Zapiski, ocene in poročila
OD KOD IZVIRA PRIIMEK BROZ?
Priimek predsednika republike srečamo tu-intam tudi v Sloveniji, vendar spada s svojo frekvenco okrog 50 med razmeroma najmanj pogostne; v isto skupino moramo prišteti še redkejša priimka Broš in Brož ter nekoliko številčno močnejše patronimi-ke Biozič, Brožič in Brozovič. Iz priimka Broz so izpeljani tudi Biošak, Brozan in ßrozj'na. — (Menjava končnih soglasnikov s — z — š — ž ni pri prehajanju tujih prvin v slovenščino nič nenavadnega, npr. priimki Paradis, Paiadiš, Paradiž; Primus — Primož; Tomas, Tomaž, Tomaž; Miicuš, Mikuž, ipd.) Bolj pogostna je celotna skupina teh priimkov v hrvatski kajkavščini, kjer so nekateri izmed njih znani že od 15. stol. (prim. P. Skok, ERHSJ I, 1971, str. 34). Hipokoristični priimek Brožek (in priimek Brož) nas tudi v češčini opozarjata na isti izvor.
Znano je, da je veliko slovenskih (in drugih) priimkov nastalo iz nekdanjih krstnih imen, ki so bila skoraj v celoti latinskega, grškega ali hebrejskega izvora; spomnimo se samo hebr. jehochanan s pomenom »bog je dober, prijazen«, ki je v neštetih različicah in adaptacijah postalo v evropskih je-
zikih najpogostnejše ime, npr. Ivan, Janez, Jovan, Jan, Johann, Jean, Ion, itd.); takšna imena so se velikokrat brez sprememb prelevila tudi v priimke, večinoma pa so dobila patronimične oblike, kot so: Ivanov, Jovanovič, romun. lonescu, Janežič, Johan-son, Hansen, ipd.
Zaradi pogostne rabe in najrazličnejših stopenj emocionalnega odnosa do otrok so se imena deloma krajšala in spreminjala do skorajda nespoznavnih razmerij (prim. Bar-tholomeus : Bart, Jernej); opuščali so se nenaglašeni začetni zlogi, npr. Valentin, Martin -> Tine, Tinko, Tinče, Tinček; Anton -> Tone, Tonček; Agnes -> Neža, Mežika, ipd. Včasih so se imena skrajšala tudi za enega ali več končnih zlogov, npr. Mihael Miha, Nikolaj Niko, ipd. Takšne oblike imen so ob »normalnih« prehajale tudi v priimke, zato srečamo poleg priimkov Martine, Martinčič tudi priimke Tinče, Tinko in poleg Antončič tudi Tončič, Tonejo.
S podobno aferezo prvega zloga moramo računati tudi pri priimku Broz; polna oblika imena AMBROS  [Ambroz, Ambrozij,
24
Ambrož) je znana na vsem slovanskem zahodu, ima pa kot latinsko koledarsko ime Ambrosius svoje korenine v starogrškem pridevniku ambrosios, kar pomeni »božanski, nesmrten«. Samostalnik ambrosia (slo-ven. ambrozija) je pomenil v starogrški mitologiji »hrano, ki daje bogovom mladost in nesmrtnost«. Ime Ambrož je v Sloveniji precej pogostno kot priimek, posebno pa se je razširil patronimik Ambrožič, ki spada med prvih 200 slovenskih priimkov. Druge različice srečamo redkeje (Ambras, Ambras, Ambros, Ambroželj), ob madžarskem posredništvu so nastali priimki Ambruš, Ambruž, Ambružič, ki so omejeni na Po-murje.
Zanimivo je, da se pri vzhodnih Slovanih srečujejo priimki iz latinsko-poljskega vira {Ambros, Ambrosov) in iz neposrednega gr-
škega (prehod sogl. b v v), npr. Amvrösov, Amvrösin, Amvrösimcrv, Amvrös'jev (prim. B. Unbegaun, Russian Surnames, Oxford 1972, Str. 49, 65, 301, 307).
V priimkovno družino Ambrosius moramo šteti tudi prejotirane priimke (Am- : Jam-, kot Andrič : Jandrič), ki imajo svoje središče spet na kajkavskem ozemlju, od koder se je ta ali oni razširil tudi na slovenski vzhodi omenimo samo tiste, ki so zabeleženi v Sloveniji: Jambor, Jambrek, Jam-briško, Jambrovič, Jamborčič, Jambrešič, Jambrosič, Jambrošič, Jambrožič, Jambru-šič, Jamrovič (prim. tudi poljska priimka Jambor, Jambrowski — S. Rospond, Slow-nik nazwisk šlcjskich II, Vroclav 1973, str. 179).
F.   Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
25!