Petiltta iiti reformatorja Dne 6. julija 1.1. je minilo petsto let, odkar je umrl na grmadi Čeh Jan Hus. Rojen je bil najbrže leta 1369. v Husincu na Češkem in po svojem rojstvenem kraju si je tudi nadel ime Hus. Hus je bil kmetiški sin. S 27 leti je postal profesor na vseučilišču in je bil obenem sloveč pridigar in izpovednik kraljice. Čital je spise Angleža Wiclifa, ki je nastopal proti posvetnosti cerkve in nekaterim njenim naukom, hoteč oživiti načela prvotnega kristjanstva. Hus se je navzel teh naukov in pridigal z vedno večjo odločnostjo in ognjevitostjo proti dotičnim uredbam papeštva in cerkve, proti nekristjanskemu krivoverstvu, proti običajem in zlasti proti odpustkom, ki po njegovem mnenju niso nič drugega, nego težko obdavčenje neposestnih slojev. Prvi hujši spor je nastal na univerzi v Pragi, ki je bila narodno organizirana in so imeli na njej Čehi samo en glas. Hus je namreč dosegel pri kralju, da so dobili Čehi na univerzi1 večino glasov. To je pa vznevoljilo nemške dijake in profesorje, da so ustanovili v Lipskem svoje nemško vseučilišče leta 1409. Hus je potem postal rektor praške univerze. Ko je Hus prevedel Wiclifove spise, so ga denuncirali pri praškem nadškofu Zbynku pl. Hasenbergu, ki ga pa ni zaradi teg,a preganjal. Do katastrofe je prišlo leta 1411., ko je Hus jel agitirati proti vojni. Papež Ivan XXIII., ki so mu dali ime »utelešen vrag«, je pozval krščanske narode na križarsko vojno zoper neapeljskega kralja, ker je podpiral protipapeža. Ko so prišli v Prago papeževi poslanci, da bi pobirali vojni davek — v oblikr odpustkov — je nastopil proti temu početju Hus tako ognjevito, da je razburjeno ljudstvo odvzelo poslancem papeževo pismo, ga v izprevodu nosilo po mestu ter sežgalo, poslance pa zasmehovalo. V tem je prišel v Prago nov nadškof, kakor pravijo, analfabet, ki je sporočil papežu praške dogodke. Husa in nje- gove nauke so prokleli. Kralj ga ni mogel več ščititi. Hus je moral zapustiti Prago, bival je po čeških graščinah ter pridigal neustrašeno dalje ljudstvu. Leta 1414. je sklical cesar Sigismund cerkveni zbor v Kostnico ob Bodenskem jezeru, ki je trajal tri leta in je bil zbirališče kristjanskih mogočnežev. — Zbor ni hotel končati samo spora med papeži, marveč je hotel odpraviti tudi krivoverstvo. Husa so povabili v Kostnico. Cesar Sigismund mu je dal spremno pismo. Učenjaki so se prepirali, ali se smatraj kraljevo pismo le kot potni list ali pa kot listino, ki jamči Husu svobodo in življenje. Zbor je bil vsekakor mnenja, da krivovercu ni treba izpolniti nikakršne obveznosti. Dne 3. novembra 1414 je prišel Hus v Kostnico. Zaslišal ga je poseben odbor ter ga nato pol leta zaprl v vlažno ječo. Dne 8. junija 1415 so ga priVedli na zbor, da se tam zagovarja. Zagovarjal se je Hus s silno ognjevitostjo, misleč, da gre za resnico, dočim je bila obsodba že vnaprej izrečena s stališča interesov. Hus je odklanjal preklic svojih naukov. Obsodili so ga kot pravega in javnega krivoverca in zavodnika ljudstva. Njegovi duhovni sodniki so strgali z njega duhovsko obleko tef ga izročili potem posvetni pravičnosti. Za krivoverce je bila določena smrt na grmadi. Obsodbo so izvršili takoj. Preden so ga usmrtili, so ga oblekil v nadškofovsko obleko, na škofovi mitri sta bila naslikana dva hudiča, kar pomeni nadškofa vseh krivovercev. Do 3000 oborožencev se je zbralo, in v silni gneči so ga vedli na morišče. Njegov pepel so stresli v Reno. Klerikalni zgodovinarji, zlasti Janssen, prištevajo krivdo socialne revolucije v 16. stoletju večinoma Janu Husu. Hus se je naslanjal na Wiclifove nauke, ki so bili naperjeni proti pokvarjenosti kristjanstva. Tedanje gibanje je imelo krinko dogmatiškega krivoverstva, in zlasti Husova agitacija je pripomogla, da je prišlo do velikanskega boja. Wiclifovi nauki ne bi bili ittieli vpliva, če ne bi jih bil jel širiti Hus. V srednjem veku je predstavljala cerkev kulturo in napredek. Cerkev je gospodovala v kulturnem življenju. Ko je pa jel naraščati nje posvetni vpliv, je pa jela padati nje morališka sila. Vnel se je v njej narodhostni prepir, volili so po več papežev, in pojavilo se je več stvari, proti katerim so nastopali posamezni cerkveni1 dostojanstveniki. Nastala so mnenja, da ni umestno, če postane papež posvetni gospodar vseh narodov, duhovnik gospod vseh stanov in cerkev največja avtoriteta na svetu. Za Čehe je imel v teh razmerah Husov nastop velik pornen. S Husom se je jel češki narod razvijati, Husovi nauki so se širili po Češkem, in šele bitka na Beli gori leta 1620. je zadala češkim reformatorjem udarec. Jan Hus je imel pri svojem delu najplemenitejši namen, a moral je postati1 žrtev tedanjih cerkvenih in družabnih razmer. Kot krivoverec je zgorel na grmadi pred petsto leti. V Pragi so praznovali Husovo slavnost dne 5. in 6. juliia, in sicer-z ozirom na sedanji vojni čas tiho in skromno. Dne 5. julija je 5001etnico smrti mistra Jana Husa praznovala češka univerza s slavnostno sejo, ki so se je udeležili češki znanstveniki, češka akademija, narodni svet, praško mesto in številna društva. Dne 6. julija dopoldne je imelo v mestni hiši slavnostno sejo društvo za Husov spomenik, kjer se je dogotovljen spomenik izročilo v varstvo praškega mesta, ki ga je nato v imenu mesta prevzel župan dr. Groš. Slavnostni govor je govoril dr. Baxa. Na predlog dr. Matuša se je sklenilo odkritje spomenika odložiti na poznejši čas. Istega dne ie bila v »Narodnem divadlu« slavnostna predstava. Uprizorili so Jiraskovo igro »Jan Hus«.