nikdar ni zagotovil, da bo vsakemu zasebnemu razodetju ali prikazanju preskrbel tudi javnopravno veljavo s papeževim podpisom in pečatom.
Koliko božjih navdihov prejemamo, ki se ne realizirajo, ker jim ne sledimo in je krivda naša. Tako Bog zaradi naše krivde lahko pusti tudi lastna razodetja posameznikom preiti v pozabo. Saj niti Kristusovi čudeži niso vsi znani in mnogi so šli v pozabo. Ali ni pretresljivo poučno, kar pravi Mati božja v Fatimi: »Ker se je primerila huda žalitev proti meni in krivica trem malim vidcem 13. avgusta 1917, zato bo moj napovedani čudež v prihodnjem oktobru manjši kot je bilo v nebesih predvideno...«
Ce torej na Ghiaiah ni prišlo do uradnega cerkvenega priznanja, s tem ni re-
čeno, da nič nadnaravnega tam ni bilo.
V	spomin na tiste pojave sem hotel napisati to, kar utegne biti po 25 letih zanimivo brati. »... Ce bo svet molil in delal pokoro... da ki du miz sara finida...« In še: »Četrtki po 13. juliju bodo ugodni.«
In minila sta dva meseca in prišel je 20. julij in bil je atentat na Hitlerja in bil je četrtek. In kakor jaz tako še marsikdo je takrat imel občutek, da je Bog konkretno hotel pokazati tole: »Da, tako je, kakor je nebeška Kraljica svetu pred dvema mesecoma povedala. Danes je četrtek in danes vam hočem pokazati, da se more vojna na mah končati. A ti svet, nisi hotel dovolj moliti. Zamudil si novo priložnost...«
Božja in naša Mati se nam hoče približevati ne le v Lurdu in Fatimi, ampak še marsikje drugod. In če ni povsod izpričano njeno obiskovanje ali prikazovanje, mora.že biti krivda kje na nas. Na Ghiaiah domnevam krivdo v tistem trgovanju in v denarju. Takratni bergamski škof je umrl v veri, da so bila prikazanja resnična, njegov naslednik je v sveti strogosti in previdnosti vse skupaj blokiral, prepovedal vsako romanje v tisti kraj in tujim duhovnikom ne dovoli niti maševati v farni cerkvi tistega kraja, da se ne bi izcimilo kakšno »praznoverje«. Nikakor pa m prepovedal, da kdo, ki je o dogodkih poučen, ne bi smel zasebno verovati v Marijin trinajstkratni obisk na Ghiaiah.
Staž.
Vprašujete - Odgovarjamo
Skrivnost življenja in božje razodetje
Spoštovano uredništvo, prosim vas, da mi, če mogoče, odgovorite na tole vprašanje:
Moderna znanost napreduje, človek ve danes natančen odgovor vprašanjem, ki so bila pred nekaj desetletji še snov za romane fantastične vsebine. Eno teh vprašanj je tudi tisto, ki govori o pojavu življenja na zemlji. Danes lahko rečemo, da je človek že pripravljen, da zve za. skrivnost, ki razlikuje mrtvo od živega.
Ne morem si predstavljati, kaj bo nastalo v Cerkvi, ko bo človek odkril skrivnost življenja. Zdi se mi, da se bo Cerkev zamajala prav v temeljih, če se ne bo morda že prej začela pripravljati na ta udarec. Mislim, da bo prva Mojzesova knjiga izgubila ves pomen.
Prosim, da mi kaj poveste o tem problemu v vašem listu.
Goričan
* * *
Znanost napreduje. O tem ni dvoma. Prav tako je res, da človek vedno bolj prodira v skrivnosti celice, ki je nosilec vseh življenjskih pojavov. Danes vemo o tem veliko več, kot so vedeli pred 30 ali 40 leti. Toda kaj je »življenje«?
Filozofi razlikujejo tri oblike življenja: vegetativno, ki je lastno rastlinam, sensitivno ali čutno, ki je lastno živalim, ter intelektualno ali umsko, ki je lastno človeku.
Pred vsem znanstveniki kot znanstveniki raziskujejo le živo celico rastline in živalskega telesa in se ne spuščajo v raziskave o človeški duši. Ta ni predmet biologije in genetike. Zato pustimo ob strani vprašanje o človekovem umskem življenju in si oglejmo le vegetativno in sensitivno življenje. V tem oziru je zlasti genetika odkrila v zadnjih desetletjih čudovite stvari, da omenim le kromosome in njih funkcije v živi celici. Dalje se je biologom posrečilo ohraniti žive organizme »in vitro«, to je v posebnih posodah. Uspelo je umetno oploditi jajčece izven naravnega materinega prostora. In še toliko drugega.
Toda kaj pomeni vse to? Samo to, da človek zmeraj bolj spoznava skrivnosti narave in da se tega znanja more posluževati v svoje namene, vendar zmeraj tako, kot nai'avni zakoni določajo. Znanstvenik, tudi biolog, odkriva naravne zakone in se jih poslužuje, toda ne ustvarja novih zakonov in jih tudi ne spreminja. Vedno ostaja le služabnik narave in nikakor nje gospodar, četudi se večkrat sliši, da je človek gospodar narave. Gospodar bi bil, če bi naravi mogel vdahniti nove zakone ali jih vsaj spreminjati. Toda znanstveniki naravne zakone le odkrivajo in svoja odkritja stavijo v službo človeštvu podobno, kakor so svoj čas raziskovalci odkrivali nove zemlje. Morda bodo kdaj odkrili tudi Skrivnost življenja, kot menite vi, vsaj vegetativnega in čutnega življenja, saj gre za fenomene, za pojave
v čutni naravi, ki je vsa predmet pozitivnih znanosti. Toda ali bo to zoper razodetje božje kot se vi bojite? Prav tako malo kakor odkritje Amerike ali polet na luno. Človek bo le nekaj novega odkril, česar sedaj še ne pozna. Ostalo bo pa še naprej odprto filozofsko vprašanje: V čem je bistvo življenja in kako je nastalo prvo življenje. Za znanstvenika biologa obstajajo le življenjski pojavi, filozof se pa vprašuje, ali so ti pojavi že življenje ali izvira to iz nekega življenjskega počela, življenjskega principa. To je vprašanje, ki se bodo o njem filozofi do konca sveta prepirali. Druga zadeva pa je, kako je nastalo življenje na zemlji, saj vemo, da je bil čas, ko na naši zemlji ni bilo nobenega življenja kot ga sedaj na luni ni. So li prva bitja nastala sama od sebe iz igre fizičnih, kemičnih in drugih sil ali pa je na kak način poseglo vmes neko višje Bitje? Znanost kot taka ne bo tega vprašanja nikoli razrešila, ker posega tega višjega Bitja, ki mu mi pravimo Bog, v igro naravnih sil ni mogla zabeležiti, ker takrat ni bilo še človeka in ker gre za nadnaravno, transcendentno, vso naravo presežno bitje. Takšno bitje pa ni ne v svoji eksistenci ne v svojem delovanju predmet pozitivnih znanosti. Božje razo detje pa trdi le, da je življenje nastalo po božji volji, po božjem posegu. Kako je Bog posegel v naravo, da je nastalo življenje, mi tega ne vemo in nikoli ne bomo vedeli. Je li naravnal igro fizičnih, kemičnih in drugih naravnih sil tako, da se je po njegovem posegu porodilo prvo bitje? V kolikor poznamo delovanje božje previdnosti, je najbrž bilo tako, saj se Bog običajno poslužuje že danega, da doseže nekaj novega. Po latinsko se temu pravi: »Deus operatur per causas secun-das«. Vsekakor pa vsako božje poseganje v naravo ostane znanstveniku, v kolikor je znanstvenik, prikrito. Kajti znanstvenik beleži le pojave, zadnji vzroki mu ostanejo prikriti. Ker je pa človek radoveden in si hoče vse razložiti, zato išče tudi tam, kjer znanost odpove: začne filozofirati, kot pravimo. Toda filozof ni več znanstvenik, temveč mislec.
Zato se nikar ne bojte, da bo znanost ovrgla Boga in božje razodetje. Kvečjemu bo znanost božje razodetje le potrdila, kot že večkrat. Prav tako utegne znanost pomagati, da bomo bolje umevali sveto pismo, tudi prvo Mojzesovo knjigo in ustvarjenje sveta. Zaradi tega se Cerkev napredka in odkritij znanosti nič ne boji, pač pa se boji zgrešenih filozofij, ki pod videzom učenosti in modernosti velikokrat zavajajo ljudi. Cerkev se torej ne boji učenjakov, temveč lažnivih učiteljev. Prav kakor je opozoril Kristus. Boji se tiste znanosti, ki pod krinko znanosti širi zmotne filozofske ideje. Te so škodljive ne pa znanost. Zato skrbno ločite med znanostjo in filozofiranjem.
(r+r)
Ob poimenovanju ulic v Bazovici I
Na prihod komisije za poimenovanje ulic v Bazovici so se domačini zelo pripravili. V ta namen so imeli paseben sestanek v Slomškovem domu 11. in 18. avgusta. Važnost imen trgov in ulic v domači vasi je orisal g. Mezgec takole:
Ime nekega kraja ne označuje le kraja samega, temveč tudi njegove prebivalce, bodisi da gre za ime, ki se je nezavedno udomačilo med ljudstvom in polagoma prišlo v splošno rabo, ali pa za imena, ki so jih prebivalci sami zavestno izbrali in določili.
Tega se tudi mi dobro zavedamo in nam zato ni vseeno, kako se poimenujejo ceste, trgi in klanci v naših vaseh. Nenaravno bi bilo, če bi ta imena bila vasi in njenim prebivalcem tuja, če bi ne imela ničesar skupnega ne z našim naseljem niti z nami samimi. Pravilno pa je, da so imena naravno povezana s krajem samim in njegovimi prebivalci, da se ne bomo čutili tujce v lastni vasi. Tudi obiskovalec, ki bo prišel v našo vas, si bo prav iz teh imen ustvaril pravo sliko o prebivalcih tega kraja ,o njihovem izvoru, jeziku, zgodovini, veri, kulturi, običajih in še o marsičem drugem.
Iz ledinskih imen je mogoče spoznati način življenja, opravila in navade naših prednikov. Ne puščajmo jih ob strani, da ne bodo pozabljena, temveč ohranimo to vrsto ustnega izročila poznejšim rodovom.
V vseh časih so v naši vasi živeli ljudje, ki so si prizadevali za kulturni in gmotni napredek naše vasi. To, kar pomeni danes naša vas, je v veliki meri njihova zasluga. Oddolžimo se njihovemu spominu, njihova imena pa nas bodo vzpodbujala, da bomo posnemali njihov zgled.
Upoštevajmo, da nismo npr. samo Ba-zovci, da smo predvsem Slovenci. Ozrimo se zato na zgodovino slovenskega naroda in spomnimo se ljudi, ki so se potegovali in se borili za narodne pravice, za boljše dni, za bratstvo med narodi. Za te ideale so prestali marsikatero gorje in bridko uro, številni pa so žrtvovali tudi svoja Življenja. Njih imena naj nas spominjajo na duhovno bogastvo, ki smo ga po njih prejeli, da se z njimi tudi mi kulturno dvignemo in poplemenitimo.
Ko je prišla v vas komisija, jo je župnik g. Marijan Zivic takole pozdravil:
Toponomastična komisija išče — po navodilu občinske uprave — stika z občani in želi spoznati želje vaščanov glede poimenovanja ulic po vaseh tržaške občine.
Kolikor se jaz spominjam, je prihod predstavnikov občinske uprave med občane, da se z občani pogovori, izmenja misli, skuša spoznati želje, zahteve in potrebe občanov, prvi po drugi svetovni vojni.
Zato pozdravljamo ta prvi korak uprave tržaške občine naproti ljudstvu, pozdravljamo to lepo demokratično pobudo, ki zbližuje izvoljeno oblast s tistimi, ki so jo izvolili, pobudo uprave, ki se hoče posvetovati s prizadetimi, predno bo kaj odločila ali ukrenila.
V tej modri pobudi vidimo upoštevanje slovenskega človeka, ki je bil žal do sedaj vajen samo izvrševati, ubogati ne pa soodločati pri javni upravi. Veselimo se, da je demokratični razvoj prišel do te stopnje, ko je človek postal oseba; ne samo predmet javne uprave, temveč subjekt, nosilec, odločevalec v javnih zadevah.
Nered, krvoprelitja, revolucije so bile in bodo sadovi tistega napačnega mišljenja,
ki gleda v človeku le številko, delovni stroj, molzno kravo. Hvala Bogu, krščansko pojmovanje osebe si je utrlo pot v javno življenje, vedno bolj se uveljavlja človek kot odgovorni subjekt, odločujoča sila v osebni in javni blagor.
želimo, da bi bile te želje, predlogi, zahteve vaščanov res upoštevane, da bi našle uresničitev v modrih odredbah v korist vseh, a zlasti tistih, ki so bili žal zapostavljeni, žaljeni, oropani človeškega dostojanstva in človeških pravic.
Gospodu občinskemu odborniku Ceschiu naj gre še posebej naše priznanje, ker se
je. na vseh dosedanjih srečanjih držal pravila, naj slovenski človek izraža svoje predloge, opombe ,zahteve v materinem jeziku.
Podobna srečanja med občinskimi upravitelji in vaščani-občani, naj bi se vršila vedno, ko gre za odločitve, ki nujno terjajo sodelovanje in soodločanje vseh, ki žive v isti skupnosti.
Iz teh srečanj bo rastlo medsebojno zaupanje, spoštovanje, ljubezen in skupna skrb za blaginjo. Hujskači ne bodo našli prilike, da bi ščuvali enega proti drugemu in ustvarjali nered ter sovraštvo.
Študijski dnevi v Dragi
Študijski dnevi v Dragi so postali že tradicionalno vsakoletno srečanje slovenskih izobražencev iz zamejstva, zdomstva pa tudi iz Slovenije. Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta je letošnje študijske dneve (30. in 31. avgusta) posvetilo predvsem slovenski zgodovinsko-politični problematiki. Aktualnost napovedanih predavanj je privabila res veliko število udeležencev, zlasti v nedeljo popoldne.
Na otvoritev je bil povabljen tudi deželni odbornik za šolstvo in prosveto Ghist, ki pa je bil drugje nujno zadržan ter je poslal pozdravni telegram.
V soboto je predaval zgodovinar univ. prof. v Ljubljani dr. Fran Zvvitter o prelomnih razdobjih v zgodovini Slovencev v 20. soletju. Predavanje je bilo na akademski višini in podkrepljeno z arhivskimi podatki, ki so javnosti šele v zadnjem času dostopni. Prof. dr. Zwitter je prikazal predvsem delo za ostvaritev nove državne tvorbe Jugoslavije, v katero so po prvi svetovni vojni vstopili tudi Slovenci, ter zgodovinski razplet v težkih in usodnih časih druge svetovne vojne. Predavatelju so udeleženci postavili veliko vprašanj, na katera je odgovarjal z zgodovinsko objektivnostjo. Koreferat je podal dr. Janko Zerzer, profesor na slovenski gimnaziji v Celovcu, -ki je stvarno prikazal potek in posledice plebiscita na Koroškem leta 1920.
V nedeljo zjutraj je bila najprej maša na prostem, ki jo je daroval ob somaševanju štirih duhovnikov msgr. dr. Lojze Škerl, škofov vikar v Trstu. V pridigi je msgr. Škerl med drugim omenil, kakšne
21. marijanski shod na Opčinah
Nedelja, 14. septembra 1969
SPORED
15.30 Marijine pesmi v cerkvi, darovanje okrog oltarja 16.00 Odhod procesije iz cerkve. Sv. maša na prostem: mašuje g. škofov vikar, govori g. župnik iz Doline. Darovanje okrog oltarja, v cerkvi (za zamudnike)
Red v procesiji: križ, otroci, mladina, organizacije, skavtinje, skavti, možje, fantje, strežniki, duhovniki, Marijin kip, kanoniki, g. nadškof, pevci, žene. — Zaključek procesije: za cerkvijo.
DEKLETA, FANTJE! Pridite v narodnih nošah!
ŽENE, OTROCI! Prinesite s seboj cvetje!
Pridi tudi ti in še druge povabi!
naloge čakajo slovenske izobražence danes.
Prvo predavanje je imel msgr. dr. Rudolf Klinec, škofijski kancler v Gorici, ki je na analitičen način prikazal manjšinski problem v luči naravnega prava in krščanske etike. Lahko rečemo, da se je msgr. Klinec v svojem predavanju dotaknil skoraj vseh problemov in težav, ki tarejo zamejske in zdomske Slovence. Zanimive so bile tudi njegove ugotovitve, da je krščanstvo v teoriji zelo dobro rešilo narodnostno vprašanje oz. vprašanje narodnih manjšin, da pa je v praksi še cela vrsta hudih nedostatkov in nedoslednosti tudi pri samih cerkvenih dostojanstvenikih.
Zgoščen pa je bil poskus prikaza verskega stanja v Sloveniji danes, ki ga je posredoval Drago Klemenčič, odgovorni urednik »Družine« v Ljubljani. Predavatelj je opozoril, da so statistični podatki o verskem stanju v Sloveniji včasih varljivi in da verski položaj ni tako rožnat, kot zgleda na prvi pogled.
Popoldne so prof. dr. Boris Pahor iz Trsta, dr. ing. Dušan Nendl iz Aaachna in časnikar Franc Jeza iz Trsta nakazali svoje misli in ugotovitve, kakšno pot naj izbirajo Slovenci za svojo ohranitev in za najboljšo mednarodno uveljavitev. Vsi trije predavatelji so v svojih prikazih dobro nakazali problematiko in tudi konkretno začrtali svoje predloge. Kakor po ostalih predavanjih, tako se je tudi po teh razvila široka diskusija.
Ti študijski dnevi so ponovno pokazali uspešnost in posrečenost takih srečanj.
Nepotrebno krivično ravnanje
Medtem ko se vpisovanje v naše šole še vedno nadaljuje, je šolsko skrbništvo v Trstu objavilo 28. avgusta prednostne lestvice prosilcev za poučevanje na slovenskih srednjih šolah.
Novost je letos v tem, da bodo imenovani prosilci poverjeni za nedoločen čas. To je vsekakor pomembna sindikalna pridobitev.
Omenjene prednostne lestvice so bile letos objavljene s precejšnjo zamudo, kajti po veljavnih ministrskih predpisih bi morale biti objavljene že 20. avgusta. V zvezi s tem slovenski šolniki ponovno ugotavljajo, da jim šolske oblasti še vedno nočejo priznati usposobljenostnega izpita iz slovenščine, kakor ga italijanska zakonodaja predvideva. Med slovenskimi šolniki je precejšnje nezadovoljstvo tudi zato, ker osrednje šolske oblasti niso še nikdar razpisale obljubljenih usposobljenostnih izpitov za poučevanje na naših srednjih šolah. Zato je toliko bolj nerazumljivo in protislovno, da komisija nekaterih šolnikov, ki imajo usposobljenostni izpit za poučevanje slovenščine, ni niti vključila v odgovarjajočo lestvico. Takšno postopanje je zelo začudilo ne samo neposredno prizadete, temveč tudi vse tiste, ki si prizadevajo, da bi se položaj strokovno usposobljenih učnih moči na slovenskih srednjih šolah vendarle začel pozitivno reševati.
Vse to se je zgodilo, čeprav je bilo v preteklih mesecih marsikaj zagotovljenega in obljubljenega od merodajnih krogov sindikalnim in političnim organizacijam ter poslancu Belciju.
Sedaj pa se slišijo raznovrstni komentarji in glasovi o pritožbah celo na Državni svet v Rimu.
f Lucija Štoka roj. Španger
Pretekli teden je umrla gospa Lucija Štoka roj. Španger, mama našega deželnega svetovalca dr. Draga Štoka. Pokopali so jo na domačem pokopališču na Konto-velu. Pogreba se je udeležilo poleg sorodnikov veliko število prijateljev, znancev in vaščanov. Pogrebno mašo s priložnostnim nagovorom v cerkvi je opravil dr. Stanko Janežič.
Pokojnica je bila zelo dobrega srca in je vzgojila petero otrok v poštene in zavedne Slovence.
Možu Jerneju in otrokom izrekamo globoko sožalje.
Deželni prispevek za kulturne dejavnosti
Odbornik za prosveto in šolstvo Giust je izdelal poseben načrt za porazdelitev prispevkov, ki jih predvideva deželni zakon štev. 11 iz leta 1969 za kulturne in znanstvene namene. Deželni odbor je odobril omenjeni predlog, po katerem je nakazanih 970 milijonov lir za razne kulturne dejavnosti.
f Franc Štoka
V	Ljubljani je pred kratkim umrl Franc Štoka, ki je bil takoj po drugi svetovni vojni vodilni jugoslovanski eksponent v Trstu.
Prispevki slovenskim kulturnim ustanovam
Deželni odbor je sklenil, da bo Slovenskemu gledališču v Trstu dodelil 10 milijonov podpore za finančno leto 1969. Denarnih prispevkov deželne uprave bodo deležne tudi druge slovenske kulturne in prosvetne ustanove na Tržaškem in Goriškem.
TONE ZRNEC
Po Baragovi deželi
V	Torontu (Kanada) je izšla v založbi Slovenske šole Marija Pomagaj v Torontu 177 strani obsegajoča knjiga pod gornjim naslovom. Na naslovni strani je slika škofa Friderika Baraga od Matevža Langusa (original slike je v ljubljanskem semenišču). Knjigo je z risbami opremil znani slovenski kipar France Gorše.
Knjiga, ki jo je napisal Tone Zrnec, župnik slovenske župnije Marija Pomagaj v Torontu, je zelo važen prispevek za poznavanje našega svetniškega kandidata Barage, ki je žrtvoval vse svoje življenje za širjenje krščanstva med severnoameriškimi Indijanci.
Knjiga je priročnik, ki opisuje Baragovo deželo (Baragaland), to je kraje, v katerih je Baraga z izredno požrtvovalnostjo razvijal svoje misijonsko delovanje.
Baraga je misijonaril med indijanskimi Otawani in Očipvojci. Zrnec je raziskal, koliko Baragovih cerkvic in zgradb še stoji, koliko je ohranjenih njegovih osebnih predmetov in koliko cerkvene opreme iz tistih časov.
Zrnec opisuje tudi delo neposrednih Baragovih sodelavcev, pomembnejših misijonarjev. Omenja tudi prve slovenske naseljence v tej deželi.
Baragovi življenjepisi so nepopolni. Zato je Zrnecova knjiga zelo važen prispevek ne samo za cerkveno zgodovino, ampak tudi za Baragovo beatifikacijo.
Romarskemu delu po Baragovi deželi je pisatelj dodal 15 zelo zanimivih člankov raznih baragoslovcev, ki osvetljujejo Baragovo svetost in veliki pomen njegovega apostolskega delovanja. Janez Kopač piše o Baragi in slovenskem misij onstvu. Maksimilijan Jezernik naglaša njegov pomen za ameriško Cerkev. Jože Gregorich podaja oris Barage kot apostola ekumenizma. Rudolf Čuješ pa kot socialnega delavca in očeta indijanskega človeka. M. Jezernik razloži tudi Baragove misijonske metode. Omenil sem samo nekatere članke, ki so kakor tudi ostali kratki, a zelo temeljiti in važni za spoznavanje Baragove svete osebnosti in njegovega misijonskega delovanja.
Knjigi so dodani trije zemljevidi Baragove dežele.
Iz dna srca moramo biti hvaležni Tonetu Zrnecu, slovenskemu župniku v Torontu, ki nam je pripravil tako zanimivo in važno knjigo o Baragovi deželi, knjigo, ki je tudi odličen prispevetk za bodoče Baragove življenjepise.
Knjiga se dobi v Katoliški knjigarni v Gorici in v knjigarni Fortunato v Trstu.
S. B.
milili  ....................................................................................................................................................................................................................................................................................................................
21. marijanski shod na Opčinah, nedelja 14. septembra 1969
llllllllillllilllllilllllllllllllllllllllllilllllillillllillllllHIIIIIIIIIIIIIIIIlililllillillllllilllll
t Msgr. Janez Hladnik
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllUMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIfllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIItltlllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllHlllllllllll^	llIllllllllltllllllllllllllllllHIlllltlllllllttlltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllflllllllllllllllllUllUlUilllltlllllllllllilltllillilllll
42 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
( SPOMINI )
Umrl je torej stric. Hitro sva z gospodom Andrejem skomibinirala, kako bi mogel iti jaz, ker on pač ni mogel. Torej v Avber k ščeku. To je bil duhovit mož, ki je nekajkrat ustrahoval laške poslance v parlamentu, pa tudi Kraševce je znal dobro držati iin radi so ga imeli. Razkril mi je tudi eno izmed svojih skrivnosti, saj je bil poln duhovitosti: »Sem jih pogrun-tal te moje Kraševce; radi imajo kratko pridigo pa dolgo klobaso!«
V	Tomaju naj bi dobil avtobus, ki je vozil na Vipavo in od tam čez črni vrh v Idrijo. A sem ga zamudil. Ostala mi je le še pot z vlakom na Sv. Lucijo in od tam z avtobusom v Idrijo. Ker sem imel lepega časa na pretek, sem si najprej ogledal Tomaj, kjer so imele šolske sestre znamenito gospodinjsko šolo.
Tomaj, Dutovlje, Štanjel... spomnil sem se Pregljevega »Magistra Antona«. Povsod vinogradi, vmes nizka krivenčasta drevesa, tamle je kal za napajanje živine, spet tam skromna rfjivica. In škržati! Kako so peli, kako so žgoleli, kako čirikali... Milijon glasov je napolnjevalo vse žareče ozračje.
Pa teran! Saj res, naš teran. Pa sem odkril, da bi mi prav prišel požirek dobre pijače. In sem ga naročil pri prvi gostilni. Pred hišo v senci drevesa sem sedel in po malem, požirek za požirkom, sem mu hotel priti prav do dna njegovega plemenitega okusa.
Po cesti so vozili pšenico v mlatev. Kmalu nato sem bil na malem selišču, kjer je stala mlatilnica, ki je dajala od sebe Kraševcem skromno pšenico.
še pol ure hoda, so mi povedali, je do Štanjela. Starinski trg, slaven svoj čas, brezpomemben sedaj, same zidine. Stopil sem na postajo. Kar kmalu je prišel vlak, kii me je potegnil k Sv. Luciji, kjer sem presedel v avtobus in bil ob 10" zvečer v Spodnji Idriji. Tam sem dobil gostoljubno streho za tisto noč, kajti zame je bilo pač nemogoče hoditi ponoči v samot-
ne hribe, kjer je ležal mrlič.
Naslednje jutro so bili ob osmih z rajnim že pred cerkvenimi vrati, kjer sem ga pričakal z župnikom in kaplanom iz Spodnje Idrije.
Povedali so, da so rajnega najprej peljali na vlačilih, kajti po strmini je nemogoče nesti breme v štirih. Po tistih strminah je povsod tako, da nizdol sploh vsa bremena spravljajo na ta način.
Drugi dan sem obiskal sorodnike v Črnem vrhu in se nato vrnil v Trst.
NA SVETO GORO
Sveta gora pri Gorici! Kolikokrat smo sedeli otroci okoli matere, ki nam je pripovedovala o Sveti gori. štiri ure je do Ajdovščine in osem ur naprej na Sveto goro, odkoder se vidi ves svet in v nebesa. Je to pribežališče žalostnih, zavetišče potrebnih za vso Primorsko. Vedno sem želel poromati tja gori, zato sem povedal to gospodu Andreju, ki me je že tudi nameraval povabiti na to slavno božjo pot.
Z vlakom sva šla do Gorice. V prijetni družbi pri »Jelenu« sem se seznanil z izbranimi slovenskimi kulturnimi delavci.
Dr. Janko Kralj, Kemperle, Bednarik, Filip Terčelj, Lojze Bratuž. Spomnim se pač le nekaterih.
In Soča! Krasna si, bistra hči planin! Doli nekje pri Sovodnjah smo našli primeren kraj in sem se tudi okopal v Soči.
Proti večeru sva sedla na tramvaj, ki naju je zapeljal proti Solkanu in nato peš na goro. Počasi sva rinila navzgor. Nižalo se je sonce proti Sabotinu, dokler ni utonilo za Furlanijo. Počasi so rasli pred nama obrisi kraške planote, Čavna in Nanosa. Daleč v daljavi se je zasvetila voda sinjega Jadrana. Pa so se že začele ožiti meje obzorja. Mrak je zakril vso nižino. Na Sveti gori je pa zvon oznanil Zdravo Marijo. Bila je noč, ko sva prišla na vrh.
Kmalu sva našla, kar je treba za počitek in nato v Marijino svetišče, že novo, dodelano po vojni, kajti staro je bilo popolnoma porušeno.
V	sikrivnostni tišini in mraku bazilike sem položil pred Marijo klice in prošnje, potrebe, skrbi in težave slovenskega naroda, katerega je Ona hotela tolažiti iz tega svetišča na Skalnici, kot je to povedala pred štiristo leti Urški Ferligojevi iz
Grgarja, ki leži pokopana spodaj v dolini.
Tudi Slovence, katere je gnala sila v tujino, ki so pred odhodom sem gori obračali oči, sem položil Mariji na srce.
Drugo jutro sva opravila sveti maši, nakar sva uživala čudoviti razgled, ki se nudi iz te prelepe razgledne točke. Kakor obmejno stražnico je postavila Marija Sveto goro. Prav nanjo se je naselila, kajti od tu seže oko do skrajnih meja na za-padu, kamor so se Slovenci naselili, da Marija iz te točke nad njimi bedi. Vse tja do Ogleja in še naprej do Barbane, kjer je zadnji mejnik slovenske zemlje.
Benetke, Jadransko morje, Gradež, z daljnogledom se vidi stolp Sv. Marka, vsa kraška planota, doli pa se vije izpod Nanosa Vipava skozi akacijeve gozdiče in tihe vasi. Javornik v Hrušici, Goljak v Trnovskem lesu. Tjale na sever pa vidiš, kako kukajo snežniki Julijskih Alp in skušajo pozdraviti Svetogorsko Marijo.
Pod megleno tenčico v dolini hiti zelena Soča. Tik spodaj pa leži Gorica kot odprta knjiga in kot slovenska bolečina, ki je naša od začetka in bi morala biti tudi do konca.	(Se	bo	nadaljevalo)
SE
Zavod Alojzijevišče
že nad 70 let deluje v Gorici zavod Alojzijevišče, ki zbira pod svojo streho fante, ki obiskujejo srednje šole v Gorici, da jim nudi krščansko vzgojo. Zavod je nastal iz skrbi naših slovenskih duhovnikov prejšnjega stoletja, da ne bi zamrli včasih res izredni talenti po vaseh naše goriške nadškofije in drugod. Včasih so prihajali v šole le sinovi bogatih staršev, revnejši pa niso zmogli stroškov, ki jih je zahtevalo šolanje. Alojzijevišče pa je dalo možnost tudi tem, da so se izobrazili, in mnogi izmed teh so pozneje učinkovito vplivali na življenje Slovencev na Goriškem in drugod.
Zavod je od svoje ustanovitve doživel res težke preizkušnje. Med prvo svetovno vojno je bil porušen, pod fašizmom pa ukinjen in vsa lastnina mu je bila odvzeta. A kljub vsem težavam še živi, za kar gre zahvala našim požrtvovalnim duhovnikom.
Tudi preteklo leto je imel kar zadostno število gojencev, ki so skoro vsi srečno dovršili svoje šolsko leto. Za prihodnje leto zavod zopet vabi starše, ki jim je pri srcu krščanska vzgoja otrok, naj vpišejo svoje sinove med redne gojence, ki jim zavod nudi vse potrebno, ali pa med izredne, ki prihajajo v zavod po šolskem pouku in tam ostanejo pod nadzorstvom do večerje ter naredijo svoje šolske naloge. Redni gojenci se lahko po dogovoru s starši vračajo v družine ob nedeljah in praznikih.
Vpisovanje v zavod novih in bivših gojencev je pri vodstvu Alojzijevišča (ulica don Bosco 11) vsak dan od 11. do 12. ure. Ker so mnogi starši čez dan zasposleni, lahko pridejo v zavod tudi ob kakršni koli dnevni uri.
Štandrež
Naše prosvetno društvo je v nedeljo priredilo za svoje člane skupen izlet v planine. V zgodnjem jutnu smo krenili po Soški dolini in obiskali najprej Gregorčičev grob pri Sv. Lovrencu. Nato smo se povzpeli v planinsko vas Drežnico in tam v prelepi cerkvi opravili nedeljsko bogoslužje. S petjem in muziko, saj smo imeli med sabo tudi harmonikaša in kitarista, smo dospeli v vas Soča, kjer smo imeli kosilo v prijazni gostilni in na travniku ob njej. Ko nas je avtobus počasi vlekel proti Vršiču, smo občudovali gorski svet. Naša zadnja postaja je bila ob Belope-ških jezerih. Tam smo dočakali večer prijetnega dneva in se nato vrnili domov.
Pokrajinski svet je obvestil vlado o težki gospodarski krizi
Na zadnji seji pokrajinskega sveta so zaključili pregled preventivne bilance za leto 1969. Soglasno so sklenili, da bodo obvestili vlado o težki finančni krizi go-
Obhajanje po starem tudi v Nemčiji
Kardinal Benno Gut, prefekt papeške kongregacije za bogoslužje, je tudi nemškim škafom dovolil, da smejo po potrebi uvesti nekdanji način obhajanja, ko duhovnik položi verniku hostijo na roko in ne v usta. še vedno pa mora ostati v veljavi tudi dosedanji način obhajanja. Tega dovoljenja se je že poslužil kolnski nadškof Hoffner in v svoji nadškofiji uvedel taJc način obhajanja. iiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Zadeva avtoceste skozi Sovodnje in Standrež
Gradnja avtoceste Villesse-jugoslovanska meja se je približala Soči. Sedaj mislijo kmalu začeti z deli tostran Soče preko Sovodenj in Štandreža do državne meje. Državna ustanova ANAS je izdelala idejni načrt, ki predvideva, da bo avtocesta šla od Majnice skozi Sovodnje po najkrajši poti do meje. Cesta bi šla skozi Sovodnje med poslopjem posojilnice in športnim igriščem, nato pod železnico preko sedanjega letališča do meje. Predvideno je, da bi cesta skozi Sovodnje bila vsekana in bi skozi vas bila pokrita in tvorila neke vrste predor. Na ta način bi prav v nobenem oziru ne bila vas presekana v dvoje, kajti sedanja cesta bi ostala kot je, saj bi avtocesta šla pod njo.
Proti temu načrtu je sovodenjska občina vložila pritožbo in predlagala novo traso za avtocesto. Po tem načrtu bi cesta od Soče zavila proti Štandrežu, presekala kos sovodenjskega in štandreškega polja ter pri sedanji železniški čuvajnici prekoračila železnico, pustila ob strani letališče in preko štandreških njiv dosegla mejo. Po tem sovodenj skem načrtu bi cesta tekla po visokem nasipu nad deželno cesto in železnico.
Ce primerjamo oba načrta, ugotovimo, da bi po načrtu ANAS cesta bila krajša, poglobljena ter bi vzela tudi kos letališča. Po sovodenjskem načrtu pa bi cesta bila daljša, vsa na površju, šla bi v celoti po
obdelani zemlji Sovodenjcev in štandrež-cev in pustila pri miru letališče, ki ni našim ljudem v nobeno korist. Zanimivo b: bilo, da bi nam kdo izračunal, koliko več zemlje bi vzela kmetom avtocesta po sovodenjskem predlogu v primeri s predlogom ANAS.
Kolikor nam je znano, številni Sovo-denjci ne soglašajo s predlogom, ki ga je stavila njihova občina. Še bolj vznemirja sovodenjski predlog štandreške kmete, saj bi na ta način izgubili nove obdelovalne površine svojih že itak tako zelo skrčenih njiv. Zavedati se moramo vsi, da je zemlja zmeraj večja dragocenost in da je ne smemo po nepotrebnem zapravljati. Zaradi tega so se štandreški kmetje, združeni v svojem Kmečkem društvu, uprli so-vodenjskemu predlogu in s pismom na goriško županstvo predlagali, naj avtocesta teče po prvotnem načrtu, ki bi bil bolj ugoden tako za Štandrežce kot za Sovodenjce. Ta njihova vloga je povzročila hudo kri na uredništvih nekaterih časopisov, ki so pisali, da so protestirali neki štandreški »bonomjanci«. Vemo pa, da gre za štandreške kmete, ki so včlanjeni v svojem slovenskem kmečkem društvu. Vsa zadeva bo te dni prišla v razpravo pri deželni upravi v Trstu, ki se bo morala izreči o dokončni izbiri. Na razpravo so povabili tudi zastopnike občinske uprave iz Gorice ter Sovodenj.
Razpis natečaja za študijsko štipendijo
Tržaška univerza razpisuje natečaj za eno študijsko štipendijo v spomin predsednika goriške administracije odv. Angela Culota. Natečaja se lahko udeležijo slušatelji redno vpisani na tržaški univerzi za kemijo in inženirstvo. Zmagovalec bo prejel brezplačno mesto za študij v Casa dello študente.
riške pokrajine. Poslanec Marocco je poslal vladi pismo, v katerem pojasnjuje nevzdržni položaj naše pokrajine. V pismu sprašuje odgovorne kroge, če jim je znana finančna kriza goriške pokrajinske administracije, ki je v letu 1968 zabeležila
4.744.000.000 deficita. Tej ogromni vsoti je treba prišteti še letošnji deficit, ki ga računajo na 637.800.000 lir. Marocco pojasnjuje, da je pokrajina zašla v tako krizo največ zaradi politično-gospodarskih dogodkov zadnjih petdeset let in zlasti še zaradi meje po drugi svetovni vojni, ki je pokrajini odvzela lep del zaledja. Onstran meje so ostali obrati, v katere je pokrajina bila položila velike investicije in za katere ni dobila nobene odškodnine. Marocco prosi vlado, naj podvzame potrebne korake, da se odpomore težkemu položaju naše pokrajine.
Hrvatska folklorna skupina
Obilno občinstvo, med njimi pretežno število Slovencev, se je zbralo v soboto zvečer v telovadni dvorani v Gorici, da prisostvuje prisrčnemu srečanju s hrvaško kulturno skupino »Mičo Vitas« iz Slavonskega Broda. Taka srečanja, je v pozdravni besedi poudaril napovedovalec, služijo k okrepitvi prijateljstva med narodi in so lep doprinos za dosego miru, ki si ga vsi želimo.
V	dveurnem nastopu so nas naši hrvat-ski gostje nato prijetno zabavali in nam prikazali značilnosti njihovih tradicij v bogastvu narodnih noš, pesmi, glasbe in ritma. Zlasti kola, ki jih je plesalo šest mladih parov v slavonskih narodnih nošah, je občinstvo nagradilo z obilnim ploskanjem.
Ptičji sejem
Letošnji ptičji sejem v okviru sejma sv. Jerneja, ki ga vsako leto prireja gori-ška Pro Loco, je letos zabeležil velik uspeh. Razstavljenih je bilo okoli 20.000 ptičev vseh vrst. Občinski park je bil od zgodnjega jutra do večernih ur predmet nenehnih obiskov. Računajo, da si je ptičjo razstavo ogledalo nad 5.000 oseb. Razdeljene so bile tudi številne nagrade.
Širite »Katoliški glas
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 7. do 13. septembra 1969 Nedelja: 18.15 Celovečerni film. 20.35 Ljubezen po starem - humoreska.
Ponedeljek: 18.35 Tiktak: Suzankin svet. 19.20 Poljudno znanstveni film. 20.35 A. Hieng: Gluhi mož na meji - TV drama.
21.50 H. Berlioz: Rimski karneval.
Torek: 18.35 Risanka. 18.45 Po Sloveniji. 19.05 Po sledeh napredka. 19.20 Jazz festival v Ljubljani. 20.35 Dober dan, žalost - am. film. 22.05 Dosežki medicine: Operacija kolka. 23.00 Waterpolo: Italija : Jugoslavija - posnetek iz Budimpešte.
Sreda: 18.30 Velika pustolovščina - film.
19.00	Pisani trak. 20.35 D. Cimarosa: Tajni zakon - opera. 22.55 Waterpolo: Nizozemska : Jugoslavija.
četrtek: 20.35 Lepa naša domovina -Kmetijstvo. 21.05 Profili slovenske kulture na Tržaškem. 21.50 Smart - film.
Petek: 18.15 P. I. Čajkovski: Koncert za violino in orkester. 19.00 Po Sloveniji. 19.20 Svet na zaslonu. 20.35 Princ Študent - am. film.
Sobota: 18.25 Diseneyev svet. 19.15 Kitajska vojna. 21.35 Rezervirano za smeh.
21.50 Serijski film.
ZA KMETOVALCE
Trgatev se bliža
Še en mesec in začelo se bo vrvenje po vinogradih. Kdor je skrbel za trte in jih pravilno negoval, bo imel dober in zdrav pridelek. To pa je šele polovico uspeha. Za dobro vino je potrebna tudi čista klet, zdrave vinske posode ter pravilno negovanje mošta in vina.
Zato bo naša prva skrb, da očistimo in razkužimo klet. Najprej jo bomo prebelili z apnenim beležem, katerega pripravimo tako, da v 10 litrih vode raztepemo pol kg gašenega apna. Gašeno apno naj bo mehko kot maslo in brez kakih trdih primesi. Belimo s čopičem ali še laže z vinogradniško škropilnico. Uporabljajmo le sveže pripravljen belež; zastareli pripravek nima več razkuževalne moči. Ako se je po stenah razvila plesen, bo razkuževanje še bolj učinkovito, če apnenemu beležu primešamo modre galice in sicer pol kilograma na vsakih 10 litrov.
Pod v kleti, ki naj bo iz cementa, operemo z obilno vodo. Razumljivo je, da ilovnata tla niso primerna za klet, ker nudijo zatočišče raznim vinskim boleznim in povzročajo preveliko vlago.
Končno naj klet razkužimo z žveplom. Najprej odnesemo iz kleti vse kovinske predmete kot so lijaki, črpalke, posode itd. Nato prižgemo žveplo — približno 1 kg na vsakih 100 kub. metrov prostora ter zapremo vsa okna in vrata za 24 ur. Žvepleni dioksid, ki se razvija pri gorenju žvepla, prodre v vse kote in špranje ter uniči vse plesni in bakterije, katerih ne bi mogli doseči z navadnim čiščenjem. Zvep-lanje kleti je posebno priporočljivo v naših malih kleteh; zato naj bi ga kletarji izvedli večkrat na leto. Najlepša prilika za žveplanje kleti pa je prav sedaj, ko jo pripravljamo za sprejem novega pridelka.
Inž. J. Košir
Vpisovanje v enotno nižjo srednjo šolo v Gorici, ul. Randaccio, se nadaljuje vsak dan od 9. do 12. ure do vključno 25. septembra.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Milka Velikonja 2.500; N. N., Gorica, 10.000; N. N. ob veselem družinskem dogodku, 10.000; namesto cvetja na grob pok. Angela Hribmika daruje družina Vicchi 2.000; Ga. Gizela iz Števerjana 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: Milka Velikonja 2.500; N. N. 10.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N., Gorica, 10.000. Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
Ob smrti sina Ivana Antonija Kamel
5.000, namesto cvetja na grob pok. Ivana Karnel: Slavec I. 5.000, družina Žerjal
5.000, B.A. 3.000, Marija Bizjak 1.500, Justina Negode 1.000, Fani Orel 1.000 lir.
Vsem plemenitim dobrotnikom Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Dne 15. septembra, na god Žalostne Matere božje bo običajno
Romanje na Barbano
slovenskih vernikov iz goriške nadškofije.
PROGRAM:
Ob 10. uri skupna sv. maša
Ob 14. uri pete litanije M. B. z blagoslovom
Ob povratku ogled nove župne cerkve in obisk misijonskega zavoda v Cervignanu ter Palmanove.
Priglasite se pri svojih dušnih pastirjih. Za Gorico pri g. Kleindienstu.
RADIO
TRST A
Spored od 7. do 13. septembra 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: Tisoč in ena noč (10) »Zgodba o zavistnih sestrah«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Dobri-čanin: »Skupno potovanje«, veseloigra v treh dejanjih. 18.45 Bednarik: »Pratika«.
19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: V starih časih »U paštnih nigdr ne zmanka dela«.
Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušalkami«. 17.20 Za mlade poslušavce: Car glasbenih umetnin. 18.30 Zbor »Monte Sa-botino« iz Gorice. 21.00 Odlomki iz svetovnih romanov: M. Cervantes: »Don Ki-hot«. 22.00 Slovenski solisti.
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00 Bednarik: »Pratika«. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Dogodivščine iz vsega sveta: »Novinarji na delu«. 19.45 Cerkveni zbor od Sv. Ivana v Trstu. 20.30 Gotovac: »Ero z onega sveta«, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Najlepši trgi Italije: Rafko Vodeb (11) »Stolni trg v Milanu«. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.35 R. De Benedetti: Pionirji elekrike (27) »Marconi iznajde brezžični telegraf«. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Ljudske pesmi. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 20.30 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00 Umetniki o sebi (10) »Ksenija Vidali. 17.35 Otroci na počitnicah. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.45 Ruski ljudski plesi. 19.10 Iz mitologije filma: Zvezdniki (11) »Marylin Monroe«. 20.30 P. A. Beaumarchais: »Materina krivda«, drama v petih dejanjih.
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Kam v nedeljo. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.35 R. De Be-nedetti: Pionirji elektrike (28) »Thompson odkrije elektron«. 17.55 Naši športniki.
18.15 Umetnost, književnost in prireditve.
19.00 Otroci pojo. 19.10 Pesniški nazori včeraj in danes. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.30 Gospodarstvo in delo. 20.45 Koncert operne glasbe. 21.35 Veseli utrinki.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Tone Penko: »Gozdni sadeži«. 15.55 L. Davanzo: »Vama pot«, oddaja o prometni vzgoji. 16.45 Cirule-čarule, pesmi, igre in pravljice za otroke. 17.20 Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Moj prosti čas. 18.00 Ne vse, toda o vsem. 18.45 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Revija zborov Slovenske prosvetne zveze iz Trsta. 19.10 Umetniki o sebi (11) »Stanko Malič«. 20.45 Tončka Curk: »Vitez Erazem Predjamski«. Radijska drama.
Števerjanski športni teden
V soboto zvečer se je pričel števerjanski športni teden. V župnijskem domu se je za to priliko zbralo zelo veliko štever-janske mladine. Najprej je g. župnik daroval sv. mašo, ki je veljala tudi za nedeljo za tiste atlete, ki so ta dan tekmovali. Sledila je otvoritev. Najprej je predstavnik športnega združenja »Brda« orisal pomen teh iger. Nato je števerjanski župan g. Stanislav Klanjšček povedal nekaj vzpodbudnih misli. Voščila je prinesel tudi predsednik prosvetnega društvo »F. B. Sedej«.
V nedeljo je bilo tekmovanje v nogometu, v ponedeljek kolesarska dirka, v torek odbojka. Tekme se še nadaljujejo. Zaključek in nagrajevanje bo v nedeljo ob 20. uri. Daljše poročilo prinesemo prihodnjič.
S. Z. Oiympia obvešča, da se vrše redni odbojkarski treningi od 19. ure dalje vsak ponedeljek, sredo in petek na novem igrišču ob Katoliškem domu.
OBVESTILA
V	nedeljo 7. septembra bo duhovna obnova za žene in Marijino družbo. Duhovna obnova bo pri uršulinkah. Začetek ob 9. uri, zaključek ob 18. uri z mašo.
Duhovna obnova za dekleta bo v nedeljo, 14. septembra v Zavodu sv. Družine v Gorici. Začetek ob 9. uri, zaključek ob 18. uri z mašo. Duhovno obnovo bo vodil g. Vinko Kobal, župnik v Ročinju.
Ravnateljstvo državnega znanstvenega liceja »France Prešeren« v TRSTU sporoča, da se vrši vpisovanje v vse razrede znanstvenega liceja, višje gimnazije in klasičnega liceja vsak dan od 10. do 12. ure do vključno 25. septembra 1969.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Vsem, ki so nam izrekli sožalje in pomagali pri pripravi pogreba našega nepozabnega
Angela Hribrnika
naša iskrena zahvala.
Žena Antonija, svaki Franc, Marija in Ferdinand Felc z ženo Vinko
Gorica, Čekovnik, Sežana, Stuttgart,
30. avgusta 1969
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so v tako velikem številu spremili na zadnji poti našo drago
Lucijo Štoka roj. Španger
Posebna zahvala domačinom s Kontovela in Proseka, gospodu župniku Bogatcu, dr. Janežiču za tople poslovilne besede in vsej častiti duhovščini, pevskemu zboru »Vasilij Mirk«, cerkvenemu pevskemu zboru, organistu g. Cibicu, številnim darovalcem cvetja in vsem, ki so kakorkoli počastiti spomin blage pokojnice.
Mož Jernej, otroci z družinami, brat, sestre in ostali sorodniki
Kontovel, 31. avgusta 1969