„V V jpbm letnik XXX Oktober 2014/št. 110 Ob 170-letnici rojstva goriškega slavčka Simon Gregorčič: Domovini O vdova tožna, zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjo, solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj zlata mati - domovina! Ti krasna si, krasnejše ni, kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venča te kraljeva. A trnov le tvoj venec je, in rod tvoj rod - mučenec je; sovražni svet te le prezira, prezira te in te zatira! Kdaj to gorje pač mine ti? (15. 10. /844, Vrsno-24.11. Kdaj se oko ti ujasni kalno? 1906, Gorica) Kdaj slečeš to obleko žalno, kdaj sonce zlato sine ti? O, da z močjo in srečo, slavo, ne s krono trnovo, nebo ovilo bi ti sveto glavo -kako bi jaz ti pel glasno! A ker nikdo ne šteje te, ker ves te svet tepta z nogami, jaz ljubim tem srčneje te, jaz ljubim tem zvesteje te, a ljubim te - s solzami! Oj mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te! Naslovnica: Vipavski vojaki I. svetovne vojne v Vipavi. Med njimi sedi v drugi vrsti prvi z desne domačin Viktor Semič, roj. 12. septembra 1884, kasneje pogrešan v Galiciji. Žena z ruto zadaj je njegova mama Marija Žvokelj iz Vipave, mlajša žena levo pa je njegova žena Frančiška Premrl iz Dupelj. Fotografija je nastala na Semičevem dvorišču, ozadje je del Štefinove drvarnice in Lovrenčičeve (Bandajotove) štale. To je sedaj v ulici Vojana Reharja št. 16 zadaj na dvorišču. Fotografija vojaka Viktorja Semiča je tudi na spominski plaketi občine Vipava iz leta 1918, zapisan pa je še med mrtvimi vojaki na spomeniku I. svetovne vojne na našem pokopališču v Vipavi. IZ NAŠE PRETEKLOSTI Ob 100-letnici velike vojne Poročnik Julian Kenda, slovenski pilot, pokopan na vipavskem vojaškem pokopališču Julian Kenda seje rodil 9.'februarja 1894 v Bovcu, kjer je obiskoval ljudsko šolo, realko pa je končal v Gorici. Bil je eden redkih Slovencev v avstro-ogrskem letalstvu. Kenda je začel svojo vojaško kariero kot enoletni prostovoljec v 4. pehotnem polku z nabornim območjem Dunaj z okolico, kjer je bil verjetno prijavljen kot študent. Tuje nadaljeval tudi šolanje za pripadnika nadomestnih letalskih enot in bil 1. maja 1915 imenovan v kadeta in po enem mesecu izredno povišan v praporščaka zaradi rezultatov in visoke ocene, ki si jo je prislužil na šolanju. Njegova letalska kariera se je nadaljevala leta 1916 v letalski šoli za častnike v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt). Tu se je Kenda izšolal za letalskega opazovalca (Beobachter) ter bil po končanem šolanju dodeljen 12. letalski stotniji (K. u. K. Luftfahrtruppe Fliegerkompagnie Nr. 12 (Flik 12), kije takrat delovala pod vodstvom stotnika Arpada Gruberja. 12. letalska stotnija je bila do srede avgusta 1916 nameščena na vojaškem letališču na Ajševici, po italijanski zasedbi Gorice pa najprej v Ajdovščini, od septembra 1916 pa v Vipavi. Na vipavskem letališču je za kratek čas služboval tudi v 4. letalski stotniji (Flik 4), od 21. julija 1916 do 28. februarja 1917, ko je bil sestreljen, pa je služboval v 12. letalski stotniji (Flik 12), v kateri je opravil nad bojiščem soške fronte 29 bojnih poletov in imel 15 zračnih bojev. Kenda je izvedel tudi več izvidniških poletov nad Palmanovo, Romansom, Červinjanom, Krminom, Villo Vicentino, pa tudi nad kraško planoto, Gorico, Oslavjem, Gradiščem, Tržičem, Vilešem, Ronkami, Trstom ... Na Ajševici je letel v izvidniških letalih Albatros B. I in Lohner B. Vil, v Vipavi pa na letalih Flansa Brandenburg C. I. Njegov zadnji poletje bil 1. marca 1917, ko je skupaj s pilotom desetnikom Franzem Neuvvirthom izgubil življenje v letalu Flansa Brandenburg C. 1, s serijsko številko 68.58, ki so ga zajeli plameni in je strmoglavilo pri Hudem Logu na Krasu. Poveljstvo 12. letalske stotnije iz Vipave je poslalo glavnemu poveljstvu zračnih sil na Dunaj brzojavko s sledečo vsebino: »Letalo 6858 poročnika Kende in pilota desetnika Neuwirtha sta izza sovražnikove bojne črte sestrelila sovražnikovo topništvo in letalec, tako da je v plamenih strmoglavilo, fliger 12.L« To skopo sporočilo dopolnjuje tudi dekadno poročilo 12. letalske stotnije za februar 1917, ki se glasi: »Letalo Hansa Brandenburg C. I št. 68.58 z motorjem Austro-Daimler 160 hp št. 17625, radijsko napravo tipa G. 2, št. 284, s strojnicama Sclnvarzlose M. 7/12, št. 3763 in 9296 je strmoglavilo v plamenih.« Za svoj pogum je prejel tri odlikovanja, in sicer bronasto in srebrno medaljo za hrabrost (2. stopnje) ter 26. januarja 1917 Karlov četni križec. Posmrtno pa je bil odlikovan še z vojno medaljo za zasluge (Signum Laudis) in vojnim križcem za zasluge 3. Domačinki z otrokom opazujeta pokop na vipavskem stopnje. pokopališču. Julian Kenda pred letalom Hansa Brandenburg C.I številka 68.58, s katerim je strmoglavil pri Hudem Logu na Krasu. Pokop poročnika Juliana Kende in desetnika Franza Neuwirtha na vipavskem pokopališču Opazovalec poročnik Julian Kenda in pilot desetnik Franz Neuvvirth sta bila pokopana z vsemi vojaškimi častmi na vipavskem vojaškem pokopališču. Mitja Močnik Viri: http://www.eu ropeana 1914-191 8. eu/e n/ contributions/3710#sthash.HEfFYhLJ.dpuf Revija za vojaško zgodovino Na fronti, št. 7, marec 2012, članek: S. Kovačič: Julian Kenda - Slovenec v enotah avstro-ogrskega letalstva, str. 45-47. Primorski dnevnik, članek: E. Fornazarič: Kako je Julian Kenda sestrelil italijanskega capronija, Trst 1995. Spominska plošča v počastitev živih in padlih udeležencev svetovne vojne 1914-1918 za Občino Vipava V letih po 1. svetovni vojni so bile po raznih krajih in občinah izdelane plošče ali fotografije v počastitev živih in padlih udeležencev svetovne vojne 1914-1918. Tako je bila napravljena spominska plošča tudi za občino Vipava v velikosti 34,8 cm x 41,2 cm. Na temni podlagi so fotografije teh vojakov s priimkom in začetnico imena. V sredini zgoraj so pod napisom »Mirno počivajte« fotografije padlih. Na štirih vogalih te plošče so prizori z raznih bojišč, tako topovsko orožje s posadko, vojaško letalo, bojna mornarica in >xjann VIPAVj kiiwKW?i-S avstrijski vojaki v gorski skalni steni. Osnova spominskih plošč je bila serijsko izdelana na Dunaju. Vipavska nosi številko 1834. Do sedaj je znano, da imajo tako spominsko ploščo še v Ajdovščini, Šturjah in Lokavcu. Spodobi se in pravično je, da po 100 letih posvetimo imenovanim na teh ploščah vso pozornost in se jih tudi posamično spominjamo. Na vipavski plošči sta med padlimi vpisana samo dva vojaka, čeprav je na spomeniku padlih v 1. vojni na našem pokopališču zapisanih 31 padlih. Gotovo pa je, daje odšlo iz Vipave na bojišča I. svetovne vojne veliko več fantov in mož, kot pa jih je imenovanih na omenjeni spominski plošči. Objavljamo spominsko ploščo za občino Vipava, ki je do sedaj edina znana in ohranjena in je last družine Bratovš iz Vipave. Za njeno objavo v našem glasilu se družini Bratovš zahvaljujem. Skušala sem zbrati vsaj nekaj podatkov o vsakem, ki je na tej plošči zapisan, kolikor je bilo pač možno to ugotoviti po 100 letih. Pod zapisom »Mirno počivajte« sta imenovana: 1. J. Samsa: novinar in sin učiteljice Meri Samsa iz Vipave 2. V. Senič: Viktor, pravilen priimek je Semič. Bilje kmetijski posestnik, stanoval je v Ulici Vojana Reharja št. 16, zapustil je mlado vdovo Frančiško Premrl iz Vrhpolja. Prva vrsta z leve: 1. Andlovec: Anton Andlovec, svak vipavskega brivca Batiča 2. A. Bajc: Anton Bajc, gostilničar in posestnik v Ulici Ivana Ščeka 3. I. Lekan: Ivan Lekan, kmetijski posestnik v Ulici Milana Bajca št. 5, kjer so imeli še po drugi svetovni vojni znano gostilno Pri Lekanovih 4. J. Kobal: Jože Kobal, vipavski kolar v Ulici Milana Bajca št. 26 in oče vipavske fotografinje Zore Pavzin Druga vrsta z leve: 1. M. Bratovš: Maksimilijan Bratovš, kmetijski posestnik in lastnik trgovine v Tabru št. I 2. V. Dum: Viktor Durn, Gašperjev z Gradišča, kije pozneje živel v Franciji 3. V. Dekleva: Vlado Dekleva, zemljiški posestnik, stanoval pri Podskali, Glavni trg 10, v času pod Italijo je imel skladišče soli v cerkvi svetega Marka 4. P. Kanc: Pavel Kanc, zdravnik v Vipavi, stanoval v Mayerjevi hiši v Vipavi, Beblerjeva št. 9, kjer je imel v spodnjih prostorih tudi ambulanto. Poročil seje z Ano Mayer iz Lož, prvo doktorico znanosti na slovenski univerzi na Dunaju, kije podpisala majniško dekleracijo v dunajskem parlamentu 5. J. Mesesnel: Janez Mesesnel, umetnostni zgodovinar, kije otroška leta preživel v Vipavi in ima spominsko ploščo na našem župnišču v Beblerjevi ulici št. 1, tragično umrl pri Turjaku 4. 5. 1945 6. M. Lavrenčič: Matija Lavrenčič, vipavski kolar s hriba, o njem smo že pisali v 109. številki Vipavskega glasa Tretja vrsta: 1. F. Fabič: pravilno Franc Fabčič - Zogarjev, kmetijski posestnik, stanovali so pri južni vojaščini v Vipavi 2. F. Ferjančič: Franc Ferjančič, gostilničar in posestnik ob mostu čez Belo v Beblerjevi ulici št. 33 v Vipavi 3. K. Ferjančič: Karlo Ferjančič, gostilničar in lastnik hotela Adria v Vipavi 4. K. Kodelja: Karlo Kodelja, lastnik bara na Glavnem trgu, sedaj Bar pri Marjanci 5. R. Vidrih: Rajko Vidrih - Graharjev, veleposestnik, lastnik hiše v Vojkovi ulici št. 22 pri izviru Lipce 6. E. Prelč: pravilno Alojz Prelc, kovač pri Mayerjevih v Ložah, ki seje poročil z Marijo Špik iz Novakov, kuharico pri Mayerjevih, bival v Ulici Milana Bajca št. 6 7. E. Petrič: Petričev Na Hribu št. 23, iz hiše so šli v vojsko štirje fantje in vsi živi prišli nazaj 8. E. Petrič: Dr. Emil Petrič, advokat s sedežem v Ajdovščini in župan občine Vipava v času nemške okupacije, ubit na pragu svoje hiše 28. 11. 1943 v Beblerjevi ulici št. 14 Četrta vrsta: 1. J. Hrib: Ivan Hrib, gostilničar in veleposestnik v Vipavi, stanoval v Ulici Vojana Reharja št. 5 2. F. Trampuž: Franc Trampuž, kmet, stanoval v Laurinovi ulici št. 11 v Vipavi Hvaležna bom za popravke in dopolnila! Magda Rodnimi A ta povest bo ostala v naših razdejanih srcih, z nami bo živela in umrla ... (AlojzijaNabergoj, 12.3.1918) Za lažje razumevanje: Alojzija Nabergoj je bila naša pokojna mama, nekaterim morda še poznana kot Alojzija Premru - teta Minkuževa s Hriba. Rodila se je 11.12.1896 pri Pirčkovih v Podgriču. Imela je še štiri sestre in tri brate. Najmlajši je kot vojak umrl v vojaški bolnici na Dunaju 6.9.1917. Naša mama je že petnajstletna morala s trebuhom za kruhom. Prvo svetovno vojno je kot dekla preživljala v takratnem St. Vidu pri družini Premrl, kjer so imeli tudi trgovino. Krajši čas je služila še na Lozicah (pri sorodnikih Premrlovih) in nekaj časa bila na Gradišču v pomoč starejši sestri z dojenčkom, ko je bil svak vojak. Svoje zapiske je končala leta 1918 v Vipavi, ko je služila v farovžu. Leta 1922 se je poročila in Vipava je postala njen novi dom. Njen mož, naš pokojni oče, je bil seveda tudi avstro-ogrski vojak. In tu se ponuja še ena nenapisana vojna zgodba ... Med dragocenimi spomini na mater je bil dolga leta z menoj njen oguljen in orumenel gosto popisan zeleni zvezek s trdimi platnicami. Mamo sem vedo občudovala, kako je kot preprosto in seveda močno zaposleno kmečko dekle sploh našla čas za pisanje. Da je imela prirojen smisel za lepo besedo, da jo je pero kar dobro ubogalo, to vem. V tem zvezku najdeš marsikaj (zapisano šaljivo ljudsko pesem, preprost slovarski zapis madžarskih in čeških besed, strošek za nov predpasnik itd.), a daleč največ je zapisanega o doživljanju vojnih časov. In ti zapiski se mi zdijo vredni, da ne utonejo v pozabo, čeprav so to le doživljanja skromnega kmečkega dekleta v težkih časih prve svetovne vojne, ali prav zato. Materinih zapisov nisem spreminjala, niti popravljala, le vsebinsko tu pa tam skrčila, kjer ni v njih govora o vojnih razmerah. So preprosta a iskrena in verodostojna podoba doživetega, stara okroglih sto let. Magda Štenta - Premru (Minkuževa) V Št. Vidu V Št. Vid sem prišla 1. septembra 1913. Privadila sem se kmalu. Za hlapca je bil Viktor Koritnik, razumela sva se še zadosti dobro. Delaje bilo še precej dosti, a vendar nam je sploh šlo dobro. Kadar sem šla domov ob nedeljah, so bili vsi veseli in zadovoljni. Zvečer seje tako prijetno razlegalo petje naših fantov. Bili smo na vrhuncu sreče, a nismo se zavedali, mislili smo, da bo vedno tako, mogoče še boljše. Niti sanjalo se nam ni, da se bo v kratkem obrnilo drugače. In vendar, kako seje naglo približal tisti usode polni dan, oh, tista nesrečna nedelja, tista, ki seje bodo spominjali še pozni rodovi. To je bil dan 26. julija 1914. Dan, na katerega se že in se bo z žalostjo spominjalo na tisoče žen in deklet, ki bodo zaman pričakovale svojih dragih vrnitev. Tisti teden smo imeli največ s košnjo opravit. V soboto petindvajsetega smo pripeljali oba voza z Mlak, vsi smo hiteli, kar se da. A nismo si mislili, daje to zadnja sobota. Že v nedeljo jutro so se začele širiti neke tajne govorice o vojski. Dobro se spominjam, kako mi je g. Francel že pred poldnem rekel, daj prinesi dol s kašče moj kovček, naj bo pripravljen, ker ne vemo, kaj nas čaka. Šla sem ponj, še sedaj vem, kako čudno težko mi je bilo pri srcu, ko sem ga prinesla doli. Po navadi smo se lotili kosit, midva z Viktorjem v hiši, oni pa v sobi. Vsak svoj pomenek smo imeli. Vse je bilo nekam čudno. Po kosilu je Viktor ravno odšel domov, g. Ivanka in g. Francel pa v štacuno. Mama je bila še v kuhinji, jaz tudi. Takrat pa, kot bi treščilo med nas, prileti k nam sluga Matija in prinese nesrečne plakate. Prvi hip smo vsi obstali, potem jih brž pogledamo, kaj in kdo je upoklican. Ko pa vidimo, da gredo vsi, takrat pa nastane jok po celi hiši. Pride tudi Viktor, sicer ves prestrašen, je prišedši v hišo veselo vzkliknil, zdaj gremo! In v 24 urah! To bo takoj. Z vinom in petjem so skušali pregnati tiho žalost in skrb iz srca. Pozno v noč so se razšli in šli k počitku. Mnogo jih je in jih bo, ki so zadnji večer spali doma. Ne bom opisovala, kaj in kako smo delali v pondeljek dopoldne, saj mi je ostalo živo v spominu vse, kar se je zgodilo ta dan. Le to omenim, da nam kosilo ni šlo nič v slast, saj so tekle vmes grenke solze. Ura se je približala naglo. Tečem na cesto, ravno zagledam svojega brata, J i ■ Alojzija Minkuževa s Hriba kako korajžno stopa proti vozu, kjer seje zbrala cela množica ljudi. Ko me zagleda, mi poda roko in veselo vzklikne, zbogom, sestra, k vojakom gremo! Nisem mu mogla odgovoriti, tekla sem nazaj, ko je ravno F. Božič napregal konje. Viktor mi je podal roko in rekel, ne jokaj in kar sem te kdaj razžalil, odpusti. Pa dobro se imej! Jokala sem glasno in stopim v vežo. Mama je ravno F. blagoslavljala in mu priporočala to in ono. Seveda je tudi ona jokala. Pa oba sta nas tolažila, podala sta nam še enkrat roko in skočila na voz in nas pustila v največji žalosti. Še enkrat grem na cesto, zadnji voz je odšel, zadnji vzklik in vrisk je zadonel, zadnjič so mahali z roko v pozdrav. En hip še in ni jih bilo več med nami. Začutil je vsakdo, da seje zgodilo nekaj strašnega. Prve dni je bilo vse tako še zmešano in prazno, čez dva dni so nam vzeli oba konja, zvečer nas je še hlapec pustil. Ostale smo popolnoma same. Počasi smo se začele učiti na novo ispretnenjeno življenje. V začetku smo upali, da pridejo domov vsaj za božič, če ne prej. Ato upanje nas je varalo. Pač pa so poslušali vsi mladi fantje, kedaj bo treba iti. Takoj po prvi mobilizaciji, dne 2. avg., so bili vpoklicani v vojake vsi v spomladnem naboru potrjeni fantje. Odšli so korajžno in veselo. Prišel je čas trgatve, ni bila vesela, vendar seje še vse dobro naredilo. 8. okt. je bil nabor za vse od 20. do 24. leta, med njimi tudi moj mlajši brat, kije imel izvenredno korajžo. Zdaj seje že precej poznalo po Št. Vidu, da ni fantov. Dne 23. okt. smo dobili v hlevu eno lepo juničko. 24. okt. pa smo naredili jamo za petrolej. Dne 7. dec. je bil nabor za vse od 24. do 36. leta v Postojni. Bilo je spet dosti potrjenih. Od 24. do 28. leta so odšli 16. jan., od 28. do 30. leta so šli 2. feb., od 30. do 36. leta pa 15. feb. Dne 26. feb. je bil nabor za tiste od 19 do 23 let v Postojni. 7. mar. pa nabor ravno tam za tiste, stare 18 let. Tisti od 19 do 23 let so odšli 15. marca na semenj. Tisti od 18 let so pa šli 15. aprila. 10. aprila je bil v Postojni nabor za tiste od 36. do 42. leta. Odšli so 15. maja. 12. aprila je prišlo na Lozice 150 vojakov delat na Nanos. Bili so večinoma Ogri. Pričeli so na gori delati razne stvari, ki nam ne obetajo nič dobrega. Vedno bolj smo slutili, da ima priti še nekaj hujšega. Po dolgem čakanju in strahuje ravno na Binkoštno nedeljo napovedala Italija nam vojsko. V pondeljek ni bilo nič maše na Nanosu, kakor je bila navada. Sploh seje zdaj marsikaj obrnilo in vsak dan bolj čutimo, da smo blizu bojnega polja. Polje seje z veliko težavo obdelalo in sedaj, ko vse tako lepo kaže, sedaj navdaja vsakogar skrb, da ne bi kdo drug užival sadove našega truda. Pozimi smo imeli nekaj časa tukaj gališke begunce, sedaj se pa bojimo, da postanemo njim enaki. Sami smo gledali, kako so marširali vojaki gor v Galicijo. Zdaj pa gledamo, kako dan za dnem hodijo pa dol izmučeni, po 10 mesečnih bojih, a vendar še vedno navdušeni in korajžni. Posebno zdaj junija meseca jih imamo vsak dan več ali manj na stanovanju. Maja meseca so prišli prvi vojaki v Št. Vid in pripeljali aeroplane. In smo jih prve dni z zanimanjem gledali, kako so se spuščali v zrak. A po preteku 8 tednov so se preložili in so šli bližje Italije. Od tedaj smo se jih že tako privadili, da se nam je že čudno zdelo, če jih par dni ni bilo več. Poleti so nam vojaki tudi več ali manj pomagali pri poljskem delu. Nato so prišli Feldšpital 9/19. Ti so bili večinoma Hrvatje, bilo so tukaj 9 tednov, tako da so prav težko šli od tukaj. Ta čas so bili tudi Feldšpital 4/7. Ti so bili največ Madžari in so bili le 3 tedne. Vsi ti so imeli pri nas marode cimber. Tukaj ima človek priliko opaziti najrazličnejše osebe in njih življenja usodo. Za temi so bili 8 dni Feldšpital 5/2. Največ Čehi, tudi dobri ljudje. Ti so prišli še pred par meseci in se nastanili v šoli. Tako je počasi prišla trgatev in kar gre po navadi z njo. Vojaki so tudi radi pomagali trgati in prešati. Nekaj večerov je bilo prav lušno. Jesen seje tudi prav naglo približala, vreme največ slabo. Dan za dnem le dež in burja. Vino je imelo izredno veliko ceno po 80 K hi. Dala sem si narediti nov kovček, ki meje stal 12 K. In nato sem se začela odpravljati iz Št. Vida. Dne 8. nov. sem prišla spet enkrat domu. Pa tudi sedaj sem bila le 14 dni doma. Na Lozicah 25. nov. sem prišla sem na Lozice, kjer sem še zdaj, ko to pišem (915). Kakor prej, tako je tudi tukaj dosti vojakov. Prišli so božični prazniki, tihi in žalostni kot malo kdaj, vsaj zame. Prišlo je novo leto, ki je enako staremu, polno srbi in žalosti. Od nikoder niti žarka upanja na boljše čase. Zima je bila sploh le deževna, le par dni je bilo nekaj mraza, snega pa samo za stavo. Drugače pa neprenehoma dež. V tem letu seje tudi poročila moja prva prijateljica Ivanka Puc s Cola. Sedaj je v Gradcu, poročena z nekim vojakom. Že dolgo nobenega glasu od nje. Kar sem tukaj, se sploh malo več pečam s pisanjem. Glavni vzrok je pomanjkanje časa. Moja brata sta do sedaj, hvala Bogu, še oba živa. France je, kakor slišim, od 3. marca že drugič v bolnišnici na Ogrskem. Pa upajmo, da se oba srečno vrneta, če bo taka božja volja. Zima gre h kraju. Saj je sploh nič ni bilo. Iz Trsta dobim še vedno kakšno poročilo od sestre in pa od prijateljice Fani. Najbrž se sedaj nahaja v italijanskem ujetništvu. Bog zna, če se še kedaj povrne v našo domovino. Tako smo se razkropile vse nekdanje sošolke, vse, ki smo skupaj uživale najsrečnejšo dobo življenja, ki pa je tako naglo minila, minila za vselej. Usoda življenja nas je ločila, šle smo vsaka za svojimi cilji, katera jih pa bo dosegla, to je šele vprašanje. Kolikokrat mi pride v spomin, ko smo se čisto majhne pogovarjale od vojske, čeprav še nismo vedele, kaj je. Vse smo enako rekle, da bi raje prej umrle, kot da bi dočakale vojsko, kar pa se ni zgodilo. Dočakale smo jo vse, to strašno vojsko, ki vemo le, kdaj seje začela, a kje je konec, to je naj večja uganka. Tako je šlo vse počasi naprej, minil je tudi pustni čas. Če je še tako slabo in hudo, vendar to časa ne ustavi, ampak hiti venomer naprej, čeprav ves svet ječi od gorja. Pohvale vredni so naši slovenski fantje na fronti, ki tako vztrajajo v najhujšem ognju in naše slovenske matere, ki zvesto zanje molijo. Bliža se pomlad in z njo mnogo dela, ki vsled slabega vremena silno zaostaja. Pri delu pomagajo dosti vojaške pomoči in konji. Čeprav smo daleč od fronte, pa se ob večerih tako močno sliši streljanje in se vidi razsvetljavo. Tudi aeroplane imamo večkrat priliko videti. Kakor smo se v začetku italijanske vojske bali, do tega najhujšega vendar ni prišli in upamo, da tudi ne bo. Komaj sem čakala dneva, ko bom zopet prosta. Doma In to je bilo 28. aprila 1916, da sem zopet prišla domov. Tone je bil slučajno ravno na dopustu (doma). Prišel je prelepi mesec majnik, lep in cvetoč kot nekdaj in vendar ne kot včasih. 10. maja so dobili na Lozice 500 vojakov inf., največ Čehi in Poljaki, precej pobožni ljudje. Zvečer hodimo v cerkev k majniški pobožnosti, čez dan pa med delom poslušamo včasih kar neznosno streljanje, ki je ta mesec menda naj hujše, ker se bliža leto, kar je začela ta nesrečna italjanska vojska. Tudi v Podgrič je prišla 1. junija ena komp. vojakov, pa so šli že 15. preč. Tako smo spet enkrat sami. 10. aprila so šli k vojakom vsi po 17 let stari fantje. Iz Podgriča ni šel tokrat nobeden. Pač pa seje počasi bližal nov nabor za vse, ki so že bili. 18. junija je bil med mnogimi potrjen moj brat in svak. Mislim, daje to zadnji udarec, ki smo z njim prizadeti, vsaj v tem oziru, saj zdaj nimamo niti v žlahti nikogar več, da ne bi bil pri vojakih. (25. 6.) Prišel je čas najhujšega dela. Sedaj občuti slednja hiša pomanjkanje moških moči. Povsod same ženske. Polno je vseh težkih izkušenj, težav in skrbi, postali smo že vsi skoraj neobčutljivi do vsega. Draginja je neznosna v vseh ozirih. Vročina že en čas prav huda. Željno pričakujemo potrebnega dežja, če ne, se obeta slaba letina, ki seje v teh časih še bolj bojimo kot prej v miru, ko seje za denar vse dobilo. Košnja je šla še precej dobro od rok, saj vreme ni zadrževalo. 16. julija smo šli že na Nanos. Kosili so tudi vojaki do 10. avgusta. Potem so bili naglo poklicani bliže fronte. Sploh seje ta mesec precej predrugačilo. Ko smo ponoči hodili na Nanos, smo z vrha gledali dol na fronto, vse križem bliskanje granat in šrapnelov. 10. avgusta predpoldnem seje čul dvakrat neznanski pok, ki je pretresel vso Vipavsko dolino. Kaj je bilo, še ni gotovo, pravijo, daje takrat šel Solkanski most v zrak. 8. ali 9. so menda prodrli Italijani v Gorico, pa so bili vrženi nazaj. Vendar je ta preobrat povzročil mnogo strahu. Par dni potem vidimo dan na dan cele trume beguncev iz Goriške, polna Vipava jih je že. 3. avgusta je prišel Fr. J. na dopust za 16 dni. 11. avgusta potem pa je prišel zopet Tone za 3 tedne. 4. avgusta je bila prav viharna noč. Po strašnem grmenju seje vsula precejšnja ploha dežja, ki seje pa v taki vročini malo poznala. Tako da imamo zdaj spet občutno sušo in vročino. 12. avg. so prišli begunci iz vasi Vrtojba. V začetku avgusta so prišli pod Št. Vid spet aeroplani. Sedaj je cesta polna vojaških vozov (tren) in tudi avtov. Vse križem gre. Najbolj žalostno pa je gledati toliko beguncev, naših bližnjih sosedov. Brez drugih posebnosti seje naglo približala trgatev. Na mali šmaren so prišli na Lozice pobirat zvonove. Zvonili so celo popoldne v slovo. Pustili so le enega. Od 10. avg. naprej je bilo še kar mirno tam dol. Zdaj pa od 14. do 17. se pa spet čuje neznansko grmenje, tako da stresa celo našo dolino in Nanos. Tudi danes se sliši grmenje, a ne tako silno. Dne 9. sept. je padel F. Markič, zadet od granate. Blag mu spomin! Prišla je nedelja 17. sept. Kar smo že dolgo nameravale, to smo ta večer storile. Šle smo pod Nanos do kapelice, da smo gledale tja dol na frohto (24. 9. 1916). Bila je precej tema in seje prav lepo videlo vso razsvetljavo. Bile smo me vse tri in Ant. N. in Al. N. ter Franč. Trošt. Zmolile smo v kapelici in ob pol 11. uri po truda polni poti dospele domov. Prav naglo so minuli poletni dnevi in sedaj se nahajamo že v pozni jeseni. Dne 21. nov. nas je presenetila nenadoma novica, daje umrl naš cesar. 1. dec. pa je umrl preč. g. župnik Kodre iz Št. Vida. Približal se je dan celodnevnega češčenja 9. dec., takrat pa nam je nenavaden dogodek naredil dosti zmešnjave. Ravno opoldne seje en vojak poskusil ustreliti, pa je zadel le v nogo. Prinesli so ga v spital v Podbrje, kjer je čez 4 dni umrl. Sploh je bil ta st.6/14 eden najslabših v vseh ozirih. Posebno pa se je poznalo šarže po surovosti in divjanosti. Vreme je cel advent deževno, blata čez mero in potrebo. Danes obhajamo praznik novega leta. Daj Bog, da bi bilo srečnejše kot zadnje! Megla je nekoliko izginila, posijalo je bledo solnce in spet se čuje močno streljanje od fronte. Na Gradišču »Brez odmora biješ, v grobni venec viješ ura naše dni.« Te besede so mi prišle na misel danes, ko sem po dolgem času spet prijela za pero. 10. prosinca 917 sem kar nenadoma prišla sem na Gradišče. Zima je bila huda kot malokdaj. 17. marca je bila Pepca rojena in približala seje spomlad. Z božjo in tudi z vojaško pomočjo smo še hitro obdelali polje. Vročina je bila prav neznosna, a kljub temu je bila letina še srednje dobra. Sadja je bilo izredno veliko. Češnje so bile doma po K kg, hruške po 8 K, grozdje pa po 3 K. Pa sadje in tudi grozdje je bilo treba pred časom pobrati, ker so hoteli vojaki vse pokrasti. Posebno ob trgatvi jih je bilo največ. Tatvine so bile prav občutne, nobena stvar ni bila vama. O tatvini so se posebno odlikovali Poljaki od 20. in 12. reg. Ti so hujši od Madžarov. Na 20. sept. dobim žalostno sporočilo o smrti mojega brata Franceta. 4. sept. je bil spravljen z Bogom in 6. sept. je pa končal svoje trudapolno življenje v 24. letu. Bodi mu lahka, zemlja dunajska! Ni mu bilo usojeno počivati v domači zemlji, nasvidenje tedaj nad zvezdami! Končali smo trgatev, daj, bog, da bi jo zanaprej bolj v miru opravili. Ko smo bili že do vrha siti teh sitnosti in križev, tedaj ko smo z naj večjim strahom poslušali strašno grmenje dan za dnem, tedaj pa nam je Bog očitno pomagal. Od 24. do 26. okt. so naši vojaki s strašno silo zagnali Talijana z naših tal daleč v njih kraje. To je bilo tolike važnosti, da seje takoj preselilo vse vojaštvo od tukaj preč. Feld. Spital in zrakoplovi so odšli še pod Gorico. Po malem se vračajo nazaj tudi begunci, tisti, ki imajo še kaj hiše. Po večini je vse podrto. Na 9. novembra so odšli od nas zadnji vojaki. Po dveh dolgih letih smo spet sami in vsaj zaenkrat rešeni strahu pred begom. Prišla je jasna božična noč. Angeli oznanjajo mir, a hudobni svet jih ne sliši. Vojska divja z vso silo naprej. V kotu stoje jaslice, z veseljem jih zrem, a pri tem me spremlja skrb za naše drage. Ta večer se bolj kot kdaj človek spominja na svoje. Zima zmiraj suha. Napoči spet dan novega leta 1918. Kaj nam prinese? Bog zna, bode li še tako, morda še slabše. Upanja je malo. 17. prosinca je bil spet nabor za vse 17 let stare otroke, komaj šoli odrasle. Res žalostno! Kam smo prišli! Kako velik preobrat v vseh ozirih! Niti spomniti se človek ne sme na nekdanje čase. Vprašal bi se človek, zakaj moramo ravno mi živeti v tem strašnem, v tem velikem času? Pa bodi dovolj o tem. Dosti bi se dalo še napisati, a nastala bi iz tega velika povest. A ta povest bo ostala v naših razdejanih srcih, z nami bo živela in umrla. Vsak človek živi svojo povest. Strašna šiba božja nas tepe že četrto leto. In kakor se svet zdaj obnaša, ne bo še konca. Minil je postni čas in prišel je čas vstajenja. Na belo nedeljo smo spet doživeli en lep dan. M. D. na Lozicah je priredila ta dan veselico v prid slovenskim slepim vojakom, v prvi vrsti za J. N. P. Igra Boj prav za ta dan in zelo lepo petje. V prvi polovici julija sem zapustila Gradišče in prišla v Vipavo. Skupinska fotografija iz dunajske vojaške bolnice leta 1917. Na njej je tudi France Nabergoj - avtoričin brat, ki je omenjen v spominih. Zai ne vem katerije. V Vipavi Vojska gre še vedno naprej, a vendar se čujejo vedno močnejši govori o miru. Med raznimi nemiri, ki so nastali konec oktobra, je prišel na dan strašni polom Avstrije. V začetku novembra so že prihajali domov naši ubogi vojaki, kar jih niso zajeli Italjani. Moj bratje, hvala Bogu, srečno prišel domov. Z največjim veseljem smo vsi pozdravljali našo mlado Jugoslavijo. A še preden smo se prav zavedli, so nas vznemirile novice, da pridejo Italijani sem. Kar smo se že par let bali, to seje zdaj zgodilo, kadar smo najmanj pričakovali. Vojak Jože Premrl Iz prve svetovne vojne Na razglednici s fotografijo vojaka Jožeta Premrla, poslani 14. avgusta leta 1914 z vojaško pošto iz Gorice gospodični Mariji Premrl v Vipavo hišna številka 11, piše Jože svoji sestri, da bodo v petek odšli tja, »kamor so šli vsi«, jo pozdravlja in tolaži, naj nikar ne žaluje za njim, kajti korajža velja. /y , t* -V Af-t?-Trt* 7l/