L i s t e k. Po desetih letih. fl_*_|ospod urednik! Evo rae v ohlapni listkarski obleki! Toda za danes Vam ne morem obetati raznih pikantnostij, kakoršnih radi iščemo v listkih, obravnavati imam resno tvarino z resne strani kakor je življenje samo resno. Ker nisem prijatelj dolgih uvodov: ad rem! Oprostite, da takoj začnem. Po desetih letih! Nekaterim se zdi to kratek hipec življenja, drugira pol večnosti. Ker nam učiteljera niso povsod posuta pota s cvetjem, uparn, da se ne zaraerim nikomur, če povem naravnost, da se narn, ki smo svoje srce in življenje posvetili slovenski mladini le ta desetletna doba ne zdi malo časa. Bilo je meseca malega srpana 1885. Ves slovenski učiteljski naraščaj Primorske dežele se je sprehajal neki poletni večer ob morskera bregu nam zelo neprijaznega mesta K. Ljubko so se zaganjali valovi ob pomol, ljubeznjivo so nam z morske gladine odsevale nebeške zvezdice, celo lahno se zibajoči zrak, zdelo se mi je, da je šepetal resne besede o slovesu. Bil je namreč zadnji večer pred odhpdora. Končani izpiti, dovršeni nauki, pozabljen trud, pozabljene britkosti dolgih štirih let, vse pozabljeno, vse končano, in vendar je bil to pravega življenja šele začetek. Bilo nas je devet, Tihoma srao se pomikali v večih gručah na konec pomola. Vsakdo je mislil o ljubem domu, o dragih domačih hribih, ljubih znancih in prijateljih, ki ga bodo obstopili, ko dojde pod rodno strebo ter tnu čestitali, da je srečno dovršil izpit. In potem . . . potera? Nova služba, prva služba — naobrazovanje slovenske deoe, prospeh domovine. Ne da bi še krožil na daleč in opisoval razna čustva, ki so nara prevevala srce, povern le toliko: bili smo tako polni lepib nad, blestečih načrtov, polni veselja in idealnosti o svojem poklicu, da se nam je zdelo, kakor bi se vrtel okolu nas ves ostali svet. Celo nara sovražni laški gimnazijski maturantje, sinovi slovenskih renegatov in isto negostoljubno mestno prebivalstvo se je nam te dni spoštljivo urnikalo. Puščali so nas vsaj na miru ter shranili neolikane psovke za druge Slo.vence in za druge oase. Prišedši na konec pomola, smo obstopili svetilnik, začeli drug druzega izpraševati, kedaj odhaja, m konečen uspeh je bil, da srao bili malone vsi narnenjeni oditi takoj drugi dan. ,,Jaz že vem za službo", pohvali se nekdo. — Kje? oglasijo se hkratu štiri kaj različno intonirana grla. »V doraačem okraju na Kranjskem." Tako torej, naš kruh ti je pretrd. Ali ni Slovencem tukaj huje kot na Kranjskem? Tako so se hudovali vsi od kraja, a slednjič se je stvar vender poravnala o tem, da je nesrečni bahač z novo službo obljubil vso stvar še premisliti. ,,Najraje bi videl", zacne nekdo drugi, ,,ko bi bili mi vedno tako-le skupaj kot sedaj, samo ne v tem nehvaležnem gnezdu." BNe združenja, ločitve zdaj so časi, Ko vsak sam šel bo skoz' življenja zmede." Tako je deklamoval prijatelj Sivko in še dostavil: „Jaz pojdem pa nazaj v planinski raj." Pojdite vi, kamor hočete v bolje in lepše kraje. Ce mi bo hudo, izvedeli bodete po opravljivih ljudeh; ce mi bo dobro, varn bom pisal." Govorili srao še o raznih znancih, ki bi utegnili založiti prijazno besedo za tega ali onega, ker se nam je zdelo, da brez obligatnega ,,pritiskanja kljuk" ne gre rado. Nekateri so bili tako bojaželjni, da so izražali željo, iti makar na raejo slovanske govorice ter tarn noč in dan stati na braniku kot Graničar in čuvati z resnico in uma svetlim mečem, da se ne zgubi nobena slovenska ovčica. Mestni šum se je nekoliko polegel, šetalcev je bilo vedno manj. Morje je tiho pluskalo ob bregove, zvezde so odsevale v valovih, lahni veter nara je božal mlada lica, na izhodu je pa prilezel mesečev rob na obzorje. Bila je resna ura slovesa. Utibnili smo, zakaj vsakdo je čutil usodni trenotek. Tiho in rairno smo si slednjic segli v desnico, a videli se poslej nismo več. Odtlej je minolp deset let. Res, da ni to velik oddelek časa, in vender koliko preraembe je ta cas v človeškem življenju. Tedaj nas je družila ljubezen do zatirane domovine, unetost do izvoljenega stanu ter zaničevanje oholih Lahov, katerim je slovenski dijak — nic manj kot rob; tako ondaj! A danes? — Kaj nas naudušuje, kaj osrčuje, kaj druži, kaj je vzrok, da se nam o desetletnici vsem vzbujajo v duši prijetni spomini. Nismo li dosezali na raestu stavljenih sraotrov prevare, nismo li pokopali vsaj polovico mladostnih nad, pokopali za vselej ? In vender nam navdaja dušo tajno veselje. Kaj li more ucitelja veseliti? — Ne čudi se nikdo temu prašanju, a tudi misliti ni treba, da ga odgovorim tako, kakor bi ga odgovoril o vsaki drugi manj slovesni priliki. Res, ni ranogo uzrokov, vsled katerih bi se mogli veseliti. In vender so, povem pa le jednega in ta zadostuj, namreč: zadovoljnost, in veselje ob lastnih uspehih. — V desetih letih se v našem stanu ne raore napraviti, kakor pravimo — karijere, in oni, koraur ni Rojenica že v zibeljko položila par zlatnikov, ne napravi je menda tudi v sto letih. Karijera, mastna služba, odlikovanje, vse to ne more vselej razveseliti človeka. Višja služba, večja odgovornost, manj uspehov, več skrbij. Tovariš v nabolj oddaljeni slovenski vasi utegne biti bolj zadovoljen s svojimi uspehi v izgoji in pouku kot oni, ki je že preletal vse plačilne razrede, seveda vstevši onega s 360 gld. plače. Minila so zlata leta mladeniške brezskrbnosti, začelo se je resno delo, ki nas pa ne straši v sladki zavesti, da se nisrao izneverili nekdanjim sklepom: srce in življenje slovenski mladini. Zalibože, niso znali, še ne znajo in tudi nečejo prav ceniti našo ljubezni. Resnica je, da se ljubezen ne da kupiti in ne plačati, a dobro za dobro se rnora vračati. To že zahteva takozvani ,,bon ton". Upajmo! Gospod urednik, upanje je zelo po ceni. Torej upajmo, da nam prihodnjost prinese boljših časov. Gotovo se raarsikdo spomni, oziraje se v preteklo desetletje svojega delovanja tudi ranogo britkih dnij, ne vsled stanovskih težav in bremen, marveč zato, ker nas drugi ne umejo in kar je najslabejše: tudi ne raarajo umeti. Tovariš, ako te mučijo taki otožni spomini, pomisli, da te nada o lastnih uspehih ni varala. To ti bo po desetih letih najlepše plačilo. Pesimist.